SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XIX, 6	EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA	Junii 1972
Narodna kultura je tisto obližje, v katerem in iz katerega narod kot narod živi. Naj se ta razvija še pod takimi kulturnimi vplivi, dokler si jih narodna duša, to je značilna doživljajska osobitost narodne skupnosti more priličiti in jih prešiniti s svojim doživljanjem občeve-Jjavnih vrednot, more ohraniti tudi svojo osebitost, se ohraniti kot narod in svoje ude vezati v narodno skupnost. Ko kulturna stvariteljnost skupnosti oslabi, so tuji vplivi nevarni. In to se more zgoditi, ko se je odvzel ali izgubil lastni jezik, ki je lahko tudi objektivno dru-g(ačen) jezik kot ostali, lahko pa je objektivno isti, kot ga uporablja kak drug narod, a prisvojen kot izrazilo lastne bitne narodnosti.
Izguba jezika, ali oslabitev njegove izraznosti, povzroči ne samo premeno narodnosti, prehod V drugo narodno skupnost, temveč tudi prinese nevarnost raz-kulturjenja, izgube kulture kot dodelanega lika človečnosti, pa-nekega določenega, več ali manj dodelanega lika človečnosti, padec v neko novo primitivnost. To je hujše stanje kot prvotna primitivnost, ker je plod propada, ne več povratek v prvotno Nedolžnost, odprto sprejemljivost za kulturne vplive.
Po vsem tem je bistveni znak domovine tisti rahli pajčolan Pulture, s katerim je narodova domiselnost in ustvarjalnost Prekrila zgolj fizične akcidence Nekega ozemlja. Brez tega pajčolana domovina ni domovina. In narod je skupnost ljudi, ki lahko sicer, vsaj nekateri, žive 2unaj domovine, a so z njo porezani s tisoči vezmi, zunaj do-Niovine vsaj s spominskimi. Ko se pretrgajo te vezi, je tudi narodnostna vez v nevarnosti.
Narodnost, kakor jo pojmuje-mo, je torej v prvi vrsti kulturni pojem. Lahko je tudi političen pojem, saj pravilno ume-rana politika je le eno izmed kulturnih področij; vendar more narod v političnem pomenu 1 ifneti kdaj malo kulturne vsebi-^1^6, kakor le, že tolikokrat doka-^fila zgodovina. Vsak narod , tiVoodvrže kulturno narodnost ''UiUfra^ni, četudi le svojo, prič-i Je fMičevati ali omejevati kul-
vinko brumen
iskanja
slovenska kulturna prisotnost v argentini
Pred dnevi je izšla v Trstu pomembna knjiga SLOVENSKO ZAMEJSKO IN 'ZDOMSKO SLOVSTVO. Napisal jo je slovenist, literarni kritik in esejist JOŽE POGAČNIK. V II. zaglavju „Kulturnozgo-dovinske osnove“ govori pisec na treh straneh o kulturni dejavnosti slovenskega zdomstva v Argentini. Ta tehtni odlomek ponatiskujemo.
IX OROSKI m tržaški Slovenci žive vendarle blizu slovenske etnične in kulturne |\. enote. Slovensko slovstvo, ki nastaja na kontinentu >cbeh Amerik in v Avstraliji, takega stika ni imelo. Kriva je bila oddaljenost, po drugi svetovni vojski pa se je pojavil še močan politični dejavnik. Rojstvo slovenske zdomske literature na tleh Argentine (Buenos Aires) je bilo nasledek dokaj številnih slovenskih priseljencev (kakšnih 7000), ki so se med leti 1941 do 1945 znašli v nasprotnem taboru ter so po zmagi Osvobodilne fronte prostovoljno zapustili domovino. Med njimi je bilo veliko ljudi, ki so bili vešči peresa, polni ustvarjalnih moči in voljni aa kulturno delo. Ta skupina je po ustalitvi na novem življenjskem mestu takoj organizirala ustrezne gmotne in institucionalne pogtoje in je v nekaj letih ljudskoprosvetno dejavnost, ki je med argentinskimi Slovenci obstajala še iz predvojne dobe, dvignila na visoko umetniško in kulturno raven. Naseljevanje Slovencev v Argentini je že starejšega datuma. Ugotovljeno je bilo, da se je kakšnih sto družin preselilo v to južnoameriško državo že 1878. leta. Takrat je namreč argentinska vlada zaprosila dunajsko za pomoč v kultiviranju pampe, to pomoč so v glavnem sestavljali slovenski ljudje, ki so dopotovali tja kot Avstrijci. Danes njihovih sledov ni več, vsi so poargentinjeni. Drugi, številčno večji val, je prišel v Argentino v dvajsetih letih (cenijo ga na kakšnih 25 000 ljudi). Bili so to predvsem Slovenci, ki so po prvi svetovni vojski prišli pod Italijo, le nekaj jih je bilo iz Bele krajine in Prekmurja. Socialno so ta val sestavljali kmetje in delavci, ki so s pomočjo duhovnikov in jugoslovanske ambasade (Izidor Cankar) razvili dokaj živahno kulturno življenje (imeli so tiskarno, časopisje, šolo in društveno dejavnost).
Omenjeni val izseljencev ni našel stika s tretjim odlivom Slovencev v Argentino, ki se je dogodil po zadnji vojski. Za ta val je značilno, da je ob kmečkem in obrtniškem sloju imel skoraj tretjino ljudi z visokošolsko izobrazbo. Vsi so sicer preživeli mučno fazo prilagajanja, novemu okolju in utrjevanja eksistenčnih pogojev, v načelu pa je mogoče trditi, da so se v trdih življenjskih pogojih lepo znašli. Po podatkih iz sredine 1969. leta so takrat imeli 15 šol z nekaj nad 700 učenci, delovala je dopolnilna srednja šola, v okviru ukrajinske univerze je bil organiziran na filozofski fakulteti tudi slovenski oddelek. Sezidali so si 12 kulturnih domov, poslali med ljudi čez 80 duhovnikov, izšolali čez sto študentov za razne laične poklice, trenutno pa je kar deset Slovencev na državnih ali privatnih argentinskih univerzah za profesorje. Slovenska mentaliteta odseva tudi iz podatka, da so že leta 1955, se pravi povprečno pet let po prihodu, pokupili kar tisoč parcel in že zgradili približno pet sto lastnih hiš.
Argentina je dežela bogate in zanimive civilizacijske in folklorne tradicije (srečanje indijanskega in španskega sveta), katere dnšo je razkril Jose Her-nandez v epu Martin Fierro (1872-1879). Podoba gavča, ki je nosilec dogajanja, je po besedah španskega literarnega zgodovinarja Menendez y Pelaya „kot dih pampe. . . z verzi, ki pri*čajo o energiji neukrotljivega in primitivnega trpljenja v borbi s socialnim mehanizmom.. . z neko nostalgijo po civiliziranem svetu, ki ga odbija iz svojih prsi...“ Slovenski naseljenci so se spoprijemali s takšno materialno in duhovno resničnostjo, ta spoprijem je ustvarjal vrsto individualno zanimivih in splošno pomenljivih usod (življenjske zgodbe Angela Paulina, Ivana Benigerja, Ludvika Perniška in drugih). Po drugi strani pa so se Slovenci vključili v tolmačenje argentinske duhovne strukture kot znanstveniki (indijanska etnologija in lingvistika v delu Branke Sušnik) ali kot izvirni umetniki (gavčevski in indijanski motivi v slikarstvu Bare Remec). Za celotnost tega kompleksa je
— obrni —
SLOVENSKA KULTURNA PRISOTNOST...
važno omeniti tudi šport, v katerem so Slovenci v alpinizmu in smučanju priborili Argentini več pomembnih priznanj (na primer Dhaulagiri).
Tine Debeljak je ob priložnosti zapisal: „Ti priseljenci, v tretjini izobraženci, so začeli takoj organizirati novo slovensko skupnost in jo ohranjevali pod vplivi slovenskih tradicij prav v smislu modemih socioloških dognanj, da je samo tista inmigracija plodna, ki svoje prvine vnaša v novo okolje, in tako se - v tem primeru argentinstvo -koristno oplaja ob takem evropskem tradicionalizmu. Organsko stapljanje kultur in prehod v novo zasidranost v tu-zemstvo se mora pripravljati psihološko. Nagli in surovi prelom je psihološko lahko usoden in gotovo kulturno jalov."
