Martininjera. (J. Ravnikar.) Deseto poglavje. Brivčev pes pije vodo, toda ne o pravem času — in s tem pokvari starešinin naklep. *""* "^ečina vaščanov se ga je navlekla do dobrega. Cene pa, ki je sedel pri Stiskaču, bil je posebno židane volje. Naenkrat pa zakliče: ,,Pustite me venkaj!" Starešina in sosedje ostanejo, da mu napravijo prostor, on pa, gibaje se na strani, prevrne vrc z mize, iz katerega je pil Stiskao. Starešina, to zapazivši, pobriše urno z mize polito tekočino, da nikdo ne opazi, kako vara, pijoč vodo namesto vina. Vino je bilo tako vodeno, da skoraj ni iraelo vinskega duha. Brivčev pes pa, ki je ležal pod mizo, jame od žeje lizati po tleh razlito vodo. Na nesrečo zagleda to jeden izmed sosedov, kateremu je bilo žal za dobro vino; ta se namreč skloni pod raizo ter vidi Sultana, kako liže in zakliče: «Hej, starešina! Godi se čudež; od kedaj pa psi pijejo vino?" ,,Ti bedak, od nekdaj že", odgovori mu starešina, ter rau da znamenje z roko in glavo, pod mizo ga pa še sune z nogo, da naj vender molči. Psa tudi obrca, da bi šel kam drugam, toda ta noče tega razumeti, ker je bil brivčev; oglasi se sicer z rencanjem ter pije še dalje po tleh razlito vodo. Starešino je to pasje početje jezilo — sosebno pa radi tega, ker so vsi vaščani jeli pod mizo gledati. Na to še opazi v vsakem kotu, kako vaščani nekaj šepečejo med seboj in kažejo s prstom na psa. Brivčeva žena zdaj pospravi kosce razbitega vrča, ali ko vidi, da nimajo duha po vinu, pokima z glavo in pravi glasno: ,,To baš ni lepo!" Zdaj začno vsi vaščani rarmrati: »Ta kuje posebne naklepe!" Brivec pa se ustopi tikoma pred starešino in se oglasi: ,,Starešina, kako to, da je tvoje dobro rumeno vino sama voda". »Ali je to mogoče?" kriče vaščani; ,,kedo je to rekel, starešina? Zakaj piješ ti vodo?" Stiskač odgovori ves iznenaden: ,,Nisem prav zdrav, zato se moram varovati." To se zdi vsem vaščanom nevrjetno; prepričali so se, da starešina nekaj snuje. Nekaterniki jamejo tudi tožiti, da jih boli glava od vina, akoravno ga niso veliko pili. Dva najodličnejša vaščana, ki sta tako rekoč samo prisotna bila teinu prizoru, vstaneta in odideta, ostalim rekši: ,,Bog z vami!" ,,Hej, prijatelja! Čemu tako naglo iz naše družbe?" povpraša ju starešina. »Imava dovolj drugega dela", odgovorita in izginita iz hiše. Brivec ju spremlja iz hiše in jima reče: »Ljubše bi mi bilo, da bi šel starešina, kajti meni se dozdeva, da s svojirn vinom in s svojo vodo namerava nekaj doseci." nTako sodiva tudi midva, radi tega sva rajše šla, kakor da bi še gledala dalje njegovo prekanjenost", odgovorita vaščana. Brivec: Takega popivanja pac ne morem gledati. Vaščana: Iraaš prav, vtegnil bi celo radi tega imeti kakšne sitnosti. Midva na tvojem mestu bi terau takoj napravila konec. »Kako: saj vidita, da ne smein", odvrne brivec. nSaj si vender ti gospodar v svoji hiši"; dostavita soseda. nHočem poskusiti", odgovori brivec in se vrne v sobo. ,,Kaj se je pripetilo tema sosedoma, brivec, da sta nas ostavila tako naglo?" vpraša starešina. Na to reče brivec: ,,Me_ii je baš tako pri srcu, kakor odhajajočima. Taka kolobocija ni pristojna, najmanj pa v moji hiši". Starešina: Oho! mari ti res tako misliš? Brivec: Tako je, starešina! Jaz živim najrajše v miru. Ta prepir ni všeč nekaterira gostom, zavoljo tega reče jeden : »Bodimo bolj tihi". — Drugi: ,,Poslušajmo hišnega gospodarja". — Tretji: »Z brivcera se ni šaliti" i. t. d. BStarešina! Še jeden vrč vina", zarohni Cene. »Hej, sosedje! Jaz imam tudi sobo, gospoda brivca pa lahko pustimo v miru v njegovi sobi," doda starešina. BMeni je prav po volji", reče na to brivec. BMi