SLOVENSKA BCELA. Mesca novem b s* n t S 5 O. Tožeče drevo. »Ne terjam veliko; listje za sad, »Poslednjo imetje, skop zaklad, »Da duša se teši, sili oko. „0 vse iiterpevati je hudo! „1 ako ne gane pravica te več, »Omeči te starec milo proseč; »Ki zadnjo lepoto, jedino slast »Mu vzame divjih sap oblast." IN a trati košato drevo stoji, Med vejami veter silno šumi, I terga za listom list romen, Raznaša široko po zemlji plen. Al drevo, vidivše zadnji kras Šumeti po travi, zatemni obraz, Uzdihne, se milo mu stori, I veter kara, tak govori: „0 grozni! kakova te žene sija, Al veter ne jenja, ne čuje besed, »Odejo mi siloj tresti na tla'? Razsaja, verševa še huje, ko pred, »Se Roga ne bojiš, ti pravo ni mar, I listje se vsipa, piš ga dervi; »Ki jemlješ pomladi mi zadnji dar'? Iz šuma pa tale klic doni: »Glej! s tim sim hladilno senco dajal, »Ne toži nevoljno, uteši serce, »Sim potnika krepil iz daljnih tal; »Ne gledaj peres, ki z vetrom lete, »Iz nežne cvetice sim sad rodil, »Posojeno verneš, rok veli; »I gladnu i žejnu*) obilno delil. »Al blagor, ki dosluži ko ti! »Sedaj pa, oddavši ostalo vse, »Sim listje prihranil si samo še; »Al že tvoj sop po zemlji dervi, »Kar ude odeva, kar me redi. »O če te more ganuti kaj, »Če zgubo si čutil grenko kadaj: »Ne delaj krivice, pusti mi, »Kar serce tako gorko želi. »Čeravno odnaša listje ti piš, »1 glavo plešo v obnebje moliš; »Si spolnil nalogo, obrodil sad, »I svetu koristil stoternokrat. »Raduj se loraj! Pomine mraz; »Vernul se bo zopet pomladni čas, »Tadaj preobražen bodeš stal »Bogalji, ter lepši list pognal!" Podgorski. *) Namesto: gladnemu i žejnemu. jeM^tf 'T1 Arov in Zman* (K o n e c.) Vernimo se k ljubeznjivi turški deklici. Kar je Arov šotor zapustil je imela lika pač žalostne dni. Gnalo jo je, pa ni vedila, kam; njeno serce je hrepenelo, al brez nade , da bi se kdaj hrepenjenje pogasilo. Kak čudna je vender razmera človeških občutkov! Cista, na poštenost in blagost ne pa na minljivo vunajnost vteineljena ljubezen, je brez dvombe nar slajši nebeški dar, pa vselej je tej neskončni sladkosti tudi neskončna grenkost primešana. Slasti je moralo to pri občutljivi, žaromiselni liki toliko bolj biti, ker je Zman dan na dan bolj Alita nadlegoval, mu jo v zakon da i. Za odreči ni bilo; pa za dovoliti tudi ne, ker bi bil oče srečo lastnega otroka razderl, če ravno mu še ni znan ogenj njenega serca bil. Snubec se zadn jič, očeta prositi, naveliča in gre rajši k vojskovodju Kabdalu, da bi on s svojo besedo to reč dognal. Navada ni pri Turkih, da bi čez hčere kdo drugi kot oče al njegov namestnik oblast iinel, pa v vojski se tudi navada opusti, če ima opuščenje hasen prinesti. Kahdal ne prisodi sicer like Zmanu, pa tistemu jo prisodi, ki bi kako umetnost znajdil, da bi se Homec podal. Tudi to je snubcu všeč; ker bi se zamogle pri tem razun like tudi velika čast in slava pridobiti. Vedil ja pa, da se nihče drugi za deklico ne poganja in da se torej nihče drugi u kako nevarnost ne bo podal. U kratkem je njegov naklep storjen. On pokliče trumo, ki jo je on veleval, skupej, jej da povelje in molk zapove za-stran vsega, kar bi v obziru njegovega namena storila. Kmalo nastane veliko upitje po turškem stauišu. Vse vre skup , kaj da bi pomenilo in nihče se ne more dovelj čuditi, ko vidi. Po ulicah tabra je Zman dirjal, za njim je pa njegova truma z velikim hrupom derla. Tečenje in sledenje se tudi pri vodi ni vstavilo, marveč terpi tudi po višavi gori in pride do hom-škega grada. »Pobijtega! pobijte izdajavca, vskoka!" je clru-hal sledivcov gromela. Posadka je to celo prigodbo vidila in berš spozna, da je moral Zman v kakšin prepir s samim Kab-dalom priti, da ga ta zato vloviti iu umoriti hoče. Ta priložnost se Ostervaru zlo pripravna zdi, naj večega junaka Turkov na svojo stran spraviti in si ga poprijazniti. Hitro reče Zmanu vrata odpreti in ga notri peljati." Na preganjavce pa pošlje trumo vojšakov, ki Turke kmalo odtirajo in po griču doli zapode. Ko je preganjani u zavetju , ga obsujejo trume kristjanov, ki ga radovedno zastran te dogo.lbe poprašujejo. Proti Oster-varu obernjen začne on Kabdala tožiti in pripovedovati, da so Turki neizrečeno nevoljni, da tak dolgo že Homec obsedajo. To nevoljo kerviloku naznaniti, je armada njega zvolila. Ko Kabdalu pove, da naj se volji vojšakov, tabor popustiti vda, ga reče on pri tej priči popasti. Pa naglo švigne iz šotora med rajdaini turških sta iov na ravnost proti Homcu , ker je vedil, da je zanaprej le tu njegovo zavetje in stanovanje. O tem mnenju se ni prek- tul. Posadka ga je preganjavcov rešila. Nasproti bo pa tudi o i vse skusil in storil, da jej pomaga in njene in njegove sovražnike v zgubo in škodo pripravi. To pripovedovanje se zlo ve jetno zdi, zakaj okoljšine so resnične; da so se Tu.ki oblege naveličali, je bilo gotovo, ker je njih narava le za berzen napad , pa nikakor za počasne opravila vstvarjena. Z drugimi vred verjame tudi Ostervar in z velikim veseljem Zinana med svoje vojšake vzeine. Ker je bil njegov pogum vsim od pcrvega do zadnjega znan, je že koj njegova perva stopnja-stopnja časti ka. Pa vskok poverne tudi to počastenje z deli, nad kteriini se vrag in prijate.l zavzameta. Zdelo se je, da je zdaj sre,Se je pa na Zmana res popolnoma zanesti?"" vpraša drugi glas. »Kakor na sedem stolpov v Carigradu, pravi pervi, preden štir in dvajset ur mine, nam bo zvesto Homec izročil." »»Ga bo pa posadka poslušala ,"" bara drugi. »Ne boj se! odgovori pervi, že sim ti povedal, kako se bo zgodilo; brambovci menijo za terdno , da bi mi pobegnuli, ako bi tako imenovana Kamneška vojska u nas udarila. Na to je naš naklep narejen. Posadka Zmanu popolnoma zaupa. On jej bo prigovarjal in jo jutri o mraku večidel iz terdnjave peljal. Da bo vun šla ; jej bomo že toliko prostora dali." »»Pa se jej ne bo sumno zdelo, grad popustiti?"" »Ne! marveč bo to rada storila , ker nas s tem odgnati meni. Drugi dan nas bo mislila od zad napasti, kakor da bi bila kamneška vojska. Ne bo tedaj dvomila, da bomo mi to misleči od Homca naglo odrinuli. Toliko rajši, bo iz terdnjave šla, ker bo Zman u njej vender še dve sto moz za brambo pustil. »»To liani zamore zares nevarno biti."" »Nikakor! te stotini obstojete iz hromih, kruljevih in strah-Ijivih ljudi, ki so brez poguma in moči. Zraven jim bo Zman še omotice u vino namešal, da našega prihoda ne cujejo. Sicer nam je že tudi ponarejene ključe od grajskih vrat poslal, s kterimi bi si jih odperli, če bi prav tisti stotini nas ovirati liotle." Arov je dovolj zvedil, pa ne more si nar manjšega po-močka spomniti , da bi iz takšne nevarnosti svoje brate pote-gnul. Počasi se on vzdigne in krog šotora korake zaoberne. Silno pa se prestraši, ko po lini plati iz line stana obraz sloneli vidi. Preden se še umakne, ga tudi oseba pri oknicu vgleda , in prestrašena pri tej priči glasno »Ali!" zavpije. On skoči in beži in se ne spomni, da bi se mu ne bilo po turško oblečenemu bati potreba. Ker sliši blizo sebe straže govoriti, se zopet oberne in še enkrat tik inemo osebe pri lini gre. Ta se zopet nanj ozre pa ko mu u obraz, ki ga je iz oblakov pridša luna posijala, pogleda, hipoma ostermi in plašno »Arov!" izdihne. Pa on se ne zmeni za zdih like, ki jo je zdaj spoznal, marveč ga glas Alita, ki je skrivni le unemu znani pogovor s Kabdaloin končal in v hčerkino izbo stopil, tako ostraši, da brez prenehanja skoz tabor bega in popred ne jenja , dokler gosto germovje ob bregu Bistrice doseže. Tu se skrije in skoz dan zastran rešitve gradu pomišljuje. Solnce zajde, mrak napoči, pa tuui naklep Arova je storjen. Ko ura devet odbije, se začne po turškem ležišu marno gibanje. Vse prijema za orožje in proti višavi biti. Vsak ve, kaj to pomeni, ker je Kabdal armadi namenil, in popred vsilil nerazumljivo obnašanje Zmaua razodel in jej povedal, da je že ob osmeh posadka Homec zapustila. Neizrečeno veselje tedaj vse navdaja, ker ima težavna oblega tak lohak in nagel konec doseči. Turkom se tudi Arov pridruži in z njimi vred čez vodo po griču stopa. V gradu je vse tiho — nič tistega marnega gibanja kot druge dni. Vrata se s ponarejenimi ključi odpro, terdnjava se prepade, orožnica posede, hroma in omotična truma brambovcov skor brez vpora poseka. Vse se tako naglo doverši, da je grad, preden še ura deset zaklenka, pridobljen in v turških pesteh. Po zmagi se veselje Turkov z neskončnim piskom in vriskanjem razodeva. Vojskovodja jim pa veliko obednico napravi. Kar je le dobrega in žlahtnega v taboru dobiti, pride na mizo; radostnega