To je en pogled na obravnavani problem. Skoraj istočasno
je prav tako predstavnik zdomstva (Vinko Brumen) pisal nekoliko drugače, in sicer takole: „Očitek bi mogli raztegniti: Koliko organizacij, koliko javnega delovanja, koliko zunanje skrbi za pravovernost na vseh področjih — a duha, duha službe resnici in pravici, je premalo. Ob vsej naši organiziranosti je naše občestveno življenje vedno revnejše, plitvejše in votlejše. Zato je tako malo privlačno, zlasti še za mladino, ki nam tudi zaradi tega uhaja.
Zato še enkrat: Če zdomsko slovenstvo hoče ostati živ in koristen člen slovenskega naroda, mora zlasti in v prvi vrsti služiti duhu ter oskrbeti in gojiti ,božje življenje' zlasti ustvarjalnega kulturnega dela. Vse ostalo nam je lahko navrženo, ne pa to."
Razsežnosti zdomskega kulturnega ustvarjanja so zakoličene med navedeni dve izjavi, v njih pa je skrita tudi njegova prihodnja usoda.
editorial
LA SENjTENCIA recafda sobre el conocido escritor rušo Anatolij Levitin, condenado a tres anos de reclusion en un campamento de trabajo, vuelve a actualizar el tema de llas limitaciones que en ese aspecto existen en la Union Sovieitica.
En este caso, como en todos los ptros que lo precedieron, el cauti-verio impuesto lo es mas al pensamiento que a la persona ffsica del escritor, pues es a aquel, mas que a esta, a la que particular-mente teme un regimen que no ha vacilado nunca en aplicar toda suerte de prchibiciones, expresas o no, a cuantos pretenden escri-bir por cuenta propia. Es bien sabido que en Rusia no hay papel disponible, ni imprenta, ni distribucion, para aquel que no cuente con el asentimiento de la censura oficial; y esto es tan valido para el novelista como para el poeta, el ensayista, el dramaturga, el historiador o el periodista. Recordemos, sin remontarnos muchos ahos, la cesantia del director de la revista “Novij Mir” (Ailexander Tvardovskij, recientemente fallecido), la fuga de Anatoly Kutsenov, la expulsicn de Solzenicin —premio Nobel 1970— del sindicato de
kulturni večeri
ki so bili
SIMBOLI SLOVENSKE NARODNOSTI IN DRŽAVNOSTI
je bila tema 2. letošnjega kulturnega večera, v soboto, 3. junija ob osmih v gornji dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu. Večer, ki je bil v okviru zgodovinskega odseka na vigilijo praznika Junakov, je vodil vodja odseka doktor Srečko Baraga, ki je ob začetku udeležence pozval k molku za spomin padlim slovenskim herojem. Nato je o gornjem predmetu predaval dr. Tine Debeljak. Obdelal je zgodovinsko obdobje od Karantanije do naših dni; označil je
kulturni večeri
ki bodo
samoodločba narodov in narodnostno načelo
(3. kulturni večer, v soboto, 17. junija 1972)
V majski številki našega lista smo zapisali vsebino tega večera s predavanjem dr. Alojzija Kukoviče DJ o gornjem predmetu. Večer bo v okviru filozofskega odseka, predavanje pa bo v celoti natisnjeno v 3. zvezku letošnjega Med-dobja.
spominski večer marijana marolta
(4. kulturni večer, v soboto, 1. julija 1972)
Večer, ki ga pripravlja predsednik dr. Tine Debeljak, bo ob polletnici smrti prvega in dolgoletnega tajnika Sloven-sek kulturne akcije, umetnostnega zgodovinarja, vodje likovnega odseka, pisatelja in esejista Marijana Marolta, s spominsko besedo in branjem Maroltovih deli
la suerte de los escritores en la union sovietica
escritores, y la detencion del escritor e historiador Andrej Alekse-jevic Amalr.ik. Pueden recordarse, ademas, las condenas de Daniel y Siniavskij; el aberrante caso de Medvedev, el biologa que osa atacar la censura de la correspondencia, y que termino internado en una clmica para enfermos mentales; y los muy conocidos y re-cordados casos de Pasternak, Litvinov, Guinsburg, Galaskov, Dobrovski!, el del cientifico Burmistrovic, e inclusive el del ex general Grigorenko, degradado y expulsado del ejoJrcito en 1964 por su constante participacion en movimientos favorables a la libertad de expresion La lista sena interminable, y solo revestiria cierta utilidad —aunque por distintos motivos— para aguellos que aun siguen pensando en el comunismo como sistema redentor de todos los males que agobian al mundo, o para guienes comparten escr premisa basica del Kremlin que afirma que “la libertad es urr prejuicio burgues”.
“La Prensa”, Buenos Aires
postanek slovenske zastave, grba in sedanje himne „Naprej zastava Slave. ..“. Končal je predavanje s pripovedovanjem o svojem lastnem osnutku besedila za novo slovensko himno, ki pa se je izgubilo. . . Predavanje so obogatili številni diapozitivi. — V razgovor je ob koncu posegel polkovnik Vuk Rupnik s pripombo, da pri slovenskem grbu ne gre za polmesec, kot je trdil predavatelj, ampak za izsek iz prsnega ščita, ki so ga bili celjski grofje privzeli v svoj grb.
p. e-
alojz rebula — ,,pilotova žena“ režijsko dramaturška analiza pred krstno predstavo
(5. kulturni večer, v soboto, 15. julija 1972)
Gledališki odsek pripravlja ta večer kot uvod v odrski krst Alojza Rebule radijske drame „Pilatova žena“, ki bo v petek, 4. avgusta 1972 v veliki dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu. Večer naj pozorno gledališko občinstvo seznani s prvinami Rebulove umetnosti, posebej še s t° dramo. Hkrati pa naj bi občinstvo pripravil tudi na p°' ■sebnost bližnje uprizoritve, ki bo predstavljena kot moderen sakralni gledališki akt, kot nekakšno občasno bog0' služje božje besede. Na večeru bodo sodelovali režiser, scenograf in igralci.
Predstave v Slovenski hiši bodo: 4. avgusta (krstna pred' stava) in ponovitvi 5. in 6. avgusta!
anton korosec
1872 - 1972
OB STOLETNICI ROJSTVA največjega Slovenca našega stoletja se s ponosom spominjamo njegovega državniškega in voditeljskega genija, pa tudi njegove iskrene in globoke ljubezni do slovenske kulturne rasti - dal nam je slovensko univerzo, akademijo znanosti in umetnosti, akademijo za igralsko umetnost, bogato vrsto kulturnih ustanov; bil je nesebičen, zaresen mecen slovenskega umetnika, znanstvenika, kulturnega ustvarjalca -in njegovega živega srčnega ognja za srečo, svobodo in čast vseh Slovencev, za enakopravnost 'našega naroda z vsemi drugimi svetovnimi narodi, za živo zavest slovenskega duha o svoji vekoviti pravici do lastne narodne in državne samostojnosti.
Spominu dr. ANTONA KOROŠCA posvečamo odlomek iz zapisov pisatelja Stanka Majcna, najbolj intimnega, dolgoletnega Koroščevega sodelavca in prijatelja, ki jih je bil pokojni mojster slovenskega ekspresionizma naslovil Moji Spomini na Antona Korošca in napisal 1963. leta. Tržaški reviji Most, ki jih je v celoti objavila (št. 29-30, 1971 ) - iz te revije odlomek pcnatiskujemo - jih je v objavo prepustila prof. dr. Marja Boršnikova, čuvarica Majcnove zapuščine.
,, v slovenski literaturi ni blasfemij...ct
DR. KOROŠEC je imel visoko razvit umetnostni okus, ki si ga je vzgojil z mnogim čitanjem, z obiskovanjem gledališč, zlasti na Ditnaju, pa tudi drugod — saj je bil v Beogradu stalen gost v drami. Glasba ga ni zanimala.
Kot tridesetletnik je kumoval mojemu prvemu literarnemu poskusu. Bil sem v nižji gimnaziji, on urednik publikacije Cirilove tiskarne v Mariboru. Pošljem zgodbo za podlistek s psevdonimom Plevec (kaj me je navelo na ta psevdonim, ne vem, najbrž že zavest, da sem pleva). Doma nihče ni vedel za to, pa čeprav mi je zlasti oče ostro gledal na prste, kaj počenjam na mizi. Podlistek izide, nihče od domačih ne sluti, da sem Plevec jaz. Le dr. Korošec mi od strani gleda v latinsko preparacijo - najbrž je primerjal pisave - pa neče: „Kdo neki je ta Plevec?" Meni so zardela ušesa, dr. Korošec pa: ,,Le napiši še kaj in pošlji, očetu ne bomo nič povedali!"
