ARO (LETO) XXIV. (18)
No. (štev.) 38
SLOVENIA .LIBRE
BUENOS AIRES
23. septembra 1965
Pavel VI. znova obsoja komunizem
NEVARNOST ZA MIR NA SVETU VEDNO VEČJA
Od komunistov, njihovih sopotnikov ter njihovih „koristnih bedakov“ znova in znova čujemo zatrjevanja, da je kat. Cerkev spremenila svoje mnenje o komunizmu, da ga ne obsoja več, da ni več proti njemu in da ne nasprotuje sodelovanju katoličanov s komunisti. S takimi krilaticami prihajajo komunisti zlasti, od leta 1963 naprej, t. j. po izdanju enciklike pokojnega papeža Janeza XXIII. Mir na zemlji.
To okrožnico so komunisti tolmačili in tolmačijo še danes tako, kakor da je papež dal prav komunistom v gradi-tvi njihove socialistične družbe, da je odobril njihovo taktiko o mirni koeksistenci komunističnega in demokratskega sveta, obsodil pa vse tiste, ki nastopajo proti komunizmu, obsojajo njegovo materialistično teorijo ter jo odklanjajo.
Okrožnico papeža Janeza XXIII. v gornjem smislu tolmačijo še kar naprej tudi- slovenski komunisti v domovini. Vplivna slovenska komunistična funkcionarka Vida Tomšičeva je še letos o njej zapisala naslednje:
„O encikliki Mir na Zemlji je tudi pri nas izšlo več člankov in študij takrat, ko jo je papež izdal, namreč aprila leta 1963 kakor ob smrti njenega avtorja. Vendarle pa je bil nemara vseeno premalo ocenjen njen pomen za zahodni svet, v katerem je rimokatolička cerkev vse do takrat veljala kot poglavitna idejna sila hladne vojne. Papež Janez XXIII. je v tem pismu pravzaprav zadel smrtni udarec ideologiji antikomunizma, ideologiji križarskih vojn proti socialističnim državam in revolucionarnim gibanjem in s tem močno podprl politiko miroljubne koeksistence. Papež Janez XXIII. je v encikliki nanovo ovrednotil nekatere „večne resnice“, porušil je nekatere dotedanje mite, ki so zavirali uveljavitev sodobnih konceptov o mednarodnem sodelovanju. Enciklika potrjuje in podpira miroljubne težnje naprednih ljudi vseh ver in ideologij, opozarja na anahronistično pojmovanje in prakso o superiornosti in privilegiju velikih držav na nevzdržnost vsiljevanja ideologij in družbenih sistemov narodom od zunaj in s silo, opozarja na nujnost ekonomske pomoči za razvoj nerazvitih in to brez vsiljevanja političnih pogojev, obsoja jedrsko orožje, kolonializem, rasizem ter podrejanje človeka človeku in naroda narodu v imenu kateregakoli „dobrega namena“. (Delo, 8. III. 1965).
Gornja izjava Vide Tomšičeve o encikliki papeža Janeza XXIII. jasno priča, kako zna izšolan marksist prevračati dejstva in celo papeško okrožnico potvarja ter jo izrablja v komunistične politične namene. Iz njenega navajanja sledi, da je papež s to encikliko udaril po protikomunistih, ne pa po komunistih. Zato papeževe predloge za ureditev pravičnejše človeške družbe, ki trpi največjo krivico in ponižanje pod komunisti, prikazuje kot napad na svobodni demokratski svet. Niti z besedico Vida Tomšičeva ne pove, da je papež v tej okrožnici zahteval svobodo za vse ljudi, za vse narode, celo narodnih manjšin ni pozabil, da se zavzema za svobodo veroizpovedi, svobodo misli in tiska. Da je za ohranitev družine, za vzgledno krščansko življenje, za krščansko vzgojo mladine, za svobodo tiska in govora.
Vse to je zahteval papež Janez XXIII. v omenjeni okrožnici, vse to, česar ljudje pod komunizmom nimajo in ne morejo uživati, pa je Vida Tomšičeva o vsem tem molčala.
Komunizem je prav zaradi njegove ga brezbožnega in totalitarističnega sistema znova napadel tudi papež Pavel VI. Lepo priložnost za to mu je dal obisk katakombe sv. Domitile nedaleč vstran od Apijske ceste, ko se je 12. septembra vračal z letnega bivališča v Gandolfu v Rim.
Ob obisku podzemske katedrale v omenjenih katakombah se je papež spomnil vseh vernikov, ki žive kot mu-
Nobenih znakov ni, da bi boji med Pakistanom in Indijo v kratkem prenehali. Ravno obratno. Iz dneva v dan postajajo bolj krvavi. To potrjujejo srditi spopadi oklepnega orožja obeh sprtih držav zlasti na področju Sialkot, ki je važno prometno in vojaško središče med mestoma Lahore in pakistansko prestolnico Ravalpindi. Z obeh strani zatrjujejo, da so to najbolj krvavi boji, odkar so izbruhnile sovražnosti med obema državama. Indijci so pred dnevi začeli na zahodnem pakistanskem bojišču z ofenzivo v treh smereh. Njihov namen je, da bi zasedli čimveč pakistanskega ozemlja predno bi prišlo do premirja med obema državama, da bi bili ob začetku razgovorov za ureditev spornih vprašanj v ugodnejšem položaju. Zato venomer pošiljajo ojačanja na bojišča, pakistanske letalske enote jih pa uničujejo vzdolž cest in železnic že na indijskem ozemlju, še -bolj pa na bojišču samem. Indijci imajo v moštvu premoč nad Pakistanci v razmerju 4:1.
Med tem, ko divjajo boji na bojišču naprej in si zmago pripisujeta obe strani, je glavni tajnik ZN U Thant odšel brez uspeha iz Indije. Ni dosegel 'zaustavitve sovražnosti med vojskujočima se državama. Kajti Indijci niso pristali na izvedbo plebiscita v Kašmirju, ki naj bi odločil bodočo usodo tega spornega ozemlja.
Po vrnitvi v New York je takoj požgal na seji Varnostnega sveta o svoji mirovni akciji. Po njegovem poročilu je VS na njegov predlog sprejel sklep, s katerim ta ustanova ZN poziva tako Indijo, kakor Pakistan naj takoj ustavita sovražnosti. Za primer, da se ne bi pokorili temu sklepu, jima VS grozi z gospodarskimi sankcijami. Te ukrepe VS sedaj drugič napoveduje v 20 letih svojega obstoja. Prvič so jih izvajali ZN ob izbruhu vojne leta 1949 med Izraelom in Egiptom.
Med tem. ko je VS razpravljal o položaju med Pakistanom in Indijo, se je na tem področju položaj še bolj nevarno zaostril. Komunistična Kitajska se je začela kar direktno vmešavati v sedanje razmere v tem delu sveta teh je Indiji poslala prejšnji petek ultimat z rokom treh dni. V njem je pozvala Indijo, da mora v navedenem času po rušiti vse vojaške utrdbe v svojem protektoratu Sikim, ki leži med državama
Zmaga nemških krščanskih demokratov
jo, da tudi na tem področju med Indijo in Kitajsko meja ni pravično potegnjena, ker da so jo diktirali Angleži tedaj ko je bila Kitajska še slabotna. Sedaj pa da prebivalstvo v tem področju tudi vedno vdira na tibetansko stran ter ropa tamkajšnje prebivalstvo in mu odvaja živino.
Indijska vlada je kitajski ultimat zavrnila. Pristala pa je naj bi mešana komisija obeh držav ugotovila, če odgovarjajo resnici kitajske obtožbe. Takoj po objavi kitajskega ultimata, so Kitajci začeli dovažati na mejo med Tibetom in Sikimom močne vojaške oddelke. Indijci so na ta kitajski korak odgovorili z izjavo, da se bodo v primeru napada branili z vsemi sredstvi.
V takem položaju se je v soboto 18. t. m. znova sestal VS ter je vnovič pozval Indijo in Pakistan naj prenehata z -boji. Istočasno so bili tudi posveti med Washingtonom in Londonom. Zaenkrat sta obe državi mnenja, da ni iskati novih ukrepov za rešitev problemov v Indiji, Kitajski in Pakistanu mimo VS, ki tokrat pokazuje doslej redko kdaj doseženo soglasnost. Zato sta mnenja, da je nuditi vso pomoč ZN, da oni vodijo akcije naprej za pomiritev vznemirjenega sveta v Aziji.
Kitajska je med tem objavila, da je rok ultimata podaljšala za tri dni, tako da je pretekel v sredo o polnoči.
VS je na svoji tretji seji sprejel sklep, s katerim ukazuje, da morat? Indija in Pakistan ustaviti ogenj v sredo ob treh zjutraj.
Sovjetska zveza je objavila, da bo v sedanjem sporu s Pakistanom še naprej dobavljala orožje Indiji, muslimanski svet pa se postavlja na stran Pakistana. Tako je v Turčiji iz dneva v dan vidno opazno povečano sovražno razpoloženje prebivalstva do Amerike, ki se je Turkom zelo zamerila s svojim zadržanjem v krizi zaradi Cipra, ko so imeli Turki vtis, da so ZDA bolj na strani škofa Makariosa, kakor pa turške vlade.
Da je položaj v Aziji resen, dokazuje tudi papež Pavel VI., ki je v nedeljskem nagovoru na vernike prosil Boga, naj bi obvaroval človeštvo pred težko nevarnostjo nove vojne, kajti „grožnje proti miru niso daleč, ampak, obratno, prav blizu so in zelo nevarne. Zato bomo molili k Devici in jo prosili
V nedeljo dne 19. septembra so imeli v Zahodni Nemčiji splošne volitve. Izvoliti je bilo treba 496 zveznih poslancev za Bundestag v Bonnu. V volilne imenike je bilo vpisanih 38,500.000 volilcev. 1,700.000 Zahodnih Berlinčanov pri volitvah kot prebivalci še okupiranega mesta, ni imelo volilne pravice.
Za volitve je bilo državno področje Zvezne nemške republike razdeljeno na 248 volilnih okrožij. V vseh so se volitve lahko izvedle razen v dveh, v katerih sta kandidata umrla potem, ko so bile volilne liste že potrjene. V teh bodo dopolnilne volitve dne 3. oktobra.
