List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih Ljubljana, 10. oktobra 1975 - številka 16 Namerno razbijanje? '»Naitiemo razbijanje kozarcev zaračunamo trikratno! “ tako piše po gostilnah. % *do razbija namerno? .g°di se pač: po nesreči, iz jeze, iz malomarnosti, iz nevoščljivosti, zavoljo utrujenosti. (j 'Jogo je vzrokov za črepinje: tiste iz stekla ali porcelana, ki so sorazmerno poceni, in neocenljive črepinje življenja. Tem pravimo: jjčena mladost, ubito veselje do učenja, dela, do življenja, jparnerno razbijanje ... zaračunamo trikratno ...“ nihče ne razbija — namerno! g°di se pač. Šolstvo za stabilizacijo: doslej pa tudi v prihodnje Pretekli teden je bil v domu sindikatov v Ljubljani posvet, na katerem so se predsedniki občinskih odborov Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja dogovorili o tem, kako bodo občinski odbori za vzgojo in izobraževanje ter delegati republiške^ odbora pomagali šolam uresničevati programe stabilizacije, si prizadevali uveljavljati reformne ukrepe na Področju vzgoje in izobraževanja in pomagali razvijati samo-"pravne odnose. k Razvoj in uspešno vzgojno-braž6^0 delo je možno le Ža- ,^nem gospodarskem polo-fJU’ je poudaril v uvodni raz-Vc* Predsednik Sindikata de-Ge ev _vzg°je in izobraževanja te 2a Cahu k in navedel poleg (j°a Poglavitnega razloga za to, ŽevSf Inora tudi vzgojnoizobra-hjjj n° področje vključiti v sta-i^cijo, še na nekatera druga Sodišča: Nova ustava je postavila , noizobraževalno dejavnost položaj z drugimi delov-organizacijami; zato se moramo tako tudi organizirati in vključiti v združeno delo. - Tudi to področje se mora prilagajati zmogljivosti gospodarstva. — Taka povezanost in soodvisnost med vzgojnoizobraže-valno dejavnostjo in proizvodnimi delovnimi organizacijami je v skladu s težnjami ustave, hkrati pa izredno pomembna za razvoj te dejavnosti. To pomeni: če zaide gospodarstvo v težave, mora pomagati na poti iz zagate tudi šolstvo. Pri tem ne gre le za finančni učinek, temveč še veliko bolj za moralno politični pomen prizadevanj v šolstvu._ Geza Čahuk je opozoril tudi na to, da je vzgojnoizobraževal-na dejavnost že doslej veliko storila za stabilizacijo. Poglejmo: v zadnjih letih, posebno po kongresih ZKS in ZKJ se je ta dejavnost organizirala tako, da je vedno bolj učinkovita ne le v družbenopolitičnem, ampak tudi v materialnem pogledu. In naprej: še pred dobrimi štirimi leti se je samo v osnovnih šolah „osulo“ 35 % učencev (še večji osip je bil v srednjih šolah), vsako leto pa je ponavljalo 10 do 15% učencev. V razmeroma kratkem času se je posrečilo znižati osip za več kot 15 %, učni uspeh pa se je dvignil povprečno za 10 %. To pa pomeni, da so prosvetni delavci z izboljšano kakovostjo dela prihranili družbeni skupnosti vsako leto na milijone dinarjev. Prav tako dobra ocena velja tudi za učinkovitost v moralnopolitičnem pogledu: angažirana vzgoja in izobraževanje že ka-žeta prve uspehe. Tako pozitivne bilance prav gotovo ne morejo izkazati vsa področja združenega dela, kajti — kot je dejal Geza Čahuk — če bi vsi dobro gospodarili in si nenehno prizadevali za večjo učinkovitost, potem ne bi bilo treba govoriti o stabilizacijskih programih. V razpravi je bilo nekajkrat poudarjeno tudi tole: Že sedanji predpisi in način financiranja silijo šole k skrajnemu varčevanju. Denar za šolstvo ne priteka tako, kot bi moral,'soli-darnotni skladi ne delujejo, kot je bilo zamišljeno. Osebni dohodki v družbenih dejavnostih Nadaljevanje na 2. strani) \ Dr. Stanka Krajnc-SImoneti Ob našem tednu otroka Vklenjeni smo v hiter razvoj možnosti in razmer za bogatejše in lažje življenje. Delamo in hitimo, včasih pa se moramo vendarle ustaviti in dobro razmisliti, ali vse to koristi tudi naš'm najmlajšim. In ena takih priložnosti se nam ponuja prav. v tednu otroka. Zidamo nova stanovanjska naselja, ko pa se vselimo, ugotovimo, da v stanovanju ni prostora za otroke. V velikem bloku in pred njim ni prostora, kjer bi se otroci lahko neovirano sestajali, tako da s svojo živahnostjo ne bi motili onih, ki so prišli domov počivat po napornem delu v službi. Podobne dokaze za neljubeč odnos do otroka lahko najdemo doma in v neposrednem okolju. In kje so prepotrebni prostori za otroške igre, ‘kje bodo imeli otroci svoj vrtec in šolo? Kje je posvetovalnica za noseče žene in za otroke? Vse to dobe stanovalci šele po nekaj letih. Za mnoge od priseljenih otrok je prepozno. Sprejemamo odločitve, koliko novega bomo naučili otroke v šoli, ker bo prihodnji čas zahteval od njih novo znanje. Ne moremo pa se odločiti glede tega, kaj bomo od starega učnega načrta odvzeli. Organiziramo varstvo in prehrano šolarjev, vendar včasih tako, da so pri tem otroci ogroženi in prikrajšani za tako potrebno sproščenost. Razvijamo promet, njegove žrtve pa so naši otroci. Odrasli hitimo delati in živeti, otroci pa ne razumejo, kaj delamo. Naše delo je namreč daleč stran od doma, mi pa nismo sposobni, da bi ga otrokom približali. In zato se otrok razveseli, če mama zboli in ne more v službo, saj ima potem nekoliko več časa zanj. Mati in oče sta vesela, če sprejme vzgojiteljica njunega ne povsem zdravega malčka v vrtec, čeprav vesta, da bodo morda zaradi tega zboleli tudi drugi otroci. Mudi se, preveč mudi. In zaskrbljeni smo, ker narašča stalež zaradi nege zbolelih otrok. Premišljujemo, kako bi v vrtcu organizirali oddelke za manj bolne otroke. Pozabili smo, da se pri povečanem številu majhnih in predšolskih otrok v vrtcih zveča tudi stalež za nego zbolelih otrok. Prva obdobja v vrtcu so za otroka tista doba, ko nekoliko več zboleva, družina ki ima otroka v družbenem varstvu, pa nima nikogar, ki bi bil z obolelim otrokom. Tudi z družinskim varstvom, ki ga uvajamo, se to ne bo ublažilo. Bolnega otroka bo treba osamiti zaradi drugih otrok in poskrbeti za vse varovance, če bo zbolela varuhinja. Včasih slišimo, da pretiravamo, kadar govorimo o problemih materinstva in o premajhni skrbi za otroke. Ali so taki dvomi res upravičeni v času, ko je naša biološka reprodukcija tako zelo „racionalna“, ko imamo zelo malo otrok in hočemo, moramo, pa tudi že znamo storiti vse, da bodo to zdravi, vsestransko odporni in zreli, svobodni ljudje, sposobni fizično in psihično premagovati napore, ki jih čakajo in ustvariti humano družbo jutrišnjega dne. Ni lahko biti otrok, čeprav šiba ne poje več tako pogosto ali pa morda sploh ne in čeprav je dobre hrane več kot kdajkoli prej. Otroci imajo več igrač in so bolje oblečeni In veliko več se o njih govori in zanje načrtuje - vendar včasih brez posluha za njihove resnične potrebe. Znani strokovnjak za otroška igrišča Bengtsson je po ogledu bogato opremljenih otroških igrišč dejal, da so narejena tako, kot da bi bili otroci opice: neprestano morajo uriti svoje telo, ne pa tudi duha. Mislim, da je čas, ko moramo več razmišljati o drobnih, vsakdanjih vprašanjih, o tistih, ki zadevajo ..žlahtno vsebino življenja". Pri tem nam morajo veliko pomagati pedagoški delavci. Prav ti poznajo resnične potrebe otrok. Človek, ki vsak dan ustvarja skupaj z otroki, ki vsak dan od ure do ure obvladuje njihovo pozornost, pa se razdaja kot osebnost in kot strokovnjak. Zato bi jih morali vsi, ki imajo opravka z otroki, bolj razumeti, poslušati in upoštevati. V vzgojnovarstvenih zavodih je vedno živahno; skoraj vsak dan sprejmejo kakšnega novinca. Kljub temu pa je še veliko mater, ki zaman pišejo prošnje za sprejem otroka v vrtec. (Foto: T. Urbas) Četrt stoletja lista »Školske novine« ( ^ „ Glej, o tebi pišem, naš dragi tednik! To je odgovor na željo tvojega uredništva, da spregovorimo o temi „ŠKOLSKE NOVINE — moj Ust“. Da, ti si moj list in list mojih kolegov, naše strokovno glasilo, naš spremljevalec skozi minulo četrt-stoletje in spremljevalec v letih, ki bodo prišla, naš - kot piše uredništvo - zvesti tovariš in pomočnik pri odgovornem delu izobraževanja in vzgajanja mladih generacij. Časniki se nikdar ne postarajo, ker nastaja njihova vsebina iz aktualnih potreb. Tudi ti, spoštovani tednik, si vselej bil in boš mlad — in to v moči zrele mladosti, ki je ustvarjalno najmočnejša. “ Tako piše o ŠKOLSKIH NO-VTNAH (tedniku delavcev vzgoje in izobraževanja ter znanosti SR Hrvaške) Olga Perič, učiteljica iz Dubrovnika, prvonagra-jenka natečaja uredništva ob 25-letnici izhajanja lista. V Zagrebu je bilo letošnjega 25. septembra veliko slavje ob srebrnem jubileju. Namestnik republiškega sekretarja za izobraževanje, kulturo in telesno kulturo Hrvaške Vladimir Pezo je ob prisotnosti najvišjih predstavnikov s področja izobraževanja, kulture in znanosti, zveznega in republiškega sindikata, urednikov prosvetnih listov vseh republik in pokrajin odprl razstavo „Četrt stoletja Škol-sldh novin“. Na slovesnost je prišlo tudi mnogo prosvetnih delavcev, ki so si ogledali zgodovino izhajanja svojega lista, sočasno pa so se seznanili tudi s prosvetnimi listi drugih republik in pokrajin. Oba govornika — Vladimir Pezo in predsednik izdajateljskega sveta lista dr. Milivoj Gabelica — sta poudarila, da so ŠKOLSKE NOVINE s svojim prizadevanjem za reševanje problemov na področju vzgoje in izobraževanja ter z odločnim vztrajanjem na načelih napredne politike Zveze komunistov postale nenadomestljiv dejavnik za razvoj šolstva, kakršno je potrebno samoupravni socialistični družbi. Več kot 200 povabljenih, prosvetnih in javnih delavcev Hrvaške in drugih republik, pedagoških strokovnjakov in znanstvenikov je bilo na svečani seji republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Hrvaške ter izdajateljskega sveta in zbora delovnih ljudi ŠKOLSKIH NOVIN. To je bila tudi osrednja prireditev ob srebrnem jubileju ŠKOLSKIH NOVIN, edinega hrvaškega sindikalnega lista, ki izhaja neprekinjeno 25 let. Milutin Baltič, predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Hrvaške, je v govoru poudaril, da je učinkovit vzgojno-izobraževalni sistem velik pri- spevek h gospodarskemu in samoupravnemu razvoju naše družbe. V republiki, ki ima okrog'80.000 študentov, je tudi marksistična vzgoja izredno pomembna : razbija malomeščanske težnje za tem, da bi ločili izobraževanje od združenega dela. Edino pravo geslo je: delavec — študent. Kadar bo to dokončno uresničeno v praksi, bomo tudi na področju šolstva lahko govorili o združenem delu. Sindikat si bo z vsemi močmi prizadeval za enotnost teorije in prakse. Na tem področju so in bodo tudi ŠKOLSKE NOVINE odigrale pomembno vlogo. List je ob tej priložnosti prejel plaketo Sindkikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije. Glavni urednik in direktor Djordje Djurič je v svojem govoru med drugim dejal: „V prvi številki našega lista, ki je izšla 14. januarja leta 1950, piše tedanje uredništvo v uvodniku med drugim tudi tole: Partijsko vodstvo nam je začrtalo glavne smernice dela; zdaj je vrsta na nas, da razvijemo ustvarjalnost in tako z najrazličnejšimi oblikami dela na vseh področjih našega prosvetnega uveljavljanja čim hitreje in čim bolje razvijemo naše šolstvo v pravo, novo socialistično vzgojnoizobraževalno ustanovo, ki bo še v večjo pomoč pri socialistični preobrazbi naše dežele. ŠKOLSKE NOVINE so postale vez med členi velike armade vseh tistih, katerim je življenjski poklic vzgajanje in izobraževanje novih generacij; tistih, od katerih zveza komunistov pričakuje, da bo vsak v svoji šoli, v svojem razredu, v svojem okolju nosilec reforme, aktivist, pedagog, humanist, borec za vse napredno, kar se je poraplo v tem času naše revolucije. Z nastankom tega lista se je povsod poživilo delo sindikata, spodbujena, je bila ustvarjalnost - prosvetni delavci pa so dobili svoje glasilo, ki jim bo sočasno zvest pomoč- Šolstvo za stabilizacijo: doslej pa tudi v prihodnje (Nadaljevanje s 1. strani) že vsa leta zaostajajo za gospodarstvom. Marsikatera šola ne more kupiti najbolj potrebnega pohištva zato, ker nima denarja za 50 %polog. Kdo še lahko trdi, da vzgoja in izobraževanje ne sodelujeta pri stabilizaciji? Vedeti pa je treba še nekaj: kje je v šolstvu meja varčnosti? Znova naj opozorimo na že večkrat povedane resnice: .. . da prenatrpani razredi ne pomenijo prihranka, saj bodo zmanjšali kakovost pouka; ... da je posledica slabega nagrajevanja učiteljev za marsikoga slovo od prosvetnega poklica; ... da pomanjkanje denarja za pravočasno obnovo šolskih poslopij močno povečuje stroške popravil. Pomembno je torej vedeti, kakšne naloge naj bodo zapisane v stabilizacijskih programih. Zato je Sindikat delavcev vzgoje in izobraževanja pripravil teze za sestavo stabilizacijskega programa v šolskem letu 1975/76. Posebno pozornost je treba posvetiti nadaljnjemu razvoju samoupravljanja — utrjevanju samoupravljanja v šolskih kolektivih in učinkoviti vzgoji mladega rodu v dobre samoupravljavce, bolj smotrni organizaciji vzgojnoizobraževalne dejavnosti (združevanju dela in sredstev) in še boljši kakovosti vzgojnoizobraževalnega dela. In nazadnje: če razumemo stabilizacijo kot dolgoročno nalogo, je tudi celodnevna organizacija dela v šoli ena izmed tistih prvin, ki prispeva k družbeni stabilizaciji. V razpravi so posvetili dalj časa tudi integracijskim procesom v šolstvu. Poudarih so, da je pri združevanju dela in sredstev treba upoštevati predvsem kakovost dela in smotrnost, saj združevanje že zdavnaj ne pomeni več le „fizičnega združevanja" posameznih vzgojnoizobraževalnih ustanov. Gre za take organizacijske oblike, v katerih bosta zasnova in družbenoekonomski položaj šole temeljila na potrebah in interesih združenega dela. Oblike, v katerih bo mogoče učinkovito delati in smotrno gospodariti. MARJANA KUNEJ Delovno predsedstvo svečane seje med referatom MDutina Baltiča. Djordje Djurič. ni k, glasnik želja in hotenj ter zaselkov, kjer brlijo v nočeh le propagator najboljših dosežkov. redke svetilke in se sliši zavija- Učitelji iz oddaljenih vasi, nje volkov, iz vasic, ki so zdra- kamor so odhajali po dolžnosti vile rane minule vojne; kjer je ali iz lastne želje, iz hribovskih preteklost zapustila težko bre- Udeleženci svečane seje — drugi z leve je predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Hrvaške Milutin Baltič. Tretji z desne je glavni urednik me zaostalosti, kjer je bilo treba krčiti poti optimizma in upov v napredek, od vsepovsod so po-šilpli drobne vesti o svojih uspehih: kako so obnovili streho požgane šole, kako je šola dobila radio, kako so v šolsko delo zajeli večino otrok, kako so uspeli strokovni aktivi, kako deluje sindikat in kako ljudje pomagajo šoli, da bi postala otrokom drugi dom Iz teh oddaljenih vasi so prilmjale na uredniško mizo reke dopisov, vprašanj, zahtev za pomoč, nasvet, iskanje solidarnosti, vprašanja o novih knjigah, poročila in kritike... Iz leta v leto reke dmgocenih dopisov - a uredniki, ti ljudje z. bogato ustvarjalno energijo, resnični sindikalni in partijski delavci, aktivisti in novinarji ter izkušeni Kolegi so poročila odbirali, urejali in jih tiskali kot dragocena zrna resnice o naši poti, kot trdne priče in najboljše spodbude, kot izkušnje in predloge za nadaljnje delo. Prihajala so tudi strokon dela najboljših teoretikov 1 praktikov, metodikov in orgflf zatorjev prosvete - med njii so nekateri svoja prva dela javili prav v SKOPSKIH N VINAH! Tako je ta list prm svoj bogati delež k razvoju A dogoške teorije in prakse, ■' uveljavitev najboljšega in M naprednejšega. Na straneh Kr je čutiti boj za samoupraf šolo, za šolo, ki bo najden nejše jedro družbe in bo vziti pla najboljše kadre za stroM no delo in samoupravne °\ noše. V teh 25 letih je izšlo 8^ številk, kar znese 7.988 pisnih strani ali približj sedemdeset tisoč tipkanih su ni besedila, to so tisoče f«*! grafij in okrog 20.000 naslovi in končno — sedem milijon®; izvodov. Vsakemu udeleželri svečane seje — pa tudi vsq prosvetnim delavcem je ja*®! da pomenijo ŠKOLSKE N0V NE bogato kroniko o razbij šolstva, kulture in znanostiij sindikalnih prizadevanjih n ustvarjalnosti prosvetnih de^l cev Hrvaške. V svoji povezanosti z drugi®! republiškimi in pokrajinski^ listi — o čemer pričajo tudi sPj minske diplome, ki jih je m®! ništvo poklanjalo ob tej svri nosti - pa so ŠKOLSKE ^ liuau — pa »u . VINE tudi odsev naših splo^ prizadevanj v Jugoslaviji; J uredništva pa primer bratsN sodelovanja. List so doslej ^ jali: Tone Peruško, Dorčič, Nenad Brkič; sej stejšo metodologijo posKyl ter z načini obdelave znafl1 nih informacij. To delo bo potekalo . vodstvom izkušenih strdi®, njakov v sekcijah družbenih ter filologije, kemije, biol0.- fizike in matematike, ki ^ jejo pri društvu. 10. X. 1975 — St. 16 Celodnevna osnovna šola postaja resničnost Odprto pismo Koordinacijski odbor za uvajanje celodnevne osnovne šde Pri republiški konferenci SZDL Slovenije je na svoji 5. seji, 25. septembra 1975, obravnaval Probleme šd, ki so že prešle na | celodnevno bivanje in delo, in J- naloge, ki jih je še treba opraviti ta hitro uvajanje, stališč problemske konference o celo-bnevni osnovni šdi. Do konca šdskega deta 1975—76 bo imelo celodnevno <1610 44 osnovnih šd, 1 posebna Šda, 1 vzgojni zavod, in sicer v celoti ali pa samo z nekaterimi razredi. Sdidamostno prerivanje de-naija za celodnevno osnovno Mo v manj razvite občine je f temeljni pogoj, da lahko ob-J čine, Id nimajo dovdj denaija, ] načrtujejo prehod na celo ( dnevno osnovno šdo. Celo I dnevna osnovna šda bi prav v ■j niamj razvitih občinah pomenila niočan premik k zmanjševanju osipa. Med ovirami za hitro uveljavljanje novega načina dela in življenja v šdi najbdj izstopajo: Povečano število pedagoških delavcev, ki zapuščajo svoj po klic, neenotno vrednotenje Pedagoškega dela, nerešena stanovanjska vprašanja, počasna te forma pedagoških gimnazij ter šibak vpis na pedagoške akademije in visoke šde. Koordinacijski odbor za uvajanje celodnevne osnovne šde je opozoril tudi na večjo od-Žovomost zavoda SRS za šd- stvo pri pravočasnem obveščanju občanov o spreminjanju šd-ske mreže in pri seznanjanju z vzroki za take spremembe. Pdeg tega je koordinacijski odbor opozoril, da bi morali čim-prej razčistiti vprašanja integracijskih procesov v osnovnem šdstvu. Na seji so člani zelo ugodno ocenili program raziskav s področja vzgoje in izobraževanja, ki zajema med drugim tudi preobrazbo in modernizacijo vzgoj-ndzobraževalnega sistema, razvoj sistema usposabljanja vzgoj-ndzobraževalnih delavcev idr. Opozorili so tudi, da kljub zagotovljenemu denaiju ni prijav na razpisane teme raziskovalnih nalog. Udeleženci seje so razpravljali o realizaciji stališč in sklepov problemske konference, posebej glede aktivnega vključevanja samoupravnih interesnih skupnosti. Tako je telesndcul-tuma skupnost pripravila stališča o svojih nalogah pri vključevanju in oblikovanju vsebine telesne kulture v vzgojnoizobra-ževalnem sistemu ih še posebej v celodnevni osnovni šdi. Skupnost zdravstvenega varstva je obiskala šde, ki prehajajo na nove oblike delain jih seznanila z novimi oblikami preventivnega dela, zdravstvenega nadzora. Skupnost za zapori ovanje pa pripravlja skupaj z zavodom SRS za šdstvo za celodnevno osnovno šdo posebno brošuro o poklicnem usmeijanju. Evropska regionalna konferenca mednarodnega sveta Za vzgojo na vidu prizadetih Pomoč pri učenju in delu V dneh od 3. do 12. avgusta je bila v Ljubljani prva evropska regionalna konferenca mednarodnega sveta za vzgojo na vidu prizadetih. Na tem srečanju so se zbrali strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vzgojo na vidu prizadetih. Prišli so strokovnjaki, iz 24 držav (22 evropskih ter gostje iz Amerike in Avstralije). Posvetovanje je začela predsednica mednarodnega sveta za vzgojo na vidu prizadetih dr. Jeanne Kenmore. Prebranih je bilo 35 referatov. Pripravili so jih ugledni pedagogi, psihologi, socialni delavci in drugi strokovnjaki, ki delajo na področju vzgoje in izobraževanja slepih in slabovidnih. Prvega evropskega srečanja se je udeležila tudi vodilna sovjetska strokovnjakinja s tega področja dr. Marija I. Zemcova. Konferenca je bila razdeljena dva dela. Prvi del je bil popečen problemom slepih in slabovidnih v osnovni šdi, posebno pa je bila poudarjena problematika otrok s kombiniranimi