serca si prostaki in častniki eden drugemu napi vajo ; dobrovoljnosti ni konca ne kraja. Kmalo začno razne pijače svojo moč kazati; vinjena polega ena truma nevercov za drugo. In ravno te reči je nar bolj željno Arov pričakoval. Popred se je z drugimi vred v spodnji izbi radoval; ko pa splošno omamljenje zazr& , pivnico zapusti in gre po stopnicah v nadstropje, kjer se je Kabdal z mnogimi drugimi pri kupici *) razveseljeval. Tudi tam so že glave zmedene in noge slabe, tako da pivci večidel na tla počepajo. Varno stopa v sobo Slovenec, pa ko Kabdala zagleda , sev mu roka skor sama od sebe skerči in po handžaru seže. Še enkrat, dvakrat okolj sebe pogleda; potem stopi serčno bližej, pomeri, mahne in — njegovo orožje tiči v sercu turškega vojskovodja. Naglo hiti zdaj iz izbe, plane po stopnjicah dolj — in zark bakle obsveti njegovo s kervjo poškropljeno obleko. On se hoče vogniti in pri nasprotnih vratih grad zapustiti, da bi delo popolnoma doveršil. Zastonj! Ali, ki je edini svojo trumo zaderževal, da ni tak nezmerno obedovala, je z njo grad pregledoval. Hlabec je naprej svetilnico nesel in ta zapazi Arova in še mokre kervave madeže na njem. To obudi sum. Slovenec, ki se zastonj izgovarja in možko derzi, je prijet, od Alita spoznan in povezan. Kaj kervavi madeži pomenijo se v kratkem pokaže. Obup in smerten trepet prepade trezno trumo, svojega imenitnega vodja vsinertenega naj-diti ; le ta misel jo nekoliko tolaži, da je morivec v pesteh. »Kri za kri! vpijejo vsi. — Ali stori sodbo, *) Dobro vem, da Turki vina ne pijejo, pa derzal sim se narodnega pripovedovanja. Pis> da ima po pervem petju petelina glava kristjanu pasti. Gotovo bi ga bil k bolj počasni iu hujši kazni obsodil, ako bi mu ne bila s smertjo Kabdala ena tiha želja dopolnjena. Mislil je namreč ga namestiti in vojskovodja turške armade postati. Arov je bil, ker se ni nikomur poljubilo, grajske ječe poiskati, v klet odpeljan, ki je bila pa brez vrat. Skoz okno je nekoliko luna sijala, toraj se ni Turkom, ki so ga stražiii, posebna luč potreba zdela. Stražnikov je bilo šest, ki so se pa čez pol ure z drugimi šestimi verstili. Ti čuvaji so pri durih kleti sem ter tje hodili in se le od strane na nesrečnega jetnika ozirali. Arov je vedi! , kaj ga čaka in je bil na smert pripravljen. Stokrat ga je že v serditih bitvah srečala, toraj se mu ne zdi grozovitna. Ura udari polnoči, luna pojem-Ije, straže se verstit pridejo. Meino njih pa stopa v ječo ženska oseba •— turška deklica lika. Ker se čuvaji še zanjo ne zmenijo, gre brez napote k Arovu , se vkloni pred njim in pravi tiho, da jo le on čuje: »Meniva obleko, reši se! naglo , dokler se še straže pogovarjajo in čas ne preteče." — Velikodušnost deklice bi bila vsakega prevzeti morala, toliko bolj je tedaj Arova , ki je že nad življenjem obupal. »»An-gelj iz nebes!"" pravi on, jo na svoje serce pritisnuvši, »»naj se zgodi. V dveh urah pridem te rešit. Kraljevo plačilo iu večna hvaležnost Slovencov ti potem ne odide."" Obleka je naglo premenjena. Arov da liki haljo, ona njemu žensko ogrinjalo in potem se ločita. Slovenec gre brez suma memo straž iz ječe , iz grada , po griču na prosto plan. Komaj je na uni breg vode dospel , vidi človeka proti mostu hiteti, ki ga zdajci za izdajavnega Zmana spozna. »Stoj!" mu kriči nasproti, »brez gostinčarja si računil, tvoja zadnja ura je prišla". Pri tem pade serdito na Zmana, ga oklene in mu hanžar vzame. Pa zastonj si prizadeva, mu tudi sabljo izsneti. Strašen boj se med junakaina prične. Ta skuša s hanžarom, uni s sabljo svojega nasprotnika poventati. Oba sta enako urna, enako umetna; eden se drugemu vmika, tako da že ura dve bije, brez izločenja za tega al unega. Pa klenk ure Arova na nevarnost opomni, v kteri je njegova turška re-.senica. Nezaderžljivo buti zdaj v Zmana , mu izmakne sabljo )'i mu z njo na en mah glavo odbije. Ko jo za lase prime, dirja z njo brez preneha, dokler prekanjene posadke ne dobo. V kratkem jej predajo in nevarnost Zmana razloži, potem pa jo pelje Jaderno proti Homcu v popolno vničbo turških druhaL Ze je voda za herbtom , grič nastopljen, vrata pred nosom — zdaj zapoje petelin, da se strašno razlega. Smerten pot stopi Arovu po čelu, on osterini: — z dih in krik »Arov!" se iz kleti, v kterej je bil on popred, žalostno oglasi. »Naprej," zagromi on svoji trumi, »morebiti, dajo rešimo." — Prepozno! Koj ko je petelin zapel, je bila lika v ječi vniorjena. Slovenci so jo le maševati mogli. Turška vojska je od pervega do zadnjega pobita. Le Alitu da Arov prostost, da bi očetu povernul, ker hčerki ne more in ga v domovino spusti. Pa on se brani iti, temuč ostane pri kristjanih , se zopet preoberne in je pobožen mnih postal. Homški grad se je pa sčasoma razsul in hud potres je clo višavo na dvoje razdelil. Na enem teh gričev stoji zdaj božja pot Marije , ki jo mnogo ljudi iz vseh slovenskih krajev obiskuje. Pod cerkevjo, pravi pripovedka, je pa prostorna izba, v kteri zakleta lika sedi in odrešenja pričakuje. Večeru i ca. Solnce na neba višini, Jemlje že slovo od dne, Zadni žarki po dolini In po gričih se cede. Mrak čez zemljo se steguje Tihi mir povsod kraljuje, Tud' je vtihnil mični kor Drobnih prebivavcev gor Dokler spet zašije zor. Čuj kak' sladka melodija, Zvona glas se sliši zdaj: »Bod' češčena, o Marija , Božja mati vekomaj!" — Spet je tiho po dobravi, In nad nami na višavi, Zvezd miljonov zabliši V serca pokoj se cedi — V božjem varstvu svet zaspi! In tako teko nam dnovi, In večera nam beže, Dokler zadnikrat zvonovi Omarijo zazvone. —• Takrat bomo počivali, In v naročju zemlje spali, — Bratje! dan je scer pekoč, Vendar delajmo na moč, Bo nam v grobu lahka noč! — Sprava v Černigori. S veseljem se oziramo Slovenci proti jugu (lezel, od koder nam vsaki dan roineno soncice prisije , dobro vedoč, da tudi tam po Serbii, Bosni, Bnlgarskej , junaškej krajini i. t. d. Slaveni, po kervi i slavi naši brati prebivajo. [ med temi najdemo narod, katerega do današnjega dne nobena, sila ni popačiti, ni podjarmiti zainogla — narod te je slavni Černogorski. Dogodivščina tega naroda i slava ste si ednako velike. line stanovališča kaže, da morajo Cernogorci s veličini trudom nerodovitno zemljišče, večidel po stermein pečovju nastlano, obdelovati , ako si hočejo potrebnega živeža pridobiti. Vendar zadovoljni Černogorec, verni sin svojih roditeljev , veselo gospodari po svojej dragej zemlji, katera mnogokrat od kervožejnih Turkov nadlegovana, še nobenega ptujega gospodarja poznala ni. Vsred gostosenčnih logov i dobrav , ki še večidel zemljo pokrivajo , najdeš malo selice. Hišice semtertje raztrošene se ne vidijo daleč, ker jih homec zakriva; le dim, ki se proti nebu vali, je popotniku znamenje, da se kraju bliža, kjer človeške duše prebivajo. Na koncu tega sela je stala popova hiša , ki so ga Volk imenovali. Mali vcrtec okoli hiše in nekaj zemljišča v spodnjej ravnini , je bilo vse popovo poze-meljsko posestvo. Ze skoz dvajset let je bil Volk dolžnosti dušnega pastirja na tanjko spolnoval. Zavolj njegove prijaznosti, skerbi i marljivosti so ga vsi sosedi sila spoštovali. Ni minulo skorej dneva , da bi ne bila ta ali una osoba modrega popa za svet v dvomljivih rečih poprašat do.šla, i malo kdo izmed pridših je nezadovoljen njegove hiše zapustil. Bilje Volk oče siromakom, tolažnik žalostnim, zdravnik bolnikom, varh i podpornik nedolžnih, sodnik pri tožbah i vodja vojščakov proti turškim roparjem. Zares težke so bile te dolžnoti za popa, ali imel je v lastnej hiši zaklad, kateri mu je vse muke skerbipolnega živlenja obilno nadomestil, imel je namreč poštenja vredno ženo i ljubeznivo hčer, Jagodo po iinenu. Materna čednost i očeta krasne lastnosti so se k velicej radosti roditeljev v Jagodi lepo zjedinile. Popustite mi na tanjko popisovati device lepoto : rudeča nje lica, ko juterna zora, oči nebeških zvezd plamena, ust ljubeznivost; — celo truplo, vitko ko tanka jela v visokej planini, je bilo vredno prebivališče nje lepe , neoskrunjene duše ! — Skerbni oče je jo za nevesto odločil poštenemu mladenču, Ranko po imenu, jedinemu sinu kneza, ki je v sosednem selu stanoval, ter v mladih letih Volka priserčni prijatelj bil. Ranko i Jagoda sta bila ljubezni do endruzega ednako vžgana, i tako rekoč, jedna duša je oživljala dva telesa. Po nekih mescih bi imela Jagoda dopolniti šestnajsto leto i po serčnej želji nje roditeljev svojo roko Rankotu podati. Bilo je zimskega večera. Zamišljen sedi Volk za mizo, debelo knjigo v rokah deržč; mati i hči pa na pečnej klopi predete