smo, zdi se mi vsaj tako, po vseni pozabili na svoje občinske zadeve — sosebno na dragoceno pravico krčmarenja'', zadere se Korač. »Za menoj, kdor drži z menoj!" zakliče starešina s polnim glasorn, pogleda jezno okolo sebe, ne reče nikomur niti nz Bogora", ter zaloputne z vratmi, da se strese vsa hiša. ,To je nesramno", reče brivec. ,,Tako je", prikiraajo mnogi vaščani. »Starešina ne misli za nas dobro", izpregovori mladi Lajovec, Jaz že ne grem v njegovo bišo." ,,Jaz tudi ne grem", pridruži se Bušelj. BTudi jaz ne maram iti", doda Jež, »kajti včeraj sem stal najbližje pri predstojniku in starešini, ter sem vse videl in dobro slišal, za kaj se gre in kje Stiskača čevelj žuli." Sosedje se pogledujejo jeden drugega, kakor bi se povpraševali: ,,Kaj pa delarno?" Večina sede in ostane v brivčevi sobi. Samo Korač in Cene in še nekaj pijancev vzamejo prazne vrče iz mize ter odidejo za njim. Ko Stiskač vidi, da tako dolgo nikdo ne pride za njim, razjezi se sara nad seboj, ter jame premišljevati: „ Ali nisem osel? A kakšen osel! Kmalu bode poludne in jaz nisera ničesa opravil. Izpili so rai vino, za plačilo pa rae zasmehujejo. Jaz sara sem kramljal ž njimi, kakor otrok, ki je še pri materinih prsih ter se ponižal tako daleč, kakor bi bil njim jednak. Drugače bi mi šlo od rok, če bi za to pasjo druhal mislil res dobro, ono pa, kar je za občino koristno, obdržal le za sebe, ali če bi le na videz kazal, koliko mi leži na srcu občinska blaginja. Taka občina, osobito ako se najde za to pripraven čas, pleše tako, kakor jej gode pameten človek, samo kadar misli, da se jej godi dobro. Za mene so bili zaros srečni časi, dokler je služboval stari predstojnik; takrat sem se za občane zmenil toliko, kakor za lanski sneg. Dokler sem jaz gospodaril po svoji volji, bilo mi je največje veselje in najljubša zabava irneti vse za neumne, ter jih pošteno kregati in jim nakladati kmetska dela. Ako da Bog, trajalo bode moje gospodstvo še dalje. Gledati moram na to, da se mi ne približujejo preveč. Sleharnemu podajati roko, pred njim se poniževati; vsakega povpraševati za svet — in kazati se rau prijaznim, kakor vaški cerkovnik — ne, pri Bogu in duši svoji! to ne gre in ne sme biti, sosebno potem ne, kadar so te ljudje spoznali do dobrega. Človek, kakeršen sera jaz, mora postopati rtiirno in tajno, uporabljati pa le tiste ljudi, katere dobro pozna; občina pa, kakor jej je ljubo. Pastir se nikdar ne pogovarja s svojo čredo, ali jaz sem bil danes vender tako nespameten, da sem hotel tako storiti." V tem pride nekaj vaščanov s praznimi posodami. »Kako to, da ste sarao vi prišli? Zakaj ni hotela tudi ostala pasja druhal z vami?" vpraša jih starešina. ,,Nobeden ni hotel z nami iti", odgovori mu Korač. Starešina: Baš mi je ranogo za nje. Cene: Da, baš mnogo; rnislim si sara. Starešina: Radoveden pa sem vender-le, o čem zdaj govore in razpravljajo. Cene, idi tja in delaj se, kakor bi iskal praznih vrčev. Cene: Tam ni nobenega vrca več. Starešina: Bebec, le pojdi in išči. Ako ničesar ne najdeš, daj se na to striči ali pa puščati ter čakaj in poslušaj prav dobro, o čern se bode govorilo. Ge mi prineseš rnnogo novostij, bodeva pila do zore. A ti, Korač, idi k zidarjevemu starejšemu pomočniku Luki, toda tako, da te nihče ne opazi. Reci mu, da naj pride opoldne k raeni. ,,Še jedno kupico vina za pot, žejen sem" — reče Korač, ,,potem tečem, kakor lovski pes ter se vrnem naglo kakor blisek". ,,Brcne naj vaju koklja!" odreže se starešina ter poda vsakerau po jedno kupico vina. Ta dva odideta; žena starešinova pa prinese oni dvojici, ki je ostala, še vina, da pijeta. (Dalje prih.)