motnjami. Drugi referati so obravnavali mobilnost, vedenj-sko terapijo, usposabljanje ka-mov za delo s slepimi in slabovidnimi, za teamsko delo učne-8a osebja, sodelovanje šde in inižine in druga aktuualna vprašanja s tega področja. Drugi del je bil posvečen Predvsem problematiki poldic-nega usposabljanja. Obravnavali s° tudi možnosti za integracijo 113 vidu prizadetih z normalnimi vratniki ter z drugimi invalidi, Sovorili o zaščitnih delavnicah, ? domači obrti v sodobnih mdustrijskih državah itd. Prikazani so bili tudi skrb za slepe m slabovidne v Jugoslaviji, pri-mgajanje nanovo oslepelih novi ^tuaciji, nanovo oslepeli mladostniki v šdi, rehabilitacija nanovo oslepelih mladostnikov v Posebnih centrih itd Konferenco so pripravili: ju-Žoslovanski komite za organiza-cii° tega srečanja, tiflološka tekcija Društva defektdogov mgodavije, Zveze depih Jug(> ravije in zavodi za usposablja-P)e depih in slabovidnih v Jugo-^mdji. Neposredni organizator Posvetovanja je bil zavod za sle-Pp in slabovidno mladino v Hubljani. . Predavanja so bila v predaval-mci elektro fakultete v Ljublja- ni, v zavodu za depo in dabo-vidno mladino pa je bila razstava o delu učencev zavoda. Izdelke so razstavljali še nekateri drugi jugodovanski zavodi (Sarajevo, Zagreb). Posebno zanimanje so zbujale novosti na področju usposabljanja slepih in dabovidnih (novi učbeniki za dabovinde, predloge za vaje vida, televizijsko povečalo za branje učencev z ostanki vida). Udeležencem seminaija so predvajali tudi filme o dosežkih usposabljanja depih in slabovidnih. S posebnim zanimanjem so udeleženci spremljali barvni film o delu in življenju v zavodu za slepo in dabovidno mladino v Ljubljani ter film Kaj se je Zvonko naučil iz istega zavoda. Ljubljanski zavod je ob tej priložnosti izdal tudi slikovno publikacijo Učimo se. Vsak udeleženec je prejel knjižico v dar. V njej je prikazana pestra dejavnost zavoda. Za udeležence so organizatorji pripravili ekskurzijo na Gorenjsko (Bled, Bohinj, V ogel, Savica) ter na Primorsko (Postojna, Portorož, Lipica, Tomaj). Udeleženci so bili navdušeni nad lepotami naše domovine. Delo konference je bilo uspešno. To srečanje je prav gotovo pripomoglo k zbliževanju udeležencev in tesnejšemu sodelovanju delavcev, ki usposabljajo na vidu prizadeto mladino. CVETKA ROŽANEC Koordinacijski odbor je opozoril tudi na to, da je treba izdelati predlog novih normativnih obremenitev pedagoški! delavcev za večjo notranje racionalizacijo dela, boljšo med sebojno povezanost in porazdelitev dela. Normativno je tudi treba urediti delo delavcev \ celodnevni osnovni šdi s kombiniranimi oddelki in odločiti kdiko pedagoških delavcee bomo potrebovah za uresničitev delovnih obveznosti, ki jil nalaga celodnevna osnovna šda Vse te ugotovitve koordina cijskega odbora za uvajanji celodnevne osnovne šde ka žejo, da celodnevna osnovni šda kljub nekaterim prc blemom, ki pa se z odgovomin delom vseh zainteresiranil subjektov lahko rešijo in se tud rešujejo, ni samo lepa vizija ampak postaja počasi resnič n ost. MIRKO FABČIČ Prejeli smo Spoštovani! Že večkrat sem se nameraval oglasiti in vam izreči zahvalo, da ste v našem časopisu pričeli objavljati razne sporazume in druge objave, kar nam lahko veliko koristi pri naši družbeni aktivnosti. Še bolj ste me razveselili z objavo v 14. številki, da bo naslednji številki priložen samoupravni sporazum za srednje šole. Tako sem začel izgubljati občutek, da je srednje šolstvo v PROSVETNEM DELAVCU nekoliko zapostavljeno. Žal je bilo moje veselje nekoliko prenaglo; >; v 15. številki ni bilo priloge ,,Samoupravnega sporazuma za srednje šole“. V vsem časopisu tudi nisem našel nobenega opravičila ali obvestila. Upam, da bo napaka popravljena v naslednji številki. S tovariškimi pozdravi Ivan Vršič ODGOVOR UREDNIŠTVA: Spoštovani tovariš, žal ne moremo ne vam ne drugim prosvetnim delavcem, ki nas sprašujejo, kaj je s samoupravnim sporazumom za srednje šole, dati ustreznega pojasnila. Besedilo sporazuma je odtisnjeno — toda Skupna kohiisija udeležencev samoupravnega sporazuma za srednje šolstvo je objavo zadnji trenutek preklicala. Doslej nam še niso sporočili vzroka za preklic ali napovedali objave. Med odmorom (Foto: M. Novšak) Denar odloča Člani izvršnega odbora izobraževalne skupnosti Slovenije so na zadnji seji obravnavali 12 točk dnevnega reda. Med pomembnimi vprašanji naj omenimo samo tista, katerih reševanje bo odločilno vplivalo na nadaljnji razvoj vzgojnoizobraže-vdne dejavnosti v naši republiki. Ko so ocenjevali delovni osnutek programa usmerjenega izobraževanja za prihodnje leto, so menUi, da je primeren za javno obravnavo v združenem delu. Ugotovili so, da je treba predlagano besedilo še izpopolniti, navesti prednostne naloge in opozoriti na različna mnenja Gre predvsem za uskladitev med potrebami - predlog se zavzema za 36-odstotno povečanje sredstev - upoštevane so tudi nove naloge, vendar brez investicij - in možnostmi obsega sredstev za skupno porabo, ki so znatno pod omenjenimi izračuni. Od višine denarja je odvisno, kaj bomo v prihodnjem letu storili na področju usmerjenega tobraževanja Če bo kdičina denarja v te namene zmanjšana, prav gotovo ne bo mogoče ugoditi vsem zahtevam in izpolniti vseh obveznosti, zapisanih v doslej sprejetih dokumentih Nekatere dejavnosti bo treba črtati iz delovnega pro- ' grama; zato je pomembno, da ' delovni ljudje, ki bodo o tem razpravljali, poznajo problem, da vedo, za kaj se odločajo. Med drugim so razpravljali tudi o osnutku dogovora o družbenem načrtu naše republike. V prihodnje bo treba načrt uskladiti s potrebami združenega dela. Spremembe pa ne smejo temeljiti na praznih in splošnih ugotovitvah, pač pa na konkretnem dogovoru, kakšne kadre resnično potrebujemo. Ta naloga pa ne bo lahka Analiza, ki so jo pripravili pred nedavnim na zavodu za zaposlovanje, je namreč dala dokaj presenetljive rezultate: iz odgovorov - poslale so jih organizacije združenega dela - je razvidno, da nam najbdj primanjkuje ekonomskega in administrativnega osebja, ne pa tehničnega, kot so dokazovali dosedanji dokumenti Treba je ugotoviti resnico in šele nato narediti stvar ren načrt. Tak, ki bo naši republiki v prihodnosti zagotovil ustrezno izobražene delavce. Obravnavali so tudi nekatere pomanjkljivosti, ki jih vsebuje sedanje besedilo osnutka družbenega dogovora o pospeševanju razvoja manj razvitih območij in manj razvitih obemjenih območij v Sloveniji med leti 1976 - 1980, vprašanja, ki se porajajo pri uresničevanju družbenega dogovora o nalogah pri samoupravnem sporazumevanju za gradnjo domov, in solidarnostni sistem za prihodnje leto. NADJA PENGOV republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje, zavodu za šolstvo SRS, izobraževalni skupnosti Slovenije, republiški konferenci SZDL in centralnemu komiteju ZK Slovenije MESTO IN POLOŽAJ GLASBENIH ŠOL V SISTEMU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V SR SLOVENIJI Nezainteresiranost, omalovaževanje, nepoznavanje problematike glasbenega šolstva, zavestno zanikanje njegove vloge pri kultumoestetskem oblikovanju mlade osebnosti, vloge pri razvoju glasbene amaterske dejavnosti in vloge pri razreše-vanju kadrovskih problemov tudi v osnovnem in srednjem šolstvu ter v kulturnih dejavnostih in ne nazadnje zgolj „teoretično platonična (ne) opredeljena (ne) naklonjenost" nekaterih vodikih v republiških in občinskih ciganih ter interesnih skupnostih, spenjajo delo glasbene šole žal že leta. Najprej občinski proračuni, po oblikovanju izobraževalnih skupnosti, v okviru tako imenovanega B-programa, v zadnjih dveh letih pa v okviru „dogo-voijenega programa" (? ), še je o „vsebinski in finančni" usodi teh šol odločalo — razen redkih izjem — skrajno poenostavljeno, zgolj z vidika splošnega ali „sfernega“ (ne) pomanjkanja denaija, brez nekega sistema financiranja te dejavnosti in brez oblikovane investicijske politike. Verifikacijski pregledi vseh glasbenih šol v Sloveniji so pokazali doseženo raven tega šolstva, sočasno pa ugotovili vso resnost kadrovske problematike, različnost in „pestrost“ v finančno materialnem" vrednotenju dela teh šol (pri čemer je imela in ima njih razvitost, mesto in vloga v vzgojnem in kulturnem življenju kraja ali območja in kakovost vzgojnoizo-braževalnega dela, komaj omembe vreden vpliv) in v mnogih primerih že kar kritičen položaj glede stanja prostorov, opremljenosti ter „zunanjosti“ stavb. Pregledi so pokazali tudi to, da obstajajo med šolami razlike v razvitosti, kadrovski zasedbi in kakovosti, razlike, ki niso le posledica finančnega „(ne) vrednotenja", ampak tudi tradicije, kulturne osveščenosti, pa tudi glasbenega ali siceršnjega posluha okolja in posameznikov. Sem sodi tudi vprašanje šolnine, ki je postala ob nedorečenem in napak postavljenem položaju glasbenih šol in pomanjkanju denaija tisti izhod, s katerim naj bi rešili financiranje vzgoje in kulturne dejavnosti teh šol, in to ne glede na vse negativne posledice, ki jih prinaša to vprašanje že danes. Kot posledica neurejenega položaja glasbenih šol in financiranja njenih dejavnosti, predvsem pa zaradi neusklajenosti med šolami, hotenji in potrebami ter realnimi finančno materialnimi možnostmi, se je pri drugih dejavnostih, znotraj vzgojnoizobraževalnega področja, predvsem v „obveznem“ osnovnem šolstvu uveljavilo žal povsem napačno mnenje, da je zaradi financiranja tako imenovanega ..dopolnilnega" izobraževanja ..prikrajšano" osnovno šolstvo, da dobivajo zaradi glasbenih šol ..osnovne šole in učitelji manj denaija in nižje osebne dohodke". Bolj kot posledica subjektivnega odnosa, poenostavljene obravnave in nepoznavanja bistva stvari kot pa objektivne presoje, podkrepljene z analizami, dokazi in poznavanjem, glasbeno šolstvo ni bilo in ni — enakopravno vključeno niti v vzgojnoizobraževal-ni sistem kot celoto niti v sistem splošnega in posebnega, kratkoročnega in srednjeročnega načrtovanja. Je torej eno redkih, če ne celo edino področje, ki naj bi ..delovalo" zunaj .Konkretne" družbene skrbi, zunaj posredno ali nepo- sredno izraženega družbenega interesa. Izvršni odbor Zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije ter izvršni odbor Skupnosti glasbenih šol Slovenije sta na skupni seji preučila osnutek srednjeročnega načrta vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji in v zvezi z njim obravnavala splošne probleme položaja glasbenega šolstva na Slovenskem. Ker tudi v tem srednjeročnem načrtu, kot v načrtu za preteklo petletno obdobje, glasbeno šolstvo ni našlo svojega mesta, člani obeh odborov v imenu prek 500 glasbenih učiteljev iz 46 glasbenih šol Slovenije ter v imenu desettisočev učencev in njih staršev ugotavljamo, želimo in zahtevamo: 1. Zavod za šolstvo SRS, republiški komite za šolstvo in izobraževalna skupnost naj jasno opredelijo svoj odnos do mesta in vloge glasbenih šol v našem vzgojnoizobraževalnem sistemu in nato v dogovoru s predstavniki tega šolstva oblikujejo njegov nadaljnji razvoj. Pri tem naj se upošteva, sprejme ali zavrne teorija o vplivu glasbeno-vzgojnih prizadevanj na kultur-noestetsko oblikovanje mlade osebnosti, o vlogi šol pri poklicnem usmeijanju ter (neposrednem reševanju kadrov-ske problematike. 2. Če se bomo odločili, kakšno glasbeno šolo po vsebinski in organizacijski usmeritvi, velikosti, razvitosti in kakovosti v naši vzgojnoizobraževalni stvarnosti potrebujemo, potem vključimo to šolstvo v sistem načrtovanja na ravni krajevne skupnosti, na občinski, medobčinski in republiški ravni. 3. Če se bomo dogovorili, kakšno glasbeno šolo potrebujemo, potem oblikujmo za njeno delovanje, vlogo in pomen ustrezen sistem financiranja njene vzgojnoizobraževalne dejavnosti ter se odločimo za investicijsko politiko. 4. Če smo ugotovili, kakšno glasbeno šolo potrebujemo na sedanji stopnji razvoja, potem za oiganizacijsko in strokovno pomoč, za povezovanje in koordinacijo glasbenih šol takoj oblikujmo: pri izobraževalni skupnosti Slovenije posebno komisijo za glasbeno šolstvo, pri zavodu za šolstvo SRS pa mesto samostojnega svetovalca za glasbene šole. 5. Soglašamo z vsemi pripombami in predlogi, ki jih je predsednik ZDGP Slovenije prof. Miran Hasl, v zvezi s položajem glasbenega šolstva in njegovim mestom v srednjeročnem načrtu posredoval IS Slovenije in zavodu za šolstvo SRS. Želimo le enakopraven položaj v vzgojnoizobraževalnem sistemu, želimo le potrdilo, daje naši samoupravni socialistični družbi kakovostno delovanje glasbenih šol potrebno in koristno. Mesto in vlogo glasbenih šol smo dolžni ovrednotiti predvsem zaradi otrok, vedno večjega števila mladih, ki se poklicno usmeijajo v glasbo, zaradi staršev in ne nazadnje zaradi delavcev glasbenih šol, ki si vendarle želijo biti glede svoje prihodnosti in perspektive dejavnosti enkrat za vselej na jasnem. To smo doižni storiti tudi v imenu ožje in širše družbene skupnosti, v interesu delovnih ljudi in občanov, ki tudi za to šolstvo dajejo, posredno ali neposredno, del svojega denaija. Zveza društev glasbenih pedagogov Slovenije predsednik prof. MIRAN HASL Skupnost glasbenih šol Slovenije predsednik prof. MATIJA TERČELJ oo-oH Združevanje denarja za gradnjo dijaških domov Učenci in dijaki v hotelu_____________ Prvi koraki celodnevne šole v Stranicah Na nedavni seji izvršnega odbora republiške izobraževalne skupnosti so med drugim tudi sklenili, naj bi republiška izobraževalna skupnost dodelila po dva milijona dinarjev za gradnjo dijaških domov v Mariboru in Kopru in milijon dinarjev za gradnjo doma šole za medicinske sestre v Ljubljani Za gradnjo dijaških domov v Ljubljani, Mariboru in Kopru je že vse pripravljeno. Graditi bi lahko začeli že letos, tako da bi bilb za dijake v Mariboru in Kopru kar najhitreje na voljo po 480 ležišč, v Ljubljani pa 240. Predlog izvršnega odbora skupščine izobraževalne skupnosti je v skladu s stališči odbora udeležencev družbenega dogovora o nalogah pri samoupravnem sporazumevanju o združevanju sredstev za gradnjo dijaških domov. Odbor udeležencev družbenega dogovora je izvršnemu odboru predlagal, naj bi iz razpoložljivih sredstev namenili domu v Kppru 900.000 din za dokončno popravilo strehe na zgradbi dijaškega doma, ki bo ostal v sestavu novega doma. Dela na sta- rem dijaškem domu so se namreč zaradi pomanjkanja denarja popolnoma ustavila. Tako je vseh osemdeset učencev in dijakov še vedno v hotelu, kamor so jih preselili spomladi, ko so začeli preurejati dijaški dom. Dijaški dom pa bi moral biti nared do začetka letošnjega šolskega leta. Denar je na voljo, izvršni odbor ga je odobril takoj, skupščina republiška izobraževalne skupnosti pa bo ta sklep potrdila kasneje, na prvi seji. Čez dober mesec se bo lahko vseh 80 dijakov preselilo iz hotela v preurejeni dom. —TU— V zidovje stare osnovne šole v Stranicah pri Slovenskih Konjicah se je „vmilo“ že 12 desetletij. Spoštljiva starost. Šola v Stranicah je v teh letih spreminjala svojo zunanjo podobo, pa tudi notranjost. Pred sedemnajstimi leti so jo temeljito preuredili V njej so bile tri učilnice, sanitarije, mlečna kuhinja, v kateri je bila tudi pisarna in zbornica hkrati. V teh prostorih nekdanje straniške šde je bilo do 180 učencev. Kombiniran pouk, kronično pomanjkanje učiteljev in prostorov ... Vse to ni veliko obetalo. Da je bila šda v Stranicah Koper »Za gradom« drugače Vodja osnovne šole Veljko Vlahovič v Stranicah pri Slovenskih Konjicah MAGDA SODIN med svojimi učenci pred novo šolo. (Foto: T. Urbas) Krajevna skupnost Semedela dala kmalu potem, ko je koprski Invest biro izdelal projekt zazidalnega načrta „Za gra-dom“, nekaj utemeljenih pripomb in pobud za spremembo tega načrta. Več poudarka so dali gradnji objektov za otroško varstvo in šolskim zgradbam. Gradbeni strokovnjaki so večino pripomb upoštevali. Tako bodo v prihodnje zgradili v Semedeli otroške jasli za 60 dojenčkov in vzgojnovarstveni zavod za 240 otrok. Za okoli 3.500 krajanov predvidevajo tudi gradnjo nove osnovne šole s 25 učilnicami za 750 otrok ter ustrezna igrišča za šolsko in obšolsko delo. IVAN BOBEK, učenec četrtega razreda: „Škoda, da bom samo eno leto lahko hodil v našo novo šolo!“ (Foto: T. Urbas) Ljubljana Za dan pionirjev Učenci osnovne šole na Brodu pri Ljubljani so dan pionirjev nadvse slovesno proslavili; v novi osnovni šoli, ki je bila zgrajena z denarjem, zbranim s samoprispevkom, so odkrili doprsni kip Ivana Novaka-Očka, po katerem se nova šola na Brodu tudi imenuje. Doprsni kip je delo kiparja Antona Sigulina. Slovesnosti v šoli so se udeležili številni gostje. O življenjski poti Ivana Novaka-Očka je govoril predsednik občinskega odbora ZZB NOV Ljubija na-Šiška Tone Peternel-Igor. Šole so pretesne ... (Foto: T. Urbas) učiteljev in učencev. Moram reči, da so učenci nad njo prav navdušeni. Tudi kmečki, ki so bili vajeni po končanem pouku doma takoj poprijeti za delo. Poleg rednih prispevkov, namenjenih za gradnjo nove šole, za katero so se odločili na referendumu, so vaščani prispevali še 36.000 din, več kot 200 kubičnih metrov lesa in opravili več kot 2.000 delovnih ur. Delovni dan se začne za nas učitelje ob pol sedmih, konča pa se ob 15. uri. Za učence se začne pouk pol ure kasneje, domov pa gredo med 14. in 15. uro. Seveda brez šolskih torb, kar se zdi mnogim še posebno imenitno. Da bomo začeli pouk zjutraj ob sedmih, smo se odločili zato, ker imamo med 57 učenci kar 15 vozačev in ti imajo takrat najboljše avtobusne zveze. Pozimi pa bomo verjetno začeli pouk pol ure kasneje. Tudi kadrovsko smo še kar dobro zasedeni. Manjka nam le „pol“ učne moči, kar pa ni ravno tako „tragično“, saj nadomestilo za sedaj to še s svojimi močmi. Škoda je le, da šola nima telovadnice. Sedaj, v lepem vremenu je sicer prav nič ne pogrešamo, nekoliko laže pa bo pozimi, ko bomo morali en razred preurediti v telovadnico.14 potrebna temeljite preureditve, predvsem pa razširitve, potrjuje že bežen pogled v šdsko kroniko. V njej piše, da je bil pred tridesetimi leti ustanovljen poseben odbor, ki naj bi poskrbel za gradnjo nove šde v Stranicah. Toda, ostalo je le pri odboru. Potrebne pa so ostale: nova osnovna šda. Na referendumu, bil je pred štirimi leti, so občani glasovali „za“, vendar ne za preureditev stare osnovne šole, kot je bilo predlagano najprej, ampak za gradnjo novega poslopja. „Za šdo smo že podirali smreke in še jih bomo, če bo treba.44 Tako so poudarjali vaščani na številnih sestankih, ko so govorili o preureditvi stare ali gradnji nove osnovne šole. TONE URBAS Letošnji trinajsti september, ko so se po prisrčni krajši slovesnosti prvič uradno odprla vrata nove šde v Stranicah, bo ostal vsem 57 učencem in učiteljem v nepozabnem spominu. Nova šda, imenuje se po pokojnem državniku in politiku Veljku Vlahoviču, ima štiri svetle in prostorne učilnice, zbornico, mlečno kuhinjo, poseben prostor za sestanke krajevnih družbenopolitičnih organizacij, prostor za varstvo predšolskih otrok itd. Šda je stala z opremo in delno ureditvijo okdice 3.200.000 dia S tem ko so učenci in učitelji v Stranicah dobili novo šdo, so nastale tudi možnosti za prehod na celodnevno šdo. „S celodnevno šdo,44 pravi voditeljica šde Veljko Vlahovič MAGDA SODIN,44 smo prosvetni delavci prevzeli veliko odgovornosti, kajti celodnevna šola je temeljito spremenila življenje BREČKO, razreda: učenec Domače DUŠAN četrtega naloge naredimo v šoli, naučimo se tudi v šoli, domov pa gremo brez šolskih torbic. To je nekaj za nas!44 (Foto: T. Urbas) Še vedno premalo otrok v varstvu Na območju kranjske občine so v zadnjih nekaj letih s pomočjo samoprispevka občanov, delovnih organizacij, izobraževalne skupnosti, vzgojnovarstve-nih zavodov Kranj in drugih preuredili in opremili kar 17 enot, ki imajo skupaj 46 oddelkov; v njih je prostora za 40 dojenčkov in 840 otrok od drugega do šestega leta starosti. Varstvo dojenčkov v tej občini je še vedno zaskrbljujoče, posebno zato, ker zaposluje tamkajšnja industrija velik odstotek žena (49% vseh zaposlenih). Po nekaterih ocenah potrebuje še okoli tisoč otrok organizirano varstvo. Samo pred začetkom letošnjega šd-skega leta so jih morali od 680 prošenj za sprejem otrok v vzgojnovarstvene