LETO v. ŠT. 19 (213) / TRST, GORICA ČETRTEK, 25. MAJA 2000 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 11 24 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS 1 996 NE BOJTE SE MOŽNE POLITIČNE POSLEDICE ■ Pred kratkim je papež Janez Pavel II. pra- znoval svoj življenjski jubilej - 80-letnico rojstva. Ob tem prazniku Kristusovega namestnika je ves svet - ne le krščanski -svetemu očetu iskreno zaželel vse najboljše in s tem množično izrazil vse želje in upanje današnjega človeštva, ki zre na vrednote duha, ki jih prav sedanji rimski papež tako vneto zagovarja in brani. Vloga papežev je v vsej zgodovini Cerkve edinstvena. Institucija cerkvenega poglavarja izvira seveda iz znanega Kristusovega naročila Petru “Tu es Petrus - ti si Peter Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev...", ki je od antike mimo srednjega veka pa vse do moderne dobe seveda zadobila različne podobe. Kaj pravi v zvezi z njo sam poljski papež? "Poslanstvo Petrovega naslednika in njegovo služenje sta globoko zakoreninjena v poklicu rimskega škofa... Od vsega začetka sem prepričan, da je najpomembnejša Petrova naloga v- tem, da je rimski škof..." Tako je med drugim zapisal papeževe besede francoski pisatelj Andre Frossard v znanih pogovorih z njim (v knjigi Ne bojte sej. To je gotovo ena izmed vodilnih misli papeža in njegovega odnosa do vesoljne Cerkve kot Petrovega naslednika. Ne bomo tu analizirali vseh aspektov pontifikata sedanjega papeža, ki je vsekakor že danes zgodovinski. Njegov klic Ne bojte se takoj po izvolitvi, številni dokumenti (zlasti enciklike) z raznoliko sodobno vsebino, njegov človeški pristop in simpatija - so takoj osvojili srca vseh. Pa spet številna potovanja blizu in daleč, pa še zgodovinski preobrati, posebno padec komunizma, ki jih je gotovo tudi in predvsem sam povzročil. Sam žrtev nasilnega dejanja z zločinskim atentatom, ki je prav sedaj spet obudil eno izmed prerokb tretje fatimske skrivnosti, to in še sto in sto pomembnih dejanj za Cerkev in svet nasploh, ki sedaj zaživijo pred nami. Veličina sedanjega papeža je gotovo na dlani. Od srednjega veka do renesanse smo gotovo imeli papeže, ki so dovolj markantno oblikovali svojo teokracijo, t.j. cerkveno in politično oblast (danes pa vodijo teokracijo le islamski ajatolahi...). Veliki papeži, kot so bili npr. Gregor VII. (ki je odstavil cesarja Henrika IV.), Inocenc III. (velik zagovornik cerkvene nadoblasti nad državo) in Bonifacij Vlil. (začetnik svetega leta), so za nami. Teorije o papeževem ali koncilskem primatu tudi. Ostaja pa novi in večni pojem Petrovega naslednika, ki je odraz našega časa. Ce se ozremo le na papežev odnos do Slovenije, naj najprej podčrtamo dejstvo, da je prav Sveti sedež prvi v devetdesetih letih diplomatsko priznal mlado republiko. Nato dve papeževi potovanji v našo matično domovino, ki sta bili pravo zmagoslavje. Sam Janez Pavel II. je tudi vedno v slovenskem jeziku nagovoril vernike tako v Sloveniji kot v Rimu ali na obisku v naši deželi (zlasti v Gorici in Trstu). Prav on je lani v Mariboru proglasil našega prvega blaženega škofa Antona Martina Slomška. Poleg tega je spet imenoval slovenskega kardinala. Sedaj pa je imenoval še tri slovenske škofe, s katerimi se bo nedvomno obogatila tudi celotna slovenska Cerkev. stran 2 ANDREJ BRATUŽ Skerlavai draguljarna TRST - Ul. Battisti 2 tel. 040 7606012 KAJ UTEGNE POVZROČITI NEUSPEŠNI REFERENDUM DRAGO LEGISA Referendum z dne 21. maja je torej propadel, in sicer prav klavrno. Res je, da so mnogi hudo dvomili, da bo to dragoceno sredstvo neposredne demokracije uspešno, a si je verjetno prav malokdo predstavljal, da na volišča ne bo prišla niti tretjina volilnih upravičencev. Komur je pri srcu resnična demokracija, je prav gotovo resno zaskrbljen zaradi tolikšne abstinence. Politologi si bodo ob tem pojavu še bolj belili glave kot doslej in skušali ugotoviti globlje vzroke, zaradi katerih ljudje tako množično odklanjajo neposredno sodelovanje v politiki, ki je in ostane predvsem skrb za skupno blaginjo. Referendum pa je ena pomembnejših oblik takšnega sodelovanja. Za tolikšno abstinenco očitno obstajajo natančni razlogi, saj je ne moremo smatrati le za znak brezbrižnosti ali nezanimanja za javne za- deve. Nekateri poznavalci i-talijanskih razmer opozarjajo predvsem na zlorabljanje tega sredstva neposredne demokracije, česar gotovo ni mogoče zanikati. V zvezi z zadnjim ljudskim glasovanjem pa je treba predvsem pripomniti, da mnogi volivci nekaterih vprašanj sploh niso mogli razumeti, tako da je bila njihova osebna odločitev za "da" ali "ne" dejansko nemogoča. Poslušati bi torej morali nasvete posameznih prišepetovalcev, ki pa gotovo niso nepristranski ali neprizadeti. Glavni pobudniki referenduma so bili, kot vemo, radikalci in Finijeva stranka, to je Nacionalno zavezništvo. Kot že leta prej se jima je pridružil Mario Segni (sin nekdanjega predsednika republike), čigar politični cilji in politične ambicije niso popolnoma jasni. Priznati pa je treba, kako je tudi tokrat Silvio Berlusconi dokazala ima dober "nos", ko je volivce pozival, naj v nedeljo, 21. maja, lepo ostanejo doma, naj torej bojkotirajo referendum. Zato se zdaj upravičeno ima za zmagovalca in seje kot zmagovalec tudi že začel obnašati. Predsednika vlade Amata poziva, naj odstopi, da se bo lahko sestavila tako imenovana "tehnična" vlada, ki naj se zavzame predvsem za to, da bi parlament odobril nove volilne predpise. V tej zvezi Berlusconi opozarja na nemški volilni sistem, ki seje izkazal za učinkovitega, saj je omogočil, daje Nemčija imela v 50 letih le sedem vlad, medtem ko jih je bilo v Italiji kakih 60! Za nemški volilni sistem sta značlna kanc-lerstvo in petodstotni volilni prag, kar pomeni, da stranka, ki na volitvah ne dobi vsaj pet odstotkov glasov, nima nobenega poslanca v zveznem parlamentu. Posledica tega je, da imamo v Nemčiji praviloma štiri stranke: socialdemokrate, krščanske demokrate, libe- POLITICNA KRIZA SE POGLABLJA SLOVENIJA ŠE VEDNO BREZ VLADE MARJAN DROBEZ Državni zbor je na izrednem zasedanju v torek, 23. maja, dvakrat glasoval o predlogu liste ministrov, ki bi sestavljali novo slovensko vlado pod predsedstvom dr. Andreja Bajuka. Prvo glasovanje je bilo pozno zvečer razveljavljeno, ker se volilna komisija, kot je sporočil predsednik parlamenta dr. Janez Podobnik, "ni mogla poenotiti glede enega glasu". Pri drugem glasovanju, katerega izid je bil razglašen malo pred polnočjo, se je za predlog liste sedem- najstih ministrov izreklo 45 poslancev, 45 pa jih je bilo proti. Tako je manjkal en sam glas, da bi bila vlada izvoljena. Dr. Bajuk je na začetku seje ponovno predstavil program vlade in kandidate za ministre ter zanje dejal, da popolnoma ustrezajo visokim merilom, ki so potrebna za njihovo uspešno delovanje na posameznih področjih v vladi. Napovedal je ustanovitev posebnega evropskega kolegija, ki ga bo vodil predsednik vlade ter se bo sestajal vsakih štirinajst dni. ——— STRAN 1 3 ralce in zelene, od katerih sta prvi dve zdaleč najmočnejši. V Italiji pa je v veljavi večinski volilni sistem z dodatkom pro-porčnega, tako da se ena četrtina poslanskih mest porazdeli po proporčnem sistemu. Vlada predsednika Amata \ že pričenja čutiti posledice nedeljskega referenduma, čeprav se v to zadevo ni vmešavala med volilno kampanjo. Prizadete pa so stranke vladne večine, med njimi zlasti Demokratična levica, ki je najmočnejša stranka tega zavezništva. Ta stranka je namreč pozivala volivce, naj se udeležijo ljudskega glasovanja, njegov izid pa je pokazal, da je bil odziv šibak. V vladnem zavezništvu pa so nekatere manjše politične skupine, kot na primer socialisti, pozivale volivce, naj ne gredo na volišča, kar je nujno še bolj zrahljalo že tako šibke politične stike. Prav gotovo drži, da je levosredinska vladna koalicija po evropskih in deželnih volitvah doživela v nedeljo tretji zaporedni poraz, ki ji u-tegne celo biti usoden. Slovenska skupnost je, kot znano, pred nedeljskim ljudskim glasovanjem pozvala slovenske volivce k bojkotu , v znak protesta, ker rimski parlament še ni odobril za-j ščitnega zakona. Predsednik poslanske zbornice Violante je pred dnevi sicer izjavil, da bo v prihodnjem mesecu juniju v poslanski zbornici na sporedu nadaljevanje razprave o Masellijevem zakonskem predlogu za zaščito na-; še manjšine, splošni politični položaj, kakršen je nastal po referendumu, pa se je znatno poslabšal, tako da je veliko vprašanje, če bo parlament sploh našel čas za zadeve, ki so naši manjšini najbolj pri srcu. Upamo, da se motimo, vendar nastale razmere gotovo niso obetavne. Drago Štoka SPOMIN NA ALFREDA BERZANTIJA Gorazd Bajc JUGOSLAVIJA V HLADNI VOJNI Breda Susič MILOŠEVIČ NAJ ODSTOPI Iva Koršič PRAZNIK ZA MALE IN VELIKE Marko Tavčar / intervju BENJAMIN ZIDARIČ Jurij Paljk KNJIŽNA POLICA Danijel Devetak IVAN ŠTUHEC O CERKVI ZA DANES Ivan Žerjal PETDESET LET KMEČKE ZVEZE Zora Tavčar KNJIGI KATARINCE NA POT Harjet Dornik PROJEKT "ČLOVEŠKI GENOM" ČETRTEK 25. MAJA 2000 JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA NOVI ČETRTEK 25. MA|A 2000 UMRL JE PRVI PREDSEDNIK NASE DEŽELE SPOMIN NA ALFREDA BERZANTIJA V torek, 76. maja, so v Vidmu pokopali Alfreda Berzantija, prvega predsednika dežele Furlanije-Julijske krajine, bivšega poslanca v Rimu, poveljnika partizanskih enot v brigadi Osoppo - italijanskih partizanov, ki so se prav tako kot garibaldinci borili proti fašizmu in nacizmu. Berzantija sem prvič v svojem življenju srečal v deželni zbornici v Trstu. Deželni zbor je takrat zasedal še v prostorih tržaške občinske palače na Trgu Zedinjenja. Bilo je v začetku junija 7 968, ko sem i-mel svoj prvi govor kot novo- S 1. STRANI NE BOJTE SE Lik sedanjega papeža pa ostaja danes brez srednjeveškega ali renesančnega bleska in volje po posvetni oblasti tudi v tretjem tisočletju bogat svetilnik in moralni vodnik držav in narodov, ki vidijo v njem verjetno najbolj verodostojno oblast v svetu, in to brez zunanje sile in moči. Zanimiv je komentar pariškega dnevnika Le Monde, ko o njem piše, da ta “80-letni papež, prezgodaj obsojen s strani medijev - če ne po medicini - in katerega odstop ali nasledstvo sta predmet rednih špekulacij, je še vedno sposoben za trdne odločitve in navdihnjene geste, ki presenečajo ves svet". Zato tudi klic Janeza Pavla II. Ne bojte se kristjanom in sploh ljudem dobre volje našega časa pomeni vabilo k novi duhovni zavesti človeka za odgovorno in modro delovanje v našem času. izvoljeni predstavnik Slovenske skupnosti. Po končanem j nastopu, ko sem si pravkar še brisal potno čelo, je prišel k | meni predsednik deželne vlade Alfredo Berzanti in mi za govor prisrčno čestital. Bil sem presenečen, saj je to gesto storil kmalu zatem, ko so deželni poslanci desnice mojemu u-vodnemu delu govora (spregovoril sem namreč v slovenščini) grobo ugovarjali in celo žvižgali. Predsednik deželne vlade pa je prišel k meni in mi vpričo vseh čestital. Bil sem ne samo presenečen, ampak seveda tudi zadovoljen. Potem sem z dr. Alfredom Berzantijem imel mnogo o-praviti, v dobrih in slabih časih, z dobrimi ali manj dobrimi uspehi. Bil je politik, ki je znal ohraniti do nas Slovencev in posebej do naše slo-| venske problematike neko objektivno distanco. On je po nekem čudežu ušel smrti v Porčinju, ko so "rdeči" partizani ponoči napadli "zelene" partizane in jih na mestu ali kasneje vse pobili. On ni tega nikdar omenjal v deželni j zbornici. Kar zadeva našo problematiko, si je kot predsednik deželne vlade prizadeval za pravično rešitev, a zgolj v mejah pristojnosti naše dežele, v odnosu do italijanske vlade GARANT ZA RADIO-TV SLUŽBO S Slovenskega oddelka na deželnem sedežu RAI za F-Jk sporočajo, da je predsednik SLORI Aljoša Volčič sprejel vlogo garanta v zvezi s tistimi upravnimi določili ustanove RAI, ki bi jih bilo težko ali nemogoče uresničiti pri vodenju slovenskih oddaj radia in televizije. Nekatere od teh norm bi zaradi specifičnosti slovenske narodnostne skupnosti v Italiji znale ustvariti znotraj manjšine krivice glede umetniškega ustvarjanja in nastopanja v javnosti. Ime predsednikaSLORI je predlagalo vodstvo RAI in s tem predlogom sta se strinjali slovenski krovni organizaciji. DRAGO STOKA i in parlamenta. Bil je trezen politik v mednarodnih odnosih, posebej z Italijo in Avstrijo, ko je bila v središču ob-i ravnava naših problemov, tudi tistih najbolj delikatnih, kot [ so jezikovne in narodnostne pravice. Osebno vem, da je pripomogel pri rimskih oblasteh, j da ni bil moj zakonski predlog, po katerem smo bili v deželnih zakonih Slovenci izrecno imenovani, s strani rimske vlade zavrnjen. Prav tako mi je šel na roko, ko je i šlo za posebne prispevke slovenskim organizacijam in društvom. V deželnem svetu mi ni nikdar ugovarjal, ko sem v tistih letih (šlo jeza obdobje 7 968- 7 973) zagovarjal interese slovenske narodne skupnosti ter nujnost izgla-i sovanja zaščitnega zakona (o tempora, o moreš!), ko je šlo za televizijske oddaje v slovenskem jeziku, ko je šlo za uporabo slovenščine tudi v deželnih aktih itd. Žal seveda ni napravil vsega, kar bi moral, ali vsaj, kar bi lahko. Vselej se je ustavil, ko je zadeva postala gorka v Trstu. Dokler so mu italijanski tržaški politični voditelji pustili prosto pot, je po njej krepko korakal; ko so ga zaustavili, je njegov korak upešal. , Mimo tega, kar so mu takrat dovolili tržaški politični veljaki (od demokristjanov do socialistov), si ni upal iti. To je škoda! Toda položaj je v Trstu še danes, žalibog, tak, kakršen je bil takrat, ko je deželni vladi predsednikoval Alfredo Berzanti. Kaj ni res, da je dovolj, da v Trstu nekdo nekaj zakriči, pa se Rim ustraši? Primer poslanca Menie dovolj poučuje: pred njegovim žu-ganjem se Violante, DAlema in drugi nagloma nekam u-maknejo, pred njim se celo mi, pripadniki slovenske narodne skupnosti, s Trga Zedinjenja takoj umaknemo na kak drug tržaški trg! Doklej bo še tako? NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it CLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR. ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU VRENJE V SRBIJI MILOŠEVIČ NAJ ODSTOPI BREDA SUSIC Ugledna mednarodna revija Newsweek je še pred dvema tednoma objavila krajši članek, v katerem opisuje skoraj čudežno obnovo v lanski vojni uničene Srbije: "Nekateri so napovedovali, da bo uničenje - še posebno srbske električne mreže - povzročilo pomanjkanje med zimo. O-greti le z lastno jezo, naj bi se Srbi tako znebili Miloševiča. Toda to se ni zgodilo. Če je Miloševič izgubil vojno na Kosovu, je jasno, da pa zmaguje bitko za samoohranitev na Balkanu." Po manifestacijah, ki jih je pred dvema ponedeljkoma organizirala združena opozicija "Proti nasilju in za svobodne volitve", je dopisnik ljubljanskega Dela napisal, da ta dogodek zaradi relativno nizkega števila udeležencev ni pretirano razburil vladajočih: "Očitno je tudi režimu - tako kot novinarjem in drugim o-pazovalcem - popolnoma jasno, da so protestna zborovanja, kakršno je bilo včerajšnje, jalova in popolnoma nesmiselna." Le dan potem je Miloševič nasilno utišal še zadnje kolikor toliko kritične in samostojne medije. Njegova policija je zasedla uredništva in redakcije televizijske postaje Studio B, dveh radijskih postaj, B-92 (oba medija je financirala beograjska občinska uprava, ki je v rokah opozicije, in torej pod vplivom -v največji meri - SPO Vuka Draškoviča), in študentskega radia lndex. Takoj potem je v svoje roke vzel še dnevnik Blic in popularni Radio Pančevo, ki je oddajal iz perife- i rije Beograda. Uradna razlaga za poseg je bila ta, da so našteti mediji "pozivali k na-J silnemu rušenju od srbskega ljudstva izvoljene oblasti in k terorističnim akcijam." Sledili so spontani sit-ini ter protestne demonstracije, ki so minula četrtek in petek dosegle višek: po eni strani z u-deležbo več desettisoč mani-festantov, po drugi pa z nasilno reakcijo policije. Mestno središče je bilo ohromljeno, ljudje so postavljali zapreke na ceste, policija je na | strateške točke poslala svoja oklopna vozila, streljala je na ljudi s solzilci, segla po pendrekih. Demonstracije so se iz prestolnice razširile tudi v druga srbska mesta. Italijanski časnikarji in komentatorji so po teh dogodkih ugotavljali, daje bil podoben poseg, ki se ga je Miloševič že večkrat poslužil v kritičnih trenutkih svoje vladavine, vendarle pričakovan. Newsweek je sicer - kot rečeno - pisal o Miloševičevi popularnosti, ki je bila to pomlad pravzaprav naj nižja, kar jih je kdaj doživel, vendar še vedno višja od tiste, ki naj bi jo po raziskavah javnega mnenja uživali vsi voditelji o-pozicijskih strank skupaj. Čeprav naj bi torej srbski predsednik lahko spal dokaj mirno, so nekateri manjši dogodki le opozarjali, da se temperatura v državi nevarno bliža vrelišču. Najprej so javnost razburili umori nekaterih vidnih predstavnikov oblasti in Miloševičevih prijateljev. Potem je bil tu nastanek in vedno večji vpliv protestnega študentskega gibanja Otpor, h kateremu so kasneje pristopili tudi ne-študentje in vidni kulturniki. V dneh neposredno pred zadnjimi neredi se je srbski diktator spravil nad predstavnike tega gibanja in jih kakih dvajset zaprl pod obtožbo naklepnega umora Boška Peroševiča, vidnega predstavnika Miloševičeve Socialistične stranke. Čedalje bolj nevarne so postale tudi opozicijske stranke, saj sta se na primer najvidnejša opozicijska liderja, radikalec Vuk Draškovič in demokrat Zoran Djindjič, po mesecih prepirov spravila in obnovila svoje zavezništvo. Po pisanju Washington Posta pa naj bi Miloševiča za poseg proti t.i. svobodnemu srbskemu tisku ohrabril odnos Rusije in Putina. Ta je menda z obnovljeno podporo Srbiji (ob obisku v Moskvi generala Ojdaniča, srbskega obrambnega ministra, ki ga mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu dolži hudih dejanj, ga Rusi niso aretirali in so na ogorčene proteste celo odgovorili, da - v tem primeru - ne priznavajo avtoritete sodišča...) hotel izzivati zahodne sile, zato da bi obnovil svoj mednarodni vpliv, in celo zato, da bi iztržil določena jamstva glede dragocenih ležišč surove nafte ob Kaspijskem jezeru. Situacija je torej vse prej kot enostavna, igre notranjih in mednarodnih ravnovesij se v Srbiji močno prepletajo. Jasno pa je, da bo razplet -ob ponovno dokazani nemoči Evrope - v veliki meri odvisen od notranje opozicije režimu, ki si bo le s svojimi močmi lahko zagotovila pogoje za rast demokracije v državi. P O V L IM O NAGLAS JANEZ POVSE TUDI ŠPORTNA PREVARA DRUŽBI ŠKODUJE Kdo bo rekel, da je šport pač šport, zato ni potrebno, da bi o njem globlje razmišljali. In vendar je razplet letošnjega nogometnega prvenstva širše zanimiv in prav gotovo odpira bistvena vprašanja, ki se tičejo družbe v celoti. Kot je znano, se je vse skupaj zaostrilo dve nedelji pred koncem, ko je postalo strokovni pa tudi širši javnosti jasno, da se športni izidi ne pišejo na igrišču, ampak nekje zadaj. In tisti zadaj naj bi odločili, da mora dobiti prvenstvo Juventus in ne Lazio. Ob tem se je mogoče spomniti, kako so se zoper sojenja oglašali utemeljeni ugovori praktično skozi vso sezono. Zadnjo nedeljo pa je zaradi številnih protestov in celo vandalizma spet nekje v o-zadju prevladalo prepričanje, da mora vendar zmagati Lazio, da se duhovi pomirijo. In tako smo bili prav na zadnjih tekmah priče zelo razvidnemu prirejanju rezultatov. Dejstvo je, da je velika množica nogometnih privržencev zaslutila, da je vse tisto, čemur iz nedelje v nedeljo sledi s tolikšno zavzetostjo, le ogromna programirana predstava, ki vleče iz žepov nič hudega slutečih ljudi za milijarde lir dohodka. Dejstvo je tudi, da od tovrstnega dobička živi kdo ve vse kdo in da gre za pomemben vir sredstev, ki lahko služijo tudi koristnim in važnim stvarem. Zato naj bi imeli prav tisti, ki se upirajo posegom širše družbe na področje športa, saj naj bi bil šport zadeva športa, in komur ni prav, naj se odpo- ve koristim, ki jih prinaša. Toda vsa zadeva je resnejša. Vsakršno vodenje iz ozadja namreč, ki kroji potek dogodkov v odnosu do milijonov ljudi in njihovo prepričanost v nepotvor-jenost tistega, kar spremljajo, v bistvu ustvarja družbeno laž. Družbeno laž v smislu, da je tisto, kar je videti resnično in dobro, v resnici zlagano. Družbena laž pa je nekaj najbolj zahrbtnega in tudi nevarnega, kar se lahko družbi dogaja. Družbena laž na tem in onem področju je najprej seveda dobičkanosna, saj jo zaradi njene vabljivosti in mamljivosti ljudje radi drago plačujejo. Dolgoročno je seveda nevarna, saj spodkopava v zdrava merila, ustvarja lažnive vrednote ter se širi na vse strani in se skuša polastiti vsega. Cilj družbene laži je voditi ljudi in jih izkoristiti ter jim dajati v zameno lepe, vendar izmišljene dobrine, zato želi na vseh področjih življenja zazibati množice v sladke sanje, ki seveda nimajo nobene podlage. Rezultat družbene laži v na videz le bleščeči in samozvani popolni družbi je na primer dejstvo, da številne družine v popotresnem območju še po nekaj letih živijo v zabojnikih. Kako je kaj takšnega mogoče v družbi, ki naj bi bila le polna vrlin? Mogoče je zato, ker družba očitno ni popolna, kot nas prepričuje družbena laž. In prav v tem smislu se tudi športne prevare tičejo družbe v celoti, zato jih nikakor ne bi smeli podcenjevati. AKTUALNO INTERVJU / BENJAMIN ZIDARIČ ZA OVREDNOTENJE NAŠIH KRAŠKIH VIN Konzorcij vin z zaščitenim poreklom Kras bo imel 25. maja redni občni zbor. Temu združenju predseduje Benjamin Zidarič, letnik 1968, ki je doma iz Praprota, kjer je čudovito obnovil domačo hišo, v kateri živi z ženo Nevenko in dvoletnim sinčkom Jakobom. Konzorcij je bil ustanovljen leta 1993 in v tem obdobju je že veliko naredil predvsem za promocijo in o-vrednotenje kraških vin. Dovolj je, da pomislimo na predstavitev kraških vin ENOKRAS, ki je na devinski grad ali v kletne prostore gradu Sv. Justa v Trstu privabila neverjetno veliko ljudi. Ob tem pa moramo o-meniti tudi trojezično publikacijo o vinorodnem o-kolišu Kras, ki je šla po vsem svetu. Pogovor z Benjaminom Zidaričem pa smo začeli z vprašanjem o najnovejših pobudah, pri katerih je sodeloval konzorcij, ki ga vodi. "Letošnja sezona je bila res intenzivna in bogata z raznimi pobudami. Omenim naj vsaj nekatere. Začel bi z jesenskim srečanjem v znani restavraciji Sardoč v Prečniku, kjer smo priredili izredno uspešno predstavitev vin naših članov, vse to ob odlični kraški hrani, ki jo je predstavila Vesna Guštin, kar je čudovito obogatilo večer. Prisotni so bili predstavniki oblasti, specializiranega tiska, gostinci, domači vinogradniki in prijatelji proizvajalci iz sosednjih krajev. Bilo je res doživeto. Med naslednjimi promocijskimi pobudami bi omenil sodelovanje na letošnjem vsedržavnem vinskem sejmu Vinitaly v Veroni, kjer je naš konzorcij nastopil v okviru vseh ostalih konzorcijev iz naše dežele. Uspeh je bil enkraten, saj je za naše avtohtone sorte bilo res neverjetno veliko zanimanja. Zlasti so se obiskovalci sejma zanimali za teran in vitovsko, kar pomeni, da naše delo zadnjih let rojeva dobre sadove in da se sloves o kakovosti kraških vin širi po Italiji in tudi na tujem. Najnovejšo promocijsko pobudo, pri kateri smo sodelovali v nedeljo, 30. aprila, pa je organiziral Slovv Food, se pravi svetovno razširjena organizacija sladokuscev, some-Ijejev in gostinskih delavcev, ki so želeli predstaviti določen izbor vin iz dežele Furla-nije-Julijske krajine; v ta namen so priredili štiri večere pod skupim naslovom Čudoviti vinski dnevi, ob predstavitvi vin pa tudi tukajšnjih kuhinjskih dobrot. Pobudo so izpeljali tako, da so izbrali štiri občine na deželnem ozemlju in so v vsaki priredili srečanje, na katerem so predstavili izbor vinskih vzorcev. Mi smo sodelovali na predstavitvi, ki je bila v devinsko-na-brežinski občini, in natančneje naSkerkovi domačiji - Bajti v Trnovci, kjer je čudovito o-kolje te kraške hiše bistveno Prispevalo k odličnemu us-pehu večera, ter v dvorani sežanskega področnega urada Podjetja za turistično promocijo APT, kjer smo priredili tri vodene degustacije naših vin. Zanimanje je bilo ne- verjetno, saj so se ljudje prijavili že mesec dni pred tem datumom. Vsi so imeli vabila in so tudi vnaprej plačali menda 40.000 lir na glavo, da so se lahko udeležili pokušenj. Med njimi so bili Italijani iz raznih dežel, zelo opazna je bila prisotnost Nemcev, Avstrijcev in Švicarjev. Med u-deleženci je bilo veliko gostincev, a tudi časnikarjev specializiranih revij in posebnih rubrik ter sploh ljudi, ki so kot sladokusci pripravljeni prepotovati več sto kilometrov, da spoznajo nove kuhinjske dobrote in najžlahtnejša vina. Ste na tej sesljanski degustaciji ponujali sama kraška vina? Ne, v Sesljanu smo predstavili samo teran, ostali vinorodni okoliši, ki so tudi sodelovali pri pobudi, pa še sivi pinot in rebulo. Toda naj se vrnem k celotnemu programu, pri katerem smo za naš konzorcij sodelovali vinogradniki Bole, Ferluga, Kante, Lupine, Andrej Milič, Škerk, Parovel in jaz - Zidarič. Predstavljali smo tako predvsem naše domače, avtohtone sorte in zvrsti, ki jih pripravljajo naše kmetije. Vsi smo bili tudi prisotni. Iz ostale dežele pa so se predstavitve v Trnov-ci udeležili še nekateri vinogradniki iz ostalih deželnih vinorodnih okolišev, skupno ; kakih 30 kleti. Če upoštevamo še ostale tri večere, pa je | sodelovalo 120-130 kmetij. Med temi so bili tudi mnogi slovenski vinogradniki iz Brd. Preveč jih je bilo, da bi jih naštel, ne da bi koga pozabil. Ali to pomeni, da so bila kraška vina predstavljena tudi drugod? Ne, kraška vina smo predstavljali samo v Trnovci v Galeriji priSkerkovih. Sami smo prosili za to, saj ne bi zmogli organizirati naših vinogradnikov, da bi primerno sodelovali tudi na ostalih predstavitvah. Večer v Trnovci je bil enkraten in je tudi po mnenju organizatorjev najbolj uspel. Veliko je k temu prispevalo čudovito okolje, tako so bili udeleženci navdušeni ne samo ob kakovostni ponudbi kraških specialitet, ampak tudi ob izredni arhitektonski dovršenosti kraške hiše, ob urejenosti doma in žlahtnosti kulturnega okolja, saj so si lahko ogledali, ob odlični hrani in naših vinih, tudi likovno galerijo z imenitno razstavo. Marsikdo, ki ni poznal Krasa, seje čudil ob tej skladnosti in lepoti. Za nas je to nekaj poznanega in vsakdanjega. Na ljudi, ki pridejo iz Nemčije ali Avstrije, a tudi iz notranjosti Italije, pa ima obisk naših krajev in takih domačij izreden učinek. Zaznajo, da so prišli v kraje s starodavno kulturo, kar se odraža tudi v kakovosti hrane in vina. Ta promocija, o kateri smo govorili in ki jo je priredila organizacija Slovv Food, je bila v nekem smislu podobna Enokrasu. Vendar je bila tokratna razsežnost veliko širša, lahko bi rekli, da je bila zasnovana na evropski ravni, saj so organizatorji že pred tremi meseci poslali 45.000 vabil članom po vsej Evropi. Konzorcij Kras kot ostale vinorodne okoliše v deželi Furlaniji-Julijski krajini in našo vinsko ponudbo torej potencialno pozna ves ta krog ljudi. Vsekakor razmišljamo o ponovni organizaciji Eno-krasa, ki bo prihodnjič verjetno v zgoniški občini. To so torej najnovejše 'pobude, pri katerih ste člani konzorcija vin z zaščitenim poreklom Kras sodelovali. Bi bolj podrobno predstavili to vaše združenje? Naš konzorcij nekako pokriva tržaško pokrajino in kraški del goriške pokrajine. Zaenkrat je včlanjenih 32 vinogradnikov, vina pa stekleniči približno polovica, recimo 15 članov. V primerjavi z drugimi konzorciji smo torej precej majhni, vendar napredujemo in se krepimo. Ob dejstvu, da je dežela F-Jk dodelila tudi kraškemu področju možnost zasajanja novih vinogradov, in to sorazmerno v večji meri kot drugim okolišem, ter da je precej vinogradnikov zaprosilo za te no- ve površine, je jasno, da se bo proizvodnja v nekaj letih precej povečala. Med ljudmi, ki so zaprosili za nove površine, je tudi nekaj takih, ki