453
Evald Flisar, Južno od severa
EVALD FLISAR, JUŽNO OD SEVERA
Drugi del Flisarjevega potopisa, če smemo tako imenovati njegovo knjigo Južno od severa,* saj po svoji vsebini nadaljuje zelo uspelo delo Tisoč in ena pot, z zapisom popotovanja po zahodnem delu osrednje Afrike (Kamenin, Nigerija, Niger, Gornja Volta, Gana, Togo, Benin) poglablja lastna skustva in spoznavanja teh dežel; njihove etnične, politične, gospodarske, zgodovinske, miselne specifike, naravnanosti in usodnosti. Flisar ne hodi po svetu zato, da bi ga spreminjal, popravljal s svojo logiko in predispozicijami, s svojo »več-vredno« evropskostjo, civiliziranostjo, vnašal vanj svoje (za)čudenje spričo drugačnosti dežel, čeprav ne cenzurira svojih kriznih občutij, spopadov, dialogov, vizij, s čimer ohranja v reportaži hkrati distanco (v različnosti) in približevanje (v enakosti).
Flisarjev afriški potopis nima vnaprejšnjih raziskovalnih projektov; ne piše ga strokovnjak, poznavalec kakršnihkoli afriških specialitet, ki bi hotel v teh deželah potrditi ali zavreči kakšno (pri)učeno tezo. Avtorjevo potopisno izhodišče je reportažno opisno, od tu dalje se odpira in poglablja perspektiva analize afriške tipologije, primerjalna študija, ki jo »spodbujajo« konkretna doživetja in srečanja. Pač, bralec mora počakati na »pravo« podobo, na jedro Flisarjevega stila, na refleksijo in traumo, nostalgijo in nemoč, pogum in bes; na projekcijo odkritosti dojemanja v pisano besedo. Ko Flisar v bistvu izraža za evropske pojme žaljiv odnos do Afričanov, kajpada ni tak; to je le mimikrija, sprejemanje pravil igre, trenutna samopre-vzgoja in vzgoja, prilagajanje okolju. Mar ni večdnevno čakanje na avtobus
* Evald Flisar, Južno od severa, Pomurska založba Murska Sobota 1981, opremil in tehnično uredil Franc Mesaric, fotografije Evald Flisar, str. 487)
klasičen primer (in opravičilo) osebnostnih »sprememb« in »postopkov«?
Flisar ljubi Afriko, njeno »pokvarjenost«, »navednost«, »naivnost«, »pohlep« in kar je še podobnih izrazov, ki jih pišemo v narekovajih spričo neadekvatnosti primerjav in uporabe iste terminologije (vsaj delno) za različne stvari, kot jih je »uzakonila« in v praksi bolj ali manj zanesljivo potrdila evropska zgodovinska skušnja. Afrika izziva s svojo drugačno svobodo in zavezanostjo, omejitvami, kot sleherna druga dežela v primerjavi z domačo rojstno. V tem ne more biti nič presenetljivega, če avtor te razlike ne izpostavlja. Če pa v njej vztraja, se pravi, da ne izhaja iz sveta, njegovega avtentičnega bistva, iz njegovih pojavnih oblik, marveč iz temeljnih dihotomij med »primarnim« in »sekundarnim« svetom, kot to počne Flisar, bo avtorjevo sporočilo ohranjalo konfliktno položajno naravnanost. In potopisec je nedvomno v konfliktnem položaju ves čas svojega (in ženinega) popotovanja. Vzgoja in azijska popotovanja so tu brez »zdravilne vrednosti«. Ne le iz subjektnih razlogov; kot belec si v Afriki a priori drugačen, ne moreš se slepiti, da nisi (večkrat niti drugačen od drugih belcev).
V knjigi Južno od severa Flisarja zanimajo, ob reportažnem nivoju, predvsem nekateri zgodovinski in politični aspekti spoznanih dežel, njihova možna usoda ali perspektiva, ob tem pa etnično in kulturno izročilo in značilnosti različnih ljudstev, etnologija in folklora, njihovo odpiranje civilizaciji in njena »interpretacija«. Malo je afriškega geografskega kolorita, favne in flore, čeprav bi bralec to pričakoval tudi kot ponujeno reportažno sokom-ponento.
Flisarjev potopis je v bistvu klasičen, da ne rečemo tradicionalen; spričo selitvene dinamike avtorju ne omogoča večje spoznavne in izkustvene evolucije; marsikaj  ostaja nedorečeno
454
in nerazumljeno (česar avtor ne skriva); pušča odprtost in različne možnosti, brez apodiktičnosti in vedenjske superiornosti. Flisarjev »spopad« je v bistvu dvojen — z domačimi in belimi kolegi, s poizkusom »popravljanja« in dopuščanjem svojskega, drugačnega. Avtor se približuje lepoti afriškega na način distance in bližine, intime in tujosti: nikoli ni vzpostavljen zaresen in dokončen odnos, popotnika vedno prej »odnese« naprej, kjer se razmerja začenjajo vzpostavljati iz ničelne točke. Edino bralec zazna lepoto te svojevrstne in dražljive igre črno-belih (dobesedno) komunikacij.