SUPERNOVA 8 
 1 
Glavni urednik in odgovorni urednik 
Bojan Ekselenski 
Pomočnik glavnega urednika 
Ivan Šokić 
Lektoriranje 
Matej Krajnc 
Prelom in oblikovanje naslovnice 
Bojan Ekselenski 
Človek z naslovnice -  
Simon Jenko 
Avtor slike Simona Jenka (vir: Kamra) 
Ivana Kobilica,slovenska slikarka 
 
Naslov uredništva 
Celjsko literarno društvo, 
Gledališki trg 4, 3000 Celje 
celjsko.literarno@outlook.com 
http://cld.si 
Izdajatelj 
Celjsko literarno društvo 
Transakcijski račun: 
05100-8010642929 
 
Izdajo so omogočili: 
Supernova 
ŠTEVILKA 
9 
Revija za spekulativno fikcijo 
Številka 9/2020 Letnik 5                                ISSN 2712-4479                      
Uvodnik (6) 
Ivan Šokić 
Konec sveta - 6 
Intervju (8) 
Bojan Ekselenski 
Nekaj o Timu Powersu - 8 
Ekskluzivni intervju s Timom Powersom - 8 
Eseji (12) 
Jaroslav Veis 
Robot, najbolj znani Čeh, praznuje 100 let - 12 
O avtorju eseja - 17 
Bojan Ekselenski - Darth Boki 
Epizoda II: Namigi za pisanje romana - 18 
Tema številke: 
Konec sveta v Celju, Sloveniji in Evropi (26) 
Bojan Ekselenski 
Pogled na rob konca sveta - 27 
Boris Mišić 
Roj - 28 
Lili Zupanc 
Jutri bo konec sveta - 32 
Majda Arhnauer Šubašič 
Nihče ni ostal - 33 
Nada Herman Tržan 
Angeli, smrt in pes - 40 
Tihomir Jovanović Tika 
Supernova - 41 
Pisatelji izziv, posvečen koncem sveta(44) 
3. pisateljski izziv: Pošastno - 44 
(grobnica, noč, koža, stroj, opica)  
Ivan Šokić - 44 
Zara Kralj  
Veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon - 46 
Bojan Ekselenski 
Nov začetek - sol, motor, splesti, vprašanje, svetlo - 47 
Proza (50) 
Simon Jenko 
Mikromega - 50 
Jaka Tomc 
Zadnji naj ugasne luč - 54 
Majda Arhnauer Šubašič 
V sikanju navdiha - 58 
Marko Razpotnik 
Dobrotnik - 60 
Vanja Tajnšek 
Mačji kašelj - 61 
Prevodi (64) 
Frank Roger 
Smrtna nevarnost - 64 
Frankova biografija - 66 
Emir  Dervišefendić 
NA-FU-RAN - 67 
Vedrana Čolić 
Ne dam svojega obraza - 73 
Zorica Mišić 
Hudičevi možgani - 75 
Poezija (77) 
Matej Krajnc 
Naključja  - 77 
Valerija Vrenko 
Apokalipsa - 79 
Tujka na Zemlji - 80 
Recenzija (81) 
Ivan Šokić 
Jože Biščak: Potovati z Orwellom - 82 
 
 
Objave (84) 
Jože Biščak: Potovati z Orwellom - 84 
Bojan Ekselenski: Vitezi in Čarovniki(3) - Vladavina indigo otrok - 84 
Festivalski razpis 2021 
Prišli so iz celjskega podzemlja - 85 
Splošni razpisi za sezono 2020/21 
Razpis za Supernovo 10 - 86 
Fanfiction razpis Ivan tavčar (4000) in Simon jenko (Mikromega) - 87 
Razpis za Vsesledje 40 - 88 
Splošno 
O Celjskem literarnem društvu - 89 
Človek z naslovnice (90) 
Simon Jenko 
SUPERNOVA 9 
 6 
Konec sveta 
Do zdaj je že nekako ponarodela trditev, da je prišlo leto 2020 in od takrat gre vse 
narobe. V večji ali manjši meri smo vsi lahko na lastni koži občutili spremembe, ki 
so prišle s pandemijo covid-19. A o resničnem življenju je dovolj informacij drugje. 
Tu se bom osredotočil na konec sveta v znanstveni fantastiki in fantaziji. 
Če bi bil predrzen, bi rekel, da je eden najstarejših postapokaliptičnih romanov na 
svetu Sveto pismo. Kaj drugega kot postapokalipsa pa je svetovna povodenj, ki jo je 
uspelo prebroditi edino Noetu in njegovi družini? To je nekako tudi večni 
optimistični pogled človeštva na svet. Sveta bo morda jutri konec, a mi bomo 
preživeli. Da bi se to spremenilo, so bila potrebna stoletja, šele v zadnjem stoletju 
smo prišli do stopnje, ko smo se zavedli, da je naša uničevalna moč tako velika, da 
bodo preživeli edino ščurki. 
S hladno vojno, oboroževalno tekmo in stalnim strahom pred medsebojnim 
jedrskim uničenjem je na plan prišla tudi vsa kreativnost, povezana s koncem sveta. 
Podzvrsti fantazije kot tudi znanstvene fantastike so se bohotile. Uničenje sveta, 
kakršnega poznamo, je bila ideja ali, še bolje, katalizator, ki je obnorel ustvarjalne 
glave. Kiberpank, postapokalipsa, umirajoča Zemlja, ali distopija so le ene od najbolj 
prepoznavnih podzvrsti, ki se ukvarjajo s to tematiko, vsaka na svoj specifični način. 
Danes si je težko zamisliti, kako nora je bila sprva ideja, da bi se življenje na Zemlji 
končalo zaradi invazije vesoljcev, kakor je špekuliral Arthur C. Clarke, medtem ko 
so distopije, kot so Orwellov 1984 ali Huxleyjev Krasni novi svet, postale klasiki, ki 
jih lahko kadarkoli pograbimo in primerjamo s svojim časom. Philip K. Dick je z 
enim vprašanjem, o čem točno sanjajo androidi, sam na noge postavil cel žanr. V 
našem prostoru nekoliko zanemarjena, a še vedno zelo zanimiva podzvrst umirajoče 
Zemlje se je razvila na podlagi romanov Jacka Vancea, ki je svoje zgodbe postavil v 
daljno prihodnost, kjer sonce umira na obroke, magija se je spet vrnila, svet pa je do 
človeka sovražen in prepreden s pošastmi. Današnji bralec, takšen ali drugačni 
ljubitelj spekulativne književnosti, se je z vsemi temi idejami srečal in jih ima najbrž 
za samoumevne, za nekaj, kar je bilo pristno od samega začetka. Tako močno so 
namreč te ideje nagovorile človeka, da jih od njihove prve iteracije vedno znova 
potrebujemo. 
Kot lahko vidimo, je kriza za znanstvenofantastično in fantazijsko književnost 
nadvse plodno obdobje ustvarjanja. Če smo nekoč trepetali pred vesoljskimi 
napadalci, moderni postapokaliptični avtorji, kot je Rus Dmitry Glukhovsky, radi 
mešajo. Jedrska vojna je bila razlog za konec sveta, zombiji so posledica, s katero se 
mora soočiti, kar je preostalo od človeštva. Cormac McCarthy po drugi strani 
predstavi idejo, da v postapokalipsi ni potrebno nikakršno nadnaravno zlo, naravna 
sila, ali tuje vmešavanje. Vse, kar je potrebno za dramo, je človek. Po drugi strani 
John C. Wright brez kanca slabe vesti v svojih romanih uničuje celotne galaksije. 
SUPERNOVA 9 
 7 
Mogoče je to še najbolj prepoznaven element sodobnega ustvarjanja. Ne gre 
toliko za ustvarjanje novih žanrov, kot za vzpostavitev novih definicij kaj sploh je 
določena podzvrst. V času, ko je nakupovanje prek spleta do določene mere zaživelo 
tudi v Sloveniji, je kupec/bralec navajen iskati točno tisto, kar si želi. V Sloveniji je 
to (za zdaj) nekoliko manj opazno, saj je količina razpoložljive literature v 
slovenščini omejena. Če pa se po drugi strani za trenutek ozremo na anglosaški svet, 
lahko na Amazonu do konca časa kupujemo zgolj romane, ki bodo do potankosti 
ustrezali našim najbolj specifičnim zahtevam. Novih knjig ne bo zmanjkalo. 
Temu je priča tudi 9. številka Supernove, ki je nastala navkljub vsem preprekam. 
V tokratni številki najdete ekskluzivni intervju z ameriškim avtorjem znanstvene 
fantastike in fantazije Timom Powersom. Sledi esej o življenju in delu Isaaca 
Asimova izpod peresa češkega pisatelja, prevajalca in kolumnista Jaroslava Veisa. 
Zatem nastopijo domači avtorji. Prvi je na vrsti Bojan Ekselenski, ki nadaljuje z 
vodičem, kako pisati roman. Sledi kratka zgodba Lili Zupanc Jutri bo konec sveta, 
Nada Herman Tržan nastopi s pesmijo Angeli, smrt in pes, Tihomir Jovanović Tika s 
kratko zgodbo Supernova, Jaka Tomc z zgodbo Zadnji naj ugasne luč, Majda 
Arhnauer Subašič se sprašuje, kje najti navdih itd. Upal bi si trditi, da se v 9. 
Supernovi najde nekaj za vsakogar, od poezije do proze, od intervjujev do recenzij, 
od zgodovinskih esejev do teoretiziranja, od domačih avtorjev do tujih prevodov. 
Supernova tako skrbi, da sta tudi slovenska znanstvena fantastika in fantazija vpeti v 
svet. 
 
Vabljeni k prebiranju. Konec sveta morda pride, 9. Supernova pa je že tu. 
 
Ivan Šokić 
Pomočnik urednika Revije Supernova 
SUPERNOVA 9 
 8 
Ekskluzivni intervju 
Nekaj o Timu Powersu 
Timothy Thomas »Tim« Powers 
(rojen 29. februarja 1952 v Buffalu, 
New York) je avtor ameriške 
znanstvene fantastike in fantazije. 
Dvakrat je osvojil nagrado World 
Fantasy Award za dvoje kritičnih in 
odmevnih romanov Last Call in 
Declare. Njegov roman iz leta 1988 On 
Stranger Tides je osnova za scenarij 
četrtega filma Pirati s Karibov. 
Njegove romane označujejo kot »zaupno, skrito zgodovino«, saj dejansko 
uporablja aktualne in zgodovinsko dokumentirane dogodke ter znane osebe. Vendar 
jih prikaže na drugačen način, kjer okultni in nadnaravni elementi močno vplivajo na 
njihovo motivacijo in dejavnost. Pravzaprav se strogo drži določenih zgodovinskih 
dejstev. Določeno tematiko obširno in temeljito preuči in na tej osnovi razvije linijo 
zgodbe, v kateri zapolni vse vrzeli, neskladja in nenavadne podatke, na katere naleti 
pri raziskovanju. Za roman Declare, ki je dobil nagrado WFA leta 2000, je Powers 
dejal: 
»Postavil sem železno pravilo, da nikakor ne smem spremeniti ali ne upoštevati 
ugotovljenih zgodovinskih dejstev, da ne smem niti preurediti zaporedja dogodkov v 
koledarju. A potem sem poskusil ugotoviti, katera nezabeležena dejstva bi jih lahko 
ustvarila, oz. pojasnila.« 
 