doslej niso bili včlanjeni, in ker pravilnik pravi, da morajo biti novi vinogradi zasajeni po določenih pravilih in s priznanimi sortami, pomeni, da bodo vsi novi vinogradi vpisani v sezname vinogradov za pridelavo vin z zaščitenim poreklom DOC Kras. To je za naš konzorcij zelo dobro. Naše delovanje je zaradi manjših sredstev nujno omejeno. Zadnja leta sicer je nekaj več posluha za potrebe kmetov, toda žal živimo in delamo z nekakšno zamudo in se le ve-liki ljubezni in vztrajnosti kmetov lahko zahvalimo, da se stvari popravljajo. Kakovost, ki jo postopoma dosegamo, in priznanja, ki nam jih izražajo, to potrjujejo. Govorili smo o predstavitvah vin,-prirejate tudi drugačne sestanke? Seveda. Ko je potreba ali možnost, organiziramo strokovna predavanja, ekskurzije, soočanja z drugimi stvarnostmi itd. Zadnja taka pobuda je bilo predavanje o pravočasnem in vodenem boju proti oidiju. Večer smo priredili na našem sedežu v Re-pnu in odziv je bil zelo lep. Predaval je Alessandro Zanu-ta, tehnik pri briškem konzorciju vin z zaščitenim po-reklom. Tega večera sem bil še posebej vesel, ker je bil stvaren primer sodelovanja med našim in briškim konzorcijem. Naj povem, da smo meseca februarja podpisali pogodbo o sodelovanju med vinskimi konzorciji vzhodnih Brd, samih Brd in Krasa. V načrtu je še nekaj podobnih tehničnih srečanj, a s tem se bo ukvarjal nov odbor. Zelo pomembno, in zato ga tu omenjam, se mi zdi obetavno sodelovanje z raziskovalnim centrom pri Padričah. Pogovarjamo se namreč o možnosti, da bi z njihovo po- MARKO TAVČAR močjo začeli izvajati klonsko selekcijo za naše stare avtohtone sorte trt. Seveda gre v prvi vrsti za že poznane sorte, kot so teran, malvazija in vitovska, a tudi za druge, ki se nam prav tako zdijo zanimive, kot npr. za selekcijo glere ali kasneje drugih sort. To bi bilo sploh važno, da bi se ohranila ta genetska raznolikost naših starih trt. Zanimivo se mi zdi sodelovanje z briškimi vinogradniki oz. izkušnja v Veroni itd, ko vinogradniki povezujete sile. Kako je s tem? Povezujemo sile in zmanjšujemo stroške. Vsekakor pa vsak posamezen konzorcij skrbi za ovrednotenje in rast vin svojega področja. Omenil sem že podpis dogovora o sodelovanju. Lahko rečem, da se bodo stvari še izboljšale, saj pomeni skupno nastopanje tudi večjo učinkovitost pri pogovorih in pogajanjih z institucijami. V tem smislu že delujemo in se npr. že pogovarjamo, da bi po francoskem zgledu povezali Kras, Brda in vinorodni okoliš vzhodnih Brd v skupni zemljepisni vinski prostor. Ustanovili bi tako nekakšno cono, kar bi olajšalo marsikatero težavo, zlasti glede prepoznavnosti in torej trženja naših vin. Pomembno se mi zdi tudi skupno sodelovanje z milanskim inštitutom, ki ga vodi prof. Scienza, da bi pripravil zadevni podrobni načrt. Zanimivo se mi zdi, da je v njegovi ekipi tudi fant, ki ima mamo iz Praprota in ki dobro govori slovensko, čeprav od rojstva živi v Milanu. Dobro ga poznam, saj jevečkrat prihajal v Praprot. Upam, da ga bodo poslali k nam, da bi začel z raziskavami in nam tako pomagal pri uresničevanju tega načrta. Pred časom se je tudi govorilo, da bi prišlo do ovrednotenja Brega med Sesljanom in Barkovljatni. Kako je s tem načrtom? Glede tega zelo zanimivega načrta se nekaj premika. Kot slišim, je pokrajinska u-prava dodelila 500 milijonov lir, da bi pripravili dva eksperimentalna vinograda na tem pobočju nad morjem. Podobno kot v Valtellini ali sloviti vinorodni deželici Cinqueter-re v Liguriji bi tudi pri nas naredili male vlečnice, ki bi o-lajšale dostop na parcelo. Lastniki bi seveda po določenih kriterijih zasadili vinograde z izborom domačih avtohtonih sort in jih obdelovali. Naš konzorcij pa bi skrbel za primerno valorizacijo pridelka, ki naj bi ustrezal določenim kakovostnim merilom. Po dolgih desetletjih se torej, po zaslugi nekaterih daljnovidnih ljudi pri tržaški pokra- jinski upravi, nekatere stvari vendar začenjajo obračati na bolje, tako da bo mogoče res ovrednotiti naš Breg, ki ima izredne mikroklimatske pogoje za razvoj žlahtnih kultur. Ne smemo pozabiti, da je vinogradništvo v Bregu prisotno že od antike. Z ustvarjanjem potrebnih infrastruktur bi torej omogočili ponovno obdelavo več desetih hektarov površin. Pri tem načrtu pa je za tehnično pomoč zadolžena deželna ustanova za razvoj kmetijstva ERSA. Omenili ste, da se bo z izpeljavo teh načrtov ukvarjal nov odbor Konzorcija. Se umikate iz vodstva ustanove? Res bom odložil predsedstvo. Ne zmorem več vseh obveznosti, saj sem veliko energij in sredstev vložil v širjenje naše kmetije, ki zdaj zahteva celega človeka. Predsedovanje Konzorciju, ki je terjalo veliko časa, bom torej prepustil drugemu, še vedno pa bom pomagal in bom seveda sodeloval pri raznih pobudah, ki jih bomo prirejali v korist kraškega vinogradništva. Govoriva o kmetiji. Kdaj ste se odločili, da se boste posvetili vinogradništvu? Ta osebna zgodba je povezana z veseljem, ki se je razvilo s časom. Naša družina, moj oče, se pravi, je v Praprotu od vedno obdelovala tudi nekaj vinograda. Nekaj za domačo rabo, ostalo pa smo, kot odprto vino, prodali v kako bližnjo gostilno. Očetu sem v vinogradu in pri drugem kmečkem delu vedno rad pomagal. Ko sem bil star približno dvajset let, sem razumel, da me vinogradništvo veseli in zanima, in sem v tem videl neko svojo pot, čeprav sem se zaposlil v štivanski papirnici. Zaljubil sem se torej v trte. Zato sem začel obiskovati strokovne tečaje vinogradništva in vinarstva in se odločil, da tudi pri nas doma poskusimo z drugačnim načinom dela v vinogradu. V veliko spodbudo mi je bil sovaščan in prijatelj Edi Kante, h kateremu sem vedno veliko zahajal in sem dejansko z njim doživljal leta, ko se je odločil, da stopi na pot vinogradnika, ki teži po določeni kakovosti in torej temu cilju prilagodi vse delo najprej v vinogradu in nato v kleti. Moram povedati, da moj oče ni nikoli nasprotoval tem mojim izbiram, ki niso bile enostavne. To je bil čas, ko je Edi Kante na našem koncu Krasa dejansko naredil majhno revolucijo. Prav Edi Kante mi je dal nekaj odločilnih nasvetov, rekel bi -življenjskih naukov, ki so mi usmerili življenje. Teh nekaj osnovnih napotkov mi je še vedno v vodilo in to so: pri delu moraš biti natančen in dosleden glede na cilj, ki si ga postaviš. Glede kakovosti se je treba zavedati, da se da vedno izboljšati in da je ta kakovost v prvi vrsti odvisna od dela, ki ga opravljamo v vinogradu. .............STRAN 16 ČETRTEK 25. MAJA 2000 4 ČETRTEK 25. MAJA 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJF. BESEDE, I NEDELJO Z/l NEDELJO v 6. VELIKONOČNA NEDELJA "Bog ne gleda na osebo." (Apd 10, 34) "Očem narodov je (Gospod) razodel svojo pravičnost." (Ps 98, 2) "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen!" (1 Jn 4, 8) "Vas sem imenoval prijatelje." (Jn 15, 15) Prva leta po 2. svetovni vojni je v domovini zagorel pristen ogenj zanimanja za Božjo besedo. Ker ni bilo sredstev za verski tisk: Sv. pismo, katekizem, molitvenike, tednik ipd., so se posluževali ciklostila. Verniki so si izposojali, kar je pač bilo na voljo. Brali so in dobesedno duhovno jedli in pili Božjo besedo. Znano je, da so v Rusiji nekateri dali celo plačo za izvod Sv. pisma. Po taboriščih v Italiji, Nemčiji, Sibiriji in še kje so duhovniki podajali na pamet ali po spominu točke iz sv. Pisma za premišljevanje. Holandski jezuit p. van Gestel je v Dachauu govoril vsak večer duhovnikom v latinščini, da so ga mogli vsi razumeti. L. 1950 sem ga vprašal, o čem je govoril v tistem taborišču duhovnikom-kaznjencem, med katerimi je bilo precejšnje število slovenskih, tudi iz Primorske. Obdelal je po en spis-knjigo. Več časa je posvetil Janezovemu Razodetju, kar je bolj odgovarjalo tistim težkim razmeram. Med poslušavci je bil tudi poznejši češki kardinal Beran. Vse je seveda povezovalo globoko prijateljstvo v Kristusu, ki so ga v ujetništvu, v trpljenju, še bolj utrjevali: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta" (Jn 15,13-15). Poglabljali so zavest, daje Bog tisti, ki prvi ljubi (1 Jn4,10; Jn 15,16). Iniciativa je torej njegova, saj je za to dal svoje življenje. Ljubil nas je, ko smo bili še slabotni, brezbožni, grešniki, sovražniki (Rim 5,6.8.10). Neki župnik mi je pripovedoval, kako mu je župljanka vrnila Sv. pismo, ki so ga po toliko letih prizadevanj vendarle lahko tiskali in ponudili za ceno, ki bi jo vsaka družina zmogla, češ da ne bo ne ona ne njena družina brala tako pohujšljive knjige, saj govori o hudih moralnih, ne samo spolnih, zablodah človeka. Zaman je bila vsa razlaga, kako Bog tudi v vsej SZ prijateljsko nagovarja grešnega človeka in ga vodi k luči, k sebi. Ta razvoj za Boga, za ljubezen in prijateljstvo pa je dolgotrajen (prim. 5 Mz 8-13); kajti so res nepojmljive besedne zapovedi umora malikovavcev: "Naj se ne smili tvojemu očesu, ne prizanašaj mu in ne skrivaj ga, temveč ga neizprosno ubij! ... Pobij ga s kamenjem, da bo umrl... Tedaj neizprosno udari prebivalce tega mesta z ostrino meča... tudi živino..." (5 Mz 13,9.10.11.16). Naj bo pa prizanesljiv do svojih sinov in hčera, ki so jih malikovavci sežigali bogovom v čast (5 Mz 12, 31). Kako daleč smo s tem od Jezusove zapovedi ljubezni, ki zaobjema tud i sovražn i ke (Mt 5,44; Lk 6,2 7-31)! A ugotavljamo, da smo v našem času, v NZ, še slabši kot v SZ! Kajti poboji milijonov t.i. sovražnikov ali političnih nasprotnikov o tem zgovorno pričajo. Zagrešili smo celo umor nedolžnega Boga, Sina Jezusa (Apd 2,23.26)! Kri Jezusovih učencev, od diakona Štefana (Apd 7, 58), apostolov in prvih kristjanov do današnjih dni, - a pokoli so se začeli že pri Abelu, segli so do nedolžnih 32 otrok v Betlehemu, se znašajo nad nerojenimi otroki, bolniki in ostarelimi - vpije po maščevanju krutega morivca in lažnivca od začetka (J n 8, 44). Vojne, lakota, begunstvo, taborišča smrti lahko zbudijo lakoto in žejo po Božji besedi rešenja in prijateljstva. Vendar bi morali zahrepeneti po Bogu zaradi ljubezni, kakor npr. Mojzes: "Gospod pa je govoril z Mojzesom iz oči v oči, kakor govori človek s svojim prijateljem" (2 Mz 33,11). Davida in Jonatana veže prisrčno prijateljstvo (1 Sam 18, 1.3; 20, 17). Jezus je in pije s cestninarji in grešniki, a mu brž očitajo, da je "požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov" (Mt 11,19). Jezus nagovori celo izdajalca Juda takole: "Prijatelj, čemu si prišel?" (Mt 26, 50). K obedu ne vabi samo prijateljev, marveč tudi druge: "Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih" (Lk 14,13-14). Prijatelj prosi za pomoč in je uslišan (Lk 11, 5-8). S prijateljem delimo veselje in trpljenje ter ga vabimo v goste (Lk 15, 6.9.29). Jezus imenuje Lazarja prijatelja (Jn 11,11), učence ljubi tako, da da življenje zanje (Jn 15,13-15) (Vse po MThVV, 97,132 ss). Ker je prišel v "meso", kjer prebiva greh, je zlomil oblast in čar greha (Rim 8,3 ss). Po Jezusovem prihodu, ne le po njegovi smrti in vstajenju, prebiva On sam v nas in ostaja v nas, če spolnjujemo njegove zapovedi, če ljubimo sočloveka tako, kakor On ljubi nas. On ostaja v Očetu, mi v Njem po ljubezni (Jn 15,9.10). Prosimo za ljubezen (Jn 15,16.17), saj je On sam ljubezen (1 Jn 4, 8). VELIKO SLAVJE V VATIKANU SLOVESNO NA PAPEŽEVEM ROJSTNEM DNEVU Časi se spreminjajo in hvala Bogu, da se, bi lahko rekli po dejstvu, da se je prvič v zgodovini Cerkve zgodilo, da se je visok jubilej nekega papeža javno praznoval s slovesno sveto mašo! Hvala Bogu zato, ker si sedanji sveti oče Janez Pavel II. zaradi svojega neutrudnega, visoko moralnega in etičnega zavzemanja za "najmanjšega med najmanjšimi ljudmi" več kot zasluži tudi zunanjo počastitev, pa čeprav je imelo slavje na Trgu sv. Petra v Vatikanu predvsem duhovni značaj. V četrtek, 18. t.m., seje na Trgu sv. Petra zbralo okrog o-sem tisoč duhovnikov, škofov in kardinalov z vsega sveta, da bi skupaj s sv. očetom darovali slovesno sveto mašo v zahvalo za papeževih osemdeset let in za njegovih več kot petdeset let duhovništva. Slovesnosti je dal še poseben pečat papež sam, ki je sveto daritev tudi vodil in zamišljeno poslušal kolumbijskega kardinala Daria Castrillona Hoyosa, ki mu je v imenu vernikov, duhovnikov in zbranih kardinalov voščil in ga primerjal z neutrudnim športnikom, ki je prepotoval ves svet. Hkrati se mu je kardinal Hoyos tudi zahvalil v imenu Cerkve za dejstvo, "da se tako globoko in ponižno zaveda svoje vloge Kristusovega namestnika na svetu". Kolumbijski kardinal je v lepi zahvali omenil tudi papeževe prezgodaj osivele lase in se mu zahvalil "zavse trpljenje, ki gaje še povzdignilo v očeh vseh", in se dotaknil tudi papeževe bolezni, ko je omenil njegove "telesno utrujene, a duhov- '"tTiMM f — —n m - •im .: . < 7-.Tr** V ■•N ■ Hj. ' 'N L-. • ,* H*ii ■ 1» » no odločne korake." Zahvalna maša je bila prava paša za oči, prenašala jo je tudi mon-dovizija. Sveti oče se je seveda tudi sam zahavalil za vse čestitke, ki so prišle z vsega sveta. Na svoj rojstni dan je priredil kosilo za 350 izbranih povabljencev, razrezal tudi 1 veliko belo torto in se zvečer udeležil slavnostnega koncerta, ki je bil njemu v čast, na katerem so nastopili londonski simfoniki, ki so med drugim izvajali eno najljubših glasbenih del svetega očeta, HaydnovoSfvarjen/e. Med drugimi so papežu Janez Pavlu II. voščili tudi italijanski predsednik Ciampi, predsednik italijanske vlade Amato, ameriški predsednik Clinton, ruski predsednik Putin, generalni tajnik Organiza- I cije združenih narodov An-nan, palestinski vodja Arafat, nemški kancler Schroder in številni drugi državniki. Med predsedniki držav, ki so poslali čestitke sv. očetu ob njegovem 80. rojstnem dnevu, je bil tudi slovenski predsednik Milan Kučan, ki je v svoji čestitki poudaril predvsem papeževo veliko moralno avtoriteto v današnjem svetu, njegove napore za mir v svetu, nenehno zavzemanje za socialno pravičnost v svetu, za svetovno solidarnost in tudi za mir na Balkanu v času, ko drugi veliki svetovni politiki niso še videli razdejanja, v katerega je tonilo to ob-j močje. Ker se že precej časa govori, da so iz dneva v dan bolj zreli časi za obisk svetega o-1 četa v Rusiji, po nekaterih na- povedih bi do tega obiska lahko prišlo celo že letos, je gotovo izjemne važnosti tudi voščilo, ki gaje Janezu Pavlu II. poslal vseruski pravoslavni patriarh Aleksij II., v katerem je izrazil upanje, da bodo v tretjem tisočletju kristjani z Vzhoda in Zahoda premostili razhajanja in protislovja, ki jih razdvajajo, in ponovno postali ena Čerkev. Svetemu o-četu je patriarh Aleksij II. toplo zaželel "še mnogo delovnih let pri izpričevanju vstalega Kristusa". V petek, 19. maja, pa je sveti oče sprejel na posebni avdienci akreditirane veleposlanike pri Svetem sedežu, med njimi tudi veleposlanika Republike Slovenije, primorskega rojaka dr. Karla Bonuttija. -----------JUP KAMPANJA OSEM OD TISOČ SREDSTVA SE POVEČUJEJO, NARAŠČA TUDI POMOČ Osem od tisoč davka Ir-pef, ki je bil v letu 1999 namenjen Cerkvi, je lani dosegel 1.463 milijard lir, kar je za približno 9% več kot v letu 1998. Zaupanje davkoplačevalcev je tako glavni razlog, da se lahko uresničuje in nadaljuje uresničitev 6000 načrtov v Italiji in svetu, namenjenih izboljševanju socialnega stanja in seveda novi evangelizaciji. Mreža dejavnosti deluje v treh smereh razdeljevanja zbranih sredstev: za bogoslužje in pastoralno delo, za vzdrževanje duhovnikov in za karitativno dejavnost. In prav za prvo dejavnost se je najbolj povečal denarni sklad, kar za 21%, in je tako prešel iz 585 milijard lir iz leta 1998 na sedanjih 712. Z 229 milijardami lir, kar je 40% sredstev za bogoslužje, so nastala zbirališča za družine v stiskah kot tudi cen- tri za poklicno usposabljanje in za rast otrok, saj so zgradili oratorije, šolska igrišča itd. 118 milijard lir pa je šlo za obnovo in vzdrževanje cerkva in pastoralnih središč, ki so centri kulturnega in člove-i čanskega dela v naši sredi, še posebno v krajih, kjer so socialne stiske največje. Že tretje leto zapored pa je poseben denarni prispevek, ki je znašal 30 milijard lir, šel za pobude v nerazviti jug države. Za ohranjanje italijanske kulturne dediščine, ki je 70% 1 verskega značaja, je bilo namenjenih 120 milijard lir, 40 več kot leta 1998. V Italiji je na 95.000 cerkva 85.000 takih, ki so kulturna dediščina in pod spomeniškim varstvom. Katedrala sv. Rufinav Assisiju, svetišče Consolata pri Turinu, katedrala sv. Antona v Castesardu, Tempio Pau-sania: to so samo nekatera končana restavratorska dela. Veliko sredstev je bilo namenjenih varnostnim sistemom proti tatovom in za protipožarno varnost. Sredstva, ki so namenjena duhovnikom, so se v zadnjem letu povišala s 482 na j 485 milijard lir. Denarna pomoč je namenjena 35.140 škofijskim duhovnikom in 2.818 ostarelim ali bolnim, ki so pomoči potrebni. Po30 letih dela lahko duhovnik računa na 1.618.000 lir čistega na mesec, 12 krat v letu, in polovica teh sredstev je zbranih z davkom osem od tisoč. 132 milijard lir gre za socialne strukture v Italiji: za rehabilitacijska središča za prizadete otroke, za stanovanja za obolele za aidsom, za centre za odvajanje od drog odvi-snih ljudi. V skorajda vseh , škofijah pa delujejo tudi zbirna središča za ostarele, prise- ljence, za svojce jetnikov ali bolnikov, prav tako pa so v državi v porastu pobude za boj proti brezposelnosti in o-deruštvu. Odprlo pa seje tudi precej središč, v katerih do-! bijo pomoč mlada dekleta-matere v težavah. Od 120 na 125 milijard lir seje povečal prispevek za delovanje v razvijajočih se državah, v katerih je italijanska Cerkev že leta prisotna z bolnišnicami, misijoni in šolami. Med deli, ki so bila lani dokončana s sredstvi osem od tisoč, omenimo poklicno šolo na Šri Lanki v mestu Ratnapu-ra, pomoč kmetom iz 55 vasi škofije Koupela v Burkini Fa-so, rehabilitacijsko središče za nepokretne na Tajskem v kraju Phrae Chiang, mehanične delavnice in tiskarne v Boliviji, zadruge pobiralcev kakava in kave na Haitiju. Iz teh sredstev je šla pomoč za ljudi na vojnih območjih Albanije, Kosova in za potrebne na poplavljenih območjih Venezuele in za žrtve potresov v Kolumbiji in Mehiki. DR. IVAN ŠTUHEC GOST FORUMA ZA KULTURO V GORICI V NEDELJO, 28. T.M. CERKEV ZA DANES Po srečanju, na katerem je dr. Peter Vencelj spregovoril o slovenskih katoliških izobražencih, po večeru, na katerem sta msgr. Duilio Corgnali in časnikar Ezio Gosgnach posredovala pričevanji o pomenu vere, jezika, kulture in naroda, po izvrstnem predavanju, na katerem je dr. Jože Krašovec predstavil pojem Božje pravičnosti kot nore ljubezni Boga do človeka, in po srečanju, na katerem je p. Silvo Šinkovec prikazal sodobne izzive krščanske družine in vzgoje, je Forum za kulturo v sodelovanju s štandreško dekanijo in kulturnima centroma Lojze Bratuž in Stella Matutina zaokrožil niz pomladnih predavanj z naslovom Blagodejne sapice Duha v sv. letu z večerom, posvečenim temeljnim sodobnim orientacijam slovenske Cerkve in še posebej sinodi. Večerje vodil Damjan Hlede. Gost zadnjega predavanja je bil dr. Ivan Štuhec, prodoren teolog in ena najvidnejših osebnosti sodobne Cerkve v Sloveniji, ki nosi vzadnjih treh letih posebno odgovornost: je namreč glavni tajnik slovenske sinode, ki želi postaviti temelje novi evangelizaciji in o-mogočiti inkulturacijo katoliške vere v mentaliteto današnjega Slovenca. Cilj skupne poti, ki so jo ubrale tri slovenske škofije, je vedno isti, in vendar izjemno aktualen ter vsekakor visok: ustvariti prostor, v katerem bi se sodobni člo- odločal zanj. Sinoda se je na Slovenskem začela z odpira- vek srečal s Kristusom in se se je na odpiranjem vprašanj med verniki, kar so nato zbrali v besedilu. O tem so razpravljali na prvem zasedanju sinodalnega zbora novembra lani. V duhu dialoga med bazo in vrhom Cerkve so bili zelo koristni t.i. dekanijski sinodalni dnevi. Probleme, ki so ostali po prvi fazi nedorečeni (družina, mladi, kateheza, župnije, Karitas...), so obravnavali po prvem zasedanju in jih postavili pod drobnogled v prizmi župnije, da bi prišli do konkretnih pobud za pastoralno življenje. Do konca maja potekajo drugi dekanijski dnevi. Temam, ki so ostale teoretično šibko podkrepljene, so posvetili tudi strokovne posvete, ki so lepo uspeli. Že s prvega zasedanja so izšli jasni vsebinski poudarki zlasti glede ciljev sinode. V prvi vrsti so verniki klicani, da se odločajo za človeka, in to za takega, ki živi v današnjih razmerah, z vsemi razlikami, ki obstajajo med bolj ali manj dosledno vernimi in nevernimi. Pomembno je, da se Cerkev zaveda družbenega položaja, v katerega prinaša veselo novico. Drugi vsebinski poudarek je naobčestvenosti 0communio) kot pokoncilskem vzoru Cerkve. Ta naj bi ne bila več piramidalno strukturirana, ampak naj živi "timsko" v občestvih, ki se začenjajo v župnijah okrog Kristu- sa. To je velik premik, ki naj bi se v polnosti uresničil s časom. Tretji vsebinski poudarek pa je dialog kot osnovna drža. Evangelizacija naj se prenese v vse prostore vsakdanjega življenja, v odnose znotraj Cerkve pa do države, kulture in nevernih. Gre za pojme, ki jih je potrdil tudi sv. oče Janez Pavel II. ob lanski beatifikaciji škofa Slomška, ko je dejal, da je sinoda zgodovinska priložnost, ki naj postavi posodobljen načrt Cerkve na Slovenskem. Primarno poslanstvo Cerkve ostaja oznanjevanje Jezusa Kristusa, za uresničitev tega poslanstva pa je potreben prostor svobode, za katerega seje treba v Sloveniji po predavateljevem mnenju še boriti. Po nazornem predavanju so prisotni sprožili živahno razpravo o aktualnih vozlih današnje Cerkve na Slovenskem. Iz te je izšlo, da si "Petrova barka" iskreno in pošteno prizadeva, da bi doumela znamenja časa. Po mnenju dr. Štuheca je Cerkev nepriljubljena ne le zaradi napadov nanjo in zaradi diskvalifikacije njenih zastopnikov, ampak tudi zaradi načina svojega nastopanja v javnosti. "Slovenski človek je danes nerazpoložen do jasne, odločne in trde besede. Želi mehke besede, več diplomacije." Veliko naporov zahtevata iskanje in oblikovanje pripravljenih in strokovno oblikovanih katoliških kadrov, vodilnih osebnosti in animatorjev; pomanjkanje teh je nadvse resen problem. Z druge strani imajo zlasti župnije izjemno priložnost, da gradijo civilno družbo na demokratičen način. Težišče pastoralnega življenja je namreč, tudi v skladu s prevladujočo postmoderno miselnostjo, na osebi in odnosu, zaradi česar imajo posamezniki-pri-čevalci, male skupine in skupnosti odločilno nalogo. ■ DD JUBILEJNO ROMANJE NA SVETO GORO .-■■s*: __—____ Skupno romanje goriške in koprske škofije na Sv. goro bo tudi letos zadnjo nedeljo, 28. maja. To srečanje bo imelo še poseben pomen, saj smo v jubilejnem letu 2000, ki je leto odpuščanja in sprave. V Marijinem svetišču se bodo srečali verniki obeh škofij pri maši, ki jo bosta ob 16. uri darovala oba škofa, Metod Pirih in nadškof Dino De Antoni. Skupaj bomo posebno molili za odpuščanje in spravo za vse hudo med zadnjo vojno in po njej. Kristusovo daritev bomo darovali za vse nedolžne žrtve medsebojnega sovraštva v naši deželi. Spomnili se bomo vseh nedolžnih pa tudi tistih, ki so bili direktno ali indirektno krivi za vse žrtve. Kristus nam je dal zgled, ko je molil: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Zal je bilo v preteklosti veliko nezaupanja in sovraštva tostran in onstran državne meje med verniki različnih jezikov, različne kulture in različnih političnih ideologij. Pustili smo se zavajati oznanjevalcem narodnega in razrednega sovraštva. O tem pričajo grobo- vi in pokopališča, ki so razsejana po vsej naši deželi od jadranskega morja do vrhov naših Alp. Posebno v tem jubilejnem letu smo poklicani, da res vsi iščemo mir in spravo in zadoščamo za vse krivice in nasilja. Svetogorska Mati Božja, ki je naša skupna mati tostran in onstran meje, naj bo pripo-ročnica za vse žrtve in njihove sorodnike. DELOVANJE NAŠIH MISIJONARJEV IZ SONČNE ZAMBIJE Na uredništvoje dospel listič Iz sončne Zambije, ki ga že 30 let urejujejo slovenski misijonarji v Zambiji, zanj pa odgovarja p. Stanko Rozman. Gre za nekaj fotokopiranih strani, ki zelo živo pričajo o tem, kako so misijoni, ki jih upravljajo naši ljudje, resnično živi, in kako je med ljudmi, ki na afriški celini stopajo za Kristusom, močna vera v Boga in Gospoda življenja. Že na prvi strani beremo: Pred dva tisoč leti seje začela siriti vest v Jezusovi smrti in vstajenju. Prišla je do nas in je še vedno sveža in aktualna. Daje upanje in odgovor na najbolj pereča vprašanja. Os-mišlja bolezen in smrt... Ta vest je nezaustavljiva! Navdihuje nas misijonarje, da jo ši-r|mo in živimo. Velikonočno jutro pa da slutiti, da ta vest, vesela novica življenja, ne bo zastarala tudi v prihodnjem tisočletju..." Kakšna hvalnica živa vere, ki je neločljivo povezana z vsakdanjim življenjem! Urednik p. Rozman u-j gotavlja, koliko težav je imel, ko seje lotil "prijetne naloge" - sestave lističa. Misijonarje je namreč težko najti ali pa so na obširnem področju toliko oddaljeni, da jih je z veliko težavo sploh našel. Da bi se izognil takim oviram in olajšal komunikacije, namerava nabaviti satelitski telofon, fax in elektronsko pošto. Lepo je videti, da tudi najsodobnejša tehnologija najde pot med naše misijonarje, ki se tako lažje podpirajo in tudi uspešnejše opravljajo svoje poslanstvo. Pomembno mesto ima v lističu poročilo jezuitskega misijonarja Radka Ru-deža, našega znanca in primorskega rojaka, ki se je nedavno odločil za duhovne vaje prav v Nangomi, kjer izhaja omenjeno glasilo. Misijonarka Marija Anžič poroča, kako so bili ljudje 'njegove prisotnosti zelo veseli. Obiskal je bolnike, se z vsakim v različnih lokalnih jezikih pogovarjal, zapel in tako popestril nekaj dni ne samo bolnikom in okoliškim ljudem, temveč tudi nam misijonarjem." Sam p. Rudež poroča, kako si je z veseljem ogledal "pastoralno in človečansko delo" p. Stanka, zlasti cerkvice, ki jih je naokrog zgradil in jih še gradi. Večkrat sta skupaj maševala, | se srečevala z verniki v cerkvah in po domovih. Ko smo p. Rudeža pred nekaj leti in-! tervjuvali za naš tednik, smo na našem uredništvu kmalu i spoznali, kako lepo se zna vsakomur približati in kako ceni življenje preprostih ljudi. Sam piše: To maši je (bilo) srečanje z župnijskim svetom, nato afriško kosilo, imenitno pripravljena kokoš, kakor jo znajo pripraviti le v A-friki, z mehko polento in oku-I snim zeljem. Jemo z rokami, i kakor pač oni..." V Nangomi je videl p. Rudež veliko stvari, ki jih opravljajo p. Stanko in laiški misijonarji. Prizadevajo si za materialni, pastoralni in duhovni dvig župnije. Misijonarki Marija in Katarina, ki tudi poročata o delovanju na misijonu, vodita pekarijo, prašičjo farmo, kokoši, kmetijo, trgovine itd. Vse to je potrebno, da skrbijo za sodobno bolnišnico s 120 posteljami in za sirotišnico, ki je v gradnji. Ka-! tarina piše o gradnji nove gospodinjske šole, ki želi višati I življenjski standard tudi na vaseh. Misijonarji so ustanovili tudi izobraževalni klub za | žene in dekleta, kjer udele-S ženke delijo znanje: kar ve e-na, to nauči druge. Vse to in veliko drugega o-pravljajo naši ljudje v sončni Zambiji iz ljubezni do Boga in do človeka. Kot piše misijonarka Marija, "Jezus ne trpi samo na križu, temveč tudi v ljudeh, v trpečih, zapo-i stavljenih, odrinjenih na rob, | sirotah..." ■DPD SVETNIK TEDNA 29. MAJ silvesterčuk | MAKSIM, EMONSKI ŠKOF V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Flo-rija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: "Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252." Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja 29. maja. O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 CT celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Mak- č'EtrtVk* sim je med glasovanjem dejal: "Paladij, ki ni hotel obsoditi 25. maja Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po 2000 pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov gaje obsodila." Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili “vsi sveti možje", učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike. Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, daje imela Emonav dobi škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, daje te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništvu škofa Maksima. Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Helio-doru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. "Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!" piše sv. Hieronim. "Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti." Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568. 3. JUNIJA PRVI KRŠČANSKI FESTIVAL V STIČNI Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS) prireja v soboto, 3. junija, v samostanu v Stični prvi krščanski festival z naslovom Tukaj sem, pošlji mene. K udeležbi so vabljeni člani župnijskih pastoralnih svetov, Karitas in drugih socialnih ustanov, duhovnih gibanj, mladi, izobraženci, drugi laiški sodelavci v Cerkvi, verniki in duhovniki. Ob 9. uri bo sv. maša, ki jo bo vodil nadškof Rode, sledil bo nagovor, od 10.30 do 14. delo po skupinah, nato kosilo. Ob 16. uri bodo prisotni sprejeli izjavo, ob 17.30 bo sklepni nagovor, ob 18.30 družabno srečanje. Prisotni bodo lahko kaj več izvedeli o župnijskih svetih v službi Cerkve, o krščanski mladini, duhovnosti in evangelizaciji, pa tudi o krščanski kulturi in sociali. Na festivalu bodo razstavljene reprodukcije p. Rupnika iz kapele Redemptoris Mater. GORIŠKO NADŠKOFIJSKO ROMANJE V LURD Tudi letos se bodo goriški bolniki, zdravi romarji in prostovoljni spremljevalci odpravili od 5. do 11. julija počastit lurško Marijo. Slovensko skupino bo vodil msgr. Franc Močnik. Cena romanja znaša 815.000 lir, za bolnike v prenovljeni stavbi Salus 475.000 lir, dodatek za ležalnike 40.000 lir. Vpisovanje je predvideno do zasedbe prostorov. Slovenski romarji se lahko vpišejo pri msgr. Močniku, ul. Seminario 13 (tel. št. 0481 531743, od 11. do 12. ure) ali pri Joani Nanut, ul. S. Michele 169 v Štandrežu (tel. št. 0481 520233 ali 0481 21419). PASTIRČKOVA KNJIŽNA NOVOST KNJIGI KATARINCE NA POT ČETRTEK 25. MAJA 2000 ZORA TAVČAR Pravljica je žanr, ki se ga lotevajo tako priznani pisci kot nadarjeni samorastniški avtorji. Kljub na videz oblikovno in vsebinsko nezahtevni literarni igrački gre v resnici za tip literature, kateremu večkrat niso kos niti sloveči pisatelji, zahteva namreč talent posebne vrste. Že ljudska oziroma narodna pravljica dokazuje, kako je na tem področju poleg naravnega pripovednega daru prvenstvene važnosti čut za pristno, naravno, neposredno pripoved! Se pravi, za domišljijo, ki vre neizčrpno in kipeče iz čistega, otroško neobremenjenega srca, v katerem sta še jasno razločljivi ločnici med dobrim in zlim in je še vse razprto v neko svetlo pričakovanje! Skozi stoletja je takšna pravljica ohranjala svoje bistvene značilnosti, katere je skušala za njo prevzeti umetna, avtorska pravljica. Vsi poznamo velike pravljičarje svetovne literature, pa tudi nekatere naše najboljše! Pri sodobnikih se seveda že odločamo med nam bližjo ali manj všečno pravljico: med - danes v Sloveniji posebno v modi - pri-talno zgodbico, kjer je vse samo povzetek iz otrokovega vsakdanjika, brez vsake etične poante ali domišljijske igrivosti in drugih primesi, tipičnih za ljudska pravljico! Druga tendenca je povzeta iz sodobne literature: ta pravljica skuša biti predvsem prepolna fantastike, odmaknjena v virtualne svetove! Obema tipoma manjka osnovni pravljični čut za rahlost in nežno dojemljivost otroške duše, za otrokovo žejo po dobrem, lepem, toplem, varnem, čistem, po tem, da se v knjigo zatečeš, ko si sam ali žalosten ali posebej vesel. Da ti je ob njej kot ob ljubem in razumevajočem prijatelju! Prav ta e-lement v slovenskih sodobnih pravljicah pogosto manjka. Nekateri pisatelji sicer tovrstnemu pisanju dajejo čast, vzemimo samo Svetlano Makarovoč z njenim izjemnim darom za sodobno pravljico, katero nosi poleg fantastike in občutka za stvarno predvsem čut za otroško psiho, združen s toplino in igrivostjo. Tudi pravljice kakšnega našega mlajšega rojaka imajo poleg radožive domišljije neko otroku blizko igrivost in nagajivost! Vsekakor - pravljičarstvo ne v svetu ne pri nas nikakor ne zamira, nasprotno. Naša tržaška radijska postaja je zadnja desetletja postala s svojo jutranjo oddajo Pravljica za dobro jutro pravi rezervoar tovrstne literature. Tukajšnji in drugi pisci, predvsem iz Slovenije, že leta sodelujejo v tej oddaji in med sodelavci najdemo tudi tukajšnje umetnike, pa tudi druge pravljičarje, od katerih je vrsta nadarjenih, ki bi zaslužili, da njihove pravljice izidejo v samostojnih knjigah. Med nimi je knjižno izdajo doživela lani tudi naša današnja pravljičarka Anamarija Volk Zlobec. Gospa Anamarija je vsekakor za to vrsto literature nadarjena. Že s prvo knjigo (Najlepši letni čas, redna zbirka Goriške Mohorjeve družbe I. 1999) je to dovolj dokazala, Katarince pa njeno prvo knjigo v vseh pogledih nadgrajujejo! V njih ostajajo seveda njene osnovne značilnosti: izjemna toplina, ki jo pripovedi izžarevajo, etični čut, ki je nevsiljivo vgrajen kot neopazna, nežna pajčevina v samo tkivo zgodbic, in preprostost jezika in sloga. Toda v tej knjigi je za to navidezno preprostostjo v resnici skrita neka izjemna pretanjenost, ki noče niti za hip poleteti v iskanost, sentimentalnost ali pretirano fanta- stiko; obenem pa tudi noče zdrkniti v pritlehno vskdanjost ali ceneno opisnost. Z občutljivo roko avtorica dozira realno in fantastično, drzni prehodi med obema elementoma se prelivajo kot akvarelne barve brez opaznih robov. Zgodba valovi igrivo, polna barvnih odbleskov in ravno dovolj opredmetena, da nas prikliče iz sveta domišljije nazaj! Svet njenih pravljic je kot drevo, ki so mu korenine trdno zasidrane v prst pristnosti, krošnja pa se mu vsa zračna razpira v svetlobo in nešteti pisani lističi se prepuščajo vetru domišljije, da jih poljubno vzgiblje. Takšen vtis mi torej dajejo te zgodbice, polne miline, kjer so si otrok in žival, rastje in predmetni svet biblijsko blizu in hkrati domači, kakor so lahko le otroku in otroškim dušam, kakršna je pisateljica teh zgodb. Prijetne so tudi odraslemu, ki je še odprt za iskrenost srca in pristnost besede. Otrokom pa bo knjiga s svojo toplino in ljubkostjo nevsilijvo ponudila poleg užitka lepe slovenske besede in domišljijsko domiselnih zgodb tudi skrita sporočila o dobrem in zlu ter o povezanosti otrok s stvarstvom, ki jih obdaja. Zdi se, da je v tem smislu najznačilnejša - čeprav po svoji strukturi malce drugačna od drugih - zadnja pravljica, po kateri nosi knjižica ime: Katarince! Močan Anamarija volk Zlobec humanistični in socialni poudarek zgodbo sicer oddaljujeta od klasične pravljice, obenem pa mečeta dodatno nežno luč na ostali cikel in ga po svoje dopolnjujeta: podčrtujeta njegov etični naboj. Tako lahko pravljični cikel Katarince označimo kot zvrst ljubkih, pristnih, nevsiljivo vzgojnih in vedrih zgodbic, ki bodo obogatile ne le našo tržaško (v tem pogledu ne posebno bogato) tovrstno literaturo, ampak bodo s svojo svežino rade sprejete tudi v matični domovini. Edino, česar bi si pri njih želeli več, bi bili tukajšnji, obmorski, kraški, predmestni in mestni motivi. To pa bi bil napotek naši avtorici za naprej. PRI ZALOZBI MLADIKA DOLHARJEV IN OŠLAKOV DNEVNIK Pri založbi Mladika v Trstu sta pred kratkim izšli dve knjigi dnevniških zapisov. Gre za dnevnik tržaškega političnega in kulturnega delavca in književnika dr. Rafka Dolharja z naslovom Tržaški pol-dnev-nik in za dnevnik znanega kulturnega delavca in disidenta Vinka Ošlaka z naslovom Iz dnevnika. Obe knjigi sta bili predstavljeni v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu. Tako so Dolharjev dnevnik predstavili 12., Ošlakovega pa 22. t.m. Tržaški pol-dnevnik Rafka Dolharja obsega dnevniške zapise iz let 1976,1977 in 1978, v katerih avtor obravnava tako politično dogajanje na ozemlju od Trbiža do Milj kot tudi osebna doživetja v tistem času. Gre za zadnje obdobje vladanja levosredinskih uprav na tržaški občini, kjer je Dolhar kot svetovalec in odbornik zastopal stranko Slovenske skupnosti, in pokrajini. Po besedah samega avtorja pa je to tudi tretji del njegovih spisov o političnem dogajanju v obdobju vladanja leve sredine na Tržaškem (prva dva dela predstavljata dnevnik Na naši koži ter knjigi Leva sredina in tržaški Slovenci), katere zgodovina, je dejal Dolhar na predstavitvi v Društvu slovenskih izobražencev, je še premalo poznana pri nas. Mladika pa je izdala tudi knjigo Iz dnevnika avtorja Vinka Ošlaka. 0-šlakovi zapisi segajo v zadnje obdobje Titovega vladanja Jugoslaviji, se pravi v leti 1979 in 1980, ki sta bili leti, kot je sam avtor napisal, "hude komunistične opresije". Ošlakov dnevnik je bil, kot že rečeno, predstavljen na rednem tedenskem večeru DSI v ponedeljek, 22. t.m. Ob tisti priložnosti je bil predstavljen tudi dnevnik tržaškega pisatelja A-lojza Rebule z naslovom Ko proti jutru gre, ki je pred kratkim izšel pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Gre za dnevniške zapise iz let 1982-1985, ki zaobjemajo slovensko kulturno in politično življenje na Tržaškem, v Sloveniji in povsod, kjer živijo Slovenci. Tako pri Ošlaku kot pri Rebu-j li, je bilo rečeno na predstavitvi, je precej podobnosti tako v jezikovnem kot v stilnem smislu, še zlasti pa je treba podčrtati podoben, če ne enak pogled na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije. Na večeru v Peterlinovi dvorani je stekel tudi pogovor z avtorjema o pomenu dnevnika kot literarne zvrsti, o njegovem pisanju in o kriterijih, ki jih Ošlak in Rebula uporabljata pri pisanju dnevnika. K vsebini treh knjig se bomo vrnili. PRI KROŽKU ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA VIRGIL ŠČEK O SLOVENSKEM BOGASTVU V KANALSKI DOLINI POMNIKI PRETEKLOSTI Na uredništvo je dospelo poročilo o pomembnem kulturnem dogodku, ki sta ga sooblikovala Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta in uredništvo revije Zgodovinski časopis iz Ljubljane. Dne 18. maja sta namreč skupno predstavila svoje zadnje publikacije i/ dvorani Slovenske matice v Ljubljani, s čimer sta poudarila sodelovanje, ki je prišlo do izraza s skupno izdajo knjige tržaškega zgodovinarja Petra Rustje Med Trstom in Dunajem - Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru (1873-1897), in željo po tvornem utrjevanju skupnega slovenskega prostora. Po dobrodošlici, ki jo je izrekel predsednik Slovenske matice dr. Joža Mahnič, je o knjigah Krožka Šček spregovoril urednik zbirke Ivo Jevnikar, ki je predstavil tudi v italijanščini izdano sociološko študijo o narodnih manjšinah in političnih, strankarskih in volilnih problemih odsotne tržaške avtorice Vide Valenčič. Peter Rustja je predstavil že omenjeno delo, Vida Dolhar (na sliki) pa svojo knjigo Kanalska dolina in slovenska kultura, o kateri objavljamo oceno Erike Jazbar. V imenu Zgodovinskega časopisa in njegove knjižne zbirke je spregovoril namestnik glavnega urednika Ja- nez Stergar, kije predstavil tudi najnovejšo številko revije z bogato vsebino, ki med drugim obsega študijo tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja o Narodnem domu v Trstu (13. julija bo minilo 80 let od njegovega požiga!). Dr. Janez Cvirn pa je predstavil študijo Roka Stergarja Vojski prijazen in zaželen garnizon - Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, kije izšla kot 19. zvezek Zbirke Zgodovinskega časopisa. Krožek Virgil Šček, ki je svojo zbirko tako predstavil že v Gorici, Trstu in Ljubljani, ima v načrtu vsaj še predstavitvi v Kopru in Celovcu in še kak večer o posameznih knjigah. Ob nedavnem dijaškem srečanju DOSP v Trstu pa je 34 primorskim višjim srednjim šolam z obeh strani državne meje (tudi italijanskim na Obali in dvema tržaš-kima, ki sta se udeležili dijaškega srečanja) poklonil po pet knjig o delu primorskih poslancev v dunajskem, po koncu 1. svetovne vojne pa v rimskem parlamentu. “Gre za pet knjig, ki govorijo o naši skupni preteklosti in za katere upamo, da so lahko zanimive za Vaše profesorje j in dijake," je zapisal Krožek v spremnem pismu. V letošnji zbirki treh novih "belih priročnikov" Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta je izšla zanimiva študija Vide Dolhar z naslovom Kanalska dolina in slovenska kultura. Med tridesetimi publikacijami, ki od leta 1991 bogatijo naše knjižne police s strokovno-zgodovinski-mi vsebinami, je to druga, ki je neposredno vezana na krasen kotiček naše dežele, ki je posejan s slovenskim življem. Leta 1996 smo namreč lahko vzeli prvič v roke "beli priročnik" z zgovornim naslovom Govoriti slovensko v Kanalski dolini, za katerega sta poskrbela antropologinja Irena Šumi in raziskovalec Salvatore Venosi. Študija je obravnavala izčrpno zgodovino slovenskega jezikovnega pouka v Kanalski dolini. Trideseti priročnik, t.j. knjiga Vide Dolhar, pa je nastala kot diplomska naloga, ki jo je avtorica zagovarjala na fakulteti za tuje jezike videmske univerze leta 1990. Preteklo desetletje je prineslo v Kanalsko dolino nekatere novosti, zato je avtorica svojo diplomsko nalogo dopolnila in jo v nekaterih segmentih prilagodila novi stvarnosti. Priročnik šteje tako pribli-j žno 120 strani in ga bogatijo črno-bele fotografije, za katere je poskrbel avtoričin brat Rafko Dolhar. Knjiga nudi pregledno sliko utri-i pa slovenskega človeka, ki živi pod Svetimi Višarjami od pretekle in polpretekle zgodovine pa do današnjih dni. Vida Dolharje svoj pregled razdelila na dva glavna dela, ki bi jih ob-1 jeli z definicijama slovenska kultura in Kanalska dolina ter slovenska kulturna dejavnost v Kanalski dolini. V prvem primeru gre za mestoma tudi še neobjavljeno dokumentacijo o \ slovenskih kulturnikih, ki so ustvarjali na tem prelepem območju, od nez-| nanega Ukljana iz polovice 19. sto-j letja do danes že pokojnega Salva- toreja Venosija; z obratnega zornega kota pa predstavlja knjiga "zunanje" slovenske kulturnike, ki so v slo-' vensko književnost vnesli Svete Višar-je ali Žabnice, zelene gozdove in senožeti Kanalske doline, od Prešerna do Grafenauerja. V drugem delu svojega "belega I priročnika" pa nas avtorica seznanja j s kulturniki in družbenimi delavci, ki so bili za Kanalsko dolino posebno dragoceni in so pustili za sabo pomembne sledove; kdo je ustvarjal, uveljavljal in vzdrževal slovensko kul-\ turo, kako je bilo organizirano šolstvo pred drugo svetovno vojno in po njej, kako je bilo z bogoslužjem, delom duhovnikov in šolskih sester, kateri so bili cerkveni in prosvetni pevski zbori, kako so delovala in delujejo društva in krožki, ustanove in inštituti. Na zadnjih straneh pa nekaj stavkov o ljudski pesmi in domačih šegah I ter potrebna bibliografija. Knjigo toplo svetujemo vsem tistim, ki bi se radi seznanili s slovensko prisotnostjo v Kanalski dolini in spoznali njeno polpreteklo zgodovino, prosvetno dejavnost in življenje | našega človeka v teh še slovenskih krajih. Priročnik je namenjen poznavalcem, pa tudi ali celo predvsem tistim, ki o Slovencih v Kanalski dolini ne vedo veliko ali ničesar. Za konec gre poudariti, da je branje študije Vide Dolhar prijetno. Pregledna poglavja z množico potrebnih informacij nudijo res popoln vpogled v preteklost in sedanjost tega predela italijanske države, ki je posejan s trdoživimi slovenskimi ljudmi, in jih odlikuje sintetično podajanje. Priročnik skratka dopolnjuje marsikatero drugo študijo, saj nudi bralcu jasno splošno sliko Kanalske doline in pa iztočnice za bolj poglobljeno raziskovanje. ERIKA JAZBAR Vsredo, 17. t.m., sovTržaški knjigarni v Trstu s skromno, a lepo slovesnostjo, na kateri je nastopil tudi Kvartet flavt Glasbene matice (na sliki), odprli razstavo likovnih del umetnice Claudie Raza. Po pozdravu upravitelja Tržaške knjigarne Igorja Starca je o najnovejših slikah Claudie Raza povedal nekaj misli v slovenskem in italijanskem jeziku naš kolega Jurij Paljk. Iz njegove predstavitve objavljamo bistvene misli. "Claudia Raza se nam predstavlja z novim nizom svojih likovnih iskanj, ki so vsa uprta v naš prostor. Da bi bolje razumeli ciklus, ki je posvečen travam ob reki Timavi in umetničinim razmišljanjem o travi in globlje o naravi in sami sebi, o človeku nasploh, je dobro, da povemo, kako je Claudia Raza že vrsto let nenehno uprta v prostor, naravo in kraje, v katerih živi. Če smo je bili vajeni pred leti kot imenitne slikarke Krasa, ki ga je upodabljala skozi pretanjeno odslikavanje njegovega najbolj naravnega in tudi označujočega elementa - kamna, smo se kasneje naučili tudi na njene slikarske mešane tehnike, v katerih je skušala prodreti globlje v kamen in razumeti njegovo bistvo, njegovo toplino in seveda tudi njegovo nezamenljivost. Za to obdobje je značilno tudi njeno slikanje kraškega ruja in nasploh krajine, v kateri živi. Nikdar pa ni Claudia Raza slikala krajine na tak način, da bi jo lahko imeli za kraji-narko ali slikarko kraških vedut, ker jo je vedno zanimala notranja govorica narave, kot da bi hotela kraški kamen najprej razbiti, ga sesuti na elementarne delce in iz njega narediti nov kamen in z njim novo podobo in zato tudi njene kamnite pieta, njene kamnite, kraške, večne žene iz kamna, ki v naročju držijo otroke. Kras in kamen najprej in danes trave, katerim pa seje Claudia Raza zapisala že pred leti, ko je sama pripovedovala, da brez teh trav njeno slikarstvo ne more naprej, da si brez ciklusa trav ob Timavi ne more predstavljati svojega umetniškega iskanja. Najprej kamen in veduta, danes trave ob Timavi, ki nam jih slikarka predstavlja v mešanih tehnikah, še največ pa v tehniki akrila in akvarela- Če je za prvo obdobje značilna neka določena povezanost s poetičnim realizmom, ki pa prehaja vedno bolj v iskanje elementarnih delov narave, da lahko z njimi sestavlja svojo likovno pripoved, pa je tokratna odločitev umetnice za trave več kot jasna, saj umetnica v njih išče novega vitalnega napoja za svoje umetniško snovanje. Slikarka se po kamnu odlo- ča za življenje ob vodi in odslikavanje njenih čudovitih pejsažev; ti najdejo svoje mesto ob Timavi, a še bolj v slikarkini duši, kajti v svoje slikanje trav daje Claudia Raza že kar abstrakten nadih duhovnega doživljanja in odslikavanja trav, saj je vsakomur jasno, da se umetnica poslužuje slikanja trav, da nam preko njih sporoča svoja nostalgična, mestoma melanholična in celo pesimistična razpoloženja in stanja, a tudi temne spomine in čisto svetle, veselju naravnane trenutke svojega umetniškega razmišljanja, življenja. Od kamna torej k senzibilnosti, skorajda preobčutljivosti trave in pri tem se slikarka poslužuje ubrane, mestoma zelenkasto nežne, mestoma zemeljsko uravnovešene palete barv, med katerimi moramo še posebej omeniti njeno modro v vseh niansah, saj modra barva odraža večnost, a tudi nagnjenje k razmišljanju in melanholiji, hrepenenje po večnem v u-jetosti v trenutno. Razine zelene, zemeljsko rjave barve v vseh podtonih narave, v katere vdira prepričjiva in optimistična rumena, nam pričarajo duhovni ples umetnice, ki zašepeta in pleše s travami, katerih enkratno-sti in minljivosti se zaveda, a ji to ne preprečuje, da nam ne bi poklonila univerzalnih, nežnih, poetičnih, globljih občutij. Gre torej za prepričljivo likovno pripoved umetnice, ki se ne boji soskla-dja trav ob Timavi in morju v svoji notranjosti oplemenititi s svojimi najglobljimi doživljanji in čustvenimi stanji in nam tako pokloniti platna in lahkotne, a zato nič manj zgovorne a-kvarele, ki nas očarajo tako s harmonično likovno dovršenostjo kot tudi s svojo slikovito pripovednostjo, ki je še najbližja dobri lirični poeziji." VEČER MAURIJEVE GLASBE Pred časom je bil v Kulturnem centru Srečko Kosovel v Sežani koncert na temo Samo ta dan imam, s poezijo Cirila Zlobca v zvokih Štefana Maurija. Na večeru je sodelovala vrsta glasbenih solistov in skupin. Naj omenimo pevce soliste Zdravka Pergerja, Saša Cano in Mirjam Kalin, flavtistko A-lenko Zupan, pianistko Natašo Valant in recitatorja Poldeta Bibiča. Kot glasbena skupina pa sta nastopila Komorni zbor Ipavska (dirigent Matjaž Šček) in Camerata Labacensis (dir. Marko Munih). Kot je že iz tega razvidno, je bil večer zelo pestro zasnovan in na njem so se z Maurijevo glasbo predstavili zelo znani slovenski poustvarjalni umetniki. Naj posebej bolj razčlenjeno omenimo izvajanje skladb na Zlobčevo besedilo. Petje bilo samospevov za bas-bariton in klavir (Senik, In na začetku je bila beseda, Hiša očetova, Hiša očetova m Pet človeških čednosti). Za alt in godalni orkester je bil samospev Samota. Sledilo je delo V temnem vrisku za ženski zbor, sopran, tenor, flavto in godalni orkester. Na sporedu je bila nato kantata Tihožitje za mešani zbor s spremljavo flavte in klavirja. Program je zaključila recitacija Samo ta dan i-mam. Program večera sta zasnovali Tatjana Gregorič in Marjana Remiaš. Gotovo je tak prerez glasbenega ustvarjanja Štefana Maurija spet osvetlil njegovo bogato delo in ga približal širši javnosti. —— AB GORAZD BAJC V okviru širšega mednarodnega projekta Caught in the Middle, ki se ukvarja z zgodovino srednje in jugovzhodne Evrope v prvem obdobju hladne vojne in ki ga sooblikujejo zgodovinarji in strokovnjaki sorodnih strok iz različnih držav, je 8. in 9. maja potekal v Ljubljani znanstveni posvet o Jugoslaviji v hladni vojni. V organizaciji so bili ljubljanski Inštitut za novejšo zgodovino, Znanstveni inštitut ljubljanske filozofske fakultete, Univerza iz Toronta, Ruska akademija znanosti in moskovski Inštitut za slavistiko in balkanistiko. Najavljeno je bilo izjemno delovno in zanimivo srečanje, saj so organizatorji dodali vabilom še brošuro s tezami za razpravo (Ljubljana 2000, 76 strani). Kot napovedano, so sodelovali raziskovalci iz različnih držav, še posebno iz bivše Jugoslavije, prisoten je bil tudi pomembni ruski strokovnjak Leonid Gibjanskii, poleg njega še Avstrijec Karl Stuhlpfarrer, izmed Slovencev pa so se posveta udeležili skoraj vsi najpomembnejši zgodovinarji, ki proučujejo (tudi) obdobje po letu 1945. V dveh dneh referatov, razpravljanj in diskusij so predstavili najpomembnejše in najnovejše izsledke, ki so jih razdelili v dva sklopa. V prvem je bil govor o situaciji Jugoslavije na tedanji mednarodni sceni hladne vojne, in sicer o njenem odnosu do Zahoda in Vzhoda, še posebno v zvezi z informbirojev-skim sporom in nato z ozirom na odnose do sosedov ter na - v bistvu stalno in nedorečeno - zbliževanje-od-daljevanje Jugoslavije do-od vojaških, političnih in deloma gospodarskih mednarodnih činiteljev. Za nas je bil gotovo "najbližji" referat Nevenke Troha, ki je strnila dognanja o Jugoslaviji in tržaški krizi po objavi resolucije Informbiroja. V drugem sklopu je prišel na vrsto tedanji jugoslovanski notranji razvoj glede sprememb-konstant v notranji politiki, še posebno v odnosu do katoliške Cerkve, nato v gospodarstvu-kmetijski politiki, v odnosu ideologi-ja-kultura, ko je le-ta bila, v pomanjkanju vsakršne politične alternative, najpomembnejši znanilec novih, zlasti nacionalnih idej ter še v spreminjanju pogledov po Informbiroju na jugoslovansko revolucijo - temelj enopartijskega monopola ki so zaživeli svojo alternativno pot sovjetski. Na programu ni bilo seveda vseh možnih tem, so pa bile obravnavane tiste, ki nam lahko vsaj potrjujejo, | da se je Jugoslavija "polnopravno vključila" v tedanji hladni čas. Treba je tu ponovno priznati Titu, da mu je uspelo v zunanji politiki nihanje med enim in drugim polom hladne vojne, medtem ko se doma ni nikoli odrekel takemu sistemu, ki ji je, tudi v nekoliko spreminjajoči-alternativni obliki, vedno garantiral monopol. Vsak izmed obeh nasprotujočih si polov hladne vojne pa je imel tudi ; svoje širše in globalne interese; problem Jugoslavije je bil tako kljub pomembnosti le eden izmed tolikih. Pričakovati je bilo, da bi diskusije pokazale na nekatere različne poglede, saj so raziskovalci morda še vedno nekoliko pod vplivom posebej nacionalnih zgodovinskih šol, poleg tega je v zadnjih letih šla vsaka izmed teh svojo raziskovalno in metodološko pot. O bistvenih razlikah pa vendar ne moremo govoriti. Razen morda okoli globalne taktike Sovjetske zveze in njenega odnosa do "nepokorne" Titove Jugoslavije in takratnih bližnjih kriznih območij, kot npr. Grčije, so si bili drugače razpravljavci še kar podobnih mnenj, oziroma so večinoma sprejemali dopolnitve kolegov, kot npr. (hipo)teze okoli madžarskih dogodkov leta 1956. Še najbolj je med tem prišlo do izraza, da potekajo raziskovanja na osnovi različnih arhivskih gradiv. O teh smo i-meli na posvetu tudi lepo priložnost, da smo izvedeli, katera so postala v zadnjih časih bolj dostopna. Za Slovence bi bili seveda še posebno zanimivi beograjski arhivi, čeravno je v Sloveniji že marsikaj zanimivega; zelo zanimiv je npr. podatek, da hranijo v Arhivu Slovenije izjemno pomembno zbirko Edvarda Kardelja. Posvet je bil ne nazadnje tudi priložnost za izmenjavo takih koristnih podatkov in tistega, kar je novejšega v nacionalnih zgodovinopisnih produkcijah. Kot končno ugotovitev lahko zato zapišemo, da je bila to preveritev, da je sicer stroka napredovala, ni pa bilo neke bolj učinkovite koordinacije, da bi bili bolj na tekočem o tem, kaj se drugod raziskuje in sploh izdaja, in je zato upati, da izražena želja po kakšnem plodnejšem sodelovanju - morda v obliki kakšne skupne objave arhivskih virov - ne bi padla v pozabo. OBNOVITEV ITALIJANSTVA V OBMEJNIH KRAJIH PO ZMAGI (1918-1928), 3. OBJAVLJAMO DOKUMENT, KI SEJE OHRANIL PO ZASLUGI POKOJNE GORIŠKE UČITELJICE GITE RIJAVEC. GRE ZA PREVOD PROF. ALEŠA KOMAVCA, KI JE IZ ITALIJANSKEGA IZVIRNIKA PRELIL V SLOVENŠČINO SRHLJIVO SLIKO ZATIRANJA SLOVENCEV POD FAŠIZMOM. USTANOVITEV SLOVENSKIH SOL Leta 1920, ko so si Slovenci opomogli od trenutne zmedenosti, so skušali ponovno pridobiti izgubljene položaje ter vztrajno zahtevali izdajo dovoljenja za odprtje slovenskih zasebnih šol, ki so že delovale Pred vojno, ali pa ustanovitev občinskih šol s slovenskim učnim jezikom. Prvo prošnjo je občina takoj odbila, medtem ko je dolgo razpravljala o drugi. Občina ni imela namena Popustiti. Tedaj so se Slovenci obrni-I' na osrednjo oblast v Rimu, ki pa je zaradi pogajanj ob mirovni pogod-bl jn z namenom, da prepreči morebitno škodo, ki bi lahko nastala in vPlivala na pogajalski položaj Italije, naročila občini, da mora omogočiti Slovencem pouk in ustanoviti šole s slovenskim učnim jezikom. Vendar so to določilo uveljavili le delno in na način, ki ni omogočal Slovencem, da bi si ustanovili lastno, morda tudi manjše kulturno središče pod njihovim nadzorom. Z začetkom šolskega leta 1920-21 so odprli prve in druge razrede s slovenskim učnim jezikom, razredi so bili porazdeljeni v enem kompleksu in so bili vzporedni z italijanskimi razredi. S tem so bili slovenski učenci raztreseni in razdeljeni med Italijani in tako slovenski učitelji in šolniki niso imeli možnosti govoriti v svojem jeziku izven razredov. POUK ITALIJANŠČINE V tedenskem urniku teh razredov je bil širok časovni razpon v urah za pouk italijansščine (5 v prvih razredih in 6 v drugih razredih). Italijanščino so poučevali italijanski učitelji, ki jim je bila italijanščina materin jezik, vendar bolj pomembno je dejstvo, da so to bili učitelji po svojih čustvih zavedni Italijani. Poleg posebnih ur italijanščine so morali poučevati samo italijanske pesmi in ita-i lijanske himne. Iz tega se jasno vidi, da so bili ti razredi slovenski, bolj po imenu kot dejansko, in njihov vpliv je bil neznaten že zaradi navedenih določil, počasi pa je še ta neznatni vpliv izginil zaradi kratkega časa pouka in, kot že rečeno, je popolnoma izginil v drugem razredu. Toda Slovenci so zahtevali uvedbo višjih razredov v slovenskem jeziku