Punčika pripoveduje
Spisal Karol Mak
|aša Fanica je  imela punčiko  in dala ji je lepo
ime ,,Micika."
Dolgo časa že ni imela punčike naša Fanica. Prejšnjo je najprvo omazala in razdrapala, potem pa je še izgubila, kolikor je je ostalo. Do sv. Miklavža in do Božiča je bilo še daleč, mati pa ji niso hoteli ku-piti nobene, dokler ji sv. Miklavž katere ne prinese. In tako bi bila ostala naša Fanica Bog ve koliko časa brez punčike, če bi slučajno ne našla svoje ,,Micike".
12*
180
Da, našla jo je.
Igrala se je nekoč pred hišo; kar ugleda na cesti nekaj rdečega, blatnega in pa drobno ročico, ki je molela kvišku, komaj do komolca odeta z ostankom umazane srajčke.
Uboga punčika! Kakor je presodila Fanica, po-vozil jo je bil cel6 nekd6 č&z noge ter ji še bolj raz-trgal krilce, ki je bilo že tak6 zadosti zamazano in obrabljeno. Na glavici ni bilo več nikakega noska in tudi jedno uho je bilo odtrgano. Prstkov ni bilo na desni roki nič, na levi pa sta ostala samo še dva.
In Fanica se je usmilila uboge povožene punčike, vzela jo je v naročje in nesla v hišo. Tam jo je oče-dila, kolikor se je dalo; izprala ji je krilo, da je bilo zopet lepo rdeče, skoro kakor prej; umila ji je razbiti obrazek, zravnala ji laske ter jo naposled prepasala s svetlim višnjevim trakom.
Tako je imela Fanica punčiko, zakaj nihče ni vedel povedati, kdo da bi jo bil izgubil. In kakor smo že zapisali, dala ji je lepo ime ,,Micika."
Fanica je imela ,,Miciko" silno rada. Vodila jo je s seboj, kadar je šla z materjo na cesto; nosila jo je na vrt, kjer sta se skupaj igrali; dajala ji je majhne deleže od svojega zajutreka, od kosila in večerje; in kadar je legla spat, vzela jo je s seboj na posteljo, prekrižala jo na čelu, ustnih in prsih ter jo odela z gorko odejo.
In mislite si, kaj se je sanjalo Fanici neko noč, ko je spala ,,Micika" poleg nje!
Ta majhna Micika vstane in sede na vznožje, — kar sama, kot da je resnično živa.
In Fanica pravi:
,,Ti, Micika, ki si hodila že veliko po svetu, povej mi kakšno lepo povest!"
In ,,Micika" je odgovorila:
,,Ali hočeš, Fanica, da ti pripovedujem, kak6 se je godilo z menoj, predno si me našla na cesti?"
r,,Le pripoveduj!"" dejala je Fanica.
In punčilfa je pripovedovala:
,,Oj Fanica, jaz sem videla v svojem življenju veliko ljudij in veliko lepih krajev!
181
Najprvo nas je ležalo mnogo, mnogo skupaj za svetlim, visokim steklom velike prodajalnice. Ta pro-dajalnica je bila v mestu. In zraven nas je bilo toliko druzih lepih stvarij: konji, zlati vozički, rdeči vojaki s sabljami in bobni, velike trobente in celo majhne hišice, — in še vse polno druzega. Tak6 smo ležale mirno in se potihoma pogovarjale mej sabo. Po cesti pa so hodile druge punčike, tako velike kakor ti, Fa-nica, in še večje. Postajale so pred izložbo ter nas ogledovale. Me pa smo vse slišale, kaj so govorile. Vsaka bi nas bila rada imela in vse so želele, da bi nas sv. Miklavž prinesel ponoči v njihovo sobo.
In pozimi, ko je bil zapadel prvi sneg, prišla je v prodajalnico neka gospa ter me vzela izmej tovarišic. Ogledovala me je od vseh stranij ter me božala po obrazu in po krilu. ProdajaleC pa me je zavil v svilen, rdeč papir, da nisem videla nikamor. Vse je bilo temnd krog mene. Gospa me je vzela s seboj in ko sva prišli na cesto, zazeblo me je prav hudd. Oblečena nisem bila kar nič toplo; niti za vratom nisem imela gorke rute, niti robca ali čepice na glavi.
Naposled prideva domov in gospa me je odvila iz papirja.
Oj, Fanica, to je bila prelepa soba. Vse v svili in v žametu in velika zrcala v zlatih okvirjih so visela po stenah. Po tleh pa so bile pregrnene mehke preproge.
Gospa me je izročila svoji hčerki, ki je bila odtlej moja gospodinja. To je bila taka punčika, kakor si ti. In tudi tako pridna je bila. Itne ji je bilo Ninica. Kakd se me je razveselila, kak6 se je zahvalila gospej, svoji mami! Takoj me je položila v lep voziček na mehko posteljico, ter me odela s svetlo, svileno odejo. Vozila me je neprestano iz sobe v sobo .. . iz sobe v sobo. Vzela me je zopet iz posteljice ter me pestovala v naročaju in zibala. Dajala mi je kave in mleka ter me kmalu s samo kavo vso polila in zamazala.
Tako rada me je imela Ninica prve dni. Potem se me je naveličala. Nič več me ni vozila iz sobe v sobo, nič več me ni pestovala in zibala, niti mi ni da-jala več kave vsako jutro. Časih me ni pogledala ves
182
dan in igrala se je z drugimi stvarmi, ki so ji bolj ugajale, kakor jaz. In ležala sem sama in zapuščena tam v kotu med polomljenimi in obrabljenimi igračami. Nikogar ni bilo, da bi se kratkočasil z mano.