ter si rahlo na uho pošeptavate , da ne bi otca motile. Zvunaj pa brije i zavija studeni sever čez hišni krov, kakor bi mu hotel vso slamo izruvati. Krog i krog je obmolknilo vse v strašnej nočnej temoti, le tu in tam še psovi, zvesti čuvaji, s vetrom zatulijo. Kar na dvorišču domači pes zalaja i precej tudi na hišna vrata za bobni. Prestrašene planete mati i hči nakviško, Volk si pa verno čelo prekriža, za luč prime, da bi pogledal, kaj če to biti. »Za Boga, ne odpiraj vrat!" zavpije mati, »pozno je že i noč prestrašila i viharna." »Tim veča je sila i tim potrebnejša pomoč" odgovori mirno Volk, ter se k vratam oberne. »Tako vendar prej povprašaj, kdo je zvunaj i kaj da poželi. Znabiti so to turški roparji." »Ne sme se šele na dolgo popraševati", reče Volk, »kader begun strehe al vinirajoč moje tolažbe i pomoči potrebuje! — Bomli zavolj praznega strahu potrebnemu pomoči odrekel?" — To rekoč, odpre vrata i v hišo plane — Ranko , ves bled, prestrašen, s raztresenimi lasmi', plašno se ozira okrog, kolena mu se tresejo, strah ga premaga , on omedli in se bez sebe na tla sruši (zverne). Jagoda obupno z rokami zvija, mati hiti iskat domačih zdravil, Volk mu pa hitro toplo postelj pripravi ter njegove drevene ude ogrevati poskuša — i tako jim vendar po sreči izide, s skupno močjo oinedlevšega zopet zdramiti. Al huda merzlica ga jame drobiti. Strašne podobe ga vznemirujejo i tako se celo noč v groznih mukah po postelji premetava. Sele v jutro, ko je zgodnja zarja svoje romene žarke po sneženih gričih razlivati počela, Ranko sladko za-dremlje. Visoko je že sijalo sonce na nebu; Volk je bil ze svoje navadne juterne posle opravil, je Ranko še ves čas sladko počival i spal. Jagoda, objokane oči v Rankota vperte, mu mirno pri znožju sedi in skerbljivo pazi na vsaki izdihlej, ki se njegovim persam izvije. — Zdaj se začne Ranko mezati i po malem oči odpirati; plašno se ogleduje po sobi, kakor da bi mu prebivališče nezano bilo; i zadnjič zagleda zorolično Jagodo, kakor bi jo nekaj poprašati želel. — »Hvala Bogu, zopet živi!" zakriči devojka ter se jihti-joča čez njegovo postelj verže, — otec hvaležno proti nebu pogleda i roko na Rankotovo vroče čelo j»oloži. Ranko ves ganjen stisne starček« roko, ter globoko zdihnuv.ši jame k svojim obernjen: »O zakaj toliko miloserdja, moj oče! — zakaj ta čista ljubezen, nesrečna devojka! jes je ne zaslužim. — Potegnite nazaj svoje roke, odvernite svoje oči od mene, vaše ljubezni jes nisem vreden! Oj vi, goijfani! vi šfimate, da Ranko pred vami stoji ; Ranko s čistim, nedolžnim sercem? — Oinadežovano je zdaj moje ime, — moja roka je s kervjo oskrunjena —jes sim vmorivec!" — Kot od strele zadela plane Jagoda kviško i tresoč se odtegne Volk roko od nesrečne-£a„— kot °.ister 111 et- «o presunile Rankotove besede ineh-kočutno serce; zakaj ljubil je mladenča iz cele svoje duše, da bi lastnega deteta bolj ne bil mogel. Molče oči v tla pobesi — i njegove solze , ah kot vlomki sveta, se mu čez lice valijo — Jagoda sirota si hoče tugo v persih ohladiti, ter pod milo nebo zbeži. »Ah, sadaj šele vidim, da sim nesrečen!" jame zopet Ranko »ti dragi oče mi odtegneš svoje roke — i Jagoda me tudi beži! Ah, to vaše zaničovanje je mi britkejše, kot vestna teinota." »O da bi saj tolažbe mogel najti za te!" jame po dolgem molku zopet Volk, »Govori, povej, kako ti je bilo mogoče kaj tacega včiniti?" »Znano ti je , da sta si moj otec i sosed Miloš že mnogo let v sovražtvu; dobro pa tudi veš, kako je me ova nesloga v serce bolela. Vse moje poskušanje , nju serdita serca zopet združiti, je bilo zastonj. Ali kar se pri očetih zgoditi ni moglo , to se je srečno pri sinih spolnilo; soznanil siin se namreč ž njegovim sinom Milenkotom in vkratkem je iz tega znanstva lepa prijaznost i uzajemna ljubezen scvetela. Milenko je postal moj zvest tovarš na vsih mojih potih; čredo sva skupej na pašo gonila, v orožju najne moči poskušala i skupej divjo zver-jad od najnih čred odganjala. Ali sim šel na medvede ali volke lov lovit — Milenko se ni od mene ločil. Zastonj siin ga tolkokrat opominjal; nevarnosti so mladega lovca šele bolj dražile i spodbadale.. — Enkrat zasledim volkuljo. Lahko bi jo bil na njenih nabegih vjel, ali vedel sim, da ima mladiče v ležišču ter sim želel celo pleme pokončati. Ovaj naklep razo-denem svojemu predragemu Milenkotu — o da mi niso takrat usta na vekomaj obnemele! — Dobro oborožjena se podava precej na pot i skorej dojdeva na tisti nesrečni kraj. Milenko sc je poprej s menoj pogodil, da hoče sam nevarni lov skusiti: jaz pa bi imel od daleč pred berlogom čuvati. Iu glej, jes nespremišljen človek, pozabivši nevarnosti, ki po tacih spa-kah žugajo, dovolim njegovemu silnemu poželenju! — Ko se že berlogu bližava, mi začne serce močno v persih nabijati i silna britkost me nahaja ne za me — temoč za Milenkota! — Vendar se na tihem radujem, ko zagledam nove sledke v snegu i ko krog i krog berlog obidem, i povsod očitne volčje slede zapazim , nisem dalje dvomil, da je volkulja pred kratkem šele ležišče zapustila i da mladi nečuvani v gnezdu ležijo. Hitro verže Milenko puško i torbico na stran, i zleze v berlog. Se se mi je njegova obleka iz tamnega berloga bliske-tala, ko zaslišim na mah silen krič, ki me strašno v serce zbode. Trepetaje skočim bližej ino vidim — o groza! kako volkulja stekla, Milenkota nevsmiljeno objemši, ga v steno tise i. Groza me po celem životu spreleti, kri se mi vstavi, žile mi oterpnejo — komaj še zagrabim puško, namerim, vstrelim i zadenem — o mene nečimernega strelca! — zadenem serce mojega prijatelja. — Ne pusti me, otec, dalje povedat , ah spomin mojega peklenskega dela mi od velike žalosti možgane v glavi zmeša! — Kajan kakor veliki pregrešnik se proti domu obernem, — Milenkotov oče zavolj zgubljenega sina, ki mu je bil naj dražje blago tega sveta , obupno roke zvija i jadi-kuje. Serd i sovražtvo do naše rodovine , ki je ga dozdaj v znotranjščirii kril, zopet narase v živi plamen, i na grobu vinor-jenega sina se zaroti, njegovo smert nevsmiljeno maščevati. I glej , kmalo je prisego izpolnil: že drugi dan po nasej hiši od vsih strani pogubljivi plami švigajo Majka mi lezi bete-žna pod lopno streho, otca mi preganja obup čez pečine i stermine i mene grize vest, da nigde pokoja najti ne morem; ■— o predragi oče ! zamore li jeden človek pod milim soncem nesrečniši biti od mene »Predragi moj sinko!" povzame po dolgem molčanju Volk, Rankota za roko prijemši, »popolnoma občutim s teboj nesrečno tvoje stanje; ali nikar ne obupaj, le pokrepčaj se; zakaj obup storjenega nikdar ne popravi, temuč mnogokrat še večo nesrečo nakloni. Spomni se solz tvoje siromaške matere, pomisli tvojega bežnega pomilovanja vrednega očeta , pomisli tvojega lastnega omadežovanega imena. Nikar ne prelivaj več solz, globoko si tugo vtisni v nedra globino, dokler se z raz-serdjenim sovražnikom ne spraviš i kervavi maščevavni meč od tvojih roditeljev ne odverneš — zato se podvizaj i skaži se v djanju nedolžnega; tvoja nedolžnost ti bo dala serčnost i krepost se s sovražnikom v lepem spraviti." »Sprava? Oj nigdar še ni 011 te besede izustil, serce njegovo še njene slasti nikdar občutilo ni! Mojega serca kri inu zna jezo ohladiti, mojih starišev prah njegovej maščevavnej pohoti zadostiti, al — odpustil on nikdar ne bode!" »Bode, moj sin! bode, samo poskusi. Glej, očetovsko serce se nikoli laglje omehčati ne da, kakor na grobu jedine-ga sina; i če se kaka ljubezniva i draga osoba na pokopališče spreinla, o takrat, dragi moj! se lahko sovražtvo pozabi! Še enkrat te prosim i zarotim, okrepčaj se i idi s menoj v tvoje selo nazaj; jaz sam hočem poskusiti, vas v miru zopet spraviti," Upanja radostni žarki so inu naglo obupa terdo skorjo raztopili. Vnovič se Rauko oživi i zave, i se poslovi v Volko-vej hiši; zadnjič še kušne trepečo Jagodo ter se bez skerbi s Volkom na pot poda. Rankotu vkaže Volk v nekem bližnein samostanu ostati, sam pa v selo hiti, izpolniti, kar se je vsitn nemogoče zdelo. (Konec sledi.) v Sole na deželi morajo slovenske biti. IVovo šolsko leto je nastopilo. Bog daj, da bi se vedno bolj sovražno opoverauje Slovenščine zmanjšovalo , in da bi ona, čversta hčerka naše vsolne matere Slave, povsod na deželi po Slavenskem v kmečkih šolah vladala edino sama! Prava reč bo to , bode gotovo inarskteri imenitno in za-ničljivo zaklical, in v svojej nejevolji se nosil in tožil, da se veduo enostranski sovražni duh po deželi gospoduje, in nemški jezik, kateri je vonder dozdaj povsod vpeljan bil, zametje, in