zavode zavrniti kar 477. Da bi kar najbolj omilili nenehne težave z varstvom pred-šdskih otrok, so se lotili števil- nih akcij. Te pa žal, razen potujočih vrtcev, niso kaj prida uspele. Pdeg prostorskih problemov pa so v kranjski občini vedno večje tudi težave s kadri " kljub številnim vsakoletnim razpisom za štipendije in intenzivnemu štipendiranju mladih delavcev. V načrtovanem razvoju otroškega varstva do leta 1980 j® ^ predvideno, da bodo v kranjski j občini vključili na sto zaposlenih žensk v predšdsko varstvo 17 otrok. To pa pomeni, da b* bila leta 1980 zajeta v pred' šolsko varstvo tretjina vsel>^ predšdskih otrok v občini Ce bodo hoteli to zamisel uresnH čiti, se bodo morali v kranjski |l občini resno lotiti gradnje vzgojnovarstvenih zavodov v ( Mavčičah, Preddvom na Planini jv in Primskovem. tl -tu- Prostor, prostor... Za sedaj si v Stranicah zaradi telovadnice še ne belijo glav, kajti pomembnejše za učence, učitelje in starše je, da imajo novo šolo; to je zares lepo darilo ob praznovanju 30-letnice osvoboditve in ob praznovanju praznika občine Slovenske Konjice. V tej občini se lahko pohvalijo s pomembnimi uspehi tudi na področju šolstva, saj so zgradili letos v Slovenskih Konjicah novo posebno osnovno šolo, v Ločah priPdjčanah novo telovadnico ter dva oddelka vzgojnovarstvenega zavoda — v osnovni šoli v Stranicah in v prostorih nove posebne osnovne šole v Slovenskih Konjicah. Na območju mariborske izobraževalne skupnosti je v vseh osnovnih šdah nekaj manj kot 600 učilnic, ki merijo skupaj dobrih 34.500 kvadratnih metrov. Sem so že všteti prostori v novi osnovni šdi v Miklavžu in osnovni šdi Tone Čufar, ki še ni urejena. Kljub temu pride na učenca poprečno nekaj več kot kvadratni meter prostora. To je sicer po izračunu strokovnjakov še kar zadovdjivo, vendar gre teh 1,2 kvadratna metra predvsem na račun številnih podružničnih šd, te pa so skoraj povsod na mariborskem območju izredno velike in prostorne. Seveda je v mestu in večjih središčih prav nasprotno, saj je kar 22 osnovnih šd, kar zadeva šolski prostor, pod poprečjem. Težave s prostori v šolah se nadaljujejo, čeprav je bilo med tem časom zgrajenih že nekaj novih in prostornih osnovnih šd. Letos obiskuje osnovne šole na območju mariborske izobraževalne skupnosti več kot 24.000 učencev; med temi je kar 2.600 vozačev. To pa tudi pomeni, da je treba za tdiko učencev pripraviti tople obroke hrane v šdi; potrebne so šolske kuhinje. Učencem—vozačem je treba preskrbeti prostor v šoli, kjer lahko počakajo na prevoz. Zaradi prostorske- stiske na šdah je v podaljšanem bivanju le 2.540 učencev. Pred tremi leti so se občan' Maribora na referendumu odlo-čili za uvedbo petletnega samo- ^ prispevka za izgradnjo osnovnih ^ šd in vzgojnovarstvenih zavo- ^ dov. Plačevanje samoprispevka^-, bo sicer poteklo konec junija a leta 1977, vendar strokovnjaki k že sedaj opozarjajo, da bo sa-^ moprispevek, namenjen gradnji U . novih osnovnih šd in vzgojno- p varstvenih zavodov, verjetno ^ treba podaljšati še za pet let. Y,l tem času nameravajo na m ari' ^ borskem območju preurediti ah ^ na novo zgraditi 19 osnovnih L šd; za to bodo po sedanjih izra-čunih potrebovali okdi 600 mi' ^ lijonov dinarjev. TONE URBAS R Ribnica na Dolenjskem Učiteljev še vedno premalo V TATJANA FIJAVŽ, učenka četrtega razreda: „Komaj smo čakali na novo šolo. Zdaj jo imamo in srečni smo!44 (Foto: T. Urbas) Ljubljana Ni možnosti za celodnevno šolo Na seji sveta za vzgojo in izobraževanje pri občinski konferenci SZDL Ljubljana-Moste-Polje so člani ugotovih, da za sedaj niti ena osnovna šola v tej ljubljanski občini nima temeljnih možnosti za prehod na celodnevno šolo. Tudi novi šoli v Novem Polju in Stepanj skem naselju ne bosta mogli organizirati celodnevnega pouka: Morda ima še najboljše možnosti za prehod na celodnevno šolo katera izmed podružničnih šol. To bodo čani sveta še ugotovih. Krajevne organizacije, tako so sklenili na seji, morajo takoj ustanoviti koordinacijske odbore, pregledati akcijske programe šol, jih ustrezno dopolniti in za prehod na celodnevno šolo angažirati tudi krajevne dejavnike. V letošnjem šolskem letu je ribniški osnovni šoli vpisanil1 916 učencev; to je za 60 uče'’) cev manj kot v lanskem šolske"’' letu. J J Lani so prvič uvedli na šol*N oddelke podaljšanega bivanj"' Do prvega polletja so imeli d v'3 oddelka, v drugem polletju Že tri, ob začetku letošnjega šo* skega leta pa se je v oddelki*11 podaljšanega bivanja nabralo ž6 li toliko učencev, da so jih kom")' razvrstiliv pet oddelkov. Žal f l imajo za vse oddelke podaljš"' s nega bivanja na voljo le dva uči' [ telja. Pomagajo jim tudi tis*’ učitelji, ki imajo reden pouk-Pomanjkanje učiteljev v rih niški osnovni šoli je tudi glav"3 ovira za prehod na celodnev"c, šolo. Laže je preurediti prost"' ( re, kot pa dobiti učitelje. Prl' •manjkuje zlasti učiteljev likovni in tehnični pouk, prav štipendira izobraževal"3 skupnost tiste študente, ki ^ ( odločijo za študij likovne $ t tehnične vzgoje. !j l i *1§E: s ^LVO TERŠEK trideset I j^iteljskih let Vinica Brkič - lepotna in vse-psfoz oblikovalka slovenskega m osnovni šoli „Baza Lf” v Dolenjskih Toplicah. . '}0rai popolnoma razumljivo ' n da se je odločila za učiteljski i TO/c v obdobju, ko je izgovar-■ ra glasove brez strešic. Po-- ^e/e, ko je misli razumneje i ‘vrtala, je hotela postati zdrav-h J_Ca. Sploh je življenje eno a y hotenje in tako malo a (P&a, česar se lahko oprimeš. j ri niti ni tako daleč dan, ko je c ^Kčala ljubljansko učiteljišče, 'v^aindvajsetega junija 1945 je r yič stopit za šolski kateder -a ^ Škocjanu pri Mokronogu. I rjuh stoterim težavam se po-i- ™fo rada spomni tistega ob-i Učitelj je bil pomemben i £ revolucije. Vsepovsod so ga i- vjtrebovali pri izgradnji „živega i- ypitak“, povsod so ga spošto-yli. , Sola v Škocjanu je bit po Anica je s sestro pouče-pk i' štirih vaških hišah; tudi v i CPtoniji in na postaji ljudske r^ce. Učili sta 340 učencev, |2so prihajali v šolo vsak drugi I j, n dopoldne in popoldne. Ob ' ^erih so imeli pouk še za *Sfe, ki jim je osnovno šotnje Ukinit vojna, pa so bili tik pred tem, da bi odšli v različne obrtne šole. Da, tudi splošno vajensko šolo so imeli v Toplicah. Dan in noč sta imet za delo premalo ur. „. .. Bila sem pač mlada in zdi se, da utrujenosti nisem po-zmla. Ob vsem učiteljskem delu sem bit lahko tudi režiserka, tajnica OF in sekretarka SKOJ. Med poukom sem imet na katedru pred seboj ves čas prgišče žebljev in kladivo. Učenci so namreč sedeti za klopmi, ki so jih sicer uporabljali m gasilskih veselicah. Razmajane kot so bile, so se pogosto sesedle učencem na kolena. Ve se, da tudi knjig in zvezkov nismo imeli. Imeli pa smo na pol podrte šolske prostore. V metelkovini se je stavba, ki so jo starost in potresi hudo načeti, sesedat. Strokovna komisija nam je svetovat, naj razpoke prelepimo s papirčki. Poučili so nas, da bomo tako lahko skupno ugotavljali, kako napreduje razpadanje stavbe. . .! Na našo življenjsko srečo pa se je nekega dne pripeljala s kolesom tovarišica nadzornica. Zahtevala je, da v tistih prostorih prenehamo s poukom. Časi so se spremenili, a za učitelje so se spreminjali zelo počasi. Res je, da nas starši nič več ne prepričujejo, da je dovolj, če mučimo njihove otroke branja in pisanja. Nič več nas ne zmerjajo, če delamo z učenci tudi po šolskem času. Zdi pa se, da smo učitelji kar predolgo delali v presneto težkih razmerah. Za šole in njihove potrebe tudi dolgo po vojni ni bilo demrja. Gradili so že hotele, mi pa smo še vedno životarili. Vse to je veljalo še toliko bolj za nerazvita območja. Nikoli nisem mogt razumeti, da sme biti šola v imenitnejši občini imenit-nejša kot tista v odročnem kraju. Vedno sem mislila, da bi morali dajati predvsem tja, kjer • u m... Mladi učitelji na srečo nimajo nič več težav, ki so bile nekoč sestavni del učiteljskega dne. Anica je svoje dni živela v ozko začrtani sobi z novo- rojenčkom in kupi zvezkov. Zvečer je ugasnila luč, in ko je sinko zaspal, se je lotila dela. Kadarkoli je bila doma, je moral biti okoli nje mir. Zdelo se je, da je iz njenega doma zbežala sproščenost. Ampak nekoč je bilo tako, da je morala občim po pogodbi učitelju zagotoviti primerno stanovanje in nekaj drv. Seveda pa se črke na papirju in resničm dejanja nikoli niso preveč ljubili. (Foto: S. Teršek) V Dolenjskih Toplicah je nova šola - tri leta. Pouk je samo v eni izmeni in pod šolsko streho je tudi otroški vrtec. Podružnične šole so ukinjene; učence vozijo z dvema avtobusoma v Toplice. V šoli je organiziram prehrana, v šoli so odlične delovne razmere. Do-gajalo se je, da je učiteljica prav zaradi takšnih razmer ostajala v kabinetu tudi do 22. ure ali celo dlje. To ni pretiravanje, ampak o čem podobnem učitelj pred tridesetimi leti niti sanpti ne bi mogel. .. Vprašali ste me in bom odgovorila: tridesetletno delo v prosveti me je izčrpalo. To se prav gotovo ne bi zgodilo, če bi delala v razmerah, kakršne so dandanes. Bilo je obdobje, ko sem poučevala tedensko šestintrideset ur, čeprav bi smela kot pripravnica delati le osemnajst ur. Utrujenost pride za človekom. Za človekom pride tudi uspeh. Kolikšen je, lahko ugotoviš ob slehernem srečanju z nekdanjim učencem Prav zaradi tega so takšm srečanja prijet m, za učitelp pa brez dvoma tudi koristna. Na srečo tudi precej staršev razume mšo utrujenost. Prenehat eri prizmvajo, da celo dva svoja otroka s težavo „vzgojno obvladajo". Učitelji m predmetni stopnji jih imamo 200 in več. Slehernega je treba pozmti in ga individualno obravnavati. Prilagajati se je treba njihovemu zmčaju, razmeram, v katerih živijo, težavam, ki jih pri delu ovirajo. ..! V katerem obdobju življenja sem si nabrala največ izkušenj? Nabirala sem si jih ves čas in nikoli jih ni bilo dovolj. Iz dneva v dan se srečuješ z novimi problemi. Učitelj ne more delati „šablonsko“. Vedno znova se moraš prilagajati razredu, učencem in utripu življenja. V tem pa je menda tudi košček prednosti našega poklica. Življenje ne sme neopazno mimo tebe. Učenci bi to opazili in učitelj bi izgubil njihovo zaupanje." Anica Brkič in njenih trideset učiteljskih let. Nikoli ni poskušala uteči in tako zvišati odstotek fluktuacije v prosveti. Pred dnevi ji je pripovedovala mlajša kolegica, s kolikšnim veseljem se je odločila za prosveto. Toda, celodnevni pouk jo je menda tako utrudil, da se je premislila: nadaljevala bo študij psihologije na drugi stopnji. Pa bo že res, da prenekateri ne zapusti prosvetnopedagoškega poklica zaradi neurejenih materialnih vprašanj (saj so že kar urejena!), pač pa zaradi izredne psihične obremenitve. Ne, Anica za celodnevni pouk ni navdušena. Njeni živci so utrujeni in celodnevni živžav bi jih prehitro pokončal. Ni lahko ostati trideset let veder, sproščen in sploh tak, kakršen naj bi učitelj bil. Mlajši učitelji bodo delo v novih razmerah zmogli. „. .. Pravijo, da je za poprečnega občana osebni dohodek merilo družbenega priznanja. Po pravici vam povem, da si ne zapomnim, kolikšen osebni dohodek imam. Nikoli nisem bila suženj denarja, čeprav se zavedam, da brez denarja življenje ni romantično. Sicer je pa menda osebni dohodek tisto, kar ostane od „pufov“. Verjetno pa bi z višjo izobrazbo v drugi poklicni dejavnosti več zaslužila. Toda o tem ne bi razmišljala, če ne bi načeli tega pogovora. Saj sem imela že nekaj priložnosti, da bi se zaposlila zunaj prosvetne stroke, pa tega nisem hotela - res ne. Ste videli našo novo šolo? Razumljivo je, da so mlajši učitelji drugačni. Ne bo zvenelo lepo, ampak rekla bom, da niso „obremenjeni‘‘ z idealizmom. Prav zaradi tega jih tudi življenje manj razočara. Sploh pa me primerpve utrujajo. Današnjega učenca ne morem primerjati s tistim pred tridesetimi leti, kot ne morem primerjati naših pedagoških sposobnosti s tistimi, ki smo jih imeli po vojni. Imeli pa smo menda marsikaj, kar bi tudi dandanes potrebovali. Vedno smo hoteli tja, kjer je bilo najteže, in nič nam ni bilo nikoli pretežko, premalo udobno. Učiteljski poklic je za ljudi jeklenih živcev ali pa za tiste, ki so brez njih Sama sem postala precej občutljiva. Seveda so se tudi otroci spremenili. Trudim se, da me nikoli ne bi spravili „s tira", ampak to že ti dobro, če se moraš truditi. To pomeni, da si utrujen. Res je tudi to, da so nekateri učenci predrzni, hudobni pa niso. Hudoben je bil le čas, ki nas je leta 1941 pahnil v velike težave, ki jih moramo odpravljati še danes, po tridesetih letih . ..“ Vrt, zelen, pa čeprav slabo obdelan, jo zna umiriti. Drugam ne hodi. Na vrtu pozabi skoraj na vse, pa čeprav samo za nekaj minut. Na vrtu tudi razmišlja, če je upravičila svoje učiteljsko poslanstvo. Samo nasmehne se. Uspeh pride vendar pozneje, vsak dan je začetek novega dne in po vsakem dnevu bo pozneje. Kaj ni tako, Anica Brkič, lepotna in vsebinska oblikovalka slovenskega jezika? | 5^. igled skozi Šolsko okno koreni pedagoškega življenja____________________ ji ji.^onec letošnjega septembra smo praznovali 25-letnico mature — ;6 J 2S let dela v prosveti — maturanti dveh razredov ljubljanskega jj J^djišča, letnik 1950. Zbralo se nas je več kot 40. Posebno veseli ,3 P*0 bili, da so se vabilu odzvali tudi profesorji - prišlo jih je osem, , <* njimi takratni ravnatelj Franc Cemažar. Naše želje in izkušnje j-j “se prepletale in dopolnjevale, k svečanemu razpd oženju pa je tj' Pomogd tudi govor profesorja pedagogike dr. Leona Žlebnika. spoštovane in drage jubilantke, spoštovani in dragi jubilanti, ;,° Sem pred nekako trinajstimi leti slavil svoj petindvajsetletni ma-^tsld jubilej, me je to po tihem navdalo z grozo. Ko danes . ^ petindvajsetletni jubilej svojih prvih študentov - maturan- 1 %’ 'noja zgrozitev že kar ..ostrostrelski zadetek". Pa ne bom [i l^nil! Saj je v vsakem jubileju, vezanem!) na osebni starostni Pz&es, v srcu le več veselja kot žalosti, le več optimizma kot J^izma, več upa kot brezupa. r ie k praznina srca, ki pa je mladost ne pozna. Zato pa': i1 j, ^ višji so spominski jubileji, tem bolj si želimo večnega povratka lj^uP in strah", kakor je to čudovito dialektiko človekovega živete in še posebej njegove mladosti izpovedal Ribčev France. ^J!?s ste spet pred menoj in jaz pred vami, ve najzgodnejše priče i>e°/^ prvih pedagoških nastopov. Samo da danes ni v mojih rokah Jt0c dnevnika, kaj šele redovalnice, danes vas ne bom seznanjal s p^terenčnimi rezultati, danes ni opominov in graj, danes je med le utelešeno živ spomin na vašo in mojo mladost — in da ne spraševal „za red". Ta spomin, vaš in naš, vaš in moj seveda ni ^ more biti identičen, vendar se zbližuje. Zbližuje nas vse bolj to, za kar nam je pravzaprav bilo: vam na oni strani in nam na tej strani ali pa narobe. Med nami ostaja vse bolj tisto bistveno, tisto najžlahtnejše. Lepoto daje stvarem ne le pričakovanje, ampak tudi spomin, ki ima tudi v tem svojo logiko, pa ji recimo neusmiljena ali usmiljena. Če mi je za kaj šlo v vsej dosedanji pedagoški praksi, potem je bilo to: določeno poznavanje stvari, pravilnost misli in nekoliko globlje, osebnejše spoznanje. Za to sem se v danih možnostih in mejah boril - lahko rečem z vsem ognjem svojega temperamenta in prepričanja, pa tudi z vsemi kriteriji svoje vesti. Tu je bila arena mojega pedagoškega življenja, v tej areni - naj mi Cankar oprosti -sem stal. In vi ste bili na učiteljišču moji prvi ..sobojevniki"! Čemu govorim o boju? Ker spoznavanje ni luksus, ni lagodnost, temveč napor in spopad z neznanjem, nejasnostjo in pregrajami lasmega mišljenja. Lenin je nekje dejal in zapisal, da zrno znanja zadene huje ko svinčenka. 'Toda udarna moč znanja se ponavadi kali v hujših pečeh kot jekla Nqša navzkrižja in nasprotja so tedaj silila v višjo sintezo, pa naj so bila kdaj še tako boleča za vas in - dovolite — tudi zame. Vsaka resnična šolska izkušnja je namreč vselej vsaj dvovalentna: vsak učiteljev ukrep ne zadene le učenca, temveč tudi učitelja Zato je vsaka pedagoška akcija nujno recipročna Zato pa tudi učitelj: dokler živo agira, ne stagnira, ne more stagnirati. Pedagoška stagnacija se začenja s pedagoško indiferenco, pa naj se le-ta pojavi pri komurkoli. In s pedagoško resignacijo, apatijo. Pa tudi s pedagoškim oportunizmom, ki ga imam za največjo vzgojno nemoralo, pa čeprav se tako rad zaljša s sijem pedagoškega kvazi-humanizma. Priznavam samo humanizem trdega dela, objektivno zasluženega priznanja, odkritega in dokumentiranega nasprotovanja ter tudi na hudo pripravljenega poštenja, ki so mu štrene egocentričnih računov, proračunov in bilanc tuje. Kolikor sem v takem humanizmu rasel tudi ob vas - hvala! Še posebno ste mi pri srcu zato, ker ste prve priče mojega pedagoškega pričevanja Danes ste pred nami z bogastvom svojih izkušenj in spoznanj, danes ste pred nami po četrstoletni graditvi pedagoške kulture na Slovenskem in oblikovanju novih generacij. Slovensko šolstvo je bilo ves ta čas v silnem vrenju, iskanju, slovenski učitelj ni živel v lahkih razmerah. Sredi najhujšega poklicnega dela se je boril, včasih tudi z nadčloveškimi napori za novo znanje, izobrazbo, boril se je nemalokrat tudi z ekonomsko stisko. Bili ste v resnici nenehno na položaju bitke za reformirano osnovno šolo včeraj in danes, na položaju za novi pouk ne enega predmeta, na položaju za novo idejnost, na položaju za celodnevno šolo. Ne, to ni igra besed, to je izraz težke stvarnosti našega prelomnega časa, ki ji vi že petindvajset let po svojih najboljših močeh in tudi z največjimi žrtvami pomagate do boljše in lepše podobe. Ta resnica in ta zavest sta vaša in naša najlepša premija ob tem jubileju, ki se dviga visoko nad morebitnimi poniglavimi osebnimi marnjami, ki jih morda kdo srečuje doma Včasih bi se moral človek bolj zavedati svojih dosežkov, da bi laže pometel v sebi smeti malodušja ki si ga tako želi pri tebi kateri tvojih bližnjih. Sicer pa naših spodbud ne potrebujete več. Vsakdo si je že sam izdelal svoj sistem življenjskih pobud in svoj način agiranja in reagiranja Saj je moral v sebi obračunati že z marsičem, kar mu je življenje hudega navrglo, da ne govorim o sreči, ki vam jo je brati z obrazov. Maturantska srečanja so ponavadi največ spomin na smeh v šolskih klopeh. Še prestane šolske tegobe zadobe v spominih nadih šaljivosti. In prav je tako! Danes ni tukaj table, danes ne bom spraševal in klical „gor", danes ne bomo ponavljali, pa tudi razlagal ne bom. Danes tudi ne bomo razpredali, kdo koga rad „vidi". Kam bi pa, lepo vas prosim, po tej poti prišli? Čeprav ne bom trdil, da bi bilo vse dolgočasno. Nocoj sploh marsikaj ne bo in marsikaj bo. Da pa bomo zadostili vsem metodičnim pravilom, moramo preteklost povezati s sedanjostjo Naj v ta namen povem svojo najnovejšo pedagoško „super-izkušnjo“. Prav danes sem prejel pošto, v kateri mi neka izredna študentka nekako takole piše: „Zelo intezivno študiram po vaših štirih knjigah mladinske psihologije. Prosila bi vas pa vseeno, da mi pošljete kakšna skripta, če jih imate." Odgovoril ji bom takole: „Spoštovana tovarišica! Skript nikoli ni bilo; bili so zapiski, ki pa jih tudi ni več. Prosim vas, usmerite se predvsem na moje prve tri knjige; četrto vam bom v celoti spregledal in vam je niti odpreti ni treba “ Za lažje razumevanje: zagrešil sem mladinsko psihologijo v treh knjigah Kot vidite - kar naprej in naprej, venomer: „Iz roda v rod duh išče pot...