Pri volitvah je tudi tokrat zmagala nemška krščanska demokratska stranka, ki je od 88% volilne udeležbe dobila 47.5% glasov, socialni demokratje so dobili 39.2% oddanih glasov, stranka svobodnih demokratov pa 9.4%. Ostalih 7 manjših strank v parlamentu nima nobenega poslanca
Volilna kampanja za nobene nemške volitve po vojni ni bila tako živahna kakor za te. Boj je šel v glavnem med sedanjim krščansko-demokratskim kanclerjem Ludvikom Erhardom in predsednikom socialdemokratske stranke Wil-lyjem Brandtom, berlinskim županom. Obe stranki sta napovedovali, da -bosta zmagali. Willy Brandt je bil celo prepričan, da bo njegova stranka pri nedeljskih volitvah dosegla takšno zmago, kakršne še ni imela nikdar v svoji zgodovini.
V volilnih programih obeh strank ni bilo bistvenih razlik, ker sta obe stranki demokratski in obe za zahodnodemo-kratski zunanjepolitični kurz nemške politike. V notranji politiki so socialdemokrati poudarjali povečanje blaginje nemškega naroda na socialni osnovi po vzoru skandinavskih držav. Ta njihov program so krščanski demokrati pobijali z dejstvi in dokazi, da so Nemci tako blagostanje ali pa celo še večje že dosegli sami pod vlado krščanskih demokratov.
Kako napeta je bila volilna kampanja potrjujejo podatki o shodih, ki sta jih imela glavna nasprotnika v volilnem boju. Kancler Ludvik Erhard je med vo-
lilno kampanjo prevozil 18.000 km ter je imel 500 govorov. V zadnjih šestih tednih je spal v svoji postelji samo dvakrat. Kandidat socialistov za kanclerski položaj Brandt je med volilno kampanjo prevozil 30.000 km in je imel 300 shodov.
Pri nedeljskih volitvah so v Zahodni Nemčiji krščanski demokrati sicer zopet nekoliko nazadovali, socialisti pa za nekaj odstotkov povečali zanje oddanih glasov, toda krščanski demokrati bodo s svobodnimi demokrati imeli v parlamentu še vedno večino 80 glasov. V dosedanjem parlamentu je ta večina Znašala 115 glasov.
Krščanski demokrati so v Zahodni Nemčiji na vladi vsa povojna leta, t. j. že polnih 16 let. Od teh je 14 let vodil usodo nemškega naroda 89-letni kancler Konrad Adenauer, ki je tudi tokrat krepko posegal v volilno borbo s svojimi pogledi na razvoj političnega dogajanja v svetu. V notranji politiki se npr. dr. Adenauer zavzema za koalicijo tudi še s socialisti, da bi na ta način še bolj poudaril strnjenost nemškega naroda v gledanju na bodoči mednarodnopolitični razvoj, zlasti kar se tiče bodoče usode nemškega naroda in združitve obeh nemških držav v skupno svobodno in demokratsko Nemčijo.
Proti taki koaliciji je Erhard. In zato so nekateri mnenja, da bi se ga Adenauer rad s socialisti iznebil, ker mu Adenauer ne priznava tolikšne sposobnosti na političnem področju, kakor jo ima na gospodarskem.
Zadnje nemške volitve so z močnim zanimanjem spremljali po vsem svetu. Najbolj pa v komunističnem bloku držav. Listi teh držav so Zahodno Nemčijo hudo napadali, češ, da se v njej obnavlja nacionalizem in šovinizem, ki da se zlasti odraža v dejstvu, da vse tri nemške stranke, ki imajo svoje poslance v zahodnonemškem parlamentu, t. p. krščanski demokrati, socialdemo- ‘ krati in svobodni demokrati nočejo priznati sedanje meje med Nemčijo in Poljsko. V tem pogledu so bili v napadih zlasti ostri komunistični listi v Vzhodni Nemčiji ter sovjetska Pravda.
Nepal in Butan. Ta državica je sicer i naj srca ljudi napolni z željo po slogi
majhna, ima komaj 165.000 prebivalcev, ki žive v goratih predelih na področju 7109 kv. km, toda zaradi svoje lege je izredno važna. Sikim so namreč nekaka vrata, ki vodijo iz severa na jug proti morju. Kdor jih ima v rokah, lahko Indijo prepolovi. Kom. Kitajci zatrjuje-
in naj odstrani nagon po vojni“.
V Peniju je sestavil novo vlado Daniel Becerra de la Flor. Je koalicijska ter je sestavljena iz članov stranke Ljudska akcija in krščanskih demokratov. Slednji imajo v vladi dva ministra.
I Z
tedna
čenči pod komunističnimi totalitarističnimi brezverskimi Težimi za železno zaveso. Komunistične oblastnike je obsodil kot „moderne preganjalce“, ki go-gonijo katoličane v „moderne katakombe v državah, v katerih so na vladi brezbožci“.
Komunističnim oblastnikom očita, da se poslužujejo množičnega nasilja in s svojim jarmom političnega, sodnega ter upravnega aparata vsiljujejo ljudem ,svojo resnico1 ter zatirajo sleherni izraz takih misli, ki bi bile nasprotne njihovi teoriji. Živa primerjava med Cerkvijo, ki se bori, trpi in komaj še životari v državah z brezbožnimi in totalitarnimi režimi in Cerkvijo v sta-dih katakombah je očividna.“
Ob takem položaju narodov in ljudi pod komunističnimi oblastniki papež z bolestjo v duši nadaljuje: „Boli nas, ko vidimo, da v mnogih državah, ki so nam zelo drage, izjave o ‘svobodi’ spremlja zatiranje in onemogočanje verske ga življenja narodov in posameznikov“.
Končno papež očita komunistom, „da načrtno ovirajo možnost, da bi duhovščina mogla vzgajati svoj naraščaj. Komunisti dalje načrtno delajo težave rednemu dušnemu skrbstvu. Na duhovnike in ljudi pritiskajo z vsemi sredstvi, da morajo sodelovati z njimi. V svojih
rokah imajo vsa sredstva za vzdrževanje svoje totalitaristične organizacije: tisk in vsa sredstva za kulturno življer nje, v svojih rokah imajo šole, vzgojo mladine, katero vabijo in gonijo v svoje razvedrilne ustanove, samo, da bi jo odtegnili od Cerkve in ji vcepili marksistično ideologijo.“
Svojo obtožbo proti komunizmu je pa zaključil z ugotovitvijo: „Sveta stolica ne dviga svojega glasu kot pravičen protest in obžalovanje proti komunistom tako pogosto in odločno, ne zato, ker ne bi bila o vsem na tekočem, ampak zgolj iz krščanske potrpežljivosti in zaradi želje, da ne bi povzročila še večjega gorja.“
Odločne besede papeža Pavla VI. proti komunizmu — modernemu preganjalcu znova dokazujejo, da kat. Cerkev svojega odnosa do komunizma ni prav nič spremenila. Kakor je ta zmotni in zločinski nauk obsojala prej, tako ga obsoja tudi sedaj.
Ob obisku papeža Pavla VI. Združenim narodom dne 4. oktobra se bo z njim sestal tudi ameriški predsednik Johnson. In to verjetno na sedežu stalnega ameriškega delegata pri ZN veleposlanika Goldberga. Tako bo Johnson četrti ameriški predsednik, ki se bo sestal s papežem. Prvi je bil Wilson, ki je leta 1919 ' obiskal papeža Benedikta XV., drugi Eisenhover, Ta je bil na obisku leta 1961 pri ted. papežu Janezu XXIII., pri njegovem nasledniku, sedanjem papežu Pavlu VI. je pa bil leta 1963 umorjeni ameriški predsednik Kennedy.
V Čilu so 18. t. m. praznovali 155-letnico neodvisnosti svoje republike. Na slavnosti je bila tudi argentinska delegacija. Vodil jo je minister za narodno obrambo dr. Suärez, v njej so pa bili državni tajniki in glavni poveljniki argentinskih oboroženih sil. Med njimi tudi gen. Ongania, glavni poveljnik vojske, proti kateremu so tudi čilski komunisti zaganjali velik hrup zaradi njegovih izjav proti komunizmu.
O izjavah generala Ongania So časnikarji vpraševali za mnenje tudi ministra za narodno obrambo dr. Suäre-za, ki je dejal, da je v Argentini demokracija in da lahko zato tudi vojaki povedo svoje mnenje, ne samo delavci. Generalova izjava proti komunizmu da ni v nobenem nasprotju s stališčem, ki ga ima do komunizma vlada. General Ongania je pa časnikarjem samo dejal, da
Enako pa tudi komunizem ni nehal zatirati verskega življenja povsod, kjer je na oblasti in ga z vsemi sredstvi preprečevati, ker še vedno smatra, da je sleherna vera „opij za ljudstvo“. Če kje postopa drugače, je to samo taktika, ne pa odstopanje od brezbožne marksistične materialistične ideologije.
v njegovi izjavi ni ničesar, kar bi moglo žaliti čilsko javno 'i menje.
Argentinska delegacija je bila tudi na slavnostni večerji, ki je bila v palači Moneda ter je to priložnost porabil čilski predsednik dr. Frei, da je pred italijanskim predsednikom dr. Saraga-tom poveličeval nikdar prekinjeno pri-
V teden
jateljstvo med Čilom in Argentino. Zlasti je poudarjal dejstvo, da obe državi vse morebitne spore rešujeta na pravni osnovi in da pripravljata gospodarsko integracijo, ki naj bi bila podoba bodoče gospodarske integracije vse Latinske Amerike.
V Boliviji je predsednik general Rene Barrientos obtožil komuniste, da so v rudarskih revirjih začeli znova organizirati teroristične akcije. Napovedal je, da bo oblast proti njim nastopila z vso odločnostjo. Zaradi izgredov in pogromov je vlada proglasila obsedno stanje. Sodijo, da vse te nemire pripravlja vodja bolivijske Revolucionarne stranke narodne levice Juan Lechin, ki je bil izgnan v Paraguay, pa Se je tajno vrnil v Bolivijo. Gen. Rene Barrientos je v izjavi obtožil tudi biv. predsednika dr. Paz Estenssora, da mu je 4 dni pred svojim padcem ukazal, da mora umoriti svojega sedanjega sopredsednika generala Ovando Candio, česar seveda ni storil, ampak je generala obvestil o nevarnosti, ki mu grozi od odstavljenega predsednika.
Na Norveškem so tamkajšnji socialisti po 30 letih vladanja doživeli poraz pri zadnjih volitvah. Pri volitvah jih je premagala koalicija agrarcev, konservativcev, krščanskih demokratov in liberalcev. Iz predstavnikov omenjenih strank je sestavljena tudi nova vlada.