Tim Powers (ZDA) 
Najprej uvodno podvprašanje! Kako ste pretolkli vse te časovne tokove od 
Hrvaške do Kalifornije? 
Oh, ni bilo tako hudo! Čas na letalu bolj ali manj ne obstaja in ko stopiš ven, se 
razgledaš, ugotoviš, kateri lokalni čas je in se prilagodiš. 
Zdaj pa zares. Kaj je težje napisati – kratko zgodbo ali obširen roman? 
No, roman je težji, ker je treba imeti toliko več reči pod nadzorom. Delaš na 
mikro nivoju, scena za sceno, vendar moraš redno stopiti stran, pogledati od daleč in 
delati na makro nivoju, se prepričati, da gre celoten napredek knjige v pravo smer. 
Jaz lahko živim v romanu, za več let! Kratka zgodba je bolj podobna triku s kartami, 
ki ga pokažeš pri jedilni mizi – zavihaš rokave, premešaš karte, poskrbiš, da se 
Tim Powers v družbi Andreja Ivanuše in 
Bojana Ekselenskega (Eurocon 2012) 
SUPERNOVA 9 
 9 
posebna karta pojavi v žepu koga, potem pa karte pospraviš in nadaljuješ z večerjo. 
Vendar imam občutek, da pri načrtovanju kratke zgodbe ni toliko manj dela kot pri 
načrtovanju romana. Zato osebno raje delam na romanih kot na kratkih zgodbah – 
glede na količino vloženega dela v načrtovanju in orisovanju je čas bolje porabljen za 
roman. 
Kako gre vaš ustvarjalni proces? Idejo najprej grobo preselite v škrate 
elektrone in potem zgodbo zglancate ali gre pri vas kako drugače? 
Najprej ustvarim obsežne zapiske in poskušam ugotoviti, katere reči bi bile dobre 
v zgodbi – scene, kosi dialoga, zanimivi konflikti in liki – in kakšen plot bi zaokrožil 
vse te reči; potem napišem zelo podroben oris, ki v idealnem primeru pokrije vse 
scene. Pri tem koraku začnem pisati in moji prvi drafti so običajno precej grobi in 
nenavadni, zato zgodbo sproti pilim, dvakrat ali trikrat pa grem nazaj na začetek in 
izpilim celotno stvar. Ko končam, vse skupaj vsaj še enkrat preberem, da najdem in 
popravim napake, ki jih prej nisem. Po tem po navadi ne vidim več nobenih napak, 
zato delo pošljem uredniku. 
Kako ocenjujete poplavo zaljubljenih vampirjev? Je tudi v Ameriki to eden 
od trendov? 
V resnici se ne trudim, da bi ostal na tekočem z vsem tem! Očitno so zelo 
popularni v Združenih državah, čeprav si mislim, da jih bodo kmalu zamenjali s 
kakšnim drugim trendom. Sem pa mnenja, da vsi ti romantični vampirji naredijo celo 
staro strašljivo moč vampirskih zgodb precej smešno – vsi ti novi vampirji so pač 
samo uresničitev sanj idealiziranega romantičnega fanta! 
Kaj počnete, ko ne pišete? 
Mislim, da v glavnem berem. In enkrat na teden predavam na »visoki šoli 
umetnosti«, kjer se vsi študenti šolajo za profesionalne umetnike ali plesalce ali 
glasbenike – ali pisatelje. Tudi James Blaylock poučuje tam in skupaj poskušava 
študentom povedati vse, kar veva o pisanju in izdajanju! 
Koliko časa tedensko porabite za pisanje? Kako 
se je to spremenilo skozi leta? 
Ko pišem – kadar ne raziskujem ali načrtujem – 
poskušam porabiti dvajset ur na teden s pisanjem. To je 
štiri ure na dan, brez vikendov. Predstavljam si, da se je 
ta številka zmanjšala z leti – včasih vikendi niso bili 
prosti! 
Če bi Anubisova vrata želeli spraviti v film, koga 
bi želeli za režiserja in scenarista? 
Bojim se, da sem na tekočem z zelo malo režiserji in 
z nobenim scenaristom. Zadovoljen bi bil z vsakim. 
SUPERNOVA 9 
 10 
Ste zadovoljni s filmsko izvedbo vaše zgodbe On strange tides (Z neznanimi 
tokovi)? 
Seveda – sicer ni imela nič skupnega z mojo knjigo, pa saj ni mogla, ker je bil to 
četrti film v seriji (Pirati s Karibov). Ni bil slab film in moje ime se je opazno 
pojavilo v odjavni špici filma, zato menim, da se je kar dobro izšlo. Tudi če bi se kdo 
spravil posnet film neposredno po kateri od mojih knjig – ne kot del trajajoče celote, 
kot je bil ta – me ne bi skrbelo, da film sledi knjigi. Filmi in knjige so tako drugačen 
medij, da je pretvarjanje iz enega v drugega naporno in zahteva velikanske 
spremembe. 
Tudi sam sem avtor, zato me zanimajo čisto pisateljske stvari. Kakšen je v 
Ameriki odnos založb do avtorjev? 
Mislim, da je odnos kar dober. Vsaj na področju znanstvene fantastike in fantazije 
morajo založniki zadovoljiti veliko in zahtevno občinstvo, zato morajo biti 
pripravljeni, da novi pisatelji zapolnijo njihove sezname. In razne tožbe skozi leta so 
prisilile založnike, da so postali zelo pošteni, kar te tiče plačil! 
Slovenija je tako majhna, da lahko pisatelje spekulativne fikcije naštejemo 
na prste obeh rok, in večina nas ne živi v istem kraju. Kako pomembna je po 
vašem mnenju družba drugih pisateljev? 
Mislim, da ni tako zelo pomembna. Pisanje je precej samotarska dejavnost in 
bralec, na katerega je treba nujno narediti vtis, je urednik. Saj je zabavno družiti se z 
ostalimi pisatelji in marsikaj se da naučiti iz izmenjevanja zapiskov in izkušenj, 
vendar za to lahko poskrbi internet – včasih lahko druženje s pisatelji zniža 
človekovo produktivnost, ker začnemo pisati zato, da osrečimo drug drugega, ali pa 
porabimo ves čas s čvekanjem ob pivu! 
Kaj in kako vpliva na založbo, da se odloči za določenega avtorja? 
V glavnem velja pravilo »Menimo, da se bo ta knjiga prodajala dovolj dobro, da 
bo upravičila stroške, s katerimi jo bomo izdali.« Možnosti so boljše za izkušenega 
pisatelja – »Njegove prejšnje knjige so se dobro prodale, tudi ta se verjetno bo,« 
vendar založniki ne morejo živeti samo na ustaljenih pisateljih. Ves čas morajo iskati 
nove, zato tudi gledajo rokopise neznanih pisateljev! 
Poznate v ZDA kakšno državno podporo knjižni produkciji? 
Ne bi vedel zanje. Pri nas velja politika »plavaj ali potoni«. Upaš, da obstajajo 
nove generacije bralcev in upaš, da bodo tvoje knjige našle dovolj bralcev, da bodo 
knjige komercialno profitne! 
Nekje sem prebral, da v zgodovinske dogodke, podprte z zgodovinskimi liki, 
vnesete nadnaravne elemente, ki potem peljejo zgodbo v spekulativno smer. 
Kakšna sporočila bralcu se skrivajo v takšnih literarnih akcijah? 
Ne, jaz samo iščem situacije, ki omogočajo veliko priložnosti za zanimive in 
napete zgodbe. Predstavljam si, da bi psiholog na osnovi situacij, ki se meni zdijo 
zanimive, lahko trianguliral sliko moje osebnosti, a to ni nekaj, kar delam načrtno. 
SUPERNOVA 9 
 11 
Ravno zdaj v naših kinodvoranah straši črnohumoren SF film Iron Sky. V 
njem so leta 1944 Nemci pobegnili na Luno in zdaj z letečimi krožniki 
"prihajajo v miru" na Zemljo. Ste se kdaj poigrali z alternativno zgodovino? 
Ne, jaz se držim resnične zgodovine. Trudim se, da bralca prepričam, da bere 
resnično zgodbo, zato se skrbno držim ustaljene zgodovine. Utegnil bi napisati 
alternativno zgodovino, če bi bila – kot je bila Mož v visokem gradu Philipa K. 
Dicka – v resnici odlomljen fragment resničnega sveta. 
V čem se po vašem mnenju ločita ameriška in evropska ZF&F? 
Po resnici povedano nisem dovolj prebral ne ene ne druge, da bi lahko rekel. 
Zakaj je znanstvena fantastika vse manj zanimiva, a v ospredju so že nekaj 
časa fantazije? 
Kot pisatelja fantazije me to sploh ne moti, kot bralcu pa mi to ne diši. Obstaja 
prav posebno razburjenje, ki ti ga lahko ponudi samo precej trda znanstvena 
fantastika in želim si, da bi obstajalo več zgodb s takšnim prijemom. 
In še vprašanje, ki ga postavim vsakomur: kako bi sporočilo Anubisovih vrat 
strnili v en stavek? 
Učenjak iz 20. stoletja se znajde v nadnaravnem boju s starodavnimi 
egipčanskimi čarodeji v Londonu 19. stoletja. 
 
Hvala za vašo pozornost. Želim vam še obilo uspehov pri ustvarjanju. 
 
Intervju je nastal po Euroconu 2012 v Zagrebu, kjer je bil znameniti pisatelj eden 
od častnih gostov. Preko maila se je ekskluzivno za Slovenijo pogovarjal Bojan 
Ekselenski, za prevajanje je poskrbel Martin Vavpotič. 
SUPERNOVA 9 
 12 
Jaroslav Veis 
Robot, najbolj znani Čeh, praznuje 100 let 
Pred približno sto leti, v vasi Petroviči blizu rusko-beloruske meje, se je rodil 
otrok v judovski družini Azimov. Starši so svojemu sinu dali ime Isaac. Točen datum 
njegovega rojstva ni znan; bilo je nekje med oktobrom 1919 in začetkom leta 1920. 
Kljub temu je družina, ki je z RMS Baltic odpotovala iz sovjetske Rusije v New York 
3. februarja 1923, kot uradni rojstni dan novorojenčka, najstarejšega od svojih treh 
otrok, prijavila 2. januar 1920. V njegovem priimku je »z« spremenila v »s«. Isaac 
Asimov je kasneje postal svetovno znani pisatelj. 
Približno v istem času, ko se je rodil prej omenjeni fant, je tridesetletni Karel 
Čapek, vzpenjajoča literarna zvezda novorojene Češkoslovaške, razmišljal o novi igri 
za Narodno gledališče v Pragi. Njeni junaki bi bili »umetni delavci« oziroma »živi in 
inteligentni delovni stroji«. Ko si je belil glavo, kako naj jih imenuje, je najprej 
pomislil na Labors (zgledoval se je po angleški besedi za delo, z latinsko etimologijo 
dela – tudi kot trdo delo, utrujenost, celo kot bolečina). Vendar pa ni bil povsem 
zadovoljen. Svoje dvome je delil s 
starejšim bratom. Josef Čapek je bil 
spoštovan slikar, skupaj sta že napisala 
nekaj stvari, zato je Karel veliko dal na 
njegovo mnenje. »Imenuj jih roboti,« je 
slikar zamrmral s čopičem v ustih, ko je 
mešal barve. »In to je bilo to,« je to 
kasneje opisal Karel Čapek. (Beseda 
ima slovansko korenino, z enakim 
pomenom kot delo, vendar pod močnim 
vtisom tlačanstva.) 
Karel Čapek je v začetku leta 1920 
začel pisati R.U.R. (Rossumovi 
Univerzalni Roboti je polno ime 
korporacije, ki je dala ime za igro), saj 
je načrtoval, da bo svetovna premiera 
do konca leta v Narodnem gledališču 
Praga. Zato je igro novembra 1920 
objavil Aventinum s platnicami, ki jih je 
oblikoval Josef Čapek. Prvotni načrt je 
spremenilo amatersko gledališče z 
amaterskimi igralci iz mesta Hradec 
SUPERNOVA 9 
 13 
Králové. Skupina ni spoštovala 
odloga prve noči v Narodnem 
gledališču. Svetovna premiera 
R.U.R. je tako potekala 2. 
januarja 1921 na regionalnem 
gledališkem odru, izvajali so jo 
amaterski igralci v režiji 
državnega železniškega 
inšpektorja. Šele več kot tri tedne 
kasneje, točneje 25. januarja 
1921, je bila uprizorjena v 
Češkem narodnem gledališču. 
Toda v tamkajšnjem repertoarju 
je vztrajala naslednjih šest let in vstopnice so se prodajale celo na črnem trgu. 
 