»Pisatelj sme oblikovati tudi zlo, samo pri pravem koncu naj ga prime. Vse je odvisno od prijema." Ko te njegove sodbe nisem dočista razumel — bilo je že v poznejih letih -*ni je to pojasnil na konkretnem primeru: „Ni dolgo tega, ko sem gledal na odru Franka Wedekinda dramo Musik. Delo je od konca do kraja zgrajeno na nemorali: glavna ^seba prvič izven zakona umetno odpravi telesni plod, obsojena je in odsedi kazen, drugič pa, spokorjena, izven zakona otroka porodi, a otrok umre. Mene je ta drama tako Pretresla, da tisto noč dolgo nisem mogel zaspati. Wede-kind je velik pesnik." (Istega mnenja je bil tudi Oton Zupančič.)
Pad se je pogovarjal o slovenski literaturi, ki jo je odlično Poznal, zlasti moderno. V mlajših letih je čital vse. Do Vana Cankarja ni imel posebnega odnosa, najbrž zato ne, kor Cankar ni risal jakih, borbenih značajev. Rad pa je ci-Pral Otona Župančiča. V njegovi beležnici sem videl izpisan Uiarsikak citat iz Župančičevih pesemskih zbirk. Domne-Varn, da si jih je izpisoval zato, da jih prilično uporabi ^ svojih govorih. V beležnici sem videl in iz njegovih ust slišal h.pr, 'zaifejči kitico iz 'Sentimentalne romance:
V zapojmo le„ saj smo mladi,
?aT smo mladi in zdravi, lr‘ kadar žalost mimo gre,
1)r' nas še he ustavi. ..
Vogovpr je nanesel na, blasfemije, bogokletstva v literaturi. Kekdo je omenil, da Stanko Premrl v oceni Lajovičeve fkfadbe Serenada na besedilo Otpna Župančiča besedilu'očita asfemipnost, in .skla.dgteljem,jssetuje, naj se ogibajo: .tai-tekstom. (V, pesmi je nporabljen. izraz ,,hoditi,iiai faožr Jo pot" za ponočno popotovanje pod okno. .ljubicej); :Dr-?,pj° še .dolgo mi ..blasfemija Vsa j lenem, je slasena na akord:uPi-e^^eklejovo posteljo;stqjLkerub »'me-
čem, stražnik te postelje je sam Oče nebeški. (Zakaj potem ne bi smel reči, da hodi na božjo pot, ko hodi pod dekletovo okno? Sicer pa hoji na božjo pot pravimo tudi .romanje*. Moja mati, do dna duše pobožna žena, me je večkrat vprašala, kadar sem prišel pozno domov: ,Kod si romal?1 V slovenski literaturi sploh ni blasfemij." Ko je nekdo omenil prvo izdajo Cankarjeve Erotike — ,,To ni blasfemija, to je obup siromaka." Mislim, da sem jaz tisti, ki je omenil Župančičevo pesem Ob Kvarnem. Dr. Korošec: „Ta stvar bi bila še najbližja blasfemiji, vendar bi si jo upal zagovarjati, če bi kdo Župančiču očital blasfemijo. Imam razloge za to." „Kakšni so ti razlogi?" „Prvič moraš vedeti, kaj je blasfemija. To je točno opredeljen pojem v vašem posvetnem kazenskem pravu, pa tudi v katoliški moralki. Blasfemija je žalitev božjega bitja, in sicer z izrazi, s kakršnimi tudi mi ljudje žalimo drug drugega, iniuria. Namen žalitve ne sme manjkati: animus iniurandi. Kje je v Župančičevi pesmi, ki je, mimogrede povedano, ena njegpvih najzanos-nejših, namen žalitve ? Župančič trdi, da je morje lepše kot sveti križ. Vsak večer pokleknem pod križ, preden ležem, in vem, da ni lep. To so današnje vislice. In vislice so še humanejše orodje od križa. Trdi, da je morje starejše kot sveti križ. Temu ne more nihče oporekati. Da bi pa bilo tudi močnejše od križa, je nelogična misel: Stvarnik je vselej močnejši od stvari. Vendar se v tej tretji točki Župančič ne obrača proti križu, temveč proti služabnikom križa. To pa ni blasfemija, in naj bo žalitev še tako krvava... Ne strinjam se z vsebino te pesmi, jaz je nikoli ne hi mogel napraviti, proti očitku blasfemije pa bi si jo upal braniti."
Kakor glasbena, tako mu tudi likovna umetnost ni bila pri srcu, edino za karikature'mu je ,.igral živec". Zlasti če so bile duhovite, se jih ni mogel nagledati — šablonskih ali celo šušmarskih ni. marp.1. ...Tudi JjariKaturist jc. lahko umetnik." Pn tem mu je bilo vseeno, ali . je predmet ka-.i-ikiranja on sam ali kdo drug. Med nekirh njegovim mi-iništrovanjehi v notranjih postih šo bile v Beogradu rabuke.
.Demonstranti '.so metali kamenje na žandarmerijo, vojak je. .odgovarjal s . puško. Smrtnih , žrtev ni bilo. Drugega dne so bili ilustrirani listi opozicije polni risb, kako dr. Korošec v talarju, koretlju in s štolo čez ramo vodi oboroženo silo v borbi r,z, (ljudstv:om‘t.:;Tatar-je;..okrvavi jen; ,bpii koretelj lisast od krvi. . . Nam v kabinetu se te risbe nfso zdele pomembne,-5>ač pa:.neokusne;. ,zgrožaR:smp;se:pbinjih. Dr. Korošec je iž 'vrstfe'risb izbral dve,' tri, češ posrečene ,so, m; je'-velel »Slovenskemu, sekretarju Vladimiru šenkii, Pjaj/ jih zbiradn tepi'v poseben zvezek. Ob.koncu •miništroVa'-pjaj je, bil . ta., .z vezek ■ debel , album smešndštij satire lin favn-^skpga/rogapja .na', rajiun ,dr. Korošca- 7-udrr Korošcu:.v užb-tek in veselje. ::
pogovori z ustvarjalci
V majski Številki GLASA smo natisnili pogovor s slikarjem Božom Kramolcem; tokrat tega našega, v kanadskem svetu uveljavljenega: ustvarjalca, preds/tavljamo kot pisatelja.
pisatelj
božo kramolc
Vemo, da je v vas ne samo likovnik, slikar, marveč tudi knjijževnik, pisatelj. Zanima nas, če^ je tudi pisanje vaš poklic, ali pa je samo nekakšna obstranska veja vašega likovništva?
Moje pisateljevanje je z,aradi različnih vzrokov zgolj priložnostno. V Ljubljani sem začetniško sodeloval pri literarni Naši volji in žurnalistično včasih pri Jutru. Napisal sem v Spittalu v Avstriji zbirko pravljic in za Koroško kroniko nekaj črtic. Objavljene so bile moje črtice in novelete tudi v Koledarju Svobodne Slovenije. (Eno je prevzel v svojo antologijo Dnevi smrtnikov tudi Alojzij Geržinič, ko je knjigo izdala Slovenska kulturna akcija. - Op. ur.) Od časa do časa delam zdaj na svojem romanu, a to pot v angleščini. Mojo literarno „žetev“ je v tržaški reviji Mladika ocenil Martin Jevnikar pod rubriko Sodobna slovenska zamejska literatura.
V rokopisu imam večjo zbirko pesmi v angleščini, katerih večji del sem poslal v oceno uredniku Francetu Papežu v Buenos Aires.
Menite, da naleti slovenski zdomski pisatelj, če piše slovensko, še na odziv pri zdomskem bralcu? Je vredno pisati slovensko, dokler je matična Slovenija naši knjižni ustvarjalnosti zaprta, četudi jo zdaj že omenja, zapisuje, ocenja in priznava?
Pisatelj izseljenec naj piše v jeziku, ki mu najbolj leži. Če je bil vzgojen v Sloveniji, bo njegovo slovenstvo prišlo do izraza samo po sebi, ne glede na jezik, v katerem piše.