tako, da bi imeli popoln in zakjučen učni program v slovenskem jeziku. Prebrisani Slovenci so pri osrednji oblasti v Rimu tako prikazali zadevo, da je Generalni Komisariat za Trst leta 1921 naročil občini odprtje tudi tretjih razredov. Po dolgem upiranju je občina morala popustiti in ob začetku šolskega leta 1922-23 so uvedli nekaj tretjih slovenskih razredov. Ta zadnja faza je pomenila zastoj v procesu asimilacije, za Slovence pa je to bila zmaga, ki jih je opogumila za postavljanje novih zahtev. NASTANEK FAŠIZMA Z nastankom fašizma je bil problem dokončno rešen. Fašizem je u-veljavil zmago ne samo na vojaškem področju, ampak je enkrat za vselej tudi uredil vprašanje pouka v šolah. Ukrep je javnost sprejela z velikim olajšanjem in radostjo, kajti ustano- vitev tretjih razredov je bil hud in nevaren precendens za nadaljnji razvoj. Na podlagi določil fašistične vlade so bili z začetkom šolskega leta 1923-1924 odpravljeni prvi razredi in v naslednjih dveh letih je sledila odprava ostalih dveh razredov, ki so že sicer bili razbiti zaradi ukinitve prvih razredov. Fašizem je postavil boj za moralno odrešitev tujerodnega prebivalstva v Gorici na tisto mesto, kamor ga je bil postavil že prej z vojaško zmago in tako popravil napake iz obdobja med leti 1919 do 1922. ■■■— ....... DALJE V GALERIJI TRŽAŠKE KNJIGARNE RAZSTAVA DEL CLAUDIE RAZA POEZIJA TRAV OB TIMAVI ZGODOVINSKI POSVET V LJUBLJANI JUGOSLAVIJA V HLADNI VOJNI 8 ČETRTEK 25. MAJA 2000 ZGODOVINSKE RAZISKOVALNE NALOGE NAŠI ZLATI IN SREBRNI MLADI RAZISKOVALCI ŽIVKA MARC Tudi letos so nekatere naše šole sodelovale pri zgodovinski raziskovalni nalogi, ki jo ob začetku vsakega šolskega leta razpisuje Zveza prijateljev mladine Slovenije. Letos je bila tema: Kako so stanovali naši predniki - spremembe v bivalni kulturi. Naloga je bila predstavljena učiteljem in profesorjem lansko jesen v okviru zavoda IRRSAE. Zaradi velikega števila sodelujočih šol (raziskovalnih nalog je bilo 115), so prireditelji razdelili zaključni dan za mlade raziskovalce na več delov. V sredo, 17. maja, je bilo v Sežani srečanje za primorske šole. Udeležili so se ga tudi mladi raziskovalci tren naših šol s svojimi mentorji. Osnovna šola Pinka Tomažiča v Trebčah se je vrnila obžarjena z zlatom. Raziskovali so učenci tretjega, četrtega in petega razreda ter predstavili nalogo Naša Ljenčki-na hiša bo postala muzej -Najstarejše hiše v Trebčah. Mentorici sta učiteljici Valentina Destri in Kristina Kova- čič. Osnovna šola Frana Milčinskega na Katinari je dosegla srebrno priznanje. Raziskovalci zadnjih dveh razredov so razvili temo Uporaba vode v preteklosti. Mentorice so učiteljice Aleksandra Fo-raus, Anamarija Škabar in Srečka Tul. Srednja šola Sv. Cirila in Metoda na Katinari se je lotila mnogostransko problematične raziskave na temo Vas ali mesto - Razvoj Lonjerja in Katinare. Raziskovalke so sodelovale v okviru društva Lonjer-Katinara, mentorica jim je bila prof. Marta Ivašič, sodelovali so tudi profesorji slovenščine in likovne vzgoje. Vrnile so se s srebrnim priznanjem. Dne 27. maja bo v Piranu še vseslovensko srečanje mladih raziskovalcev, na katerega so vabljene vse skupine, ki so prejele zlato priznanje. Skoda le, da niso uspeli na vseh šolah zaključiti raziskave v času, da bi se lahko udeležili razpisaZPMS, saj je bilo to šolsko leto za šolnike res težko in podloženo z obvezami. SKLAD MITJA CUK OB 20-LETNICI KONCERT JUDOVSKE GLASBE DESETA IZVEDBA AGRIMAR & FLOREST NA TRŽAŠKEM SEJMIŠČU USPELI DNEVI KMETIJSTVA, RIBIŠTVA, GOZDARSTVA IN CVETLIČARSTVA «5 o p? g O V nedeljo, 21. t.m., je bil v športno-kulturnem centru v Zgoniku lep koncert stare judovske glasbe, ki ga je oblikovala skupina The original Klezmer Ensemble. Koncert je priredil Sklad Mitja Čuk v okviru pobud ob praznovanju 20-letnice. Na nedeljskem koncertu je prisotnim o delovanju Sklada in o pomenu proslavljanja jubileja spregovorila Dorica Žagar. Nova zlatarna Tanja Preziosi i ’ _____ lastnik Davide Peric Ul. S. Nicolo 11- Trst - tel/fax 040 3720141 Srebrni okviri in pripomočki za urad GUF.RRIN1 Zapestnice nomination Nakit iz srebra, zlata in belega zlata Darila za poroko, krst in birmo! Vse po najboljših cenah v centru Trsta Obiščite nas! PRAZNIK V NABREŽINI DEVETNAJST OTROK JE PREJELO ZAKRAMENT SVETE BIRME -S "Z močjo Sv. Duha potrjeni v veri, da bodo Kristusovi sodelavci in pričevalci." Tako piše v veroučni knjigi in tako je v slovenščini med drugim spregovoril novi goriški nadškof Dino De Antoni na slovesnosti sv. birme, ki je bila v nedeljo, 14. maja, ob 17. uri. Nadpastirjajevimenu na-brežinske župnijske skupno- sti pred cerkvijo pozdravil Gregor Pertot, v cerkvi pa domači župnik Bogomil Brecelj. Obreda se je udeležilo devetnajst birmancev, katerim je nadškof De Antoni spregovoril o resnosti bližajočih se dni, ko bo "zmanjkalo" naših duhovnikov, če se ne bomo pogumno lotili dela za poklice. Med birmanjem in mašo je ubrano prepeval nabrežinski cerkveni zbor pod vodstvom Alme Sedmak. Po običajni spominski fotografiji pa sta se v imenu birmancev nadškofu zahvalila Peter in Serena ter mu v znak hvaležnosti izročila primeren dar. Za kratek "premor" se je nadškof ustavil pred cerkvijo na zakuski in ob sproščenem razgovoru, nato pa je odbrzel še na drugo svečanost. Nadškofu se lepo zahvaljujemo in mu voščimo obilo sreče in Božjega blagoslova v naši nadškofiji. IVAN ŽERJAL FOTO KROMA Deseta izvedba Dnevov kmetijstva, ribištva, gozdarstva in cvetličarstva Agrimar & Florest (v okviru pobude je namreč stekel tudi 3. cvetličarski sejem Florest 2000), ki je potekala na tržaškem sejmišču od 18. do 22. maja, lahko beleži nadvse dober uspeh. Pobuda, ki je bila že drugič prirejena na območju tržaškega velesejma, je po podatkih organizatorjev v petih dneh privabila okoli 11.000 obiskovalcev (od teh 4.000 v nedeljo, 21. t.m.). To je enako številen obisk, kot so ga beležili na zadnjih kmetijskih dnevih leta 1998, kar pomeni, da je tržaška javnost (ali vsaj njen nezanemarljivi del) v precejšnji meri dojela pomen in možnosti primarnega sektorja tudi na tako omejenem in neugodnem teritoriju, kot je tržaški. Osnovni namen Kmetijskih dnevov je bil namreč prav ta: približati podeželje ter kmetijstvo in druge tradicionalne dejavnosti tržaškemu meščanu, da bo spoznal, kakšno naravno bogastvo ga obdaja in kako kakovostni, čeprav količinsko omejeni, so kmetijski proizvodi tržaškega podeželja. Take dejavnosti je torej vredno in treba podpirati in ohranjati, saj predstavljajo pomemben dejavnik pri ohranjanju in varstvu okolja | kot tudi nezanemarljiv prispe- § vek krajevnemu gospodar- g stvu, zlasti na turističnem 2 področju. S tem v zvezi je bilo v teh dneh na sejmišču večkrat poudarjeno, da je treba tipične tržaške pridelke zaščititi: v ta namen je sam tržaški župan Riccardo llly predstavil načrt o zaščitenem občinskem poreklu značilnih krajevnih pridelkov. Vzgoja k vrednotenju kmetijstva in narave se začenja že od mladih nog. Ravno zato je v okviru Kmetijskih dnevov stekel tudi Projekt šola. Tako je veliko število učencev in dijakov slovenskih in italijanskih šol vtržaški pokrajini (sejem si je ogledalo okoli 600 dijakov in učencev) pripravilo vrsto razstav na tematike, ki so bile v ospredju na 10. Dnevih Agrimar & Florest. Med nagrajenimi šolami sta bili ni- žja srednja šola Igo Gruden iz Nabrežine in osnovna šola Pinko Tomažič iz Trebč. Sicer je bilo v paviljonih tržaškega sejmišča možno videti marsikaj, od lepe reprodukcije kraškega gozda (tudi s prisotnostjo nagačene divjadi), travnika in domačega vrta, pa do stojnic raznih kmetijskih obratov (le-teh pa je bi- lo - objektivno gledano - nekoliko manj kot pred dvema letoma). Ogledati si je bilo mogoče domače živali (govedo, konje, osle, prašiče, drobnico, perutnino, zajce in noje), v ribiškem sektorju pa manjši akvarij. Vedno v ribiškem sektorju je bil na ogled majhen muzej ribištva. Šlo je za predstavitev javnosti Muzeja ribištva Tržaškega Pri- morja, ki je nastal pred kratkim in ki ima svoj sedež v Križu. Obiskovalci so se lahko seznanili, kako je s skrbjo za gozdne površine pri nas, o-gledali pa so si lahko tudi lepo cvetličarsko razstavo v okviru sejma Florest. Kmetijski dnevi so bili bogati z najrazličnejšimi pobudami, od strokovnih predavanj, srečanj in predstavitve evropskih projektov pa do jubilejnega občnega zbora ob 50-letnici Kmečke zveze (o tem poročamo posebej) in srečanja županov obmejnih občin, ki je tudi zaključilo letošnjo manifestacijo Odprtih meja 2000 (slika spodaj). Na srečanju, ki je poteka- lo v nedeljo, 21. t.m., pod geslom Od odprtih meja do skupnih načrtov, so župani z italijanske in slovenske strani meje, a tudi iz hrvaške Istre, predstavili svoje poglede in tudi konkretne načrte o čezmejnem sodelovanju in skupnih pobudah na gospodarskem in kulturnem področju. Tako je bil npr. govor o pomenu pomorskih povezav, o o-vrednotenju kmetijstva (s posebnim ozirom na zaščito tipičnih pridelkov), o skupni politiki glede izkoriščanja energetskih virov, o razširitvi pobude Odprtih meja tudi na občine v hrvaški Istri, o ovrednotenju naravne in kulturne dediščine idr. CERKEV V MISIJONIH . »Rad bi se ponovno in iz vsega srca v imenu celotne Cerkve zahvalil misijonarjem in misijonarkam, tako redovnikom in redovnicam kot tudi laikom, ki z vso zavzetostjo, včasih tudi za ceno življenja, delujejo za evan-gelizacijo in splošni napredek človeštva.« (Janez Pavel II.) CERKEV V MISIJONIH Priloga Novega glasa dne 25. maja 2000 - Odgovorni urednik: Drago Legiša Nadškof med afriškimi otroki. Ob njem goriški misijonar g. Michele Stevanato POSLANICA NADŠKOFA DE ANTONIJA BOŽJA DRUŽINA SMO Prvi občutek, ki sem ga imel na svojem nedavnem potovanju po Slonokoščeni oba- li in v Burkini Faso, da bi se tam srečal z našimi misijonarji "Fidei Donum ", redovnicami in prostovoljci, ki tam delujejo, je bil ta, da je Cerkev božja družina. Tamkajšnji bratje in sestre so me namreč sprejeli tako, kot sprejmemo znanca: z domačnostjo in toplino. Zato sem še jasneje začutil resničnost trditve, da evangelij vsem ljudem nudi pravo, resnično druži nsko skupnost, ki jo vodi dober in usmiljen Oče. Lahko bi tudi dodal, da v raznih skupnostih in zaselkih, ki sem jih obiskal, ni anonimnosti, ni brezosebnosti; zanimanje za bližnjega ni prazna beseda in sprejem osebe je v resnici doživeta evangeljska vrednota, zato sem se povsod počutil kot doma. Spoznal sem tako, da je velikonočno sporočilo afriških škofov usmerjeno prav v potrditev in praktično uresničitev gesla: Cerkev - božja družina! Sprejela me je celotna skupnost vernikov, porazdeljenih po nalogah, ki jih opravljajo. Kraji so bili vsi v znamenju cerkvenega občestva: cerkve, hiše, šole... Pesmi, glasba, plesi, bogoslužje, dobrohotnost, so bili znaki prisrčnega sprejema. Vse to pa je bil tudi stvaren dokaz enakosti med narodi in posameznimi osebami, ne glede na razlike v jeziku, kulturi in navadah. Bil sem tudi sam romar jubilejnega leta, (takega sem se namreč čutil), romar, ki so ga Afričani imeli za «svetega», kajti ti v svoji kulturi smatrajo kot takega vsakega popotnika, ki pride v njihov kraj. Ob tej priliki sem tudi spoznal resničnost poslanice ,s'v. očeta o preseljevanju: «Svojo dobroto moramo romarju dokazati takrat, ko je še na poti, tako da z njim delimo svoj kruh, svoj čas, svoje upanje, v svesti si, da si tako na svojem lastnem potovanju tudi sami pridobivamo novih sopotnikov.» Nisem se čutil sprejetega «uradno», ampak kot človek, kot duhovnik, ki so ga odvedli v «šotor» srečanja z ljubeznijo in človeško toplino. Na to božjo družino sem se spomnil, ko sem se srečeval z osebami in kraji, ki so mi priklicali v spomin versko preteklost te, še nedotaknjene dežele, ter njena mnoga in zapletena vprašanja. Obiskal sem grob prvega krščanskega kateheta v škofiji Dedou-gou, Alfreda Simona Diban Ki-Zerba. Grob priča o velikih naporih tega kristjana, ki je izkusil suženjstvo in ki ga je rešila pomoč Device Marije. Mogel sem tudi opraviti neke vrste popotovanje-duhovno romanje in se " prepričati, kako je pričevanje vere v prvih časih privedlo omenjeno Cerkev do utemeljitev in zahtev, ki jih terja nova evangeliza-cija. Na svojem romanju sem lahko opazil sledove svetosti, na katere so me opozorili naši misijonarji, in ob njih spoznal, da Afrika nikakor ni ravnodušna do tega, kar je božjega in lepega. Prav zato je lahko za zgled tudi nam, ki nam brezbrižnost dostikrat preprečuje, da bi z zaupanjem zrli v bodočnost. Prodrl sem v duhovnost afriškega človeka, duhovnost, ki jo izražajo njegove pesmi in plesi, njegova radostna hvalnica Gospodu. Od blizu sem tudi spoznal, kako zelo afriškega človeka evharistično slavje napolnjuje z ginjenostjo in občutkom lepote in mu s tem še bolj jasno prikazuje božjo ljubezen ter bratstvo med ljudmi. To seveda ne pomeni, da bi v tej človeški božji družini ne bil opazil vseh težav in nujnih potreb, ki jih je treba rešiti. Problemov zares ne manjka, kot tudi ne manjka težav za izdelavo ustreznega načrta, ki bi mogel nuditi dostojno pomoč revnejšim članom te božje družine. Potrebna sta načrtno obveščevanje in načrtno oblikovanje tistih srečnejših bratov, namreč nas, da bi tako bili sposobni sprejeti in razumeti vabilo za sodelovanje in pomoč. Upam zato, da bodo sredstva javnega obveščanja naše dežele usmerila svoje napore ne samo v to, da bi se uresničili nekateri načrti, ki so seveda potrebni, ampak da bi se preko njih vzbudila tudi želja po osebnem udejst\’ovanju pri misijonskem delu. Najbolje bi bilo, če bi v župnijah, ki so zaupane goriški nadškofiji, vsako naselje opremili s pripomočki, ki so nujno potrebni za bogoslužje, za oznanjevanje božje bese- de, za dobrodelnost. Tako bi naši bratje imeli možnost razviti in tudi praktično zaživeti izkustvo vere, bratstva in vsestranskega razvoja. Prav letošnje jubilejno leto nam nudi priliko, da znova pretehtamo in premislimo svoje odnose do misijonskih skupnosti ter možnosti za dosego večjega razmaha v njihovem občečloveškem razvoju in evangelizaciji. Za dosego tega cilja pa je potrebno, da se škofija z vso prizadevnostjo loti te naloge, čeprav je že mnogo naredila bodisi z raznimi gradnjami in drugimi ustreznimi pripomočki bodisi z osebjem, ki ga je prispevala. Vendar ne smemo pozabiti, da tako eni kot dnigi potrebujejo pomoč. Naprave so potrebne prenovitvenih del, osebje pa pomoči, opore in seveda tudi novih poklicev. To družino, ki je Cerkev, mora prešinjati ljubezen, kije lastna Očetu, kateremu je usoda njegovega ljudstva vedno pri srcu: "Dobro sem videl stisko svojega ljudska v Egiptu in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine» (2 Mojz. 3, 7-8). Isto ljubezen in isto skrb je pokazal Sin, «ki je videl množice in so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja» (Mt 9. 36-37). Člani božje družine, ki prebivajo na Slonokoščeni obali in v Burkini Faso, lahko potrkajo na vrata naše Cerkve in našli bodo roko, ki se jim bo prožila v pomoč in jim nudila možnost, da si zgradijo svojo bodočnost. Dino De Antoni Nadškof ;SiO#£RiQ OORLZiA LnilPEGHOCOHTIHUA 1970 GENNAI0 2000 RAVNATELJ MISIJONSKEGA SREDIŠČA MSGR. BALDAS TRIDESET LET LJUBEČE SKRBI Med rahlim pršenjem je na letališču v mestu Bouake pristalo majhno letalo DC 3.Stolni župnik P. Pasquier in generalni vikar msgr. Dyme-au sta daljnega 23. januarja 1970 pričakala goriškega nadškofa msgr. Cocoiina. Gosta sta sprejela z obetavnim pregovorom baoule: »Če ob obisku gosta dežuje, je to znak, da se bo v bodoče zgodilo nekaj velikega.« Če je to res, velja to tembolj za mesec januar, ko vlada suha doba in nikoli ne dežuje. Škof in njegovo spremstvo, to je g. Baldas in cav. Mario Burba, zastopnik civilnih oblasti škofije, so ta pregovor sprejeli pač kot vljudno dobrodošlico in nič več. V resnici pa so to bile preroške besede, ki so se docela uresničile. Pred 30 leti, 25. januarja 1970, je nadškof blagoslovil in uradno odprl go-bavsko naselje v kraju Ma-nikro ter izročil 30 hišic prav tolikim gobavskim družinam. Istočasno je bilo naselje opremljeno še z elektriko in vodo; oboje je bilo dar goriške škofije, ki si je v postnem času v letih 1968-69 zadala nalogo, da bo tem ljudem pomagala, za kar gre zasluga tudi apostolu gobavcev Raoulu Fol-lereauju. Zvečer istega dne, namreč 25. januarja 1970, je italijanska tvrdka Impre-gilo, kije v Kossou, zaselku ivorianskega pragozda, pravkar začela z gradnjo velikega jezu, poklicala msgr. Cocoiina, da bi blagoslovil temeljni kamen cerkve, ki je po nepredvidljivih poteh Božje Previdnosti že čez tri leta postala cerkev prvega goriškega misijona v Afriki, namreč misijona v Kossou, kamor so 8. januarja 1973 dospeli prvi misijonarji (3 duhovniki, 3 sestre Božje Previdnosti in 3 laiki), ki jih je tja poslala goriška škofija. Ko se v mislih vračamo na misijonsko pot, ki jo je naša Cerkev prehodila v teh 30 letih in to ne samo na Slonokoščeni obali, se nisgr. Giuseppe Baldas (se nadaljuje na str. 2) O KATEHISTIH, KI SO STEBRI IN MOČ AFRIŠKE CERKVE Kateheza na misijonu Kossou njihovih domovih in jih zbere enkrat tedensko pri sebi doma za skupno molitev in obed. Na Slonokoščeni obali so vsi katehisti neplačani prostovoljci, ki navadno delujejo v svoji vasi in ne dobivajo nikakršnega plačila za svojo službo. Na misijonu Kossou jih je okrog štirideset, v škofiji Zamoussokro pa okrog petsto. Osnovno znanje - usposobljenost, pridobivajo katehisti na treh ali štirih večdnevnih tečajih letno. Mlajši fantje - katehisti imajo tudi možnost, da obiskujejo enoletni tečaj v povezavi s kmetijskim centrom (v kraju Brobo), ki so ga več let vodili nekateri goriški prostovoljci. V sosednji državi Burki-ni Faso traja izobraževanje katehistov 3-4 leta. Za to imajo posebna središča, ki sprejemajo samo mlajše poročene pare in jim nudijo vsako leto devetmesečni tečaj za katehiste. Ob zaključku šolanja dobijo katehisti tudi uraden mandat od škofa, ki jih lahko pošlje v katerikoli kraj svoje škofije. Tam mu zagotovijo hišo, nekaj zemlje za obdelovanje in včasih tudi skromno denarno podporo. Spominjam se velikega spoštovanja, ki so ga imele skupnosti priseljencev iz Burkine Faso do svojega uglednega katehista Geor-gesa. Prihajal je dvakrat letno iz mesta Zamous-soukro, da bi nam pomagal pri izpitih za katehumene, ki so opravljali različne stopnje svojega uvajanja v SE EN GORIŠKI DUHOVNIK POSTAL MISIJONAR NA SLONOKOŠČENI OBALI Katehisti med študijem V začetku sedemdesetih let so pri nas zaživeli in se razvili župnijski katehisti. To so bili mlajši in že odrasli kristjani - povečini ženske -, ki so sprva bolj pomagali duhovnikom v pripravi otrok in mladincev na prejem prvega obhajila in birme. V današnjem času se je stanje spremenilo. Župnijski katehisti niso več samo pomočniki duhovnikom, saj so se mnogi teološko in metodološko izobrazili in veliko se jih že posveča ka-tehezi za odrasle. Nekateri pa so že strokovno usposobljeni, da lahko pripravljajo nove katehiste. Odločilen doprinos k temu razvoju in ovrednotenju katehistov v naših krščanskih skupnostih je prišel prav iz misijonov. Tam so namreč mnogo prej kot pri nas imeli važno vlogo ob misijonarjih prav ka- Žene katehistov na tečaju tehisti, saj so bili prevajalci, glasniki in glavni sodelavci pri evangelizaciji. V statutu za katehiste v škofiji Yamoussokro (na Slonokoščeni obali), je po-vdarjeno sledeče: »Katehist ima resnično važno poslanstvo v svoji Cerkvi. V svoji vaški skupnosti je prvi odgovoren za katehezo in liturgijo, je najvažnejši oznanjevalec evangelija. Kot človek je pozoren na vse človeške in socialne probleme ljudi v svoji skupnosti. Biti pa mora mož vere in molitve, dobrohoten, razumen, pošten, aktiven in pri vseh spoštovan.« Če pomislim na »svoje« katehiste iz misijona Kossou, moram povedati, da bi težko našel pri kom vse te dobre lastnosti. Toda koliko čudovitih katehistov imam v tem trenutku pred očmi... Samo nekaj primerov. Kouadio David živi v vasi Allaiyaokro in zvesto opravlja svoj poklic že dolgih 45 let. Ko mu je bilo samo 25 let, je zbolel za gobavostjo. Svoje poslanstvo pa je vztrajno opravljal, tudi ko se je še kot gobavec vlačil po tleh. Kasneje so mu misijonarji priskrbeli invalidski voziček. Povsod ga upoštevajo in spoštujejo, tudi nekristjani, in najdejo v njem važno oporo. David mi je pogosto ponavljal tale pregovor: »Kdor sledi slonu, tega rosa ne bo zmočila.« Slon je v tem primeru Kristus, ostali sloni pa, ki naj bi jim sledili, so pastirji Cerkve. Pomislim še na Louisa Konakou-ja, ki je že nekak dekan vseh katehistov z misijona Kossou, in je pošten, zvest. S svojo ženo Ivonne daje pravi zgled krščanskega družinskega življenja. In še Marie-Pauline Ca-mara, ki je edina ženska v skupini katehistov misijona Kossou. Zaznamujeta jo živa vera in prava evangeljska dobrosrčnost. Po poklicu je splošna bolničarka, zaposlena v dispan-zerju sester v kraju Konguanou. Kot katehi-stinja je izredno sposobna, saj lahko vodi katehezo kar v treh jezikih. Izbrala pa je službo evangelizacije med najrevnejšimi: prizadetimi, invalidi, starimi ženicami. Osebno skrbi zanje po Konec maja 1999 je odpotoval na afriška tla mlad goriški duhovnik g. Flavio Zanetti. Odšel je delovat na misijonsko postojanko Kossou. Zamenjal je sobrata don Daria Franca, ki se je vrnil v domovino in je sedaj župnik v Tržiču. G. Flavio seje hitro vživel v afriško okolje in prijel za delo. Poleg pastoralnih obveznosti, je prevzel skrb za druge dejavnosti. Goriški milijonski urad je v tem času poslal dva zabojnika z različnim materialom in vse je bilo treba razdeliti naslovnikom, to je sestram, misijonarjem, di- spanzerjem. Še prej pa je bilo potrebno urediti zapletene procedure na carini. G. Flavio se je spopadal tudi s takim delom. Nadalje nadzoruje gradnjo (oz. končna dela) kapele v kraju Zougounou, ki jo je goriški nadškof Dino De Antoni blagoslovil 29. januarja letos ob priliki svojega pastirskega potovanja v goriške misijone. G. Flavio je na misijon »pripeljal« tudi internet, ki je izredno koristen za pogovore na razdaljo in sporazumevanje - obveščanje sploh. Gospodu Flaviu Zanet-teju želimo tudi slovenski krščanstvo. Nikoli se ni vračal domov praznih rok (saj je bil deležen velikodušnih darov). Gotovo je, da so katehisti v Afriki glavni nosilci evangelizacije in pravi stebri krščanskega življenja Cerkve. V zgled nam je lahko njihovo zastonjsko in požrtvovalno služenje, odgovornost in samostojnost, ki jo imajo in obenem preprost način življenja, ki ne izstopa v skupnosti ostalih ljudi. A pričevanje njihovega krščanskega življenja ostaja še vedno svetal zgled in včasih cilj h kateremu stremeti. Tudi za nas. Dario Franco, župnik v' Tržiču in nekdanji goriški misijonar v kraju Kossou verniki Božjega blagoslova in varstva na »cestah« Afrike. Novi goriški misijonar g. Flavio Zanetti RAVNATELJ MISIJONSKEGA SREDIŠČA MSGR. BALDAS TRIDESET LET LJUBEČE SKRBI (nadaljevanje s 1. str.) hkrati spominjamo tudi besed msgr. Andrea Dui-rata, francoskega misijonarja in prvega škofa v Bouake, v čigar škofijo je takrat spadal tudi Kossou. Msgr. Duirat je namreč msgr. Cocolinu in njegovim spremljevalcem pred povra- tkom v Italijo le-teh dejal: »Pridni, pridni Goričani! Mnogo ste naredili za gobavce, vendar niste naredili ničesar, če ne boste prišli v Afriko s svojimi duhovniki, redovnicami in laiki in tu živeli med mojim ljudstvom ter mu prinesli blagovest evangelija!« In to se je hvala Bogu, v teh tridesetih, trudapol-nih misijonskih letih tudi zgodilo. S pregovorom baoule, ki se je pozneje izkazal kot prava prerokba, je pred 30 leti goriški škof prvič obiskal Afriko in s predlogom, ki se je prav tako v celoti uresničil, se je zaključilo tisto prvo, daljno potovanje. V teh dneh je drugi škof, naslednik svojega goriškega prednika, p. Antona Vitala Bommar-ca, msgr. Dino De Antoni, stopil na afriška tla, da bi se obe prerokbi, ob sodelovanju in velikodušnosti nas vseh, mogli uresničevati še dolgo, dolgo vrsto let. msgr. Giuseppe Baldas Obisk v gobavskem naselju Manikro TOGO, RESNIČNA AFRIKA 22. decembra lani sem poletela iz zmrznjene Evrope proti jugu - na afriško zemljo, v Togo. Po evropskih mestih je vse vrelo od priprav na bližajoče se praznike. Fanatično se je povsod odštevalo koliko dni, ur, minut nas loči od vstopa v tako pričakovano novo tisočletje. Povsod se je pripravljalo silvestrovanja, zabave, umetne ognje na trgih (ne glede na stroške). Zelo sem si želela proč od vsega tega, v čemer se ne prepoznavam, v t.i. nerazviti »tretji svet«. In želja se mi je - kot velik Božji dar - uresničila. SOCIALNO - POLITIČNO STANJE V DRŽAVI Država Togo je podolgovat pas - ozemlje, ki leži ob Gvinejskem zalivu, stisnjeno med Ghano, Beninom in Burkino Faso na severu. Samostojna je postala 27.4.1960. V kolonialnem obdobju je spadala pod Nemčijo, kasneje je postala francoska last. Leta 1967 je z državnim udarom prišel na oblast general Gnassingbe Eyadema, ki še vedno diktatorsko vlada s podporo močne vojske. Leta 1991 se je režim navidezno odprl večstrankarskemu sistemu, a brez sprememb. Prebivalci Toga so nasplošno miroljubni in nekako vdano prenašajo dolgoletno tiranijo, a nimajo izbire, saj se vsi protesti zadušijo s silo in utihnejo. POLOŽAJ ŠOLSTVA Šolski sistem je že več let v krizi in slabo, pomanjkljivo deluje. Državno učno osebje vseh stopenj že več mesecev ne prejema plač. Nekaj so sicer dobili za Božič, a zastanega denarja jim navadno upravitelji ne izplačajo. In kako naj tedaj učitelji in profesorji preživljajo svoje družine? Tako že več let deluje javno šolstvo v velikih težavah. Boljši položaj je na privatnih, verskih šolah, kjer je osebje redno plačano in pouk nemoteno poteka. V vasi Kouwe sem srečala študenta, ki je pod slamnato lopo kuril pod kovinskimi čebri za destilacijo alkoho-la-žganja. Zapletla sva se v pogovor in mi je potožil: »Smo na začetku leta 2000, vpisan sem na univerzi v glavnem mestu ekonomijo, akademsko leto pa se ni še začelo, ker država ne plačuje profesorjev. Kaj naj storim?? Poiskal sem si zasiužek...