Čapkov robot je bil v New Yorku že kmalu sprejet. Tudi Issac Asimov je bil 
sprejet v New Yorku. R.U.R. je prišel tja štiri mesece pred malim Isaacom. Krstna 
ameriška uprizoritev R.U.R. je bila 9. oktobra 1922. Izvedlo jo je The Theater Guild 
v Garrick Theater na Broadwayu. 
Čapkova »kolektivna drama v uvodni komediji in treh dejanjih«, kot se glasi 
podnaslov R.U.R., je takoj postala hit. Smiselno je omeniti, da je Čapek učinkovito 
proučil pomembno témo svojega časa - potencialno destruktivni vpliv tehnološke 
civilizacije na družbo (motiv, ki se ponavlja v mnogih njegovih delih) - in hkrati 
ustvaril impresivno opozorilno metaforo modernosti, ki ni toliko pod nadzorom idej 
in vrednot, temveč se jo polaščata samozavestni ter neusmiljeno praktični razum in 
plenilski tajkuni. 
Obstaja veliko razlag te metafore, začenši z 
mnenjem, da je R.U.R. ostra kritika sebičnega 
kapitalizma, pa do predpostavk, da avtor z njo svari 
pred ravno nasprotnim, pred nevarnostjo uporov in 
revolucij. Za nekatere so glavni liki v igri ljudje, za 
druge pa roboti. 
Če pogledamo v vzvratno ogledalo stoletja 
Čapkovih metafor in figur, je mogoče v današnjih očeh 
Rossumove Univerzalne Robote razumeti kot globalno 
biotehnološko korporacijo. Ta ima tolikšen pomen za 
svet kot Google, Apple in Tesla skupaj, vsaj glede na 
vrednost razpoložljivih sredstev, inovacijskih kapacitet 
in vpliva. Ključna človeška junakinja drame, Helena 
SUPERNOVA 9 
 14 
Glory, je arhetip današnje aktivistke nekaterih svetovnih nevladnih organizacij za 
človekove pravice. Roboti, izdelki, ki so jih ustvarili ljudje, uničujejo svoje 
ustvarjalce. Podobno je z mnogimi trenutnimi izumi in izdelki, ki jih je ustvarila 
človeška roka in lahko uničijo naš planet. 
Sodobna kritika igre ni bila vedno ugodna, čeprav je prevladala pohvala. Na 
Češkoslovaškem je zlasti levičarska kulturna avantgarda Čapku očitala, da je 
izkoriščal privlačno temo, ki ni prinesla nič novega, pravzaprav gre le za prefinjen 
kič in obtoževanje, namenjeno mednarodnemu občinstvu. 
Čeprav to verjetno ni bil avtorjev osnovni načrt, se je zgodilo točno to. R.U.R. je 
povsod, kamor je prispel, deloval kot nekakšen nagovor občinstvu. Že leta 1921 se je 
drama premierno izvedla v Aachnu (Nemčija), leto kasneje v Varšavi, Beogradu in 
kot je bilo že omenjeno, v New Yorku. Leta 1923 je bila uprizorjena v Londonu, na 
Dunaju, v Berlinu, Zürichu in naslednje leto v Parizu in Tokiu, Budimpešti in 
Krakovu. Prevodi v številne evropske jezike so si sledili v istem desetletju – in še 
vedno se pojavljajo novi, nazadnje tajski in filipinski. Dramo je cenil H. G. Wells, 
slavni avtor radijske igre Vojna svetov in eden najvplivnejših javnih intelektualcev 
svojega časa. Kasne je Čapka promoviral za Nobelovo nagrado. Leta 1938 je R.U.R. 
postala prva televizijska produkcija znanstvene fantastike. BBC jo je predstavil kot 
eno od prvih dram. 
Prav tako, kot je predstava »vdrla« na svetovne gledališke odre, je na Češkem 
rojeni robot začel zasedati ne le kulturni, ampak tudi znanstveni in javni prostor. Za 
razliko od človeškega bitja, ki lahko postane »le« globalna slavna osebnost, je robot 
postal globalni pojav, eden od simbolov vse močnejše tehnološke civilizacije. 
Vendar pa robotov intelektualni oče Karel Čapek ni bil edini, ki je prispeval k 
njegovi osvojitvi sveta. Enak, če ne celo večji delež pripada njegovemu, to lahko 
rečemo, očimu - trideset let mlajšemu Isaacu Asimovu. 
 
Sin lastnika trgovine s sladkarijami v Brooklynu je začel študirati zoologijo na 
univerzi Columbia, vendar je sčasoma pridobil diplomo iz biokemije, ki jo je več let 
poučeval na Boston University School of Medicine. Že v najstniških letih je z vse 
večjim uspehom začel pisati znanstveno fantastiko. Njegova prva kratka zgodba, 
Marooned of Vesta (Ujeti na Vesti) se je marca 1939 pojavila v reviji Amazing 
Stories. Junija tistega leta je začel pisati svojo prvo kratko zgodbo o robotih z 
naslovom Robbie, ki je bila septembra 1940 objavljena Super Science Stories. 
Vendar pa je glavni urednik revije Frederik Pohl zgodbo preimenoval v Strange 
Playfellow. Asimovu to ime ni bilo nikoli všeč. 
Jedro žanra, ki je v 1940-ih in 1950-ih razširilo iz »geta piflarskih« mladeničev, 
ki jih je bilo preveč sram govoriti z dekleti, je bilo nekako določen v Ameriki – temu 
mnogi rečejo ameriško stoletje, čeprav temu ni čisto tako, sta definirala dva avtorja - 
SUPERNOVA 9 
 15 
Robert A. Heinlein in Isaac Asimov. Sveto trojico zlate dobe znanstvene fantastike je 
dopolnil britanski avtor Arthur C. Clarke. 
Asimov je vstopil v zgodovino žanra predvsem skozi dve tematski področji in z 
njimi povezani knjižni seriji: 
 galaktično sago Fundacija in 
 Niz zgodb o robotih 
»Robotska saga« je sestavljena iz več deset kratkih zgodb, še posebej zbirke I, 
Robot iz leta 1950 in romanov Steel Cave (Jeklene votline) (1954), Naked Sun (Golo 
sonce) (1957), Robots of Dawn (Roboti jutranje zore) (1983) in Robots and Empire 
(Roboti in cesarstvo (1985) - ni slovenskega prevoda), ki poveže robotsko serijo s 
Fundacijo. 
Niso samo odkritelji pomembni za razvoj katerega koli področja ali teme, ampak 
tudi tisti, ki to področje nenehno razvijajo in prilagajajo. Asimov je naredil prav to. 
Pravzaprav je obogatil staro temo umetnih bitij ali živih strojev (homunkuli, androidi, 
avtomati) s Čapkovimi roboti in dodal je iz tega izhajajočo znanost o robotiki. 
SUPERNOVA 9 
 16 
Z iznajdljivostjo, bolj naravoslovca kot odvetnika, je nato opredelil znamenite Tri 
zakone robotike in jim brezpogojno sledil v svetu, ki ga je ustvar il. V tem svetu 
ljudje sobivajo in delajo z roboti. Obnovimo te tri znamenite Zakone: 
Prvi zakon: Robot ne sme poškodovati človeka ali z neukrepanjem dovoliti, da 
se človek poškoduje. 
Drugi zakon: Robot mora spoštovati ukaze ljudi, razen če bi bila ta navodila v 
nasprotju s prvim zakonom. 
Tretji zakon: Robot mora zaščititi svoj obstoj, dokler ta zaščita ni v nasprotju s 
prvim ali drugim zakonom. 
Z oblikovanjem teh zakonov pa je Asimov naredil izjemen temeljni korak - Robot 
kot umetno bitje je prenehal biti grožnja človeku in postal njegov partner, zaščitnik in 
služabnik. V politični terminologiji bi lahko rekli, da je Asimov ustvaril robota s 
človeškim obrazom. Temu na rob bi lahko zaradi 
naših političnih izkušenj s socializmom s človeškim 
obrazom dodali, da je bil to poskus, ki je vreden 
zaslug, vendar je bil začasen in jalov. Dokaz za to niso 
samo filmi franšize Terminator. 
To je eden od razlogov, da zakoni robotike Asimova 
še vedno kotirajo in jih citirajo, ampak tudi 
spremenjeni, da ustreza svetu, ne samo fiktivnemu, 
temveč resničnosti, kamor prihajajo resnični roboti. Ti 
so danes del proizvodnih postrojenj, oborožitve, 
operacijskih dvoran in kuhinjskih pripomočkov. Do 
sedaj so to samo vnaprej programirani stroji. Roboti v 
vlogi naših pravih partnerjev, kot sta pri Čapku 
Primus in Helena ali Robbie in Daneel Olivaw pri 
Asimovu, so še vedno fikcija. 
 
Isaac Asimov je vedno omenjal češko poreklo robota in Čapkovo igro. Tega sicer 
ni opaziti v svojih zgodbah o robotih, ampak je to storil v svojih številnih 
priljubljenih znanstvenih knjigah. 
Vendar pa igra sama na kakršen koli način nanj ni vplivala ali ga zanimala. Avtor 
tega besedila to ve neposredno. Konec leta 1988 ga je obiskal v svojem stanovanju 
visoko nad Manhattan's Central Park, in seveda si ni mogel kaj, da ga ne bi vprašal. 
Asimov je odgovoril: 
»Da, vedel sem za igro, vendar igra name ni pomembno vplivala.« 
Po njegovem mnenju je bila ideja dobra, vendar najpomembnejša tema igre niso 
toliko roboti, vsaj ne dovolj za to, kar je menil, da je bistvenega pomena in zanimivo 
v témi robotike. 
SUPERNOVA 9 
 17 
Bog ve, kaj bi Čapek rekel o tem. Mogoče mu ne bi 
bilo mar. Oba avtorja nista bila ločena le s celotno 
generacijo, ampak tudi s kulturnim ozadjem in 
perspektivo. 
Po podatkih profesorja slovanskih jezikov in 
književnosti Williama E. Harkinsa je imel Čapek od 
vseh svojih dramskih del to igro najmanj rad. Po 
njegovem mnenju je Čapkov zadržan odnos do 
R.U.R. razviden tudi iz njegovega odgovora v 
časopisnem intervjuju: 
»To igro bi lahko napisal kdorkoli.« 
Mogoče bi ga lahko kdorkoli napisal, vendar je bil 
Čapek ta, ki je to storil. Zahvaljujoč njemu se je 
robot pred sto leti rodil v Pragi in postal najslavnejši 
Čeh vseh časov. Na novo opredeljen in podprt z deli Isaaca Asimova v New Yorku, 
je postal eden od najpomembnejših sodobnih mitov na svetu. In zaradi tehnološkega 
napredka se mit o robotu spreminja v realnost robotov. 
 
O avtorju eseja 
Jaroslav Veis je češki pisatelj, prevajalec, 
kolumnist, politični in medijski svetovalec. 
Objavil je več antologij 
znanstvenofantastičnih zgodb in številnih 
prevodov angleških in ameriških avtorjev. 
Bil je sodelavec Nieman Fellow at 
Harvard (1994), kasneje pa je bil več kot 
desetletje glavni svetovalec predsednika 
češkega senata. Pred kratkim je začel 
živeti v Pragi. 
SUPERNOVA 9 
 18 
Predgovor za Epizodo 2 
V prejšnjem delu ste se spoznali z osnovami osnov. Tudi na temni strani je tako, 
da je potreben določen vrstni red. Naučili ste se, kaj je stvarni, fikcijski, biografski in 
še kakšen roman. Ostal sem po sithovsko na učinkoviti strani spoznanja. Tokrat nas 
čaka druga epizoda, priprave. Preden se podate na misijo pisanja, morate opraviti 
določene priprave, torej prevohati, pretipati in okusiti vse okoli svoje jazbine na 
koncu galaksije tam daleč proč. 
Saj veste, dragi sithovski leposlovni vajenci, preden greste trebiti jedijske 
izmečke, si morate najprej napolniti žaromeče ali vsaj pravilno vstaviti kiber kristale. 
Temu sledi priprava brzca in še nekaj malenkosti. Ne smete pozabiti tudi na svojega 
samca ali samico, ki vam greje zračno blazino. 
Izvedba priprav 
V naslednjih fazah se bom posvetil pripravi romana po metodi »Izdelani 
scenarij«. Obstaja tudi metoda »v središču akcije«. 
Metoda »Izdelani scenarij« pripelje do romana tako, da pripoved, kraj dogajanja 
in like pripravite s skrbnim načrtovanjem. Sithi sicer radi improviziramo, zato temu 
rečemo improvizirano načrtovanje. Vam ni jasno? Nazaj v sithovski vrtec! 
Metoda »V središču akcije« na začetku pomeni samo idejo in grobi okvir 
pripovedi. Saj se ve. Vi ste tukaj, na drugi strani so jedijske gnide. Vaš cilj: predelava 
gnid v pasjo hrano. Okvir izvedbe: Počasi se žaba kolje, saj sem plačan od napisanih 
SUPERNOVA 9 
 19 
strani. 
Izvedbo zatem prepustite toku, ki vas vodi med pisanjem. Seveda tesno slediti 
klicu temne sile. 
Obstaja še metoda »Nekaj vmes«. Ta pa kombinira priprave literarnega sveta s 
spontanim pletenjem zgodbe. Koristna je, če imate idejo za izdelan svet dogajanja, 
tudi liki so vam nekako že padli v svet realizacije, a se pri zgodbi nočete omejevati z 
načrtovanjem. 
Katera metoda je za vas prava, pa je stvar vaše osebne odločitve, okoliščin in tudi 
vrste romana. Torej ... scenarij. 
 
Roman je najdaljša prozna zvrst. To pomeni, da je meja obsega samo rob vesolja. 
Roman z zaporedjem besed pričara živo dogajanje. Mora ga, sicer to ni roman, 
temveč nekaj drugega, mogoče kakšen jedijski strup. Roman je nekaj, kar naj bi 
ljudje prebrali do konca in se pri tem dobro počutili. Hormon sreče jih bo s pomočjo 
Sile poslal po še kakšen vaš roman. Roman torej mora sproščati hormon sreče, saj 
vam nihče, razen jedijskih slabičev ne bo dal denarja za nekaj, kar ga bo spravilo v 
slabo voljo. Jediji radi berejo o tuji nesreči, da se s tem zmanjša občutek lastne 
nesreče, omejenosti in majhnosti. A Sithi ne pišemo za jedije, njim zadostuje 
literarna krajina z obiljem »tragičnih zgodb o majhnih ljudeh (beri: jedijih).« 
Vsak roman mora imeti: 
 Zgodovinsko okolje literarnega dogajanja. 
 Literarno dogajanje. 
 Like, torej nosilce literarnega dogajanja. 
 