Pisati in obenem skrbeti, če nas bodo v Sloveniji opazili itd,, je prav tako nesmiselno, kot pošiljati dekletu, ki te ne mara, rože in slaščice! Kvaliteto je slednjič nemogoče ignorirati.
Naj pripomnim, da živim že 24 let v Kanadi, prej pa sem tri leta prebil v Avstriji; se pravi - 27 let v inozemstvu! Kričati o slovenstvu po toliki odsotnosti iz domovine, po moje ni realno, posebno še, ker sem v Sloveniji živel le 23 let.
Naj omenim še, da nekateri v Amerikah rojeni otroci morda še govorijo slovensko, mislijo pa angleško ali špansko. Smo, verjemite ali ne, kanadski, ameriški, argentinski Slovenci !
Kaj menite o sodobni slovenski beletristiki? Kaj posebej o zdomski?
Premalo na žalost poznam slovensko sodobno beletristiko, da bi vam lahko povedal mnenje o nji.
Od zdomskih pisateljev je bil po moje najmočnejši in najbolj izviren pokojni Ludve Potokar. Študiral je novinarstvo v Clevelandu, potem pa se je umaknil med gore v naši kanadski Britski Kolumbiji. Iz njegove študijske dobe, pa iz prvih let na železniški progi v omenjenih gorah hranim večjo zbirko njegovih pisem meni. Ta pisma imajo literarno in kronološko vrednost. Njegova opazovanja ^slovenskega" Clevelanda, emigracije in kulturnikov so izvirna. Vem, da je v rokopisu zapustil dva romana v slovenščini, kup črtic, novel ip. Pisal je tudi za Vancouver Sun v Britski Kolumbiji. K vam v Buenos Aires je na moje prigovarjanje poslal iz svojega romana, ki ga je namerjal nasloviti Dediščina lipovega boga, daljše poglavje, pa so mu ga vrnili s pripisom, da naši ljudje tega ne bi razumeli. . . Poglavje je naslovil Volitve. Nekaj časa je v Clevelandu urejal kanadsko rubriko v Ameriški domovini in izdal revijo Zapiski. Njegova zapuščina je zdaj menda pri vas v Buenos Airesu, kamor jo je bil, če sem pravilno poučen, zanesel nek slovenski duhovnik. Potokar je bil globok človek, zrel umetnik. Kot človek se kljub naporom ni mogel iztrgati ,.dediščini slovenskega lipovega boga", bolje - ni mogel te dediščine prilagoditi ameriškemu načinu življenja. To pa je v bistvu konflikt vsakega našega človeka v inozem-
stvu sploh, če seveda še misli. Ta konflikt je bil za Potokarja človeka-umetnika presilen in ga je slednjič strl.
Kakšen je vaš pisateljski nazor? Kateri so vaši literarni vzorniki?
Moji literarni vzorniki so v glavnem humoristi. Marc Twain (ZDA), Stephen Leacock (Kanada), Joyce Carry (Anglija), Giinther Grass (Nemčija). Od vseh umetniških talentov je verjetno najredkejši oni, ki ga Bog podeli humoristu. Moj najljubši roman je „From Horses Month" (Joye Carry). V njem pisatelj smeši vse „svete“ britanske tradicije. Angleški karikaturist Searle prav isto počenja v risbi. Si predstavljate slovensko povest, v kateri bi^ pisatelj komično seciral naše veljake in jih tako z nebotičnih podstavkov postavil na trdna, realna tla?
Na moderna literarna gibanja zrem „with a sense of humor".
Kaj menite o publicistiki pri Kulturni akciji? Kaj želite in pričakujete od Glasa in Meddobja?
V	Argentini opravljate z založništvom slovenskih knjig veliko in kvalitetno funkcijo. Kar se periodičnih publikacij tiče, vprašajte za resnično kritiko naše mlade, v Amerikah rojene ljudi.
Franceta Papeža pesem v španščini v zadnjem Meddobju je napredek: pesnik se z njo prav gotovo približa mladi generaciji.
Kaj si želim od Glasa in Mcdobja? Sodobne publicistike, razpravljanje o naših sedanjih problemih. Dvomim, če bi mogel danes še brati razpravo o Ev. Kreku, Slomšku, Korošcu, ali o ..slovenskih narodnih praznikih" okoli prve svetovne vojne.
Večina zdomske publicistike je bistveno in stilno „pre-television".
Sezite po knjigah kanadskega genija Marshala McLuhana (..Understandin Media", „The Medium is the Massage"). Pesmi Vladimira Kosa iz Tokia pričajo, da pesnik novo, televizijsko dobo razume. To je napredna in izvirna poezija.
V	opremi vaših knjig bi rad gledal vedrost, veselje, sodobnost!
Kaj sme Kulturna akcija poslej pričakovati od Kramolca likovnika in od Kramolca pisatelja?
Na vaše prijazno povabilo sem g. Papežu poslal reprodukcije svojih najnovejših slik za umetniško prilogo 3. zvezka letošnjega Meddobia, pa, kot sem omenil, tudi zbirko svojih pesmi v angleščini.
Kaj bi želeli posebej povedati slovenskemu zdomskemu ustvarjalcu? Kaj Slovencem sploh?
Današnji svet je vplivan po boju dveh materialističnih sistemov: komunizma in kapitalizma. Pa je vplivan tudi po tehnoloških napredkih: televizija, atomska energija, pilula A nič manj je vplivan po ekumenizmu Janeza XXIII. 'Zanimivo, da njegova filozofija verske strpnosti, ljubezni in mednarodnega.razumevanja med našimi zdomskimi skupinami posebnih sadov ni rodila, četudi se premnogi neprestano trkajo na svoja katoliška prša. . .
Lepo bi bilo - če bi to bilo mogoče, - da bi vsi Slovenci sedli za mizo, kot smo mladi arhitekti počenjali v gostilni „Tenente" za Gradaščico v Ljubljani, in se pogovorili kot ljudje. Beseda ni konj! (Ne pozabimo, da v Združenih državah vsako leto umrje zaradi srčnih bolezni prav tolikšni število Američanov, kot nas je vseh živih Slovencev!) še vedno čujem svojega profesorja mojstra Jožeta Plečnika> ki je ob naših debatah v gostilni „Tenente“ skrbel za nas^ dobro: ..Gospodična Rezika, še en Štefan! Fanje so žejni-
In žejni smo v emigraciji — VSI.
n j , toronto - buenos aires, maja 19^'
literati
srečanja
ZDOMSTVO JE, o tem ni dvoma, vendar je že danes težko ugotoviti m v prihodnjih letih bo še težje, če ne sploh nemogoče, kaj je zdomstvo, kam je namenjeno, kje so njegove meje. Kdo naj odgovori na to ? Ali so zdomstvo, naše organizacije, skupine, društva, akcije? Ali so zdomstvo posamezniki ? Ali se kaže v naših zgodbah, premikih, iluzijah? Ob posebnih prilikah ga začutimo kot ustvarjalno ali kot poslanstveno zdomstvo, pa tudi kot umirajoče zdomstvo. Naše možnosti obstoja so v spoznanju naših notranjih zakonitosti in meja - literati jih morejo prikazati otipljivo in sočno: prepiri za in proti, teženja naprej in nazaj, razmerja med posamezniki, razmerja med skupinami etc.
SREDI zdomstva, 18. aprila zvečer. Nebo se počasi niža in širi; svetla modrina se spreminja v nekaj daljnega, pomirjujočega. Naš pogled na svet in čas je realen, širina nam je že skoraj ubila strasti, pogled na svet nam postaja umirjen. Počasi se pomikamo prek oceana cest in avenij — nikamor se nam ne mudi.
Po skoraj dveh urah vožnje pridem na določeno mesto. Vstopim. Majhna soba v Slomškovem domu - se zdi -je postavljena v čisti slovenski svet. Ampak člani literarnega društva so si zakurili nocoj ogenj na dvorišču in posedli okrog njega, ko da bi bili na terenu. In v resnici so. Tine Debeljak govori naglo, požirajoče, da ga komaj nazumem. Ogenj mu riše čudne jezike po čelu, včasih ga sence popolnoma zakrijejo. Pije vino in oživlja spomine, ki izhajajo iz njegovega socialnega ekspresionizma zgodnjih predvojnih let. Ima nove teorije o Balantiču, a jih ne izda.