Nekoč pa se je bila spomnila name. Hitela je po sobi gor in dol, prevračala vse navskriž in jokala. ,,Kje je moja punčika, kje je moja punčika?" Vsi so me iskali: Ninica in njena mama in njen ata. Samo tja ni pogledal nihče, kjer sem ležala ..."
,,Zakaj   pa  se nisi oglasila?"   prašala je Fanica.
,,Ej ti Fanica!" odgovorila je punčika. ,,Kak6 se bom oglasila, ko sem vendar punčika! Kdaj pa si še slišala da bi se kakšna punčika oglasila, kadar jo kdo kliee? . . . N6, tako so me torej iskali in naposled so me našli .. . To je bil zadnji dan, da me je imela Ninica rada in tisti večer sem spala poslednjikrat na mehki posteljici. Potem pa je čisto pozabila name. Vrgla me je v kot nazaj in nič več me ni iskala.
Nekega dnd pa me je vzela gospa in me podarila drugi punčiki, katera ni imela toliko lepih igrač, kakor jih je imela Ninica. Ali dobro se mi je godilo pri moji novi gospodinji, — prav tak6, kakor pri tebi. Ime pa ji je bilo Fepica. Spala sem pri nji na postelji in da-jala mi je zjutraj mleka in kruha. Podnevi pa me je držala za roko ter me vodila po sobi in po dvorišču. Tam smo imeli tudi majhnega, lepega mucka, ki se je igral z nami. Nekoč pa me je oprasnil po krilu in Pepica ga je udarila po tačici. Potem me mucek ni nič več rad imel.
A tudi Pepica se me je naposled naveličala, če-tudi ni tako čisto pozabila name, kakor Ninica; zat6 ne, ker ni imela toliko igrač . .. Kadar me je vodila s sabo na dvorišče, ni več tako natanko pazila, da bi mi ne storil kdo kaj žalega. Drsati sem morala z no-gami po pesku; druge punčike so me metale iz naročja v naročje, časih pa sem morala dolgo časa ležati sama na blatnem pesku. Če bi imela Pepica še kako drugo tak6 majhno punčiko, vrgla bi me bila v kakšen kot ter se ne zmenila več zame.
Na mojo srečo pa jo je posetila tiste dni njena sestričina, ki je  doma  tukaj v vaši vasi,  Fanica. In
183
Pepica me je podarila svoji sestričini, ki me je od-peljala še tisti dan s seboj na vas.
Koliko lepega sveta sva videli na tem potovanju. Travniki, polja in gozdi in lepe bele hiše, — povsod drugače in povsod lepše. Naposled pa sva prišli domov.
Tam je bilo življenje!
Moja tretja gospodinja, — ime ji je bilo Ančika, — imela je še tri sestrice. Jedna je bila malo večja, drugi dve pa sta bili manjši. In vsaka izmej njih je že imela svojo majhno punčiko, a jaz sem bila mej vsemi najlepša. Tak6 je dejala Ančika.
Niso se me mogle nagledati. Najmanjša sestrica je zmirom jokala, kadar me je katera druga vzela v naročje. Ančika pa ni pustila, da bi me vse metalc po rokah, pestovale me ter mi dajale kosila. Brez pre-stanka je bil v hiši prepir in jok, mati pa so prigo-varjali, mirili in opominjali. Godilo bi se mi dobro, toda preveč sem bila utrujena, ker so se vsak trenotek pulile zame. Pri tem pa je tudi zel6 trpela moja obleka. Krilo je bilo že čisto zamazano, trak sem izgubila iz las in srajčka se je vsa raztrgala. Tudi umili mc že niso dolgo časa in prah se je nabiral na mojem obrazu in. na rokah.
Bog v6, kako bi se bilo še godilo z menoj, da me ni pustila Ančika nekoč pred pragom, ko so jo mati poklicali v hišo. Ležala sem tam prav malo časa; kar.pridejo mimo šolarji s knjigami v rokah. Nekdo skoči k meni, vzdigne me od tal ter pokaže svojim tovarišem. Vsi se na ves glas zasmejejo ter pobegnejo, mene pa vzamejo s seboj. Kaj so počeli med potjo z menoj, ubožico! Zaganjali so me drug v druzega, ter metali visoko v zrak. Priletela sem na obcestni kamen naravnost z obrazom in temno se mi je naredilo pred očmi ... Naposled, ko se zopet zavem, ležim v jarku. Ali kakšna! Izgubila sem jedno oko, ves nosek in tudi iedno uh6 Vsa moja obleka je bila razpraskana in razdrapana . . . Opoldne pa, ko so se vračali šolarji domov, opazi me zopet isti šolar, ki me je bil zjutraj vzel izpred praga, ter me zaluči daleč v stran, da sem priletela naravnost pred vašo hišo. Tam pa si me našla ti, Fanica!"
184
Tak6 je pripovedovala punčika.
A ko se je zjutraj Fanica prebudila, ni vedela od vse te povesti prav ničesar več. Niti besedice se ni   spominjala.   Zato   tudi   punčike   ni   vrnila   Ančiki,
njeni prejšnji gospodinji . .. Imela jo je rada, kakor prej, pestovala jo je in zibala in še do danes se je ni naveličala.