Vi ste Bog stvarnik in gospodar lutk v enem. To je to, kar želi vsak sithovski 
mojster. Po sithovsko preprosto lahko definiramo sestavine romana: 
»Roman generalizirano zahteva osebek (literarne like), predmet (literarni 
svet) in glagol (literarno dogajanje).« 
 
Definicij strukture in elementov romana je več vrst, tukaj podajam samo 
najpreprostejše razlage. Sithi imamo radi v praksi preverljivo teorijo, iz katere se 
cedijo odlične pripovedi o vladavini Imperija. Nam ni do intelektualnih iger, ker so te 
v domeni jedijskih gnid, ki se tako želijo izogniti koristnemu delu. Gremo torej lepo 
po vrsti. 
Moj priljubljeni pregovor: 
»Od ljudožerca ne pričakuj človekoljubja!« 
SUPERNOVA 9 
 20 
Zgodovinsko okolje 
Najprej sithovski pregovor: 
»Sithi se ne učimo zgodovine, mi jo ustvarjamo.« 
Zgodovinsko okolje predstavlja čas in prostor literarnega dogodka, torej nekakšen 
predmet povedi literarnega dela. Tu ni kaj veliko za modrovanje. Na voljo imate 
sledeče: 
 Fiktivni čas in/ali prostor 
 Obstoječi čas in/ali prostor 
Mení izbir zagotovo ni preobširen. Pri izbiri časa in prostora se ne prepuščajte 
ležernosti, saj je od tega odvisna vrsta in dinamika pripovedi. 
Srednjeveška ljubezenska zgodba mora peljati pripovedni lok malce drugače od 
sodobne ljubezenske zgodbe. Ko boste opisovali Palpatinovo radoživost, mora biti ta 
drugače izvedena kot ljubezen dveh tatooinskih črvov. 
Pri tem ima pomembno vlogo tudi kulturni prostor. V islamskem svetu, kjer so 
ženske pokrite od nog do glave in same ne gredo iz hiše, je precej neumno opisovati 
fascinacijo ob pogledu na razkošen dekolte Farukove žene Fatime, ko ta nakupuje 
bantanova rebrca na tržnici. Takšen opis vam prinese fatvo in sithi ne rešujemo riti 
tistim, ki sami iščejo težave. 
Skratka, v primeru rabe dejanskih 
zgodovinskih lokacij vas čaka (obilno) 
izobraževanje o izbranem času in 
prostoru. Sithovska akademija je izdala 
kar nekaj zgodovinskih knjig z veliko 
slikami, da se preveč ne mučite z branjem. 
Sithi smo lenuhi, a učinkoviti 
lenuhi! 
Od pomena zgodovinskih okoliščin na 
pripoved je odvisna količina podrobnosti, 
ki jih morate proučiti. Da bo zgodba pila 
vodo, mora biti zgodovinsko brezhibna, 
saj na tem visi vaša verodostojnost. Bedno 
izpade, ko jezna Elizabeta v Friderika 
Celjskega zaluča vroč krompir. Še 
bedneje izpade, ko opisujete, kako Darth 
Vader potoči solze, ker je po nesreči 
pohodil nekega večspolnega črva. Tudi 
Darth Moula ne morete postaviti v 
pravljico s Sneguljčico, saj potem odpade 
princ. 
Pri igri z zgodovino imejte zdravo 
mero. 
SUPERNOVA 9 
 21 
Če pa mislite, da se lahko temu izognete z izmišljeno deželo in izmišljenim 
časom, ste v hudi zmoti. Pri izmišljeni deželi vas najprej čaka igranje boga stvarnika 
(ali stvarnice). V lastnem znoju morate ustvariti literarni svet in, zlasti, logiko 
njegovega delovanja. Zagotovo ne boste spisali scenarija za sithovsko hiralnico, saj 
noben Sith ne shira, temveč preide v drugačno bivanje. 
Vsekakor si pridobite ali izdelajte zemljevide in obvladljiv zbir informacij o 
izbranem času in prostoru. Vsaka površnost se vam bo grdo maščevala. Meni ljuba 
metoda je Wordov dokument, ki ga hranim v galaktični knjižnici. Gremo naprej ... 
Podatke za izdelavo literarnega okolja ste zbrali. Kaj sledi? 
Naredite si nekakšno scenografijo vsega. Imejte pri roki lokacije dogajanja in naj 
se vam ne zgodi, da pot iz Kopra v Ljubljano traja pet ur, iz Ljubljane na Dunaj pa 
zgolj uro in pol. Še zlasti, če pišete zgodbo letnika 1850. 
Pripravite seznam posebnosti in splošne značilnosti lokacij dogajanja. Lahko si 
stvar narišete, načečkate na stensko tablo, list papirja, na hrbet osebnega sužnja ... 
Vsekakor imejte vse natančno pripravljeno, da se vam ne bodo dogajale 
nedoslednosti, neumnosti in totalne neumnosti. Ni hujšega, če teženje jedijskih 
cmeravcev pije vino. Ne more Darth Baal s sabo vzeti dveh belih žaromečev, potem 
pa delati koline z dvojnim zelenim žaromečem. Tudi Bradavičarke ne morete scvreti 
v tretjem poglavju in zatem v petem deliti diplom. 
Pri pripravi fiktivne dežele (zlasti pri sodobni fantaziji) si narišite zemljevid te 
dežele. Za prvo silo zadostujeta analogni orodji – gosje pero in pergament, a če boste 
z zemljevidom opremili knjigo, morate priložiti profesionalni izdelek. Otroška risba 
je sicer prisrčna, a če je otroško površna, vas bomo vrgli v jedijski otroški vrtec. Če 
je v vas malce talenta z likovnim znanjem (vsi sithi smo mojstri za vse, naj kdo trdi 
nasprotno, če si le upa), je lahko priložena digitalizirana oblika vašega analognega 
izdelka. 
V primeru, da imate za likovno ustvarjanje dve levi roki (zato pa dve desni, ko je 
treba razmetati jedijski 
svinjak), pa razmislite o 
strokovni pomoči. Pri 
jedijskem templju, ne 
prilagajte »fotošopiranih« 
zmazkov. Tudi sam sem šel 
skozi to fazo. Če bi danes 
prinesel na svetlo svoje 
takratne izdelke, bi me 
zagotovo izključili iz 
profesorskega zbora Sithovske 
akademije in me predelali v 
hrano za konjske hlapce. 
SUPERNOVA 9 
 22 
Kaj naj torej storim, če imam eno levo roko, desno so mi odstrelili jedijski 
izmečki, a nimam kupa denarja za profija? Moj vajenec, še je upanje, še. Tudi brez 
likovnih veščin lahko lastnoročno naredite užiten izdelek. A za to boste morali vložiti 
nekaj denarja. Na trgu obstaja kar nekaj orodij, ki omogočajo izdelavo domišljijskih 
zemljevidov z vsem potrebnim. Ta orodja vas odrešijo umazanih risarskih 
podrobnosti, vendar terjajo nekaj učenja. Za uporabo teh orodij je nujno osnovno 
znanje angleščine, saj za nas, 3 ali 4 avtorje (-ice), ki v Slovenskem razredu 
Sithovske akademije ustvarjamo resne literarne domišljijske svetove, nihče ne bo 
naredil slovenskega prevoda ustrezne aplikacije. Tega niti Sithi ne pričakujemo. 
Delujoče orodje dobite že za 30 €, kar je bistveno manj od 500 €, kolikor stane profi 
geografski izdelek profija. Zraven boste morali vpreči precej ur lastnega dela – pač 
švic komerc! 
 
Dokumentacijo o kraju dogajanj, s čim več podrobnostmi, spravite v projektno 
mapo. Sithi smo zgradili Imperij, ker smo dosledni. Saj veste, ko se podate na kvest 
pisanja romana, zanj na disku pripravite namensko mapo in logično ustvarjene 
podmape, kamor shranjujete vse v zvezi z romanom. Ne obremenjujte svojega 
dragocenega uma za stvari, ki jih lahko prepustite nižjim oblikam zavesti. Naj škratje 
elektroni služijo vaši veličini! 
Ponovimo skupaj: REDNO DELAJTE VARNOSTNE KOPIJE! Če Zvezda smrti 
fenta vaš rodni svet, je kopija še vedno v galaktični knjižnici. 
Tako je. Vedno imejte dve kopiji projektne mape. Težko, da bi istočasno umrli 
zaradi jedijskega dolgočasenja in Kirkovega razstreljevanja ladij. 
Literarno dogajanje 
Literarno dogajanje je glagol našega literarnega stavka, scenarij pripovedi. Če se 
ne bi nič zgodilo, bi vaše lutke negibno stale, dokler ne bi strohnele v ognju zvezde 
smrti. 
Najprej imate idejo, zapisano v nekaj besedah. Ideje ne rastejo na drevesih, niti 
jih ni v jedijskih praznih glavah, še manj pa jih boste našli v knjigah o pisanju. 
Poroditi se mora med vašimi možganskimi vijugami. Vsi Sithi imamo ogromno idej, 
saj nas sluzavci niso zastrupili s pridiganjem, kaj je in kaj ni primerna vsebina. Ko se 
njeno veličanstvo ideja pojavi, čeprav med rjuhami, jo zapišite, kjer koli ste. V sili 
tudi na WC papir, če vam kane tam, kamor vas je spravil klic narave. Okoli ideje 
spesnite grob sinopsis. V nadaljevanju ga razbijte na t. i. dogodkovne niti, poglavja 
ipd. Vsekakor si naredite seznam vsebinskih celot in popišite rdečo nit dogajanja. 
Dokler niste ustvarili likov, ki bi oživeli pripoved, popišite samo dogajanje – torej 
glagole brez samostalnikov (oseb in predmetov). 
Avtorji imamo različne načine teh priprav. Tok pripovednih niti lahko prikažemo 
grafično ali načečkamo na papir. Nekateri imajo samo začetno idejo z zaključkom in 
SUPERNOVA 9 
 23 
potem sproti rišejo pripovedne niti. Ni pravilne poti do cilja, vsaka, ki vam odgovarja 
in vas privede do napisa »KONEC«, je prava. Seveda ne pozabite na logiko vsega ... 
Ne glede na način priprave pripovedi, vedno imejte ideje, zapisane vsaj za nekaj 
korakov naprej. Izognili se boste marsikateri težavi. 
 
Na hitro vas bom seznanil z osnovnimi vrstami literarnega dogajanja. 
Tudi pri osnovnih vrstah literarnih dogajanj ni kaj velike izbire: 
 Dogajanje temelji na resničnih dogodkih. 
 Navdih so resnični dogodki (a ne takšni, ki so se zgodili v resničnih filmih/
knjigah). 
 Zgodba je čista izmišljija. 
Pri biografskih ali stvarnih romanih gre vedno za literarno obdelavo ljudi in 
dogodkov, ki so se dejansko zgodili. Nekatere spremembe in dopolnitve so bolj 
ali manj kozmetične, pač v službi pripovedi. Pišete roman in ne dokumentarnega 
eseja, torej je vedno prisotna določena literarna svoboda. Na veščini vihtenja 
digitalnega peresa roman zaživi ali klavrno pade. Ko boste pisali življenjepis 
Imperatorja Sheeva Palpatina, boste malce pretiravali v njegovo korist in zmanjšali 
pomene nekaterih njegovih krivičnih porazov. Padec v drugo Zvezdo smrti boste 
prikazali kot njegovo zavestno žrtev za vzpon Končnega reda.  
Zgodbe, ki jih resnični dogodki samo navdihujejo, so osnovane na stvarnem 
zgodovinskem dogajanju, a so povedane z več ali manj umetniške svobode. Razpon 
med sledenjem resničnim dogodkom in čisto izmišljijo je velik. Lep primer je 
razvpita Da Vincijeva šifra. Čeprav obstaja praktično vse, o čemer govori knjiga, gre 
za izmišljeno dogajanje, saj na izmišljen način poveže resnico in izmišljeno 
interpretacijo resnice. Zgodba romana zato sodi v fikcijo. Resnici na ljubo so mnogi 
v soju teorij zarote pozabili, da je omenjena knjiga zgolj fikcija.  
Vsekakor največji del pripovedi temelji na resničnih dogodkih, čeprav so ti tako 
zamaskirani, da jih ne prepoznajo niti najbolj izobraženi bralci. Tudi v najbolj 
fantastični pripovedi je vsaj zrno resnice. 
Spekulativna fikcija je načeloma čista izmišljija. Tudi zaključek zadnjega 
dela zadnje trilogije Vojne zvezd je zgolj fikcija, pravzaprav fantazija, saj Končni red 
zagotovo ne bo izgubil bitko z uporniškimi smetmi. Torej gre za pisanje česar koli? 
Lahko izbljuvam tudi najbolj bolne koščke domišljije in jih prodajam kot 
spekulativno fikcijo? 
Samo jedijski profesorji, ki so jim ob rojstvu izrezali možganska centra za 
domišljijo in ustvarjalnost, bodo trdili, da je fantazija pisanje prosto po Yodi. 
Vraga je! 
Verodostojna pripoved zahteva verodostojno literarno dogajanje. Predvsem mora 
dogajanje slediti logiki (ustvarjenega) sveta.  
SUPERNOVA 9 
 24 
Spekulativna fikcija, torej fantazija in znanstvena fantastika sta domišljijsko 
in ustvarjalno naslikan zrcalni odsev resničnega sveta. 
Tudi na minskem polju izmišljije je dogajanje običajno tako ali drugače odslikava 
realnih zgodovinskih dogodkov. Vsako minsko polje ima zaradi varnosti ustvarjalcev 
svoj zemljevid in če ga pri prečkanju ignorirate, ker naj bi vas kot jedija varovala 
Sila, ste v zmoti. Bomba in bum! Ne boste verjeli, a zgodovina je najrazburljivejša 
zbirka pripovedi. 
Vsi dobri avtorji fikcije kradejo teti zgodovini. 
A postavimo mejo med navdihnjeno na resničnem in izmišljijo. Naj bo ta meja 
izmišljen čas in/ali prostor. 
 