njega, ki je toliko potreben, iz šol zavračuje. Ali tiho, gospodi! ki tako mislite, ako hočete, da se ne bote prodali ko taki, ki neinajo ne zapopadka od šol na deželi, in ne slav-jauskega serca v svojih persih. Ali pa je inorde pametno, modro i pravično: Nemščino tudi zanaprej v šolah po deželi ob-deržati? — Je sad, ki je dozdaj v nemško-slovenskih šolah otrokam dozoril, v resnici tako dober in obiln, da se od Slo-vencov to terja, kar drugim ljudstvam naložiti nobenemu na misel ne pride, in da bi imeli slovenski otroci zavolj nemškega svoj materni jezik ponemariti? — In torej je koristno, je otrokam v prid, ako se po starej šegi nemško brati, pisati in ra- — l'lii — čuniti uce, ako se jim polno nemških reči, ki jih ne razumejo, v glavo vbija, in se celo reč Nemščino zadevajočih pravil iz glave blebetati navajajo? V pojasnjenje teh vprašanj hočem na vsako posebej odgovoriti , in s tem slednemu, ako nalaž slep biti neče, razka-zati, kako nespametno in krivično da je perzadevanje teh, kateri bi radi po vsej sili nemški jezik v šolali po deželi ohranili. Je pametno, se torej vpraša, je modro in pravično: Nemščino tudi zanaprej v šolali po deželi obderzati? — Nikakor ne. Početba, da bo pametna, modra in pravična , mora pameten, moder in pravičen namen imeti; početba, de bo pametna , modra in pravična, mora pa tudi pametno ia pravici ne nasprotno izpeljana biti. Oboje pa manjka vpeljanju in ohra-njenju nemškega jezika po šolah na deželi. V oziru namena bi bla početev , ki jo tukaj mislimo, pametna, modra in pravična, ko bi bla Nemščina kmečkemu Slovencu v resnici potrebna; potrebna bi pa bla, ko bi tudi zanaprej v pisarnicah v svojej poprejnej samooblasti gospodovala; ko bi samo Nemci uradniki bli; ko bi se brez nje lohko kmečka služba nedobila; ko bi duhovščina besedo božjo le v nemškim jeziku oznanovala, in tako sila kmeta permorala , v svoj prid se Nemščine naučiti. Ali nič od tega se slovenskih kmetov zanaprej tirjalo ne bode. Svoboda, svoboda ustavna, svoboda prava pametna bo bolj in bolj černe oblake nasprotvanja in krivic preganjala, in ob svojem času popolnama pregnala , sama pa ko prijazno sonce nam sijati in nas ogrevati jela. Da si imamo še veliko veliko nasprotnikov v vsakem stanu; da si našemu upu še posmehu-jejo; da jih naše perzadevanje, naše trudenje za povzdigo Slovenščine in narodnosti kači in grize, nič ne de — vklad k pravej resničnej, painetnej svobodi je vstavljen, duh zbujen, mladost z ljubeznijo do domovine navdihnjena, verige sužnosti, če ne zrušene .popolnama , vonder tako razglojene , da se jih ni več bati. Ze zdaj pisarnice in šole domačega jezika tako kakor poprej ne zaničujejo, in bolj ko bojo stari svojoglavni nemškutarji pešali in mlajšem v službah odjejnovali, manj bo opo-vere Slovenščina imela. Uradniki in učitelji bojo Slovenci, ali saj v domačem, slove iskem jeziku izurjeni ptujci; v slovenskem jeziku bojo manjše tožbe tekle, sodbe skle-pane, in razne vednosti učene, in tedej v sladkem domačem jeziku vse to opravljeno, kar je dozdaj Nemščina krivično v svojej oblasti imela. Kamor se bo obernul v svojej domačiji Slovenec, povsod bo Slovenščina veselo kralje- vala, in govoril bo s svo jimi otroci, s svojo družino, s svojimi prijatli in znanci; govoril bo s bogatinom in revežem, s imenitnim in nizkim, s učenim in neučeniin , s kupcem in kmetom, s voj-šakom, zdravnikom in duhovnom le v svojem maternem jeziku. V maternem ljubem slovenskem jeziku bode bral od zemlje in tega, kar je na njej in v njej; bo bral čudeža nad nami, in premišloval vsegainogočnost božjo v nezmernem podnebju s njegovimi brezštevilnimi svetovi, in bo slišal nauk, resnice, katere ga poduče, in mu razjasnujejo namen, zavoljo kterega je na svetu, mu odkazujejo skoz smertne vrata temnega groba veselo večno življenje , in mu mir vesti, pokoj serca in dušno zado-voljnost ko hladivno vračilo vlivajo v rane tukajšnega s mnogo križi napolnjenega življenja. Je pa temu tako , bo Slovenec, kamor koli se bo na svo-jej doinačej zemlji vernul, vse bolj ko dozdaj, slovensko govoril , bo on s edino Slovenščino na zemlji slovenskej popol-naina izhajal, po čemu, vprašam, bi se imela Nemščina v šolah po deželi učiti, po čemu se otroci s njo motiti? Pa, je bil morde sad , ki je dozdaj v tako imenovanih nemško-slovenskih šolah otrokain dozorel, v resnici tako dober in obiln, da se od Slovencov to terja, kar drugem ljudstva m naložiti nobenemu na misel ne pride , in da bi imeli slovenski otroci zavolj nemškega svoj materiii jezik ponemariti ? Na to vprašanje le opomnein, da je le tisti sad dober imenovati, kateri je človeku k njega življenju ali potreben, ali če ne ravno potreben, vonder za njega, ki mu diši, brez vse škode. Vzamemo zdaj sad , kteri bi bil imel v šolah na deželi dozdaj dosežen biti, ni bil drugi, ko: slabo izurjeuje otrok v nemškem jeziku, s tem pa čudno perzadevanje Nemščino med Slovence zmeraj bolj razsijati, slovenski jezik ko nepotrebnega če dalje bolj v pozabljivost ali dro v zaničljivost perpraviti, s časain popolnama zatreti in nas Slovence v Nemce spreoberniti. Taki sad pa ali je bil pač v resnici Slovencem potreben? Ni bil; zakaj s Slovencem se mora na slovenskej zemlji slovensko govoriti v cerkvi, v šoli in v pisarnici. To je pravica, sveta pravica vsakega ljudstva, in kdor njo kratiti se prederzne, ti se pregreši zoper pravice ljudstvam tako rekoč perrojene, in terjane od pameti zdrave. S tem, da se to zgodilo ni, da so Nemščino v šole, v pisarnice, in že tudi nekoliko v cerkev vpeljali, so še le to, brez česar bi bli mi lahko obstali, nam v potrebo usilili. Potreba po teintakem : nemško znati, ni bla resnična ainpak vsilena, krivično napravljena in škodljiva: torej sad, kateri bi bil imel Slovencem izzoreti, nepotreben, škodljiv in po krivici med nas zasajen. v Je bil pa inorde ti sad obiln? Ce nekoliko posameznih Slovencov izvzamemo, tak: vse drugo, le to ne. In kako bi bil tudi obiln biti zamogel, ako prevdarimo, da je na sloven-skej, torej za njega ptujej zemlji poganjati, rasti, cveteti in zo-riti imel? Z veliko skerbjo bi se blo moglo majhno drevesce ptujega jezika okopavati, podperati in obrezovati, da bi blo čversto rastlo in sad v obilnosti rodilo. Starši, otroci, učitelji in duhovni bi se bili morali tega dela poprijeti, in scer z vso skerbjo in močjo poprijeti. To pa ali se le more tako lahko v djanju misliti? Bili so scer nekteri med stariši, med duhovni in učitelji, ki so na Nemščino veliko deržali, ki so kake dobičke za se in za otroke v nji vidili; bli so, in scer žalosten sad dolge dolge suznosti, clo taki, kteri so svoj materni jezik zaničevali, v tem zaničevanju pak si Nemščino želeli, in jo po zmožnosti podpirali. Ali število takih med kmečkimi Slovenci ni bilo ravno veliko. Večina, velika večina slovenskega ljudstva se s Nemščino ni pečala, in marsikteri učitelj, posebno pa duhovni so s vso ljubeznijo tudi ob času suznosti se ljube Slovenščine okle-njene deržali. To pa je storilo, da je drevesce ptujega jezika na p tu j i zemlji ponemarano blo, in da je Nemščina le slabi in redki sad obrodila na Slovenskem med kmeti, in v šolah na deželi. V spričevanje tega pojmo in vprašajmo vse učitelje na deželi, koliko da so otroki se dozdaj nemško govoriti navadili, in oni nam bodo odgovorili, da so med sto in sto otroci komaj sem ter tje enega najdli, kateri je do govorjenja perpra-vil, in še te se je Nemščine bolj per svojih stariših kakor pa v šoli naučil; oni nam bodo odgovorili, da so veliko veliko časa, in scer s velikim trudom s tem potratili, da so otrokam vse Nemščino zadevajoče pravila zapopadljivo razločiti si perzadc-vali, in da s tem druzega dosegli niso, kakor da so nekteri otroci s dobrim spominom si take nerazumne reči v glavo ubili in jih vprašani po tem iz glave blebetali, brez da bi bli vedili, kaj da govore; ali pa da so sem ter tjer kteri bli, ki so nekoliko pravila razumeli, brez da bi bli vonder le količkaj govoriti v stanu; oboji pa tako eni kakor drugi so se vsih teh za nje veči del nerazumih reči učili in vadili, da so jih, ko hitro so iz šole stopili, pozabili. Vprašajmo učitelje na deželi, koliko, da so s Nemščino per otrocih opravili, in oni nam bodo odgovorili, da je niso per vsem trudu mogli v otrocih vkoreniniti; da so med tem, ko so se s Nemščino pečali, Slovenščino ponemarali, in da je sad, ki je otrokom v šoli izzo-rel, te bil, da niso, ki so čez 3 ali 4 leta iz šole stopili, ne 10 nemško in ne slovensko gladko brati znali; da je njih pisanje vse