“ Nazdravljam vaši relativni mladosti (le kaj bi brez Einsteina!), nazdravljam vašim in našim skupnim spominom, nazdravljam pro-svetno-pedagoškemu delu, ki je naša skupna poklicanost in zahtevna, usoda! RADIO IN Š@LA Radijska Sola Prihodnji teden bosta na vrsti dve oddaji iz spoznavanja narave, na kateri bi vas radi opozorili, čeprav mogoče prav ta teden ne bosta ustrezali vaši časovni razporeditvi učne snovi. Prva bo na sporedu oddaja Doma sem ob jezeru, 17. oktobra ob 9.05 na I. in ob 14.00 na II. programu, druga pa je oddaja o mravljah, ki bo na vrsti 21. in 22. oktobra. Za oddajo Doma sem ob jezeru ste že iz sinopsisa, kije objavljen v pubhkaciji - napisal ga je dr. Anton Polenec - lahko razbrali vsebino oddaje in njen okvir: kaj bodo učenci o življenju ob jezeru zvedeli novega in kaj bodo ob oddaji samo ponovili. Za lažjo usmeritev vam prilagamo kratek odlomek iz oddaje, ki jo je napisala Nada Podlogar. - Jaz pa sem doma ob jezeru, ob najlepšem jezeru, kar jih poznam. Poleti se kopam, lovim ribe in se vozim s čolnom. Čoln je stričev, a mi ga rad posodi. Tudi veslati me je naučil stric. Pa tudi pozimi je lepo. Takrat si navežem drsalke in se zapodim po ledeni ploskvi. Drsati sem se pa sam naučil. Spomladi, ko začne led pokati, me očka ne pusti več na jezero. Počakati moram, da se led stopi, potem vzamem pa spet čoln in., . - Tonček, predstavil se nisi! - O, saj res, pozabil sem! Da sem doma ob jezeru, sem že povedal. Ime mi je Tonček, hodim pa v tretji razred. Moj očka in mamica hodita v službo in tako sem večkrat sam doma. Pa mi ni nikoli dolgčas. Ob jezeru ne more biti dolgčas. - Res ne? - O, ne! Veš, koliko življenja je okrog vode! Veš, zadnjič Zadnjič sem ležal na bregu, čisto blizu vode. Tam raste ločje, včasih sem ga tudi nabiral za v vazo. Pa sta od nekod prile tela kačja pastirja, tista velika, z bleščečimi krili. Ti žive samo ob vodi. Sedla sta vsak na en trs in se pogovarjala. - Pogovarjala? - Ja, tako, s krili. Gotovo vsaj pet minut. Obračala sta se, nato pa spet bliskovito odletela. Pa nisem bil dolgo sam. Po plitvi vodi je pričofotaja žaba. Ni me opazila, ker sem bil čisto tiho. Ob bregu je obstala. Kmalu sem videl, zakaj. Tik mimo mene se je priplazila velika belouška in gledala nepremično v žabo, žaba pa vanjo. Sploh ni mogla pogledati proč. Tudi kača me ni opazila. Ampak žaba se mi je zasmilila, pa sem zamahnil z roko. Belouška se je prestrašila in — pljusk - planila v vodo ter odplavala. Žaba pa tudi. Kar vesel sem bil, saj je bila to najbrž prav tista žaba, ki je spomladi izlegla cel kup jajčec blizu brega. Mlade žabice so dorasle in so vse poletje pele. Jaz pravim, da pojejo, ker imam rad njihovo regljanje. Brez njega bi kar težko zaspal. — Pa se ne bojiš kače? - Zakaj bi se bal belouške? Saj ni strupena. Tiste kače, ki so rade ob vodi, niso strupene. Tudi gož ni strupen. Pa je še večji od belouške in čisto črn. Ne bojim se ga. Sploh se ne bojim ob našem jezeru ničesar, saj smo se v šoli veliko učili o vodnih rastlinah in živalih in za nobeno ni rekla tovarišica, da bi bila nevarna. — Pa raki? - O, dosti jih je. Pa ne v jezeru, ampak tam, kjer se iz jezera izliva majhen potoček. Raki so v tekoči vodi, v globljih tol-munčkih. Hranijo se z algami in ribicami Loviti jih je čisto lahko, le prijeti jih moraš na hrbtu, da ne morejo uščipniti. Pa jaz jih ne lovim, saj je užiten samo njihov rep. Kaj ni škoda vse živali za takle rep? ODDAJO „MRAVLJE“ pa je napisal prof. Stanko Červek in jo razdelil v poglavja: kaj so mravlje in kakšne so, kako imajo organizirano mravljišč e. kakšen je njihov jedilnik in kakšno je življenje nekaterih izmed 5000 vrst mravelj V oddaji je cela vrsta zanimivosti iz življenja teh žuželk, da si jo bodo učenci laže zapomnili. Glavni junak oddaje je fant, ki ga živali zanimajo, o mravljah pa je hotel izvedeti še kaj več,. kot piše v šolski knjigi: nekaj je prebral v enciklopediji, nekaj iz zapiskov pri študentu Petru, ki študira biologijo, marsikaj pa mu je tudi sam povedal. Izbrali smo odlomek, ki si ga samo ob enkratnem radijskem poslušanju ni mogoče zapomniti; to je odlomek, ki govori, kako si doma urediš mravljišče. - V škatlo za čevlje vlij približno 6 centimetrov debelo plast mavca. Preden se strdi, položi nanj steklo, ki naj sega po dolžini od ene do druge strani škatle Steklo mora biti ožje kot uliti mavec in vanj toliko vgreznjeno, da se izravna z njegovo površino. ,. Ko se bo mavec strdil, bo steklo pokrov mravljišča. Steklo drsaj po mavcu toliko časa, da bo gladko steklo po svojem tiru. Z nožič-kom skoplji v tistem delu mavca, ki je pod steklom, preplet kanalčkov. Na posameznih mestih kanalčke razširi v kamrice. Na eni strani vreži v mavec večje korito. Med koritom in rovi naj bo vsaj 7 cm široka pregraja. Korito in kanalčke poveži pod pregrajo s tunelčkom V korito boš dajal mravljam hrano in v majhni posodici vodo. Pri tem boš steklo odmikal le do pregreje nad tunelčkom; tako bodo rovi pokriti s steklom- Odprtino predora zamaši s kosmom vate, da ti mravlje ne bodo silile v korito. Za taka mravljišča so primerne vrste malih travniških mravelj. Dobil jih boš iz prstenih mravljišč, ki jih gradijo ob večjih šopih trave. Pri tem ne razdiraj mravljišča, nekaj mravelj lahko dobiš tudi drugače. Mravljišče pokrij s tanko deščico, tanko lepenko ali s tankim strešnikom. Pokrov naj se dotika mravljišča. Ko bo oblačno, se bodo mravlje zbirale pod pokrovom. Pri mnogih mravljah je več matic, zato boš kako tudi zajel. Pri samem lovu mora imeti s sabo stekleno posodo s širokim grlom. Najboljši je kozarec za vlaganje. Sredi oblačnega dneva boš dvignil pokrov in s šopom trave zmetal mravlje, ki se ga bodo držale, v posodo. Čim hitreje boš vse opravil, tem več mravelj boš ujel — Če si ne bom vsega zapomnil, ali smem še priti k tebi po nasvet, da mi boš pomagal? - Seveda. Vendar to delo, o katerem sem ti pripovedoval zdaj, opravi sam. Najtežji del opravila šele pride. Tu pa ti bom z veseljem pomagal. — Kaj je potem še tako težkega, saj so mravlje že ujete? Mravlje bo treba pretresti v mravljišče To bova delala zu- naj, ker nama drugače lahko mravlje uidejo po stanovanju. Mravljišče si boš postavil tako, da ti bo pri roki Steklo bova odmaknila s korita, kozarec bova odprla in ga hitro vrtela. Mravlje bodo izgubile tla pod nogami in se bodo sprijele v tesno kepico. Sedaj pa bova morala delati res hitro. Kepico bo treba stresti v korito tako hitro, da se mravlje ne bodo utegnile razbežati. Ko bo kepica v koritu, ga bova hitro zaprla s steklom in najino delo bo končano. Mravlje bodo zlezle skozi predor v rove in kamrice. Če si ujel tudi matico, bo mnf\ Ijišče popolno. Matica bo zaf\ gala, delavke pa bodo negovt zarod in urejale mravljišče. Ki moti mravlje svetloba, boš klo prekril še s črnim papirjm Ko boš želel izgnati mravlje1] korita, boš črni papir nad koA tom odmaknil, drugo mravlji^1 pa bo ostalo v temi. Mravlf bodo zbežale skozi predor \ temo. Potem lahko odmakni] nad koritom tudi steklo. Predi, zamaši s kosmom vate in trm lahko nemoteno očistiš koriti zamenjaš vodo in daš mravlji svežo hrano. Nenavadni pogovori Ena izmed osnovnih človekovih potreb je potreba po potrditvi, veljavi, po samorealiza-ciji. Da pa se človek lahko počuti sposoben in priznan, ni dovolj, da ima za to le sposobnosti, zmožnosti. Imeti mora tudi subjektivni občutek, da je sposoben nekaj narediti, da je uspešen. Če tega subjektivnega občutka nima, tudi svoje sposobnosti težko stvarno oce-njuje. Človek se ocenjuje po tem, kako ga ocenjuje okolica. Predstava o samem sebi, ki ima pomembno mesto pri oblikovanju osebnosti, se začne oblikovati že v začetku otrokovega življenja. Prav ožje okolje, to je družina, ima pri tem najpomembnejšo vlogo. Otrok najbolj intenzivno sprejema in doživlja vtise, ki jih zapuščajo ocene staršev o njem, njegovih značajskih lastnostih, njegovih sposobnostih in zmožnostih. Prav tako je pomembno, kako ga sprejemajo vrstniki pri igri v predšolskem obdobju in sošolci v šolskem okolju. To sprejetje pa je odvisno tudi od tega, kako se jim bo znal približati, kako se bo znal vključiti v sodelovanje. Če se bo mladostnik počutil manjvrednega, manj sposobnega, ker je bil izpostavljen le kritiki in graji domačih, bo v nastopu do drugih neg1 tov. Po konstituciji bolj sen|: bilen in „dobro vzgojen" m'1 dostnik bo plašen v stiku z dtj gimi in si ne bo znal pribo®1 enakovrednega mesta v skupi111 Manj občutljiv otrok iz m31 diferenciranega okolja, v katj fem ni obzirnosti in obvel]’ vedno volja močnejšega, bo sv® jo notranjo negotovost navzvel skrival, z okoljem se bo bojev* s pretirano samozavestjo, post* bo nasilen in „važen“. Verni* pa tako prvi kot drugi način J omogoča sprejetja mladostni13 med vrstnike: predvsem agresi' nost izziva okolico, da zač111 otroka odklanjati. Ko otrok občuti, da ni p1,1 ljubljen, ga začne samozavest*1 bolj zapuščati. Iz skupi1* vrstnikov se osami in ostaja ve* no bolj na njenem robu. Osat®' tev takim otrokom in mlado*1 nikom onemogoča ugodne Sl cialne izkušnje, večina se f znajde v slepi ulici, protest® zoper vse in vsakogar, ki jim f stavlja omejitve ali zahteve- jj takega začaranega kroga j1' lahko potegne le spremenit11 okolja, Id jim da nove, p0*1 tivne socialne izkušnje. Oddaja Nenavadni pogovo® ki bo na sporedu 13. in t' oktobra, bo obravnavala opisa1 problem. XftMADA SMO VSI ★ ★ ★ ★ ★ Šola bratstva in enotnosti Pismo iz Biieče Ena največjih pridobitev našega NOB in socialistične revolucije je prav gotovo bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov. Naša naloga pa je te pridobitve čuvati, gojiti in poglabljati. Pri tem ima velik prispevek JLA, saj se tu zbirajo mladi iz vse naše domovine, vseh narodov in narodnosti. Posebno se odlikuje Pešadijska šo la rezervnih vojaških starešin (PŠRO) v Bileči, ki je za svoje zasluge pri širjenju bratstva in enotnosti med našimi narodi in narodnostmi ter krepitvi moralnopolitične enotnosti v državi letošnjega 3. julija prejela red bratstva in enotnosti z zlatim vencem. Ta šola stoji na mestu, kjer so bili pred drugo svetovno vojno zapori političnih jetni-kov-borcev za ideale delavskega razreda. Najbrž ni človeka v Jugoslaviji, ki ne bi slišal pesmi bolečine in trpljenja zatiranega naroda — Bilečanke, stvaritve našega rojaka Milana Apiha, ki je skupaj z mnogimi predvojnimi revolucionarji (med njimi Moša Pijade, Ivan Milutinovič, Ivo Lola-Ribar in dr.), prestajal krivično kazen v teh zaporih. V tej šoli se usposabljajo kadri, ki bodo moralno-politično in strokovno usposobljeni za organiziranje in vodenje splošnega ljudskega odpora v občinah po vsej Ju goslaviji, saj ima le ta čedalje večji pomen za nemoten razvoj naše socialistične ureditve in ekonomski napredek. Splošni ljudski odpor je dolžnost vsakega člana ‘naše samoupravne skupnosti. Gojenci PŠRO pa imajo pri tem še posebno častno nalogo in s tem tudi veliko odgovornost do domovine in družbe, ki jim zaupa. Prav zaradi tega zaupanja morajo marljivo delati, da v nekaj mesecih, kolikor traja šolanje, obvladajo teoretično in praktično znanje vojnih veščin, potrebno za delo v DPS in enotah TO. To nalogo opravlja šola izredno uspešno. V kratkem času morajo vojaki — učenci obvladati isto gradivo kot na srednjih vojaških šolah. Pri tem vojakom precej pomaga njihova prejšnja izobrazba; pomembno vlogo pa imata organizaciji ZK in ZSM, ki s svojim delovanjem povečujeta aktivnost pri pouku, pa tudi v prostem času. Aktivnost organizacije ZK se je še posebno povečala po 21. seji predsedstva CK ZKJ. Tako je sedaj nad 50 % učencev ko- (Foto: S. Krševan) munistov in to predvsem takih, ki so prišli sem iz neposredne proizvodnje. Vsako leto organizira aktiv v šoli sprejem novih članov, najboljših gojencev, ki so s svojim delom zgled drugim. Prejšnja izobrazba ni bistveni pogoj za uspeh. Treba je vložiti vse napore za to, da se uresničijo zaželeni smotri. Odločilno vlogo pri tem imajo prav gotovo starešine s svojimi moralno-poli-tičnimi in strokovnimi sposobnostmi ter pedagoškimi izkušnjami, ki požrtvovalno poma- gajo učencem pri dojemanju gradiva. Dokaz, da v tej šoli bratstvo in enotnost nista prazni besedi, je pomoč boljših učencev slabšim. S tem pa pomagajo k večjemu uspehu in ugledu vse enote. Predavatelji si pri delu pomagajo s sodobnimi učnimi pripomočki, kot so grafoskopi in dia- (Foto: S. Krševan) projektorji. Vsak teden so na sporedu strokovni učni filmi. V sodobno opremljenih kabinetih se spoznavajo gojenci z vsemi tehničnimi sredstvi in pripomočki, ki jih bodo uporabljali pri nadaljnjem delu. Večina u sposabljanja poteka na specializiranih poligonih, kjer so vse potrebne naprave. To je namreč šola, v kateri ima praktično delo glavno vlogo. Za to pa je potrebna dobra materialna osnova; poligone in naprave na njih je treba redno obnavljati in izpopolnjevati. Pri tem precej pripomorejo sami učenci, ki s prostovoljnim delom ustvarjajo sebi in kasnejšim generacijam boljše možnosti za delo in učenje. Preverjanje znanja je ustno, z responderji, velikokrat pa tudi s pismenimi testi. Kampanjsko učenje ni mogoče, uspeh pa je zagotovljen. Ob koncu šolanja gredo učenci na taborjenje, kjer povežejo v celoto vse do tedaj pri- dobljeno znanje. Preizku*1 tudi telesno vzdržljivost. B(. moralnih lastnosti in močne * Ije bi bilo težko premagati ** napore. Po vrnitvi v šolo p3 začnejo intenzivne priprave1 zaključne izpite, ki so odloči*" stopnica do napredovanja. T31, se konča prvi del šolanja, df3, pa se nadaljuje v enotah. Za dobro počutje v šoli slčj klub: ta združuje razne špon in kulturne sekcije, dvakrat ; densko pa organizira tudi og', kinematografskih predstav-letnem času se gojenci la” kopajo v bazenu, ki je v šoli- Po odsluženem vojašK^ roku so ti mladi fantje, ki prišli v Bilečo iz vseh krajev goslavije, sposobni za moral®, politično in strokovno del°’(j jih čaka v naših oboroženi!1 j lah. Z njihovo usposobljeno5 •: je tudi opravičeno zaup31* družbe, ki jih je poslala v.t° šolo za življenje! BOJAN KONČAN 1 H i ! 'd el u H .81 J' k* if ni 51 JI id n sl >0 » )0 if b; p iii s lH Po svetu Vzgojnoizobraževalni sistem v LR Poljski Začetek novega obdobja Spremembe vzgojnoizobraževalnega sistema so na Poljskem že nekaj let v središču pozornosti. Sedanje razmere v prosveti, značaj in smotre predvidene reorganizacije poljskega vzgojnoizobraževalnega sistema so obravnavali na partijskih sestankih (smernice VII. plenuma CK PURP) in v skupščini LRP. Kakšne so glavne smernice in značilnosti prosvetnega sistema na Poljskem? Kakšna bo nova sodobna šola po programu postopnega širjenja srednjega izobraževanja in reforme ljudske prosvete"? V vzgojnoizobraževalnem procesu so najpomembnejši dejavniki družina, šola in podjetje. Sele skupni napori vseh teh prvin okolja, v katerem raste in se razvija mlad človek, lahko zagotovijo pozitivne dosežke na področju vzgoje in izobraževanja. DRUŽINA Družina je prvo okolje, v katerem se človek razvija in vzgaja Pomembno vlogo ima posebno v predšolskem obdobju — tedaj ko se oblikujejo prva otrokova moralna prepričanja, ko si pridobiva otrok temeljne navade, potrebne za življenje v kolektivu, ter dojema elementarna znanja in pojme. Pomembna je tudi za intelektualni razvoj, saj je uspeh v šdi veliko odvisen prav od ravni in kakovosti vzgojnoizobraževalnega vpliva družine, in za razvoj osebnosti. Ker ima tako pomembno vlogo, nastaja vprašanje, koliko ji morajo pri tem pomagati druge ustanove. Jasno je, da je ta pomoč nujna in da bi morale pomagati šole, družbene organizacije in specializirane ustanove. Sola Pomembno vlogo ima tudi šola, saj lahko načrtno, ob sodelovanju drugih prosvetnih dejavnikov organizira celoten vzgojni proces. Glede na to je treba rešiti več na log: otrokom in mladini posvetiti pozornost tudi tam, kjer prebivajo, organizirati prosvet- no dejavnost v nekaterih okoljih in sodelovati z drugimi ustanovami, predvsem s podjetji. Šda nove dobe mora skrbeti za duševni in intelektualni razvoj svojih učencev, razvijati njihove interese, privzgajati delovne navade in družbeno disciplino ter vplivati na njihovo čustveno življenje. V njej morajo vladati socialistični medsebojni odnosi, treba je razvijati sodelovanje med učencem in učiteljem. Šola bo lahko opravila te naloge le, če bo čimbdj izrabila sposobnosti učencev: prepusti naj jim organizacijo določenih področij šolske dejavnosti in jih tako navaja na samostojnost. Učenec se mora navaditi varčno gospodariti, spozna naj sistem in načela družbenega nadzora, sodeluje naj pri prostovdjnem, družbeno koristnem delu v šoli in zunaj nje. Ena izmed pomembnih nalog šde je tudi ta, da učence poklicno usmerja. SAMOUPRAVLJANJE UČENCEV Vedno večje so tudi potrebe po svobodnih dejavnostih: športni, turistični, družbeni, de- javnostih v raznih krožkih itn. Sistem samoupravljanja učencev je treba uvajati postopoma. Vedno pomembnejša bo vloga pionirske („harcerske“) in mladinske organizacije. Ker šola že prevzema del dosedanjih nalog družine (včasih skrbi za učence tudi po ves dan), postaja vedno bolj pomembna njena skrbniška dejavnost, predvsem izpopolnjevanje sistema prehrane. Povečal se bo tudi pomen šolskih internatov, posebno za mladino iz podeželja in majhnih mest Posebno pozornost bodo posvetili taborjenju otrok in domovom za sirote. Organizirani bodo šdsko-vzgojni centri za sirote in osamljene otroke, razvila se bo tudi dejavnost ,,skrbniških družin", ki bodo začasno zamenjale PODJETJE Podjetje, kamor prihajajo učenci in študentje na prakso, je pomemben člen v verigi poklicnega usposabljanja. Vloga podjetja bo postajala na področju vzgoje in izobraževanja vedno bolj pomembna Obveljalo bo dvoje načel: Šolanje mladih strokovnjakov naj bo čimbolj kakovostno. Uvedli naj bi sistem nenehnega strokovnega usposabljanja, ki naj bi ga bili deležni vsi delovni ljudje ves čas svoje poklicne dejavnosti. Ob vsem tem pa ostaja izobraževanje še vedno osrednja naloga šde. Treba ga je posodabljati, to je na vseh stopnjah razvoja posvečati veliko pozornost izpopolnjevanju metod izobraževanja in pouka. Učni proces se začne že v vrtcu: zato je treba že tedaj posebno skrbeti za otrokov pravilen razvoj in pripravljati otroka Specialni vzgojitelj v Kanadi S 1 N Kanada je na križišču dveh kultur: tiste, ki prihaja iz stare celine, in tiste, ki prihaja iz ZDA. Na področju dajanja pomoči neprilagojeni mladini se je Kanada sprva opirala na francoske izkušnje, danes pa se zdi, da se vedno bolj naslanja na severnoameriške psiho-socialne metode. V_______________________________________________________J Zanimivo je, da se je v Kanadi poklic specialnega vzgojitelja „rodil“ šele pred nekaj več kot desetimi leti in pri tem združil evropsko in ameriško j dediščino. Vendar tehnični in znanstveni dosežki teh dveh I kultur Kandčanom ne preprečujejo, da ne bi na tem pod- , ročju iskali svojega razvoja in koncepta tega poklica. Pri tem ^ jim veliko pomaga stališče, da je treba nenehno spremljati rezultate in uspehe svojega dela, | in če se pojavijo pomanjklji-ff vosti v sistemu, tehniki ali v>’ (netodah, tudi poiskati vzroke d« in jih odpraviti. Pri tem jih ne 5 vežejo konformistična stroga t Pravila. Iii Vsa sredstva za izobraževanje it in raziskovanje so združena na 4 Univerzitetni ravni. Vlada daje veliko denaija za politiko »posebnega" varstva otrok: P rninistrstvo za varstvo družine :|f in socialno blagostanje cen- II halno upravlja večino ustanov K' za „posebno“ varstvo otrok. J1 Usposabljanje Vzgojitelji se usposabljajo na 'jr Univerzah. Šolanje traja štiri ^ leta, kar pa ne pomeni, da Ji> Posluša kandidat vsa štiri leta le i Predavanja. Usposabljanje za-1 lema življenje in prakso, pri s čemer se upošteva tudi izbor if kandidatov za šolo. rf Program usposabljanja vzgoji- i lelja zajema celotno prevzgojo °troka. Vzgojitelj dobi poliva-kntno izobrazbo za prevzgojo Vseh vrst neprilagojenih otrok, zato se lahko po diplomi zaposli v različnih centrih za prevzgojo neprilagojenih otrok. Francozom se zdi tak način usposabljanja vzgojiteljev popolnoma nesprejemljiv za njihove razmere. Razlika je namreč v tem, da je v Franciji malo državnih šol za vzgojitelje, veliko pa je privatnih in različnih šol za specialne vzgojitelje. Ob poskusih, da bi posodobili usposabljanje vzgojiteljev v Franciji, se pojavljajo močni protesti „starih“ generacij vzgojiteljev, ki so odigrali vlogo „prvih pionirjev" na tem področju po drugi svetovni vojni, v času, ki ga sami imenujejo „čas herojev". Ti vzgojitelji očitajo sodobnemu konceptu univerzitetnega usposabljanja vzgojiteljev, da ne upošteva nagnjenja za delo z otroki, entuziazma in resnične ljubezni do otrok, temveč gradi temelje poklica vzgojitelja le na duhu in teoriji. Toda novejša spoznanja so si enotna v tem, da so naštete lastnosti vzgojiteljeve osebnosti sicer potrebne, vendar pa ne zadoščajo za sodobno prevzgojo. Vzgojitelj mora tudi kaj „vedeti“. V tej zvezi