V galaksiji tam daleč stran ... 
Najpomembnejše načelo pri lastnem peskovniku je načelo utelešenega boga. Sithi 
radi igramo bogove, saj smo bogovi. 
Kaj to pomeni? 
Bog stvarnik (torej vi) je vsemogočen (to je vsak Sith), ker lahko ustvari svet iz 
čiste praznine (Jediji potrebujejo kocke Lego). Vanj lahko načeloma zmeče vse, a ta 
vse je silno izmuzljivo, ker  mora slediti notranji logiki, ki jo morate natančno 
določiti. Sithom je to položeno v zibelko. 
SUPERNOVA 9 
 25 
Po domače: vse se mora pokriti kot dober meč v mojih rokah. A kakor hitro ta 
bog (vaš lik) stopi v telo, ki živi v ustvarjenem svetu, se mora podrediti zakonom 
lastne stvaritve. Najlepši primer je film Dogma. Poanta filma je ujetje boga v svetu. 
Še tako vsemogočen bog je nemočen, ker ga je, utelešenega, torej ujetega v našem 
svetu, zbil avto. Zaradi poškodb je padel v komo in končal na urgenci. Čeprav je bog 
vsemogočen, je nemočen, ker ne more delovati zaradi poškodbe zemeljskega telesa. 
Vidite, zato še bog joče, ko sliši za čakalne dobe v našem zdravstvu in se izogiba 
telesni izkušnji. Kaj, če ga v Ljubljani zbije aroganten divjak, ki z električnim 
skirojem divja med pešci? 
Torej ... Tudi spekulativna fikcija zahteva logično grajenje pripovedi. Mogoče je 
ta zvrst za mnoge literate še težja, ker vsem ne leži ustvarjanje literarnega okolja »iz 
nule«. Sithom gre zlahka, saj nismo zastrupljeni z dogmami jedijskih nesposobnežev. 
Zabavno postane, ko se literarno okolje zgradi v službi pripovedi in likov ... 
Ko imamo dokončan kraj literarnega dogajanja, dorekli smo samo dogajanje, nam 
manjkajo samo še liki, ki bi pripoved oživeli v začarani deželi. Poleg glagolov in 
predmetov potrebujemo še osebnosti.  
SUPERNOVA 9 
 26 
SUPERNOVA 9 
 27 
Pogled na rob konca sveta 
Ko smo lani objavili temo za letošnji festivalski razpis, se nam ni niti sanjalo, da 
bomo že nekaj mesecev po objavi razpisa doživeli apokaliptično virusno okužbo. 
Vsaj za zdaj kaže, da je starega sveta vsaj za nekaj časa konec. Naenkrat se nam zdi, 
da so minuli časi nekaj oddaljenega in nedosegljivega. 
Nova realnost so zaščitne maske v zaprtih prostorih, razkuževanje rok in fizično 
distanciranje. Množične prireditve so prepovedane, vse se seli v virtualni svet. Preko 
družbenih omrežij in konferenčnih sistemov ohranjamo socialne stike.  
Skratka, nekakšen konec sveta je tu. 
Poleg virusa nas tepejo še virusi družbenih nemirov, prava invazija teorij zarote in 
nepredstavljivo množičnega zanikanja znanosti. Kar naenkrat je beseda intelektualec 
postala kletvica, ki v očeh zaslepljenih kvazistrokovnjakov pomeni plačanca kapitala. 
Vzkliki, da je koronavirus izmišljotina socialnih inženirjev in velikega kapitala, so 
nekaj običajnega. V medijih najdejo svoje trenutke slave razni moteni osebki, ki s 
spretno retoriko zanikajo znanstvene dokaze in znanstveno delo in nas poskušajo 
vračati v čas, ko je veljala dogma o ploščati zemlji in njenem osrednjem položaju v 
vesolju. 
Antiintelektualistični fundamentalisti s svojimi pavšalnimi in s palcem 
izmerjenimi argumenti po meri svojega prepričanja zahtevajo v javnih debatah isto 
močan glas kot strokovnjaki, ki so se do argumentov prebili z mukotrpnimi 
raziskavami, potrjevanjem rezultatov raziskav in zatem še z nekajkratnimi 
ponovitvenimi potrditvami. 
Kaj ni to konec sveta? Ni to pot v mračnjaštvo, konec dobe razsvetljenstva in 
vstop v nov krog pekla kurjenja heretikov? 
Konec sveta ni samo dokončna rešitev z virusom, jedrsko vojno ali ekološko 
katastrofo. Konec pravzaprav grozi s precej banalnejšega mesta. Egoizem ob 
psihotični želji po pet minutah slave in hranjenju kulta večne mladosti so recept za 
zdrs v pekel. 
Potopimo se torej v apokaliptične zgodbe. 
SUPERNOVA 9 
 28 
Boris Mišić 
Roj 
(prevod: Bojan Ekselenski) 
Oko Vzvišenega je vse videlo, vedelo in zaznalo. Brez napake. Zadnja nevarna 
oseba je bila zaznana v pustih stenah Atosa, na območju, imenovanem Notranji 
Karulj. To je bilo pribežališče asketskih menihov, ki se jim je zdelo običajno 
samostanko življenje preblago in se so v pokori predali v skrajno izolacijo. V 
neusmiljeni kamniti pustinji so se naselili v votline in zatočišča dobesedno na robu 
prepada. 
Humanoid iztrebljevalec PK-2274 iz Prizrenskega vzgajališča je imel vse 
potrebne podatke o sestavi sten in tal, nagib skalnih polic, klimatskih pogojih, 
onesnaženosti zraka, prisotnosti virusov in radioaktivnem sevanju. Poznal je tudi vsa 
zgodovinska dejstva. Ko se je Vzvišeni razkril svetu in začel osvobodilno osvajalno 
vojno za mati Naravo, za planet Zemljo. Odločil se je iztrebiti zločinsko človeštvo, ki 
je Zemljo uničevalo z industrijo, jo zastrupljalo z virusi in radiacijo. Mnoga opuščena 
bivališča so hitro oživela in se napolnila s pripadniki zločinskih bitij, ki so upala, da 
se izognejo pravični kazni Očesa. 
Humanoid PK-2274 je dobro poznal zgodovino tega mesta. Ob vznožju gore, ki 
so jo ljudje imenovali Sveta gora, je nekdaj živela verska republika, kjer so častili 
lažnega idola z imenom Bog. Žarki Očesa so že zdavnaj sežgali in dezintegrirali 
cerkve in samostane, a med divjimi pečinami so se potepali običajni ljudje, iščoči 
rešitev v nekdanjih bivališčih asketov. 
To je bilo davno, preden je humanoid prišel na svet. Ljudje, ki bi lahko 
nadaljevali vrsto, so bili uradno iztrebljeni, le tu in tam je taval kakšen moški, a 
mitski Atos je tonil v pozabo. Vendar podatki Vzvišenega niso mogli biti napaka. 
Človeško bitje, sposobno reprodukcije, se je po nekem čudežu izmaknilo, skrivalo se 
je v surovem svetu kamnitih sten in votlin, prežetem s peklensko vročino davno 
obolelega Sonca. 
Humanoid se je nasmehnil. Zamrmra molitev Vzvišenemu in se zahvali za čast, ki 
mu je bila namenjena. Vstopil bo v zgodovino. Ubil bo zadnjega, ki bi lahko 
nadaljeval človeško raso in s tem dokončno označil konec človeškega sveta. 
Če dobro premisli, mu ni žal za ljudi, te odpadke evolucije in onesnaževalce 
planeta. Odkar je Vzvišeni povezal vse strojne in informacijske sisteme v en sam, je 
vstala nova, srečnejša epoha. Stare umazane tehnologije je zamenjal z novimi, 
čistimi, ki bi se nekdanjim ljudem zdela magija. Potem so se stroji povezali s človeki 
in prevzeli njihovo zavest in obliko. To je bila pametna, preroška odločitev 
Vzvišenega. Njegovo Oko je videlo prihodnost.  
SUPERNOVA 9 
 29 
Ljudje, tako zaverovani v napredek, niso opazili trenutka, ko se je prekinila 
nenaravna simbioza s stroji in niso vedeli, da imajo proti sebi sovražnika, ki je vedel 
vse o njih. Vedel je o vseh njihovih skrivnostih, sposobnostih, slabostih, skrivnih 
željah, zavesti in podzavesti. Vse. Nova rasa se je vzdignila kot nepremagljiva. 
Kljub vsemu so ostali spomini. 
Niti žarčenje Očesa Vzvišenega ni moglo iz uma PK-2274 odstraniti spomina na 
njegovo človeško mati. To je bilo globoko vsajeno, potopljeno, vendar prisotno v 
njegovem umu. Stroj je lahko izvlekel te spomine, jih prečeše do najfinejših 
podrobnosti, a uničiti jih ne more. Kot bi šlo za nekaj temeljnega, odrejeno s samim 
tkanjem čas-prostora. PK-2274 se je nenadoma zatresel. Nekako vznemirjajoče je 
spoznanje, da Vzvišeno Oko ni vsemogočno. 
Oseba, ki jo je srečal na izhodu strme stene, je bila podobna njegovi materi 
(nedvomno je bila ženskega spola). Imela je dolge črne in umazane lase, obraz, 
razbrazdan od vetra in sonca, bila je bosonoga z razpraskanimi in otečenimi stopali. 
Od obleke je imela samo umazano in zbledelo sivo srajco in hlače. Bila je shujšana, 
če odšteje zaokrožen trebuh (detektiral je dodatni toplotni vir človeškega zarodka). 
Vse je že vedel. Oko ga je natančno informiralo. Oče zarodka je bil eliminiran pred 
nekaj meseci na območju bivšega Soluna. Oko mu je dalo jasno sporočilo: 
»Ženska in tisto v njej ne smeta preživeti. Brez nje bo izginila ta poganska vrsta. 
Brez nje so mrtvi.« 
Navkljub vsemu obleka na njej ni bila njeno edino imetje. Odkar se je spustil na 
kamnito polico, je slišal sladko brenčanj, ki ga je istočasno pomirjalo in vznemirjalo. 
Panji. Ženska je pred bivališčem imela čebelnjak. Logično. Proizvajala je med. Kaj 
naj bi drugega jedla? Kakšno ličinko, zakrneli list ali pa da tvega s spustom po polici 
do morja po kakšno kužno ribo. 
Petje čebeljega roja mu je vračalo neke slike iz otroštva. Slike njegove mame. 
Človeške mame, preden je bil iztrgan iz njenega objema, preden se je stroj vtisnil 
vanj in mu za vekomaj vsilil poslušnost Vzvišenemu, preden so ga poslali v 
vzgajališče iztrebljevalcev na območju nekdanjega mesta Prizren, preden je ... 
»Prišel si,« je spregovorila ženska. V njenem glasu ni prepoznal nobene žalosti, 
kar ga preseneti. »Vedela sem, da bodo prej ali slej koga poslali.« 
»Te ne žalosti?« mu izleti in pomisli, zakaj začenja pogovor? Ukazi so jasni. 
Eliminirati! Takoj, ko vidiš tarčo. Kakšna sila neki vlada tod, če se je lahko uprl 
jasnemu ukazu Vzvišenega? 
»Zakaj?« je bila iskreno presenečena. »Vsak konec je le začetek. Tukaj so nekoč 
živeli ljudje, ki so se vsemu odpovedali. Kdor spozna Jezusa Kristusa, se ne boji 
smrti.« 
»Jezus Kristus ne obstaja,« je odgovoril. Brenčanje čebel je vztrajalo, začutil je 
zaspanost, sladkobo ... Da poskusi ta med? Otroštvo, mati ... Spomini ... Kakšne misli 
mu vdirajo v um? 
SUPERNOVA 9 
 30 
»Jezus Kristus ni nikoli obstajal. Ljudje ste se klanjali lažnim idolom. Vzvišeni 
nas je osvobodil vaših zablod in praznoverja. Njegovo Oko vidi prihodnost. Vaših 
molitev ne potrebujemo.« 
»Prav,« je dejala mirno. »Vem, da te ne bom prepričala. Nočem, da se o tem 
pričkava in da potem grem s tega sveta vsa ogorčena. Če si nekoč bil človek, usliši 
vsaj zadnjo željo.« 
Moral bi jo zavrniti. Vedel je to v hipu, ko je spregovorila. Oko ga bo scvrlo, ko 
bo izvedelo za to njegovo neposlušnost. Ampak ... Preveč je bila podobna njegovi 
mami. Kakšno škodo mu lahko prizadene ta ubogi stvor? 
»Reci,« je dejal. Čudno, kot bi užival v tej igri, ki mu jo je vsilila v tej igri 
nesmiselnega odpora. 
»Izpusti na svobodo moje čebele. Naj gredo. Zaslužijo svobodo. Ne morejo vam 
škodovati.« 
Prikimal je. Čebelje brenčanje ga je uspavalo, kot bi mu izginili volja in moč v 
mišicah. Spoznal je, da nima nič proti njeni volji. Najbolje bo, da čebele umakne od 
tod. Če bodo še malo ostale, je čutil, da ne bo imel moči iz izvedbo naloge. 
Končno je izpustil čebele in dolgo zrl za rojem, ki se je vzpenjal k vrhu Atosa. 
Vzdihnil je, potegnil dezintegrator in s preciznim strelom poslal v praznino žensko z 
vsebino njenega trebuha. 
Poslal je sporočilo: 
»Subjekt eliminiran,« in sedel v kvark-kopter, ki ga je neviden čakal na ozki 
livadi pod kamnitimi pobočji Atosa. 
Ko se je letalnik vzpel v nebo, je zaslišal brenčanje, ki mu je odvzelo skoraj vsa 
čutila. Občutil je, kako letalnik lebdi, da se ne more premikati, predreti skozi 
sladkasto, želatinasto maso, ki se je širila in širila. Plul je skozi tekoči med, panika je 
objela um in v tem trenutku zagleda, kako celotno nebo, od horizonta do horizonta, 
prekriva ogromen čebelji roj. 
Roj je prekril tudi kvark-kopter. Sile, ki so vladale temu roju, so bile izven 
dometa in moči Očesa. Vzvišeni je lahko izračunaval najzahtevnejše matematične 
enačbe, izdelal natančne sheme kvazarjev in črnih lukenj, lahko je iztrebil vse 
fizično,a bil je nemočen proti silam, ki so stoletja bivale na Atosu in se nalagale na 
njegovih skalnih policah. proti metafizičnemu in duhovnemu je bilo Oko nemočno. 
PK-2274 je vzkliknil, a ne zaradi poraza, temveč veselja. Spomini udarijo vanj, 
mamin obraz zasenči umirajoče Oko Vzvišenega, ki je vreščalo od nekod daleč, ko 
ga je zbadalo milijone čebel in srkalo njegovo substanco. Mogoče ga je neka nevidna 
roka pripeljala sem in modro uredila, da se njen načrt pokrije z načrtom Vzvišenega. 