nepravo, spačeno in kurjemu čečkanj« enako blo; in da so, kar so se rajtati tudi naučili, večidel pozabili, ker so zavoljo pomanjkanja časa, premalo uterjeni bli, ko da bi bla ta umetnost jim ostala. Nova ustava poverne slovenščini stare, večne pravice. Zemlja, na kterej naše šole stojijo, je zemlja slovenska; otroci, ki naše šole obiskujejo, so otroci slovenski; učitelji, ki v naših kmečkih šolah uče, so učeniki slovenski; duhovni, ki v naših šolah keršanski nauk uče, so duhovni slovenski; in stariši, ki otroke v naše šole pošilajo , so stariši slovenski. Ravno zato pa, ker je vse slovensko: zemlja , otroci, učeniki in stariši, bo tudi le slovensko govorjeno. Otroci marnjajo s svojimi stariši, brati, sestrami in žlahtniki, in ti spet s otroci v maternem slovenskem jeziku; duhovni govore slovensko s otroci v vsih duhovskih opravilih v cerkvi, šoli, kakor tudi poklicani v hiši; govore s njimi slovensko v navadnem prijaznem pomenkvanjii, in sploh v vsih okolšinah, v ktere s njimi pridejo, in otrok govorica s duhovni je zopet slovenska. Slovenski so pogovori, ki jih otroci med sebo imajo, in slovensko morajo učitelji s njimi govoriti, ako hočejo zastopljeni biti. Povsod tedaj, kamor koli se oberneš, slišiš le slovensko. Je pa temu tako, kako se zamorejo otroci v njih pervih letih v šolah po deželi Nemškega izučiti, ker jih zjutraj, ko ustanejo, slovenski glas pozdravi, slovenski govor čez dan njih ušesa zadeva, in zadni glas, ki ga, preden zaspe, še slišijo, po slovensko doni? Kaj pa da, Nemščina bi se tudi v šolah po deželi izučila, ali šole bi morale biti ko so ble dozdajne veči otroške šole po mestih. Nemško le bi morali učitelji v šolah z otroci govoriti, nemško bi morali marnjati s njimi tudi stariši, in otroci bi morali kakor po mestih le samo za šolo živeti, ne pa, kakor se po deželi godi, k raznim delam porabljeni biti, ali pa po so!i sami sebi prepuščeni po otročjih igrah gledati in hoditi. To pa na slovenskej zemlji med čistimi Slovenci vpeljati je nemogoče. In ko bi mogoče blo, bi blo tudi pametno in modro? Bi blo pametno terjati, da bi slovenski stariši nemško se učiti morali, zato da bi s otroci nemškovali? Bi blo modro in pametno,' da bi učitelji le Nemščine se v šolah poslužili, da bi jo tako s vso silo nekoliko otrokom v glavo vsilili, zraven pa Slovenščino poneinarali, in scer tako ponemarali, da bi slovenski otroci zavoljo Nemščine svoj materni jezik gladko brati in prav pisati ne znali? Bi blo to pametno in modro v zdaj-nem času, ker bo prava osrečivna pametna svoboda per vsem nasprotvanju in mešanju nje sovražnikov vonder le zmagala, in vsakemu ljudstvu, torej tudi Slovencem perrojene pravice dodelila , na katere operti bomo ko čversto in junaško ljudstvo v le-pej ustavnej Avstrii cveteli, in v slovenskem jeziku se vsih potrebnih vednost učili, in tako v slovenskem duhu se izobraževali? Kaj bi pač naši sosedni Nemci rekli, ko bi mi terjali od njih, da bi svoje otroke v šolah po kmetih slovensko učiti morali, zato ker bi jim to danas ali jntro k pridu služiti vte-gnilo? Bi se nam ne smejali v zobe zavoljo tolkega prcderz-nega hotenja? In mi Slovenci bi taksno čudno terjanje ko pametno spoznati, in v škodo slovenskih otrok ptuji jezik po kmečkih šolah učiti mogli ? Aj! aj! kdo bo spet kaj takega terditi se prederznil ? Ako se pa na slovenskej zemlji in med čistimi Slovenci terjati ne more, da bi vsi slovenski stariši nemško znati morali , zato da bi z otroci v tem jeziku govorili; ako je nespametno , de bi učitelji na Slovenskem in med čistimi Slovenci se v šolah le Nemščine poslužili, zato da bi otroke v škodo Slovenščine v ptujem jeziku urili in vadili; ako sledni lahko spozna, kteremu je življenje, kteremu so opravila na kmetih znane, da ni lahko misliti, da bi otroci po deželi, tako kakor po mestih, na domu zamogli k učenju naganjani in deržani biti; ako potemtakem sredki, pogoje mankajo, se Nemščine precej v otroških letih v šolah na deželi izučiti, je torej očitno in zadosti skazano, da se slovenski otroci na slovenskej zemlji v slovenskih kmečkih šolali nemškega jezika navaditi ne morejo. Se pa Nemščine ne izuče, je ne znajo, ne razumejo, bi blo potem pač koristno, in k pridu otrok, ako bi se po starej šegi v njih pervih šolskih letih na deželi nemško brati, pisati in računiti učili, ako bi se jim polno ptujih, nerazumljivih reči v glavo vbijalo, in se popigi enako to , kar nikakor ne zastopijo , iz glave blebetati vadili ? In mi vidimo, da nas nar bolj izobrHzena ljudstva same s svojimi izgledi uče, da ni ne dolžnost, in ne potreba, otrokom v njih pervih letih po deželi zraven domačega tudi ptuji jezik učiti — po čemu torej bi mi sami tako neumni bli, da bi nekaj otroke učili, kar nobeno drugo ljudstvo ne stori, in s či-mur bi mi le sami sebi in svojej narodovnosti škodvali ? In na koncu še enkrat vprašam, činu je nam nemščina v pervih šolah na deželi? Začnimo s slovenščino in le tako bo nain mogoče se v zre-liših letih tudi, če je treba, kaj nemščine navaditi. Juri Vari. JO* Uvod k splošnemu zemljopisu. (Dalje.) 4. Mreža po zemlja. * Slišali smo, kako se zemlje mreža napravi; vemo tudi, da nam služi zaznamovati kraj kaciga mesta, jezera, hriba i. t. d. na zemlji. Da se pa v zaznamovanji kakiga kraja dobro za-stopimo, moramo vsi na enako vižo nad ino pod vravnovarjem šteti; pa tudi pervi poldanski obroč skoz ravno tisto piko vravnovarja položiti. Leta obroč gre, kakor sim £e povedal, čez neki otok Fero. Od zahodne pike 180 stopenj proti desni je izhodna pika, in obroč , ki gre skoz zahodno, polnočno in izhodno piko, razdeli zemljo v staro alj izhodno, in v novo alj zahodno. Stara alj izhodna zemlja obseže Evropo, Azijo in Afriko; nova alj zahodna zemlja obseže Ameriko in Avstraljo. Tedaj poznamo 4 poglavitne pike zemlje, ktere se tudi svetne strani imenujejo, namreč: izhod alj jutro, od ktere strani pride izhodni veter alj juternik; zahod, zapad alj večer, od ktere strani pride zahodnik, večerni veter alj zgornik; polnoč, od ktere pride polnočnik alj sever; polden alj jug, od ktere pride spodni veter alj jug. Razun 4 poglavitnih strani sveta so še 4 druge, od imenovanih ednako daleč ležeče, namreč: severoizhod , severozahod, južnoizhod, južnozahod, od kterih strani vetrovi imena dobijo. Vravnovar deli, kakor smo slišali, zemljo v polnočno in pol dnevno polovico. Pa tudi obroča, ki ju vravnovarju enako tekoča , eniga 23 in pol stopnje nad vravnovarjem , eniga 23 in pol stopnje pod vravnovarjem položiš, odrežeta neki pas zemlje, kterimu se vnovič pas pravi. Ker te dva obroča gresta skoz konca ekliptike, kjer se zemlja nazaj oberne , to je: kjer poleti ne gre dalje od sonca, in pozimi ne bližej k soncu, se imenujeta obernivna obroča (Wendekreise), in sicer: pervi je polnočno-obernivni obroč, alj kozlobroč. Med rakovim in kozlovim obročam leži vroči pas zemlje, kjer je vedno poletje. Nad vravnovarjem 66 in pol stopnje gre vravnovarji ravno-tekoč obroč , ki ga imenujemo polovi obroč. Med polnočno-obernivnim in polnočnopolovim obročam; med poldnevno-ober-nivnim in poldnevnopolovim obročam sta hladna pasa, ktera imata čvetero letnih časov. Mi živimo v polnočnim hladnim pasu. — Med polnočnopolovim obročam in polnočno piko lezi polnočni merzei pas: med poldnevnopolovim obročam ino med poklnevno piko leži poldnevni merzel pas. Tedaj imamo na zemlji petero pasov, namreč: dva hladna, dva merzla, ktera le zimo in poletje imata, in eniga vročiga, 5. Z e m 1 j o v i d i. Da bi tudi zemljo alj kose zemlje, kterih ne vidimo, nekoliko bolj spoznali , kakor je leto na pomorariči alj mreži zemlje mogoče: so si modrijani obraz zemlje domislili. Na popir, les, rudo, platno alj kako drugo reč si oni narisajo zemljo alj kosce zemlje, kakor da bi zeml ja ravna bila. Koroška dežela postavim, kije nekoliko okroglašta, ima dovolj hribov iu dolin. Pa jo vidimo tako narisano na popirji, kakor da bi bila ravna miza. Ako hočete nekoliko vediti, kako se enak obraz napravi, me poslušajte. Obraznik alj risar si napravi na papirji mero kakih 100 čert dolgo, ino pusti sleherno čerto veljati zemljopisko miljo alj 4000 sežnjev. Ako ste dve vasi eno uro alj 2000 sežnjev sak sebe, ju na popirji pol čerte sak sebe postavi gledaje na svetne strani. Tudi si on deželo tako misli, kakor da bi jo od zgorej iz zraka alj neba gledal. Gotovo ste že skusili, da zginejo doline in hribci, ako jih iz visoke gore gledate. Torej risar hribe in doline le bolj temne ali svetle narisa, in tako za-znamva. Da pa ve, kako široko in dolgo je kako