je Gendreau, direktor zavoda v Boscoville (Montreal), rekel: „Zanikati vzgojiteljevo tehnično znanje — poudarjati le ljubezen do otrok in se zanašati na vzgojiteljeve preproste spontane reakcije, pomeni poslati letalo prek Atlantika pod pretvezo, da zna plavati." Tisti, ki se upirajo potrebi po resnič- nem usposabljanju vzgojitelja na višji ravni, postavljajo problem napačno, ne upoštevajo hitrega napredka našega časa in zavirajo nujni napredek tudi na tem področju življenja. VZGOJITELJ IN RAZISKOVANJE Ali je vzgojitelj primeren in usposobljen za raziskovanje? Kanadčani odgovarjajo pri- trdilno. Toda za to sta potrebni posebna priprava in visoka raven intelektualnih sposobnosti. Univerzitetna raven usposabljanja daje vzgojitelju osnove metodologije znanstvene discipline raziskovanja. Lahko tudi doktorira iz psihosocialne znanosti. Ta stopnja mu omogoča boljšo pripravo za raziskovanje, lahko pa postane univerzitetni profesor za usposabljanje vzgojiteljev. Kanadčani menijo, da je treba na področju socialnih znanosti in še posebej na področju psiho-vzgoje veliko raziskovati, in sicer v avtentičnem okolju, to je ,,na terenu". V vseh centrih za prevzgojo se njihove ekipe ukvarjajo tudi z raziskovalnjem. Raziskovanje sestavlja del vzgojiteljevega vsakodnevnega dela. Vlada prepričanje, da praktično poklicno delo, ki ga ne bogatijo ugotovitve teoretičnega dela, ne more biti uspešno. Raziskovanje ni „razkošje“, temveč sestavina vzgojiteljevega dela. Le tako bo namreč vzgojitelj spoznal probleme svoje stroke in ne bo več le ..uresničevalec" tujih zamisli. (Po članku vzgojitelja Michela Elfegouna ' v reviji REEDUCATION, št. 220/221, april-maj 1970.) PriredU: FRANCI BRINC Lipa, ki daje življenjsko moč za šolo. V začetnih razredih je mogoče doseči dobre rezultate, Id vplivajo na globlje doživljanje spoznanih prvin sveta, ki obkrožajo otroka. Zato je treba uporabljati filme, šolski radio, televizijske oddaje, gledališke predstave itn. Rezultati bodo še boljši, če bodo vsaj nekaj takih predstav pripravili učenci. Učenci višjih razredov naj se navajajo na samostojno delo. Samoizobraževanje pa bo uspešno le, če bodo otroci dojeli proces sprejemanja znanja. Spoznati morajo, kako je treba organizirati samostojno delo, kako ga ocenjevati, vedeti pa morajo tudi to, kako bodo pri nadaljnjem delu v šdi, na delovnem mestu in v življenju uporabili doseženo znanje. Pri učenju humanističnih predmetov je treba posvetiti pozornost čustvenemu vidiku pouka. Otroci se morajo naučiti ocenjevati posamične pojave, zbuditi je treba njihovo zanimanje za dejstva in osebnost: za heroje narodne in svetovne zgodovine ter kulture. Posebno pozornost naj posveča šda pouku tujih jezikov; pri tem je treba uporabljati avdiovizualne metode (modernizacija šdske opreme je nujna!) Kar zadeva naravoslovne vede lahko izločimo dve skupini metod. Prva skuša približati pouk znanstvenoraziskovalnemu procesu (poskusi in laboratorijske vaje, prikazi, ki jih opravljajo dijaki in jih komentirajo, uporaba teoretičnih modelov ob oblikovanju in preverjanju hipotez itn.). Take metode zbujajo v učencih zavzetost in vabijo k sodelovanju. Druga skupina metod naj bi pripo-mogla k spoznavanju tehnike učenja. Učenci naj spoznajo elemente metodologije, tehnike vodenja operacij, znati morajo oblikovati sklepe in uporabljati enotno strokovno izrazje. Bistveno je tudi tako imenovano politehnično izobraževanje, ki mora pripraviti učence na to, da bodo znali uporabiti teoretično znanje. To bo porajalo vedno nove spremembe v družbeni stvarnosti in povzročilo preobrazbo naravnega človekovega okolja. Posebne pozornosti naj bodo deležni izjemno nadarjeni učenci: njihove sposobnosti je treba razvijati z metodo individualnega dela in jih privajati na samostojno delo. Povedano na kratko: smoter vseh teh sprememb je čim bolje in učinkoviteje pripraviti mladega človeka za vse vrste dejavnosti, ki jih bo opravljal v življenju in ga naučiti uporabljati teoretičo znanje, pridobljeno v šoli. JOLANDA MINDAK, Vaišava Lipa je simbol Slovencev tudi v tako oddaljeni deželi, kot je Kanada. Okrog dvesto slovenskih družin prve in druge generacije živi v kanadski pokrajini Ontario v okolici mesta St. Catharines. Da ne bi pozabili domače besede, pesmi in noše, pa tudi zato, da bi ohranili čim tesnejši stik, se zbirajo s svojci v klubu Lipa. Pred tremi leti so storili korak dlje, odprli so sobotno slovensko šolo. Tedaj je študentka angleščine Lojzka Ažman z Lojzka Ažman (Foto: S. Jesenovec) Jesenic, ki je v bližnjem Hamiltonu izpopolnjevala svoje znanje angleščine, skupaj s kolegico Olgo Bukovec povabila v šolo prve učence in učenke. V treh letih se je v prvem, drugem in tretjem razredu nabralo 31 otrok; zraven je prišla tudi Joan Krašovec, Kanadčanka, poročena s sinom slovenskih staršev ter mati štirih simpatičnih deklet. „01ga Bukovec je poučevala lani prvi razred," je povedala Lojzka Ažman, „jaz pa drugpga in tretjega". V prvem razredu so se učili brati krajša slovenska besedila, abecedo, pesmice, sestavljali pa so tudi slike sadja, zelenjave, letnih časov in se ob njih učili slovenskih besed. V drugem in tretjem razredu smo utrjevali branje, se učili slovenskih pesmi, spoznavali osnove riovenske slovnice in pri zemljepisu govorili o večjih slovenskih mestih, pokrajinah, rekah in ljudeh, ki tam žive in delajo. Učenci in učenke so vneto zbirali slikovno gradivo o teh pokrajinah in izdelovali slikovne prikaze posameznih pokrajia Pouk smo imeli ob sobotah od 9. do 13. ure, skupaj od oktobra do junija okrog 120 ur pouka na razred. Učenci in učenke so z veseljem hodili k pouku, ki pa se ni prenehal niti doma. Nekateri so celo stanovanja obogatili s slovenskimi napisi na gospodinjskih strojih in drugih napravah in ob njih pripisali navodila za uporabo v slovenščini." Lojzka Ažman z veseljem pripoveduje o svojih vedoželjnih fantih in dekletih. Pristavi, da se je vsako soboto odpravila iz Hamiltona v St. Catharines zgolj z željo, da bi svoje varovance in varovanke naučila še več slovenskih pesmi, igric in plesov. „Starši so plačali ob vpisu simboličnih 5 kanadskih dolarjev vpisnine," je nadaljevala Lojzka Ažman, „druge stroške pa je kril klub. Precej staršev je zaposlenih v okoliških tovarnah, ni pa malo tudi kmetov, predvsem sadjarjev." Klub Lipa je v daljnem kanadskem mestu, njihovo slovensko šdo pa bi lahko primerjal z osamljeno slovensko vasjo, podružnico, ki se je zasidrala v hribih. Eno je gotovo: šda je tudi tod kultumoprosvetno žarišče. Otroci v St. Catharinsu so skupaj s starši pripravili vsako leto vsaj dva nastopa in se predstavili s pesmimi, recitacijami in igricami, ki so jih naštudirali v šdi. Ob teh nastopih in po njih pa se utrjuje vez pripadnosti matičnemu narodu, pa tudi pripadnosti osamljeni slovenski vasi. Šda in klub Lipa dajeta enim in drugih življenjske moči. STANE JESENOVEC Slovenski šolarji iz St. Catharinsa Jugoslovanska otroška knjiga v Kolnu KULTURA Kultura je tisto, kar ostane v spominu, ko se vse pozabi. Erbert Herriot RAZLIKA Razlikujem med tistimi, ki so raztreseni, ker mislijo m nekaj drugega, in tistimi, ki ne mislijo: Eustace Budgell IZČRPANOST Duševno izčrpani smo tedaj, ko se nam zazdi lastno delo mdvse pomembno. Bertrand Russell V Koelnu je bila 15. septembra v informativnem centru SFR Jugoslavije odprta razstava jugoslovanske otroške knjige. Razstavo je odpri direktor centra Mirko Bilič. Na svečanost so prišli številni povabljenci, naši delavci, zaposleni v Koelnu in okolici, učitelji, ki poučujejo v šolah za jugoslovanske otroke, pa tudi malčki, ki so navdušeno in radovedno ogledovali lepe knjige, slikanice in otroške časopise. Odprtja razstave sta se udeležila tudi zagrebška književnika Danko Oblak in Sun-čana Škrinjarič. Po svečanosti sta ta dva ustvarjalca uprizorila vesel in spontan pogovor - mali literarni večer. Poleg knjig, ki predstavljajo najboljši izbor iz sodobne književnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti v vseh jezikih, je razstavljeno tudi didaktično gradivo, ki ga lahko uporabimo pri učnih urah materi- nega jezika. Razstavo je organiziral center za obšolsko vzgojo socialistične republike Hrvaške, doslej pa so si jo ogledali že na Madžarskem in Švedskem. Iz Koelm bodo razstavo prenesli tudi v druga nemška mesta Književnika Danko Oblak in Sunčana Škrinjarič sta priredila literarna srečanja tudi z otroki naših delavcev v Dortmundu in Hagnu, kjer so ju še posebno prisrčno sprejeli. Otroci so navdušeno sodelovali. V Hagnu so recitirali pesmi Jureta Kašte-lana, Ljubivoja Ršumoviča in drugih, To je najboljši dokaz, da niso pozabili lepote materinega jezika in da vez z domovino še živi. Zrcali se tudi v njihovih samostojnih literarnih poskusih. Vsi, ki so na teh srečanjih sodelovali, želijo, da bi bile take prireditve čim večkrat in čim bolj organizirane. Genialni učenec S Tl RA H MOR Nande Razboršek Bob ob steno Nenadoma sredi večera Dan se je postaral kot muha enodnevnica in ob prašnih šipah zdrsnil na tla. (Vsi pač ne moremo živeti ob jezeru, kjer skoraj ni prahu, nekaj nas mora biti raztresenih tudi po prašnih vaseh.) Potepuško sonce se je že pred eno uro in sedmimi minutami podalo za deveto goro in potem tam raznašalo čenče o naših drobnih problemih. Mesec je kot promenadni lev zavijal izza oblaka, požvižgal in obsvetil srednjeročne plane in akcijske programe, nad katerimi so se že ure in ure sklanjale modre vaške glave. Ozračje v vasi je bilo strogo hecno in nabito z bahaštvom. S holcplaca, kjer se je pred dnevi utaboril potujoči vrtiljak, je brez prekinitve odmevala tista znana Čobijeva o barbi, ki se je vrnil iz Amerike. Jovo je ob improvizirinem strelišču s suhimi rožami zagrabil Ančko na nemoralnem telesnem delu se zakrohotal in vzkliknil: Le kdo mi kaj more!? Jaz sem svobodna in celovita osebnost! Lahko storim in rečem, kar hočem! Nato je priklical druge člane svoje vesele delegacije in izginili so v bližnjo gostilno. V meni se je kot slak razpasla nevoščljivost. Vrnil sem se v svoj kvartir in se skušal kujati. V ušesih so mi odzvanjale njegove odločne besede in prebujale pisane asociacije. Da, taka osebnost bi želel biti tudi jaz! Rad bi bil ON, Rad bi bil Jovo. Pa se mi ne posreči, ker sem navadno prosvetno revše. Vse, kar zinem, zinem z meščanskimi zavorami. Fuj, meščanske zavore! Niti v razredu ne upam blekniti vsega, kar mi'pade na pamet. Paziti moram na besede in stavke, da o dejanjih sploh ne govorim. Vse mora biti praznično, znanstveno podprto in znanstveno okiteno, da o vzgojnosti sploh ne govorim. Obnašati se moram kot paradni konj in metati med drobiž odišavljene besede in početje. Neprestano se moram boriti z dostojnostjo in spodobnostjo, z obliko in vsebino, z dovoljenim in nedovoljenim. Pogosto mi je žal, da se nisem rodil kot indijska sveta krava v starem smislu, ker novodobne krave menda preganjajo številni šoferji. Novodobna ne bi maral biti, ker Sem že. Menil sem, da me bo delegatski sistem rešil nekaterih meščanskih zavor in notranjih stisk, a me ni. Naša šola ni ravno velika, zato se mi je kljub številnim napakam, ki jih nosim v sebi, posrečilo postati delegat in s tem soudeleženec našega vaškega skupščinskega sistema. Neumno sem računal, da bom na vaških skupščinah odkrito povedal o stvareh, kar mislim, ne glede nato, da sem se v ta idealno zamišljeni samoupravljalski sistem zrinil skozi stranska vrata. Pred tem velikim dosežkom se mi namreč kaj takega nikakor ni posrečilo. Manda nisem bil prav zraščen z okoljem, v katerem živim. A ne vzemite tega za totalno resnico, ker je za kaj takega premalo učeno povedano. Naša šolska de’egacija dobiva za občinske seje različnih zborov ogromno zelo kunštnega materiala. To niti ni čudno, saj so dnevni redi sej različnih zborov pestri kot nekdanji vaški sejmi ob žegnanjih. Udeležba delegatov na naših sejah delegacije je vedno tik nad mejo sklepčnosti in v takem intimnem krogu si sprostimo duše in se delamo gospodarske in politične junake. Sedemo k materialu in objokujemo naše gozdove in menda tudi uvoz. Včasih najdemo med množico listov kako stebelce, ki je naše prosvetne branže, in ga obglodamo z vseh vidikov. Nato napišemo sklepe delegacije in izberemo delegata za občinsko sejo. Ponavadi izberemo tistega, ki ima na dan občinske seje najmanj ur. Dotični se potem veseli, ker bo dobil med sejo za malico kranjsko ali hrenovko s kavo. Na sejah raznih zborov je z lahkoto opaziti, da je v vasi mnogo dobrih dramaturgov. Ko zbrani delegati malo otopijo, jih inspicient pozove, da glasujejo. Tako je treba izglasovati vse od ad 1. do ad 17. in še vmes kak pod ad. Tu in tam doda kdo od tajnikov, referentov, načelnikov, predstavnikov ali sekretarjev še kako dodatno pojasnilo k tej ali oni alinei. Da demokratičnost ni okrnjena, se od časa do časa oglasi tudi kak delegat, a gorje mu, če hoče več vedeti, kot je treba. Naštete in druge vaške vodstvene strukture takoj zavrtajo vanj z vprašanjem, ali je to mnenje delegacije ali pa morda le nepomembno njegovo mnenje. Če je le nepomembno njegovo mnenje, se briše, ker nima prave teže, ni prišlo od spodaj, iz baze, če pa je mnenje delegacije, je pa tudi malo vredno, ker šolnik ne ve za stanje v šolstvu, pek ne za stanje v pekarni, kmet ne pozna naše kmetijske politike, skratka, meščanskih zavor je toliko, da je najbolje, da si tiho. In po vseh teh izkušnjah se sprašujem, kako se je nekaterim posrečilo, da so postali take integralne in svobodne samoupravIjav-ske osebnosti, da lahko rečejo in storijo, kar hočejo. Vse najbolje vedo, vse je v duhu dokumentov, vse po dogovoru in sporazumu, vse na liniji. Pred druge pa se kar naprej postavljajo razne meščanske zavore. Nekdo si upa pri vaškem vrtiljaku jasno in glasno deklerirati svojo celostnost in popolnost, čeprav je vrtiljak ustvarjalec vaškega javnega mnenja, drugi si upa v popularnem in razširjenem časopisu po vsej Sloveniji širiti svoja besedičenja, nekateri pa moramo biti kar naprej sodobne indijske svete krave, ki jih številni šoferji preganjajo. Ob tem vprašanju zagrnem okno in zlezem v posteljo. S tem dejanjem se umetno odtujim promenadnemu levu na nebu. Šica Mira je privihrala v zbornico, vzvišeno nasršena: „Dragi moji," je sopnila, „dragimoji, v razredu imam genialnega učenca! Cankarja zna skoraj na pamet, izumlja napravo za programirano usmerjanje laserskih žarkov nad lutkovnim odrom, v tretjem razredu je, pa rešuje enačbe z dvema neznankama, dva razreda je preskočil, zdaj pa sem na koncu moči. Kako naj genija stlačim v šolski okvir? “ Ostrmimo. Med avstroogrski-mi klopmi pa sedi cvet duha, potlačen. Mustangu natikajo šablonsko uzdo, izumiteljski osebnosti tlakujejo pot s poprečnimi kockami Na ravnateljev nasvet poskusi šica Mira z dodatnim poukom. Pod pazduho vlači enciklopedije, leksikone, knjige. Genialnež tako rekoč požira vse pridobitve človeštva, šici pa mož hupa pod šolskim oknom, ker mu ne bo skuhala večerje. Na republiškem tekmovanju mladih matematikov odnese genialni Mirko prvo mesto. Njegov 5. b. razred je prilezel do enačb, on pa se igra z integrali Privrši psiholog in sikne: „Po WISC testu prerašča fant svojo življenjsko starost gjede na svojo duševno starost za pet let. Ko boste vi obravna\’ali Prešernovo „Luna sije, kladvo bije", bo on že pri Goethejevem Faustu in vam bo postregel z ,fe eno željo pač tvoj duh pozna, in dmga ti je k sreči - skrita. . .“ Rhhhhmm! Kaj sem že hotel. Fanta morate dati v posebno šolo. “ Ravnatelj ostrmi: ,, V posebno šolo. . . mmjaaa, mislite za nadpoprečno nadarjene učence? Takih šol pa pri nas ni. Imamo samo šole za podpovprečno nadarjene, imamo siste- Potegavščina, Stane Jagodič me tečajev, imamo dopisne šole, imamo .. ." Psiholog pa je bil še mlad, obrusil se je po svetu, in prvikrat se je zgodilo, da je v zaplotno šdo Mimodol pri-stopicala sodobna znanost. , Najbolje bo, da svoj genij malce potlači in počaka, da se bo lahko izrazil v življenju," je sklenil ravnatelj. Ob koncu pete ure je pridrvela šica Mira, bleda kot smrt. ,,Kazala sem poskus z amoniakom. Genialni je stopil na kateder, mi vzel epruvete iz rok in začd po neki drugi metodi razlagati snov sošolcem. Stala sem tam kot trepetlika, učenci pa so vpili: ,,Pusti te ga, on nam bo bolje razloži, njega bolje razumemo!" In kondenzirani hlapi trpinčene šice so se vsuli po licu v obliki solza. Ravnatelj pa v razred. Grmenje, dež, nevihta: „Kot miiiiška, razumeš, kot miiiiška boš tiho! Mi vzgajamo poprečnega učenca, če se dolgočasiš, lahko med razlaganjem enačb rešuješ integrale, šica Mira ne more imeti nadur samo zate, vsemu kolektivu se pozna, če ji plačujemo za tvojo vedoželjnost. “ Slavist pa je prižarel v zbornico: ,Neverjetno, kako mi je genij oživil pouk! Goetheja je razlagal ob romantiki, podrobno pozna vse njegovo ljubezensko življenje. Medtem sem šel na kavico, “ mi je olajšano počepnil. Psiholog je šel globoko vase. Zdai više razorov o z naslovom: KIT V LUŽI ALI KAKO ODKRITI IN USMERITI NAJBOLJŠE MED NAMI, s podnaslovom: Poprečna genialnost razreda in genij med poprečnimi učenci IVAN CIMERMAN Stabilizacija Ravnatelj je obstal na pragu zbornice, prekrižal roke na hrbtu, se odkašljal, nato pa glasno začel: „Stabilizacija! Od danes naprej vlada na tej šoli stabilizacija! Jasno? “ Učiteljica Mica je pravkar segla po kredi, toda roka ji je obstala Da ne bi bila sumljiva, si je živčno popravila očala Štefanija, ki je imela navado zjutraj na tešče jesti jabolko, je plaho odložila ostanek v predal in se lotila redovalnice. Le predsednik sindikalne podružnice Janez je molče gledal skozi šolsko okno: opazoval je delavce, ki so se ob cestnem jarku naslanjali na lopate. Ravnatelj se je zamajal na petah in pomenljivo pogledal proti stropu: , J\iislim, da je situacija jasna. Mednarodna monetarna kriza zahteva ostre ukrepe in restrikcije tudi pri nas. Naše gospodarstvo se iz te krize lahko izkoplje le, če bomo vsi pošteno in zavestno štedili. Janez, Mica in jaz bomo stabilizacijska komisija, do jutri pa bomo izdelali stabilizacijski načrt. Štediti pa začnemo že danes. Brezkompromisno!" Ravnatelj je bil kot vedno redkobeseden. Predsednik sindikalne podružnice, ki je še vedno gledal skozi okno, je dejal: „Sindikat je zahteval takojšnje ukrepe in jaz sem že poslal dopis o tem, kako je s stabilizacijo pri nas." Ravnatelj ga je ostro pogledal: „Brez moje vednosti? " „Mhm". „Kaj, za vraga, pa sem jaz pri tej hiši? Avtomat za posedanje na sestankih, kaj? “ Utrujeno se je prijel za čelo. „Saj ni vredno, da se razburjaš," je dejal Janez. .. „sem pač opravil namesto tebe in komisije. “ „Kaj si napisal? “ ,,0h, ni bilo težko. Pojasnil sem, da imamo že tako zelo skopo odmerjen denar za osnovno dejavnost, da si komaj lahko privoščimo kakšno novo učilo, da vsako leto petkrat obrnemo vsak dinar, preden kaj kupimo, da v bistvu že ves čas krepko stabiliziramo. Pa, kaj bi pravil. Saj to ti vedno govoriš. “ Ravnatelju se je sicer dobro zdelo, vendar tega ni pokazal. ,No, res je že - prav pa ni! Takih resnic preprosto ne moreš tako na kratko in jasno povedati. Treba je razčleniti, opisati. .. skleniti...." „Zato da prideš na koncu na isto!" Predsednik sindikalne podružnice je še vedno gledal skozi okno in razmišljal, na katero stran bi padel delavec v modrem kombinezonu, če bi se mu lopata spodmaknila. „Povem ti, da nevarno poenostavljaš družbene probleme. Sicer boš pa videl, kako bodo zadovoljni s tvojim poročilom. Jaz si umijem roke!" „Kaj pa moj grafoskop? “. je sitnarila Mica, „že tri leta prosim zanj!" „Odpade!“ Ravnatelj je bil odločen „Pa mikroskop? “ ,,Odpade!" „Epidiaskop? " „Tudi s tem ne bo nič. Ljudje, vi sploh ne razumete položaja. Kje, za vraga, pa živite? Zdaj je bolj kot kdajkoli prej potrebno sodelovanje vse družbe. Štednja! Kakšen epidiaskop neki..." Predsednik sindikalne podružnice Janez je naslednjega dne stopil v zbornico in se naslonil na omaro z dnevniki. Bil je bled kot kreda Mica, ki je opazila, da z njim ni nekaj v redu, je takoj prinesla kozarec vode in torbico za prvo pomoč. ,Naj je? " ,Stabilizacijski načrt," je zinil Janez, ,,so na sestanku čisto raztrgali. Najslabši v občini smo. Najmanj se stabiliziramo. “ Na pragu se je pojavil ravnatelj. Prisebno je podprl predsednika in zaklical: „Mica, vode!" „Hvala.,.,.