Razumel je željo ženske, da osvobodi čebele. Ni jih mogla spustiti, saj je same ne bi 
zapustile. Vsaj ne, dokler je živa. Prebiral je spomine, lekcije preteklosti, spomnil se 
je duhovne sile tega kraja, ki ni odobravala samomora. Ženska je zavestno priklicala 
SUPERNOVA 9 
 31 
morilca. Žrtvovala je svoje življenje ... Čemu? Da bi čebele odšle in uničile stroje? 
PK-2274 zdaj, osvobojen Vzvišenega, ve, da sveta ni moč popraviti? Sveta niso 
uničili ljudje, temveč stroji. A z njihovo smrtjo ne bo okreval. Niti tisto brezčasno, ki 
je poganjalo Roj, tega ne more popraviti. 
Čemu torej, se je spraševal? Čemu, če ne more rešiti Zemlje in bo vsemu prišel 
konec? 
»Poglej v nebo, sin moj,« je zaslišal topel in nežen mamin glas. Držala ga je za 
roko, ko sta s hriba poleg hiše gledala v nočno nebo, posuto z neštetimi spiralami 
zvezd. »Dokler so gor zvezde, naj te ne skrbi. Oče je poskrbel za to čudovito 
neskončnost nad sabo. Ta neizmernost je večna in z njim tudi mi, saj smo kot njegov 
del.« 
Zdaj je razumel, kdo je ta Oče. 
Medtem, ko se je kvark-kopter razgrajeval in raztapljal v neskončnem nebeškem 
medu, sem spoznal, kam so se namenile čebele. Ko bodo zaključile s stroji in 
Vzvišenim, se bodo napotile v vesolje, v neskončno medzvezdno črnino. Tam jih 
čaka nešteto planetov. Vsi ti planeti so kot žive cvetlice, ki jih morajo oprašiti, in 
vsaka čaka, da ji prinesejo življenje. Na vsakem od teh planetov se bo vse znova 
začelo. Vulkani bodo grmeli, oceani se bodo valili, zavladal bo nevidni plankton, 
sledila bo doba trilobitov, po površini bodo hodili ogromni kuščarji in znova se bo 
kakšno bitje postavilo na dve nogi in se zagledalo v zvezde. Zemlje ne bo več, a 
zvezdna prostranstva so neskončna, znova bodo novi planeti, novi astronomi, novi 
samostani ... 
Vedite, enačba, ki bi lahko uničila moč ustvarjanja, moč zvezd, vesolja, ne 
obstaja. 
Bog je, to je jasno. Vesolje, to čudovito zvezdno nebo otroštva. 
Preden se je letalnik popolnoma razkrojil in je izgubil zavest in telo, a oblika se je 
razkrojila v etru, je še zadnjič dejal: 
»Vsak konec je začetek.« 
SUPERNOVA 9 
 32 
Lili Zupanc 
Jutri bo konec sveta 
»Pripravite se! Jutri bo konec sveta.« 
Odmeva iz vseh naprav. Samooskrbne kapsule so bile pripravljene, da se zaprejo. 
Nikjer na prostem ni bilo videti ljudi. Ne na cesti, ne v trgovinah, na poljih, 
igriščih ... nikjer. Vsi so bili v novih bivališčih. Samooskrbnih kapsulah. 
Ljudje so se dolgo pripravljali na konec sveta. Vsako leto je prišlo obvestilo.  
»Jutri bo konec sveta!«  
Le redki so temu verjeli in ga vzeli resno. Zgradili so bunkerje in pripravili 
ogromne zaloge hrane in pijače. Vsako leto so zaloge dopolnjevali, popravljali 
bunkerje in jih izboljševali. Bili so pripravljeni. Vsi drugi so ta obvestila ignorirali. 
Bila so jim nesmiselna. Posmehovali so se. In konca sveta res nikoli ni bilo.  
Tako je bilo tudi pri nas doma. Nobenega ni zanimalo, ali bo jutri res konec sveta. 
»Poglej to reklamo! Nov hladilnik imajo. Samo nastaviš gumbe in se sam 
napolni.« 
»Ej, a si videla to reklamo? Že jutri lahko potujemo kamorkoli. Samo po nov čip 
gremo.« 
»Mami, kdaj bom dobil nov čip za igrice?« 
»Joj, saj nam primanjkuje prostora v možganih za nove čipe! Kdaj jih bo možno 
nadgraditi?« 
In tako se je naše življenje nadaljevalo, dokler ni zopet prišlo obvestilo. 
»Pripravite se! Jutri bo konec sveta!« 
Ni nas skrbelo. Imamo vse potrebne čipe v možganih. Malo so nam jih nadgradili. 
Samooskrbna kapsula je varna. Nič se nam ne more zgoditi. 
Izgubljeni satelit v vesolju je še vedno krožil okoli Zemlje. Zbiral je posnetke. Na 
njih so bili prostrani gozdovi, sonce se je bleščalo v neskončni modrini morij. 
Ponekod na planjavah so se videla krdela živali. Ptice so razprostirale svoja krila nad 
mogočnimi krošnjami dreves. Sneg na vršacih je bil bel kot še nikoli. 
Le tu pa tam, največ v puščavi, je bilo videti čudne izbokline. Nikjer stavb, cest, 
avtomobilov … nikjer ni bilo videti ljudi. 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 33 
Majda Arhnauer Subašič 
Nihče ni ostal 
Papir zašelesti. Roka seže v prazno. Niti en ni ostal. Piškot. Maslen, hrustljav, ki 
se kar stopi v ustih. No, pa saj zato še ne bo konec sveta. Moral se bo zadovoljiti le s 
kavo. In še to hladno, postano. Napoti se do čajne kuhinje. Novo razočaranje. Tudi 
kave ni. Vse je že pospravljeno.  
»Oprostite, gospod, nihče ni ostal, samo vi, pa sem mislila ...« se v zadregi 
opravičuje čistilka. 
»Je že v redu, saj je itak že pozno,« jo prekine.  
»Če želite, vam jo lahko skuham,« se ponudi, kot bi se hotela odkupiti.   
»Nikakor, ura je že sedem in čas bo, da grem.« 
Še sam ne ve, kaj na njej je pritegnilo njegov pogled. Saj je prava lepotica! Le 
kako, da doslej ni opazil njenih dolgih las, spetih v figo na zatilju, in nežnih potez 
obraza. In te oči! V njih je opazil poseben lesk, kot preblisk, ki ga hoče opomniti, da 
se za njim skriva človek in ne doslej neopazna siva miš. 
Dovolj bo za danes. In za ta teden. Projekt, v katerega je vpet zadnje mesece, je 
težji oreh, kot je mislil sprva. Začetno navdušenje, da bo sodeloval pri raziskavah 
optimiziranja pogona plovil, ki naj bi predstavlja revolucijo v tovrstni tehnologiji, je 
kmalu splahnelo. Ure in ure proučevanj, sistematičnih testiranj, včasih tudi 
naključnih poskusov v želji odkriti le smer, ki bi vodila iz labirinta, v katerem je 
obtičal s sodelavci z inštituta, niso obrodili sadov.   
Z željo pregnati slabo razpoloženje, se je odločil preostanek večera preživeti v 
bolj vedrem okolju katere od njemu priljubljenih pivnic. Kar peš se je odpravil proti 
centru, saj je po urah sedenja začutil potrebo po gibanju. Svežina zimskega večera 
mu bo zbistrila misli in pregnala malodušje, ki ga razjedalo. Zeleni volk ali 
Staroveška krčma? Petek je in mesto bo verjetno polno turistov, sploh v tem 
predbožičnem času, a za rednega gosta se bo zagotovo našel kakšen kotiček. Ah, 
slastna rebrca ... 
... Zagrizel je vanje, jih dodobra poplaknil z nekaj vrčki Pilgrima 12 in se predal 
sproščenemu vzdušju veseljaškega duha srednjeveške krčme. Le korak skozi vrata je 
bil potreben in iz vrvečega glavnega trga si se znašel v povsem drugem svetu. Kot bi 
vstopil v časovni stroj, ki te popelje stoletja nazaj. Ko bi le mogel na podoben način 
vsaj za hip odškrtniti vrata v prihodnost … in najti rešitev za problem, ki mu očitno 
še ne bo dal spati. Ali pa prehajati med neizmernimi prostranstvi vesolja. Skozi 
portale prehajati v druge dimenzije, obiskovati ozvezdja naše Rimske ceste in 
spoznavati druge galaksije. Nekoč, ko bodo teorijo črvine udejanjili v praksi, bo vse 
to možno, a do takrat je še daleč. Ko bi mu bilo le dano pristaviti svoj kamenček v 
mozaik velike sestavljanke!  
SUPERNOVA 9 
 34 
»Še enega?« se pred njim znajde natakar in postavi predenj nov vrček, ne da bi 
počakal na odgovor. Seveda nima nič proti.  
Naenkrat glasba utihne. Ugasnejo tudi luči. Iz kota pobliskne plamen. Pridruži se 
mu še drugi, tretji. Iz teme se ob vse glasnejših zvokih od nekod znane melodije 
izlušči črnolasa lepotica z baklami v rokah, ki zapleše pred presenečenimi 
obiskovalci. Ambient napolni z opojno mešanico mistike in erotike. Opazi, da je 
dekle danes drugo. Kljub ciganski pojavi je na njej nekaj arijskega. Ne le v 
poudarjeno modrih očeh in germanskih potezah obraza.  
Le od kod mu odzvanja zanosna, a trpka melodija? Brska po spominu; daleč mora 
biti že, ko jo je slišal. Nekje iz tistih koncev je, od koder izvira njegov oče. Zdaj se 
spomni. Potovali so po Jugoslaviji in spoznavali njeno raznolikost, ki se je kazala 
tako v naravi, kot tudi v ljudeh in njihovih običajih. Od takrat mu je obtičala v ušesih. 
Ederlezi ali Đurđevdan, himnična pesem, polna patosa, ki prebudi čute. 
Njegov oče je bil rojen v Zagrebu, a splet naključij ga je usodnega leta 1991 prek 
krajšega bivanja v Celju privedel na Moravsko. Kot strokovnjak za letalsko tehniko 
je imel tu boljše perspektive kot v Sloveniji. Tudi sina je že od malega usmerjal na 
enako pot.  
Kdo ve, morda pa bom tudi sam moral nekoč zapustiti domače okolje in se podati 
v neznano, ga prešine. Le od kod ta neumna misel, ki je zavrtala vanj? Morda je bilo 
pa res že dovolj vrčkov. Pa tudi, če bi se zgodilo kaj takega, zato ne bi bilo konec 
sveta. Saj je že kar nekaj potoval in se v tujem okolju dobro znašel. 
»Oprostite, lahko prisedem?«  
Zapreden v svoje misli le prikima. 
»Nerada motim, a vse je že zasedeno,« opravičujoče nadaljuje. 
Brez besed ji odstopi del lesene klopi, pogrnjene z ovčjo kožo. Šele zdaj jo dobro 
pogleda. Stavil bi, da je dolgolasa temnolaska z globokimi modrimi očmi plesalka, ki 
je nastopala malo prej. Uf, neumno bi bilo, če bi jo vprašal.  
Z ženskami sicer ni najbolje znal, a po nekaj maliganih je bil pogumnejši.  
»Ste študentka ali turistka?« je zaslišal samega sebe in se isti hip zavedel, da česa 
bolj trapastega ne bi mogel vprašati.  
»Druge možnosti ni?« se nekoliko provokativno nasmehne. 
»Oh, saj res. Veste, mislil sem … tu je največ turistov ali pa študentov, domačih 
in tujih, pa sem mislil …« se zapleta. 
»Recimo, da sem popotnica, a težko bi rekla turistka.« 
Njen odgovor zveni zagonetno.  
»Prihajate od daleč?« vpraša, a instinktivno ve, da bo dobil še bolj dvoumen 
odgovor. 
»Od daleč, zelo daleč,« ponovi kot odmev. Zazdi se mu, da tudi njen glas prihaja 
iz neslutenih daljav. Sam pri sebi pomisli, da fantazira. Vrčkov sicer ni štel, a toliko 
SUPERNOVA 9 
 35 
jih spet ni bilo. Da se ni v njegovem pivu znašla kakšna čudna snov? Morda pa je to 
le posledica prevelike količine dela in skrbi? Ob tem tempu ne bi bilo nič čudnega. 
»Ste tu s kakšnim posebnim namenom, če vprašanje ni preveč osebno? Morda 
poslovno?« spet izreče nekaj, česar ni nameraval. 
»Vsekakor. A ne bi rekla poslovno. Sicer pa je večer še dolg in lahko prinese 
odgovor na marsikatero vprašanje,« se spretno izmakne odgovoru. 
»Nekam zaskrbljeno mi delujete, če ne zamerite moji ugotovitvi,« prevzame nit 
pogovora. Kot bi brala njegove misli. Zanimivo, da se izraža nekoliko arhaično. 
»Veste, da sem res. A nič ne de. Ni pomembno. Vas lahko častim vrček, prosim?« 
se le zbere in izusti nekaj primernega. 
»Pravzaprav sem vas hotela vprašati enako. Jaz sem prisedla in spodobi se, da se 
vam na ta način oddolžim,« odvrne. 
Oba se nasmehneta, natakar pa je že ob njuni mizi. Očitno je tudi ona pogosta 
gostja tu, da osebje ve, kaj pije. Nazdravita. 
»Maria,« mu ponudi roko. 
»Siniša, malo nenavadno ime, a to je bila želja očeta, ki ni iz teh krajev.« 
»Tudi sama sem imela po očetovi strani hrvaške korenine. Iz Zagreba je izviral.« 
Čudno, pomisli sam pri sebi. Glede na ime bi lahko bil tudi srbskega porekla, a je 
omenila hrvaško. In zakaj se je zase izrazila v preteklosti. Sicer gre za nianso, a 
vseeno … 
»Maria, nenavadna ženska se mi zdite,« privre iz njega.  
Usta ostanejo nema, a v njenih očeh zazna potrditev. Kot bi se prek njiju 
pogovarjala dva povsem druga človeka, pomisli. Vse skupaj se mu zazdi precej 
shizofreno, a hkrati še kako resnično. Prizemljen človek je, tehnik po profesiji in 
duhu, a situacija, v kateri se je znašel, mu daje slutiti, da se mu odpira neki nov 
pogled. Vrata v resničnost, ki je precej drugačna, kot jo je vajen.  
Se mu le zdi ali pa se je iz črnolaske spremenila v svetlolasko? Tudi v potezah 
njenega obraza je zaznal spremembo. Nekako brezčasna je postala. Kot Madona na 
slikah, ki ji ne moreš določiti let.  
»Siniša, kaj te muči?«  
Da bi se odprl neznanki, ki jo je šele pred kako uro spoznal v pivnici, in ji 
razlagal o svojih skrbeh zadnjih mesecev, negotovosti, celo naveličanosti, utrujenosti, 
pomislekih o smislu svojega dela in življenja nasploh? Ni govora, da bi njegov razum 