jezero alj kaka njiva, alj kak gojzd; kako visok je hrib, kako velika je dolina i. t. d. , jih mora zineriti, kakor ste sami pred nekimi leti vidili meriti travnike , njive, gojzde i. t. d. Sleherni zemljovid ima zgorej polnočno stran, spodej poldnevno , na levi zahodno , na desni izhodno. Tudi je prepreden s kosci poldauskih in ravnotekočih obročov. Na neki strani ima obraz svojo mero, iz ktere blizo zveš, kako daleč je od Celovca do Belkovca, kedar s šestilam (cirkelnam) pike , ki kažejo Celovec in Belkovec zasačiš, in potlej šestilo na mero postaviš. Zemljovid ti kaže, kje Sava izvira; kako se vije po krajnski, horvaški in slavonski deželi, dokler ue vtane v Donavi per Belgradu. Ako se hočeš šestila poslužiti, boš blizo zvedel, kak dolga je Sava. (Konec sledi.) Kaj je, in alj je nam potreben tesnopis? K ar le koli pisov je, in kakšne goder sorte, bodi si naj novejših časov, al starodavnih, vsaki je iz znamenk sostavljen. Tudi jedna posamezna znamka je že pis: pisati se veh tedaj toliko, ko zaznamovati. Umetnost pisanja je v naših časih le ineha-niško navajeno zaporedistavljenje nekakih podob - čerk - znamk, po kterih se besede, ki na naše ušesa vdarjajo, u posamezne svoje glase razvežejo, ino tako našim očesam očitne postanejo; pa le redko se kdo s svojim mišlenjem pri tej čudopolni stvari pisanja vstavi, •— lehkoiniselno poleti roka po papirju, brez da bi neizkončno dobroto pisanja spoznala. Čisto drugači je to bilo v starodavnih časih, kader še nikdo papirja in rabljenja peresa in černila, pa naj manje naših čerk ni poznal. Obeliski, piramide ino stinksi , to so bili pervi piši Fenicijanov. S kako težavo je roka s dletom glo-hala u mramor, da zapusti vnukovim vnukom vnukov spomin nekake pomenljive prigodbe. Zapovedi ino nauki so se tako potomeom zapuščavali, kterih um in pamet sta spojeno te zapustke ojstro pretresivati morala. Na jedno samo znamko se je jezer jezer misli zvezalo — misel za mislijo, kakor val za valom, ino človek je bil na bregu prigodbne dobe. HfUTežavno je to bilo branje, zato pa je tudi nevtrudljivi človeški um si bolj gibljive, bolj pomnožene znamke-čerke skoval , pa še vselej in vedno je bil veliki zaderžek pri pisanju , — ni bilo papirja, ino glej! tudi papir se znajde, če ravno dragocen. Pa kaj več? potreboča sili nenasitljivega človeka, kteremu je še vse to premalo ; on si hoče živo žareče besede od ust govoritelja popisati. Cicero, častigladen mož, svest si, kolika u njem vlada moč govorenja , in pravoljubitel osnovi svojemu osvobojencu Tironu tesnopis, kterega mali ostanki so se še do naših dni začuvali. S pomočjo tega pisa je Tiro Ciceronove govorenja spopisal , in sicer naj pervo : Quousque tandem Catilina etc. Bili bi li mi te duhapolne govorenja ikad brati mogli, da ni bilo tesnopisa ? Kdo tedaj ne spozna neizkončno dobroto pisanja u obče , i posebno tesnopisanja. Kaj pak je tesnopis ? Tesnopis je umetnost s prostimi, sbežniini ino zvezivnimi znamkami, izodločaje vse potrebno od manj potrebnega, besede govoritelja pisaje na tenko slediti, ino sicer tak čisto zaznamovati, tla se zaznamvano bodi si včasi, ali pa še le po letih , lehko , ino zanesljivo prebrati more. Vsaka posamezna čerka ali znamka mora že u sebi sainoj prosta in kratka biti, in sicer tak da je glasu, kterega name-stuje, primerna, da se v taistem hipu čerka-znamka narediti zamore, ki je za izrečenje glasa potreben bil. Pa še to vselej ne zadosti. Postavim reč slast bi se s naj prostejšimi znamkami pisala , namreč tak, da bi se za vsako čerko jedna pika postavila. Pet pik bi tedaj potrebno bilo, da se napiše reč : slast, in sicer u tolikih hipih, koliko je pik, slast pa se vendar le v jednem hipu izreče. Da se temu odpomore, je zvuii prostote znamk še potrebna jih zvezivnost, to je, takšna podoba čerk — znamk, da se jedna lehko v drugo zlije brez vsakega prenehanja, da se s jednim potezom u jed-noin hipu več znamk napisati more. Ravno zato pa znamke tudi morajo biti gibljive , šibke ino bežne. Kar je šibko je vse okroglo , bodi si zavito na jedno ali drugo stran. Potezi s ojstrimi koti so tedaj za tesnopis neveljavni. Znamke od leve na pravo nagnjene so pisajoči roki bolj primerne in pri-ležne, so tedaj tudi bolj bežne. Mimo vsega tega je pa še jeden značaj k tesnopisu silno potreben, najmre: Prcinen-Ijivost. Mora se dati podoba znamke pri vsaj njeuej prostoti tak premeniti, da na videz nastane čisto druga, brez da bi se bitje bilo premenilo. Vsi ti značaji so ne obhodno >ppotrebni za vsaki tesnopis, kteri svojo zadačo sveršiti hoče. Ze iz teh potrebnih lastnosti tesnopisa se lehko previdi, da se neprileže vsaki tesnopis vsakemu jeziku, kako i vsaki čevelj ne gre na vsako kopito. Imeli so Gerki, Riml jani, imajo Francozi, Anglianci, Menici svoje tesnopise, pa Rimlani niso mogli gerčkega , ne morejo Francozi Angliauskega , ne Nemci Fran-cozkega ne Angliauskega rabiti; dosta manj pa bomo mi Sla-veni jednega zmed vsih rabiti mogli. Kar se tiče končnih slovk in korena Slavenskih imen, reči u obče, bi bil nas jezik tesnopisu priličnejši , nego vsaki drugi. Kar pa se tiče redosleda čerk u našem jeziku, nemorem previditi, kako bi se tesnopis slovenski osnovati mogel. Nič manje vendar ne-morein dvomiti, da bomo tudi mi si tesnopis iznajšli. Leži mi že dolgo kako za jesenskoj megloj smisel u glavi slavenskega tesnopisa, pa ni še mi bilo mogoče, Jo prav jasno previditi, zatorej sem nakanil ti sostavek pisati, da zbudim druge, kteri imajo bolj bistre glave za iznajti kaj izvirnega. Kar se mene tiče, ne bom zaostal, se po svoji mogočnosti v tej reči truditi. Kaj pa še! bo mi mnogi rekel, k čemu nam je tesnopis! Polagano, polagano, sinko dragi! poslušaj, da naj starejših pisateljev kot Martiala in dru- gih ne omenim, samo to , kar grof W. Sternau od tesnopisa pravi : Die Geschwindschreibekunst ist an und fiir sich eine hochst interessante Erfindung , weil sie das fliegende Wort erreicht, festhait, vviedergibt unrl verbreitet. Sie ermittelt ausserst frucht-bar das Bediirfniss zu boren , mit der Pflieht zu sprerhen; sie sichert der Rede, die voriibergeht, den Eindruck , der dau-ert; sie gestattet dem Redner die hochste selbstvergessende Begeisterung, vveil sie ihm die Gevvissheit gibt, dass alle Friichte dieser Begeisterung gesanunelt vverden. Auf solche Weise gevvahrt sie den Sprechern die edelste Fruchtbarkeit, wie den Zuhorern die vollstandigste AutFassung des akademi-schen Vortrages , der Kanzelrede, der gerichtJichen Verhand-luug, der standischen Aeusserungen von der Biihne sovvohl , als vom Platze aus. Wie vvichtig vir d sie daher fiir Schule, Kirche, Rechtspflege und Verfassungsmassigkeit, fiir den Staat und die Nation iiberhaupt und im Einzelnen i. t. d. M potrebno več pisateljev navajati, kajti že iz tega lahko vsaki važnost te umetnosti previdi. Ostaje mi tedaj še le suvišno, druge koristi tesnopisa u obče i glade na nas Slovane sosebno pokazati. 1. Se pamet vedno bolj in bolj bistri, kajti tesnopisec prejšni stavek še piše , ino že tudi na sledečega paziti mora. Tesnopisec se tak daleč priuči, da mu pri prebiranju pisanega perve reči zadostijo spomcniti se na celi stavek. 2. Večkrat se primeri, da imamo ali premalo časa, ali pa premalo papirja si kaj zapisati. Tesnopis nam olajša jed-no , no drugo. 3. Kak koristno je za vsakega človeka dnevnik pisati , kde nam zopet tesnopis k veliki pomoči stoji. 4. Kteri popotnik nije že svojemu peresu kreluto želel ? Iz popotvanja še le takrat naj večo basen vlečemo, kada si vse važnejše, kar smo vidili ali poskusili, spopišemo. Tudi tu nam tesnopis kakor dober prijatelj na strani stoji. 5. Posebno pesnikom in drugim pisateljem je tesnopis od koristi, in sicer da zamorejo živemu teku svojih misli slediti. 6. Govoritelju , kteri se na hitram k govorenju pripraviti mora, je tesnopis dobrodošel. 7. Tudi vojnik u taboru se tej umetnosti ne bo tak lehko odrekel. 8. Nečem govoriti od tergovcev, od deržavnikov, od urednikov in drugih oseb, kteriin bi vsem tesnopis večkrat dišal ko med in sladkor, ampak šele samo omenim obče sbore, kteri brez tesnopisa biti nemorcjo. Resnično vain povem, serce mi naraša, kadar govorun, ko divja reka, živo naprej vdirja, j a/, za njim, on mi ne vjide, predenj zadno stopnjo on stori, ga jaz imam; krivo in pravo, kar je govoril, je mojemu papirju priklenjeno. Res, da je težava, kadar tesnopisec besede iz ust govoritelja tergati mora, pa ga ravno zato tesnopisec zna spodbosti, da svoje misli dobro složi, predenj nastopi oder. Hočemo li mi Slavenci zgodiv.