“ je pohlevno šepnil Janez, potem pa ravnatelju pogumno priznal: ,Jhav si imel. Treba je razčleniti, opisati.... To, da nimaš denarja, je treba dokazati, preveriti, podčrtati.... Izdelati moramo obsežen stabilizacijski program, najmanj na treh straneh. Po točkah!" „Tako je! Alo. . . gremo! Komisija za stabilizacijo ima prvo sejo. Sodelujejo lahko tudi drugi. Našemu gospodarstvu je treba izdatno pomagati. Kdo ima kakšne konkretne predloge? “ Člani zbornice so začeli kolektivno razmišljati. „No? " Štefanija se je plaho oglasila: „V stranišču pušč a pipa... če je to.,., mislim tisto.,., kar sodi v štednjo. “ „Piši!. ,. je dejal ravnatelj Janezu, „prva točka pod rimsko ena: Splošna štednja. Podčrtaj! Tako. Razčlenitev pod a: Štednja naj se kaže na vsakem koraku. Sprotno odstranjevanje okvar, posebno na vodovodnih napeljavah - v oklepaju napiši „pipe“. Naprej!" „... na hodniku predolgo gori luč. “ „Piši! Pod b: Varčevanje z električnim tokom bo postalo naša vsakdanja skrb. Naprej!" „... kreda.... “ .. toaletni papir...“ „... žepne redovalnice...." „... svinčniki...“ Kolektiv se je trudil na vse pretege. Vsak bi rad nekaj prispeval k čim boljšemu načrtu. Nazadnje je bil stabilizacijski načrt šole vendarle izdelan na treh straneh. Po točkah. Na naslednji seji sindikata so ga javno pohvalili ACI Miti dneva brez dela_____________________ Pogovor z Ladom Smrekarjem, ravnateljem osnovne šole Kostanjevica na Krki — Kot prosvetni delavec ste Že dve desetletji 'v središču po-tornosti kulturnega življenja na Slovenskem. Kaj vas je priteg-Oilo, da ste posegli predvsem v to smer? Resnica, da je kultura vsota spoznanj in načinov mišljenja in delovanja, ki človeku omogoča, da živi poglobljeno življenje kot človek, da ureja smiselno svoje °dnose z ljudmi in naravo. To sicer ni moje spoznanje, pač pa ^oje prepričanje. Temu sem dodal še svoje geslo, s katerim sem začel delovno razmerje: ^ulla dies sine linea — niti dneva brez dela, pa tudi svoje spoznanje, da poklic učitelja ni Vprašanje obrti, marveč predvsem stvar prepričanja. “ — Posvečali ste se vprašanjem estetske vzgoje in v šolstvo uvedli povsem novo učilnico - galerijo. Kako ste prišli na to misel? „Čisto preprosto, spontano. Pri Cankarju sem bil pozoren, ko sem bral „siva šola“, „siva učenost“. Ko sem prevzel eno tekih šol, sem se spomnil tega h obesil na šolske hodnike vse „uvožene“ tovrstne razstave našemu narodu vsaj po ideji niso prinesle nič novega, nič takega, kar bi nam ne bilo znano že poprej. “ — Galerija je postala znana in vi kot njen tvorec tudi. Ob tem pa ste poskrbeli še za nekaj več, za pospeševanje otroške ustvaijalnosti v naših šolah. Kako ste prišli na to misel? „Ob obisku našega grafičnega bienala v Ljubljani. Grafika je sama po sebi zelo komunikativna, razstave ne delajo težav, ker je zbiranje močno olajšano v primerjavi z zbiranjem oljnih podob ali kipov. Pobudo sem dobil torej kar v Ljubljani. Že prvi razpis je obrodil lepe uspehe. Škoda pa bi bilo, če bi ostali samo pri razstavi in katalogu, zato smo že ob prvi postavitvi sklenili, da bomo ustanovili grafični kabinet, ki bo zbiral vsa razstavljena dela. To je bila gotovo novost, ki ji bomo letos dodali še posvetovanje o likovnem ustvarjanju naše šolske mladine; to bosta izvedla pokroviteljica Alenka Gerlovič in prof. Miroslav Kugler. “ Udo Smrekar (Foto: M. Zdovc, Društvo likovnih oblikovalcev Slo-venije.) Svoje grafične liste in slike, ki scm jih takrat imel. Potem je Slo po Koseskega spoznanju, da ••iz majhnega raste veliko“. Ifsak umetnik, ki me je obiskal, ,e dodaj še nekaj in danes ima-zbirko, ki uživa med domačim in tujim občinstvom (pa d>di med strokovnjaki) priznanje in ugled. Sprva pa je bila to 2golj dekoracija šolskih hodnikov, nato šele učilnica estetske ^Zgoje ter končno stalna zbirka naše poimpresionistične umetnosti. Zbirko smo imenovali po našem rojaku Jožetu Gorjupu (190 7-1932). Bil je mož izjemne nadarjenosti in velikanskega zganja, pa ga je doletela usoda naših genijev. Komaj 25 let star te umrl. “ — Torej ste začeli praktično 'hašati kulturno vzgojo v šolo? „Tako nekako. Zgodilo seje, ^a smo zbrali pravo likovno bogatijo, nastala je galerija. Te po načinu organizacije sicer ni mo-koče ponoviti, postala pa je ^zorec drugim šolam, ki so z b°lj ali manj srečno roko začele izmišljati o likovni opremi svo-nh delovnih prostorov. Ker je bJla ideja o tej opremi uresničena že leta 1955, potem razne raj pokrovitelji umetniki, še več, zaslužni umetniki, in tako je prav! Grafični bienale jugoslovanskih pionirjev, ki ga organizirajo Zveza prijateljev mladine in njen občinski odbor jugoslovanskih pionirskih iger iz Krškega ter Dolenjski kulturni festival in Gorjupova šolska galerija v Kostanjevici, bo letos odprt pod geslom ,,Koraki v svobodo". Njegova plamenica bo zagorela v soboto, 18. oktobra, ko bosta odprti razstavi v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici in v Galeriji v Sev- - Ali se je pokazala kaka posebnost pri organizaciji teh prireditev? ,,Skoraj bi menil, da smo narod grafikov, zakaj tako plodna kot mi je samo še Vojvodina. Zagreb npr. dosledno molči, čeprav so prejele razpis vse šole (v hrvaškem jeziku), pa tudi v časnikih je bil objavljen. Bolj zagnani pa so Dalmatinci in Makedonci. In še nekaj: najbrž v prihodnje ne bomo več razpisovali teme, temveč bo edino merilo kakovost. Morda bi kazalo poznojesenski rok premakniti na maj, čeravno je takrat izredno veliko prireditev. “ — Kako bi opisali glavne značilnosti letošnjega, to je IV. grafičnega bienala? „Sodeluje skoraj sto jugoslovanskih šol. Prejeli smo nekaj manj kot 2.000grafičnih listov. Prvi izbor so opravili likovni pedagogi sami, torej iz nekaj desettisoč listov. Gre torej za velike reči. Pokroviteljica je Alenka Gerlovič. Prireditelji so menili, da ji kot umetnici, likovni pedagoginji, strokovni pisateljici in partizanki ta čast ob 30-letnici osvoboditve vsekakor pripada. Tudi sicer so bili zme- nki, kjer v dodatnih prostorih razgrinjamo otroške izpovedi ob 30-letnici osvoboditve. “ Nekateri trdijo, da šola trpi na račun vaših dosežkov na področju kulture. Kaj menite o tem? Vsa zunajšolska dejavnost je pri meni vezana izključno na moj prosti čas in na počitnice. Teh pa res nisem imel nikoli. Kdor trdi drugače, ima pri tem svoje račune. Pogovor pripravil: LADISLAV LESAR Pisatelji o NOB Na štatenberškem gradu je bilo 12. srečanje pisateljev, ki ga je, kakor vsako leto, priredil mariborski pododbor Društva slovenskih pisateljev. Pripravljalni odbor, vodil ga je pisatelj Janez Švajncer, je povabil na posvetovanje poleg književnikov iz Slovenije in zamejstva tudi pisatelje iz drugih jugoslovanskih republik. Medtem ko so prejšnja leta razpravljali o mladinski literaturi, o humorju in satiri, so tokrat obravnavali temo: NOB v književnosti. Na simpoziju so prebrali 16 referatov, pretresli so dosedanje literarne dosežke s tega področja in njihovo odmevnost med bralci. Tematiko so osvetili z različnih zornih kotov in iskali izhodišča, ki jih daje ustvarjalcu to obdobje, razpravljali so o humanistični angažiranosti te književnosti, o prepletanju leposlovnja z zgodovinopisjem, o poeziji na temo osvobodilnega boia in poudarili, da tovrstne literature ne moremo ločevati od druge umetniške ustvarjalnosti tistega časa, saj tematika le njen sestavni del, umetnost je ena, pišemo pa o različnih stvareh. Pisatelje je zanimalo, kakšno je danes m Slovenskem ozračje za ustvarjanje o NOB, kako vrednoti ta dela kritika in literatuma zgodovina, pa tudi, kakšna sta jezik in slog. Spregovorili so še o slovenski literaturi s tematiko narodnoosvobodilne vojne v filmu. V obsežni razpravi so ustvarjalci govorili o umetniški obdelavi idej nemoralnih vrednot, ki jih odpira to obdobje slovenske zgodovine, razmišljali pa so tudi o političnih in družbenih odzivih tistega časa v življenju sodobnega človeka. Posebno zanimiva so bila mnenja, kako obravnavajo revolucionarno gibanje različne generacije, zlasti mladi avtorji. Pisatelji so izrazili željo, da bi se starejši pogosteje sestajali z mlajšimi, posebno v pisateljskih društvih, se med sabo spoznavali in dopolnjevali. Tako bi mogle nastati nove možnosti za ocenjevanje teh del pa tudi celovitejši pogled na NOB v širokem zgodovinskem razponu. Mladi rod pisateljev ■ bo nadaljeval pozitivne tradicije in jih dalje razvijal. Udeleženci so menili, da je dnevni tisk mnogokrat premalo poročal o pomembnih delih s to vsebino, še vedno pa pogrešajo poglobljeno literarno kritiko. Menijo, da bi bilo treba slovensko literaturo o NOB ponovno vsestransko in kritično pretresti. Srečanje je ugotovilo, da je količinsko precej del s tematiko osvobodilnega boja, kakovostno pa jih ni dovolj. Hkrati so menili, da besedil, ki jih imamo na voljo v naših učno-vzgojnih ustanovah še ne uporabljamo dovolj sistematično v vzgojne namene. Pisatelji potrebujejo pri iskanju dokumentacije za pisanje večje razumevanje, pa tudi finančno pomoč. Ugotavljajo, da slovenska literarna zgodovina po tridesetih letih še nima celostnega pogleda v ustvarjalnost s tega področja. Pisanje na temo NOB pa naj ne bo le občasno in obletniško, ampak stalno, zdaj in v prihodnje. Zbrani pisatelji so se dogovorili, naj bi imela tema, ki jo bodo obravnavali prihodnje leto, naslov: V areni življenja sem stal. S tem bodo počastili 1 0 0-1 etnico Cankarjevega rojstva, spregovorili pa bi o kulturi v kulturni akciji, o profesionalni in amaterski kulturi, o fimkciji kulture in o položaju književnika v sodobni družbi. Na sklepni slovesnosti je zelo uspešno nastopil dekliški pevski zbor DPD Svoboda iz Slovenske Bistrice. V.B. Razstava »»Še pomnite, tovariši?« Samo do 25. novembra bc še odprta razstava ,,Še pomnite, tovariši? “, ki jo je pripravil slovenski šolski muzej v Ljubljani v počastitev 30-letnice osvoboditve. Razstava pripoveduje o delovanju mladih na partizanskih šolah med NOB. Mlada generacija, ki je prestajala najtežje preskušnje vojne, je v svoji pionirski in mladinski organizaciji povezala delovanje na šolah z življenjem in bojem proti okupatorju. Pionirska organizacija je bila organizirana na vseh partizanskih šolah. Imela je pomembno vlogo pri zbiranju najmlajših, pri njihovem vzgajanju in izobraževanju. Žarišča mladinskih organizacij so bila po vseh krajih Slovenije v tovarnah, šolah, mestih in va- seh. Ta mladina je tudi med vojno dokazala svojo zavednost s sodelovanjem v boju. Takratni pogum in požrtvovalnost šolske mladine naj bo v spodbudo današnji generaciji, ki živi v razmerah, ki so plod tega boja. Kajti današnje razmere in skrb za napredek ne bi bili mogoči brez uspešnega delovanja naprednih slovenskih prosvetnih delavcev. Ogled razstave priporočamo šolam, ki bodo iz bogatega arhivskega in fotografskega gradiva dobile vpogled v delovanje na partizanskih šolah med NOB ter spoznale zavzetost mladine za obisk slovenske šole in željo po znanju. SLAVICA PAVLIČ Novo na paieti Avgusta Lavrenčiča Ljubljanska galerija Ars bo do 12. oktobra razstavljala manjši izbor najnovejših del slikarja Avgusta Lavrenčiča. Če smo ga poznali doslej kot enega redkih slikarjev na Slovenskem, ki je ustvarjal pod vplivom nadrealističnega slikarstva in je v tej smeri razvijal svoje izrazne zmogljivosti, potem nam sedanja razstava desetih slik v olju in mešani tehniki razodeva Lavrenčičev premik iz tega območja. Kljub omejenemu številu slik lahko razberemo, da ima paleta Avgusta Lavrenčiča novo tematično, slogovno značilnost. Poprejšnji fazi sta še najbližji sliki z lupinami oblačil, s korzetom brez osebe, sicer pa je slikar prešel v zreducirano imaginarno „pred-metnost"; dvoje slik z vtisom okamenin v praznem prostoru razodeva težnjo po skrajno okrnjeni, na bistvo omejeni sliki, kjer pride do izraza prečiščena barvna učinkovitost. Še izrazitejši je morda v šestih „polamih“ slikah. Tu se prav tako uveljavi barvna poenostavitev, kjer A. Lavrenčič povsem obvlada tehniko. Svojevrsten kontrapunkt v prefinjeni barvni izdelanosti ustvarja prvinsko poezijo. Očitno se Avgust Lavrenčič razvija prav v tej smeri. Okiualno ||0 DANAŠNJI II UMETNOSTI / Anatomija trenutka_________________ Beograjski arhitekt, grafik in slikar Vladimir Veličkovič je po prodornih uspehih na domačih razstavah odšel pred desetimi leti v Pariz. Še pred tem se je uveljavil kot slikar pretresljivih trenutkov človekovega življenja. Znani so njegovi raztreščenci kot epilog vseh mogočih nesreč, portreti z razstreščeno ali nabreklo lobanjo in razcefrano kožo. Vse to je prikazal z odlično risarskoslikarsko tehniko. Kasneje je nadaljeval predvsem risarsko mojstrstvo in mu dodal svojevrstne atribute dogajanja z vsemi tistimi predmeti, kijih zatečemo v dani situaciji. Tudi naša slika ga kaže kot svojevrstnega mojstra risbe. Že v delih, ustvarjenih pred pariškim obdobjem, je človeškim glavam ali figuram kot nečemu organskemu dodajal predmete teh-rdke, predmete okolja, ki tako ali drugače opredeljujejo celotnost dogajanja, hkrati pa postavijo to celoto v danost tehnologije neke dobe. Ni mogoče pozabiti njegovih podob rojstev, podobe novorojenčka, ob njem pa palice za merjenje zemljišča z rdeče belimi progami. Palica, čeprav geodetski instrument, pomeni merilo tempa in melodije. Je izhodišče za akcijo. Rojstvo? Da, kot začetek. Toda, kako naprej? Na letošnjem ljubljanskem bienalu je Veličkovič predstavil dva motiva; bežečega psa in rojstvo. Oba sta osredotočena na neko nastajanje, neko možnost bogastva grafikovega optičnega posega. Veličkovič izredno zavzeto spremlja proces gibanja (na sliki: pasji tek) in tisto, kar v danem trenutku soodloča pri tej veličastni manifestaciji živalske sposobnosti. S sliko ne imitira samo nekaj vidljivega, ampak tudi organizira in dopolnjuje dejavnike, katerih dogajanje je zelo pomembno, njihove navzočnosti pa optično ni mogoče zaznati. Očitno je, da je v Veličkovičevih slikah navzoča tudi znanost. To nam nehote zbudi primerjavo z genialnimi študijami Leonarda da Vincija. Tovrstna prizadevanja niso samo potencirani racionalizem v slikarstvu. Avtor soustvarja zunanji trenutek. Je zelo pomemben interpret globljega vpogleda v stvarnost in v poglobljeno doživljanje. To zahtevajo razsežnosti tehnologije današnjega časa. V najnovejših slikarskih delih je barvno zadržan, večkrat si zagotovi sivo, zeleno ali sivo-zeleno nevtralno ozadje. Tudi njegove figure so nekam sivkaste. Celota je podobna vojaški geografski karti, na kateri so vrisani modri, zeleni in rdeči znaki operacij idr. Morda ugaja komu Veličkovičeva podoba kot celota, pomembnejša pa je kot seštevek študij, ki silijo h globljemu premišljanju. Slikar nam odkriva nove akcijske možnosti. Ni zadovoljen s statičnim razgledničnim prizorom, ampak še nadalje arhitektonsko disciplinirano spremlja konstrukcijske in dinamične momente na sliki, objektu, v tesnem odnosu do opazovalca. Prepriča nas, da mu ne zadošča nekdanja integralna vizija. Zato mnese ob rob slike in v prazne prostore orientacijske znake, številke in smernice. S tem gledalca prisili, da si dogajanje oživi; glavni motiv - človek ali žival dobita šele s temi znaki svojo velikost, razsežnost in pomen. Druga grafična umetnina Vladimirja Veličkoviča Rojstvo naj mm dopolni pogled na njegovo ustvarjanje. Rojstvo prikaže kot erupcijo: na sliki se pojavijo doživetja, asociacije, s katerimi dopolni glavni dogodek. Mojster nastopa kot pravi operater, operater vizualnih komunikacij, kot anatom dogodka. Na zaslonu svoje dejavnosti „pozablja" šivanke, rezila in škarje, razni detajli pa soustvarjajo ozračje dogajanja. Za Vladimirja Veličkoviča je značilna izredno prefinjena izdelava. Njegova dela so bolj izdelki kot pa slike v klasičnem pomenu besede. Z njimi nas doživljajsko in s tem umetniško angažira in pridobi za sodoživljanje pretresljivih motivov. Zato slišimo celo tiktakanje časa in dojamemo veličino trenutka ugrabljene vizije. IGOR PLEŠKO Živali v gibanju-pes, fig. 19/S, barvni sitotisk, 1974, Vladimir Ve-ličkovid STRAN 10 Zakaj individualno učenje posebej? (Nadaljevanje iz prejšnje številke) Spoznavni proces se ne konča z razumevanjem, pač pa je potrebno učno snov osvojiti v smislu izobrazbeno-materialnih nalog proučevanja. Kljub temu da so v celodnevni šoli „redni“ učitelji, se omenjeni slabosti, s katero se srečuje podaljšano ali celodnevno bivanje, ne moremo povsem izogniti. S takšno organizacijo dela tudi v celodnevni šoli delimo spoznavni proces na dve stopnji, kar je sploh značilno za sedanje šolsko delo in učenje. Tako pri šolskih urah, ki trajajo 45 minut, učenci spoznavajo določen pojav, utrjevanje in uporaba teh spoznanj v novih oblikah pa je preneseno na poznejši čas, na čas individualnega učenja. Učitelju v celodnevni , šoli je za obravnavo pojava na voljo prav toliko časa kot na drugih šolah. Praktične izkušnje in raziskave pa kažejo, da učitelja takšna časovna togost trajanja učne ure ne spodbuja k iskanju sodobnih oblik poučevanja, pa tudi odgovornost za znanje učencev lahko kar precej odvrača od sebel. Tako obstaja nevarnost, da bomo ohranih stare načine in metode poučevanja, to pa pomeni, da bomo poleg dobrih in učinkovitih prenašali tudi zastarele in neustrezne ter da zato uspehi ne bodo najboljši. SPREMEMBA SMOTROV IN VSEBINE VPLIVA TUDI NA ORGANI Z AO JO IN OBUKE DELA Prav ob celodnevni šoli se postavlja v ospredje dialektično nasprotje med novo zasnovo šolskega dela in tradicionalno razporeditvijo šolskih ur. Novih smotrov (in celodnevna šola jih ima) ne moremo dosegati s preživelimi in zastarelimi oblikami m metodami dela. Organizacija dela celodnevne šole in čdnos med ,,rednimi“ urami in individualnim učenjem sta pomembna tako s teoretičnega kot praktičnega vidika. Zahteva dialektičnega materializma je, da mora sprememba smotrov in vsebine dela vplivati tudi na organizacijo in oblike šolskega dela. Če bi zanemarili dialektično povezanost teh dveh vprašanj ter jih reševali enostransko, bi lahko zapadli v formalistično reševanje. Napačno je gledanje, da lahko nove smotre in vsebino dosegamo tako, da stari organizaciji dela dodajamo še nekatere nove organizacijske oblike, metode dela pa lahko ostajajo nespremenjene. Ob tem zanemarjamo, da je oblika pravzaprav struktura, delovanje in organizacija določene vsebine, da se določena vsebina lahko manifestira samo s pomočjo določene oblike. Tako je oblika samo način izražanja določene vsebine. Nikakor ne gre za to, da bi obe kategoriji poistili, saj Sta razmeroma samostojni, čeprav sta enotni. V tem medsebojnem odnosu ima odločil-nejšo vlogo vsebina. V našem primeru so to smotri in vsebine dela celodnevne šole, kajti vsebina določa svojo posebno ustrezno obliko. To pomeni, da se sprememba procesa prične s spreminjanjem vsebine, kar pa zahteva tudi spremembo oblike. Uvajanje celodnevne šole omogoča nove rešitve glede organizacije, načinov in metod dela, v smislu dialektične povezanosti vsebine in oblike. Sedanja organiziranost „rednih“ učnih ur in individualnega učenja v celodnevni šoli naj bo le začasna in prehodna. V enem prejšnjih prispevkov sem opozoril na nesmiselnost in nelogičnost tradicionalnega in preživelega trajanja učne ure. Mnogo Razpis Republiški komite za vzgojo in izobraževanje razpisuje za udeležbo na poletnih tečajih za učitelje tele štipendije: 1. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Belgiji; 2. štiri enotedenske štipendije za udeležbo na tečaju iz naravoslovnih ved v Belgiji; 3. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju bolgarskega jezika; 4. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju češkega jezika v Pragi; 5. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju slovaškega jezika v Bratislavi; 6. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju danskega jezika; 7. dve enomesečni štipendiji za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Sevru (tečaj bo januarja 1976); 8. štiri enomesečne štipendije za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Besanconu; 9. štiri enomesečne štipendije za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Grenoblu; 10. štiri enomesečne štipendije za študente francoskega jezika na tečajih francoskega jezika; 11. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju finskega jezika na Finskem; 12. dve enomesečni štipendiji za udeležbo na tečaju italijanskega jezika v Perugi; 13. štiri enomesečne štipendije za udeležbo na tečaju iz italijanske kulture in civilizacije; 14. dve enomesečni štipendiji za udeležbo na tečaju madžarskega jezika; 15. sedem enomesečnih štipendij za udeležbo na tečaju nemškega jezika v Leipzigu; 16. dve enomesečni štipendiji za udeležbo na tečaju poljskega jezika v Varšavi; 17. eno enomesečno štipendijo za udeležbo na tečaju romunskega jezika vSinaji; 18. pet enomesečnih štipendij za udeležbo na tečaju ruskega jezika v Leningradu; 19. dve enomesečni štipendiji za udeležbo na tečaju švedskega jezika; 20. pet enomesečnih štipendij za udeležbo na tečajih angleškega jezika v Veliki Britaniji; 21. tri enomesečne štipendije za profesorje nemškega jezika za udeležbo na poletnih tečajih v Zvezni republiki Nemčiji; 22. tri enomesečne štipendije za izpopolnjevanje nemškega jezika za profesorje negermaniste v Zvezni republiki Nemčiji; 23. deset enomesečnih štipendij za študente nemškega jezika za udeležbo na poletnih tečajih v Zvezni republiki Nemčiji; 24. štipendije za udeležbo na poletnih tečajih v: Arabski republiki Egipt, Avstriji, Maroku in Tuniziji. Prošnje za udeležbo na tečajih sprejema Republiški komite za vzgojo in izobraževanje, Ljubljana, Župančičeva 3, do 14. novembra 1975. Prošnji je treba priložiti priporočilo organizacije, kjer je kandidat zaposlen, ali visokošolskega učitelja ter fotokopijo diplome. Denar za potne stroške si morajo kandidati zagotoviti sami. laže, seveda pa ne brez težav bi lahko rešili to vprašanje, če bi v celodnevnih, pa tudi na drugih osnovnih šolah redne učne ure trajale 60 ali 90 minut na višji in 45 ali 60 minut na nižji stopnji. Tako bi bilo individualno učenje sestavni del „redne“ učne ure. To pomeni, naj bi učenci v učni uri učno snov tudi utrdili in osvojili. Ob takšni organizaciji dela lahko uvajamo najrazličnejše učinkovite oblike in metode tako pri obravnavi učne snovi kot tudi pri njenem utrjevanju in ponavljanju. Oblike dela se lahko imenujejo, odnosi med učiteljem in učenci, pa tudi med učenci so lahko bolj pristni. Takšne rešitve dajejo več možnosti za ustvarjalno delo učiteljev in učencev, s tem pa tudi več možnosti za popolnejši razvoj učencev. Tudi dopolnilno in dodatno delo lahko dobi ob tem novo vrednost. Menim, da moramo iskati rešitve za popolno uveljavitev celodnevne šole tudi v tej smeri, saj zahtevajo družbena in politična reševanja problemov celodnevne šole sočasno tudi pedagoške in še zlasti didaktične rešitve. MILAN ADAMIČ Slovenske poklicne in tehniške šole so pričele pouk. Poklicne šole (Nova Gorica, Grm pri Novem mestu, Kranj, Celje, Šentjur pri Celju, Turnišče pri Ptuju, Rakičan in Svečina) izobražujejo za poklice kmetovalec, kmetovaJka-gospodinja, vrtnar, mehanik kmetijskih strojev, živinorejec-poljedelec, sadjar-vinogradnik-vinar ter kletar in mlekar. Potrebe po teh kadrih so velike tako na kmetijah kot v družbenem sektorju. Načrtujemo, da bomo imeli v Sloveniji konec stoletja okrog 40.000 preusmerjenih kmetij in okrog 2.000 strojnih skupnosti. Večina ljudi na kmetijah ali pa članov ter skupnosti naj bi imela vsaj končano poklicno kmetijsko šolo. Organizacije združenega dela iz kmetijstva so po podatkih izobraževalne skupnosti agroživilstva prijavile, da potrebujejo do leta 1980 vsaka okrog 1.500 poklicnih kmetijskih delavcev. To pomeni, da bi morali povečati število absolventov s sedanjih 140 na okrog 300 letno in da bomo ob sedanjem številu učencev s končano šolo za kmetijske delavce potrebovali kar enajst let za zapolnitev vrzeli. Letos se je vpisalo v poklicne kmetijske šole okrog 380 učencev in učenk (skupaj jih obiskuje okrog 800) ali okrog 90 več, kot jih je lani končalo šolanje. Podatek je vsekakor razveseljiv, vendar je še precej daleč od načrta izobraževalne skupnosti agroživilstva, po katerem bi moralo končati kmetijske poklicne šole letno okrog 1300 učencev in učenk. Družbeni odnos do kmetijstva se izboljšuje, žal pa ostaja problematika kmetijskih šol še vedno na repu. Sedanje šole ne bodo mogle v naslednjih letih sprejeti predvidenega števila kandidatov, zato je treba takoj začeti reševati njihove prostorske in materialne probleme. Na tehniške kmetijske šole (Ljubljana, Grm pri Novem mestu, Celje, Kranj, Rakičan, Maribor) se vpiše vsako leto več učencev. Tako se je letos vpisalo v prvi letnik šd, ki izobražujejo za poklic kmetijski, živinorejski, veterinarski, mlekarski in vrtnarski tehnik, 342 dijakov in dijakinj. Te šole obiskuje letos 920 slušateljev, kar je za okrog 200 več kot v preteklem šolskem letu. Organizacije združenega dela v kmetijstvu predvidevajo, da bodo potrebovale doleta 1980 še okrog 900 kmetijskih tehnikov in okrog 60 mlekarskih tehnikov, koliko drugih profilov bomo potrebovali, pa še ni znano. Pri tehnikih je treba poudariti, da se zelo spreminja struktura dijakov in dijakinj, saj je vse več mladih s podeželja, ki nameravajo po končanem šolanju prevzeti kmetije. Neizpodbitno je, da potrebujemo na današnjih in prihodnjih preusmerjenih kmetijah, vrednih po nekaj milijonov novih dinarjev, mlade in izobražene ljudi. Pri odločanju učencev za nadaljnje šolanje imajo pomembno vlogo tudi učitelji in svetovalci v šolskih strokovnih službah. Ti nikakor ne bi smeli pozabljati, kako pomembno je kmetovo delo za nas vse. Nenehno bi morali spodbujati učence in učenke, da bi se odločili za šolanje na kmetijskih šolah in za delo na kmetiji. STANE JESENOVEC Misli Močan je tisti, ki se ne boji svojih slabosti. Zob za zob, drznost za drznost; z istim orožjem boš pokopan. Kdor sebe najde, je skromen. Ne išči se v dejanjih drugih, ampak v svojem delu. Prevelika zahtevnost ni nikdar dobra. Molk je zlato (ljudski pregovor), toda molčeči dvakrat plača. Reč, za katero se poteguje veliko ljudi, ni dosti vredna. Ne hiti z dobrim delom in premisli, preden storiš slabo. Kdor pozabi, stori slabo. Pozabljivost se dvakrat kaznuje. Življenje hodi svoja pota, ljudje pa svoja. Vse je tako podobno in različno hkrati. Igor Pleško Ambulanta za korekcijo govora in sluha Vsak peti šoloobvezni otrok govorno ali slušno prizadet Več izobraženih kmetovalcev Izvršni odbor občinske izobraževalne skupnosti je na zadnji seji obravnaval informacijo s sestanka kolegija zdravstvenega doma enote v Slovenski Bistrici o delu in problemih s področja korekcije govora in sluha šoloobvezne mladine za območje bistriške občine. Pri zdravstvenem domu Maribor, enoti v Slovenski Bistrici, je pred kratkim začela delovati ambulanta za korekcijo govora in sluha. Pred tem so starši morali voditi otroke na zdravljenje v Maribor. V njej deluje trenutno kot terapevt prof. Stanjkova iz Maribora, ki uraduje vsak ponedeljek od 8. do 17. ure. Stro-kovni delavci — logopedi so presedali na območju občine 4.302 šoloobvezna otroka, vse, ki obiskujejo malo šolo in 423 predšolskih otrok. Rezultati teh pregledov so zaskrbljujoči. Dejstva govore za to, da starši 25 km oddaljene (iz Makol celo 40 km) ambulante v Mariboru niso uporabljali in da je nujno službo približati terenu, ljudem, kjer živijo. Preiskave so pokazale, da ima vsak peti šoloobvezni otrok bistriške občine lažje ali težje govorne ali slušne motnje. Pri pregledanih predšolskih otrocih pa je ta odstotek celo 40,66 ali od pregledanih 423 malčkov ima tovrstne motnje kar 172 otrok. Število motenih otrok in dejstvo, da nekatere motnje s starostjo učencev številčno rastejo, govori za to, da ni mogoče več čakati, da bi se motnje samo po sebi in pod vplivom okolja (spontana terapija) popravile. Vpliv staršev in okolja je lahko zelo pomemben, toda in predvsem ob organizirani pomoči strokovnjaka. Skoraj ena tretjina motenj odpade na zamenjavo sičnikov in šumnikov (predšolski ena četrtina), ena desetina motenih jeclja, ena desetina ne izgovarja pravilno glasu r, 11,6 % teh otrok ima slabši sluh, kar 2 % pa težje okvare sluha. Bili so prirrieri, da so učenci še v 6. razredu zamenjavali posamezne glasove. Motnja je bila v šoli ocenjena kot „površnost“. In takšen učenec, ki bi lahko po svoji sposobnosti izdelal razred s prav dobrim ali celo z odličnim uspehom, ostane v zadnji klopi — med ponavljale!. Zanimiva je ugotovitev, da so vsi ti učenci že bili večkrat „sistematsko“ zdravniško pregledani, ob vstopu v šdo team-sko preiskani in testirani. Nekje se je torej zataknilo. V želji, da bi vsak otrok bistriške občine rastel v zdravega in reproduktivno popolnoma usposobljenega državljana in samoupravljavca, izvršni odbor občinske izobraževalne skupnosti sprejema in podpira akcijski program strokovne službe, ki predvideva, naj bi na olf močju občine Slovenska Bistrica takoj namestili dva logopeda. Eden naj bi deloval v ambulanti v Slovenski Bistrici, za ožje območje mesta in težje primere, ki jih je treba ambulantno zdraviti. Tu naj bi bila nameščena tudi posebna aparatura ,za zdravljenje motenj. Drugi logoped naj bi opravljal delo na terenu, v odročnih šdalr. Jeseni naj bi bili na šolah posebni seminarji, kjer bi prosvetne delavce usposobili za odkrivanje motenj in najnujnejšo pomoč stro^ kovnjaku. O tej tematiki naj bi govorili tudi na roditeljskih sestankih in zaostrili odgovornost staršev za obisk ambulante, če je otrok vanjo napoten. Razvid nad obiski naj bi vodili tudi razredniki teh otrok. Pregledi težjih primerov naj bodo opravljeni teamsko ob prisotnosti zdravnika, psihdoga in logo-' peda. Strokovne skupine za pre- : glede triletnih otrok naj bi razširili tudi s strokovnjakom za korekcijo govora in sluha. Izvršni odbor občinske izobraževalne skupnosti pričakuje, da bo regionalna zdravstvena skupnost Maribor zagotovila potreben denar za nakup aparatur v višini približno 40.000 din in denar za kritje osebnih dohodkov in materialnih stroškov dveh logopedov. Motnje so izredno pogoste prav v oddaljenih pohorskih in haloških predelih, kjer so težke socialne, sociološke in ekonomske razmere, za- j radi katerih zaostajajo v razvoju sicer zdravi otroci. Za govorne in slušno motene je tem večja 1 nevarnost, da si napake nikoli ne bi popravili. Motenost na osebnosti bi pustila posledice vse življenje ter jo, ob drugih težkih razmerah, še močneje ovirala pri vključevanju v življenje. J. N. Častitljivi jubilej Edvarda Sosiča, zavednega slovenskega učitelja Žerjavi, Vasja Herbst Naš tržaški rojak Evdard Sosič, ki živi kot upokojen prosvetni delavec v Murski Soboti, je pred nedavnim dopolnil 90 let. Rodil se je pri Sv. Ivanu v Trstu 11. avgusta leta 1885. Ko je končal osnovno šolo, sta ga dala starša v pripravnico za srednje šole. Nato je začel šolanje na nemški klasični gimnaziji in ga nadaljeval na učiteljišču v Kopru, kjer je maturiral leta 1906. V letih 1906-1915 je učite-Ijeval na Proseku, nato do leta 1918 v Barkovljah in pri Sv. Ivanu. Po prvi svetovni vojni je poučeval spet na Proseku, dokler ga niso italijanske šolske oblasti odpustile kot zavednega slovenskega učitelja 45 let star je moral zapustiti svoj rodni svet, za katerega je dotlej živel; leta 1930 se je z družino preselil v Jugoslavijo. Na robu skrajnega slovenskega panonskega sveta, v Prekmurju, je našel svoje zatočišče in delovno področje, kateremu je posvetil še drugih 45 let. V Jugoslaviji je začel najprej v Selcih nad Škofjo Loko, nato je učitdjeval več let v Puconcih pri Murski Soboti do 6. aprila 1941. Med madžarsko okupP cijo je moral v Medžimurje. P° osvoboditvi je služboval r Dokležovju in Rakičanu do le V 1947, ko je bil upokojen Tud* kot upokojenec ni mogel Z? pustiti mladine. Več let je delal v knjižnici v Murski Soboti, kjet je bil predan pedagoški vodja it1 skrben .mentor dijakom — začem. Že na Proseku in Kontovela je bil med ustanovitelji oziroma med sodelavci obeh knjižnic, katerima je podaril mnogo svojih knjig Učitelj Sosič je pd svojem delu in še posebno med mladino izgoreval. Ni pozna 1 meja Na opravljeno delo h* uspehe svojih učencev je bil a1 je še danes ponosen . j Ivan Sosič živi sedaj v Murski Soboti pri svojih vnukinjah & pravnukinji. Kljub letom stoj1 čvrst kakor hrast sredi gmajne in kljubuje viharjem Ko mu svojci, stanovski t0) variši, prijatelji in znanci čestitajo k visokemu jubileju, mu jz srca želijo, da bi ta plemenit & kremenit človek kljubov® usodi pri dobrem zdravju $e mnogo let! 30 let socialistične predšolske vzgoje Kaj smo storili za najmlajšega občana r \ Začeti je bilo treba pri temeljih. V nasprotju z drugimi vzgojnoizobraževalnimi ustanovami si je moralo po vojni področje predšolske vzgoje šele pridobiti materialno in kadrovsko osnovo. Ni bilo vrtcev, ni bilo vzgojiteljic, ni bilo pedagoške znanosti, ki bi vzniknila iz domačih razmer in izkušenj. Bilo pa je veliko idealizma in zavesti, porojene že v boju partizanov. Zavesti, da je skrb za otroka skrb za narod, narod, kise zaveda, da je njegova moč v generacijah prihodnosti, pa je bogat. Skrb za najmlajše dokazuje njegovo kulturo. Z leti je število otrok v vrtcih naraščalo, kar je bilo tudi posledica zaposlovanja žensk. Leta 1945 je bilo v Sloveniji 73 otroških vrtcev in dnevnih zavetišč, v njih pa 3309 otrok. In zani-niiva primerjava za eno izmed ljubljanskih občin: v letu 1975 je v občini Ljubljana-Šiška 7 vzgojnovarstvenih zavodov v 21 hišah, v njih pa 2817 otrok. Prvo leto po osvoboditvi ni bilo strokovnega osebja za vzgojo Predšolskih otrolc, razen 31 otroških vrtnaric, letos pa je v občini Ljubljana-Šiška 227 delavcev, ki se ukvarjajo z vzgojo predšdskega otroka. Leta 1945 ni bilo strokovnjakov za delo na tem področju. V tridesetih letih se je izoblikovala številna skupina strokovnih delavcev različnih profilov, ki se posvečajo Predšolski vzgoji v neposrednem vzgojnoizobraževalnem procesu, izobražujejo kadre in raziskujejo to področje. V Ljubljani, edinem mestu na svetu, ki ima od vseh zaposlenih 48 % žensk, je v vzgojnovarstvenih zavodih več kot 40 % predšolskih otrok. Razvoj mesta je prehitel razvoj mreže vzgojnovarstvenih zavodov. To skušamo nadomestiti z samoprispevkom meščanov. In v tem svečanem in jubilejnem letu, ki označuje 30 let svobode, bo jrnel prvi del soseske ŠS 7 v Šiški že ob vselitvi svoj vzgojno-varstveni zavod. Potrebe naše družbe narekujejo vzgojnovarstveni zavod takšnega tipa, da bo živel otrok od najzgodnejše mladosti pa do vstopa v šolo v isti ustanovi, se razvijal ob znanih vzgojiteljih, ki ga poznajo od najzgodnejših otroških let in ves čas do vstopa v šolo in v vsem tem času kontinuirano vplivajo na njegov razvoj. Potrebe družbe in zaposlenih staršev zahtevajo od vzgojnovarstvenih zavodov izpolnjevanje dveh pomembnih nalog hkrati:/vzgojo in izobraževanje kot osnovno dejavnost in varstvo s prehrano, kar izhaja iz potreb zaposlenih staršev. POMEMBNA PRVA STOPNICA Predšolska vzgoja je sestavni del in začetna stopnja v našem sistemu vzgoje in izobraževanja, saj se vzgoja in izobraževanje pričneta z otrokovim rojstvom in se konča, ko omaga telo. Znanost in praktične izkušnje nas učijo, da je otrok v predšolski dobi izredno dojemljiv, plastičen in dovzeten za vzgojne vplive. V prvih štirih življenjskih letih se izoblikuje 70 % človekove osebnosti, vsa najpomembnejša spoznanja in spretnosti pridobi človek v obdobju predšdskega otroka. Kar-kdi v vzgoji pri predšdskem otroku zamudimo, ne moremo nadomestiti nikoli več. Ena minuta v otrokovem življenju je neprimerno bolj dragocena kot minuta v življenju odraslega človeka. Do četrtega leta starosti lahko otroku z načrtnim delom povečamo inteligenčni kvocient za 20 točk, kar pomeni, da lahko podpovprečno razvitega otroka razvijemo v povprečno razvitega, da lahko povprečnega razvijemo na raven nadpovprečnega. Za vse otroke pred vstopom v šdo organizirajo vzgojnovarstveni zavodi oddelke priprave na šdo; njen pomen je tudi v tem, da izenačuje možnosti razvoja za vse otroke že pred vstopom v šdo. Vzgojnovarstveni zavodi poslujejo 10 in več ur dnevno. Večina otrok je v vrtcu več kot osem ur na dan. Zato moramo otrokom v tem času omogočiti takšne in boljše razmere, kot jih je deležen v svoji družini. Dojenčka neguje in vzgaja strokovno osebje — medicinske sestre pediatrične smeri. Zagotavljamo mu več prostora, ki je namenjen triaži, igri, negi, počitku. Na voljo so mu vzgojne igrače, ima štiri obroke strokovno pripravljene prehrane. Za zdravje dojenčkov preventivno skrbi pediater vrtca, ki prihaja v oddelke dojenčkov enkrat tedensko, pa tudi večkrat, če je potrebno. S predšdskimi otroki delajo vzgojiteljice tedaj, ko otroke sprejemamo, ob počitku in kadar odhajajo domov, pa skrbe zanje varuške. Predšdskim otrokom priskrbimo vzgojno delo iz intelektualne, telesne, estetske in moralne vzgoje, na voljo so jim vzgojne igrače, opremljena igrišča, dajemo jim tri obroke strokovno pripravljene prehrane dnevno, preventivno zdravstveno delo pa opravlja pediater letno s sistematičnim pregledom, pa tudi takrat, ko je potrebna NAŠA DOLŽNOST Ker želimo čimbolj učinkovito vzgojo in zato, da bi bila izhodišča vzgojnih vplivov čim bdj enotna, vabimo starše na pogovore, roditeljske sestanke in predavanja. Kadrovska struktura v vzgojnovarstvenih zavodih je mnogovrstna. Zajema po več profilov vzgojnega administrativnega in-tehničnega kadra. Vsak član delovne skupnosti prispeva neposredno ali posredno svoj delež k prizadevanjem za otroka. Zavodi doživljajo fluktua-cijo kadra, predvsem vzgojiteljic, ki odhajajo v druge poklice, saj je njihovo delo preskromno ovrednoteno. Delovna skupnost z vsemi svojimi organi samoupravljanja s soodločanjem staršev in krajanov rešuje problematiko, ki se nenehno pojavlja, saj dobivajo vzgojnovarstveni zavodi z razvojem družbe in njenih potreb vedno nove naloge. Zavodi so v obdobju preoblikovanja v predšolske pedagoške centre v svojih krajevnih skupnostih. S svojo dejavnostjo dajejo predšolsko vzgojo tudi otrokom, ki niso vključeni v vrtce, prevzemajo zahtevno nalogo družbeno nadzorovanega varstva v drugih družinah, k svojemu delu si prizadevajo pritegniti krajane, sodelujejo v krajevnih, interesnih in drugih skupnostih. Pred nami je teden otroka. Teden, ko vsak med nami bolj pozorno pogleda otroka v spremstvu staršev, v spremstvu vzgojiteljev in otroka, ki je na cesti sam. Vprašamo se, kaj smo storili zanj in kaj moramo storiti zanj. USTVARJAJMO BOLJŠE MOŽNOSTI ZA ZDRAVO IN SREČNO RAST NAŠIH OTROK! RAZUMNO GOSPODARIMO, VARČUJMO EM VZAJEMNO SODELUJMO NA PODROČJU VZGOJE IN VARSTVA OTROK! ZMAGA GLOGOVAC NAS PRAVNIK •z*? WJIK ^ ETUJE Deljen delovni čas VPRAŠANJE: V 14. številki Prosvetnega delavca je bil ob-javljen sporazum o osnovah in merilih za razporejanje dohod-ka in osebnega dohodka v osnovnih šolah V tem sporazumu pa ni jasno določeno, kaj se šteje kot deljen delovni čas za Pedagoške delavce, ki prinese dodatek 300 oziroma 600 din mi mesec. Na šoli imata deljen delovni čas snažilka in kuha-dca, ki imata tudi priznan dodatek za deljen delovni čas. Kako bo to urejeno za pedagoške delavce (A. F.)