Britanski zunanji minister Mihael Stewart je bil skoro ves minuli teden na obisku na Poljskem. Imel je razgovore s poljskim zunanjim ministrom Ra-packim, ki si močno prizadeva, da bi zahodne demokrate pridobil za poljsko in sovjetsko stališče, da bi priznali Sedanjo poljsko-nemško mejo na Odri in Neissi.
Ob 20-1 etnici našega zdomstva
(Govor g. dr. Jožeta Krivca ob obletnici Slomškovega doma 19. sept. 1965
Doma smo vsako jesen gledali jate ptičev, ki so se pripravljali na odhod. Na odhod od rodnih gnezd, od domačih hišic.S pesmijo so se poslavljali, obletavali domače kraje in potem jih je nekega dneva zmanjkalo. Čutili so prihajajoči hlad in njihovo drobno srčece je slutilo, da bi jim v zimi ne bilo dobro pri nas.
Tako se je pred dvajsetimi leti zgodilo z nami. Slutnja bližajočega se gorja nas je odtrgala od rodne zemlje in nas gnala na tuje. Grenkoba in bolečina sta bili v naših srcih, toda hrepenenje po pravici in svobodi je bilo močnejše. Odhajali smo na zunaj revni, kakor berači, zaničevani in zasmehovani od naših nasprotnikov, toda notranje nas je združevala ista misel z istim ciljem. Držali smo se skupaj kakor ptiči v jati in si pomagali drug drugemu. Bili so to dnevi stiske, trpljenja, smrti...
Dvajset let našega življenja pod soncem svobode izkazuje našo žilavost, pridnost in delavnost. Z velikim naporom in žrtvami smo pozidali na stotine lepih slovenskih hišic, katere so nam v resničen ponos v tujem svetu, ki pa nam postaja vedno toplejši, vedno bolj naš, ker so naši sinovi in hčere že del njega samega. Slovenska podjetja so raz
Na žalost pa ta naš bilančni račun izkazuje tudi negativno sliko našega zadržanja. In prav to bi bilo potrebno analizirati in njene vzroke brez odlašanja odpraviti.
Vsi vemo, da so v naši skupnosti zadnje čase nastale neke razpoke, ki hromijo naše skupne cilje in zmanjšujejo našo skupno vitalno silo. Drobimo se v skupine in iščemo napak za to le na drugem bregu, na lastnem jih nočemo videti, čeprav vsi predobro vemo, da je le v enotnosti in skupnosti prava moč in napredek. Že nismo več tista preplašena jata zdomcev pred dvajsetimi leti, ki se je družila, ker je bila preganjana, lačna, zapuščena. Materialno ugodje nam je zlezlo z napuhom in oholostjo v glavo in pregnalo iz nje ljubezen, strpnost in odpuščanje. Ne znamo več pisati in govoriti kritik, ki ne bi žalile bližnjega in mu podirale voljo do dela. Načrtno iščemo izbranih besed v člankih in člančičih, da z njimi neenako misleče ponižamo, oklevetamo ali jim z neresnico čast jemljemo. Vse preveč gledamo skozi osebno-pristranska očala v preteklost in skušamo obdolže-vati drug drugega za storjene napake.
Gospodje, to je tragičen del naše bilance. Koliko sil in dobre volje se troši
sejana vse naokrog in nas gospodarsko y nig> se použiva brez uspehoVj ki bi
krepijo. Z nami so zrastla številna kul turna društva, ki nosijo v sebi jedro naše kulturne bogatije in nas plemenitijo ter nam nadomeščajo, kar smo izgubili z domovino. Knjižne založbe, revije in časopisi izpolnjujejo svoje visoko poslanstvo, da nam ohranjajo duha in miselnost, ki živi in se opaja iz korenin prav iz naše rodne zemlje.
Dvignili smo skupne slovenske kulturne domove, ki nas družijo ob ognjišču iste misli, vere in kulture. Ko se zberemo v njih, najbolj občutimo, kako nam je tak skupni dom potreben in kako bi ga pogrešali, če bi ga ne bilo več. Zdi se mi enak koščku vrta na Krasu, kjer človek poseje poslednjo peščico zemlje, da mu obrodi. — Tako je to naš dom, kjer se snideš s prijateljem in popiješ z njim čašo vina ob topli domači besedi; kjer slišiš slovensko pesem, ki je draga tvojemu srcu, da te boli po njej; kjer slediš lepi besedi z odra, da ti seže do dna duše; kjer te napajata upanje in ponos ob pogledu na desetine naših malih šolarjev, ki sprejemajo prvo učenost v našem ljubem slovenskem jeziku.
Postavili smo vse te domove, da bi živelo v njih naše pristno slovensko življenje nam, bilo pa tudi predvsem naši mladini ter ji ohranjalo bistvene prvine našega rodu. Tu naj bi se izpopolnjevali in našli v skupnosti tisto, česar jim srenja tujega okolja ne bi mogla nuditi.
Če presodimo in precenimo vše to z vidika dvajsetletne bilančne dobe, moremo reči, da so naši skupni napori obrodili klene sadove. Sadove, ki naši številčno mali peščici, od nikogar podprti, morejo biti resnično v zadoščenje.
mogle storiti na drugi strani toliko koristnega in potrebnega! Koliko bolj vesela, močnejša in bogatejša bi bila naša slovenska srenja, ko bi se take bolezni med nami ozdravile!
Pa slišim izgovore, da ni med nami avtoritete, ki naj bi nas spet združila in spravila.
Čemu čakati neke avtoritete? Vsak naj bi v sebi našel avtoriteto, ki naj bi presodila lastne misli in še bolj početja. Vsak zase naj se prebudi in sklene, da ne bo metal kamnov v bližnjega. Ljubezen, iskrena in plemenita ljubezen do resnice, naj se vrne v naša srca in naj nas spet poveže v eno družino! Mislim, da je na mestu čas odpuščanja, sprave, združitve, odpustitve dolgov drug drugemu. Vsak dan prosimo Boga v očenašu: „.. .in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom...“ Kako naj nebeški Oče odpušča dolgove nam, če jih mi ne odpuščamo svojim dolžnikom!
Z odpuščanjem in ljubeznijo povezani bomo mogli pravilno in do dna razumeti velike življenjske ideale in delo, ki ga je opravljal dr. Evangelist Krek, katerega 100-letnico rojstva se bomo spominjali v kratkem in mogli pravilno ceniti napore našega voditelja dr. Antona Korošca, ki je hotel videti združene vse Slovence pod eno streho, brate v slogi, ljubezni in neodvisnosti.
Po taki poti nam bo rada sledila tudi naša mladina, ki bistro presoja naša dejanja. Kako naj ostane ona enotna in združena, kako naj ceni naše vzglede, če vidi razprtije v naši sredi?.
Zgodovina naj nam bo učiteljica: naši pradedje in dedje so premnogokrat plačevali s krvjo in sužnim jarmom svoje razprtije in neenotnost. Turjak nam je najmočnejši tak pomnik naših dni!
Naš veliki zavetnik Slomšek je učil ljubezen in preko nje bratstvo in slogo. Postavimo se ob dvajsetletnici našega zdomstva v senco teh njegovih nesmrtnih idealov, da bo tudi on s Svojo svetniško navzočnostjo vedno rad kot brat med nami!
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Ob 35-letnici bazoviških žrtev
Pred petintridesetimi leti je fašistično izredno sodišče za zaščito države obsodilo v Trstu na Smrt zavedne Slovence Valenčiča, Marušiča, Miloša in Bidovca, ker so se borili proti fašističnemu nasilju za svobodo in pravico. Smrtno obsodbo nad njimi so izvršili na Bazovici s streljanjem 6. septembra 1930.
Obletnice smrti bazoviških žrtev, ki so dali svoja življenja za lepšo bodočnost naroda, se je kakor vsako leto, spomnila vsa slovenska demokratična javnost na Primorskem in Goriškem. Slovenska skupnost iz Trsta je v nedeljo 5. septembra priredila primerno proslavo v Bazovici. Slovesnost se je pričela z mašo zadušnico v bazoviški cerkvi, med katero je bil primeren govor o pomenu slovenskih žrtev. Po maši pa je bila na strelišču pred spomenikom padlim junakom javna proslava z govori in recitacijami, ki sta jih podajala Saša Rudolf in Nora Jankovič. V govoru je Drago Štoka nakazal ideale za katere so padli štirje junaki, ki so dali svoja življenja za obstoj in svobodo slovenskega naroda. Bazoviške žrtve so vsem v zgled in opomin, da ne smemo biti omahljivci, plašljivci ali koristolovci, zato moramo zamejski Slovenci od-
klanjati vsako nasilno potujčevanje pa tudi raznarodovalno asimilacijo. Valenčič, Miloš, Marušič in Bidovec so tudi bili med prvimi v Evropi, ki so darovali svojo lastno kri za odpravo vsakršne diktature.
Ob zaključku proslave je spregovoril še dr. Avgust Sfiligoj iz Gorice, ki je kot eden preživelih obsojencev iz drugega procesa, orisal lik žrtev po osebnih spominih in stikih z njimi. Poudaril je, da se mora mladi rod Seznaniti s tem bridkim poglavjem slovenskega naroda, in delati, da se take tragedije ne bi več ponovile.
V New Yorku je Združenje lastnikov velikih dnevnikov zaradi mezdnega spora pri listu The New York Times odredilo začasno ustavitev izhajanja še petih drugih velikih dnevnikov v tem mestu. Sedaj v New Yorku lahko izhaja samo list The New York Post, ki ni član omenjenega združenja.
Britanska vlada je objavila petletni načrt za utrditev narodne valute in povečanje narodnega blagostanja. V ta namen naj bi v petih letih v Vel. Britaniji dvignili splošno proizvodnjo za 25%.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Odločne izjave ob 10-letnici osvobodilne revolucije
Proslava 10-letnice osvobodilne revolucije je dala priložnost, da so odgovorne civilne in vojaške osebnosti, katerim je zaupana usoda naroda in republike, odkrito povedale, kako sodijo o argentinski problematiki in kako si zamišljajo nadaljnji notranjepolitični razvoj.
V imenu vlade je pred dnevom desete obletnice osvobodilne revolucije notranji minister dr. Paimero objavil posebno deklaracijo, s katero sedanja vlada zatrjuje, „da se ne bodo nikdar povrnili že premagani časi“ in da bo „živa ter borbena demokracija bdela nad sedanjim načinom argentinskega življenja“. Odločno je poudaril, „da življenje brez svobode in časti ni vredno življenje“.