« Tako se razvijajo, šolajo in rastejo cele generacije mladih, v takih pogojih. OBISK IN 20-DNEVNO BIVANJE PRI SESTRAH »BOŽJE PREVIDNOSTI« V VASI KOUWE Skupnost redovnic Božje previdnosti Skupnost redovnic sestavljajo Italijanke s. Graziella, prednica, s. Pia in s. Annabruna. Z njimi so še s. Veronika iz Brazilije in domačinke s. Pierrette, s. Eliza in s. Marie-Jose. Njihova dejavnost obsega vodstvo dispanzerja s centrom za slabo hranjene otroke-dojenčke, vrtec, ki ga obiskuje okrog 120 malčkov in center za dekleta v vasi Ahepe. Nadalje so sestre vključene v pastoralno in karitativno dejavnost okolice. Z vso vnemo se vsaka od njih razdaja delu za božje kraljestvo in to v krajih, kjer je veliko raznovrstnih težav: revščina, bolezni, vraževerstvo, nenaklonjenost nekaterih domačinov, brezposelnost in brezperspektivnost za mladino, slabe ceste, pomanjkanje električne napeljave, razkroj tradicionalne družbe, AIDS... Redovnice zvesto sledijo svojemu redovnemu ustanovitelju blaženemu Scrosoppiju in opirajo svoje delovanje na Božjo previdnost. In majhni ali večji čudeži le-te so vsakdanja stvarnost. Skupnost je zelo odprta in večkrat sprejema v svojo sredo prostovoljce, ki pomagajo na različne načine. V januarju je npr. delala pri sestrah skupina 6-7 zidarjev iz Trenta in sicer članov organizacije »Stella bianca«, ki velikodušno podpira misijone. Prostovoljci so v kratkem času sezidali hišo za zdravnika - domačina. To je bilo potrebno, saj bi drugače zdravnik, ki uspešno dela v dispanzerju, raje iskal službo v večjih mestih. KOUWE: VAS-MESTO BREZ ELEKTRIKE Večina podeželskih krajev v Togu in v Afriki še nima električne napeljave. Vas Kouwe šteje okrog 35-40 tisoč prebivalcev, ki so povečini iz etnije Ewe. Italijanska država je že trikrat nakazala sredstva (zgleda, da kar milijardo lir) za napeljavo električnega toka. Postavili so cementne droge, napeljali žice - a pred vasjo, ob vhodu v vas je zmanjkalo denarja. Tako deluje dispanzer brez potrebnih strojev, pripomočkov. K sreči je škofijski misijonski center iz Gorice poskrbel za sončne kolektoije, ki poganjajo različne naprave: hladilnik za zdravila, mikroskope in centrifugo. Ponoči pa tudi osvetljujejo dispanzer in njegovo ožjo okolico. Gorica veliko podpira delovanje redovnic, ki se vseskozi spominjajo velikodušnosti naše škofije do misijonov. Zlasti so hvaležne msgr. Giuseppeju Baldasu, ki vodi misijonski urad in je nekak »župnik misijonov«. Na svojih potovanjih v škofijske misijone večkrat obišče Kouvve in prinaša seveda raznovrstno pomoč. In delovanje redovne skupnosti spet lahko napreduje, se poživi. V dispanzerju deluje tudi dobro opremljen in ustrezen laboratorij za zdravstvene analize, ki odkriva razne parazite, bolezni pri bolnikih. Sestra Annabruna je višja medicinska sestra z večletno prakso v znani italijanski bolnici. Ko je pred leti prispela v Kouwe, se je z vso vnemo posvetila skrbi za bolnike in sploh delu v dispanzerju. Zlasti pa se posveča posvojitvam na razdaljo. Mnoge italijanske družine podpirajo redno podhranjene ali kako drugače potrebne otroke. Sestra jim pošlje sliko določenega otroka, ki dobiva mesečno podporo in z njim seveda cela njegova družina. Posvojitev je vedno več in pogoji mnogih družin se izboljšujejo. Prispevki znašajo letno okrog 500 tisoč lir ali več. AIDS - SIROTE V Togu se pojav te bolezni, AIDSA, nezadržno širi. Zlasti umirajo ljudje srednje generacije in mladi. Posledice so obupne: velikokrat zbolita oče in mati, otroci ostanejo sirote in teh je vse več. Kam z njimi, kdo bo skrbel zanje? Velikokrat so to none ali tete, ki se ljubeče posvečajo še dodatnim otrokom. S posvojitvami na daljavo jim zagotovijo mesečni prispevek za hrano, zdravila obleko, šolanje. In preživetje je velikokrat zagotovljeno, saj ljudje zelo skromno živijo: niso izbirčni v hrani, oblekah; povečini ne premorejo kolesa, mopeda, avtomobila, zidane hiše... CENTER ZA PODHRANJENE OTROKE V dispanzerju deluje center za slabo hranjene otroke. Zanj je odgovorna mlada redovnica domačinka s. Pierrette. Že dojenčki se večkrat rodijo pod normalno težo in, v kolikor ni inkubatorja, večkrat hirajo in počasi umrejo. V centru pa jim nudijo pomoč: redno mleko v prahu in drugo potrebno hrano, da si čimprej opomorejo. Ko premostijo krizo, se lahko vrnejo na svoj dom. Mame ali sorodnice, ki skrbijo za otroke, so deležne zdravstvene vzgoje o pravilni prehrani in skrbi, da bodo imele zdrave potomce. VRTEC V KOUWE-JU Otroci iz vrtca Nekako nadaljevanje dela s podhranjenimi otroki je vrtec, ki sprejme okrog 120 otrok od tretjega do šestega leta. Razdeljeni so v tri skupine, ki živahno, veselo in navdušeno sodelujejo. Pravo veselje je vstopiti v tak razred, ko malčki npr. plešejo, pojejo, telovadijo, se učijo - kot po naših takih ustanovah. Zagotovljeni so jim tri oz. štiri obroki hrane - kakovostne in primerne hrane-in vzgoja ter priprava na vstop v šolo. Ža vrtec je odgovorna s. Veronika, ob njej pa se usposablja mlajša domačinka s. Marie-Jose. ZGODBA IZ VSAKDANA V TOGU Mlada mamica Bernardette s svojo mamo Bernardette je sedemnajstletno dekle, dijakinja. Ima fanta-sošolca in z njim pričakuje otroka. Ob porodu dobi krasno, zdravo deklico, a nepričakovano ostane skoraj celotno paralizirana. Tako jo srečam v paviljonu ob dispanzerju. Negibno leži, ob njej mama, ki skrbi za dojenko. Bernardette zna francosko in se začneva pogovarjati. Vdano prenaša svoj položaj, saj nima izbire. Okrog vratu ji visi rožni venček, ki se sveti v temi. Še sama deklica, skoraj otrok, doživlja hudo preizkušnjo. Večkrat jo obiščem in mi je vedno težko zanjo... Čez nekaj mesecev - v teh dneh - izvem, da ji gre na bolje. Zdravnik pravi, da si bo mogoče opomogla, saj je še tako mlada. Bolničarke ji redno stojijo ob strani in jo razgibavajo. Anjena bodočnost ostaja velika neznanka. Kot je meglena in negotova prihodnost velike čme celine. T.S. POSEBNA POBUDA: KOLESA ZA KATEHISTE ALI RECIKLIRAJMO KOLESA Lansko poletje je v naši škofiji stekla akcija, ki sojo poimenovali »RI-BICICLANDO« ali po naše »RECIKLIRAJMO KOLESA.« Pobudniki zbirajo rabljena kolesa, ki so še v dobrem stanju in jih nato pošljejo v goriške misijone po raznih državah: na Slonokoščeno obalo, v Burkino Faso, Togo in tudi v Moldavijo. Zamisel se je porodila in zaživela v zadrugi »Cit-ta solidale (vzajemno mesto) - Cooperativa insieme (zadruga skupaj)« v Tržiču. Podpirajo jo tudi druge goriške organiza- cije: škofijski misijonski center, CVCS, ACLI in skavtska organizacija AGESC1. Med nedavnim obiskom goriškega nadškofa v naših misijonskih postojankah, so bile večkrat izražene prošnje za kolesa (ali tudi motorna kolesa), da so le uporabljiva, v dobrem stanju. Razdelili naj bi jih katehistom, ki morajo prepešačiti na desetine km, ko obiskujejo vasi, podružnice in oznanjajo evangelij. Goriški misijonar g. Mi-chele Stevanato že 16 let opravlja svojo pastirsko službo v župniji Nimbo v mestu Bouake (Slonokoščena obala). Obiskovalcem je predstavil katehista Mojzesa, ki vsak dan veliko prehodi: iz svoje vasi se poda v gobavsko naselje Manikro, kjer poučuje gobave otroke, ki se tam zdravijo. Večkrat pride v misijon, da se pogovori z misijonarji. Nadalje redno obiskuje vasico Kana-bč, ki je kakih 50 km oddaljena od središča in kjer nastaja manjša krščanska skupnost. Tudi Ivana Cossar, laiška misijonarka iz Ogleja, ki že 25 let deluje na afriških tleh, je prosila za kolesa namenjena katehistom v kraju Dedougou (Burkina Faso). V tej škofiji je Ivana odgovorna za alfabetizacijo odraslih. Redovnice «Božje previdnosti« v Togu - na misijonskih postojankah Kouwe in Ahepe - bi tudi potrebovale kolesa za ka-tehiste. Zato se je osnovala ta pobuda. Če bi se v vsaki naši župniji našlo eno samo rabljeno, a dobro kolo ali motorno kolo, bi lahko stotim katehistom (toliko je približno župnij v naši škofiji) olajšali njihovo apostolsko delovanje. Kolesa sprejemajo ustanove ACLI, CVCS, skavtska organizacija AGESCI in Misijonski urad (v Gorici, Korzo Verdi 4, tel. 0481-81309), ki nudi vse potrebne informacije. Misijonski center tudi poskrbi, da pošlje kolesa v zabojnikih na naše misijonske postojanke. ECOLE MATERNBLLB PROVIDENCE ## KDUVE n W G. nadškof z oglejsko misijonarko Ivano Cossar. V ozadju g. Giuseppe Baldas PISMO S. BOGDANE KAVCIC RUANDA: SE VEDNO V TEŽKEM ISKANJU PREPOTREBNEGA MIRU Gotovo se sprašujete, če sem še živa po tako dolgem molku... A v mojem srcu ni miru in vem, da mi boste zato oprostili. V zadnjem času se je zvrstilo toliko dogodkov, da mi je bilo nemogoče redno pisati pisma. Pred več kot letom dni smo bile primorane zapreti dve naši sestrski skupnosti - postojanki zaradi stalne nevarnosti. A že po treh mesecih smo se vrnile, da bi delovale v begunskih taboriščih. Beguncev je na tem severnem področju države zelo veliko. Uporniki in vladni vojaki pa še vedno napadajo. Da bi med civilnim prebivalstvom odkrili gverilce, ki se tam skrivajo, so vladni vojaki prisilili vaščane, da zapustijo svoje domove. Vse so zažgali. Ljudje so bežali in si na poljih uredili zasilna bivališča. Šele po dveh, treh mesecih so jim nevladne organizacije priskrbele plastične zaščitne folije na zasilnih kolibah. Ljudi se polašča obup, saj živijo v stalni nevarnosti in negotovosti. Me redovnice zaenkrat stanujemo v bližini neke bolnice, saj so se v naše hiše naselili pribežniki. Vsak dan se vračamo iz teh krajev v našo škofijo, ki je oddaljena kakih 30 km. V lanskem aprilu smo se lahko začasno vselile v hišo nekega zdravnika, saj je bila naša zasedena še do meseca junija. Ljudje pa so se morali seliti še dvakrat, trikrat. Ob vsakem prisilnem premiku pa so ponovno izgubili vse svoje ubogo imetje, ki so ga dobili od dobrodel- nih organizacij. Odrasli in otroci, vsi so premalo - slabo hranjeni. To je zares katastrofa! K sreči nam je priskočila na pomoč organizacija CONCERN, ki je poskrbela zlasti za otroke. Ob bolnišnici so pripravili zasilno šotorišče za otroke in vanj sprejeli več kot 500 podhranjenih malčkov, da bi jim lahko tako pomagali. Prav zaradi tega so me iz Kigalija premestili v ta kraj, Nemba, ki se nahaja na severu Ruande, ki je bila kot vemo grozno prizadeta zaradi množičnih pokojev in nepopisnega nasilija. Tako sem začela svoje delo med otroki. Prebivalstvo še vedno živi v groznem strahu, pod šokom. Vedno se bojijo, da bodo morali znova bežati. Začenjajo pa obdelovati polja in to je upanje v boljšo prihodnost. Radi bi čimprej obdelovali zamljo, zato prosijo za orodje, motike in živino: koze, ovce. Tako bodo dobili nekaj gnoja. Vse njihove krave, koze itd. so bile namreč zaklane. Zemlja pa ni prav rodovitna in če ni pognojena, skopo obrodi. Zato smo začeli s pomočjo Centra za podhranjene kupovati jagnjeta, da jih damo najbolj revnim in potrebnim družinam. Delimo tudi perutnino in zajce, ki se hitro razmnožujejo. Vse te male pobude pa lahko uresničujemo samo s pomočjo raznih dobrotnikov. Želele smo posneti nekaj fotografij, da bi vam jih poslale, a mogoče veste, da je to zelo delikatno, nevarno in nas lahko stane tudi življenje. Uporniki in vladni vojaki so tu in fotografirati skrajno bedo se jim zdi sramota, ki pa dokazuje resnične življenjske pogoje tukajšnjega prebivalstva. Sile zla so se razbohotile in ne samo v Afriki. Mislim, da je v vsakem človeku prisotno nekaj nasilja in če dobi ugodna tla, izbruhne na dan. K sreči pa sta dobrota in ljubezen mnogih ljudi protiutež temu nasilju, saj bi bil drugače naš svet že izgubljen. Ob koncu tega pisma bi vam rada izrazila vso svojo hvaležnost za vse, kar dobrega storite pri lajšanju revščine, bede v svetu. In to v tem predelu srednje Afrike. Naj vam Gospod stotero povrne! V mojih molitvah gotovo ne boste pozabljeni... Sestra Bogdana Kavčič PREJEMKI DEKANIJA OGLEJ 27.985.700 DEKANIJA ČERVIN JAN 17.398.200 DEKANIJA KRMIN 21.530.000 DEKANIJA DEVIN 9.983.850 DEKANIJA GORICA 50.421.850 DEKANIJA GRADIŠČE 17.101.500 DEKANIJA TRŽIČ 30.763.000 DEKANIJA RONKE 10.652.600 DEKANIJA ŠTANDREŽ 10.652.010 DEKANIJA VISCO 44.587.010 SKUPNO VSE ŽUPNIJE 269.775.710 ŠOLE 10.045.420 RAZNE ORGANIZACIJE, USTANOVE, SKUPINE 291.342.527 NAMENI ZA SV. MAŠE 33.155.000 RAZLIČNI DAROVI 416.451.635 ODBOR CEI (ITALIJANSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA) OD PRISPEVKOV 8 OD TISOČ 110.000.000 SKUPNO 1.130.770.292 1) IZDATKI VZDRŽEVANJE MISIJONSKIH POSTOJANK NIMBO IN KOSSOU IN TEHNIČNE ŠOLE KOSSOU (SLONOKOŠČENA OBALA) 447.737.853 2) POBUDA »OPERAZIONE VISTA« - ZA ZDRAVE OČI 68.178.351 3) HIŠE ZA GOBAVCE, NAKUP IN POŠILJANJE ZDRAVIL 78.350.500 4) PODPORA NAČRTOMA ZA ALFABETIZACI JO (NADŠKOFIJA DEDOUGOU) IN ZA RAZVOJ (TOGO) 164.783.756 5) DAROVI GORIŠKIM IN DRUGIM MISIJONARJEM PO SVETU 158.545.259 6) SODELOVANJE S ŠKOFIJO JASI-BUKAREŠTA (ROMUNIJA) 26.230.500 7) PRISPEVKI ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV, URADNIŠKI STROŠKI, POŠILJKE, VOZILA 108.158.085 8) STROŠKI ZA ANIMACIJO, PRIPOMOČKE 92.118.018 9) NAMENI ZA SV. MAŠE 25.943.000 10) PRIMANJKLJAJ DO 31.12.1998 24.281.135 SKUPNO 1.194.326.457 DEVINSKA DEKANIJA NEBREZINA 3.600.000 DEVIN 783.000 MAVHINJE 400.000 ŠEMPOLAJ 820.000 ZGONIK 450.000 SESLJAN - SV. FRANČIŠEK 2.530.850 RIBIŠKO NASELJE 1.400.000 SKUPNO 9.983.850 ŠTANDREŠKA DEKANIJA KRMIN - SUBIDA 500.000 DOBERDOB 250.000 GABRJE 279.000 JAZBINE 120.000 GORICA - SLOV. PASTORALNO SREDIŠČE 3.120.000 DOL 420.850 PEČ 292.000 PODGORA - PEVMA - ŠTMAVER 1.000.000 RUPA 378.000 ŠTEVERJAN 840.000 VRH SV. MIHAELA 751.000 ŠTANDREŽ 730.000 SOVODNJE 1.972.600 ZAVOD SV. DRUŽINE 3.500.000 ZAVOD SV. DRUŽINE - GOSTJE IN KAPELA 700.000 SESTRE ČUDODELNE SVETINJE 2.200.000 SKUPNO 17.052.000 ■vv-M.frtjfeiia. TRŽAŠKA POGOVOR / GABRIJELA ZAVADLAV CERKVENO PETJE V ROJANU OD ZBORA MARIJINE DRUŽBE DO CERKVENEGA MEŠANEGA ZBORA Gabrijela, rojanski cerkveni zbor deluje petdeset let, vendar ste Vi začeli peti že dosti prej, kajne? Ja, to je bilo tako. Po prvem sv. obhajilu so družbenice povabile prvoobhajanke, da smo sodelovale. Igrale smo in pele kot otroci pač, in tista, ki je želela, je potem stopila v Marijino družbo in se priključila zboru. Jaz sem bila pri sv. obhajilu 1.1924,1.1926 sem bila sprejeta v Marijino družbo in potem v zbor. To je bil zbor, ki ga je leta 1905 ustanovil tnsgr. Ukmar? Ja, to je bil pevski zbor slovenske dekliške Marijine družbe v Rojanu. Ta zbor je bil močan. Ob nedeljah smo pele ob 7. uri, ob 9. uri in pri blagoslovu. Pa ne samo ob nedeljah. Večkrat smo pele tudi med tednom. Vsi svetniki so bili naši! Sv. Alojzij - maša! Sv. Anton - maša! Sv. Vincencij, sv. Ana - maša... Pripravili so nam celo seznam, tiskan koledar vseh maš, ki se jih mo- MUSICAL V SLOVENSKEM STALNEM GLEDALIŠČU V nedeljo, 28. maja, bo ob 21. uri v Slovenskem stalnem gledališču gostoval musical Jellide's Nights. Predstava je posvečena angleškemu skladatelju A.L. VVebbru, zamisel zanjo pa sta imela baletka in koreografinja Maria Bruna Raimondi in kantavtor Alex Vincenti. Zasedba musicala Jellide's Nights je izredno številna. Baletna skupina iz sekcije Flash Danca športnega društva Ginnastica Triestina šteje kar 70 elementov, tri odlične pevke bodo zapele znane pesmi, kot so Memory in Dorit cry for me Argentina. Emmanuele Bonnes bo brala poezije, ki jih je spesnil Alex Vincenti. S temi bo povezovala glasbene točke. Za scenografijo je poskrbela Anna Acciarino, za luč Paolo Gio-vanazzi, za ton Carlo Turet-ta, za kostume RossellaTruc-colo, snemalec pa je Andrea Savini. Vstopnice lahko rezervirate pri blagajni Centrale, Galerija Protti št. 2, tel. 040 638311 (od 23. do 26. maja). V nedeljo, 28. maja, pa bo blagajna SSG odprta eno uro pred začetkom predstave. Kot smo že poročali, bo rojanski cerkveni pevski zbor praznoval 50-letnico delovanja z dvema koncertoma: 28. maja v župnijski cerkvi v Rojanu, 4. junija pa v Marijinem domu v Rojanu. Zdelo se nam je primerno, da pred jubilejnim koncertom povabimo na pogovor Gabrijelo Zavadlav, ki s svojim lepim glasom, pa tudi s svojo mladostno zagnanostjo, vedrino in humorjem, uživa med pevci veliko priljubljenost. Gabrijela sicer nerada vidi, da se govori o njej, raje tiho dela v ozadju. Tudi intervjuja se je zelo branila. Samo zato, ker je nekakšen vezni člen med nekdanjim zborom Marijine družbe in sedanjim rojanskim cerkvenim pevskim zborom, je končno le pristala, da odgovori na nekaj vprašanj. , . vv. , , . ’ r ramo udeležiti, da ne bi poza- bile. Te maše so bile za celo Marijino družbo, ampak še toliko bolj so bile obvezne za pevke. Za članice pevskega zbora so veljala kar stroga pravila, kajne? Seveda, drugače kot danes. Imeli smo celo "nadzornice obnašanja", ki so pazile, da smo redno in točno prihajale k vajam in na kor. Pazile so tudi na naše obnašanje: nismo smele klepetati, kor pa so zaklenile, da nismo mogle na kor, če smo prišle prepozno. Kdo je vadil zbor takrat, ko ste začeli peti v njem? To je bil g. Andrej Gabrovšek. On je bil v Rojanu od leta 1924 do 1941, ko je moral v pregnanstvo v Bergamo. Bil je glasbeno podkovan in je vadil zbor zelo resno in strogo. Vadil je tudi igre, zelo je pazil na čisto slovenščino, na poudarke. Po vsaki igri v Marijinem domu je nastopil tudi pevski zbor. Na teh nastopih smo pele posvetne pesmi, vse narodne pesmi smo se nau-! čile takrat. Kaj pa po gospodu Gabrovšku? Za njim je prišel v Rojan g. Jože Gregor, ki je pozneje odšel v Ameriko. Ko so bile po vojni obnovljene slovenske šole, je bilo v rojanski šoli veliko otrok in g. Gregorje mi-! slil, da je prav, da se privabijo k petju otroci; zato je ustanovil otroški zbor, ki je pel pri nedeljskih mašah ob 9. uri. Vodil ga je g. Trampuž, zelo veliko je pomagala pri vodenju zbora Danica (op.p. Novak), nekaj pa tudi jaz. In tako prideva do ustanovitve rojanskega cerkvenega pevskega zbora. Marijine družbenice so bile vedno starejše, otroci v otroškem zboru so odraščali; zato je g. Angel Kosmač, ki je bil takrat kaplan v Rojanu, ustanovil mešani pevski zbor, ki je pel ob 9. uri. Po odhodu g. Kosmača pa je za zbor vedno skrbel g. Zorko. Na začetku je vodil zbor g. Benedikt Trampuž, nato Marija Klako-čer (dokler ni odšla v Avstralijo), kasneje učiteljica Bianka Frandolič. Že kmalu seje začel vaditi Uči Mamolo, ki je postal pevovodja zbora leta 1960 in je to še danes. Vi ste potem peli pri obeh zborih? Jaz sem strašno rada pela, zato sem ostala zvesta zboru Marijine družbe in pela še naprej pri maši ob 7. uri, ob 9. uri pa sem pela v mešanem zboru. In kdaj je prenehal zbor Marijine družbe? Zbor je prenehal, ko seje poročila zadnja organistka, Marta Ščuka leta 1970. Sicer pojemo še vedno tudi pri 7. maši, a petje je ljudsko. Vi niste samo peli, ampak ste tudi leta in leta skrbeli za note, za obveščanje itd. To je prišlo avtomatično, niti ne vem, kako. Vsak četrtek zvečer so bile vaje. Še posebej, ko sem se upokojila in ko mi je umrla mama, sem prihajala že ob 5. uri v Marijin dom in pripravljala mize, stole, note in vse, kar je bilo potrebno. V petek zjutraj pa sem po maši hitela v Marijin dom, da sem spet vse pospravila in uredila. Hvala Bogu, da sem imela to delo: to je bilo zame veselje. Ko smo se začeli pripravljati na 50-letnico, smo šele videli, koliko slik in člankov o delovanju zbora ste v teh 50 letih skrbno shranili. Tudi to zbi ranje seje začelo slučajno. Ivanka (op.p. Fur- lan) je bila zelo navdušena za slike in je še mene navdušila, da sem jih začela shranjevati. Ivanko sem tudi prosila, naj mi izreže članke o zboru. Tako sem začela hraniti vse kar tako, ne da bi mislila, da bo to komu kaj koristilo. Kako se spominjate delovanja tega zbora? V vseh teh letih smo veliko peli predvsem cerkvene, a tudi veliko posvetnih pesmi za revije pevskih zborov in druge nastope. Po letu 1965 pa smo skrbeli predvsem za mašo po radiu: vsako nedeljo, vsak praznik smo morali biti prisotni in peti čim bolje. To je bilo in je še zmeraj zelo zahtevno. Za svoje petje pri zboru ste leta 1977 prejeli prizimnje Zveze cerkvenih pevskih zborov. Ja, toda prav tistega dne, ko so na reviji podelili priznanja, je naš zbor pel v Veroni na posvečenju škofa Lovrenca Bellomija. Tudi tam je bilo zelo slovesno in lepo. Tako ste torej vedno peli: najprej v zboru slovenske dekliške Marijine družbe, potem ste ponuigali pri otroškem zboru in zdaj že petdeset let pojete pri rojanskem cerkvenem pevskem zboru. Vedno sem rada pela in zato sem vedno ostala v zboru. To je moje življenje! In to kar dolgo življenje, kaj? Koliko let pravzaprav imate, Gabrijela? Hočeš prav vedeti? Pazra-čunaj! Rodila sem se 1.1914. Pri teh besedah se Gabrijela prisrčno zasmeje in mi hudomušno pomežikne, 'jaz pa si zaželim samo eno: da bi imel rojanski cerkveni zbor dosti takih pevcev, ki bi jim bilo petje tako pomembno, kot je Gabrijeli Zavadlav. ----------MP ROJANSKI CERKVENI PEVSKI ZBOR vabi na JUBILEJNI KONCERT OB 50-LETNICI NEPREKINJENEGA DELOVANJA ki bo v nedeljo, 28. maja 2000, ob 17. uri v cerkvi v Rojanu. ZBOROVODJA Humbert Mamolo ORGANIST Štefan Bembi Zbor bo izvajal spored Marijinih pesmi. V okviru Koncertne pobude - Rojan bodo sodelovali organist Štefan Bembi, flavtistka Erika Buzečan, harmonikar Adam Selj in violistka Valentina Bembi. OBVESTILA redni OBČNI zbor Slovenskega dobrodelnega društva bo v drugem sklicanju v petek, 26. 5., ob 18. uri na sedežu društva v ul. Mazzini 46, prvo nadstropje. ZDRUŽENJE SLOVENSKIH športnih društev prireja seminar za športne delavce, ki bo v soboto, 2 7. maja, v Kul-turno-športnem centru v Lo-njerju, Lonjerska cesta 269, Trst, z začetkom ob 15. uri. Spregovorili bodo prof. Ivan Peterlin (Slovenska športna društva v Italiji in njihova vloga pri utrjevanju narodne zavesti pri mladem človeku), Kristina Martelanc (Športna aktivnost: eden stebrov v pedagoškem procesu premagovanja deviacij, ki od vsepovsod prežijo na mladega človeka), Marino Košuta (o organizaciji sodobnega športnega društva), Robert Vido-ni (Športni svet in pokrovitelji: iskanje skupnih interesnih vsebin) in dr. Samo Sancin (o civilni odgovornosti odbornika pri vodenju športnega društva). Sledili bosta razprava in družabnost. SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca in Klub prijateljstva vabita v četrtek, 1. junija, ob 18.30 v barkovljansko cerkev k uri molitve za duhovne poklice, mladino in družine. ZSŠDI PRIREJA ob svoji 30-letnici ustanovitve fotografski natečaj, odprt vsem, pod geslom Naš šport v našem prostoru. Tematika naj bo športna in naj po možnosti ovrednoti športno udejstvovanje v zamejstvu. Slike sprejema urad ZSŠDI do ponedeljka, 30. oktobra letos, do 16. ure. Zmagovalcem bo izid natečaja javljen telefonsko. Organizator si pridržuje pravico, da obdrži dela. Dt HOVSKA ZVEZA pripravlja potovanje v Umbrijo od 26. junija do 1. julija. Ogledali si bomo jubilejno cerkev v As-sisiju, obiskali bomo Perugio, Todi, slap Cascata delle Marmore, Spoleto, romarski kraj Cascia (sv. Rita), Gubbio in na koncu Raven no. Kdor se bo udeležil tega potovanja, bo duhovno in kulturno bogatejši. KONCERTNA POBUDA - Rojan razpisuje natečaj za izvirno še neobjavljeno komorno skladbo za katerikoli instrument ali glas (s slovenskim besedilom). Natečaj je namenjen mladim (starost do 35 let) slovenskim zamejskim glasbenikom-skladate-Ijem. Delaje treba posredovati do 30. septembra letos v dvojniku in z geslom na naslov: Koncertna pobuda -Rojan, ul. Cordaroli 29 -34135 Rojan (Trst). Priložiti je treba v zapečateni ovojnici ime in priimek, naslov in geslo. Skladbe bo ocenila komisija treh priznanih zamejskih glasbenikov. Prva nagrada znaša 500.000 lir, druga 300.000 lir, tretja 150.000 lir. DAROVI MATIJA HRVATIN daruje 30.000 lir za Marijin dom pri Sv. Ivanu in 20.000 lir za Novi glas. ZA CERKEV v Ricmanjih: Meri Tul, Krmenka, 50.000 lir; Bernarda Kuret, Ricma-nje, v spomin na svoje pokojne 50.000; Aleksija Šemenič, Ricmanje, v spomin na svoje pokojne starše 100.000; M.B., Trst, 100.000 lir. ZA kapelo p. Leopolda v Domju: V.T., Trst, 100.000 lir; Valerija Grizonič, Krmenka, v spomin na svoje pokojne 40.000 lir. ZA CERKVENE pevke iz Nabrežine: namesto cvetja na grob predrage Valerije Gruden Caharija darujeta Vida in Silvana 50.000 lir. PRAZNOVANJE SV. LEOPOLDA MANDIČA PRI DOMJU V nedeljo, 4. junija 2000 CERKVENI SPORED: ob 16. uri slovesna maša, sodeluje zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta. KULTURNI SPORED: ob 17. uri nastqp domačega zbora Fran Venturini pod vodstvom Ivana Tavčarja in zbora ZCPZ. Priložnostna misel Sergij Pahor. Vabi cerkvena skupnost pri Domju PROSVETNO DRUŠTVO MAČKOLJE prireja tradicionalni PRAZNIK ČEŠENJ 2000 PETEK, 26. MAfA • ob 1 7. uri odprtje kioskov; od 20.30 dalje ples z ansamblom Happy Day; SOBOTA, 27. MAJA • ob 1 7. uri odprtje kioskov; od 20.30 dalje ples z ansamblom Happy Day; NEDEL/A, 28. MAJA • ob 15. uri odprtje kioskov; ob 18. uri koncert Pihalnega orkestra V. Parma iz Trebč in nastop otroškega pevskega zbora A.M. Slomšek iz Bazovice; od 20.30 dalje ples z ansamblom Zamejski kvintet; PONEDELJEK, 29. MAJA • ob 17. uri odprtje kioskov; od 20.30 dalje ples z ansamblom Zamejski kvintet. KRONIKA 9 ČETRTEK 25. MAJA 2000 KRONIKA 10 ČETRTEK 25. MAJA 2000 SREČANJE ŠTIRIH SREDNJIH ŠOL BREZ MEJA: GLASOVI IZ ŠOLE Tak naziv s podnaslovom Mednarodno srečanje šolskih zborov in mladih poustvarjalnih glasbenikov je imela prireditev, ki je bila pod večer v petek, 19. t. m., v gori-škem Avditoriju furlanske kulture. Za uresničitev pobude se je potegovala ravnateljica DSŠ Locchi iz Gorice Laura Fasiolo v sodelovanju z ravnateljico srednje šole Ivan Trinko Nadjo Nanut. Potekala je pod pokroviteljstvom Goriškega šolskega skrbništva, ob podpori goriške pokrajinske in goriške občinske uprave. Na večeru sicer ni bi- lo nobenega predstavnika o-menjenih organov. Šola Locchi že deset let goji stike z madžarsko gimnazijo Altalanos Ady Endre iskola iz Zalaegerszega na Madžarskem. Ob okrogli obletnici teh sodelovanj med šolama je prireditev prerasla svoj okvir in zajela še slovensko srednjo šolo Ivan Trinko iz Gorice in OŠ Ivan Rob iz Šempetra. Ravnateljici Laura Fasiolo in Nadja Nanut sta v uvodnih mislih pozdravili prisotne - nabralo se jih je kar lepo število - in se zahvalili vsem, ki so pripomogli k realizaciji tega medšolskega srečanja, med drugim tudi goriškemu bančnemu zavodu Cassa di Risparmio. Poudarili sta žlahtni pomen prijateljskih stikov mimo mej; te vezi bi se morale v bodoče še bolj poglobiti, kot je dejala Nanutova, zmeraj v spoštovanju raznolikosti. Mladi to zmorejo bolje kot starejši, ker jih ne težijo negativne zgodovinske izkušnje. Za njima je spregovorila univerzalna glasbena govorica iz mladih grl in podrla vse jezikovne zapreke. Prvi je ubrano zapel tri pesmi zbor šole Ivan Rob iz Šempetra; za njim pa gostitelji, u-čenci šole Locchi, s štirimi pesmimi. Tjaša in David sta nato predstavila slovensko srednjo šolo Ivan Trinko (vezno besedilo je prispevala prof. Lučana Budal) in napovedala ljudski pesmi Teče mi vodica in Ena ptička priletela ter pesem iz ameriškega muzikala. Naš tridesetčlanski zbor je vodila prof. Rosanda Kralj, pri klavirju je spremljala Damjana Čevdek. Dijaki iz dober-dobskih oddeljenih razredov so predstavili plesno točko po zgledu ameriških glasbenih komedij. Publika jih je navdušeno sprejela. Zadnji je na oder stopil številni zbor madžarskih učencev, ki so izvedli pravcati samostojni koncert. Zapeli so namreč šest pesmi, vmes pa zaigrali skladbe na klavir, flavto in ze- lo zgovorno pokazali, da je pri njih glasbena vzgoja resen in spoštovan predmet. Ob slovesu so sodelujoči prejeli spominske pokale, izmenja- li pa so si tudi priložnostna darila in obljubili nadaljnje sodelovanje. —— IK GLEDALIŠKI IN PASTI RCKOV DAN V GORICI PRAZNIK ZA MALE IN VELIKE IVA KORSIC En sam sobotni popoldan je v svoje najprej deževno, potem pa sončno naročje sprejel male gledališke zanesenjake in zveste Pastirčkove bralce. Veselo jih je združil 20. maja v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, da bi svečano okusili trenutek “slave" z nagrajenci, ki so s svojimi likovnimi oziroma literarnimi prispevki sodelovali na natečaju Igrajmo se gledališče. Vsa živahna likovna dela, polna domišljije, v pisanih barvah in različnih tehnikah so bila razstavljena v preddverju in po hodnikih centra. Pastirček izhaja že štiriinpetdeseto leto in je na svojih straneh zmeraj rad objavljal kratke dramske prizorčke, zadnji dve leti pa se je še bolj približal malim obiskovalcem Goriškega vrtiljaka z rubriko Gledališki kviz. Odtod tudi zamisel, da bi si Gledališki in Pastirčkov dan podala roke. Ustvarjalno tekmovanje je že drugo leto potekalo vzporedno z Goriškim vrtiljakom, gledališko ponudbo, ki je letos tretje leto poživila puste zimske dni, pozabavala in seveda vsakič tudi posredovala sporočilno misel otrokom iz vrtcev in šolarčkom z Goriš- kega pa tudi devinskim in beneškim učencem, ki so navdušeno zahajali v naši dvorani in doživeli šest srečanj v Pol-žkovem abonmaju s čarobnim gledališkim svetom in pravljičnimi junaki. Petošolci in nižješolci so sledili petim predstavam v Abonmaju za mlade. Goriški vrtiljak seje vrtel po zaslugi Kulturnega centra Lojze Bratuž in novogoriškega Primorskega dramskega gledališča, v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem tergoriškim Kulturnim domom. Vse predstave so otroci zavzeto spremljali in jih v razredu ocenili ter se skrbno pripravljali na natečaj, ki je bil precej zahteven in je bil razpisan po stopnjah. Vrtci so se predstavili s skupinsko risbo, prvošolci so narisali najljubšega junaka, drugošolci prizor o predstavi, ki jih je najbolj navdušila, tretješolci so si zamislili strip, četrto- in petošolci ter srednješolci pa kratek gledališki prizor. Prispelo je kar 216 likovnih izdelkov; komisija, ki so jo sestavljali Kristina Jussa in profesorja Hijacint Jussa ter Joško