Pravilno zdomstvo je to: ob koncu dneva se sestaneš z nekom, ki se tudi mora sestati z nekom in se pogovoriti v domači besedi. Govoriš in ne gjedaš nazaj, se ne obračaš v preteklost. Sedem k družbi: Tine Debeljak, Mirko Kunčič, Joža Vombergar, Jože Krivec, Karel Mauser in še nekaj drugih. Manjka igralec, tudi arhitekta ni. Skoraj v ognju sedi oseba v kuti — ne govori. Prijateljski sestanek literarnega društva je to, proslavitev šestdesetletnikov in sedemdesetletnikov, sprejem novih članov*, napredovanje drugih, Poslovitev starih. . . Beseda zdomstvo ima pravzaprav raz-k-čne pomene in vrednosti z ozirom na svojo razsežnost. Važno je ločiti zdomstvo posameznikov, zdomstvo skupin ^n zdomstvo vsega slovenskega občestva v tujini. Verjetno ko v prihodnjih letih zdomstvo sknpin tisto, ki bo najbolj °hranjalo našo zavest in najdlje nosilo slovenstvo v teh deželah.
Ogenj nas druži. Karel Mauser, suh in skoraj črn, se skladja nadenj in v nekaki gorenjski moškosti in samozavesti Povzema in utrjuje besedo. Poleg njega sedi Mirko Kunčič, droben, miren in navidezno tih. V nekem pogledu je njegovo P^sto sorodno Mauserjevemu domačijstvu. Blizu sta tudi Lombergar in Krivec. To je Slovenija starih pozicij, simbol krščanskega kmečkega človeka, Slovenija gorskih vil, triglavskih rož — da, meje našega zdomstva segajo prav d? tja. Ampak samo v najčistejših, jasnih dneh je mogoče Vldeti od tukaj ,.preko", v tisti triglavski svet, v gorice in Sozdove. Drugače ne. Ta svet ne pozna pravljic in bajk, iS°t jih poznamo mi. Bajke Amerike je treba jemati zares. /,u ima vsaka stvar, na primer, svojega škrata — gnoma, Pi nenehno gleda na stvari in jih varuje. Tako je radi teh Jtuhov Amerike nevarno pobrati kamen, posebno tisti, v Paterem je zlata žila; nevarno je utrgati rdečo rožo, od-°miti vejo ali uloviti žival. Pravtako je treba prositi duha 28 dovoljenje, če se hočeš podati preko reke, na goro, v P,'ei‘ijo ali v pampo. Indijanci to vedo. zato je med njimi Pialo utopljencev, malo se jih ponesreči v gorah.
^eje zdomstva so v naši literaturi, ali bolje, meje zdomstva °do določene v naši literaturi; so pa že v naši mladini, ki
komaj pozna našo literaturo, se ne briga za naše „meje“ in se ne zaklinja na ideje, ki so se pokazale za prazne in varljive. Literati sestavljajo zdaj o tem obširno poročilo, navadno pišejo v gostilnah, se prerekajo in iščejo zrelejših formulacij. Vendar jih je malo, ki še delajo in ustvarjajo. Mnogi so se zaprli in se ne prikažejo med ljudi. Kocipra, na primer, sploh ne vidiš; Javornik se potaplja v resnični tujini — morda je bolje tako. Družabni Zorko Simčič je odšel v gozdove in v gore. Tudi zanj je morda to bolje. Z J ur Čečem pa je tako: tisti popoldan, ko so se zdomski kulturniki in aktivisti pregrupirali, je skočil na cesto in se pri priči spremenil v gnoma, ki zdaj baie živi med kaktusi in kamenjem ter skrbno bdi, da bi ja nihče ne trgal prepovedanih rož in sadov in da bi nihče ne zašel predaleč v pampo.
SEDIMO pri ognju. Zvezde so na pohodu prek južnega neba dosegle skoraj polovico poti, vodijo jih v tem letnem času Tri Marije, kot pravimo tu pasu Oriona Govorimo o možnosti literarnega ustvarjanja iz zdomstva, o literatih, ki so tu, in o tistih, ki jih ni tu. Mi imamo svoje meje, oni imajo svoje. Naš svet je drugačen od tistega, iz katerega je bil slovenski literat navajen ustvarjati. Smo v posebnem položaju — postavljeni smo v tako bogato in polno stvarnost in vendar je vse neresnično, varljivo. Spominjam se: pozen popoldan je bil, ko smo prišli v Cuzco. Zahajajoče sonce je na široko razsipalo svoje žarke nad mesto, kjer je bilo mnogo oltarjev posvečenih njegovemu češčenju. Zgradbe in hiše, ki so se bleščale in s svojim srebrnim okrasjem odbijale žarke, so polnile vso dolino in se vzpenjale po pobočjih gora, ki so s svojimi mračnimi, gigantskimi oblikami visele nad mestom, ko da bi ga hotele obvarovati. Bilo je pozno in Pizarro je sklenil odložiti svoj vhod v mesto na naslednje jutro. Tisto noč so bile postavljene dvojne straže v taborišču; vsi smo spali z orožjem v rokah. A noč je minila brez neprijetnosti; zgodaj zjutraj naslednjega dne smo prišli v prestolnico, ki je po svojem bogastvu in množini zlata daleč presegala naše predstave o Eldoradu.
Zdaj smo sredi zdomstva, ki je sivo, rumeno, rdeče, rožnato in črno. V Slomškovem domu, v polnočnih urah. Tu so naši šestdesetletniki in sedemdesetletniki, ampak Mauser-jev obisk nas je postavil v naše meje: zdomstvo ob jezerih, kjer prebivajo ostanki Otavanov, zdomstvo na Ognjeni zemlji, zdomstvo Atlantika in zdomstvo Oceanije. Od Kartagine do San Francisca, od Tarsa do Lime. Zlato in pesek. Lepi kraji, kjer so pomladi bolj vabljive in dehteče kot na Slovenskem, in kjer so jeseni in zime neznansko otožne in žalostne. Da, to bodo dokumentirali ti stari literati in filozofi in zgodovinarji. Od tu bodo prinesli igralci zdomstva svoje tragedije in komedije.
TU SE ODREŠUJEMO, v teh svetovih odkrivamo razmerje do resničnosti in lepote. Zdomstvo je tu v svojem odre-šenjskem oblikovanju - tu živi bučno in skrito, tu se pohujšuje in prečiščuje. Prekleto! Tu smo razpeti v notranjem in zunanjem odreševanju. Ampak, kaj je zdomstvo? Literati so v tem trenutku - že so se odpravljali domov -začutili to vprašanje kot močan udarec. Vprašanja in odgovori lete vsevprek — tisoč vprašanj, tisoč odgovorov. Biti v tem in drugem svetu, živeti na mejah in zunaj meja. Zdomstvo je utopija! Kdo hudiča nas je spravil sem? Literati kričijo, zapisujejo, vprašujejo in se smejejo. Ne govori o tem! Mauser rohni: poslušaj, fant! Literati se za trenutek užalostijo. Nato se dvignejo — pozno je že. Debeljak pa še vedno govori, zdaj že skoraj kriči: Plešite, fantje, saj ste še mladi. Tudi mi smo bili nekoč.
FRANCE PAPEŽ
*OJAKn VAŠA GMOTNA OPORA SLOVENSKI
KULTURNI AKCIJI BO DOKAZ VASE LJUBEZNI
DO SLOVENSKE KULTURE V SVOBODI!
dogajanja
kaj je resnica!
OB PRIPRAVAH NA ODRSKI KRST REBULOVE DRAME „PILATOVA ŽENA“, PRI KULTURNI AKCIJI
SODNA DVORANA v grajski palači v Jeruzalemu v dneh velikonočnih praznikov — pashe — v začetku aprila nekako vr desetem letu službovanja rimskega prokuratorja za Judejo Poncija Pilata. Poncij, človek zrelih let, močne, sred-njevisoke postave, ki se mu je poznalo, da je bil dolgo vojak, po kratkem zaslišanju skrivnostnega judovskega obtoženca izstisne skozi zobe dramatično vprašanje, namenjeno tako obtožencu kot sebi - kaj je resnica? quid est veritas? Obtoženec, ki se mu je poznalo, da je prebil v ječi strahotno noč, je napravil nanj vtis, ki se ga od tistega dne razboleli prokurator vse življenje ni mogel znebiti: v bistvu nedolžen človek, za katerega je množica pred palačo, nahujskana od fanatičnih duhovnov in oblastnikov vedno glasneje, v zboru hrumeč, zahtevala „smrt.. .! križaj ga.. .!“
V sodno dvorano je v tistem trenutku prihitel sel in razburjenemu upravitelju izročil zvitek. Poncij je poznal zvitek in pisavo — trde poteze ženine roke, ki je v kratkih stavkih zapisala: nič ne imej s tistim pravičnim.. . strahotne sanje sem imela — ne imej ničesar z njim! Pilat, nespreten za odgovorno prokuratorsko službo, pa v tako razvneti provinci, je bil v precepu. Cesar Tiberij je bil tiransko trd do svojih upravnih funkcionarjev — to je bilo znano: slabič ali nepokornež je izgubil mesto, tudi glavo. In Pilatu je razbesnela množica zdaj že odprto grozila z ovadbo pri cesarju, da ni kaznoval nekoga, ki se je delal kralja in netil med ljudstvom upor.. .