Minister za narodno obrambo dr. L Suarez je na Lonardijevem grobu resno povzdignil svoj glas proti tistim, ki mislijo, da je možna obnovitev peronistič-nega režima z besedami: „Nihče naj nikar ne poskuša z avanturami, ki naj bi nas vodile k totalitarizmu.“
Odločne in svarilne so bile tudi izpovedi vojaških osebnosti. Tako odločne, da ne dopuščajo nobenih dvomov.
Državni tajnik za vojsko general Ignacij Avalos je na proslavi v topniški šoli šefa osvobodilne revolucije Lonar-dija v Cordobi izjavil naslednje: „Vojska je prepričana, da tisti, ki imajo odgovornost za vodstvo države, ne bodo dopustili, da bi se znova skušali uveljaviti sistemi, ki bi radi zatrli ali potvorili demokratski red ali pa bi spravili v nevarnost obstoj države.
Tisti, ki so sovražniki demokracije, ne smejo uživati enakih pravic, kakor tisti, ki delajo na ohranitvi in utrditvi svobode! Kajti, če bi bilo tako, potem se bo obnovil duh, ki je začel osvobodilno revolucijo. Vojska dviga visoko plamenico svobode ter jo vso preveva duh osvobodilne revolucije.“
Državni tajnik za letalstvo brigadir Romanelli je bil prav tako odločen. Na-glašal je:
„Sloga, ki jo hočemo in tudi moramo doseči, ima svoj pogled uprt v Boga in ne dopušča pasivne .sokrivde, ki spravlja v nevarnost svete koristi naroda in bi dopuščala vstoličenje režimov, ki jih je naša zgodovina označila kot nerazdružljive z našim čustvova-vanjem in vero.“
Državni tajnik za mornarico vice-admiral Manuel Pita je izjavil: „Vojna mornarica bo še naprej sodelovala z oblastmi in izvajala vladne ukrepe proti vsem silam nereda, razdora in nasilja. Strinja se s tistimi glasovi, ki so se dvignili v vsej Ameriki v stremljenju, da Se izkoreninijo vse ekstremistične oblike, ki zelo ogrožajo red in mir na kontinentu.“
Admiral Izak Rojas je pa na velikem ljudskem zborovanju v Buenos' Airesu dejal: „Osvobodilna revolucija se je zgodila enkrat, toda izvršena je bila
za vedno. Z despotizmi ni razgovorov. Z njimi se ali zmaga ali pa propade.“
Z ozirom na akcijo i peronistov i komunistov je admiral Rojas poudaril: „Naj bo povedano z vso jasnostjo, da smo pripravljeni z enakim duhom tistega nepozabljivega septembra začeti znova boj, če bi kaka nova ali stara tiranija skušala umazati argentinsko dostojanstvo.“
Reforma pokojninskega zavarovanja
Vlada je predložila poslanski zbornici predlog o preosnovi pokojninskega zavarovanja. Po novem zakonu bi imel moški možnost upokojitve, ko doseže 55 let starosti, ženska pa 53 let. Pogoj za oba je 30 službenih let. Če pa moški ali ženska ostaneta zaposlena še po dosegi navedene starosti in letih službe, da izpolnita 60 odnosno 55 let, se jima pokojnina zviša.
Posebna določba je predvidena za starejše ljudi, to je tiste, ki izpolnijo 65 let pa še nimajo 30 let službe. Za te je predvidena možnost upokojitve, ko dosežejo 65 let starosti in 20 let službe.
Ni še gotovo, če bo predlog vlade sprejet v tem zasedanju.
Peto razvrednotenje pesa
Vlada ljudskih radikalov, ki ji nače-ljuje dr. Illia, je doslej že petkrat razvrednotila pesos. V letu 1964 trikrat. Prvič meseca aprila, ko je tedanji uradni tečaj dolarja dvignila od 132 na 137 pesov; avgusta meseca ga je dvignila na 144 pesov, in novembra meseca lani na 150 pesov. Letos meseca aprila je bil določen uradni tečaj za dolar 171 pesov in pred dobrim tednom pa 178.
Paralelni tečaj, ki je bil pred zadnjim razvrednotenjem okoli 280 pesov, se je v preteklem tednu znižal na okoli 263 za dolar.
Novo vodstvo krščanske demokratske stranke
Kot smo že poročali, je dosedanje vodstvo krščanske demokratske stranke s predsednikom dr. Horacijem Suel-dom na čelu odstopilo. Konvencija stranke v Cordobi je ostavke vseh sprejela. Za novega predsednika stranke je bil izvoljen dr. José Antonio Allende, odvetnik v Cordobi, za podpredsednika pa narodni poslanec Teodozij Pizzaro. tudi iz prov. Cordoba. Novi člani vodstva so naslednji: Avgust Cone Mac Donald in Feliks Herreo (Bs. As.), Hugo Conza, Victor Fassio in Nelson Gianelli (prov. Bs. As.), Guillermo Novoa (Sindikalno gibanje), Luis Lucena (S. del Estero), Eduardo Šuster (Sta. Fe) in Ernesto Padilla (Tucumän).
Obč. volitve v provinci Rio Negro
Pri zadnjih občinskih volitvah v Rio Negro so od 35 občin zmagali ljudski radikali v 18 občinah; peronisti so dobili 8 občin. Krščanski demokrati So se uveljavili v dveh občinah.
Te volitve so bile četrte od šestih, kolikor jih bo vseh pred volitvami guvernerjev in viceguvernerjev ter poslancev provincijskih parlamentov leta 1967. Tega leta bo tudi delna obnova zveznega parlamenta.
Dr. Julija Payman
Žena in k o n c il
(Ob otvoritvi četrtega zasedanja II. vatikanskega koncila)
Ker bo na tem zasedanju aktivno posegla v razpravljanja prva žena, svetovno znana sociološka in gospodarska pisateljica Barbara Ward, in ker je kot prva žena tudi članica vatikanskega urada za nadziranje nove liturgije, se danes dotaknimo tudi tega vprašanja.
Pontifikat Janeza XXIII. je uvedel novo dobo v cerkveno zgodovino. Namesto metode razpravljanja Cerkve z vnanjim svetom, ki se je izražala v boju in prepovedih, je ta papež želel dvogovor v cerkvenem zboru samem in z vnanjim svetom. Torej pogovor, ki sloni na medsebojnem spoštovanju in krščanski ljubezni. Naš čas je preobložen s problemi. Zaradi splošnega širjenja znanja in odgovornosti v svetu in poklicu, je laik šolan, in zahteva sodelovanje v cerkvenem zboru. Laik je pa tudi žena, saj po cerkvenem pravu, kot krščena kristjanka, zavzema isti položaj kot mož. Ta zahteva laikov ni izliv častihlepnosti ali svojeglavosti, ampak izraz krščanske vere: nobena vera brez soodgovornosti, brez praktičnega izražanja v okviru celote, brez sodelovanja pri mnogovrstnih nalogah, pred katerimi se Cerkev nahaja v družbi. Cer-
kveni zbor ni masa, ki se zadovoljuje s konservativno avtoriteto, ampak delujoče božje ljudstvo; zavest, ki je v začetku Cerkve bila živa in so po njej živeli možje in žene, ki pa je bila pozneje zasuta in je dolgo zasuta ostala, dokler v našem stoletju ni zopet stopila na dan.
To dejstvo je poznal že Pij XI. (1922 —1939) ob svojem nastopu. Začel je laično gibanje v naslonitvi na hierarhijo, kar je bil šele začetek. Gibanje se je razvijalo. Cerkvi se na številnih področjih stalno stavljajo nove naloge: krščansko prežetje družbe in mnoge naloge v družbi sami, ki se ne morejo rešiti brez sodelovanja laikov. S tem je pa dana nujnost, da se na novo uredi položaj laikov, o čemer so razpravljali na zadnjem zasedanju II. vatikanskega koncila. Ker sta pa v katoliški Cerkvi vera in pravo povezana, laičnega vprašanja brez revizije cerkvenega prava ni mogoče pravilno rešiti. Leta 1917 uvedeni cerkveni zakonik, ki je zahteval desetletne priprave, ne pozna laičnega gibanja. Zato v bistvenih zadevah danes kaže znatne pomanjkljivosti. Že Janez XXIII. je izjavil, da koncil uvideva
potrebo revizije cerkvenega prava. V cerkveni zakonodaji se razlikuje božje, nespremenljivo, od spremenljivega prava, pri čemer pa ni vedno lahko potegniti razmejno črto.
Pravni položaj laika v Cerkvi spada k spremenljivemu pravu in se mora zato nujno prilagoditi novim nalogam in potrebam v smislu priznanja in pri-puščanja laikov k nalogam v okviru Cerkve. Izmed 2414 členov cerkvenega zakonika je pravnemu položaju laikov v pozitivnem smislu posvečen samo eden, namreč člen 682.
Zadnji čas je na tem področju izšlo več nad vse zanimivih del, izmed katerih je prav gotovo najvažnejše: Dr. Gertrud Heinzelmann Ne bomo več molčale (1964), pri katerem so sodelovale tudi
I. Müller, dipl. teologinja, in I. Raming, kand. teologije (katoliški teologinji), ter R. Lauer, docentinja filozofije v ZDA, in
M.	F. Dairy, vseuč. profesorica.
Drugo važno delo je izdal Svetovni svet Cerkva (nekatoliške Cerkve) K vprašanju posvečenja žene (1964). Tretje delo pa je docentinje E. GoeSsmann Žena in njeno poslanstvo.
Že 23. maja 1962 je dr. Heinzelmann na lastno iniciativo poslala pripravljalnemu kocilskemu odboru vlogo, v kateri ,,v imenu vseh sester in v imenu polovice človeštva“, protestira proti poniževalni sodbi, pod katero trpi žena v ka-
toliški Cerkvi. Ostre besede izdajajo v | svojem osebnem dostojanstvu užaljeno boriteljico za ženske pravice. Leta 1964 dodani uvod k tej vlogi pa že vsebuje dotlej objavljene odločitve koncila, za katere sta se bila zavzela še prav posebno westminsterski kardinal John Carmel Heenan, primas Anglije, in Leon Joseph Suenens, kardinal malinski in primas Belgije.