Vetrih, je imela nehvaležno vlogo o-cenjevanja. Nagrajenci so prejeli knjigo, majico in diplomo, prvonagrajenci še brezplačni abonma za prihodnjo sezono GV. FOTO BUMBACA V kategoriji za vrtec so nagrade prejeli: Sovodnje za skupinsko delo (mentorici Vera Češčut in Mila Bratina); Pev-ma (mentorici Alenka Drobež in Vanda Okroglic) in Romjan (mentorice Suzana Jarc, Anita Kerpan, Bernarda Kofol, Marina Korošec, Valentina Martinuč) za zbirko ilustracij pravljic. Malčki iz vrtcev so do-bili torte in se z njimi posladkali kar po prireditvi. Nagrade za prvi in drugi razred so si pridobili učenci: Tjaša Prinčič OŠ Dobrovo, Kojsko (mentorica Klara Simčič)^ Liza Terčič OŠ A. Gradnik Števerjan (mentorica Nadja Bevčar); Giulia Greco OŠ O. Župančič Gorica (mento- rica Agata Koren); Vid Antoni OŠ J. Jurčič Devin (mentorica Marta Klinc); Sara Passo-ni, Mitja Sirk, Veronika Srebrnič oz. 2. r. OŠ L. Zorzut Ple-šivo (mentorica Aleksija Klanjšček); Michele Kenda OŠ F. Erjavec Štandrež (mentorica MichelaRiggio). Posebno nagrado za najboljše skupinsko delo sta sipri-služila prvi in drugi razred Šolskega centra iz Spetra (mentorici Antonella Bucovaz in Luana Drigo). Pohvalo sta dobili tudi NinaGrudina2. r. OŠ O. Župančič Gorica( mentorica Manuela Gravnar) in Jasmin Podveršič2. r. OŠ R Vo-ranc Doberdob (mentorica Daniela Gergolet). POUČNI IZLET POBUDA ŠOLE JOSIP ABRAM IZ PEVME ZAKLJUČNA PRIREDITEV NIZJESOLSKI MATURANTJE PO SLOVENIJI Dijaki tretjega letnika nižje srednje šole I. Trinko iz Gorice in oddeljenega razreda v Doberdobu so v začetku maja preživeli v spremstvu profesorjev Lučane Budal, Riharda Sluge in Arturja Bre-scianija dva nepozabna dneva v Sloveniji. Z avtobusom so se usmerili proti Idriji in si v tamkajšnjem gradu ogledali Mestni muzej ter dobro ohranjen rudniški rov. V Cerknem so obiskali bolnišnico Franjo in se spomnili vseh trpečih v vojni. Očarala jih je Škofja Loka s svojim čudovito ohranjenim srednjeveškim središčem. Kranj jih je sprejel v svoje okrilje in v Prešernovem gaju so občutili bližino našega izvrstnega besednega umetnika Franceta Prešerna in tenkočutnega pesnika Jenka. V Radovljici so se ob čebelarski spretnosti zavedali pridnosti majhnih delavk in videli zbirko panjskih končnic. V Kropi pa so na novo odkrili čar železa in kovaških izdelkov. Ustavili so se v Vrbi na Prešernovi domačiji pod dobrohotnim očesom cerkvice svetega Marka. Obisk prelepe Gorenjske so sklenili ob Blejskem jezeru. Izlet je omogočilo slovensko ministrstvo za šolstvo s posredovanjem pedagoške svetovalke prof. Andreje Du-hovnik-Antoni. ■— IK PROJEKT STARI POKLICI (?y C3> JflMSjf 4) fc ^bPsk- < ' - B* n|T e ^ 'Jm rla^^ v ~ iilsiž j FOTO BUMBACA Učenci OŠ Josip Abram iz Pevme so si 15. maja ogleda- li v prostorih bivše osnovne šole v Podgori razstavo o svi-loreji. Seznanili so se z raznimi stroji za rezanje murvinih vej, videli so muržasta ležišče, kjer so redili gosenice; ogledali so si bube, stare fotografije, knjige, revije o svilogoj-stvu in druge zanimivosti. Dne 17. maja pa so v šoli Abram gostili Rema Devetaka iz Sovodenj. Vsi ga poznamo kotzavzetega politika (deljuje pri stranki SSk), zavednega Slovenca in rednega obiskovalca ter vnetega fotografa kulturnih prireditev. Malokdo pa je vedel, da izhaja iz družine čevljarjev in daje bil tudi čevljar. Čevljev v svoji delavnici ni le popravljal - to dela še sedaj -, sam jih je tudi izdeloval po naročilu. Čevljariti se je naučil pri stricu oz. bratrancu. Gost je s seboj prinesel vse potrebno, tako da je učilnica 1. razreda postala prava čevljarna. Kot pravi mojster si je najprej privezal predpasnik, nato razkazal delovno mizo, stolček, ki ga je njegov ded kupil na Češkem, orodje in še čevlje. Učenci so radovedno opazovali čevljarjevo orodje: šilo, luknjač, nožič, kopito, napenjač... Videli so, kako gre šivanje z vrvjo, namazano s smolo-dreto, kako se čevlji pošvedrajo in potempljajo. Mojster je pokazal, kako se širijo preozki čevlji, kako se čevlji prilagodijo nogi s kurjim očesom ali z drugo napako, kako šivamo gumijaste in lepimo usnjene podplate. Povedal je tudi, da so zaradi cene usnja ročno izdelani čevlji danes žal predragi. Učenci so poldrugo uro z zanimanjem sledili besedam in delu mojstra. Marsikdo je izrazil željo postati čevljar. O-troci so še lepo zapeli in bilo je res prijetno. Remu Devetaku se učenci in učitelji pevm-ske šole lepo zahvaljujejo. Hvaležni so še Remigiju Blažiču iz Podgore, ki jih je spremljal na razstavi o sviloreji. SREČA V SREČANJU Vse osnovne šole didaktičnega ravnateljstva Gorica so letos pripravile skupno zaključno prireditev. Osnovna šola O. Župančič (Gorica), osnovna šola J. Abram (Pevma), osnovna šola F. Erjavec (Štandrež), osnovna šola A. Gradnik (Ste-verjan) in osnovna šola L. Zorzut (Plešivo) so dale prireditvi naslov Sreča v srečanju, saj u-čenci ne bodo le nastopali, pač pa bodo tudi gledalci ob nastopanju svojih vrstnikov. Prireditev bo zato potekala v telovadnici Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, in sicer v petek, 2. junija, ob 20. uri. Zamisel in režijo srečanja skoraj dvesto otrok je pripravil Janez Povše, oblikovalec prostora je Silvan Bevčar, za nastop in govor je skrbela Majda Zavadlav, za glasbo in petje Ka-terina Tabaj, medtem ko so bile v izvedbeni ekipi še Alenka Ra-potec, Barbara Peršič, Franka Padovan, Kristina Ožbot, Silvana Vogrič in Aleksija Klanjšček. Ozvočenje in luč sta oskrbela Niko Klanjšček in Igor Devetak. Osrednji nosilec dogodka je didaktično ravnateljstvo osnovnih šol Gorica, soorganizator Odbor staršev osnovnih šol didaktičnega ravnateljstva Gorica. Prireditev sta gmotno podprli Slovenska kulturno gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij ter Kmečka banka in Zadružna banka Doberdob-Sovodnje. Tehnični del izvedbe so o-mogočili Športno združenje Olympia, Kulturni center Lojze Bratuž in Kulturni dom. V komisiji za ocenjevanje literarnih izdelkov - bilo jih je 77 - sta bili profesorici Nevi-ca Budal Coceani in Mirjam i Bratina Pahor. Nagrajena dela sta opremili s tehtnimi utemeljitvami. Nagrade so prejeli: tretješolca Matej DornikOS O. I Župančič Gorica (mentorica j Kristina Ožbot), Andrej Bre-| šan OŠ Alojz Gradnik Štever-| jan (mentorica Nadja Bevčar); ! četrtošolci: skupinsko delo OŠ J. Abram Pevma (mentorica Nadja Tomšič); skupinsko deloOŠ Ivan Rob Šempeter, podružnica šole Vogrsko (mentorici Mirjam Volk, Irma i Merljak); skupinsko delo OŠ R Butkovič Domen Sovodnje [ (mentorica NeviaŽerjal); petošolci: skupinsko delo OŠ P. Voranc Doberdob (mentorica Magda Visentin); skupinsko delo drugega ciklusa OŠ j L. Zorzut Plešivo (mentorica Aleksija Klanjšček). Nagrada je osrečila tudi dijakinjo tretje-j ga B razreda srednje šole I. | Trinko Gorica, Mirjam Fabiani (mentorica Lučana Budal). Nagrajevanje je potekalo “svečano", a obenem sproščeno in hudomušno. Za to je poskrbel "akademski profesor" Karlo - po domače Car-' letto - z vzdevkom Raztresen; i celo na oder je iz prevelike raz-! tresenosti prišel obut v bel in | črn čevelj. Nagajiva pomočnika sta bila Cipek in Capek. Preden seje zavesa zastrla, so vsi nagrajenci prišli na oder in iz cvetlične košarice izpulili cvetko ter jo poklonili svojim mentorjem. Prof. Raztresen, duhoviti improvizator Jan Leopoli, seje medtem zahvalil vsem, ki so sodelovali pri gledališkem natečaju Goriškega vrtiljaka. Podeljevanje nagrad je sicer potekalo v drugem delu prazničnega dne. Prvi del je bil namenjen Pastirčkovemu prazniku. Po igrivi klavirski “uverturi" Alessandre Schetti-no, ki je z glasbeno igro prepletala razne točke, seje predstavil prof. Carletto in povabil na oder urednika Pastirčka Marjana Markežiča. V jedrnatih, toplih in spodbudnih besedah je g. Marjan, neutrudni vsestranski “garač", predstavil novo knijžico, ki je izšla kot šestnajsta v Pastirčko- vi knjižnici - izdala jo je Gori- i ška Mohorjeva družba, tiska-! la Grafica Goriziana, podpr- lo jo je ministrstvo za kulturo republike Slovenije -, in sicer zbirko pravljic Anamarije Volk ZlobecKatarince s prikupnimi ilustracijami Magde Starec Tavčar. Pravljične zgodbice, v katerih nastopajo živa-lice, rožice..., je posvetila svoji že pokojni sosedi Katarini. Markežič je poudaril, da je izid knjige kot rojstvo otroka, velik pomemben dogodek. Priporočil je branje; nova knjiga bo namreč obogatila šolske knjižnice, kajti Kmečka banka je odkupila50 izvodov in jih poklonila goriškemu ravnateljstvu, Zadružna Sovo-denjska in Doberdobska banka pa jih je prav toliko namenila doberdobskemu ravnateljstvu. Oglasila se je tudi avtorica in zaželela otrokom veselje ob branju in vso srečo v življenju, saj so le oni, naši najmlajši, up prihodnosti. GORIŠKA V KNJIGARNI EQUI LIBRI KULTURNI VEČER PATRIZIE DEVIDE RAZSTAVA V KATOLIŠKI KNJIGARNI SLOVENSKE ZNAMKE fotobumbaca V skromni, a lepi goriški knjigarni Equlibri vSemeniški ulici v Gorici smo bili v petek zvečer, 19. t.m., priče lepemu kulturnemu dogodku, ki nam gaje poklonila akademska slikarka Patrizia Devide. Nevsakdanji likovni razstavi svojih pretanjenih pastelov manjših dimenzij jeumetnica dala pomemben naslov V dar. To zato, ker je ob koncu dve uri in pol trajajoče razstave in druženja s prijatelji in ljubitelji lepega umetnica svoja dela poklonila obiskovalcem. Vdar pa tudi zato, ker je bil celoten večer posvečen spominu na profesorja na slovenskih šolah Ivana Sirka, s katerim je udeležence razstave vezalo globlje in dolgoletno prijateljstvo. V spomin torej na Ivana, ki je še vedno živ med nami, in prav zato je bilo zelo lepo, da so se večera udeležili tudi Ivanovi najožji sorodniki: mama Marta, oče Albin in sestra Nataša s sinom. Nekaj misli o prelestnih pastelih Patrizie Devide je povedal Jurij Paljk, saj so bili ti pasteli del njegove dvojezične pesniške zbirke Kako je krhko - ConTe fragile, pri kateri je kot sooblikovalec sodeloval še Igor Devetak, kot prevajalka pa nezamenljiva Jolka Milič. Patrizia Devide je namreč za knjigo poezij, ki je posvečena Ivanu v spomin, pripravila več manjših pastelov, ki jih je v petek poklonila svojim in Ivanovim prijateljem. Iz pastelov je umetnica v knjigarni pripravila čarobno mavrico in naj lepše je bilo videti številne otroke, ki so si po končanem kulturnem dogodku skupaj z umetnico izbirali vsak svoj pastel, da so ga potem skrbno zavitega v o-vojnico iz na roko izdelena-ga papirja odnesli domov. Patrizia Devide, ki nas jev petek spet presenetila s svojimi v duhovnost vraščenimi pasteli, je v našem prostoru poznana predvsem kot likovnica, ki se naslanja na žlahtnost nežnih barv, da slika sicer abstraktne, a zelo nevsi- ljivo zgovorne pastele. Za njene pastele so značilne izjemna prosojnost in lahkotnost, kot da bi se umetnica bala uporabljati močne barve, in hkrati tudi lirična zavezanost najglobljemu v vsakem človeku, kot da bi umetnica s svojimi likovnimi deli hotela naslikati neko okno v večnost, neko okno, ki odpira človeka v vse tisto, kar ga dela človeka, a ga obenem tudi presega. Lahkotnost njene u-metniške govorice in zavestna izbira samo dveh barv v vseh podtonih, njeno likovno pripoved uvršča ob bok lirični poeziji, s katero jo vežejo krhkost, trenutnost, lahkotnost in pa nevsiljiva povednost lepega. Patrizia Devide je za svoje pastele izbrala rdečo barvno lestvico, ki je zavezana življenju, optimizmu in ljubezni ter modro barvo v vsej prizmatični razkošnosti njenih podtonov, modro torej, ki govori o naklonjenosti k premisleku, plemeniti melanholiji, a tudi o predanosti večnemu in neminljivemu, velikanskemu nebu nad nami. SSG: DNEVNIK ANE FRANK V četrtek, 18., in v nedeljo, 21. maja, so se goriški gledališki abonenti podali z avtobusi ali z osebnimi avtomobili v tržaški Kulturni dom na ogled dveh ponovitev letošnje zadnje abonmajske predstave Dnevnik Ane Frank v postavitvi Slovenskega stalnega gledališča, v pronicljivi režiji Zvoneta Šedlbauerja z imenitno protagonistko Barbaro Cerar, ki je z ostalimi izvajalci ustvarila nepozaben odrski prikaz. Zaradi scenske zasnove se predstava ni mogla "preseliti" na naše odre, zato je SSG goriški m abonentom poskrbelo za gledališka izleta v Trst. Predstava je seveda pretresla in prevzela tudi go-riške gledalce, ne samo zaradi svoje globoke sporočilnosti, pač pa tudi zaradi same dramske izvedbe. V petek, 19. trn., sovlikov-ni galeriji Ars v Katoliški knjigarni na Travniku odprli razstavo slovenskih poštnih znamk, ki jih vneto zbira Rita Silan iz Codroipa (na sliki ob Marinu Vertovcu). Lepo in poučno razstavo, ki je na ogled med obratovanjem knjigarne, sta pripravila Krožek za družbena in politična vprašanja Anton Gregorčič in samo društvo Ars. Mlada Rita Silan seje pred leti odločilaza zbiranje vseh znamk, ki so bile izdane na slovenskem ozemlju, in to tudi takrat, ko Slovenija še ni bila samostojna država. Pri svojem lepem konjičku se je seveda srečala s slovenskim jezikom, Slovenci in zgodovino Slovencev; tudi zato se je začela zanimati za našo besedo, jezik in kulturo. Pri tem je našla dobrega sogovornika in učitelja v prof. Marinu Vertovcu. Le-ta in Rita Silan sta zato bila protagonista petkove predstavitve razstave. Prof. Vertovec je po pozdravu predstavnika krožka Anton Gregorčič Davida Grino-vera, ki je večer povezoval, spregovoril o ljubiteljici slovenskih znamk in njenem de- t FOTO BUMBACA lu. Izpostavil je predvsem njeno naklonjenost slovenščini in zanimanje za vse, kar je slovenskega. Povedal je tudi, da je zbirateljskemu delu Rite Silan napisal naklonjeno pismo tudi slovenski predsednik Milan Kučan, ki je sedaj razstavljeno ob slovenskih znamkah. Na odprtje razstave je prišlo veliko ljubiteljev filatelije iz obeh Goric. Lepo bi bilo, da bi si zgovorno razstavo slovenskih znamk v prihodnjih dneh ogledali tudi naši šolarji. ZBOROVSKA REVIJA V FOLJANU Foljanski zbor Elianico je pretekli petek priredil tradicionalni zborovski večer Maggio musicale, ki ga že četrtič zapored posvečajo dialektalni poeziji in manj znanim krajevnim jezikom. Na koncertu so se z zborovskimi izvedbami prepletale recitacije poezij v bizjaškem narečju, program zborov pa je zajemal predvsem iz literature priredb ljudskega glasbenega bogastva. Nastopili so dva domača zbora, mladinski šolski zbor F. Corrido-ni in mešani zbor Elianico, ter trije gostujoči zbori, Igo Gruden iz Nabrežine, Levoci della tradizione iz Trsta in Coro Haliaetum iz Izole. Na-brežinski pevci so pod vodstvom Adija Daneva predstavili slovenske ljudske pesmi v koncertnih priredbah in so poželi navdušen aplavz. Letošnja revija, ki je nosila naslov Pesem sveta, je popolnoma uresničila misel organizatorja, da najbrž pesem najlaže in najčisteje posreduje vse neskončne bivanjske podobe, ki jih zmore človeška duša, ne glede na jezik in pripadnost. ČESTITAMO! Gojenki Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E. Komel iz Gorice Harjet Antonič (na sliki) in Nina Kruh sta dobili zlato priznanje na letošnjem 7. Tekmovanju mladih panistov Primorske 12. in 13. t.m. v Kopru. Harjet Antonič iz razreda prof. Ingrid Silič je v kategoriji 1. A prejela 92,60 točke in drugo nagrado, medtem ko je Nina Kruh v 1.C kategoriji mladih pianistov prejela 94,25 točke in tretjo nagrado, njen učitelj pa je sloviti pedagog in pianist Si-javuš Gadžijev. Prav le-ta je prinesel na Goriško novega zagona pri poučevanju klavirja tudi svojim kolegom, saj so se še drugi mladi goriški pianisti odlično odrezali. Iz novogoriške glasbene šole so bili nagrajeni: Anže Vrabec in Natalija Saver iz razreda prof. Ingrid Silič ter Danijel Brecelj iz razreda prof. Klavdije lamšek. Vsem nagrajencem in njihovim učiteljem ter potrpežljivim staršem naše iskrene čestitke! MEŠANI PEVSKI ZBOR RUPA-PEČ v sodelovanju z ZVEZO SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE vabi na SREČA N J F POBRATENIH ZBOROV Sodelujejo: MePZ Fran Bogovič (Dobova), MePZ Ciril Silič (Vrtojba), MePZ Rupa-Peč. V soboto, 27. maja, ob 20. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ vabi na predstavitev knjige Damjana Paulina ŠTANDREŽ 1947-2000 Delo bosta predstavila prof. Lučana Budal in dr. Drago Štoka. Na predstavitvi bo sodeloval MePZ Štandrež. V četrtek, 1. junija, ob 20.30 na Jeremitišču (Zornova domačija, hišna št. 5; ob vsakem vremenu). OBVESTILA SVETOLETNO ROMANJE v Rim z Novim glasom od 4. do vključno 8. septembra letos. Potovanje z avtobusom do Firenc in Rima, obisk glavnih bazilik, Sikstinske kapele in antičnega Rima. Izlet v Castelgandolfo in Frascati, vrnitev čez Orvieto, ogled stolnice in potovanje do doma. Zagotavljamo celotno oskrbo in potovanje v udobnem avtobusu. Vpis takoj do zasedbe mest do 30. junija enega avtobusa na upravi Novega glasa ali pri g. J. Markuži (Zgonik 040 229166). Udeleženci dobijo še posebna navodila od potovalne agencije. Akontacija 200.000 lir ob vpisu. NABIRALNA AKCIJA za obno-vo župnijskih prostorov pri Sv. Ivanu v Gorici na pobudo SD Sončnica: lahko prispevate z darovi in brezobrestnimi posojili od enega do petih let. Darove lahko nakažete na tekoči račun št. 94981 pri Goriški hranilnici - ag. 1ABI: 6180, CAB: 12411, ul. Carducci, na ime: Chiesa diSan Giovanni -Gorizia, ali pa jih oddaste župniku ali na upravo našega lista. Za posojila se lahko obrnete do župnika C. Žbogarja. 20. OBLETNICA VRTCAROMJAN. Otroci in učiteljice vrtca Ro-mjan, didaktično ravnateljstvo Doberdob in Združenje staršev osnovne šole in vrtca Ro-mjan vabijo na praznovanje 20. obletnice ustanovitve o-troškega vrtca, ki bo 27. t.m. ob 18. uri v prostorih športne dvorane A. Filiputv Ronkah. kulturno društvo Skala -Gabrje vabi na tradicionalni Koncertna Borjaču v soboto, 27. t.m., ob 20.45. Sodelujejo: MPZ Skala, Dekliški zbor Danica in Moški oktet Odmevi. MEDNARODNI POHOD treh slaščičarni Scorianz (trg De Amicis 3), Elliot Bar Pizzeria (ul. Balilla 7); na sedežu Krajevne skupnosti Solkan. ROMASJE V LURD od 5. do 11. julija. Vpisovanje pri msgr. Francu Močniku (tel. 0481 531743, od 11. do 12. ure) ali pri Joani Nanut (0481 520233 ali 0481 21419). GORKAJAZZ2000.V nizu koncertov, ki ga prireja goriška občinska uprava v sodelovanju s krožkom Controtempo, bo v avditoriju na ul. Roma v soboto, 27. maja, brezplačen koncert furlanske jazz skupine De'ja, nastopil bo tudi Er-mano Signorelli Quartet; v nedeljo, 4. junija, bo nastopila jazz in fado pevka Maria Joao; v soboto, 10. junija, bo nastopil glasbeni jazz trip klarinetista Michaela Portala. Abonma za pet koncertov sto tisoč lir, vstopnica 30 tisoč lir. DAROVI ZA MISIJONARJA p. Vladimirja Kosa: ob 56-letnici nasilne smrti Marte Terčon daruje družina 100.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah - za cvetje: Dora Koron Florenin 5.000; Olga Brajmk Vinotti 40.000; Ljudmila Špacapan 30.000 lir. ZA materinski dom v Solkanu: Maja ob krstu 200.000 lir. ČESTITKE mostov v nedeljo, 28. maja, prirejajo rajonski svet Sveta gora-Placuta, rajonski svet Pev- ma-Oslavje-Štmaver, Krajevna skupnost Solkan; ob 8.30 zbor na Placuti v Gorici, ob 9. uri start, ob 13.30 prihod na cilj v župnijskem domu sv. Vida in Modesta na trgu Tom-maseo; pohod bo tudi ob slabem vremenu; vpisnina 3.000 lir, pod 12 letom brezplačna. Oa 10. maja dalje sprejemajo vpise v Gorici v gostilni Da Sandra (Trg De Amicis 7), v BERNARDKA RADETIČ NAGRAJENKA ČERNETOVEGA SKLADA Odbor Černetovega sklada je sklenil podeliti letošnjo nagrado gospe Bernardki Radetič, predsednici Slovenskega kulturnega društva Tržič in glavni pobudnici za njegovo ustanovitev. Nagrado bodo znani in zaslužni kulturni delavki v Laškem izročili na slovesnosti, ki bo v četrtek, 8. junija, ob 18.30 v prostorih "Casa-albergo" v ul. Crocie-ra 4 v Tržiču. PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ vabi na PRAZNIK ŠPARGLJEV v župnijskem parku med lipami v Standrežu SOBOTA, 27. MA/A • ob 17. uri slikarski ex-tempore za vrtce in osnovne šole • ob 20.30 prosta zabava. NEDELJA, 28. MAJA • ob 19. uri zbor osnovne šole F. Erjavec in baletna skupina Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E. Komel • sledi prosta zabava. ČETRTEK, 1. JUNIJA • ob 20.30 Predstavitev na Jeremitišču knjige Damjana Pauli na Štandrež 1947-2000 SOBOTA, 3. JUNIJA • ob 20.30 prosta zabava. NEDELJA, 4. JUNIJA • ob 1 7. uri srečanje pritrkovalcev • ob 18. uri zbor Skala iz Gabrij, nagrajevanje in veseloigra štandreške dramske skupine Politika tudi prav pride avtorja Janeza Povšeta • sledi prosta zabava. Fotografski natečaj in bogat srečolov. POD POKROVITELJSTVOM ZSKP - GORICA 11 ČETRTEK 23. MAJA 2000 Člani dramske skupine Oder 90 čestitajo svojemu članu Beniju Kosiču in ženi Luciji ob rojstvu male VALENTINE. 12 ČETRTEK 25. MAJA 2000 GORIŠKA KRONIKA V CERKVI SV. IGNACIJA SREČANJE Z DUHOVNO GLASBO BENEŠKA SLOVENIJA V soboto, 13. maja, je bilo ob 20.30v cerkvi sv. Ignacija na Travniku drugo srečanje z duhovno glasbo. Na sporedu je bila instrumentalna, vokalna in zborovsko-simfonična glasba. Sodelovali so: E. Peco-rari (sopran), M. Pahor (mezzosopran), P Oblasser (tenor), W. Jeschovnik (bas), zbor "S. Ignazio" in orkester “Cappel-la Carinthia''. Znani goriški so-listinji sta lepo izvedli tri skladbe. Posebno Mirjam Pahor se je še enkrat izkazala s prodornim, lepo zvenečim glasom. Dve od treh skladb je napisal goriški skladatelj Stanko Jeri-cijo, ki se posveča komponiranju ne samo sakralne glasbe, temveč tudi drugih zvrsti. V drugem delu koncerta je nastopil zbor S. Ignazio in orkester v celoti. Na sporedu je bil najprej petglasni Bachov motet Psallite Deo in laetitia. Oboki in prostorne galerije nad stranskimi kapelami trav- niške cerkve so prijetno odbijali zvoke baročne glasbe. Sledili sta dve skladbi iz dunajske klasike: Kronungsmes-se (Kyrie, Gloria, Čredo, Sanc-tus, Benedictus, Agnus Dei) in Regina coeli, laetare. Nekateri odstavki teh skladb so dani izključno pevskemu zboru. Zbor S. Ignazio je še enkrat dokazal dobro in zanesljivo poustvarjalno sposobnost. Natančno in prodorno je goriški zbor izvedel ne lahke točke teh skladb. V vseh teh delih se je še enkrat pokazalo, kako močno je vera in religioznost | nasploh vplivala na skladatelje dunajske klasike. Večer je predstavila A. Co-lutti, zbrani poslušalci pa so nagrajevala izvajalce s toplimi aplavzi. V soboto, 20. t.m., je bilo tudi tretje in zadnje srečanje z duhovno glasbo. Nastopil je goriški orkester kitar. ----------SJ V PETEK, 26. MAJA POSVET O GORIŠKIH GROFIH V Gorici bo jutri, petek, 26. t.m., pomemben mednarodni posvet z naslovom Goriški grofje - Spomini na neko dinastijo, ki ga prirejata dvagoriškazgodovinska inštituta: Inštitut za versko in družbeno zgodovino ter Inštitut za srednjeevropska srečanja. Kot soorganizator nastopa tudi goriška pokrajinska uprava in bo zato posvet potekal v palači pokrajine na Kor-zu. Posvet ima namen osvetliti obdobje goriških grofov, saj poteka prav letos petstota obletnica smrti zadnjega goriškega škofa Lenarta. Na posvetu bodo nastopili zgodovinarji iz Avstrije, Slovenije in Italije, ki se bodo vsak s svojega zornega kota poglobili v obdobje nekdaj slavne gori-ške grofije. Prireditev, na kateri bosta sodelovala tudi nam dobro poznana zgodovinarja dr. Peter Štih in prof. Sergio Tava-no, se bo začel ob 10. uri. SLOVENSKA KONZULKA IN OBMEJNI ŽUPANI SREČANJE O GRADNJI SKUPNEGA PROSTORA PDG / SEZONA 1 999-2000 PLEHKO SKRIVNO OKO Primorsko dramsko gledališče je želelo skleniti letošnjo sezono med zamejskimi gledalci, zato je sedmo, dodatno predstavo v abonmaju odi-gralo8. in 9. t.m. vgoriškem Kulturnem domu. S tem naj bi se še poglobile vezi, ki so se v zadnjih letih stkale med novogoriško gledališko hišo in zamejskimi gledalci. Za uprizoritev izven domačega gledališkega hrama je PDG izbralo komedijo (slovensko praizvedbo) Skrivno oko sodobnega ameriškega pisca Stevena Dietza, ki jo je v slovenščino | prevedel Jakob Jaša Kenda, i Ameriška publika je igro ska-! kanja čez plot navdušeno | sprejela, saj so gledalci onstran luže - žal tudi nekateri tostran - čisto obsedeni z dolgoveznimi, vsebinsko skrajno revnimi nadaljevankami. Skrivno oko je prav tako plehko dramsko delo, pri katerem se situacije nenehno menjujejo, a ne vznemirjajo gledalca in ga skoro ne spravljajo v smen. Režijo dela, ki so ga novogoriški gledališčniki v celoti postavili v goriškem Kultur- nem domu in ga samo tam tudi ponavljali, so dodelili hrvaškemu umetniku Laryju Zappiji, ki je komedijo - igro v igri, zavajujoč gledalce ob lažeh in polresnicah, izoblikoval z igralci Petrom Musevski-jem, gostjo Ivo Babič, Gorazdom Jakominijem, Barbaro Babič in Milanom Vodopivcem. Skladno z besedilom je potekala režija in odrsko dogajanje. Naj zaključimo, da ta potrošniška igrica za trenutno zabavo, v kateri si ljubimca oz. mož in žena prikrivata resnico z majhnimi in velikimi lažmi, v gledalcih ne bo pustila vidne sledi. IK ERIKA JAZBAR Izvoljeni predstavniki devetih občin obmejnega pasu videmske pokrajine (Centa, Bardo, Kluže, Povoletto, Ti-pana, Podbonesec, Tavorja-na, Špeter, Rezija) so se v torek, 16. maja, srečali v Čenti z generalno konzulko republike Slovenije Jadranko Šturm Kocjan (na sliki Kroma). Glavna tema pogovorov je bilo seveda smotrno in nujno čezmejno sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi občinami oz. ljudmi. Kot znano, so se v videmski pokrajini ravno upravitelji že večkrat izkazali z zglednim načrtovanjem skupnega prostora, do katerega bo sicer prišlo v prihodnjem petletju, podlago oz. primeren odgovor novi geopolitični sliki pa gradijo že danes. Pred meseci smo tudi že pisali o nastanku združenja obmejnih občin avstrijske Koroške, zahodne Slovenije in videmske pokrajine z zgovornim imenom Najboljši sosedje. Treba je na tem mestu tudi povedati, daje marsikomu pred očmi usoda, ki jo je doživela občina Trbiž ob vstopu Avstrije v Evropsko zvezo. V ta namen je skupno načrtovanje in predstavitev čezmejnih projektov, katerih ne manjka, lepa priložnost, ki jo omenjeni upravitelji izkoriščajo že danes, kar pomeni, da delujejo v tej luči kar nekaj časa. O čezmejnih projektih sta spregovorila v glavnem predsednika Gorskih skupnosti Nadiških in Terskih dolin Marinig in Berra, saj so zainteresirane občine poverile ravno tem organom od- Gotovo je med nami še nekaj ljubiteljev slovenske knjige, takih, ki radi sežejo po knjigi takrat, ko je dnevnega hrupa dovolj in si takrat zase u-tržejo trenutek v večnost uhajajočega časa. Kaj je bolj minljivega in obenem večnega, če ne prav poezija, ki je napisana za vse, a jo samo izbrani berejo in pišejo? Med izbranci pa smo lahko vsi, saj je razkošje poezije dostopno vsakomur, le trenutek časa si je potrebno vzeti, in tišine seveda. Slovenski pesniki o trti in vinu, Slovenski pesniki o jeseni, Slovenski pesniki o minljivosti in Slovenski pesniki o Sloveniji je šopek izjemno lepo oblikovanih knjižic, ki jih je na slovenski knjižni trg poslala pred kratkim Založba Mladinska-knjiga. Likovno je knjige uredil Pavle Učakar, oblikovala pa Suzana Duhovnik, medtem ko je pesnike in njihove pesmi izbral urednik in tudi sam ljubitelj in poznavalec poezije Aleš Berger. Imel je posluh za ves slovenski kulturni prostor in zato so v svojevrstne tematske antologije slovenske poezije uvrščeni tudi pesniki iz naših krajev, saj najdemo v ličnih knjižicah ta- rnmknmM»WM ŠOPKI POEZIJE ko Srečka Kosovela, Simona Gregorčiča, Alojza Gradnika kot tudi Miroslava Košuto, ki s pesmijo Ta Trst vedno preseneti bralca, tudi tistega, ki je njegove poezije vajen, saj iz kratke pesmi veje vedno nova svežina. “Ta Trst je ko mesto na robu sveta," pravi Košuta in se z njim več kot samo strinjamo. Ana Zavadlav, Ana Košir, Danijel Demšar in Alenka Sot-tler so poskrbeli za likovne dopolnitve pesmi, saj so v drobne antologije slovenske poezije prispevali svoja tematsko uglašena dela. Alešu Bergerju gre zasluga, da bo bralec v štirih knjižicah našel zbran cvet slovenskih pesnikov, od prešernega Prešerna do nežnega Murna, od tihega Kosovela do prepričljivega Kuntnerja. Lep šopek slovenske brezčasne poezije! 