Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednjej stopnji (3., 4., 5. šolsko leto) Ijudske šole. (Konec.) Hlin, šravf. Videli ste že klin, katerega zabija drvar v les, kedar ga hoče razcepiti. Klin ima na jednem koncu oster rob, na nasprotnem je plošat, imenujejo ga hrbet, da na njega labko udarjajo s kladvom ali pa s kijem. Skušnja. Drvar zabija klin laglje v les, ako ima klin ožji hrbet. 17* Nož, sekira, dlet, žrebelj, lemež, zobje i. t. d., nijso nič druzega kot klini, katere rabimo, da razdeljujemo telesa. Klin pa tudi rabimo za vzdigovanje bremen, za zagojzdo, za stiskanje. Šravf le razumemo lahko, ako govorimo o strmini, kar pa nij zahtevano v našem načrtu. In ko bi že o njem govorili na srednji stopDJi, moremo le omenjati, da navadno obstoji iz dveh delov: iz matice in vijaka (vretena), kateri se z njo popolnoma vjema. Vsled silnega trenja, ki se pri teb dveh delih godf, ga uporabujejo za priterjevanje in zvezavanje stvari. Rabijo ga pa tudi za stiskanje, za vrtanje (svedro) i. t.d. Boljše je vendar, ako govorjenje o strojih prepustimo višjej stopnji iz uzrokov, kakoršne smo že mnogokrat navedli. Postajanje zvoka, Poskus 1. Ukleni pletilno iglo prav trdno na jednem koncu, na drugem jo pa pregni iz njene ravnotežne lege, pletilna igla se giblje tje in sem. Ako jo pa tako ukleniš, da se more le krajši konec tje in sem gibati, slišiš, da poje, ko se giblje. Poskus 2. Ako napeto struno vzdigneš iz njene vodoravne lege, da se trese, tudi poje. Poskus 3. Udari na zvon, da poje. Ako med tem položiš rahlo svoj perst na njegov rob, čutiš, da se njegovi delki tresejo. Bazlaganje. Vse, kar čujemo se slišalom, imenujemo zvok. Zakon. Zvok postane, ako sedelki kakega telesa tje in sem gibljejo (tresejo). Ako udariš z glasbenimi vilicami ob mizo, tudi zapojejo, ker se tresete ujeni ramL Zvočne prikazni že moremo na nižji stopnji pri priložnosti navajati. Razlaganje zvoka bi pa vendar boljše pripustili iz že navedenih uzrokov višji stopnji, akoravno njegovo postajanje tudi že na srednji stopnji lehko omenimo. Čiščeuje kalnih tekočin s precejanjem. Vzemi polo pivnega papirja, izreži iz njega okrogli kos, pregni ga dvakrat navskriž, in utakni tako narejen lijak od papirja, cedilo, v lijak od stekla. Med papir in steklo deni nekoliko lesenih palčic, da se ne dotikata. Stekleni lijak utakni potem v vrat steklenice tako, da more uhajati zrak iz steklenke, kedar treba. Poskus 1. Deni v čisto vodo toliko prahu zdrobljene krejde, da je voda motna. Vlij to vodo potem v cedilo. V steklenici je čez nekoliko časa spet čista voda. Jednake poskuse moreš narejati, ako deneš v vodo prah iz gline, zdrobljeno oglje i. t. d. Razlaganje. Pivni papir ima luknjice, skoz katere mora voda teči, a nerazproščene stvari, kakor prah, oglje i. t. d. pa ne, zato ostanejo v cedilu. Akoravno precejanje v življenji nij brez važnosti, vender si ne raoremo misliti, zakaj nahajamo to tvarino v načrtu, katere ne sprejemljejo celo knjige, namenjene za višjo stopnjo. Nij pa težko umljiva in, ko bi se tvarina ne kopičila zmerom bolj, bila bi za srednjo stopnjo pripravna. R&zprost. Poskus 1. Ako denemo slador v vodo, ga je zmerom manj videti in na zadnje čisto nič; voda pa postane sladka. Isto opazujemo, ako denemo soli, galuna i. t. d. v vodo; voda pa postane slana, ali ima okus po galunu i. t. d. Zakon. Voda razproščuje razna telesa. Bazlaganje. Mnogo teles, katera vpijajo tekočine, se spremeni v teh tudi v tekočo snov; telesa se razproste v tekočini, ker tekočina vleče delke trdega telesa v svoje lukuice vsled silne sprijemnosti, ter jih razdeli po celej tekočini. Tekočino z razproščenim telesom vred imenujemo razprost, tekočino samo pa prostflo. Voda je prostilo za slador, sol, soliter i. t. d., pa ne za žveplo in smole. Vinski cvet je prostilo za smole, eter za tolšče i. t. d. Poskus 2. Devajmo sol v