V okrožnici Mir na zemlji (1963) papež Janez XXIII. priznava in poudarja osebno dostojanstvo in odgovornost žene, s čemer je velik del dr. Hein-zelmannove vloge postal nepotreben. Nekatere zmote o ženi v Cerkvi in družbi so brezdvomno dolga stoletja povzročale zlo, pa moramo poudariti, da je ravno cerkvena zakonodaja glede na zakon od zgodnjega srednjega veka bistveno dvignila položaj žene v zakonu in družini. „V škodo žene pa,“ navaja dr. Heinzelmann, „še delujejo predstave, katere je krščanstvo prevzelo iz poznega judovstva, ki temeljijo na magičnih predstavah o spolnem življenju žene, kjer se vse to istoveti z zlom: žena se javlja kot zapeljivka v greh, kar je v Izraelu in v poznem judovstvu izključevalo ženo od bogoslužja.“
Nasprotno z dr. Heinzelmannovo pa nočemo prezreti vzvišenega položaja posameznih žena v starem Izraelu in žena v zgodovini novega časa. V zgodnji Cer-
I kvi so bile tudi žene kot spoznavalke in mučenice visoko spoštovane, kar pa nima nič opraviti z možnostjo sodelovanja v hierarhiji, in ne daje izhodišča za pripuščanje žena k duhovništvu, učiteljski službi idr., kar dr. Heinzelmann zahteva v svoji vlogi. Pri tem se sklicuje na cerkveni nauk o krstu, zakramentu, ki može in žene napravi kristjane — na isti način popolne kristjane. Po tem, po krstu podeljenem članstvu Cerkve, stoji popolno izključenje žene od enega izmed sedmerih zakramentov, namreč mašniškega posvečenja, v nezdružljivem protislovju.
Vloga dr. G. Heinzelmannove, katero je avtorica bila že poprej objavila, je gotovo mnogim ženam govorila iz srca. Vsekakor je pa v ženskih krogih učinkovala kot iskra. Vsebuje jedro resnice in odgovarja poštenemu stremljenju po pravičnosti. Neka rojakinja pisateljica je k temu izjavila:
„Položaj žene v katoliški Cerkvi se mora iz teologije in tudi cerkvenopravno na novo obravnavati. Je celo nujno, da položaj žene obravnavajo ločeno od onega z ozirom na laike, čeprav je žensko vprašanje del laičnega vprašanja. Številni teologi bi namreč pri besedi ‘laik’ mislili samo na moške, za kar obstajajo številni primeri, često se žene kratkomalo prezre, ali v najboljšem slučaju porablja za podrejene posle.“
ŠE O GOSPODARSKI REFORMI
Gospodarski polom komunističnega režima v Jugoslaviji, ki ga komunisti imenujejo „gospodarska reforma“, je vzbudil v svetu razne komentarje. Tudi doma ta silen udarec ni ostal brez odmeva. V zadnji številki našega lista smo objavili zanimiv članek ing. Kneza,
ki je bil priobčen v ljubljanskem Delu
7.	avgusta t. 1. Sedaj pa je prišel v roke uredništva Svobodne Slovenije letak, kakršni so bili v zadnjem času v velikem številu raztreseni po Ljubljani in drugod po Sloveniji.
Ta letak glasi:
OSMRTNICA
Globoko pretreseni javljamo žalostno vest, da je v cvetu mladosti v hudiii bolečinah umrla na posledicah gospodarske reforme naša predraga, ljubljena in nepozabna
Stara cena romena „ZLATS ČAS“
vdova po padlem štandartu
Pogreb drage pokojnice bo na dan podražitve na pokopališču Sv. Deficita pri Beogradu.
Globoko žalujoči sestri Plača in Pokojnina, boter Dolar in neusmiljena mačeha Rubelj.
Prosimo tihega preklinjanja.
šef sprevoda:
Novi Dinar
V prizadevanju sedanjih komunističnih oblastnikov v domovini, da bi z raznimi družbenimi podjetji ubili privatno obrtno dejavnost, je tudi ljutomerska občina ustanovila razne „servise“. Tako so imeli tam med drugim družbeno popravljalnico čevljev, šiviljski servis in druge, s katerimi je ta „krajevna skupnost bolj zaradi prestižnih kot komercialnih razlogov oblikovala cenike za ,vsak žep' 'K. Pri takem poslovanju je seveda občina morala kriti vedno večje izgube. Ko pa so sedanji oblastniki v domovini začeli ustavljati kredite za plačilo izgub „raznih servisov“, so isti začeli zviševati cene za svoje storitve. Na ta ukrep so pa ljudje odgovorili s tem, „da so se potem raje odločili še v večji meri za zasebne obrtnike“, kakor ugotavlja ljubljansko Delo, ki potem še pristavlja „Kdo bi se torej čudil, če je prišlo do razsula nekaterih servisov“. Preostali servisi so se nato morali prilagoditi novim pogojem in zahtevam za obratovanje, ki pa bo po mnenju omenjenega lista „zelo trdo“, kajti list ugotavlja, da bo „še za životarjenje premalo“.
Gibanje prebivalstva v Sloveniji po občinah kaže po zadnjih statističnih podatkih naslednjo sliko: Ljubljanske mestne občine skupaj 224.260. prebivalcev, mariborske občine imajo 162.670 prebivalcev. Največje občine izven ljubljanskih in mariborskih so Ptuj 64.900 prebivalci, Murska Sobota s 63, 900, Celje s 55.200 preb., Klranj z 51.400 prebivalci, Nova Gorica z 48.500 prebivalci
in Novo Mesto s 47.300 prebivalci. Najmanjše občine so Metlika s 6880 prebivalci, Dravograd s 7.400 prebivalci in Izola z 9.660 prebivalci.
Umrli so. V Ljubljani: Valentin Jančigaj, upok., Gregor Kocjan, upak., Zofka Kuntarič roj. Miklavčič, Janez Pir-novar, upok., Lucija Kunčič, Franja Kete roj. Trošt, Vinko Herega, Ivan Štefulj, Janez Zajc, strojni tehnik, Andrej Štebe, Ema Jager, vdova Likovič, Igo Matoh, Rado Tkalec, biv. čevljarski mojster, Anton Križnik, biv. gost. in pos., Matjaž Bulc, dijak, Maks Tvr-dy, šolski upravitelj v p., Ludvik Vo-čina, upok., Ela Šuster roj. Vočina, Polonca Garde, upok., Marija Bec roj. Te-kavec, Antonija Šibenik, Marija Ferfo-Ija — Martelančeva, Ljudmila Sshnepp, Ivan Knust, predmetni učitelj v gluhonemnici v p. in Jože Suša, poštni upok. v Trbovljah, Janez Zakovšek, mizar v Brezovici, Valentin Jančar v Sp. Besnici, Janez Vidmar v Dobrovi pri Ljubljani, Marička Kluh roj. Kampus v Kamniku, Janez Smolej na Jesenicah, Lojze Salamon v Hrastniku, Zdenko Bo-jevič v Celju, Marija Selan v Mengšu, Lovro Legat v Žirovnici, Ivan prolih, pos. v Vnanjih Goricah, Justin Dolinar v Škofji Loki, Francka Cascio v Iva-njem selu, Anton Hribar, zidar v Dravljah, Franc Kic v Grosupljem, Karel Deržič, biv. gost., pos. in mesar v Brežicah, Janez Zajc, konstruktor v Dravljah, dr. vet. Vladimir Arko na Reki, Jože Kranjc v Domžalah, Gabrijel Velikonja v Žireh, Ciril Vreček, upok. v-
SLOVENCI V ARGENTINI! Vs«le teden ena
BUENOS AIRES
Maja meseca letošnjega leta se je poštnina v Argentini povišala za več kot 100%. Zato uprava Svobodne Slovenije ne more več vzdržati tiste naročnine za naročnike, ki dobivajo list po pošti z onimi, ki dobivajo list v roke. Zato prosimo vse tiste naročnike, ki prejemajo Svobodno Slovenijo po pošti, da poleg naročnine, ki znaša za letos $ 1.000, doplačajo še znesek 100 pesov za poštnino. Skupno tedaj 1.100 pesov. Tisti pa, ki so naročnino že poravnali, naj pošljejo še za poštnino 100 pesov.
Osebne novice
t Pavle Kocjan. V petek, 17. sept. t. 1. je umrl v buenosaireški bolnišnici Fernandez Pavle Kocjan, doma iz Trnovega v Ljubljani. Iz bolnišnice so ga prepeljali na dom v Don Bosco, Ramos Mejia, kamor so ga hodili kropit znanci in prijatelji iz vseh delov Velikega Buenos Airesa. V soboto dopoldne so ga po maši zadušnici v cerkvi v Don Bosco prepeljali na pokopališče Villegas pri San Justo. Mašo zadušnico je opravil g. Janko Mernik, ki je vodil pogrebne obrede ob asistenci g. dr. Alojzija Starca. Ob odprtem grobu je g. Mernik spregovoril v njegov spomin.
Pokojni Pavle Kocjan je bil iz številne družine; med dvanajstimi otroki je bil nekako v sredi V Argentini zapušča ženo Antonijo roj. Klemen in hčerki Ljubo por. Lipušček ter Magdo por. Mikelj, v Sloveniji pa štiri brate in
štiri sestre, sestro Dari v ZDA ter brata Franca v Angliji.
Po poklicu je bil pokojni Pavle čev- j ljar, vendar doma ni izvrševal obrti, ker j je bil uslužben v Banovinski založbi knjig in učil, v Argentini pa je delal v tekstilni tovarni. V Trnovem je bil pokojnik od svoje mladosti član Katoliškega prosvetnega društva, več let je bil tudi odbornik. Poleg poklicnega dela in dela v Prosvetnem društvu je bil Pavle znan kot navdušen ptičar; kot član mednarodnega združenja ptičarjev je po naročilih zveze obročkal ptice za raziskovanje premikanja in selitve ptic Politično se je udejstvoval v Slovenski ljudski stranki. Za proslavo 20-letnice Majske deklaracije je v Ljubljani na gradu pripravil velik kres. Kot odločen protikomunist se je leta 1945 umaknil s hčerko Ljubo iz domovine in preživel begunska leta v italijanskih taboriščih. Po prihodu v Argentino si je s pridnim delom znova ustvaril dom ter poklical k sebi še ženo in mlajšo hčerko.
Pred meseci se je moral zaradi bolezni zateči v bolnišnico. Ker je bolezen precej napredovala, so mu morali odrezati nogo. Kljub hudim bolečinam in trpljenju ni izgubil volje do življenja; toda bolezen se ni dala zaustaviti. Kmalu po amputaciji druge noge, mu je Bog skrajšal trpljenje in ga poklical k sebi. Vsem svojcem ob izgubi izrekamo globoko sožalje, rajnemu pa naj bo lahka argentinska zemlja.