? ODGOVOR: O deljenem delovnem času govori najprej zakon o medsebojnih razmerjih v združenem delu: kot deljen delovni čas se šteje delovni čas, ki Je prekinjen z vsaj enourno prekinitvijo. Očitno je to določbo Prevzel tudi samoupravni spo-mzum o osnovah in merilih za Iazporejanje dohodka in oseb-Jtega dohodka v osnovnih šolah (člen 42), Id govori o najmanj enourni in najmanj dveumi pre-khutvi delovnega časa. Ta določba se lahko brez nadaljnjega uporabi za šolsko osebje, ki ni Pedagoško, temveč administra-livno ali pa opravlja druga nepedagoška dela na šoli (hišnik, Snažilka, kuharica itd.). Zato je pilo tudi pri vas sorazmerno ^hko določiti dodatek za te vrste delavcev na šoli. Očitno Pa je za pedagoške delavce po-Irebno natančneje razčistiti, kaj ** bo pri njih štelo za prekinitev del ovnega časti. Prav zato je na koncu 42. člena samoupravnega sPorazuma določba, da se bodo udeleženci sporazuma (to pa so vse osnovne šole) sporazumeli, kaj se šteje za prekinitev delovnega časa pri pedagoškem delu. Ostane vam torej samo, da počakate, kaj se bodo udeleženci sporazuma o tem dogovorili; pri tem bo morala tudi vaša šola dati ustrezno mnenje. dr. LS Nagrajevanje pedagoških ur VPRAŠANJE: Učitelji na šoli menimo, da je dosedanje nagrajevanje pedagoških ur na predmetni in razredni stopnji krivično, zato smo sestavili predlog, po katerem bi bila ena pedagoška ura enaka poldrugi delovni uri. Vodstvo šole naš predlog zavrača, češ da takšno vrednotenje nima pravne podlage. Zato nas zanima, ali je naš zahtevek upravičen ali ne (šola A. T. L. j. ODGOVOR: Za takšno bistveno spremembo vrednotenja pedagoških ur, kakor jo predlagate, bi bilo treba spremeniti samoupravni sporazum o delitvi dohodka in sredstev za osebne dohodke, ki je bil za osnovne šole pravkar sprejet in tudi objavljen v 14. številki našega časopisa. Zainteresirajte torej za vaš predlog, ki je vsekakor vreden pozornosti, podpisnike omenjenega sporazuma in predlagajte ustrezne spremembe. Morda boste s tem uspeli, čeravno sporazumov ni mogoče spreminjati kar tako, saj je predpisan za to precej zamuden in zapleten postopek. dr. LS Učna obveznost VPRAŠANJE: Učim na podružnični šoli kombinirano 3. in 4 razred, in sicer v tretjem razredu po 20 ur tedensko, v četrtem pa po 22 ur. Ker poučujejo tovarišice na centralni šoli v četrtem razredu le 20 ur tedensko, čeprav je v predmetniku določeno za četrti razred po 22 ur, sprašujem, ali si lahko v četrtem razredu pišem po dve naduri na teden. Zdi se mi namreč, da bi morala biti moja učna obveznost enaka obveznosti tovarišic na centralni šoli (E. TJ ODGOVOR: Ker predpisuje predmetnik kot redno učno obveznost za četrte razrede po 22 ur na teden, si razumljivo ne morete sami pisati po dve naduri, ker delate natančno toliko, kolikor predpisuje predmetnik. Kako imajo urejeno učno obveznost tovarišice na centralni šoli, je njihova stvar, lahko pa sprožite to vprašanje na svetu delovne skupnosti, če mislite, da so neupravičeno privilegirane. Strinjamo pa se, da mora biti učna obveznost enaka za tovarišice na centralni in na podružničnih šolah, če tako predpisuje predmetnik. Morda pa so spričo dveh ur krajšega -pouka tovarišice na centralni šoli dodatno obremenjene z drugim delom, tako da znese tedensko delovni čas 42 ur, kakor to določajo predpisi o medsebojnih razmerjih v združenem delu, ki veljajo tudi za pedagoško osebje. Svetujemo, da ste previdni in se poprej natančno seznanite, kako je s to zadevo, da ne bi nastale ne- premišljene akcije na eni ali drugi strani. dr. LS Dvoizmenski pouk VPRAŠANJE: Že štiri leta poučujem četrti razred v popoldanskem času, ker imam težave z varstvom svojih majhnih otrok (4 leta in 20 mesecev). Ugodnost, da lahko poučujem v popoldanski izmeni, mi je priznal svet delovne skupnosti Ker so starši dveh otrok na roditeljskem sestanku predlagali, naj bi šola vpeljala v mojem razredu izmenski pouk, mi je ravnatelj predlagal, naj skličem prizadete starše in se z njimi pogovorim. Pristati na zahtevo nekaterih staršev po izmenskem pouku bi zame pomenilo, da bi morala pustiti službo, dokler mi otroka ne dorasteta in postaneta šoloobvezna. Kaj naj storim (O. F)? ODGOVOR: Zelo preprosto: ponovno se obrnite na svet delovne skupnosti, ki vam je dosedanjo ugodnost odobril, in ga prosite, naj vam to ugodnost odobri tudi za naprej. Svet bo moral seveda tehtati med potrebami staršev in vašim položajem in se odločiti za rešitev, ki bo zadovoljila večje potrebe. Če gre samo za dva otroka, svet delovne skupnosti najbrž ne bo zahteval od vas, da samo zaradi njiju opustite popoldanski pouk in s tem pustite otroka dopoldne brez varstva. Upoštevati je torej treba upravičenost predlogov na obeh straneh in se temu primemo ravnati. dr. LS VZGOJA,VARSTVO Skupnost vzgojnovarstvenih zavodov Slovenije - usklajevalka in pobudnica_________________________ V klubu poslancev je bila 23. septembra prva seja skupnosti vzgojnovarstvenih zavodov Slovenije, na kateri so delegati potrdili poslovnik skupščine, imenovali komisije za delo skupščine, pregledali sklepe ustanovne skupščine, sprejeli poročilo o delu skupnosti s finančnim poročilom in poročilom nadzornega odbora. Dopolnili so statut skupnosti in izvolili nove delegate v organe upravljanja skupnosti. V razpravi o poročilih in smernicah za prihodnje delo v letih 1976—1980 se je izoblikovalo nekaj temeljnih stališč in sklepov, s katerimi bodo seznanjeni vsi vzgojnovarstveni zavodi in druž benopolitični organi. Delegati so določili nekaj prioritetnih nalog za delo skupnosti. Predvsem je treba zagotoviti enoten sistem financiranja vseh izobraževalnih skupnosti v Sloveniji, zaradi česar je treba spremeniti tudi sedanji zakon. Zahtevati je treba izdelan sistem izobraževanja vseh kadrov za delo v zavodih, predvsem pa zagotoviti možnost šolanja vzgojiteljic na višji in visoki stopnji. Zagotoviti je treba tudi boljšo socialno varnost delavcev v zavodih (stanovanja, letovanja ipd.). Izračunavanje stroškovnih cen v vzgojnovarstvenih zavodih naj bo urejeno z enotnimi metodološkimi izhodišči, veljavnimi za vso Slovenijo. Med najbolj pomembnimi nalogami skupnosti vzgojnovarstvenih zavodov SRS je pomoč zborom izvajalcev v samoupravnih interesnih skupnostih za vzgojo in izobraževanje in samoupravnih interesnih skupnostih za otroško varstvo. Prodreti morimo tudi v tiste izobraževalne skupnosti, kjer še ni nobenega delegata iz VVZ. Skupnost naj bi sodelovala tudi pri pripravi srednjeročnega načrta razvoja otroškega varstva. Sprejet je samoupravni sporazum o delitvi dohodka in osebnih dohodkov, skupnost pa naj bi pomagala pripraviti enotna izhodišča za pravilnike o nagrajevanju posebno uspešnih delavcev in pomagala usklajevati samoupravne akte. Skupnost naj postane usklajevalka in pobudnica dogajanj v vzgojnovarstvenih zavodih in tudi sogovornica drugih dejavnikov, ki skrbijo za vzgojo, izobraževanje in varstvo predšolskega otroka. V jubilejnem tridesetem letu socialistične predšolske vzgoje, še posebno pa v tednu otroka, ko poudarjamo skrb za otroka, naj se pokažejo vsa naša prizadevanja za čim boljše rešitve za otroke in tiste delavce, ki so se odločili, da v svobodni menjavi dela skrbijo za predšolskega otroka. ZMAGA GLOGOVAC Moda obrača - naredba obrne G. minister prosvete je dne 28. julija 1925 izdal naredbo, ki govori, kako naj se oblačijo učiteljice v šoli in izven nje, da bo njih obleka v skladu z resnostjo njih poklica in z njih vzgojnimi nalogami, ki jih morajo izvrševati na ulici in še veliko bolj v šoli. To naredbo so priobčila tudi velika županstva po sreskih poglavarstvih. Drugi odstavek ene izmed teh okrožnic se glasi: Učiteljica ne bodi modna dama ostriženih las, pobarvanih lic, razkošnih, gizdalinskih oblek in bleščečega nakita, kar vse obrača nase pozornost ulice in daje povod za umesne in neumesne opazke ter ponižuje vzvišenost in važnost zlasti vzgojne strani njenega poklica. Vsaka učiteljica se mora pač s tem bistvom in namenom svojega poklica sprijazniti in po tem uravnati vsa svoja dejanja. Najstrožje pa nadaljuje četrti odstavek, ki se glasi: Naslovu (namreč šolskim upraviteljstvom) naročam, naj strogo pazi na točno izvrševanje citirane naredbe... A zakaj govorimo in na čigav naslov namenjamo te vrste? Seveda našemu zenskemu naraščaju s katerim si bomo prej ali slej podali tovariško roke. Ne vemo ali so na svojih zavodih bile obveščene o tem odloku, ne vemo, ali morda ta ali ona ne bo obžalovala svoje bubiglavce, češ, da ji ni bil znan ta odlok. Je pač tako: obleka se da „stanu primemo “ prikrojiti a ne tako kratko lasa glava. Za vse obstaja upanje, da nič na svetu ni trajno, torej se eni tolažijo z netrajnostjo naredb, drugi z netrajnostjo mode. Ža sedaj pa obvelja: Moda obrača — Naredba obrne! Vendar ni pretra-gično vzeti tudi te naredbe, ki hoče preobrniti svet s potezo od zelene mize, ker naredba ni zakon in velja le dotlej, da se ne izposluje druga naredba, ki ne bo nalagala šolskim upraviteljem bojevati se celo proti modi, kar so morali šolski upravitelji sprejeti v zadnjem času tudi med svoje naloge. Učiteljska omladina 1926, št. 8 Pogovor o prometni vzgoji in prometni varnosti otrok_______________________________ DRAGO SUHI: Otroci so pravzaprav vsak dan sproti ocenjeni iz prometne vzgoje. Če je imela neka šola žrtve prometa, se starši in drugi nehote vprašamo, ali je storila vse, da bi šolarje obvarovala pred nevarnostjo. Seveda pa ne moremo voznikove krivde naprtiti šoli. Poudarjanja, da sta poznavanje pravil in previdnost v prometu nujna, ni nikoli dovolj. Prometne vzgoje morajo biti deležni vsi učenci. To ni ljubiteljstvo, kar velja za nekatere druge krožke; prometna vzgoja je življenjska nuja! Razumljivo je, da je ocena stanja prometne vzgoje na šoli tudi neuspeh ekipe na prometnem tekmovanju! Sprejet je dogovor med zavodom za šolstvo SR Slovenije in svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu o osnovnih dolžnostih šole na področju prometne vzgoje. To morajo upoštevati vse šole. VINKO KNOL: Naj spregovorim še o mentorjih prometne vzgoje. Imamo npr. mentorje za tehnični pouk, za fotografski krožek in tako naprej. Za prometno vzgojo bi jih bilo lahko celo več, saj je prometno varnost otrok treba obdelati z različnih zornih kotov: pot, vozila, kolesarji, izstopanje iz avtobusa, čakanje, prečkanje ceste, otežena vidljivost vozil - megla, dež. DRAGO SUHI: Ko smo leta 1954 začeli uvajati prometno vzgojo, je bilo največ nesreč zato, ker so se otroci igrali na cestah. Zdaj tega ni več. Otroci sedanjega časa so ugotovili, da so ceste prenevarne za igro. Danes je največ nesreč zaradi nenadnega prečkanja ceste in zavijanja v levo. Ni torej pomembno, da dosledno upoštevamo učni načrt (ta je iz leta 1966) - važno je, da vedno spet učimo in vzgajamo v učencih zavest, kako je treba paziti pri prečkanju ceste in pri zavijanju v levo. - Poznamo tudi zunajšolske oblike prometne vzgoje: tekmovanja, prireditve, srečanja pionirjev in prometnikov. Katere od teh oblik prispevajo — poleg tekmovalnega duha — največ k varnosti otrok? DRAGO SUHI: Ta oblika prometne vzgoje je v nekaterih šolah celo bolj razvita kot redna. Je tudi bolj manifestativna -in zato privlačna. Častno je, če sodeluješ pri tekmovanjih — naj bo v kolesarjenju, motoroznanstvu, pisanju in risanju s področja prometne vzgoje. Imamo celo fotografske in filmske krožke, ki tekmujejo na področju prometne vzgoje. In sadovi? Fotografski in filmski krožek lahko oskrbita šolo s potrebnimi učnimi pripomočki za prometno vzgojo. Tudi drugi krožki prispevajo svoj delež k prometni vzgoji. Njihova velika vrednost je v tem, da mladega človeka čustveno pritegnejo — učenec si torej pravila zapomni bolje in za dalj časa Seveda pa zunajšolske dejavnosti samo dopolnjujejo redno prometno vzgojo — ne morejo pa je nadomestiti. Tekmovanja niso smoter - ampak sredstvo za pridobivanje znanja s področja prometne varnosti. Piše: NEŽA MAURER (Prihodnjič naprej) List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VIL Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 50 din za posameznike, za šole in druge ustanove 80 din. Št. tek. računa 50100-601-16915. Tiska CZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list „Prosvetni delavec14 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). UNIVERZA PROSTOVOLJNO DELO ZDRUŽENIH NARODOV MED POČITNICAMI Oglas___________________________ Novo — trdo vezano izdajo humoristične zbirke „Iz otroških ust“ še dobite pri Liji Apih, Maribor, Smetanova ul. 68/a, tel. 27-011. \________________________________________________________/ Obvestilo Absolventi prvega povojnega pedagoškega tečaja na učiteljišču v Mariboru se zberemo ob 30. obletnici, dne 25. oktobra 1975 v klubu prosvetnih delavcev, Orožnova 2, ob 16. uri. Prosimo vse, da pošljete prijave z naslovi sošolcu Lojzetu Šte-faniču, ravnatelju osnovne šole Janko Padežnik, Maribor, do 15. oktobra. VZGOJNOIZOBRAŽEVALNI ZAVOD ZAGORJE OB SAVI, TOZD POSEBNA OSNOVNA ŠOLA, Zamisel o ustanovitvi univerze Združenih narodov je stara pet let. Predlagal jo je pokojni generalni sekretar Združenih narodov U Tant, sedaj pa so jo začeli uresničevati. Ta znanstvenoraziskovalna in izobraževalna ustanova bo imela sedež v Tokiu, pred nedavnim pa so izbrali tudi prvega rektorja. Izvoljen je bil James M. Hester, ki je bil od leta 1962 predsednik univerze v New Vorku. Generalna skupščina Zdraže-nih narodov je opredelila to univerzo kot ,.mednarodno skupnost izobraževalnih ustanov, ki se ukvarjajo z raziskovalnim delom in podiplomskim študijem študentov11. Univerza more biti decentralizirana mreža ustanov, izobraževalnih centrov, inštitutov in programov v raznih deželah sveta, posebno v deželah v razvoju. Program in dejavnost univerze bodo financirale članice Združenih narodov in UNESCO. POLNOLETNOST Z OSEMNAJSTIMI -TUDI ZA FRANCOZE Mladim Francozom, ki so postali polnoletni šele z 21. letom, se je obrnilo na bolje: francoska ljudska skupščina je sprejela zakon, ki določa, da dobe mladi državljanske pravice in volilno pravico že z osemnajstimi leti. Pričakovanja, da bo ta odločitev povzročila spremembe tudi v šolstvu, se niso uresničila. Za kaj pravzaprav gre? Med učenci bo veliko polnoletnih. Prav zato je že odločeno, da se temeljna načela, ki zadevajo medsebojne odnose znotraj šole, ne bodo spreminjala. Še nadalje bo veljalo načelo o politični nevtralnosti vzgojnoizobraževalne u tanove, starši pa bodo ostali glavni sodelavci ravnatelja šole. Za učence, ki bodo izpolnili osemnajsto leto ter ostali v šoli, pa bo vendarle marsikaj drugače: za tiste v zadnjih razredih, ki so dopolnili osemnajsto leto, so predpisi glede marsičesa svobodnejši. Na primer: polnoletni učenec lahko opravi zadeve, ki so jih pred zanj opravljali starši. Sam se vpiše v šolo, prekliče vpis in izbere smer šolanja. Starši bodo sicer dobivali pismena obvestila - na primer: spričevalo, vabilo na roditeljske sestanke itd., razen če se polnoletni učenec s tem ne bi strinjal. O ,,protestu11 pa bodo starši obveščeni. Polnoletni učenec torej dobi nekaj pravic, staršem pa obveznosti vseeno ostanejo: še naprej morajo — po svojih zmožnostih — kriti stroške učenčevega šolanja. In še v enem primeru „protest“ ne bo zalegel: starše polnoletnikov bodo še vedno obveščali, če učenec ne bo redno obiskoval pouka, če bo izstopil iz šole ipd. Polnoletni učenec, za katerega družina ne skrbi, mora prinesti pismena dokazila (overovljeno izjavo o višini osebnih dohodkov, poroštvo druge osebe), da bo pravočasno poravnal vse stroške šolanja. Šola mora ob vpisu seznaniti polnoletnega učenca' s pravilnikom o notranjem redu in disciplini; z vpisom namreč učenec sprejme vse šolske predpise. Državni sekretariat za delo in plače Nemške demokratične republike je sprejel odločbo o prostovoljnem delu učencev med počitnicami. Po tej odločbi se lahko zaposlijo učenci, ki so stari 14 let in so dobili pristanek staršev, direktorja šole in zdravnika. Prostovoljno delo učencev ne sme trajati več kot štiri tedne (20 delovnih dni) letno ali tri tedne med poletnimi in en teden med zimskimi ali jesenskimi počitnicami. Delo učencev uravnava začasna pogodba o delu. V njej je določeno, kakšno delo bo opravljal učenec, kako bo zanj nagrajen in koliko tednov ga bo opravljal. Pogodbo podpišejo: podjetje, učenec, eden izmed staršev, ravnatelj šole in zdravnik. V pogodbi so določene pravice in obveznosti učenca in podjetja. Učenci morajo delati vestno in disciplinirano, podjetja pa jim morajo zagotoviti zdravstveno varstvo pri delu. Sindikalne organizacije podjetja morajo preverjati, če dela učenec na takih delovnih mestih, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmogljivostim, in pozitivno vplivajo na njegovo vzgojo. ENEGA UČITELJA NA MINUTO Naraščanje prebivalstva spremljajo številni problemi: glede prehrane, zdravja, naravnega okolja, ekonomskega in socialnega razvoja ter izobraževanja. O tem so razpravljali na svetovni konferenci o prebivalstvu, ki je bila lani v Bukarešti. Vodilni strokovnjaki so pripravili študije o tem problemu ter se sestajali na pripravljalnih sestankih v Kairu, Honolulu, Amsterdamu in Stockholmu. Organizacija Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo je predložila na konferenci v Bukarešti veliko gradiva; med tem je bil tudi natančno obravnavani dokument pod naslovom Razvoj izobraževanja — svetovne in regionalne težnje in smernice do leta 1985. Dokument navaja, da bodo na nerazvitih območjih potrebovali do leta 1985 v osnovnih šolah sedem in pol milijonov novih učiteljev. Predvidevajo, da bo čez deset let v osnovnih šolah teh območij skoraj 275 milijonov otrok, kar je za 100 milijonov več kot leta 1970. To pomeni, daje treba vsako leto zaposliti in izobraziti več kot pol milijona učiteljev ali vsak dan 1.300, vsako uro 57 ali skoraj vsako minuto enega učitelja. Te številke temeljijo na predpostavki, da se bo število šolskih otrok še nadalje povečevalo - v prav takem odstotku kot v preteklem desetletju. Primerjajmo naslednja tri obdobja: 1960, 1970 in 1985. Leta 1960 ni obiskovalo šole 118 milijonov otrok, starih od 6 do 11 let. Deset let zatem so se razmere nekoliko izboljšale: šole ni obiskovalo 113 milijonov otrok te starosti. Predvidevajo, da bo leta 1985 ostalo v deželah v razvoju kar 165 milijonov otrok brez šole. To pomeni. da bo vsak tretji otrok ■ ostal brez šole - da bo torej prikrajšan za osnovno pravico do izobraževanja. razpisuje prosto delovno mesto — ortopedagoga — za določen čas od 1. X. do 30. VI. 1976 Pogoji: ortopedagog, PRU ali P Pismeno ponudbo pošljite na gornji naslov. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta. Mestne luči v gibanju Erna Starovasnik Spomeniki na tujem Preprosta zgodba pripoveduje o naših sedanjih zdomcih; o tistih, ki odidejo na tuje iz potrebe, pa tudi o onih, ki jih k temu koraku nagnejo trenutne težave. Mlad človek se na hitro odloča. Od njegovega značaja, sposobnosti in zdravja pa je odvisno, kako se bo vživel v tuji deželi, npr. v Nemčiji. Knjiga SPOMENIKI NA TUJEM opisuje tako tipičen primer, da mu lahko rečemo povprečen. In prav v tem je moč vsebine. Zoran, mlad, odločen fant, slabo prenaša šolsko nabiranje znanja. Pobegne iz internata, se zaposli kot delavec, a so mu kuverte ob mesecu vse pretanke - zato se odloči. Odide čez mejo. Dela, potika se sem in tja, uspeva, dobi Nemko za ženo in zaživi. Ne brez spominov na dom, ne brez hrepenenja - a vendarle mimo in urejeno. Poleg tolikih spomenikov s slovenskimi imeni bo nekoč tudi njegov stal na nekem nemškem pokopališču. Zgodba je pisana tekoče, z veliko mero ljudske modrosti. Pravilnik o oznaki pionirske prometne službe £ I 1. člen Oznako pionirske prometne službe lahko uporabljajo le pionirji prometniki, ki opravljajo pionirsko prometno službo ali druge naloge po pravilniku družine pionirjev prometnikov in navodilu za organizacijo in delo pionirske prometne službe (brošura „Kaj veš o prometu, 1975“). 2. člen Oznaka pionirske prometne službe (v nadaljnjem besedilu ^oznaka11) je sestavni del kroja pionirjev prometnikov v SR Sloveniji. 3. člen Oznaka je kovinska, pravokotne oblike z zaokroženimi robovi, velika 4x6 cm, podlaga je modre barve z manjšo pravokotno ploskvijo bele barve, na kateri je v črni barvi podoba pionirja prometnika in otroka na cesti; na spodnjem robu osnovne ploskve modre barve je napis: pionirska prometna služba.11 4. člen Oznako lahko uporablja pionir prometnik le med opravljanjem pionirske prometne službe pred šolo ali v njeni bližini in pri opravljanju posebnih nalog ob šolskih prometnih tekmovanjih ter raznih drugih prometnih prireditvah ipd. 5. člen Med pionirsko prometno službo ima pionir prometnik oznako pripeto na srajci, površniku ali pelerini na levi strani prsi v višini srca. 6. člen Izgubljena ali poškodovana oznaka se lahko nadomesti z novo. 7. člen Ta pravilnik začne veljati z dnem. ko ga sprejme na seji Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu SR Slovenije. Ljubljana, 18. septembra 1975 PREDSEDNIK SVETA: BORIS ČIŽMEK-BOR