šino naših govoriteljev imeti, kaj nam drugo zavstaje, kak se potegniti za dober tesno-pis ? S slobodno ustavo in javnostjo že je povsod uveden bil tesnopis, zato pa so tudi poznani njih govoritelji, kterih vsaka reč je ostala zapisana v knige narodne. Slavui Gabelsborger, nemški tesnopisec, se je vse svoje življenje trudil iznajti sredstvo duhovno reč s materijo zvezati, in glej! njemu je za rokom pošlo. Kad ga že dolgo več ne bo, takrat še bo prav sloveti začel , če prav ga je narod njegovega veka u siromaščiui živeti pustil. Delajmo tedaj i mi Slavenci! kopajmo, rovajmo u dnu naših prirojenih duhovnih lastnosti, da iznajdeino tudi ti biser , kteri nam venec olepša. Jaz sem pripraven na te pretežne vprašanja vsakemu odgovarjati in s svojimi malimi pripomočki priskočiti. Ivan V i 11 k o v i č. Narodove pesni. Sm ert. (Koroška 12 Roija.) Rasti, rasti rožmarin (Druje rože tudej ž njim.) Al neoženjan vmerjam (Bom mov pušelc zalan.) On bo pošlinja moja cest, (Kder bom iz svjeta vzet.) Kder z bjelam perlam bom pokrit, (Jite vmiranje zvonit.) Kaku zvoni lapii pojo, (Me na britof vabijo.) Saj ne bom ko sam trohnov, Bom dro bratov več imOv, ln bodam spet iz groba vstov. — — Bomo vsi poklicani S vcsevo štimo angelsko V dolino Jožafatovo. Sv. Jožef. (Štajerski iz Sovčave ) Sveti Jožef stari možck Lepo belo brada ma, Z nogoj gible, dete zible, Lepo dete Jezusa. Z (Goriška Marija po pulji rajža, Ljepo moli roženkrane. Sam Ježuš ji hre napruti Oj prelubi sinak nje. Gnada, gnada mati moja Kaj ste takoj žalostna? Ali ste teha žalostna, Ki žitne polje n« rodjo. — i Jes nisem teha žalostna, Ki žitne polje ne rodjo. — Marija po pulji rajža, Ljepo moli roženkrane. Sam Ježuš ji hre napruti, Oj prelubi sinak nje. Gnada, gnada mati moja, Kaj ste takoj žalostna? Ali ste teha žalostna? Ki vinske terte ne rodjo? Jes nisem teha žalostna, Ki vinske terte ne rodjo. — Marija po pulji rajža , Ljepo moli roženkrane. Sam Ježuš ji hre napruti Oj prelubi sinak nje. Gnada, gnada mati inoja Kaj ste takoj žalostna ? Ah ste teha žalostna, Ki duše v vicah vpijejo? ena porodnica. iz Kastanjivice Lli/.o Deviua.) Ki duše v viceh vpijejo, Vas na pomoč kličejo? Jes nisem teha žalostna , Ki duše v vicah vpijejo. Jes nisem teha žalostna, Ki vinske terte ne rodjo. Jes nisem teha žalostna, Ki žitne polje ne rodjo. Jes sem le leha žalostna, Ki se mi smili buha žjana ; Ki na purodi že stoji Šestnajst dni, šejstnajst noči, Šestnajst dni, šestnajst noči, Pa se nečeš čjez njo vsmilit. Kako se čem čjez njo vsmilit Ki roženkranca ni molila, Roženkranca ni molila, Ni Bohu se perporočila. Marija je hore vstala Ano k buhej žjani šla. Vstante hore vi žjanica, Začnite molit svjet roženkrane. Svjet roženkrane začela molit, Začela molit svjet roženkrane. Ha še dobro ni zmolila, Je mlado dete že rodila. Bohu se je perqoročila Noj ljubej devici Mariji. Lubej devici Mariji An vsim lubim svetjeiiikam. Poslušajte vsi dokliči An vse žjane zakonske. K svetarn mašam hodite, Ljepo molte svjeti roženkranc. An Bohu se perporočite An ljubej devici Mariji. Lubej devici Mariji An vsim lubim svetjeiiikam. Amen! Rajska ptičica. (Štajerska iz dolinskega btifoBre7.ee, zapisal g. Ulaga. ČudnoViito je to, da je pripovedka od rajske ptičke 11 Kusii tudi znana, poglej: linssisches Leselmclr voin Heym , Riga 1805 ua strani 22.) V kloštri mnihov sedemnajst, Ta osemnajsti je gvardjan biv. Pa ena tičea perleti, Na niskim oknu posedi. Začela je s kluncam pikali, Od raja nebeškega pevali. Na to počasi odleti, Mladga meniha več v kloštri ni. Oj odpri, odpri vratar mlad, De trudne noge počinejo. Pa kdo si ti, al kaj si ti, De tak pozno še v klošter greš'? O vratar mlad jes sem menih tist, K je včerej za tičcoj s kloštra šov. Minihi se vkup zbirajo, Stare bukve prebirajo. Preteklo je že tristo let Tristo let nu osemdeset, De je en menih s kloštra šov. Na to mi menih prebledi, En bev golobček v nebo zleti. Književni pregled♦ Slovenski koledar za leto 1851. Na svitlo (lan od Miroslava Vilharja. V Ljubljani natisnil Ignac. žl. Kleinmajer, Serčna radost mora ^ vsacega pravega rodoljuba obiti, ko pomisli kako veselo i spešno domače naše slovstvo napreduje i od dne do dne lepše i čverstejše rastlike poganja. Novi dokaz tega je nam ovi mični slovenski koledar, slavno delo našega iskrenega za majko Slavo nevtrudlji-vega rodoljuba g. Vilharja, kteri se je tu zopet prav izverstnega pesnika skazal. Razun navadne pratike, neklerih soinnjev i. t. d. obseže tudi v kratkem naj imenitniše prigodbe do sadajnega časa, in kar temu delu naj večo ceno da, so njegove mične pesmice i basni, med kterimi nam posebno taiste dopadejo, ki imajo naslove vsih 12 mescev. Podamo tu dve našim bravcem v poskušnjo i razsojo . M a r c. Metuljček, metuljček, Kaj hočeš buditi Zakaj tak hitiš« Cvetlice lepe, Prezgodaj, oh ljubček, De zdvignejo stajat Okoli ferliš! Ledene glave ? Saj ni še p r i j a 11 i c Alj, mene clo prašaš , Rumenih nikir, v Ce jaz še gorim'? Pod soncam, pod luno Ce.sim kaj pridobil? Kraljuje še mir! Če še kaj želim? Metuljček, metuljček, Ne prašaj zato! Teb' svoboda cvete, Men' nikdar ne bo! November. Lipa, tvoj kine se otresa, Znam, de žaluješ, oh mila! . Strašen raztepa te piš ! Zi m a pa v e č n a ne b o! Zalostinosne v nebesa Pomlad ti spet povernila Nage mladike moliš! Kine bo z' darljivo roko! Nježne peresca zelene Men' paje pomlad pretekla (Pomladi blaženi dar), Zima že terka z močjo: Krog po dolini razžene Ni ne železa ne jekla, Zime sin — divji vihar! De bi branila pred njo! Miroslav. I na koncu ne moremo druzega kakor serčno vošilo izreči, da nam taj mični koledar še mnogo mnogo let izhaja! Znotrajna i zvunajna oblika se je nam prav prikupila. Obseže 72 strani. Dobi se za 20 kr. sr. tudi v Celovcu pri F. žl. Kleinmajerju. Zi vino zdr a v il s tvo za ž i vi nozdr a v n ik e , živinorejce, kmetovavce in posestnike živine sploh. Pod tim naslovom menita učena gospoda Dr. Bleiweis in Dr. Strupi te silno imenitne bukve po potu naročbe izdajati začeti, ako se 400 naročnikov oglasi. Oglasi za naročbo so zadnji čas do vsih Svetih odperti. Obsegle bojo: 1) nauk podkovanja zdravih in bolnih kopit in ozdravljanje vsih kopitnih bolezin, 2) poznanje vsib vunanjih in notranjih delov, iz kterih živinske trupla obstoje, in njih opravil v zdravim stanu, 8) obširni nauk živinoreje domače živine vsacega plemena, in njenega plemenjenja, 4) razlago bolezni sploh , 5) popis vsih zdravil sploh, in kako se rabijo, 6) nauk o spoznanju in ozdravljanju vsih vunanjih in natranjih bolezin konj, goveje živine, ovac , koz, prešičev in psov, 7) obširni nauk pri porodih, lahkih in težkih, naše domače živine, 8) poduk v razsojevanju vunanjih oblik (vunanje podobe) živine, 9) poduk klavno živino in meso za vžitek ogledovati, 10) sodnijsko živinoznanstvo, to je, kako se pri kupovanju, pri pravdah z as t ran kupljene, ranjene ali scer poškodovane živine po postavah ravnati. Vsak lahko iz tega pregleda zapopade obširnost teh bukev in njih koristnost, da bojo zares prave hišne bubve, v kterih se bo svet in pomoč za vsako potrebo našla. Cele bukve bojo obsegle 40 do 50 pol (Bogen). Vsak teden pride ena pola na svitlo, ki bo veljala 4 kraje, dobrega denarja. Vsak, ki se na te bukve naroei, pošlje v zagotovilo naročbe 40 kraje., ki se bojo porajtali za plačilo p os lednih (zadnih) deset pol. Serčno je želeti, da bi se prav prav veliko naročnikov nabralo! Zmes, Na uspomenu Lavoslave Kersnikove. Naša milena domorodkinja je uinerla 17. maja 1850 u 17. godinici svoje starosti. Lavoslava je s svojimi nježnimi pesnicami naduševala naše bratre, ona je valjda u mnogoterom serdcu probudila čut domoroden i vsom pravom pevala: Ja sim mlada Ilirka. Ovu cvetlicu ljubezni joj na preranu gomilu položim s tužnim serdcem, premda meni ne bi osobno poznata. Nemila sudbina je tebe, krasna ružo! u naj lepšem cvetu pokosila. Tvoj glas, šumu vod podoben, je kako zeleno listje i krasno dišeče cvetje po širokom polju raztrosila; poslušatelji tvojih nježnih pesmicah iz dna domorodnoga serdca za tobom uzdisaju i gorke solze rone. Otu-žnost nam serdca cepi, kada se tebe, jasna zvezdo! setjamo, koja si nam mračnu noč veselo razsvetljivala, svojom lirom sedmoglasnom unimaje persa hrabrih bratov in milih sestricah za matku veličastnu, za domovinu premilenu. Tvoja uspomena, sestrico! jošče vsejednako živi i živela buda, dok preteka kerv slavjanska naše žile, dok dam puca zdravo serdce za majku Slavu. Prestani dakle serdce moje! koriti ljuti udes; prestani oko