'V lepoti mladi / dehteča vsa /gre po livadi/ zamišljena," pravi o dekletu v majskem cvetju eden največjih mojstrov slovenske poezije Oton Župančič v pesmi Kaj bi ?, ki je tudi uvrščena v lepo knjigo z na- JURIJ PALJK slovom Podaj mi roko, pesem in so v njej izbrane pesmi tega velikega slovenskega pesnika moderne. Knjiga je izšla pri Založbi Mladinska knjiga v legendarni zbirki Kondor, uredil pa jo je Joža Mahnič, ki je tudi poskrbel za spremno besedo ter opombe. Prepričljivo naslikane breze, ki krasijo naslovnico knjige in so delo velikana slovenskega slikarstva Riharda Jakopiča, uvedejo ljubitelja poezije v razkošen svet Župančičeve poezije. “Stoj pred menoj, moj skriti obraz, /samo za hip, le kratek čas, / naj te spoznam," pravi pesnik Župančič v pesmi Samogovor in v pesmi Gledam takole: “Gledam brezo, smreko hrast, / tiho zamišljene v svojo rast, / večno zamaknjene v ne'ba dih - / kakor da sam sem eden od njih..." Zaradi teh in podobnih verzov bo bralec vedno segal po Župančičevih pesmih! William Carlos Williams v prevodu Mihe Avanza, Konstantin Kavafis v prevodu Vena Tauferja in Izet Sarajlič v prevodu Kajetana Koviča, Jureta Potokarja, Ivana Minattija in Josipa Ostija pa so izšli v znameniti zbirki Lirika, ki je pri Mladinski knjigi poznana tudi zaradi razkošne, “bele opreme" Matjaža Vipotnika, saj knjige zbirke Lirika izstopajo na knjižni polici zaradi belih platnic in zlatih črk. Zlate črke za zlato, lirično poezijo, bi upravičeno lahko zapisali za to zbirko večne poezije. Tudi za zbirko Lirika skrbi Aleš Berger, ki izbira iz svetovne in evropske zakladnice poezije take avtorje, ki so s svojo poezijo postavljali mejnike. Za to zbirko je znano tudi to, da so prevodi poezije zaupani najboljšim \ slovenskim prevajalcem, naj-večkrat uveljavljenim pesni-\ kom. Samo drobec iz opusa znamenitega bosanskega pesnika Izeta Sarajliča, ki je vre-; den poeziji namenjenega večera vsakega ljubitelja pesni- i ške besede: "Bilo je lepo. /Bilo je dobro in lepo. Jesen nas ne more razčlovečiti." Odveč je vsako pisanje, da \ imajo pesniki svoj svet in svo-[ jo poetiko, a so nam vsi blizu predvsem zato, ker so iskreni in odlični poeti. govorno nalogo, kateri manjše občine ne bi mogle biti kos. Kljub temu pa so prisotni na srečanju s konzulko jasno povedali, da čutijo pomanjkanje primerne pozornosti do obmejnih krajev s strani deželne in ljubljanske oblasti, kjer se marsikatera zahteva pogosto ustavi. IZVAJANJE ZAŠČITE FURLANSKI ZGLED Novembra lani smo že pisali o uspešni manifestaciji v bran okvirnemu zakonu za zaščito dvanajstih jezikovnih manjšin, ki stajo priredili v Vidmu nadškofija in univerza. Senatni plenum je bil namreč zaradi neprisotnosti in primis izvoljenih predstavnikov večine nesklepčen in je odobritev omenjenega zakona zato veselo romala po koledarju. Na srečanju vfurlanski prestolnici so bili prisotni domala vsi družbeni, politični, kulturni in gospodarski akterji "zgodovinske Furlanije". Zakon je nato italijanski parlament odobril konec novembra, vendar danes manjka še potreben pravilnik za izvajanje odobrenih določil. Do uresničitve le-tega, pravijo, naj bi vlada poskrbela v poletnih mesecih. Ne glede na to, se je prejšnji petek na videmskem županstvu poročil prvi par v nevestinem materi nem jezi ku, t.j. v fu rlanščini. Možnost poroke v manjšinskem jeziku zakon predvide- va pod podstavko posluževa-nja materinega jezika v odnosih z javno upravo. Za poroko v furlanščini se je ob zainteresiranem paru angažiral tudi videmski župan Sergio Cecotti, kije med drugim v zelo zasebni obliki poročil ženina in nevesto. Za veljavnost opravljenega obreda so se namreč občinski uradi obrnili neposredno na državno pravdništvo, ki seje izreklo temu v prid. V pričakovanju na pravilnik so Furlani že začeli izvajati odobreni zaščitni zakon, ki predstavlja prvo pravno podlago za zaščito njihovega jezika. Jasno je, da je bila pri tem odločilna trdna volja pripadnika manjšinske skupnosti (ženina in neveste) in javne u-prave (videmske občine). V naši manjšini, če boš nekoga vprašal, ali lahko začnemo sploh razmišljati o poslu-ževanju teh določil, ki so zanimiva za slovenske občine videmske pokrajine oz. pretežno neslovenske občine na Goriškem in Tržaškem, ti bodo upravitelji pridno odgovorili, da je treba čakati na odobritev pravilnika. ---------- EJ GOSTILNA ZA LEPŠO PRIHODNOST Dne 13. t.m. so v Bregu v občini Dreka ponovno odpr- li domačo gostilno Pri kolovratu. Dogodek, ki je za naše kraje verjetno nekaj povsem o-bičajnega, nosi v Nadiških dolinah pomembne sporočilne vsebine. Občino Dreka pozna marsikdo izmed nas predvsem zato, ker vanjo romajo ob volilnih kampanjah najrazličnejši kandidati, ki vsakokrat z zaskrbljenostjo podčrtujejo demografsko obubo-žanje gorskih vasi. Občina Dreka je namreč v zadnjem stoletju izgubila štiri petine prebivalstva. Nova gostilnav ma- li gorski občini pomeni, daje upanje za svetlejšo prihodnost Nadiških dolin na dnevnem redu; pomeni, da ima življenje v Nadiških dolinah perspektive, da domačini zaupajo v turizem in v krasne zaselke domačih krajev. Med drugim velja povedati, da odpira gostilno ista družina v istem hramu, kjer je bila pred leti, preden so se njeni člani izselili. KOROŠKA UMETNOST Z ROBA Mohorjeva založba v Celovcu je izdala v nemščini in slovenščini zanimivo knjigo Kunst am Rande - Umetnost z roba avtorja Hansa M. Tu-scharja. Podnaslov te lepe publikacije )eVolkstumliche Bil-der und Tafeln in Sudkamten - Ljudska umetnost na južnem Koroškem, slike in tablice. Knjiga prinaša vpogled v posebne spominske slike dogodkov iz preteklega časa, večinoma naravnih nesreč in nezgod. Taki primeri so poškodbe v gozdu, padci z mostu, epidemija kolere iz leta 1855 itd. Drugi del knjige prinaša poleg predstavljenih slik in tablic z letnicami - pravih ljudskih umetnin - še popis raznolikih poti in pokrajine, kjer si je mogoče ogledati predstavljene tablice. Knjiga vsebuje spremno besedo in prelepe barvne fotografije, na koncu je tudi seznam literature, podana pa je tudi geografska lega objektov. Knjiga ima torej predvsem odliko, da nam ohranja ljudsko umetnost, da ne bi šla v pozabo. ADA KLINKON SLOVENIJA S 1. STRANI / POLITIČNA KRIZA SE POGLABLJA SLOVENIJA ŠE VEDNO BREZ VLADE KUČAN V EVROPSKEM PARLAMENTU PO ZASLUGI SILVESTRA GABRŠČKA MARJAN DROBEZ Dr. Bajuk je tudi naštel zelo širok obseg nalog, ki naj bi jih njegova vlada opravila v prehodnem obdobju do rednih parlamentarnih volitev proti koncu leta. Sporočil je, da se bo odpovedal argentinskemu državljanstvu in bo torej samo slovenski državljan. Ob tem pa je izrekel globoko hvaležnost argentinski državi, ki je njegovi družini in toliko drugim Slovencem v tragičnem obdobju po drugi svetovni vojni nudila zatočišče in gostoljubnost. Seveda pa se z zadnjimi dogodki v parlamentu vladna in politična kriza v Sloveniji poglabljata, zaradi česar država izgublja tudi dragocen čas v pripravah na članstvo v Evropski zvezi. JESENI NA VOLIŠČA? In vendar je mandatar v zadnjem času kljub nekaterim poskusom diskreditiranja njegovega lika pridobival ugled in podporo v javnosti. Za dokaz navajamo, da so ga slovenski gospodarski časnikarji in uredniki iz 25 redakcij uvrstili v seznam najuglednejših finančnikov v državi, ki so ga objavili med nedavnim finančnim sejmom Kapital 2000 v Ljubljani. Po mnenju avtorja komentarja, objavljenega v poslovnem časniku Finance, je Bajuk pri oblikovanju vlade naletel na dva različna koncepta. Na tistega Franca Zagožna, predsednika SLS+SKD Slovenske ljudske stranke, ki je poudarjal, da se mora razmerje sil v parlamentu nujno pokazati tudi v novi vladi, in Janševega, ki je vztrajal pri nadstrankarski strokovnosti ministrov, češ da gre za prehodno vlado, ki se bo morala v kratkem času izkazati pred volivci. Treba je namreč upoštevati, da bo predsednik države lahko že v drugi polovici julija razpisal volitve, kar bi pomenilo odhod na volišča že zgodaj jeseni. Po mnenju avtorja komentarja se za zdaj zdi, da je predlog za sestavo nove vlade nastal pod močnim vplivom Janeza Janše. Predsednik vlade je program svoje vlade že nekajkrat predstavil v državnem zboru, na sejah vodstva združene stranke SLS+SKD Slovenska ljudska stranka, in tudi v sicer redkih intervjujih za javna občila. Nova vlada se bo zavzemala predvsem za popolno vzpostavitev pravne države, vključevanje Slovenije v evro-atlantske povezave (EU in Nato), finančno razbremenjevanje gospodarstva in za vgraditev socialnih elementov v tržno gospodarstvo. Kandidati za ministre so na "zaslišanjih" podrobno obrazložili stanje na posameznih področjih delovanja države in pojasnili svoje usmeritve, ki so vse v skladu s programom vlade. Tako je Barbara Brezigar, kandidatka za pra- vosodno ministrico, dejala, "da si bo predvsem prizadevala za kakovost sodnega odločanja, zaradi česar bi se zmanjšali tudi zaostanki na sodiščih." Lojze Peterle, ki kandidira za zunanjega ministra, se je zavzel za enotnost doslej razglašene zunanje politike. "Potrebna jeverodostoj-nost ministrstva, ki mu je doslej manjkala evropska razsežnost. Odpravljeno bo ministrstvo za evropske zadeve, za usklajevanje politike pridruževanja EU in zvezi Nato pa bo skrbel predsednik vlade." Janša, kandidat obrambnega ministra, je zatrdil, "da se nikomur v tej državi ne bo zgodilo nič, kar bi bilo odvisno od nove vlade oz. novih ljudi na položajih in kar ni v skladu z zakonom ter veljavnimi pravili." Glede svojega resorja je predstavil svoje zavzemanje "za vzpostavitev kombinirane vojske v Sloveniji, ki bi jo sestavljalo od 8 tisoč do 9 tisoč poklicnih vojakov, drugi del te vojske pa bi bila prostovoljna rezerva s 40 tisoč pripadniki. Splošno vojaško obveznost bi ohranili samo za primer vojne nevarnosti ali vojne, kar pa zdaj ni aktualno." Nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, kandidat za notranjega ministra, "bi želel do jesenskih volitev predvsem spraviti pod streho reforme javne uprave, ki jo zahteva tudi EU." Aktualna so razmišljanja Lovra Šturma, nekdanjega ustavnega sodnika ter kandidata za ministra za šolstvo in šport: "današnje stanje v slovenskem šolstvu je rezultat osemletnega monopola e-ne nazorske skupine. V šolah je treba zagotoviti celosten razvoj posameznika, šola pa mora biti predvsem vzor demokratične prakse. Tako kot Drnovšek tudi jaz menim, da ni nobene ovire za to, da si otroci med obveznimi izbirnimi predmeti v osnovnih šolah ne bi izbrali tudi verouka." SLOVENSKA KONFERENCA SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA O NESTRPNOSTI DO SLOVENCEV PO SVETU Predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, odvetnik Danijel Starman, nam je poslal v objavo sporočilo, da je upravni odbor že omenjene konference na seji 7 7. t.m. razpravljalo veliki nestrpnosti do Slovencev, ki živijo in delajo zunaj Slovenije. Ta pojav je zaznati zlasti po padcu Drnovškove vlade, nestrpnost pa se pojavlja med politiki, časnikarji in številnimi posamezniki. "Slovenska konferenca SSK, pravi sporočilo, obsoja izjave nekaterih politikov in javnih občil, preko katerih širijo državljansko nestrpnost do tistega dela narodovega telesa, ki je zaradi komunističnega nasilja, pobojev in revanšizma moral bežati iz domovine". "Politiki in časnikarji pa bi morali upoštevati, poudarja sporočilo, prvi odstavek tretjega člena in prvi odstavek petega člena ustave RS, kjer sta kategoriji državljani oz. Slovenci po svetu tudi temelja ustavne pravice in dolžnosti do slovenske diaspore". Sporočilo dalje omenja genocid ob koncu druge svetovne vojne, ko so iz Slovenije "bežale cele družine, starčki, ženske in otroci". “Kljub temu so po desetletju komunističnega prezira in zamolčanosti prav omenjeni begunci pokazali svojo ljubezen do Slovenije ob osamosvojitveni vojni in nato nesebičnem prizadevanju za njeno mednarodno priznanje. Zal se jim za takrat neprecenljivo podporo in pomoč še do danes ni zahvalila še nobena od dosedanjih slovenskih vlad'.",Demos, kise je zavedal gospodarske in strokovne veličine slovenske diaspore, je v prvi odstavek tretjega člena in prvi odstavek pe- tega člena ustave RS zapisal, da bo Slovenija skrbela za vse svoje državljane, pa tudi za Slovence brez slovenskega državljanstva po vsem svetu". ",Ponovno napenjanje sovražnega loka nad Slovenci po svetu, zaključuje sporočilo, je dejanje, ki Sloveniji ne prinaša priljubljenosti in ne potrjuje dejstva, da smo s komunizmom prekinili že leta 7 989". SLOVENIJA ZELI BITI V EZ POVABLJENA Poleg priprav za oblikovanje nove vlade in njeno potrditev v državnem zboru je bil osrednji politični dogodek v prejšnjem tednu obisk predsednika Kučana v Strasbourgu. Tam seje sestal tudi s predsednikom komisije Prodijem, ki je ugodno ocenil napore Slovenije za vključitev v evropsko povezavo. V sredo, 17. maja, pa je govoril v evropskem parlamentu. Posebej je opozoril na pogojevanje vstopanja kandidatk v EU z raznimi dvostranskimi vprašanji in zahtevami. Poudaril je, da Slovenija ne želi še naprej pristajati na pogojevanja, pri čemer pričakuje razumevanje in naklonjenost EU. Dejal je tudi, "da, potem ko bo izpolnila pogoje za članstvo, želi biti Slovenija v EU povabljena, namesto da prosi pred vrati." Pri govoru pa je nastala majhna, toda politično pomembna in odmevna napaka. V angleškem prevodu je bilo namreč zapisano, da je med državami, ki izsiljujejo Slovenijo, tudi Italija, v resnici pa ta država v govoru sploh ni bila omenjena. Sledil je protest nekaterih italijanskih poslancev v evropskem parlamentu. Predsednik Milan Kučan se je opravičil za spodrsljaj, opravičilo pa je sogovornikom v italijanski vladi najprej prenesel slovenski veleposlanik v Rimu Peter Bekeš. Zunanji minister Dimitrij Rupel se je med obiskom v Anconi za napako v imenu Milana Kučana opravičil italijanskemu zunanjemu ministru Diniju. Kot je poročalo Delo, je bil ta z razlago zadovoljen in je dejal, "daje incident za nas sklenjen." .......M. V TOLMINU ODSLEJ SAMOSTOJEN MUZEJ V Tolminu je bil muzej ustanovljen že pred 50 leti in je ves čas deloval v nekdanji Coroninijevi graščini. Najprej je zbral predmete za arheološko zbirko, saj so Most na Soči in drugi predeli Posočja znani po arheoloških ostalinah iz daljne preteklosti. Muzej je do nedavnega deloval v okviru Goriškega muzeja, zdaj pa seje, zlasti po zaslugi državnega sekretarja v ministrstvu za kulturo Silvestra Gabrščka, osamosvojil. Na prireditvi ob 50-letnici ustanovitve je župan Julijan Šorli poudaril, daje muzej po obliki in vsebini postal sodoben in obeta, da bo postal največja vzpodbujevalna sila kulture v Posočju. Državni sekretar Gabršček pa je menil, kako je prav, da ima vsak večji kraj v Sloveniji svoj samostojni muzej. Najbolj zna- ni muzealci oz. zbirke v drugih predelih Posočja so Kobariški muzej prve svetovne vojne, nekaj zasebnih muzejskih zbirk, Gregorčičeva rojstna hiša na Vršnem; čez čas bo spremenjena v muzej tudi rojstna hiša pisatelja Cirila Kosmača na Slapu ob Idrijci. Ob ustanovitvi novega samostojnega muzeja v Tolminu pa velja opozoriti, da se mreža takih ustanov razvija nekako samodejno; ne da bi imela podlago in utemeljenost v zakonih. Goriški muzej v gradu Kromberk ima, denimo, pokrajinski značaj in so vanj sodile tudi muzejske zbirke v Tolminu oz. v Posočju. Obstoj Goriškega muzeja je glede na dosedanji status zato postal negotov, kar zavodu povzroča velike finančne in druge težave. —— M. NIC VEC NOVIH NOČNIH LOKALOV IN IGRALNIC Na zasedanju mestnega sveta občine Nova Gorica je potekala razprava o predlogu odloka o obratovalnem času gostinskih obratov in t.i. kmetij. Določili so urnike poslovanja, kijih bodo nadzorovali občinski upravni organi in uradi upravne enote. Tudi s temi ukrepi, ki bodo za kršitelje določali občutne denarne kazni, naj bi omejili alkoholizem, ponočevanja, hrup in razgrajanja. Pri tem je bil govor tudi o vlogi staršev, šol, države, občinskih redarjev, policije in inšpekcijskih organov. Izredno pomemben pa je sklep, da v vsej mestni občini odslej ne bodo več dovoljevali odpiranja novih nočnih lokalov in igralnic. M. PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE LETA 2001 MEDNARODNI GLEDALIŠKI FESTIVAL IVA KORŠIČ V četrtek, 18. maja, je bila v prostorih novogoriškega gledališča tiskovna konferenca, na kateri je vodstvo Primorskega dramskega gledališča seznanilo javnost s pripravami na mednarodni gledališki festival, ki naj bi bil leta 2001 dva zaporedna konca tedna v drugi polovici maja. Mesec maj je za take gledališke pobude najbolj prikladen, saj se v gledaliških hišah konča redna sezona, pomembnejši festivali pa niso še v teku. Misel na festival seje porodila iz potrebe po neposrednem soočanju z evropsko in širšo svetovno ustvarjalnostjo in iz želje po vpogledu v pomembna mednarodna gleida-liška dogajanja, ki skušajo stalno posodabljati dramsko umetnost in jo zaznamovati z nenehnim iskanjem novega izražanja izven meja klasičnega dramskega okvira. Nekaj takega je pred leti Nova Gorica že izvedla s Festivalom malih eksperimentalnih odrov in z mednarodnim festivalom Goriška srečanja Alpe-Jadran, toda slednja pobuda je zamrla v letu 1992 tudi zaradi neprimernosti oz. tehničnih pomanjkljivosti odrov. Novi festival naj bi zajel vsaj v prvi izvedbi pet tujih produkcij in tri slovenske, seveda take, ki stremijo k iskanju in spoznavanju novih razsežnosti teatra, obenem pa se morajo izkazati kot zelo kvalitetne predstave. Za tako podobo bo poskrbel avtorski pristop selektorja predstav za festival, ki je trenutno že na delu. Prvi selektorje namreč danes na Slovenskem zelo uspešen in v svetu najbolj uveljavljen slovenski režiser Vito Taufer, ki v svojih režijskih posegih vedno išče inovativni sveži izraz tudi z vnašanjem v dramsko delo tehnike, ki se oddaljujejo od strogo gledališke zvrsti. Pomembno prireditev naj bi finančno podprla Mestna občina Nova Gorica, pa tudi ministrstvo za kulturo oz. državno finančno ministrstvo, saj bodo stroški precejšnji. Ker je prihodnost naših krajev tudi v kakovostni kulturni ponudbi, bi morala država ta projekt primerno financirati. Nekatere predstave naj bi bile tudi v goriškem gledališču Verdi, ko bo to delovalo. Ker se v pozni pomladi publika navadno nekako oddalji od gledaliških dvoran, se je vodstvo PDG odločilo preveriti, če so gledalci pripravljeni obiskati gledališče tudi konec maja. Zato je letos od 26. do 30. t.m. organiziralo Malo retrospektivo režiserja Vita Tauferja. Na ogled bodo njegove zadnje uspešnice: Shakespe-arov-Rozmanov Sen kresne noči (26. t.m.), zabavno Lind-grenino-Rozmanovo mladinsko delo Pika (27. t.m.), obe v izvedbi SMG Ljubljana, Molie-rov Skopuh v postavitvi Prešernovega gledališča Kranj (28. t.m.); domači ansambel PDG pa bo predstavil Ione- 13 ČETRTEK 25. MA|A 2000 V VISOKIH ŠOLAH LETOS 62 TISOČ ŠTUDENTOV Iz podatkov, objavljenih v zadnji številki Ekonomskega ogledala izhaja, da v državi še zmeraj narašča število vpisov na univerze v Ljubljani, Mariboru in na drugih zavodih. Ponujenih programov za razne smeri visokošolskega študija je v tem šolskem letu 319. Število študentov v vseh letnikih v šolskem letu 2000/01 znaša okrog 62 tisoč, k njim pa lahko prištejemo še 12 tisoč absolventov. Prostorske in kadrovske zmogljivosti visokošolskih zavodov v Sloveniji onemogočajo nadaljnje povečevanje števila vpisanih študentov. Tudi manjša številčnost prihajajočih rodov kaže, da se bo ta trend izrazite rasti vpisov umiril. M. scovo Plešasto pevko (30. t.m.), ki že pet let uspešno roma po slovenskih in tujih gledališčih in je doživela prek sto ponovitev. Predstave bodo v dvorani PDG ob 20. uri. Direktor gledališča Sergij Pelhan je še omenil, da si PDG želi in se trudi vključiti se v ETC (European theatre con-vention) Evropsko gledališko konvencijo - SNG Drama in SMG Ljubljana sta že članici, PDG je sedaj le "opazovalec". Sestavljajo 32 gledališč, kijih subvencionira država, in številna pridružena gledališča šestnajstih evropskih držav. Pomembne institucije, ki se ukvarjajo z gledališčem, so podpisale konvencijo, ki si prizadeva za izmenjavo idej, oseb, uprizoritev in za izvajanje lastnih produkcij. Konvencija in njeni člani so se odločili tudi za nov načrt, in sicer vzpostavitev mreže Občinstvo evropskih gledališč, t.j. omogočiti abonentom kateregakoli gledališča, člana ETC, možnost ogleda predstav ostalih 31 evropskih gledališč. S tem bi se zgradil most med štirimi milijoni evropskih gledalcev. GOSPODARSTVO ITALIJANSKO PRAVO PETDESET LET KMEČKE ZVEZE "E-COMMERCE" IN SODOBNA PRAVNA VPRAŠANJA (7) 14 ČETRTEK 25. MAJA 2000 DAMJAN HLEDE Pri pregledu zakonskih norm glede pravno relevantnih odnosov, ki se uresničujejo v območju elektronskega trgovanja, lahko omenimo še dva vidika. Doslej smo govorili pretežno o normah in zakonih, ki se tičejo poslov med kvalificiranimi strankami, to je med prefesionalno stranko (podjetnik, profesionalec...), ki se pogaja v sklopu svoje poklicne dejavnosti, na eni strani, in potrošnikom na drugi. Videli smo tudi, da je - predvsem na pobudo evropskih zakonodajnih smernic - ta vrsta obravnave trgovskega sektorja, ki temelji na zaščiti potrošnika, dominantna zakonodajna resničnost zadnjih let. Italijanski civilni zakonik vsebuje pa tudi nekaj norm, ki obravnavajo trgovski pravni posel med strankama, ki nista kvalificirani, norme, ki torej veljajo ne glede na kvalifikacijo strank. Veljajo seveda tudi v primeru pogodbe med podjetnikom in nepod-jetnikom, takrat, ko se prvi pogaja izven civilnopravnega območja svoje podjetniške dejavnosti. Gre v glavnem za člen 1341 civilnega zakonika. Prvi odstavek, ki govori o enostransko pripravljenih splošnih pogodbenih pogojih, bi moral veljati brez razlik tudi za elektronsko trgovanje. Problem pa se lahko pojavi pri drugem odstavku, ki določa, da morajo biti nekatere klavzule, ki postavljajo v prid tistemu, ki jih je postavil, določene omejitve pravic druge stranke, specifično in pismeno potrjene, kar pomeni, da jih mora prizadeta stranka s podpisom še posebej in izrecno potrditi. Teorični problem je v tem, kako naj se ta dvojni podpis izvede z obstoječim mehanizmom elektronskega podpisa. Morda bo formalnost lahko izvedena tako, da dvakrat pošljemo isto elektronsko podpisano pogodbo, oz. da prvič pošljemo ponudniku pogodbo z elektronskim podpisom, drugič in dodatno pa še same - prav tako elektronsko podpisane - o-mejevalne klavzule. Zadnji vidik, ki ga je treba osvetliti, je naslednji. Elektronsko trgovanje je samo po sebi globalno trgovanje, saj predstavlja eno največjih u-resničitev globalnega gospodarstva. Pogosto bomo torej imeli stranke iz različnih držav, kar pomeni, da bodo morale priti v poštev konfliktne norme mednarodnega zasebnega prava. Omenimo naj zgolj eno izmed najevi-dentnejših vprašanj, ki se lahko pri tem pojavijo: to je vprašanje sodne pristojnosti. Ce je pogodba sklenjena med italijanskim potrošnikom in dobaviteljem, ki ima sedež podjetja znotraj Evropske zveze, določata Bruseljski sporazum iz leta 1968 ter Rimski sporazum iz leta 1980 pristojnost italijanskega sodišča. ........ DALJE STANOVSKEGA PROBLEMA NIKAKOR NE GRE LOČEVATI OD NARODNOSTNEGA IVAN ŽERJAL Z jubilejnega občnega zbora ob 50-letnici Kmečke zveze, ki je bil - v prazničnem okviru 10. Dnevov kmetijstva, ribištva, gozdarstva in cvetličarstva - v soboto, 20. t.m., v kongresni dvorani tržaškega sejmišča, je izšlo jasno sporočilo, daje stanovska problematika slovenskih kmetovalcev na Tržaškem in v Furlaniji-Julijski krajini tesno povezana z narodnostno. Kot je namreč v svojem poročilu dejal predsednik Alojz Debeliš, ima narodna identiteta svoje korenine na teritoriju in v gospodarstvu, katerih propadanje neizbežno vodi v narodno obubožanje in propad. To je po petih desetletjih (Kmečka zveza je bila ustanovljena 15. januarja 1950 na Opčinah) še danes vodilo Kmečke zveze, stanovske organizacije slovenskih kmetovalcev na Tržaškem, ki je pred letom dni dobila tudi deželno razsežnost. Tako je tudi s sobotnega občnega zbora prišla ostra kritika na račun zavlačevanja s sprejetjem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji s strani italijanskega parlamenta, pa tudi na račun odnosa deželne uprave do slovenske manjšine. Sobotne slovesnosti seje udeležilo tudi več uglednih gostov, od slovenskega ministra za kmetijstvo Cirila Smrkolja in vsedržavnega predsednika Konfe- deracije kmetov Italije Giuseppeja Avolia pa do predsednikov SKGZ in SSO Rudija Pavšiča in Sergija Pahorja, poslanca v parlamentu Maria Prestamburga idr. Sicer so bila v poročilih predsednika Debelisa in tajnika Edija Bukavca (le-to zaradi pomanjkanja časa ni bilo prebrano) zapopadena vsa glavna vprašanja, s katerimi se morajo danes ukvarjati slovenski kmetovalci v F-Jk. Zlasti je Kmečka zveza nezadovoljna s kmetijsko politiko, ki jo vodi Evropska zveza, vzporedno pa tudi deželna uprava. Ta politika po mnenju KZ teži k privilegiranju velikih kmetijskih obratov, ki se nahajajo v nižinah, zapostavlja pa majhne kmetije in majhna podjetja, ki so zlasti na goratih območjih in na območjih s težkimi naravnimi danostmi. (Pri tem gre omeniti zaprtje krajevnega urada Združe- nja rejcev na Proseku). S propadom teh kmetij pa ne bi nastala le gospodarska škoda, ampak bi se tudi zrušilo tisto ravnovesje, ki je pripomoglo k ohranjevanju in varstvu o-kolja. Zato je pri izdelovanju kmetijske politike potrebno imeti diferenciran pristop, ki naj nudi višinskim območjem možnost, da kljubujejo višjim proizvodnim stroškom. Pri tem je treba tudi paziti, da se ohrani osnovna, se pravi proizvodna narava primarnega sektorja in da se ne daje prevelik poudarek edinole vlogi varstva okolja, kmetovalci pa morajo imeti tako socialno skrbstvo, ki naj sloni na principih pravičnosti in solidarnosti. Zato je treba povišati najnižje pokojnine (KZ je pristopila k pobudi Vsedržavnega združenja upokojencev Konfederacije kmetov Italije, ki je začelo zbirati podpise za zvišanje minimalnih pokojnin). ZNANO CELOTNO ZAPOREDJE BAZ PROJEKT "ČLOVEŠKI GENOM" HARJET DORNIK Pred štirinajstimi leti je Renato Dulbecco s svojim člankom v znani reviji Scientific American spodbudil znanstveni svet, naj izdela celotno genetsko mapo človeka. Nastal je obsežen projekt Človeški genom. Njegov cilj je bila določitev natančnega zaporedja okrog treh milijard parov baz, ki so gradbeni elementi našega DNK, in lege vseh genov v naših kromosomih. Te baze (citozin, gvanin, adenin in timin ali C, G, A in T) sestavljajo okrog sto tisoč genov, kolikor naj bi jih bilo v vsaki naši celici. Človeška genetska karta bi bila neprecenljiva za mnoge posege v človeški genom. Spomnimo se le na okrog tri tisoč znanih dednih bolezni, na katere bi lahko vplivali. K temu prištejmo še kakih sedem tisoč drugih bolezni, ki so na neki način v zvezi z našim genetskim zapisom. Za medicino se torej izteka doba klasičnih antibiotikov, za- čenja pa se obdobje genske terapije, ko bo mogoče de-jansko odstranjevati vzroke dednih in nekaterih drugih bolezni, ne le lajšati njihove posledice. Zato postajajo izrazi kot genska terapija, DNK-prstni odtisi, diagnoza bolezni pred rojstvom, a-naliza kromosomov in še marsikaj del vsakdanjega besedišča. Dulbeccov izziv je takrat sprejelo nekaj družb in zasnovalo svoje titanske načrte. Vse je na času prehitela in presenetila družba Celera Genomics. Sekvencioniranje genoma je izpeljala pred dru- žbami Human Genom Project HGP, ki je pred nekaj tedni naznanila, da bo svoj načrt dokončala pred letom 2002, VVellcome Trust in San-ger Center. Družbi Celera Genomics je podvig uspel, ker seje povezala z velikani informatike. Obseg zasnovanega načrta je bil orjaški, saj je pomenil najmogočnejši podvig v računanju, kar jih je bilo kdaj izpeljanih v nevojaške namene. Družba je uporabila tristo avtomatskih sekven-ciatorjev DNK zadnje generacije, ki jih je dala na razpolago Perkin Elmer Corpora- tion. Ti so bili povezani z