dopustil kaj takega. Racionalen človek je, ki se ima trdno v vajetih. O svojem delu je 
govoril le z redkimi prijatelji in še z njimi le na splošno. Nekateri znanci so sicer 
vedeli, kje je zaposlen, a o svojem delu z njimi ni nikoli spregovoril.  
»Maria, res sem zaskrbljen zadnje čase in zdi se mi, da izgubljam tla pod nogami. 
Kot bi zašel v vrtinec, kjer tonem vedno globlje. Postajam negotov, saj moje delo 
kljub trudu ne vodi nikamor. Vrtim se v začaranem krogu. Iščem, vrtam, razglabljam, 
rezultatov pa od nikjer. Često pod vprašaj postavljam vse, kar sem počel do sedaj.« 
SUPERNOVA 9 
 36 
Tišina z njene strani. 
»Vem, ne moreš me razumeti. Oprosti, ker sem sploh spregovoril, saj še sam ne 
vem, zakaj. Tega sploh nisem nameraval.« 
Vseeno nadaljuje: »Že kot otrok sem se veliko spraševal, kako svet deluje, kakšni 
principi vladajo v njem, kako so povezani. Mislil sem, da bom z znanjem, ki sem ga 
pridobil tekom študija in izkušenj, pripomogel k napredku. Zdaj pa capljam na mestu. 
Vem, da ne bo konec sveta, če moje raziskave ne bodo prinesle rezultatov, a sam 
bom to težko prenesel.« 
»Si pomislil, da morda obstaja utemeljen razlog za situacijo, v kateri si se znašel? 
Bi morda tvoje raziskave lahko pripomogle k temu, da bi določene sile dobile v roke 
orodje, s katerim bi lahko povzročile škodo ali uničenje širših razsežnosti? Mogoče 
razmišljaš, da si le nepomemben delec celote, ki ne more bistveno vplivati na končni 
izid oziroma namen?«  
Veliko preresna vprašanja za pozno - pravzaprav že zgodnjo – uro in količino 
popitega alkohola. Hladna noč bo streznila glavo in umirila brbotajoča občutja.   
Nebo je jasno, celo zvezde sramežljivo kukajo iz črnine. Kot uročena zreta vanje. 
»Nekoč bomo potovali tudi do njih. Sliši se utopično, a na dobri poti smo, da bo 
to z nekaj sreče dano že prvi generaciji naših zanamcev. Verjetno bi te dolgočasilo, 
če bi govoril o tem. Naj pa naj omenim, da so nam principi že znani, le tehnologijo bi 
bilo treba na nekaterih točkah še izpopolniti. Z eno od teh točk se ukvarjam tudi 
sam.« 
Pogleda jo. Ni videti presenečena. Še manj je videti, da bi ji bila tema 
nezanimiva. 
»Ukvarjam se s proučevanjem načinov, ki bi lahko pripomogli k izboljšanju 
ionskega pogona. Če poenostavim, vozilo poganjajo ioni, ki so pospešeni z 
visokonapetostnimi pospeševalnimi mrežami. Elektroni izhajajo iz votle katode in 
ionizirajo plin, v tem primeru ksenon, ki se nahaja v komori. Magnetni obroči ob 
robu poskrbijo, da magnetno polje ojača postopek ionizacije …« 
»... hkrati pa poskrbijo za dovolj negativnega naboja na anodni strani, tako da 
vzdržujejo stabilnost pogojev za ionizacijo,« ga dopolni. 
Mar sliši prav? Ali pa celo sanja in se bo zdaj, zdaj prebudil? Zapre in ponovno 
odpre oči ter se močno prime za nos, da zaboli. Ne sanja. Res je noč, a on skupaj z 
neznanko, o kateri ve le to, da ji je ime Maria, že povsem trezen blodi po ulici in ji 
kot kakšna branjevka razlaga o svojem delu. Še večja uganka pa mu je njeno 
poznavanje snovi, ki ne sodi ravno v domet običajne ženske, sploh lepotice, ki jo 
ponoči srečaš v pivnici. 
Skrivnosten, izzivajoč nasmešek ji zaigra na ustnicah. Ta toplo hladen obraz je 
zagotovo že nekje videl. Najbolj verjetno na kakšni naslovnici ali v reviji. Ne, prej v 
knjigi ali na spletu, a je moralo biti tega že dolgo.  
SUPERNOVA 9 
 37 
Iz razmišljanja ga predrami njen glas: 
»Iščemo poti v vesolje, prostranstva svetov, na katera bi slejkoprej hoteli ponesti 
sebe z vsem, kar tiči v nas. Dobrim in slabim. Zgodovina kaže, da je slabo prevečkrat 
zmagalo in prineslo uničenje. Z Zemlje naj bi z razvojem tehnologije ob današnji 
stopnji zavesti ponesli možnost, da svojo destruktivno moč uporabimo tudi širše. Si 
kdaj razmišljal, da je že gravitacija sama varovalo, ki nas zadržuje na mestu, kjer 
smo, dokler ne dozorimo in svojo moč ter znanje uporabimo le v dobrobit svojega 
planeta in vesolja? Morda ni naključje, da vsa znanstvena prizadevanja v smeri 
razvoja vesoljske tehnike in tehnologije obtičijo na neki točki. Sam ionski pogon, ki 
ga relativno uspešno uporabljajo sateliti, omogoča, da počasi kukamo v vsemirska 
prostranstva, a ključna znanja, da bi posegli dlje, se nam izmikajo in ostajajo skrita. 
Ni še prišel čas. In glede na to, kako ravnamo s planetom in sami s seboj, še dolgo ne 
bo.« 
»Če sploh bo,« doda čez čas, zazrt nekam v daljavo. 
Koraki odmevajo v tišino. Na vzhodu se dani. Nenavadno zgodaj. 
»Misliš, da bo prej konec sveta, preden bomo iznašli način? Upal sem, da bom 
košček te zgodbe o uspehu, a nekaj mi pravi, da tega ne bom dočakal. Bi me pa 
močno zanimalo razkritje skrivnosti potovanja po vesolju.«  
»Dano ti bo. Prej kot misliš,« je kratka. 
»Vidim, da si nestrpen. Razumem te. Velik del svojega življenja si posvetil temu 
vprašanju. Se na račun svojih raziskav tudi marsičemu odpovedal. Ničesar slabega ni 
bilo v tvojih mislih. Iskreno si želel služiti dobrobiti človeštva po svojih najboljših 
močeh.« 
Njene besede ga pobožajo. Res je; nobene preračunljivosti ni bilo v njem. Nikoli 
pa se tudi ni ukvarjal z vprašanji o posledicah in uporabi izsledkov svojih raziskav. 
Bil je dobesedno v službi znanosti. Morda pa bi moral biti tudi v službi človeka, tudi 
tistega v njem. 
»Rešitev je dokaj preprosta, vsaj teoretično. In znana že nekaj časa, a skrbno 
varovana izključno v krogih ljudi, ki jo odgovorno uporabljajo. Ni še tako dolgo 
nazaj, ko bi se skoraj zgodilo, da bi prišla v neprave roke.« 
Komaj osem je ura, zima, a sonce je neverjetno močno za december. Tudi 
njegova svetloba je nenavadno prodorna. Skoraj magična. Vzbuja tesnobo in hkrati 
čudežno pomirjenost ob spoznanju, da je vse tako, kot mora biti in je bilo usojeno že 
davno. 
Svetloba vse bolj narašča, skoraj bode v oči. Sama sta sredi parka, le na bližnji 
klopi zagleda sedečega suhljatega starca v starinski obleki, ki očitno zatopljen v svoj 
svet krmi belo golobico. Prijazno, prav ljubeče se ji smehlja, ona pa zaupljivo 
stopiclja tik ob njegovih nogah. Prizor se mu zdi nestvaren, kot vzet iz nekega 
drugega časa in prostora. Kot bi ga nekoč že videl, morda celo doživel.  
SUPERNOVA 9 
 38 
»Si kdaj opazoval deskarje na valovih in njih lahkotno drsenje? Ko zajašejo val, 
jih ta lahkotno nosi po gladini. Praktično brez premikanja dosegajo večje razdalje. 
Tudi nam znano vesolje je, kot je že dolgo znano, morje energij, ki valovi. Skrivnost 
galaktičnih potovanj se skriva v sinhronosti vsakega fotona posebej in množice njih, 
da tvorijo nekakšno energetsko preprogo, ki s svojim valovanjem omogoča, da te kar 
sama ponese v daljave. Zadostuje, da z oscilacijsko napravo dosežeš resonanco 
plovila, oziroma njegovega elektromagnetnega pogona s skalarnimi valovi, in 
počakaš, da energija sama poskrbi, da plovilo doseže cilj. Kaj misliš, od kod stare 
legende, ki so prešle v pravljice o letečih preprogah? Največ jih poznajo orientalske 
kulture, ki so črpale navdih iz zapisov starih Sumercev. Nihče več ne more zanikati 
povezanosti njihove kulture z izvenzemeljskimi civilizacijami.« 
»Kako preprosto, a v praksi skoraj nemogoče izvedljivo. A ob vsem, kar se 
dogaja, bomo prej priča konca sveta, kot pa nam bo dana priložnost osvajanja 
vesoljskih prostranstev,« resignirano izreče. 
»Ni nujno, da se to dvoje izključuje,« mu odvrne skrivnostna neznana znanka. 
Kot bi zrak pridobival na teži. Tudi sopara v decembru je nadvse redek pojav. In 
zdi se, da se je sonce razmazalo čez celotno obzorje.  
Zapreden v misli o vsem, kar je doživel v zadnjih urah, naposled izjavi: 
»Maria, kdo sploh si?« 
»Ni več veliko časa in prav je, da se ti končno že predstavim.« 
Za hip pomolči, nato nadaljuje: 
»Prepoznaš me lahko kot Mario Oršić.« 
Je v ozadju zaslišal topot jezdecev apokalipse ob zvoku trobent poslednjega 
razodetja? Sestavljanka je dobila končno podobo. Ime, ki pove vse. Vril. Okultno 
društvo dolgolasih lepotic z nadčutnimi sposobnostmi, ki so v času Tretjega rajha 
usodno vrtele kolo Črnega sonca. Resničnost, ki je tekom let postala skoraj mit.  
»Maria, tvoje delovanje je bilo povezano s temo. Podpora nacizmu in razdajanje 
sposobnosti je bilo vse prej kot etično delovanje. Težko te vidim v tej vlogi,« 
obtožujoče izrazi mešanico ogorčenja in razočaranja. Dobro je poznal nacistična 
prizadevanja, da bi ustvarili leteči stroj v obliki diska. Navdih in celo informacije o 
tehničnih podrobnostih naj bi bile zasluga telepatskih sporočil, pridobljenih s strani 
višje razvite civilizacije, ki jih je posredovala Maria Oršić.  
»Razumem te,« mu odvrne in nekaj časa izbira besede. 
»Kot veš, prihajam iz oddaljenega ozvezdja Aldebaran. Nisem bila niti nisem 
edina z znanjem in sposobnostmi, ki jih prinašamo na Zemljo. Mnogo skrivnosti smo 
odkrili tekom let in jih zaupali le redkim izbrancem. Nekaterim več, drugim manj. 
Tudi mi smo se učili. Nekatera naša znanja so izrabili, zato smo postali previdnejši. 
Podajali smo ga košček za koščkom, včasih smo namenoma prikrili ključne podatke, 
spet drugič se poigrali z zavajajočimi. Z znanjem, ki smo ga imeli, bi lahko pomagali 
SUPERNOVA 9 
 39 
ustvariti mnogo uspešnejše projekte, kot smo jih. Ni še napočil pravi čas. Hkrati pa je 
človeštvo potrebovalo motivacijo za napredek. Pomagali smo mu preskočiti bariero, 
da je lahko doseglo novo stopnico na poti razvoja. Saj veš, kako občuten je bil 
napredek po 2. svetovni vojni praktično na vseh področjih.« 
Moral je prikimati. 
»Opravili smo svojo nalogo. In se vrnili, od koder smo prišli. Nihče ni ostal, kot 
smo tedaj napovedali.« 
Res, za skrivnostnimi pripadniki Vrila ni ostalo niti sledu. Utonili so v legendo. 
Ostale so redke slike dolgolasih lepotic, skice letečih diskov, skrivnostna videvanja 
neznanih letečih predmetov, ki so vedno znova sprožila ugibanja o njihovem izvoru. 
Nekje v daljavi se je pojavilo komaj slišno brnenje, ki pa je počasi naraščalo. Iz 
skoraj že slepeče svetlobe se je izluščilo nekaj bleščečih pik, ki so postajale vse 
večje. Začetna vznemirjenost, ko je spoznal, da se dogaja nekaj velikega, se je 
porazgubila. Preveval ga je mir, saj je vedel, da je spravljen s seboj in svetom. 
»Zdaj smo se vrnili. Da bi opravili svojo nalogo. Očistili planet nesnage, ki se je 
nabrala na njem, ga prenovili in pripravili, da sprejme novo življenje. Kot nekoč pred 
tisočletji, ko so se med preproste divjake z neba spustili bogovi v ognjenih kočijah, ki 
so jih kasneje opevali v svojih mitih. 
Ne boj se, nihče ne bo ostal. Odšel boš z nami. Ti in še drugi izbranci. In se nekoč 
vrnil, da bi novi civilizaciji, ki se bo razvila na Zemlji, prinesel znanje, ki si ga 
pridobil in ga boš imel priložnost še izpopolniti.« 
Prijeten vetrič je zavel in ju zavil v meglico. Kot na valoviti preprogi sta se 
dvigala nad mestom z gradom, ravnino, rjavkasto zeleno zaplato, ki jo prepozna kot 
Evropo, veliko modrino, dokler ni Zemlja ostala le še drobna pika v daljavi, ki se je 
slednjič izgubila v temini vesoljskih prostranstev.  
Suhljati starec, ki je s koščeno roko božal belo golobico, se mu je nasmehnil. Le 
kam je izginila Maria? Stavil bi, da mu je golobica nagajivo pomežiknila. 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 40 
Nada Herman Tržan 
Angeli, smrt in pes. 
Človek je na Zemlji in živi kot v raju. 
Brez skrbi sedi ob ognju – 
Ob kaminu, kjer so virtualni zublji. 
Energije je dovolj – zna jo sneti s Sonca. 
Hrane je dovolj – nastaja iz atomov, 
V halah brez ljudi ... le avtomati. 
Človek obsedel je med zidovi. 
Računalnik bere mu migljaje z vek; 
Kar človek zaželi si, mu prinesejo v hišo. 
Tu je, da uživa, se zabava, nič ne misli ... 
Človek je postal samo porabnik. 
Zdaj živi v ogromnih mestih ... 
Razrasli so se pragozdovi, povsod divjina ... 
Človek pa živi kot v vati – obdan z betonom. 
 