vodo, zapazili bomo, da čez nekoliko časa voda ne more več razproščevati solf. Isto opazujemo pri drugih telesih. Zakon. Prostflo razprosti od vsakega telesa le gotovo množino. Bazlaganje. Razprost, katera ne more več od razproščenega telesa razprostiti, imenujemo nasičeno. Za srednjo stopnjo zadostuje poskus 1. do razlaganja. Zrak, voda. Rešitev te naloge za srednjo stopnjo nahajamo v drugem berilu za ljudske šole stran 103 oziroma 77. Na višji stopnji bi pa pokazali, da zrak obstoji večinoma iz dveh plinov, kisleca in dušca (glej pripravljalne poskuse za potapljalski zvon). Omenili bi potem natančneje, da nahajamo v njem še malo množino drugih snovf, več ali manj vodenih par, 4 dele ogljenčeve kisline na 10.000 delov zraka, 1 del amonijaka na 1,000.000 delov zraka, prahii i. t. d. — 0 vodi bi pa še navajali, da je sestavljena iz 16 delov kisleca in 2 delov vodenca; govorili bi o mehki in trdi vodi, o pitni vodi in o deževnici, o ruduih in o zdravilnih vodah. Ogljenčeva kislina. Ogljenčevo kislino narejamo v plinjaku najpriležnije iz snovi, katera obstoji iz ogljenčeve kisline in apna n. pr. iz krejde ali apnenca. Plinjak je steklenica na vratu neprodirno zainašena z zamaškom, skoz katerega gre blizo do dna steklenice lijakova cev b (glej prid. pod.) in ravno pod zamašek plinovodna cev c. Poskus 1. V plinjak denimo razdrobljene krejde, vlijmo na njo vode in potem prilijajmo skoz lijavnik polagoma žveplene kisline (hudiCevega olja). Izgnana ogljenčeva kislina uhaja iz krejde v mehurčkih šumeča in kipeča skozi plinovodno cev, v steklenici pa ostane žveplenokislo apno (malec ali gips). Dragi konec plinovodne cevi seže pod vodo kake posode; tu jo moramo v druge posode napolnjene z vodo loviti, kamor v mehurčkih uhaja. Poskus 2. Goreče telo, utaknjeno v posodo z ogljenčevo kislino napolnjeno, tekoj ugasne (glej prid. pod.). Ravno tako se v njej zaduše ljudje in živali. Poskus 3. Nagni posodo z ogljenčevo kislino napolnjeno v drugo posodo; goreča sveča v tej posodi ugasne. Ogljenčevokislinomoremoprelivati, kakor vodo, iz posode v posodo; ona je težja od zraka. Poskus 4. Nalij steklenico napolnjeno z ogljenčevo kislino na pol z vodo, zamaši jo s prstom in pretresuj vodo; prst sili v steklenico, in ko jo odmašiš, slišiš nek pok. Voda je postala kiselasta. Bazlaganje. Voda upija ogljenčevo kislino, in ko odmašiš še ste- klenico, plane na mesto ogljenčeve kisline zrak v njo, zato nastane pok. Poskus 5. Prevajaj skoz plinovodno cev ogljenčevo kislino v ap- neno vodo; prej čista voda postane motna, čez nekoliko časa pa spet čista. Bazlaganje. Ogljenčeva kislina se spoji z apnom v ogljenčevo kislo apno, katero se v vodi ne razprosti; ako pa privajamo v vodo še več ogljenčeve kisline, razprosti ta voda, v kateri je ogljenčeva kislina razproščena, ogljenčevo kislo apno in postane čista. Poskus 6. Pusti, da v steklenici sveča nekoliko časa gori in prilij potem apnene vode in stresaj; voda postane motna. Zakon. Pri gorenji se dela ogljenčeva kislina. Poskus7. Pihaj skoz stekleno cev vapneno vodo, voda postane motna. Zakon. Pri dihanji razvija se ogljenčeva kislina. Zbrane lastnosti ogljenčeve kisline in njeno nahajanje. Ogljenčeva kislina je plin brez barve, bodečega duha, pa kislestega okusa. V njej ne more goreti nobedno telo in tudi dihanje je nemogoče. Ona je gosteja od zraka in se razprosti v vodi. Z apnom se rada spaja. Ogljenčeva kislina se neprenehoma nareja pri dihanji, pri vrvežu in sploh, kjer gnjijo in gore ogljenata telesa. Po kletih in hramih, kjer mnogo mošta ali piva vre, je po tleh rada skoro čista ogljenčeva kislina, in večkrat se je prigodilo, da se je v tacih prostorih zadušil človek pripognivši se pri kacem delu. Hrami morajo tedaj o vrenji biti odprti, da je veter prepuhava in odnaša škodljivi plin; tudi je dobro v vodi razmočiti živega apna in potem belež politi po