TU SE ZAČENJA dramatična snov, ki jo je oblikoval tržaški pisatelj ALOJZ REBULA v svoji, za radijsko izvajanje namenjeni igri PILATOVA ŽENA. Drama se začne z nemirom žene rimskega upravitelja, ki čuti, da se je tisti petkov, popoldan v provinci Judeji zgodilo nekaj nedoumljivo težkega, nadstvarnega. To je občutil v svoji duševnosti, ranjeni od tistega srečanja s skrivnostnim „pravičnikom“, tudi sam prokurator. Zastopniki judovskega naroda so v svojem steklem, brezumnem besu usmrtili človeka, ki bi ga rimski sodnik ne bil smel obsoditi. Pilatova žena Galla -tudi Prokla imenovana, ali kot jo apokrifni spisi zovejo Klavdija Prokula — je s svojo temno slutnjo podoba Cezarjeve žene Kalpumije. Gallin mož, guverner rimske province Judeje, je bil s to obsodbo obsojen, pravtako kot bi bil obsojen od Tiberija, če bi bil rešil tistega judovskega „kralja“. j,Povej, predstavnik rimskega jusa: si res spoznal tistega človeka za krivega? “ In Poncij ji odgovarja: „Vprašal te bom: sem bil po vesti dolžan tvegati sebe, da rešim nekega judovskega blazneža? IZakaj ob klimi, ki vlada na Kapriju, ob senilni obsedenosti Tiberija.
Ne samo v Ponciju Pilatu - v samem rimstvu ni bilo več tiste plemenite vojaške in pravne prakse, ki je značilna za dobo Republike. V njem ni bilo vzvišene ideje tistega, kar je vej-it as. Rimstvo so razkrajale, poleg drugega, ideje sofizma. Na moralnem in religioznem področju je bolj in bolj prihajala do izraza indiferentnost, ki je prehajala celo v ateizem. V političnem in dnevnem življenju se je bohotil oportunizem. V ta veliki, trhli svet je začel zdaj prodirati nauk Nazarečana. Galla, žena rimskega upravitelja, išče prva poti do tega nauka — to je bistvo Rebulove drame.
V radijski igri ,,Pilatova žena“ pravzaprav ni zunanjega dramskega dejanja. Notranja drama je obsežena v dialogih med posameznimi igralci velike drame. Dialog med Gallo' in njenim možem Poncijem - dialog nekdanje rimske plemenitosti in zdajšnje moralne oslabelosti; dialog med državniško nespretnim .Pilatom in: diplomatsko premetenim judovskim prvakom Kajfo; dialog med Gallo in apostolom Janezom, med Gallo in Marijo, Jezusovo materjo. V teh okvirnih dialogih je razvita misel kraljestva, .za katerega bo veljal za naprej Vergilov verz „imperium sine ■fine". .
Ena največjih krščanskih.resnic je ljubezen do resnice,,.V, sam vrh drame je postavljeno Jezusovo vstajenje,; zaplet. ustvarjajo nasprotujoče si Pilatove izjave: na tem človeku
prjižt/A tl'1
Dxoq -
■■■■ A A	y
ne najdem nobene krivde.. . nedolžen sem pri krvi tega pravičnika.. . vi glejte! ,,Kakšen dan je to? Saj to je ena sama norišnica!"
Razplet drame? Marija pravi Pilatovi ženi: „In vendar luč ni samo za male, tudi za velike je. Sonce resnice je zasijalo za vse." — Ne vemo, kakšen je bil končni, življenjski razplet Galle. Njen mož, prokurator Judeje, je padel v | nemilost pri Tiberiju zaradi nekega neumnega poboja v , Samariji. Odpoklican je bil v Rim; a medtem je Tiberij že umrl. Evzebij iz Cezareje, ki je zapisal izročilo Iv. stoletju, poroča, da je po nekaterih drugih nesrečah napravil samomor.
V drami ^Pilatova žena" je v skrčeni obliki v glavnem povzeta miselna in čustvena tematika, ki je značilna za umetnost pisatelja Alojza Rebule, kot se kaže v njegovih novelah in romanih: Vinograd rimske cesarice, Klic v Sre- ! dozemlje, Senčni ples, V Sibilinem vetru, ali pa v najno- i vejšem dnevniku Gorje zelenemu drevesu. Bistvo Rebulove ' proze je v njeni strukturalni sestavnosti: na dnu so tradicijske, narodne, zgodovinske in kulturne plasti, se pravi: objektivna stvarnost in svet, ki se širi v določena kozmopolitska obzorja. Ta svet podplasti pozna pisatelj predvsem i v sredozemskem in klasično zgodovinskem javljanju. Rebula se kot klasični filolog lahko z veliko svobodo in razmahom premika med poli antične in sodobne kulturno življenjske problematike. V tem svetu so zapisi širokih in doživetih življenjskih razsežnosti, podobe človeškega in narodnost- ! nega izvira, usidranost v življenjsko in kulturno stvarnost.
Na svojih podstrukturah nam pisatelj nato razvija višjo, simbolno in refleksivno zgradbo svoje ustvarjalnosti. Rebula se iz omenjenih osnov že od začetka svoje literarne zavestnosti strmo vzpenja proti razjasnitvi osnovnega, bolj in bolj žgočega vprašanja o smislu biti ter o smiselnosti | človekovega življenja. Od tu njegova vedno pogostejša vpadanja v religiozno tematiko, od tu njegovo iskanje intimnih vezi med kulturo in religijo. Osrednje metafizično iskanje ga vodi v osmisljanje širše kulturne, narodnostne, etične in religiozne panorame — vse to kot nadstavba duhovne in poetično intelektualne dejavnosti. Rebida razširja in oblikuje na objektivnih temeljih subjektivne sestavine življenja, na stvarnih poetične, na preteklostnih zdanje. Njegove spoznave gredo v smer tistemu večnemu vprašanju: kaj je resnica? Se pravi: kaj je naša slovenska in človečnostna resnica ?
NAMEN PREDSTAVE JE, da bomo z odra prejeli gledališko čutno in oživljeno spoznavo tistega pilatovskega vprašanja, ki zveni še danes: KAJ JE RESNICA?... Pa sprejeli tudi vekoviti odgovor Jezusa iz Nazareta: JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.
FRANCE PAPEŽ
DRAMO »PILATOVA ŽENA" je pisatelj Alojz Rebula ljubeznivo dovolil Gledališkemu odseku Slovenske kulturne akcije v odrsko uprizoritev, ki bo v začetku avgusta letos v veliki dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu. Delo, ki je kot radijska igra nekaka dialogna, notranja drama, je gledališčnik Nikolaj Jeločnik za oder pripravil kot sakralni gledališki akt, nekakšen moderen auto sacramental-Igralci in režiser ga bodo s svojimi profesionalnimi inten-cijami skušali oživeti: kot resnično,klasično dramo, ■v izvirni scenografski zasnovi arh. Marjana Eiletza, s tehniško if organizatomo pomočjo Slovenskega gledališča v Bueiujf Airesu. Igrali bodo z Nikolajem Jelo.Čnikom vred. PavČi Eiletzeva, Marija Fink-Kačarjeva, Lučka Potočnikova, Frid0 Beznik, Janez Jerebič, Stanko Jerebič (Jezusov glas), Loj"; ze Rezelj in Janez Zorc.
G I e d a I i 1 k i o d s e k
PODPRITE
A J 3 T 3 O
fiirns v
SLOVENSKO
iovT
V' 3 1
/-.-p	,/ jnVHVV;	......	/ .	>	.■ I ’ Širi ...
