POGOSTO SE SRECAMO Polno naročje sreče »No, dojenčki moji, ste kaj pridni? Vidite, kar pridni so, nič ne jokajo,« je rekla skozi smeh, ko sva se nekega dopol-dneva, ko sva sedli v prvo vrsto male predavalnice in je imela malo prostega časa. Ne vem ali je takrat, sredi tistega poznega dopoldneva prej za-ključila s predavanji, ali je imela mogoče službo popoldne; zmenili sva se skratka po tele-fonu, da bi malo pokramljaM. Julka Kuzmova je namreč ena tistih naših znank, ki jih pogo-sto srečamo. Je medicinska se-stra babica. Včasih jo srečam v trgovini ali v avtobusu, ko vsa obložena, kot menda vse gospodinje, hiti domov ald v službo. Toda v spominu ml je najbolj vtisnjeno prvo srečanje z njo — v mali predavalnici ljubljanske porodnišnice, kjer ima prostore »materinska šo-la« tn je enkrat mesečno tudi šola za »bodoče očete«. Skupaj s sodelavkami tu Julka Kuz-mova, medičinska sestra — ba-bica, pripravlja bodoče maml-ce na sre6ni dogodek. »Ja, saj je kar v redu, tu, y kleti leonišCa,« pripoveduje, »toda prostor je roajhen, nujno bi potrebovali telovadnico.« Do-jenčki, mali, rožnati novoro-jenčki iz plastike in gume, ne-kateri so poviti lepo in skrbno, drugim pa je videti, da roke, ki so jih oblačile, še niso va-jene povijanja — so pa kar le-po vsi poravnani in pridni in sogovornica jih kot vsak dan, kdo ve kolikokrat spet poboža z očmi in pogladd, kot bi bUi živi. Naša sogovornica je prej vr-sto let delala v porodni sobi stare porodnišnice: »Tudi zdaj grem vsak dan malo pogledat tja. Moram biti na tekočem,« pravi, »razen tega pa pogosto kakšna bodoča mamica tu na tečaju materinske Sole rada vi-di, če »takrat« pridem naokola. Zdi se ji, da bi se počutila bolj gotovo, ko bi videla zraven se-be znan obraz.« Zato torej s takšno mehkobo boža te drabeeme, »čisfco za-res« napravljene dojendke, ki se jih na tečajih bodoče ma-mice med drugim naučijo hra- niti, kopati, prevljati tn toliko tega.. .«•> Toliko vprašanj imam pri-pravljenih, listam po zajetnem šopu programa materinske šo-le in hlastno beležim njeno dragoceno pripoved. O začetkih materinske šole, ki jo je uva-jala primarlj dr. Lea Trampu-ževa, o njerdh letih službe v "porodni sobi. »To je nekaj (A- sto drugačnega, to so doživetja, veseli, kdaj pa kdaj tudi ža-lostni trenutki, ki jih prepjosto ni mogoče izraziti z besedami. In, glejte, sploh nisem bila v mladih letih recimo kakšen babiški talent in tudi take tra-dicije ni najti v sorodstvu,« pripoveduje. Julka Knamova je namreč doma iz Pretanurja. Najprej pravi, da ia Belttnec, če že hooete natančneje, pa pristavi pcaneje, iz Gančanov. Bila je številna družina in ona, precsj pri vrhu tistih živth stopničk, se je morala kaj kmalu ozreti za kruhom. Nekega lepega jutra, sredi hoči takorekoč, si je 18-leino dekle nadelo svojo najboljšo obleko, zloščilo svoje edine spo-dobnejše eevlje in tisto malo svojega imetja skrbno porav-nalo v maM, iz šibja pleteni kovček ter se iz svoje rodne beltinške železniške postaje po dalo na dolgo pot tja v Ljub-ljano. Med dolgim potovanjem je premišljevalo, malo neuča-kano, malo s strahom, kako jo bo sprejelo veliko »tuje« me-sto. Toda bo že kako, je dekle končno sklenilo premišljevanje, ko je stopilo na ljubljanski že-lezniški peron. Delati sem va-jena, mlada in zdrava sem tu-di, huje, kot je, mi menda ne more biti. Bazen tega pa, tu je bila že njena starejša se-stra... Potem se je vmes vrniila za kratek čas domov k bolnim staršem, a si je hkrati z veliko odrekanja in ogromno volje za-črtala svojo pot in po njej trdno zakorakala. Poleg službe, od prve »pri eni dobri družtni« pa sredi orjaških loncev in go-re krožnikov v veliki kutoinji, je kmalu končala babiško šolo. Tudi danes so njene police v stanovanju prepolne tovrstne strokovne literature. Zraven pa je album s fotografijami i>nje-nih« števikiih dojenčkov, Čisto majčkenih, ki so jih presrečni-starši slikali takoj, ko so pri-vekali na fca svet, pa