mrežo osemsto 64-bitnih računalnikov Compaq s 24 GB RAM-spomina, od katerih lahko vsak opravi na uro 250 milijard primerjav med fragmenti sekvenc. Namen sistema, ki gaje podpiralo osemnajst ton električnih akumulatorjev in generatorjev, je bil pravilno sestaviti ogromno množico točkastih informacij, ki so jih dali analizatorji DNK. To je vsekakor zahtevalo poseben softvvare in strukturiranje banke podatkovad hoc, za kar je poskrbela družba za informatiko Oracle. Znanost razpolaga sedaj s popolno linearno sekvenco baz, nekakšnih "črk", iz katerih so sestavljene "besede", naši geni. Zaenkrat je znana i funkcija le maloštevilnih genov, v bodoče bo potrebno preučiti ogromno množico še neznanih genov in njihovih variant, ki določajo biološko posebnost vsakega bitja glede na drugega. Treba bo izdelati nove teoretske modele o nalogi "brezpo- menskih" sekvenc, ki ločujejo posamezne gene, in jih računalniško nadzorovati. Pravkar zaključeno sekvencioniranje odpira še druge raziskovalne poti. Z ožjim sodelovanjem med biokemijskimi in kliničnimi centri bo mogoče boljše in hitreje razumevati dedne bolezni in genetske komponente raznih patologij, predvsem rakov. Odpira se tudi obetavna perspektiva izdelave izredno učinkovitih, ad personam usmerjenih zdravil. Ti raziskovalni izzivi so navdušujoči, a prav tako obsežni in zahtevni kot pravkar zaključeni načrt. Uresničljivi pa so le ob najširšem sodelo-vanju genskih inženirjev, zdravnikov in informatikov. Sedanje navdušenje spremljajo medtem običajni boji glede registriranja raznih bi-otehnoloških pravic. Celera zahteva pravico za registracijo petsto genov in tudi koristi od zdravil, ki bi bila morebitno izdelana na osnovi informacij družbe. Ta je ena od manj prijaznih strani sicer čudovitega zgodovinskega podviga. Čimprej pa naj se začne izvajati Globalni načrt za razvoj kmetijstva v tržaški pokrajini. Velike skrbi povzroča tudi načrtovanje t.i. Kraškega parka, ki po mnenju KZ ne sme omejevati in pogojevati kmetijskih in drugih tradicionalnih dejavnosti na Krasu, ampak mora biti komplementarna pobuda le-tem. Pretekle izkušnje s krajevnimi upravami pa so za kmetovalce, žal, negativne, saj se potrebe kmetovalcev in domačega prebivalstva po mnenju Zveze ne spoštujejo. Kot dokaz sta bila na sobotnem občnem zboru navedena tržaški in de-vinsko-nabrežinski regulacijski načrt. Vse okoliške, zlasti pa izrazito kraške občine, je bilo še rečeno, pa bi morale poenotiti normative, ki urejajo uporabo teritorija. Ravno tako bi primarni sektor moral biti bolj prisoten v evropskih programih o čezmejnem sodelovanju, kot sta npr. PHARE in INTERREG. Veliko bi pomagala tudi vključitev celotnega tržaškega o-zemlja v Cilj 2 v okviru razvojnega načrta Agenda 2000. Celotna tržaška pokrajina pa bi morala prejeti status kmetijsko manj razvitega območja zaradi težkih naravnih danosti. Med ostalimi vprašanji so bile omenjene zdravstvene, administrativne in zlasti davčne obveznosti, ki bi jih bilo treba za manjše obrate poenostaviti, saj postajajo za kmetovalce pretežko breme. Sicer pa ima KZ vrsto plodnih stikov s številnimi ustanovami inuraditakovF-Jkin Italiji kot tudi v matični Sloveniji. Plodno sodelovanje prihaja do izraza zlasti pri prirejanju strokovnih predavanj, tečajev in izletov, pri strokovni svetovalski službi in pri delovanju patronata INAC. Zveza se je morala tudi v preteklem letu ukvarjati s kopico vprašanj, kot npr. s postopkom za uvedbo kakovostnega znaka za domače oljčno olje, s spremembami v pravilniku novega deželnega zakona o kmečkem turizmu, s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem pa je podpisala dogovor o sodelovanju. Pri tem je KZ mnenja, da bi morali obe organizaciji v prihodnje usmeriti več napora v sodelovanje med gospodarstveniki, predvsem na področju gostinstva in vinogradništva. Sobotni jubilejni občni zbor, ki ga je obogatilo petje okteta Odmevi, je bil tudi priložnost za podelitev priznanj KZ številnim posameznikom in ustanovam. Le-teh je bilo osemnajst in bi njihovo naštevanje vzelo precej prostora. Naj omenimo samo, daje prejel zlato izkaznico nekdanji dolgoletnemu predsednik Alfonz Guštin. GOSPODARSTVO RADENCI SREDISCE SLOVENSKEGA ŠPORTA SZ O LYM PIA ITALIJANSKA POSTA NOVOST: RAČUN BANCOPOSTA Pred kratkim je italijanska poštna služba predstavila javnosti nov račun, poimenovan BancoPosta. Gre za poštni tekoči račun za zasebnike in družine, ki omogoča uporabo čekov in kartice bancomat Postamat Mae-stro pri poštnih okencih, v bankah ter v trgovinah v Italiji in na tujem. Pri tem italijanska pošta ponuja tudi kreditno kartico, poimenovano BancoPosta MasterCard. Po besedah vodstva poštne službe je to nova ponudba po zelo ugodnih možnostih. Račun BancoPosta namreč nudi vse fukcio-nalnosti bančnega tekočega računa pod ugodnimi in transparentnimi pogoji. Z uporabo kartice Postamat Maestro bo uporabnik lahko opravil različne operacije (med katerimi polaganje in dvigovanje denarja) v vsakem od več kot 14.000 poštnih uradov v Italiji. Dalje bo lahko dvigoval vsote pri avtomatskih okencih italijanske pošte in pri okencih tistih bank, ki nosijo znak Cirrus-Maestro, ter bo lahko z njo plačeval v trgovinskih obratih, ki nosijo znak Maestro. Kreditna kartica BancoPosta MasterCard pa je po mnenju pobudnikov komplementarna računu BancoPosta za tiste stranke, ki želijo imeti kreditno linijo. Račun BancoPosta, ki nudi tudi vrsto drugih obrobnih uslug, je lahko na ime ene ali več oseb. Uporabniki kartice BancoPosta MasterCard pa imajo na voljo, za najrazličnejše informacije in pojasnila, zeleno telefonsko številko 800-397206. Če želijo govoriti z operaterjem, lahko telefonirajo od ponedeljka do petka od 8.30 do 18.30, sicer je na voljo tudi avtomatska telefonska usluga 24 ur na 24. V GORIŠKIH BRDIH DAN ODPRTIH KLETI V Goriških Brdih se bodo v nedeljo, 28. maja, spet odprla vrata skoraj vseh vinskih kleti za vse ljubitelje dobre kapljice. To bo Dan odprtih kleti, ko svoja vrata odprejo skoraj vse kleti po vsem svetu. V zadružni vinski kleti na Dobrovem bodo obiskovalce popeljali skozi klet in jim pokazali, kje in kako pridelujejo vina. Ob kozarcu dobre kapljice bodo skupaj s strokovnjaki pokramljali o prejšnjih vinskih letinah oz. letnikih. Mogoče bo tudi nakup vin in češenj po nižjih cenah, gostje pa se bodo lahko okrepčali ob domači briški hrani. Svoje vinske hrame bodo odprl i za obiskovalce tudi zasebni vinogradniki in kletarji. Omogočen bo obisk in ogled petnajstih zasebnih vinskih kleti. Program obiskov in vzporednih prireditev bo potekal od 10. do 18. ure. ROJSTNI KRAJ REBULE Vaška skupnost v Višnjevi-ku v Goriških Brdih izvaja pobude za ovrednotenje in prikaz preteklosti te vasi. Izdelali so zaščitni znak Višnjevi-ka, ki so ga tudi primerno zaščitili. Gre v.bistvu za upodobitev gozda, obkroženega z znakom gradu in z napisom Višnjevik rojstni kraj rebule. V prihodnje bodo v tem briškem kraju prirejali praznik rebule in oljčnega olja. Prepričani so namreč, da je njihova vas že od nekdaj najboljša za pridelovanje grozdja in vina znamke rebula. Pri tem navajajo za dokaz dokumente iz preteklosti. V Višnjeviku naj bi bile najbolj ugodne talne in mikroklimatske razmere za pridelovanje najboljše briške rebule. V neki listini iz leta 1336 je zapisano, "da je 2 7. majal 336 Ancin, sin Valterja iz Snežeč, prodal Henriku iz Rittesberga (utrdba južno od Višnjevika) za 8 mark eno desetino od vinogradov, na katerih seje vsako leto pridelalo po šest veder rebule." .........M. UŽIVANJE POŽIVIL PRAVO "ŠPORTNO ZLO" ERIK DOLHAR Radenci so bili konec minulega tedna središče slovenskega športa. Poleg kolesarske dirke po Sloveniji, ki seje ustavila tudi v tem mestu, je 20. t.m. tam potekal še jubilejni 20. maraton Treh src, v okviru katerega so pripravili tudi posvet o uživanju prepovedanih poživil v športu. Dvodnevni posvet, na katerem so obiskovalci lahko prisluhnili razpravam strokovnjakov, seje končal z okroglo mizo, na kateri so spregovorili mnogi nekdanji športniki in trenerji iz različnih panog. Ključno vprašanje pogovora je bilo posvečeno (ne)moral-nosti zlorabe medicine s ciljem, da se izboljšajo dosežki športnika, s čimer je v sodobnem času povezan tudi njihov materialni status. V uvodu o-krogle mize je doktor medicine Mitja Lainšček na kratko predstavil zgodovino tega športnega zla, ki je naredilo svoje prve korake v 50. letih 20. stoletja. Atletika, kolesarstvo, body building, strelstvo, nogomet in tenis so športi, v katerih se najpogosteje pojavljajo prepovedana sredstva. Mednje sodijo predvsem poživila, narkotiki, anaboliki, krvni doping, v zadnjem času pa tudi peptidni hormoni. Deset let je, odkar so v boju proti dopingu začeli z nenapovedanimi preiskavami športnikov, zaradi etične vprašljivosti pa še vedno niso uvedli krvnih preiskav. Po besedah Lain-ščka pa tudi prihodnost ni rožnata, saj je dejstvo, da je tovrstna kemija vedno korak pred nadzorom. Analize krvi bodo v prihodnosti zagotovo uvedene, a se tisti, ki se ukvarjajo s poživili, že danes pripravljajo na naslednjo dobo. Nekdanji slovenski športniki so vsi po vrsti povedali, da v njihovih časih za te zadeve niso niti vedeli, so pa včasih o nekaterih "čudežnih" sestavinah slišali od kolegov iz različnih vzhodnoevropskih držav, predvsem Vzhodne Nemčije. Nekdanja atletinja Marjana Lubej, ki je na olimpijskih igrah v Mehiki nastopila kar v devetih disciplinah, je dejala, da na kaj takega v svojih časih sploh ni pomišljala, trener pa ji tega ne bi dopustil, za kar mu je danes hvaležna. Njene besede je potrdil tudi nekdanji odlični nogometaš Vili Ameršek, ki je še povedal, da doping nekdaj ni bil doseglijv vsakemu, saj so za to verjetno morali poskrbeti zdravniki. Najbolj posrečen je bil nekdanji skakalec, danes pa umetnik Bine Rogelj, ki je priznal, da so pred tekmami pojedli žličko me- du, starejši tekmovalci pa so za pogum popili nekaj ruma. O svojih izkušnjah so spregovorili še nekateri nekdaj znani športniki in udeleženci o-limpijskih iger, med njimi telovadec Janez Brodnik, atleti Breda in Milan Lorenci ter Stanko Lorber, hokejist Bogdan Jakopič, kolesar Bojan Ropret in kolesarski trener Franci Hvasti. Od še vedno aktivnih športnikov sta spregovorila maratonski veteran Mirko Vindiš, ki je nastopil tudi na sobotni tekaški prireditvi, ter mlada in perspektivna teniška igralka Andreja Klepač, Koprčanka, ki trenira in živi v Radencih. V sklepnih besedah je s fi-lozofsko-sociološkega stališča menil Bojan Vodeb, nekdanji telovadec in trener, daje najpomembnejše vprašanje v zvezi s tem, ali gre pri boju proti prepovedanim poživilom za varovanje športnikovega zdravja ali pa za zavist ob dosežkih konkurentov. Po njegovem mnenju bi morala biti odločitev o jemanju poživil v rokah športnikov, ki pa bi morali biti seznanjeni s posledicami. Drugače je s trenerji, ki varovancem brez njihove vednosti ogrožajo zdravje, da bi promovirali sebe, vendar to je že vprašanje etike. KRKA DRŽAVNI PRVAK Novomeška Krka Telekom je 16. t.m. presentljivo postala prvič slovenski državni prvak, potem ko je v odločilni tekmi premagala Pivovarno Laško. To ji je omogočilo dejstvo, da je v polfi nal u premagala slavno ljubljansko Union Olimpijo. Ta pa še upa. Najboljši slovenski košarkarski klub Union Olimpija je komisijo za evropska tekmovanja zaprosil za povabilo, t.i. wildcard, za nastopanje v Su- proligi v naslednji sezoni. Mednarodna košarkarska zveza FIBA je doslej prejela prošnje iz 11 evropskih zvez za 19 klubov, wildcard pa bo podelila dvema moštvoma. Komisija je datum podelitve preložila na 18. junij, ko bodo končana ligaška tekmovanja. Za tiste zveze, ki si niso izborile predstavnika v Suproligi, je rok za oddajo prošnje potekel 30. aprila, za zveze z e-nim ali dvema predstavniko- ma pa je potekel 22. maja. Lista kandidatov (država: klub): Slovenija: Union Olimpija; Belgija: BCOstende,Spi-rou Charleroi; Portugalska: O-varense Aerosoles, FC Porto; Finska: Honka Playboys,YMCA Lahti; Slovaška: Slovakofarma Pezinok, ASK Inter Slovnaft; Švedska: Plannja Basket, Norrkoeping BC; Češka: BK Opava; Nizozemska: Ricoh Astronauts Švica, BC Lugano; Anglija: London Towers, Birmingham Bulets; Poljska: Hoop Pruszkow, Anvvil Mlo-clavvek, Slask VVroclavv. --------ED POSOČJE / PO POTRESU ODGANJA TURISTE STRAH PRED ZVERMI UNIČUJOČ LOVSKI INTERES MIRAN MIHELIČ Posočju grozi nova nesreča, saj tam videvajo vse več medvedov, in to celo ob Soči, saj plavajo čez reko kar podnevi. Žal govori o tem večina odgovornih v turizmu dokaj sramežljivo. Bovški župan s takšnim stanjem ni zadovoljen, saj meni, da zveri in ljudje v običajnem turističnem okolju ne morejo biti izpostavljeni zgolj "skupnim" prvinskim naravnim zakonitostim. Referent za turizem v tej občini meni, da so turisti izpostavljeni strahu in stresu in ne sprostitvi. Tam, kjer so v Alpah velika divja brezpotna gozdnata področja, si lahko privoščijo tudi lov na divje zveri, kar priteguje tudi takšne drzne turiste, ki jim daje prisotnost divjih zveri posebno motivacijo. Povsem drugače je v slovenskih gorah, kjer obiskovalci iščejo povsem drugačnih doživljanj. Tukajšnje turistično gospodarstvo pa tudi domačini in obiskovalci z veliko zaskrbljenostjo gledajo na prizadevanja vladnih institucij, parka in določenih lovskih krogov, da bi tukaj stalno naselili volka, risa in zlasti medveda. Da to nekatere organi- f a zacije počenjajo domačinom za hrbtom in gre za bolj ali manj spontan izvoz medvedov čez mejno črto, sumijo ti že dolgo. Kar pa more predstavljati veliko nevarnost ne le za domače živali, ampak predvsem za turiste. Menijo, da nedavni dvodnevni mednarodni posvet z naslovom Vračanje velikih zveri v Alpe, ki je potekal v informativnem središču v Trenti, ne obeta nič dobrega. Domačini, zlasti tisti, ki živi- jo od turizma ali se na to šele pripravljajo, so pričakovali, da bo na slovensko vlado odtod šel poziv o prepovedi naseljevanja divjih zveri znotraj in zunaj parka. Zelo so razočarani, ker pa so s posvetovanja vladi in politikom poslali pobudo, iz katere je razviden dogovor o ustvarjanju razmer za naseljevanje zveri zlasti v zavarovanih območjih Slovenije. Domačini pa vladi zaman priporočajo, naj zagotovi lastna in mednarodna sredstva za razvoj podeželja, saj se očitno, zlasti v goratem delu, nič ne premika k dejanjem v smeri obljub. Medvedov je v teh razmerah vse več, domačih ljudi pa vse manj. Kot je povedal referent za bovški turizem, pomeni to za razvoj sprehajalniškega in planinskega turizma na Bovškem novo katastrofo, večjo od potresa. Takšna usodna in napačna odločitev bo po zimski dokončno pokopala še poletno turistično sezono. Tukajšnji turizem je načrtoval namreč promocijo sprostitve s sprehodi in vožnjo s kolesi. Strah pred divjimi zvermi bo ta prizadevanja izjalovil. Kljub tem predvidevanjem pa še ni znano, da bi posoške občine zahtevale resne ukrepe proti zamenjavi bovške živalske populacije. DRUGI MEMORIAL "IGOR POVŠE" Športno združenje Olym-pia iz Gorice bo konec tega tedna organiziralo že peti Mednarodni ženski turnir v odbojki, poimenovan II. Memorial Igor Povše po nekdanjem odborniku združenja. Turnir bo v Gorici v soboto, 27., in nedeljo, 28. maja. Na njem bodo nastopale ekipe iz naše dežele in tudi iz Slovenije; to so: Olympia (C liga), A.RT. Li-gnano - Latisana (A2 liga), Ali-mentaria Adriavolley (C liga) in O.K. Koper Kemiplas (slovenska A liga). Tekme se bodo odigrale v Slovenskem športnem centru na Drevoredu 20. septembra 91 v Gorici. V soboto, 27. maja, s pričetkom ob 18. uri, bosta polfinalni tekmi Kemiplas Koper-Adriavolley, nato Olympia-Latisana. V nedeljo, 28. maja, s pričetkom ob 16. uri, pa finalni tekmi: za 3. oz. 4. mesto (poraženec prve tekme proti poražencu druge tekme), nato za 1. oz. 2. mesto (zmagovalec prve tekme proti zmagovalcu druge tekme). AMATERSKI NOGOMET ZARJA GAJA STOPILA V ELITNO LIGO Za slovenski amaterski nogomet v Italiji je bil zadnji športni vikend karseda praznično obarvan. Združena ekipa Zarja/Gaja si je namreč z zmago v gosteh v Ogleju proti domačemu moštvu z izidom 1:2 in z istočasnim remi-ziranjem neposrednega tekmeca Pagnacca proti Saronu (2:2) zagotovila napredovanje iz promocijske v elitno ligo, in to že kolo pred koncem play-offa. Zmagovita zadetka sta za bazovsko-padriško združeno moštvo dala Borst-ner in Sau; ob novici, daje Pa-gnacco v Saronu le remiziral, pa se je začelo praznovanje moštva in navijačev, ki se je zavleklo v noč. To je bilo prvo napredovanje rumeno-mo-drin v elitno ligo, in to po kratki zgodovini skupne ekipe, saj je do združitve prišlo šele v sezoni '97-98. To je tudi drugi tovrstni uspeh naših amaterskih nogometnih ekip (prvega je v sezoni 1995-96 dosegla štandreška Juventina). Ostale naše ekipe, ki so se uvrstile v play-offe v 1. in 2. amaterski ligi, pa niso bile tako uspešne. Če kriška Vesna kljub porazu proti Zoppoli teoretično lahko še vedno upa v napredovanje (vendar mora prihodnjo tekmo zmagati vsaj s tremi goli razlike ob istočasnem porazu Zoppole), to za doberdobsko Mladost in za trebenski Primorec ne drži več. V 3. amaterski ligi pa re-penski Kras kljub domači zmagi proti CUS-u ravno tako ni napredoval v višjo ligo. 15 ČETRTEK 25. MAJA 2000 ZADNJA STRAN S 3. STRANI PREJELI SMO "VZGOJA JE STVAR SRCA!" KREPIMO VZGOJNO MOČ DRUŽINE 16 ČETRTEK 25. MAJA 2000 Objavljamo izjavo, ki jo ob sklepu mednarodnega posveta Mladi - ulica - prihodnost. Dom med resničnostjo in prispodobo sodelavci katoliške organizacije Skala (v Ljubljani od 5. do 7. aprila) naslavljajo na vse, ki se posvečajo vzgojnemu delu z mladimi in še zlasti na slovenske družine. Čeprav se podpisniki o-zirajo na razmere v Sloveniji, menimo, da so izražene misli lahko zgovorne tudi tokraj državne meje. ZAUPAMO DRUŽINI Zaupamo v družino, ki je dom vsakega izmed nas in osnovna celica družbe. Verjamemo v vrednote, ki so stoletja ohranjale življenjsko moč posameznikov, družin in celotnega naroda. Te so še posebno: - odprtost življenju, - zvestoba med zakoncema in negovanje partnerskega odnosa, - materinstvo, očetovstvo in družinska vzgoja, - ustvarjanje družinske skupnosti in spoštovanje en-kratnosti vsakega člana, - oblikovanje človekove osebnosti, - pogovor in medsebojno zaupanje, - ekonomska trdnost, - odprtost družine širšemu družbenemu okolju in sooblikovanje pravičnejše družbe, - odprtost samopresega-nju in transcendenci. Verjamemo, da ima družina tudi danes središčno in nenadomestljivo vlogo pri izročanju omenjenih vrednot, in torej pri utrjevanju celotne človeške družbe. SKRB VZBUJAJOČA ZNAMENJA V zahodnem svetu in tudi pri nas (v Sloveniji) se zaradi spremenjene kulturne in družbene občutljivosti pojavljajo okrnjene oblike družinskega življenja, ki s samo strukturo in pojavnostjo v jedru onemogočajo celostni razvoj posameznikov, še posebej otrok. Zakonodaja in politične odločitve, ki neposredno ali posredno posegajo v življenje družine, pogosto ne omogočajo večje kakovosti družinskega življenja, kaj šele da bi jo spodbujale. Lik očeta je medel, njegova vloga pa je v procesih vzgoje zanemarjena in drugotna. Priča smo tudi grobemu in nelegalnemu početju nekaterih delodajalcev, ki pogojujejo sklenitev delovnega razmerja, zlasti žena, z zahtevami, ki so v popolnem nasprotju s temljno etiko, s temeljnimi pravicami in dostojanstvom posameznika in ki na nedopusten način ogrožajo kakovost družinskega življenja. Opazen je velik in pogosto negativen vpliv medijev in sodobne informatike na življenje družine in dozorevanje otrok ter mladostnikov. Sredstva javnega obveščanja pogosto ustvarjajo negativen odnos do življenja, kar med drugim povzroča tudi skrb vzbujajoč padec rodnosti. POZIV Ne razprodajajmo svoje prihodnosti! Vrnimo družini moč, da bo mogla opravljati svoje temeljno poslanstvo, ki je vzgoja mladih! Zato pozivamo: - vladne ustanove v Sloveniji, še posebej ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvo za šolstvo in šport, ministrstvo za zdravstvo ter ministrstvo za okolje in prostor: sprejemajte družini naklonjeno zakonodajo zlasti na področjih družinske, šolske, izobraževalne, zaposlitvene, socialne, zdravstvene in stanovanjske politike, omogočajte staršem možnost opravljanja vzgojnega poslanstva; - šole, vzgojne in socialne ustanove: vzgajajte mlade z vključevanjem njihovih družin v procese vzgoje in izobraževanja, spoštujte vzgojo, ki je v skladu s prepričanji družine in pravico mladih do nepretrgane vzgoje, naredite vi prvi korak k družini, ko je to potrebno; - vladne in nevladne organizacije ter vso civilno družbo, ki se posveča delu z mladimi in njihovimi družinami: obveščajte se o svoji dejavnosti, iščite pota sodelovanja ter tako bogatite skupno izkušnjo dela z družino: posebno pozornost namenite pripravi mladih na zakonsko življenje in na poslanstvo starševstva; - starše: ne grenite življenja svojih otrok z nasiljem, zasvojenostmi, zlorabami, neustreznimi pričakovanji in zanemarjanjem svojih dolžnosti; bodite jim v resnično oporo pri njihovem celostnem dozorevanju. Spodbujamo: - starše: sprejemajte življenje, negujte partnerski odnos, bodite ponosni na svoje očetovstvo in materinstvo, ustvarjajte prostor za sobivanje in pogovor v družini, prisluhnite svojim otrokom, spoštujte njihovo enkrat-nost, - mlade: živite odgovorno svojo mladost in se z veseljem pripravljajte na zakon ter na poklic očetovstva in materinstva, - družine: povezujte in podpirajte se pri iskanju odgovorov na izzive sodobnega časa, sodelujte s širšo družbeno skupnostjo in z družinam naklonjenimi ustanovami, - vse ljudi dobre volje: dajte na razpolago svoj čas in svoje moči za blagor družin in mladih na Slovenskem, bodite solidarni z družinami v stiski, ki vas potrebujejo. "Vzgoja je stvar srca!" nas dobronamerno opozarja Janez Boško. Anamarij* Volk Zlobcc KATARINCE Staksc Tavčam Pastirček je svojim malim in velikim bralcem priskrbel novo knjigo Anamarije Volk Zlobec z naslovom Katarince Lepe ilustracije v knjigi je prispevala Magda Starec Tavčar OVREDNOTENJE KRAŠKIH VIN Edi je s svojim zgledom prebil zid, naredil odločilni korak in s tem preusmeril kra-ško vinogradništvo iz tradicionalnega na drugačno pot, ki vodi naša vina v svet. Ko sem ga opazoval, kako dela in z velikim trudom gradi kakovost kraških vin, sem se navdušil za tak način. Začel pa sem pomalem. Najprej sem poskusil drugače vinificirati, kmalu pa smo začeli delati nove vinograde. Prve gosto zasajene vinograde smo naredili že 1.1988. Odtlej, pomalem, vsako leto sadimo nove. Odločil sem se tudi, da se bom nekako posvetil vitovski in teranu. Ti dve sorti sta za našo kmetijo osnovni in bosta glavni tudi v prihodnosti, čeprav sem se razmeroma zgodaj odločil za pripravo zvrsti, vina, ki ga delam iz malvazije, sauvignona in vitovske v določenem razmerju, tako da značilnosti posameznih sort ustvarijo nekaj novega in posebnega. Temu vinu, ki je kot nekakšen kraški šopek, sem dal ime Prulke po ledinskem imenu naše parcele. Naslednji korak predstavlja stekleničenje. Za to sem se odločil I. 1993, od takrat pri nas vsako leto tudi stekleničimo. Prvi dve leti smo stekleničili v letu in smo na trgu ponujali mlada, sveža, sadno bogata vina. Od I. 1995 pa gredo steklenice na prodaj šele dve leti po trgatvi. To velja bodisi za bela vina bodisi za teran. Vino pa mi zori v leseni posodi. Naša kmetija ima trenutno 2,5 ha gosto sajene-ga vinograda. V polni rodnosti je približno polovica. Ob možnostih širjenja, ki jih je dala EZ Furlaniji-Julijski krajini in posredno Dežela tudi Krasu, delamo še 3 ha in pol novega vinograda. Skoraj vse na našem, približno 10% pa je v najemu. Vse to v neposredni bližini Praprota. Dela ne manjka in me torej lahko razumete, da moram odložiti dosedanje obveznosti pri našem Konzorciju vin z zaščitenim poreklom. Glede na prihodnost kraškega vinogradništva ste torej optimist? Vsekakor. Kmet je vedno optimist, drugače se ne bi trudil in sadil. Dolga leta med Kraševci morda res ni bilo mogoče zaznati vere v prihodnost. Preveč je omejitev, vin-kulacij, birokratskih ovir, preveč je bilo malodušja, ki je bilo tudi zgodovinsko in politično pogojeno. Kmeta so nekateri psovali, namesto da bi ga podpirali, da bi ohranil in razvil naš Kras. Zdaj pa se je pojavilo precej mladih, ki so strokovno dobro pripravljeni in imajo veliko volje, da napredujejo. Stvari so se tudi zato že spremenile in prepričan sem, da se še bodo, če bomo znali dobro delati. NOVINARSKA NEKOREKTNOST Po potrditvi Andreja Bajuka za novega mandatarja slovenske vlade je tržaški novinar Mauro Manzin (II Picco-lo, 5. maja 2000) podal dvoje možnih razlag za vztrajanje pomladnih strank, da oblikujejo lastno prehodno vlado. Po prvi naj bi bila v ozadju "dolga roka Vatikana", ki naj bi prek odločnega lobiranja ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Franceta Rodeta vplivala na vzpon pomladnikov na oblast z namenom, da bi se v času prehodne vlade rešila nekatera pomembna odprta vprašanja med Cerkvijo in državo (podpis sporazuma z Vatikanom, vrnitev nacionaliziranega premoženja idr.). Po drugi razlagi pa naj bi se pomladne stranke s tem skušale ogniti predčasnim volitvam, ki naj bi se po zadnjih raziskavah javnega mnenja slabo končale zanje. Nekaj mesecev vladanja bi namreč lahko zadoščalo, da sprejmejo vrsto, volivcem dopadljivih ukrepov, ki pa običajno veliko stanejo državno blagajno. Ob tem skrajno nekorektnem Manzinovem pisanju se sprašujem, kako si sme resen novinar dovoliti, da brez vsakršnega oprijemljivega argumenta že vnaprej diskvalificira neko politično opcijo oziroma njeno novo vladno ekipo ter ji pripisuje nič manj kot prevarantske nagibe, neodgovornost in podrejanje interesom tuje države. In to politično opcijo, ki je bila nosilni steber odpora proti nedemokratičnosti in centralizmu prejšnjega režima oziroma države in potem še proti povampirjenemu velikosrbstvu, ki je pahnilo Balkan v eno največjih morij v njegovi zgodovini. Da ne omenjam dejstva, da so sile kontinuitete (reformirani komunisti), po zaslugi močnih vzvodov oblasti, ki so jih imeli in tudi še vnaprej obdržali v svojih rokah (kapital, mediji, represivni organi idr.), tudi še po formalni demokratizaciji Slovenije uspeli politično povsem obvladati državo ter izpeljati tranzicijo v kapitalskem in političnem pogledu v lastno korist. In če bi torej že hoteli izkopati ven vraga, bi ga po vseh merilih morali iskati predvsem tam, kjer sta oblast in moč, ne pa pri revežih, ki so že dolga desetletja na obrobju te moči in pogosto celo njena žrtev. In to Mauro Manzin prav dobro ve bolje od mene. Zato ni prav nobenega opravičila za packo, ki si jo je dovolil, ko seje namreč na tak način spravil nad reveže in jim pri tem ni dal niti tistih sto dni miru, ki jim po političnem bontonu gredo. Morda pa je odgovor za Manzinovo novinarsko in politično nestrpnost nekje drugje. V svoji knjigi Spine del confine (1997) namreč nikakor ni mogel prikriti zadovoljstva nad ugotovitvijo, kako sta Janez Drnovšek in Milan Kučan po nekajletnem brezuspešnem zoperstavljanju surovim italijanskim pritiskom klonila ter sprejela diktat Solanovega kompromisa. Ob tej njegovi zgovorni drži postane nekoliko bolj razumljivo, zakaj pravzaprav bi lahko bil Manzin zaskrbljen nad vladno zamenjavo v Sloveniji. Iz poznanih stališč pomladnikov do sloven-sko-italijanskih odnosov je namreč povsem realno pričakovati, da se bo nova vladna ekipa skušala nekoliko izviti iz neprijetnega pretesnega "prijateljskega" objema naših zahodnih sosedov; objema, ki je zbudil pri ljudeh širok odpor in glede katerega nam dosedanja oblast ni dala še nobenega prepričljivega odgovora, zakaj je bil potreben. In če nam slučajno Mauro Manzin med vrsticami sporoča tudi to, da bi se ti pritiski lahko obnovili, če ne bomo dovolj ubogljivi, nimam sam nič proti. Naj le bodo čim večji, da bo tudi odpor temu primeren. Očitno se namreč nekdo iz zgodovine še ni dovolj naučil. MILAN GREGORIČ