USTVARJALNOST —	o -;	. :
BODITE PODPORNI ČLAN SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE1
tujim	-

pisma
dragi GLAS,
glasu O
sprejmi ta moj glas iz stare, utrujene, a vedno znova vstajajoče Evrope.
Tu, v Untersiebenbrunnu, deset kilometrov od mejne Morave, se maja rad vsedem v svežo travo, z zadnjim, rdečim zvezkom MEDDOBJA v roki.
Da, res je, bi rekel Vladimiru Kosu, ,,,da vsa pomlad živi skoz poletje v jesen / iz napisanih listov, / še dolgo potem, ko le veter prebira / ob beli svetilki (ne svetiljki, kot stoji v MED) / zlog za zlogom, / tako kot je. / In vendar za spoznanje drugače."
Kos je morda sedel pod goro Fudži, ko je pisal te v ta zakleti Čas vklesane verze. Tu se iz sopare ob lepem vremenu svetlikajo zelena pobočja Malih Karpatov in v tej vasi še večkrat srečaš češko, slovaško besedo... ,,In vendar za spoznanje drugače."
Milena Merlak je — če smem tu, popolnoma objektivno, prav nič pro domo, dostaviti eno ali dve besedi — na enkraten način ulovila to najino (našo) ravninsko pokrajino pred Moravo, pred Karpati, v sugestivni splet besed, v liriko, v kateri se narava na zamolkel in grozljiv način spaja s kruto realiteto politične ogroženosti tehničnega skoka NAPREJ (NA^ZAJ!), silovite izgubljenosti in težke melanholije. Ulovila je sicer danes bogate, a slepe, osamljene kraje nedaleč od Dunaja, a bliže Bratislavi, v filozofsko-politično-kritični traktat o samoti. Zame je to redka, dovršena poezija, v kateri je več češkega humanizma in trezne modrosti, kot naših žalostnih slovenskih prerekanj.
Obe prozi Vinka Beličiča sodita v tisti sklop krščanske literature, ki je danes prava redkost, a potrebna kot protiutež divji, nervozni demoniji tega časa. Človek (bralec) Potrebuje oporno točko, s katere se mu more odpreti razgled na mir in spokojnosti srca. Meni je sicer, da povem Po pravici, Beličičeva literatura nekoliko tuja, tudi nekoliko preveč enosmerna, tezna. Vendar ji moram priznati določene, ne le lirične, tudi nravstvene kvalitete, ki jih v današnjem času včasih tako pogrešamo.
I*a se politični emigrant vedno znova in vedno bolj sprašuje po pomenu in smislu svoje poti, je popolnoma razumljivo. Danes, ko so se mnogi duhovno, zdravstveno, a tudi ekonomsko utrudili, ko iz vseh kotov grize tehnokratski cas, ni čudno, da iščemo, a tudi upamo. Esej Mirka Gogale 0 problematiki naše politične emigracije v luči cerkvenega nauka je v tem pogledu primeren prispevek k razčiščenju brnenj.
2apis Franceta Papeža o araukanskih Indijancih in našem ganu Benigarju je nadvse zanimiv in aktualen, tako da je skoda, da je tako kratek, človek bi še in še prebiral te funo zanimive misli o času in prostoru pri Indijancih. V em poetično-fantastičnem svetu starega človeškega poko-6nja je mnogo resnice, tudi nekaj sodobnega, aktualnega, Perniškega, predvsem protikapitalističnega ali, če hočete, Protitehničnega veje iz tega indijanskega naziranja. Vse-akor bi si morali znati znova priboriti neki nam lastni, .Uvereno nas obkrožajoči nepridobitniški poetični prostor. ° bo tudi zares tembolj potrebno, če bomo hoteli doča-ati naslednja desetletja, predvsem pa kot rod stoletja.
Tako lahko vidiš, dragi GLAS, da v Meddobju vedno odkrili kaj važnega, aktualnega, a tudi vznemirjajočega.
odt^ *tevilkl lanskega, enajstega letnika so to bile novo-st-i^e. Balantičeve pesmi, a tudi Kosove pesmi. V drugi jSvilkj istega letnika je važen natis poetične drame stvabceta Papeža ,,Gozd“, ki je mestoma učinkovita poetična sk ar;teV’ Pretresljiv spev o žalostnem poglavju iz sloven-Prft a 1je slovenske) zgodovine. V tretji številki me Vem68116!'0 kosove pesmi, a tudi Biikvičev tekst o občutlji-hof razmerju med Madžari in Slovenci v našem vzhodnem 2 L' Predvsem pa se mi zdi pomembna četrta številka pW<am° Ljubljančana Ivana Mraka „Van Goghov Vidov s	Papeževo uspešno, poglobljeno pesnitvijo ,JZapisi
»Gozrl« ^ki me’ boli iz eneg'a kosa> manj nalomljena kot zap>. manj tezna, bolj intuitivna in podzavestno trdno s iVenin-!ena v poetičnih pratleh, tudi bolj pritegne) in biov“PeiS-nitvD'0 vel'kega Holderlinovega dela ..Vrnitev do-> ki me je tako zgrabila. Tu je stari Holderlin, ta
meddobju
osamljeni izgnanec brez poti v emigracijo, tako blizu pravemu emigrantu, da bi bil lahko glas nas samih, zaznamovanih in izobčenih brez krivde. Mrakova dramska pesnitev „Van Goghov Vidov ples" pa se mi zdi važna tudi zato, ker je v njej toliko žalostnih pesniških eksistenčnih prototipov, da bi lahko bila tudi dokončna podoba Mrakove, Balantičeve, Grumove, Cankarjeve lastne trnove poti.
Uredništvu čestitam, da objavlja dokumentacijo o naših slikarjih, kiparjih in arhitektih. Tudi tu je nastalo mnogo pomembnega, vseskozi n ad r e g i o n a I n e g a, da je človeku kar težko, da je domovini tako zakrito, ko na enkraten način manifestira svetu izrazno moč našega ustavarjalnega duha (presenetil me je Eiletz, tudi Sulčič; Remčeva in Vomber-gar-, moj ljubljanski sošolec, sta mi že nekoliko znana).
Rtes sem vesel, da je SKA kljub ekonomskim težavam uspela izdati take zvezke literarne revije, ki je nekaj povsem samosvojega v slovenskem duhovnem prostoru. Zdi se mi važno naglasiti, da Slovenci potrebujemo ob poplavi avantgardističnih, materialističnih, sitih revij tudi tako lačno, zapostavljeno revijo. Današnje slovenske revije doma v literarnem smislu še niso zgradile takega prostora, da bi MED moral utoniti v pozabo. Vendar bi bilo napak to revijo primerjati le z verskimi revijami. V primeri z nekaterimi zamejskimi in domovinskimi revijami, je to trdna, zmerno konservativna revija. Toda prav taka revija more biti v trdno oporo slovenski kulturi bodočih dni, ko bo le-ta zidala nove kulturne stavbe. Celo to bi si drznil dostaviti: Če MEDDOBJA ta trenutek še ne bi imeli, bi ga ravno sedaj morali ustvariti.
Želel bi le, da bi se ta revija še bolj vseslovensko odprla Prav tako kot nemški katoliški Hochland bi moglo tudi MEDDOBJE zrasti v vsenarodnega nakazovalca in obrav-navalca perečih družbeno-političnih vprašanj. Revija naj se odpre v vse snieri; stari zapostavljani in mladi, ki še niso našli primerne vzpodbude, naj najdejo tod odprta vrata. In spet bom rekel: Tu naj se zbirajo različni pisatelji, tudi, če hočete, pisatelji različnih prepričanj. Zakaj vsi vemo, na kakšna vrata trkamo. In kdor trka na ta vrata MEDDOBJA, kdor postaja njegov gost, ve, kje gostuje. Tudi pod krščansko streho — pod krščansko še posebej -je mogoč širok razgovor različnih smeri. Tak razgovor bi pomenil popolnoma nov sunek v aktivno, kreativno življenje našega občestva. Tako bi MEDDOBJE raslo v aktualno OBDOBJE.