Družinska sreča. V družini Silva Lipuščka in njegove žene ge. Ljube roj. Kocjan so dobili v torek 14. septembra hčerkico, ki bo pri krstu prejela ime Andreja. Srečni družini naše čestitke.
Sanjuško slavje ob 9. obletnici Našega doma
Slovenci, ki smo po zadnji svetovni vojni zapustili domovino in sprejeli nase težave begunskega življenja v svoji protikomunistični liniji nismo niti za las popustili. To dejstvo si medsebojno priznavamo in nam ga priznavajo tudi tujerodci, v kolikor pridemo v dotiko z njimi, odnosno oni z nami. Izbrali smo si svobodo tujih zemlja, ker se nismo hoteli ukloniti nobenemu nasilju, najmanj pa komunističnemu.
Premalokrat pa nanese prilika, da moremo to svoje protikomunistično prepričanje izraziti tudi navzven. Največkrat ga pripovedujemo le samim sebi. To sicer ni slabo, vsekakor pa pomanjkljivo, kajti časi zahtevajo, da nas svet spozna in da bo ob danem trenutku znal ceniti naše žrtve za svobodo.
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Dolu, Antonija Savnik roj. Vovk v Radovljici, Peter Rakovec v Kranju, Marjanca Pavovec roj. Henigman v Depali vasi pri Domžalah, Anton Kovačič, gost. in pos. na Selu pri Radohovi vasi, Mara Kolenc roj. Fischer v Dol. Toplicah in Ivan Hrovat v Mariboru.
Razveseljivo je, da se v zadnjem času bolj pospešuje napram tujim narodnostim predstavljanje slovenskih doprinosov za svobodo. Lep korak k tej smeri je napravilo naše osrednje društvo „Zedinjena Slovenija“, ko je meseca junija pred tukajšnjo javnostjo v njenem jeziku in čustvovanju priredilo veličastno spominsko proslavo ob 20-letnici slovenske žaloigre. Zdaj pa se temu uspelemu poizkusu našega predstavljanja tujemu svetu, v katerem živimo, pridružujejo slovenski rojaki, združeni okrog svojega doma v San Justu.
Ako se jim bo izvedba načrta, ki ga pripravljajo, posrečila, o čemer smo prepričani, bodo pred argentinskim svetom , storili kot Slovenci lepo delo. Ta prireditev ne bo samo naše katoliško in slovensko proslavljanje, ampak bo obenem doprinos tisti splošni protikom. borbi, na katero se že tudi Argentina pripravlja. Komunizem ni samo sovražnik slovenstva, ampak človeštva sploh! In premagali ga ne bomo samo Slovenci, ampak vsi narodi, ki bodo znali ohraniti ali znova vzbuditi v sebi dobrine svobodnega človeštva.
Slovenci v San Justu hočejo prosla-
SLOVENSKA ZASTAVA
Mirko Kupčič
Mavrico pisano sklatil si je z neba naš rod, ko je oznanjala zarjo novega dne mu na pot.
Bela je, modra, rdeča, našemu rodu svetinja, v vetru drhti kakor plamen, vsa nas na dom spominja.
viti 9. obletnico obstoja svojega slovenskega doma. Spored te prireditve bo za marsikoga morda zanimivo svojstven. A kdor se bo vsaj nekoliko vanj zamislil, bo videl, da je ne samo zanimiv, ampak miselno in idejno dosleden. V svesti pravih katoličanov bomo prisostvovali sv. maši, ki jo bo za nas in za vse daroval v osrčju mesta San Justo na javnem trgu tamkajšnji župnik msgr. José Mar-cón. S svojo prisotnostjo pa ne bomo zadostili samo svoji verski dolžnosti, ampak bomo dokazali'in posredovali domačinom na činitelje, ki so bili odločilni za našo opredelitev na začetku komunistične revolucije v naši domovini. Iz tega razloga bo tudi razumljivo polaganje venca pred spomenik tukajšnjega osvoboditelja generala San Martina, kajti svobodo, katero je on priboril tej deželi, uživamo tudi mi
Vsekakor edinstven bo popoldanski del prireditve. Govoril nam bo general Dalmiro F. Videla Balaguer, ki je dvignil zastavo protikomunistične borbe tudi v Argentini in je znan kot borec proti vsem nasilnim sistemom. Ob strani argentinskega generala bo govoril slovenski domobranski polkovnik Vule Rupnik. Argentinski general, slovenski polkovnik in vsa zbrana množica bo z enominutnim molkom počastila naše junake, ki so na oltar domovine položili svoja življenja. Spominjali pa se bomo pri tem tudi junakov narodnosti za železno zaveso, ki so padli za iste ideale in se borili proti istemu sovražniku. V nadaljevanju te borbe Slovenci sami ne pomenimo veliko. V počastitev naših in junakov ostalih narodnosti za železno zaveso so Slovenci iz San Justa povabili zastopstva teh narodnosti, ki bodo s svojimi folklornimi nastopi skupno z našo slovensko folklorno skupino v bratski povezanosti na svobodni zemlji tako na najlepši način pokazali svetu, da smo teh junakov vredni in da so nas prav oni v teh resnih časih pripeljali do te pomembne bratske povezanosti.
Poudarek tej povezanosti bo na prireditvi dajal slovenski pevski zbor Gallus. Naši slovenski ljudje v San Justu! Bog vas živi! Slovenci bomo v nedeljo,, 10 oktobra prišli med vas.	Igor
IV. obletnica blagoslovitve Slomškovega doma
Za njeno proslavitev je društveni odbor pripravil v nedeljo, dne 19. septembra, celodnevno prireditev. Zaradi deževnega vremena zadnje dni prejšnjega tedna, udeležba na njej ni bila tolikšna, kakor je navadno ob takih do mačih praznikih, vendar zadovoljiva.
Po dvigu argentinske in slovenske zastave na drog ob igranju obeh narodnih himen je zbrane rojake pozdravil v imenu upravnega odbora podpredsednik Slomškovega doma g. Avgust Jeločnik. Zlasti navzočo botro in botra go. Katico Potočnik in g. Hermana Zupana, „pionirja“ Slomškovega doma g. Janeza Brulo, predstavnike slov. izseljenskih društev, organizacij, domov in tiska.
Mašo za žive in mrtve dobrotnike Slomškovega doma je imel krajevni slovenski dušni pastir g. Janez Kalan. Cerkveni govor je navezal na evangeljske besede ter poudarjal Jezusovo usmiljenje z duhovno in telesno revščino ljudi. Pri maši je pel ramoški pevski zbor pod vodstvom g. G. Čamernika.
Po maši je mladinski zbor Slomškovega šolskega tečaja pod vodstvom učiteljice gdč. Anice Šemrovove zapel pesmi Kje dom je moj in Moj očka ima konjča dva, nakar je imel govor „Ob 20-letnici zdomstva“ pisatelj g. dr. Jože Krivec. Objavljamo ga na drugi strani. Za tehtna izvajanja je žel toplo priznanje. Dopoldansko slavnost so zaključili mladi pevčki s pesmijo Zdravica.
Precej udeležencev je zatem ostalo kar v Slomškovem domu na kosilu. V tem času so si tudi lahko ogledali lepo razstavo učencev in učenk Slomškovega šolskega tečaja ter ramoške slovenske skavtske čete, ki je pri vsej slovesnosti vneto sodelovala. Med opoldanskim od-
morom so gostje tudi lahko poslušali ubrano petje močnega zbora slovenske gimnazije v Celovcu.
Popoldansko prireditev je začel s pozdravnim nagovorom predsednik Slomškovega doma g. Marijan Šifrer. Zbranim Slovencem je govoril takole:
Spoštovani rojaki! Spet smo se zbrali na tem koščku slovenske zemlje v tujini, da se po naše pomenimo, da se v spominih povrnemo nazaj, v domovino pa da pogledamo tudi naprej. Skujemo načrte in premislimo, kako jih bomo izvedli. Hvala vam, da ste prišli in pa toplo pozdravljeni!
Današnja prireditev je, kot veste, posvečena domovini. Skušali vam bomo, zlasti mlajšim, prikazati začetna poglavja iz slovenske zgodovine, ki jih mislimo nato v odlomkih pri prihodnjih prireditvah nadaljevati. Pokristjanjenje, brižinski spomeniki, ustoličevanje knezov na Gosposvetskem polju, to so tiste orve luči, ki osvetlijo zgodovinsko temo, v kateri se je do tedaj gibal naš narod, kot bi hotele reči: glejte ga, eden najmanjših je, toda tukaj je! Prvi otroški koraki so bili storjeni. Ni imel kraljev, ni imel generalov, plemstvo je bilo iztrebljeno prav v početkih. Nič zato! Tisoč let je krvavel, kot je zapisal njegov nekronani knez in krvavi še danes, toda izkrvavel ni!
Naše misli nam romajo ob priliki teh zgodovinskih slik na našo Koroško, h Gospej Sveti. Mislim, da nam nihče ne more očitati nezdravega sentimentalizma ali romantike, če jo še vedno ! prištevamo k našemu narodnemu tele-I su, zlasti in kljub vsem glasovom v domovini, ki jo smatrajo za izgubljeno. Koroška nam mora biti svetal spomin
in močan opomin. Spomin na dni slovenske kneževine in opomin na naše dolžnosti. S svojim narodom moramo čutiti, zanj delati in moliti, predvsem pa — in tu govorim sedaj za nas, delček slovenskega naroda v tujini: naša dolžnost je — moramo se ohraniti! Dragi rojaki, toda ne z besedami! Mislim, da lahko govorim v imenu zadnje generacije, ki je še s polnimi pljuči dihala zrak domovine in pila nje prelesti, kot bi dejal pesnik, ki ji je vse, kar je slovenskega dobro in lepo ter ne terja dokazov in ne išče primerjav. Za nami prihajajo mladi. Dòma se spominjajo še prav malo ali nič. Samo še gledajo in sodijo. Domovino sodijo po nas, slovenstvu dajejo isto ceno kot nam, ali se bodo zanj navdušili, je odvisno od nas. Mladina išče luči, celo podzavestno, ji ugajajo idealizem in žrtve, zna plavati proti toku. Vrednote bodo sprejeli, če so resnične. Dajmo jim jih!