moje! solze točiti za nadušenu domorodkinju. Ona več miruje u naručaju inatke slavne, neprestano gleda u majkino oko, koje joj kaže: Moje, kčerko! sledila si trage. O milena krasne zadače kčeri slavjanskih ! Vi imate u mlade grudi dečice svoje nježnu čut sladkoga rodoljubja usaditi; vi imate našu nade-polnu mladina bistriti i hrabriti za buduče poslovanje na širokom, skoro povse pustom polju Slavjanstva, koje nove sile, novu snagu za nove čase zahteva, jerbo sreča ili nesreča domovine i vas zajedno stiže. Je-dini pogled iz očiuh domorodne deve, jedina reč iz ustih slavjanske ženice zamore razplamtiti vsako mužko serdee k junaštvu, buduč da su vse njihove čuti i misli nekakvim tajnim vozetom s našimi živo skopčane. One nas vode kako angjeli, one nas obsevaju neizrekljivem čarom bo-žanstvene miline i nam pružaju sladku nagradu vsih trudovah naših. Gojite dakle mile sestrice! domorodnu čut u svojih njedrih, sadile ju u mlada persa dece svoje, da nam uzplamti živim plamom domovina prostrana od morja sinjega vse do morja beloga, a životvorni žar hoče prosipati neizmerne plodove po ravnoj zemlji slavnih sinkov majke Slave. Radoslav Razlag. Pastirski list Diakovskega i Sremskega biskupa. Ove dni smo sprejeli pastirski list visokorodnega gospoda Jožefa Jurja Strossmajerja, novo posvečenega Diakovskega i Sremskega biskupa i iskrenega rodoljuba slavonskega. Zlate resnice so Iu zapopadene. Naj si jih vsaki globoko v serce vtisni! Zavolj pomanjkanja prostora povzeme-mo iz njega samo tretji del, ki o narodnosti i domoljubju govori, kakor sledi: »Tretja vejica sadašnjega duha je narodnost i domoljubje. Ljubi moji! Da smo se tu al ondi rodili, da smo udje tega al unega naroda, pride od Boga, brez čigar svete volje ni vrabec iz koče na kočo ne preleti, ni vlas niz glave naše ne pade. Ljubav domovine toliko je prirojena človeku, da vsaki, ki ima le kolčkaj nježno serce; z isto lajno naravjo domovine svoje v neko ožje obeenje prijaznostii i ljubezni stopi. O kako radi ogledamo po dolgem bivanju v tuji zemlji sopet domače šege i navade! O kako milo oči obračamo na berda, koja so se nekdaj našemu detinskemu glasu odzivala! O kako radostno posetjamo dobrave, obhajamo polja, pozdravljamo reke i potoke, koji so bili nekdaj priče naših zabav! V tujej pak zemlji, koliko veselje občutimo, kadar bodi si poslednjega prostaka od roda i plemena svojega opazimo! Zakaj dozdeva se nam, da v njim samem celi narod svoj gledamo, pozdravljamo , ogerljujemo. Vse to belodano pokazuje, da nam je ljubezen do roda i domovine božja roka v serce vsadila. To nam naše znotrajno čutje kaže; vera pa nam dva veličanstvena izgleda domorodne ljubavi predočuje; jednega od samega odrešenika našega, koji se pogledav na Jeruzalem i pomisliv na zla i nesreče, ktere je to meslo zbog svoje ter-dovratnosti preterpeti imelo, vžalostil i plakati začel. Glejte, kako se je neka osobita ljubezen do domovine i naroda svoga našla v božanstvenem sercu onega, koji je ves svet z neizmerno ljubeznijo prigerlil, i z žert-fovanjem samega sebe odkupil! Dobro opazuje verh tega učeni Bossuet (Politique sacre liv. I. art. VI. 2. propos.), da je Jezus kerv svojo s posebnim obzirom na svoj narod profil, ter hotel, da se po žertvi, ktero je na lesu križa celemu svetu daroval, tudi ljubezen do domovine posveti. Drugi izgled ljubavi do naroda svoga nam podaje sv. Pavel Apostel, koji je, kakor se čita v posl. Rimlj. pogl._ IX., predvidiv u duhu zla i nego-de svojega naroda vzkliknul: »Žalost velika i bol neprestano obhaja »serce moje; želil bi, da bi sam bil proklet od Jezusa za brate svoje, »ki so mi po polti rojaki", to je: rad bi sam vse zlo, ki na rod moj čaka, prelerpel, ko bi ga le s tim rešiti zamogel. »Je tedaj znamenje »spočenega i z golim koristoljubjem opojenega serca, nečutiti ljubezni do »domovine v persih svojih". Pravi kristjan po izgledu svoga odrešenika i Apostelna narodov iskreno ljubi doni i rod svoj; sile svoje napredovanju narodne sreče rad posvečuje; strele, narodu svojemu namenjene, posebno pa one, ktere bi mu dušo ali serce raniti zainogle, krepko odbija; poslednič, ako je potreba, celo življenje svoje na žertvenik domovine z veseljem položi. Sreče pak i blagostanja naroda svoga kristjan ne meri z merilom ovega sveta, ki večidel tmino za svetlobo, in svetlobo za tnii-ne čisla, ki čislo slavo v gospodovanje in nepravdo, i narodno veličino v oholost i napetost stavi: timveč z merilom vere svoje, koja nas uči: da brez kreposti i čiste vesti ni sreče, ne napredka; koja ono ljubezen vzbuja, ki če celi svet v jedno telo spojiti, ter ljubosuma, preziranja i sovraživa ne poznaje, o sreči drugih narodov iz serca se raduje; koja ono pravoljubje v serce naroda vcepljuje, ki se ostro evangeljskega iz-jeka derži: Kar nimaš rad, da ti drugi store, i ti drugim ne stori; kar želiš, da ti drugi store, i ti stori drugim. Jezik narodni poslednič čisla kristjan ko naj večji dar božji; ko ogledalo, v kojem se duša i serce naroda svojega v svojej bitnosti po-kazujeta; ko naj močnejšo podlago narodnega izobraženja; ko naj spo-sobneje sredstvo, s kojim se na naroden duh deluje, kof blagajno, v kojej se vse duševno blago naroda znajde; zato vse, kar more, stori, da se jezik narodni izobrazi, obogati, oplemeni, vse pak od njega odvrača, kar bi ga ponižali, pokvariti, ostrupiti moglo; toda nikakor ne prezira jezike inostranske, timveč rad se jih uči, ter hlago iz njih zajeto v blagajno naroda svoga prenaša, po izgledu bučelice, koja po raznih vertovih svoj medni sok nabira, ter v svojo košnico nosi". Gotovo mora sledni rodomili Slavjan, take besede čilavši, iz polnega serca vzkliknuti: Bog živi še mnogo let, srečnej čredi takega pastirja, i milej materi Slavi toliko blagega sina! P. N e os krunje nj e. Rudeče lice venča Dekleta in mladenča Serca prerahel mir, Krepča njun' zdravja vir In dobrovoljnost obderži Kdor njuni bistroum množi Če preslrupeni slasti gad Se piknil njuni ni zaklad. Strast. Začetno slasti djanje Začara z rajam lok, Pa nje napredovanje Je tužnost, reva, jok Mladosti žarne lice Se mračno oblede Nedolžnost, sram device Se ljuto razcvete. Ternogorski. V litfJZl/M/ti — 160 — Smešnice. Slu/.abnik je pravdosredniku (dohtarju) koš rakov s listom vred v mesto nesel. Med potom pa 'nekej obsedi, koš na stran položi i za-dremlje. Med tem se mu pa vsi raki iz koša potepejo. — V velicem strahu donese on list brez rakov pravdosredniku. Taj ga prebere, ter se k služabniku oberne rekoč: „Moj dragi, v listu stojijo raki! — »Hvala Bogu", pravi zdaj strahu osvobodjen služabnik, »da ste jih u listu našli. Hudirji so mi vsi na potu iz koša pobegnuli. Neki gospodič se je v družini hvalil in bahal, da ga je rajnki gospod Paripatič u celem svojem živlenju samo jedenkrat vidil i mu vendar vse svoje premoženje zapustil. »To je vaša sreča ," mu pravi jeden njegovih znancev, »zakaj če bi vas bil večbarti vidil i tako dobro poznal, kakor mi, bi vain gotovo se reparja ne bil zapustil. Neki vrairajoč je dal takole svojo poslednjo voljo zapisati: Ničesar nimam: dolžen sim mnogo, kar še črez ostane, siromakom zapustim. Metlaji alj metulji so huda huda ovčja bolezen; ktera ovca jo dobi, večidel pogine. Serblji pripovedujejo od te bolezni sledeče: Nemci so enkrat hudiča vjeli i so ga vprašali, kaj je dobro za metlaje t i on je jim odgovoril: Ako so vse metlajaste ovce že pokrepale do ene, se mora ta ena trikrat gnati okoli tamarja, i potem ne bode krepnila nobena več, kakor ta sama. Neki tesar in zdravnik gresta po cesti, kar začne u bližnej vesi goreti. »Glej, glej!" zakliče veselo tesar »kako moja pšenica cveti!" Komaj to izgovori, spoderkne, pade i si nogo zlomi. »Glej, ljubi prijatelj!" pravi zdaj zdravnik, »tvoja pšenica šele cveti, moja je pa že zrela." Neka žena odkrije svojej prijatlici nekaj prav skrivnih reči, ter jo poprosi, da bi jih nikomur ne povedala. — „Ne skerbite se!" pravi pri-jatlica," bom molčala, kakor vi. Nekemu vojšaku je krogla obe nogi odtergala. »Na kaj sim le žin-jal," zavpije ranjeni, »da sim se tako zanemaral'? stokrat sim Bogu dušo i telo priporočil, i na te šantave noge sim čisto pozabil!" P r o* n j a Ker je Jadranski Slavjan, ki je nam toliko krasnih sostav-kov donašal, za čas prenehal, povabimo i poprosimo vse častite pisatelje i rodoljube, ki so doslej v njega dopisovali, da bi prihodnjič našo bčeli co s svojimi izverstnimi sostavki počastiti blagovolili. Vred. Pridjana je poslednja pol pola i zavitek, za spisovnik. Odgovorni izdatelj in tiskar: Ferd. zl. Kleinmajr.