kleti. Tako apno neznano hitro posrka ogljenčevo kislino. Ogljenčeva kislina puhtf večkrat iz zemeljske globočine, kakor drugod izvira voda. Večkrat se tudi zbira v globokih vodnjakih in štirnah, in po rudnikih, kjer se dostikrat gode nesreče. — Kjer se v zemlji voda sreča z izvirom ogljenčeve kisline, se je tako navzame, da postane kiselasta in se potem tudi kiselica ali slatina imenuje. Na Slovenskem imamo take slatine po Slovenskih goricah, v okolici Rogaškej in Slovenograškej na Štajeru in v Beli blizo Železne Kaplje na Koroškem. Ogljenčeve kisline imajo tudi mnoge pijače, n. pr. mlado vino, pivo, šampanjec. Ta tvarina za srednjo stopnjo nij pripravna. K večemu, ako omenjamo nektere njene lastnosti brez poočevanja, kar bi pa na nobeden način ne svetovali. G o r e n j e. Žveplenka ima na koncu lesenega klinčka žveplo pomešano s fosforom. Poskus 1. Ako drgnemo užigalni klinček ob zid, se uname fosfor, čez nekoliko časa žveplo in potem les. Bazlaganje. Z drgnenjem ogrejemo fosfor toliko, da se uname; goreči fosfor ogreva žveplo, katero se spet uname, in fosfor in žveplo ogrevata še bolj les, kateri na zadnje tudi začne goreti. Toplino, pri kateri se telesa užgo, imenujemo užigalno toplino. Zakon 1. Telesa le gorč, ako so do užigalne topline. ogreta. Zakon 2. Raznatelesaimajorazličnoužigalnotoplino. Poskus 2. Ako čez gorečo svečo na mizi povezneš cilinder za lampe, ona kmalo ugasne. Deni pa svečo med dva lesena konca in postavi na nju cilinder za lampe, sveča gori neprenehoina; dim tleče kresilne gobe gre od spodej v cilinder notri, nad cilindrom se pa vzdigava kvišku. Porabljen zrak uhaja skoz cilinder, v katerega od spodej čist zrak prihaja. Zakon. Gorenjejele mogoče, ako more zrak do gorečega telesa. Navadna goriva so: les, premog, šota, olje, loj i. t. d. Pri gorenji razvija se mnogo toplote, katero porabimo pri kurjavL! Ogenj pa ugasnemo: 1) Z ohlajevanjem gorečega telesa pod užigalno toplino; 2) zj zadušenjem, to je, ako zabranimo, da ne more zrak do gorečega telesa.]Yaje, Zakaj ugasne ogenj, ako ga polijemo z mrzlo vodo? Zakaj v dim-1 niku neha goreti, ako ga zamašimo z mokro plahto? Zakaj gorečej kameno olje najlaglje ugasnemo, ako ga zasujemo s pepelom ali peskom. To tvarino zahteva tudi ministerski ukaz za srednjo stopnjo, zakatero je ona res tudi pripravua. Na visji stopnji bi še omenili nekoliko o kemičnih presnovah,j katere se vršč pri gorenji. Konečna beseda. Ako zberemo na kratko izražene misli o tej tvarini namenjeni zasrednjo stopnjo, pridemo do sledečega. V tem načrtu je: 1) Tvarina, katera ponuja prikazni za navajanje brez poskusov,-j kakor: trda, tekoča, plinjava, mebka, trda, krhka in prožna telesa, prevajanje toplote, blisk in grom (učinki), razni zvoki. 2) Tvarina, katero poočitujemo se skušnjo in s priprostimi poskusi,kakor: deljivost, razteg teles vsled toplote, termometer, veter, propuh, tajanje, izparivanje, izhlapevanje teles, megla, oblaki, dež, sneg, sodra, toča, rosa, slana, razprost, gorenje in gašenje. 3) Tvarina, katero bi še lehko poočitovali, a rajše na tej stopnji izpustili, ker se za njo preveč nabere, kakor: odkap, občevalne posode, vodometi, Heronova buča, steklenica za izbrizganje, natega, postajanje zvoka, čiščenje kalnih tekočin. 4) Tvarina, katero pripustimo višjej stopnji, kakor: (neprodirnost), magnetizem, elektrika, vod, klin, šravf, ogljenčeva kislina. Pri tej priložnosti hočemo navesti nek primer, kateri nam jasno kaže, kako rnoramo paziti pri izbiranji fizikalne tvarine za ljudsko šolo. Nekega dne gresta dva dečka po ulicab; jeden izmed njih razlaga drugerau, kako nastane blisk. nNa nebu je magnetičen oblak, ta se bliža drugemu, vdari ob njega in tako postane blisk". On zamenja pojma magnetičen in električen in nazadnje pa vendar razlaga, da je vdarec oblakov uzrok iskre, blizo tako, kakor krešemo iskre iz kremenca z jeklom.