Bogati smo, zelo bogati in nikdar ne moremo biti v zadregi, kaj jim bomo dajali. Poglejmo sami sebe z njihovimi očmi in ne ponavljajmo dosedanjih napak. Družimo se okrog idej, ne ljudi. Tako bomo enotni mi in tako nikoli ne bo mogel sin očitajoče govoriti očetu: motil si se. Ideje se ne spreminjajo, ne razočarajo, ne ugasnejo. Ne dajmo s svojim žitjem in bitjem nikoli povoda za tisti znani stavek: kaj boste toliko govorili, to in to je tukaj boljše, pa naj to in to pomeni naše versko življe-nie, ki je mnogokrat samo še tradicija ali naše javno delovanje, ki je včasih polno osebnih napadov ali pretirane hvale, tako da ob tem raste mladina, ki je razdvojena in jo komaj še pridobite za kako kulturno delo. vse drugo ji je odveč. Naša dolžnost je, da ne vzgajamo take polovičarske mladine. Glejmo
naprej! Mladi morajo krepko poseči v vse narodne probleme, ki jih zgolj s kulturnim udejstvovanjem ne bodo rešili. Beseda politika mora pri njih izgubiti prizvok nekaj neresnega, nekaj kar nujno vključuje osebna trenja, če rabim milo besedo. Naša emigracija ne more ostati na sredi poti. Imamo poslanstvo, od Boga dano in smo pred Njim odgovorni, da ga izvedemo. Judje so 2000 let romali po svetu in sanjali o deželi ob Jordanu, danes so njihove sanje uresničene. Čeprav primera mogoče ni najboljša, v bistvu drži. Prišel bo dan, ko bo tudi Slovenija taka, za ka-•kršno so umirali naši očetje in bratje in takrat bi bil težak očitek, ki bi nas zadel: šli so, izginili, nič ni ostalo za njimi.
Dragi rojaki! če se vrnem spet pod okrilje Slomškovega doma, bi vam v prvi vrsti rad izrekel zahvalo za vso dosedanjo naklonjenost. Niste skoparili ne z materialno, ne z moralno podporo. Ne moremo pa obstati tu! če ne bomo rastli, če ne bomo mogli nuditi vàm in vašim otrokom vsaj nekaj skromnih ugodnosti, se bojim, da bo ta košček slovenske zemlje, kot sem ga imenoval v začetku, v nekaj desetletjih klub za domačine. Ne prosimo samo za denar. Prosimo za več! Prosimo za vašo navzočnost. Vključite se v dom! Same stene ne dajejo toplote! šele ko bo tu stala nova zgradba, vedno polna naših ljudi, vedno zasedena, potem ne bo več bojazni, potem bo naš dom res rešilni brod za drugi in tretji rod!“
Lepim govornikovim izvajanjem je sledil prikaz Podob iz slovenske zgodovin^: Ustoličenje in Krst. Besedilo je nanisal vseuč. prof. g. dr. Tine Debeljak, režijo sta imela na skrbi g. Franci Holosan in ga. Ema Kesler Blejčeva
(zlasti otroški in dekliški del). G. Ho-losana je bila tudi scena. V vlogah 30 nastopali: menih g. Janez Brula, škof g. Stanko Novak, knez g. Franc Miklavc, Gorazd g. Franc Vester, Hotimir g. Franci Tomazin. V otroških vlogah pa: Breda Andreja Brula, Micika Alenka Maček, Anže Jure Pintar, in kmetje.
Vsi nastopajoči so podali svoje vloge prav lepo. Ljudje so jim bili hvaležni za tako doživeto prikazani važni obdobji iz slovenske narodne zgodovine v blagoglasni pesniški besedi pesnika mojstra g. dr. Tineta Debeljaka. Prireditelji so zelo pametno ukrenili, da so vse predvajanje že pred prireditvijo posneli na trak ter so govorne dele predvajali na sami proslavi s traka. To je napravil g. Vladimir Makaj. Nastopanje igralcev in govori so se povsem ujemali s prenašanjem govorjene besede s traka.
Naslednjo točko je imel moški zbor Gallusa. Pod vodstvom g. dr. J. Save-llija je zapel najprej Osanov venček slovenskih narodnih vojaških pesmi, nato pa Gerbičevega Vasovalca in Ipavčevo Planinsko rožo.
Na sporedu je bilo še več točk. Njihovemu izvajanju so ljudje sledili z zanimanjem. Zlasti nastopu deklet. Ta, kakor tudi rajalni nastopi otrok, so pričali, da jim je ga. Ema Kesslerjeva posvetila vso ljubezen in pozornost.
Družabni del prireditve je bil združen z nagradnim žrebanjem.
Za nedeljsko slavje v Slomškovem domu je društveni odbor izdal tudi list Moj dom, v katerem je na uvodnem mestu objavljen članek Moj in tvoj dom (jkc), ostali članki so pa naslednji: Iz slovenske zgodovine, spored nedeljske proslave, Zibelka Slovenije, Msgr. Janezu Hladniku in Medsebojna pomoč.
Kongres Mednarodnega
izseljenskega odbora v Švici
V četrtek in petek, 2. in 3. septembra je bil v Švici, v mestu Ženevi, kongres mednarodnega izseljenskega odbora. Kongresu so prisostvovali zastopniki iz vsega sveta. Od Slovencev je bil navzoč msgr. Anton Orehar. Zastopal je, kot znano, katoliški izseljenski odbor v Argentini. Na kongresu so bili prisotni tudi razni zastopniki drugih mednarodnih ustanov, med njimi tudi Visoki komisariat Združenih narodov. Kongresne seje so bile v nekdanji palači Društva narodov. Razpravljali so o problemih izseljenstva.
Natečaj
Umetniki vseh narodnostnih skupnosti živečih v Argentini, in argentinski so vabljeni, da se udeleže propagandnega tekmovanja z zamislijo in izvedbo lepaka, ki naj predstavlja tole temo: Evropski inmigrant stopa na argentinsko zemljo, pod znamenjem križa.
Na lepaku mora biti napis „Para todos lo hombres del mundo que quie-ran habitar el suelo argentino“ (Argentinska ustava); napis je lahko tudi drugačen, a ohraniti mora 'splošen, univerzalen značaj.
Nagrade: 1. in 2. nagrada dobita vsaka zlato medaljo; 3. nagrada dobi srebrno medaljo.
Predlagani in izdelani načrti za lepak morajo biti oddani najkasneje do 10. oktobra v naši pisarni: ulica Lapri-da 930, Capital.
Comisión Católica Argentina de Inmigración
PO ŠPORTNEM SVETO
Internazionale iz Milana obdržal pokal „Dva svetova“. Po porazu v Milanu se je Independiente resno pripravljal na povratno tekmo v Buenos Airesu,kajti le zmaga bi omogočila argentinskemu moštvu nekaj možnosti v tretji tekmi, ki bi bila v Montevideo. Zato se je v sredo na štadionu Independienta zbralo 80 tisoč gledalcev, ki so plačali za vstopnino nad 22 milijonov pesov. Tekmo je prenašala tudi televizija. Ker je Inter-nazionalu zadoščal le neodločen rezultat, je igral obrambno s protinapadi. Independiente je ves čas igre napadal, toda nasprotna obramba je vse napade odbijala, nekaj pa ji je pomagala tudi
sreča. Kajti skoro pred koncem tekme je Avallay streljal žogo z glavo v vratnico. Tudi Italijani so izvedli več nevarnih protinapadov, toda vratar Santoro je spet pokazal, da spada med najsigur-nejše argentinske vratarje.
Čeprav italijanski poročevalci pišejo, da je v „peklenskem vzdušju, kjer je občinstvo obstreljevalo s fračami, internazionale vodil igro po svojih željah“, je italijanska obramba pogosto j odbijala žogo kamorkoli in kakorkoli, samo da bi jo spravila daleč proč od gola. Igralec Interja, Španec Peyró, je ob odhodu izjavil, da je „Independiente igral neskončno bolje, kot v Milanu“, Corso in nekateri drugi pa so se pritoževali, da so igralci Independienta šli bolj na noge kot na žogo.
V	Sloveniji bodo po sklepu Nogometne zveze morali na igriščih klubov zveznih lig in slovenske lige zamenjati I stare štirioglati vratnice z okroglimi. Ostali klubi bodo morali zamenjavo izvesti za tekmovanje 1966/67.
V	juliju je bila mednarodna kolesarska dirka „Po Jugoslaviji“, ki so se je udeležile poleg jugoslovanske ekipe še ekipe Slovenije, Alžirja, Belgije, Danske, Madžarske, Nizozemske, Italije, Poljske, Sovjetske zveze, Hrvatske, Bos' ne in Srbije, start je bil v Ljubljani na Kongresnem trgu, proga pa je bila dolga 1750 km.
V e stni h S F Z
Mladinski športni dnevi
Odseki so tekmovali v šahu, namiznem tenisu, lahki atletiki; v teh panogah so tekmovanja že zaključena, nadaljujejo se pa še v nogometu.
Rezultati so sledeči:
Šah: Lanus:San Justo 3 l|2:lj2, La-nus:Ramos Mejia 3:1, Ramos Mejia:San Justo 4:0. :— Prvo mesto v šahu je zasedel lanuški odsek. -
Namizni tenis: LanüstSan Justo 3:2, Lanüs:Ramos Mejia 3:2, Lanus:Morón 5:0, San Justo:Morón 5:0, Ramos Me-jia:San Justo 5:0. — Prvo mesto je zasedel ramoški odsek.
Odbojka: Lanus:San Justo 2:1, La-nüs:Ramos Mejia 2:0, Lanus:Morón 2:0, San Justo:Ramos Mejia 2:0, Moron tamos' Mejia 2:1, Morón:San Justo 2:0. — Lanuški odsek je zasedel prvo mesto.
Lahka atletika: 1. Lands 145 točk, 2. Morón 56, 3. Ramos Mejia 21, 4. San Justo 16 točk.
Nogomet: 26. sept. se bosta odigrali dve tekmi ob 9.30. V San Justu se bosta pomerili domače in lanuško moštvo, v Moronu pa moštvi Morona in Ramos Mejie. Moštva se predstavijo ob določeni uri v krajevnem domu, nakar, skupno odidejo na igrišče. Tekma se: lahko prestavi, samo v slučaju, ako sodnik odlc.či, da igrišče ni v uporabnem stanju.
Sestanek SFZ bo v nedeljo 3. oktobra po mladinski maši v Slovenski hiši. Predaval bo g. Zorko Simčič o splošni j kulturi. Vabljeni!