Isto sodobnost, pluralističnost, odprtost, tudi do literarnih eksperimentov, bi želel knjižnim izdajam SKA. Tu se mi Zde do sedaj najpomembnejše izdaje nekaterih naših ekspresionistov, s teksti, ki tudi v domovini niso v celoti dostopni. (V Jugoslaviji so porazno dolgo zapostavljali duhovni ekspresionizem. To porazno dejstvo se tam še danes zna!) Res je poleg teh ekspresionističnih ..klasikov" SKA izdala še nekaj drugih pomembnih leposlovnih del, pesmi in proze (Truhlar, Papež, Kos, Jurčec, Simčič, Beličič, Šoukalova). Vse premalo, ali pa nič, pa je bilo eksperimentov, poskusov, drznega tveganja, ki je prava maternica, resnična kovačnica vsakršne žive literature. Vse glavne mednarodne založbe se tega dejstva tudi živo zavedajo! Saj vem, da je bilo vedno mnogo finančnih težav in določenih nesporazumov z bralci. Vendar ne bi smeli dopustiti, da se knjižni spored tako postara, ko bi se bil lahko pomladil! Nujno bi se morala najti tudi kakšna možna finančna rešitev, postavim, tiska eksperimentalne literature v poceni offsetu!
Dragi GLAS, vesel sem, da sta se vsaj Ti in MEDDOBJE pomladila.
Pomlad želim tudi našim bodočim knjigam — in veliko bralcev!
Sprejmi lepe pozdrave od tu, kamor je pravkar prišla pomlad, z ravnine ob Moravi, na robu Avstrije, na koncu nekega sveta, pod zelenimi, nevarnimi češkimi gorami.
Tvoj
LEV DETELA
Untersiebenbrunn, maja 1972.
slovenska prisotnost v svetu
slovensko zamejsko
V ZALOŽBI REVIJE „ZALIV“ v Trstu je kot 5. zvezek Kosovelove knjižnice izšla knjiga žepnega formata (151 strani) z naslovom SLOVENSKO 'ZAMEJSKO IN ZDOMSKO SLOVSTVO. Delo, ki je oris izhodišč in ocena vrednosti, je napisal znani slavist dr- Jože Pogačnik, izredni profesor slovenskega jezika in književnosti na filozofski fakulteti v Novem Sadu. V uvodu pravi avtor:
»Objektivni in subjektivni razlogi so dolgo časa vdrževali visoke zidove med matico in Slovenci, ki so bili zunaj meja današnje republike Slovenije. Nekatera dejstva zadnjih let kažejo, da se to stanje vendarle popravlja. Danes postaja jasno, da je postavljanje enega dela slovenske duhovnosti v oklepe nesmiselno in škodljivo za razvoj narodne celote."
Študija, ki je bila prvotna namenjena za osmo knjigo Zgodovine slovenskega slovstva, ki jo izdaja založba Obzorja v Mariboru, ima poleg uvoda, sledeča poglavja: Besede za uvod; Kulturnozgodovinske osnove; Slovstvenonazorski premiki; Publikacijske mogočosti; Idejno-tematični oris slovstvene dejavnosti; Besedna ustvarjalca. Na koncu je podano gradivo, ki ga je uporabil avtor za študijo in ki obsega v glavnem zamejsko področje. Izpuščena je vsa bibliografija Slovenske kulturne akcije. Omenjena pa je Tineta Debeljaka »Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji", ki je izšla v Zborniku-koledarju Svobodne Slovenije
Redni član Kulturne akcije profesor na katološki univerzi Santa Maria de los Buenos Aires dr. MILAN KOMAR je na letošnjem majskem zasedanju stalne argentinske Škofovske konference zbranim škofom govoril o Marksizmu in njegovih mnogovrstnih ideoloških oblikah. O tem nastopu slovenskega profesorja je pozorno pisalo vse argentinsko časopisje.
Naša redna ustvarjalna članica akademska slikarka BARA REMEC je letos od 6. maja naprej spet razstavljala v sta-
l zdomsko slovstvo
že leta 1955, in pravtako Debeljakova študija „0 slovenskoj emigrantskoj književnosti", izšli v Hrvatski reviji XXI, ki pa je avtor ni imel v rokah. Tudi je zapisan prevod Martina Fierra Tineta Debeljaka - Danice Kanale Petrič-kove ter splošna navedba, da »knjižne izdaje in časopisje zamejskih in zdomskih Slovencev spremlja Zbornik Svobodne Slovenije".
Na koncu sta dva povzetka študije v italijanščini in v nemščini ter dovolj popolno imensko kazalo. Avtor pravi, da mu je šlo bolj za oris širših književnih pojavov in slovstvenih razsežnosti, kot pa za prikaz individualnih ustvarjal- j cev. Izjema je samo v 34 strani dolgem poglavju Besedna ustvarjalca, kjer sta obdelana tržaška pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula.
Nekaj povzetkov iz uvoda knjige, ki je odprla pogled tudi v naš ustvarjalski svet: »Sodelovanje med vsemi deli slovenskega naroda more najplodneje prispevati k njegovemu celovitemu bogatenju, strpnosti in ustvarjalnosti. . . za pogovor, od katerega je odvisno naše prihodnje sožitje, je potrebna predvsem dobra vednost o tem, kaj sogovornik dela, misli in čuti... pričujoča študija želi biti korak k spoznavanju in razumevanju obravnavane problematike.. ."
f. p.
rodavnem indijanskem selišču Tilcara na argentinskem severu. Argentinski slikarji so tam priredili umetniško razstavo posvečeno spominu nedavno umrlega enega največjih argentinskih sodobnih slikarjev J. C. Castagnina. Za to priložnost je direktor tilkarskega muzeja uvrstil tudi našo slikarko med argentinske umetnike, ki razstavljajo v tem slovitem turističnem središču Južne Amerike, torišču bogatih arheoloških izkopavanj starih predkolumbskih in predinkovskih indijanskih kultur.
VSEBINA
pesmi
franee papež, (argentina), no te he eserito antes vladimir k o is, (japonska), ob needinosti brezdomcev pablo neroda ~fr. papež, machu picchu proza
lev d e t e 1 a , ( avstrija ), profesorska trilogija eseji
vinko brumen, ( argentina), širokosrčnost - krepost za naš čas
franček žebof, (združene države), prešeren in slomšek - celovški razgovori iri sklepi lev detel«, pesnik Ljubezni in smrti. In še nečesa. . . študija o vladimiru kosu slovenskem pesniku na japonskem
kritike in presoje
franee papež, igra duha in poezije - ob pesniški zbirki vladimira truhlarja ,,v dnevih šumi ocean" likovniki
franee gorše — v svetu in doma: biografski oris
umetnostna priloga: kipar franee gorše ob 75-letmei
za konec junija bo izšel 2. zvezek
XII. LETNIKA
revije
meddobje
uredi li in opremil FRANCE PAPEŽ
letna naročnina 80 novih pesov 4 dolarje
posamezen zvezek 25 novih pesov 3 dolarje
V OCENO
revij e
ZALIV (tržaška revija) štv. 28-33 MLADIKA (tržaška revija) št. 1-4|72 MOST (tržaška revija) št. 29-32 HEjVATSKA REVIJA štv. 4|71; inl, 2|72
UNIVERSITAS (Buenos Aires), 20-21 tednike in mesečnike
NOVI LIST (Trst); KATOL. GLAS (Gorica); KLIC TRIGLAVA (London); BOŽJA BESEDA (Kanada); NAŠA LUČ (Celovec); VESTNIK SPB (Buenos Aires); DRUŽABNA PRAVDA (Buenos Aires)
POJASNILO: V poročilu o podelitvi nagrade Vstajenje Vladimiru Kosu (Glas SKA Xl)^ 4, april 1972) je zapisano, da je njegova pesniška zbirka Ljubezen in smrt. In še nekaj prva knjiga SKA, ki je prejela omenjeno nagrado. Zatrdilo ni točno: pred Kosom sta bila nagrajena z isto nagrado Karel Mauser za tri-gijo Ljudje pod bičem in Vinko Brumen za knjigo esejev Iskanja: obe je izdala Slovenska kulturna akcija.
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Urednik Nikolaj Jeločnik, sourednika France Papež in Ladislav Lenček. Za podpisane članke
odgovarja avtor. Tiska Editorial Baraga S^' Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentini' Letna naročnina (12 številk) za Argentifl0 25 pesov, za ostali svet 3 ameriške dolade' Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček, man L. Falcon 4158, Buenos Aires, Arge°' tina. Editor responsable Slovenska kulturi akcija (Accion Cultural Eslovena), Valent’11^ Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buen°5 ^ Aires, Argentina.
	
£■ o w	TARIFA REDUCIDA
2 p K	CONCESION 6228
£ z *	.s
8 g -	
3 S	R. P. 1. 953701
%n