I Lahkoatletsko prvenstvo bo 12. ok-1 tobra v Lanusu. Tekmujejo člani, nara-i ščajniki in vsi ljubitelji športa. Panoge so bile že objavljene v tem Vestniku, j Vabljeni.
I	OBVESTILA
Inštitut za sovjetologijo na pravni fakulteti Katoliške univerze v Buenos1 Airesu, Juncal 1247, je pripravil vrsto predavanj o komunizmu. Med temi bo tudi predavanje o komunizmu v Jugoslaviji in sicer jutri, v petek 24. t. m. ob 20. Predavanje je pod naslovom „Un comuniSmo democratizado ?“ Na predavanje opozarjamo vse, ki se za ta pro- . blem zanimajo, zlasti slov. študirajočo mladino.	'	j
Dekleta iz Carapachaya lepo vab- j ljena na sestanek, ki bo v soboto 25. j sept. ob 17.30. Na sporedu je zanimivo predavanje.
Sestanek naraščajnic na Pristavi bo
v soboto 25. t. m. ob 15.
Sestanek naraščajnikov iz Capitala, Morona in Castelarja bo v soboto, 25. sept. na Pristavi.
IX. kulturni večer SKA bo v soboto
2.	oktobra t 1. ob 19 pri Bullrichu, Sa-randi, Capital. Predaval bo g. dr. Tine Debeljak o Svobodoljubnih slovenskih slovstvenikih, ki so postali žrtve revolucije. Sledile bodo recitacije pesnikov Bračka, Borštnika, Kolenca, Balantiča in Hribovška ter pisateljev Velikonje, Zormana in Kunstlja; h koncu tudi v izseljenstvu umrlih pisateljev Novačana in Potokarja.
Pri nagradnem žrebanju v Slomškovem domu je bila izžrebana št 1583.
Slovenski dom v Carapacbayu že danes vabi na pomladanski piknik s kulturnim in družabnim programom, v nedeljo 24 oktobra. Poleg drugih bo sodeloval tudi orkester Moulin Rouge.
Dr. Jorge Cuasnicn
ZOBOZDRAVNIK — ZOBOTEHNIK (Dentista Cirujano)
Dopoldan: torek in četrtek od 9.30 do 11.30; sobota od 10 do 12.30 Popoldan: Vsaki dan od 14.30 do 19.30
Buenos Aires 3278/1 San Justo
JAVNI NOTAR
Francisco Mani Cascante
Escribano Püblico Pta. baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E. 35-8827
ESLOVEMA LIBRE
Editors responsable: Milos Star» Redactor: José Kr osel j Redacción y AdministraGÌén : Ramón Falcón 4T58, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure 17—20 Na telefonu tudi dopoldne
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCEDA Concesión N’ 3824
Registro Nacional d« la PrapMdM Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za lete 1965: za Argentino ? 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, n pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev.
Talleres Gràficos Vilko S. R. L., Estadoa Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Šolski odbor tečaja France Balantič in mladinski organizaciji v San Justu
vabijo vse na veliko
MLADINSKO TOMBOLO
ki bo v nedeljo 26. septembra 1965 ob 15. uri v NAŠEM DOMU
Hipólito Irigoyen 2756	(SAN JUSTO
Nad 20 tombol in mnogo činkvinov že čaka, tablice pa samo po
30 pesov!
REZERVIRAJTE SI SOBOTO 9. OKTOBRA ZA
vGALLUSOV« CERKVENI KONCERT
OB 20 v SLOVENSKI HIŠI
Več v prihodnji številki
NEDELJA, 3. oktobra	Ob 15.30
VELIKA SANMARTINSKA TOMBOLA
v prostorih Slovenskega doma v San Martinu f Cordoba 129)
Glavni dobitek: prvovrsten TELEVIZIJSKI APARAT in še 20 TOMROL ter IOO ČINKVINOV
Po končani tomboli DRUŽABNA PRIREDITEV, pri kateri igra
MOULIN ROUGE
Nedelja, 20. septembra Točno ob 15.30
IV. PEVSKO GLASBENA PRIREDITEV
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU v kolegiju Sagrado Corazón (nasproti doma)
Vstopnice po 80 in 60 pesov, za ljudskošolsko mladino pa 30 pesov
Vsem znancem Ln prijateljem sporočamo, da je po hudem trpljenju, ki ga je vdano prenašal, dne 17. septembra 1965 umrl naš mož,
oče in ded	i
Pavle Kocjan
Njegovo izmučeno telo je dobilo zadnje zemsko počivališče na pokopališču v Villegas.
Vsem, ki so našega očeta v težki bolezni obiskovali, mu pomagali, ga prišli kropit in ga spremili na zadnji poti, iskren Bog plačaj.
Posebno zahvalo smo dolžni g. Jožetu Košičku za vso skrb za telesno in duševno zdravje našega očeta, g. dr. Alojziju Starcu za tolažbo in pripravo na prejem zakramentov ter g. Janku Merniku za vodstvo pogreba in poslovilne besede ob grobu.
Antonija, rojena Klemen, žena Ljuba, hčerka, por. Lipušček z družino Magda, hčerka, por. Mikelj z družino
Don Bosco, Ljubljana, Milwaukee (ZDA), Anglija
IM ASI
Leto II
Št. i»
MLADINI
Urejuje: MARTIN MIZERIT
PRAZNA SRCA
Tisti clan sem se vozil s kolektivom. Kajpak železničarji so zopet stavkali.
Kolektiv poln, sedeži vsi zasedeni. „Potrpljenje!" si mislim. „Saj sem navajen potovati stoje.“
Kar vstane nekdo poleg mene. „Bo nekaj!" se razveselim. Prezgodaj. Prehiti me fantič, ki se je kaj spretno in umjc prerinil do sedeža. Ker se nekoliko poznava, se mu približam.
Pozdravi me in — nič več. No, zaradi mene. ..
Pomignem mu in z glavo pokažem že starejšo gospo, tudi najino znanko, ki je stala v ozadju kolektiva.
Fantič pogleda in reče: „Je predaleč, da bi jo pozdravil."
,JJe mislim na pozdrav. Ti srce nič drugega ne pravi?"
Gledd me kot teliček v nova vrata.
Tedaj rečem nekoliko trdo: „Štor! Kaj si prilepljen na sedež?"
Sedaj se je šele „zbrihtal“ in ponudil gospej sedež.
Konec, kajne? Približno. Samo: človek premišljuje, kako da imajo nekateri naši otroci tako prazna srca. Saj slišijo o lepem vedenju, o plemenitosti srca v argentinskih šolah, v slovenskih tečajih, povsod. Morda samo doma ne!
MRAČEN GOST V našo hišo stopil je čuden, mračen gost. Plašno sem pozdravil ga: „Dober dan, bridkost."
Zdaj čepi tam v kotu in se več ne gane, -
samo včasih trudne si oči pomane.
Včasih z votlim glasom, polnim bolečin, krikne v molk tesnobni: „Kje je, kje vaš sin?"
Mil šepet iz večnosti:
„Mračni gost, poglej, v srcu mojih dragih sem mlad in živ kot prej.
Dobro mi je. V cvetju ves zdaj sem božja njiva, s solzami ljubezni jo oče moj zaliva."
Mirko Kunčič Po Grimmu — M. Kunčič:
Miška in muca — prijateljici
„Bom!“ je obljubila muca in šla. A zlagala se je na moč grdo: nikamor ni bila klicana za botro, šla je naravnost v cerkev, smuknila pod oltar in polizala polovico masti iz lončka.
„Hitro si se vrnila,“ jo je pohvalila teta miška. „Kakšno ime ste pa dali malemu?“
„Poloviček je, Poloviček,“ je resno povedala muca.
„Poloviček? No, to je pa silno čudno in nenavadno ime!“ je vzkliknila miška.
Čez nekaj dni so teto muco spet obšle skomine po dišeči lončkovi vsebini.
Stopila je pred teto miško in dejala:
„Glej —- kaj sem ti hotela re,ci ? Aha, že vem! Veš miškica moja ljuba, spet sem klicana za botro. Moja sestrična je dobila drugega sinčka.“
„No, pa pojdi v božjem imenu!“ je privolila miška in muca je šla.
Prikradla se je k lončku pod oltarjem in ga izpraznila.
„Zdaj bom vsaj imela mir pred skušnjavami!“ je zadovoljno zagodrnjala in se s polnom trebuščkom vrnila domov.
„No,“ jo je vprašala tetka miška, „kakšno ime ste pa dali drugemu otročičku?“
„Vsepoližek je, Vsepoližek,“ je resno povedala teta muca.
„Vsepoližek? Kakšno čudno ime!“ se je čudila miška. „To mora nekaj pomeniti...“ Zamišljena se je stisnila v kot in zasmrčala.
Potlej ni hotel nihče več klicati tete muce za botro. Ko je prišla zima in je v shrambi zmanjkalo vsega, je teta miška dejala:
„Muca, pojdiva po lonček! Močno bi si že rada posladkala želodček s tečno mastjo“
Muca ni dejala ne bev ne mev. šla je z miško. Teta miška je smuknila pod oltar in poželjivo pokukala v lonček. In je na grozo opazila, da je prazen... Strašno se je razsrdila:
„Ha, zdaj vem, kam si hodila za botro, ti požeruhinja, ti ničvrednica, ti hinavka! Lepa prijateljica m mi bila res! Fej te hodi!“
„Molči! Če ne, te bom!‘ je zakričala muca. In planila je na ubogo miško in jo zagrabila za vratin jo drži še danes, če je ni že po-
žrla... Je pač križ s takimi prijateljicami	(Konec)
PISAN DROBIŽ Besedna uganka
4	V lepi slogi brata dva
gledata, kar svet ima; vendar pa še brata brat videl niti ni enkrat.
Sestavljena dopolnjevalnica Beseda ima 4 črke in pomeni telesno poškodbo. Tej besedi pripiši spredaj' trikrat različno črko. Prvič dobiš orodje, drugič jed, tretjič ptico. Kjatere besede so to?
Šaljiva uganka
Kateri predmet v sobi ima največ
„1“ ?
Rešitve v prihodnji številki.
Naši pregovori
Drevo se naslanja na drevo, človek ma človeka če dolgo sekaš, pade najdebelejši hrast.
Gre skozi les, ne vidi dreves. Rešene uganke iz 17. številke
Besedna uganka: Sen (spanje) — Posetnica: Učiteljica — Odbiralnica: domovje, vrhovina, granata, lisica, nikakor, borza, kvadrat, drevje = domovina, ti si kakor zdravje.