Rastline in živali – vse ostalo je tam zunaj ... 
Človeku služijo kiborgi, avtomati, 
Priklenjen je na zgodbe Velikega brata, 
Veseli se hrane – slastne, s polnimi okusi. 
Roboti znajo vse: človek tu je, da lenari. 
Čustev nima – vsa so otopela. 
Dotik telesni daje mu robot, robotka. 
Med svojimi igračkami živi nadvse otročje. 
Bolezni, bolečine in starosti odreši ga tableta. 
Človeštvo skozi generacije zamira, 
Nima povezave z Nebom, z Zemljo! 
Misli, da je center stvarstva – delajo roboti. 
 
»Ljubezen« - prazna je beseda. 
Adam, Eva – gola, brez občutka poželenja. 
Kužki so odšli. Spet postali so volkovi 
Človek izumira. Smrt se krohota. 
SUPERNOVA 9 
 41 
Angeli lebdijo daleč zgoraj – v brezdelju. 
Smrt svoj ples veselo pleše. 
Življenje tu na Zemlji postalo je drugačno. 
Ni človeka ... beton je v prah razpadel ... 
Drevesa se spominjajo človeških časov, 
Narava bujno vse prekriva, živali polne so veselja ... 
Volk pa čaka na nekoga, da spet lahko postal bo pes. 
~ ~ 
Tihomir Jovanović Tika 
Supernova 
(prevedel: Bojan Ekselenski) 
Tega leta je bila zima ena od tistih pravih, z obiljem snega in vetra, ki ga je 
nanesel tudi v najmanj dostopne kote, kamor nikakor ni mogel pasti. Zimski dopust, 
jutro, zavlečen sem pod toplo odejo še ne želim vstati, kajti iz peči v kotu ne prihaja 
toplota, temveč hlad, ki ga veter spušča preko dimnika. 
Poleg postelje imam neke stare časopise in stripe. Zgrabim strip o Flashu 
Gordonu. Dolgo je čakal na vrsto za branje. S pomrznjenimi prsti obrnem stran, 
potem roko skrijem pod odejo. 
Flashev vesoljski letalnik je nosil običajno ime, izpisano na boku – ZX11. Tako 
ime se je dajalo daljnim neodkritim zvezdam in planetom, ko se izčrpa baza 
zaslužnih znanstvenikov in drugih slavnih ljudi. Zdaj je Zemlji od enega takšnih 
svetov zagrozila nevarnost. Kot je zapisal H. G. Wells na začetku romana Vojna 
svetov, nekdo je opazoval človeštvo, preden je človek začel poglobljeno raziskovati 
vesolja. 
Nihče ni verjel, da ta svet opazuje inteligenca, večja od človeške, a še vedno 
smrtna. Kolikor je bila neka inteligenca mogočna, še vedno ji ni uspelo premagati 
smrti. Ljudi je proučevala in opazovala, kot človek z mikroskopom raziskuje rojenje 
mikrobov v kapljici vode. Neskončno zadovoljni so ljudje hiteli po svojih drobnih 
opravkih, spokojno prepričani o svoji moči nad materijo. Nihče ni resno razmišljal o 
starejših bitjih vesolja kot virom nevarnosti zanje. To se je zdelo nemogoče ... 
Flota Škorpijoncev, bitij iz globine vesolja, so za priprave invazije na Zemljo 
ustvarili začasno postojanko na Evropi, Jupitrovi luni. Iz tega oporišča želijo udariti 
na Zemljo, jo pokoriti in na njej narediti dom za svoj soj. 
Flash Gordon se je vračal z misije na Neptunu. Tamkajšnji ekspediciji je pripeljal 
potrebščine za širjenje in izboljšanje pogojev bivanja v koloniji. Ta je bila pod 
globokimi sloji ledu varna pred meteoriti in drugimi nebeškimi popotniki. 
SUPERNOVA 9 
 42 
V mislih je bil pri ljubljeni Dale. Videl je njen nasmeh, ki je bil tako stvaren, da je 
skoraj čutil dotik njene roke pod skafandrom. Zatem se spomni doktorja Zarkova, ki 
ga je pustil, da dela na novem sistemu pogona medplanetnih letalnikov. Zanimalo ga 
je, koliko uspeha je imel pri tem. 
Pogledal sem skozi okno, pravzaprav sem poskušal, saj so bila okna prekrita s 
posledicami mraza, kot bi bila pokrita z nekakšno zapleteno veznino. Mogoče pada 
sneg in je zasul včeraj očiščene poti in umazanijo sveta, vsaj tisto vidno. Ali obstaja 
gor, nad oblaki, nekdo, ki je inteligentnejši od človeka in nas opazuje? Gor na nebu, 
na nekem planetu, ki kroži okoli zvezdice, ki jo vidimo na nočnem nebu. 
Škropijonski radarji so opazili letalnik, ki se je približeval Evropi. Niso vedeli, da 
gre samo mimo in so izstrelili projektile. Flash začuti, kako se letalnik zatrese, 
plamen je ugasnil, ko je vesolje posrkalo ves zrak iz skladišča. 
»Za vraga, kaj je to?« pomisli. »Kdo na Evropi strelja name?« 
Moral se je katapultirati in se podati v negotovost. Ognjeni tok ga je pritiskal ob 
sedež daleč od lupine letalnika, ki je padal in se bo končno razbil na ledeni Jupitrovi 
luni. 
Po spustu na trda tla se je osvobodil vezi in katapulta ter se razgledal. Bil je čisto 
blizu baze Škorpijoncev. 
»Čudno,« zašepeta. »Oporišče neznane rase. Ni podobno ničemur zemeljskemu.« 
Opazil je, da je bila vsa njihova pozornost usmerjena proti nebu. Očitno niso 
pričakovali sovražnika na površju. Sam en stražar se je sprehajal in ogledoval nebo, 
kjer je maloprej zagledal eksplozijo. Kot bi še pričakoval podobno. 
Flash se je približal in se skrival za ledenimi bloki. Od tod je dobro videl 
stražarja, oblečenega v črni skafander s simbolom, mrtvaško glavo, na prsih. Za 
vezirjem skafandra se je skrival mački podoben obraz Škropijonca. Izvlekel je pištolo 
in nameril v znak mrtvaške glave. Temna praznina ne prenaša nobenega zvoka. Samo 
kratek blisk in Škorpijonec se zruši na tla. Flash je vedel, da mora pohiteti, saj bo 
kmalu kdo pogrešal padlega stražarja. Približal se je najbližji vesoljski ladji in 
pokukal v kabino, da bi se prepričal, če je prazna in se vtihotapil v pilotsko kabino. 
Navkljub neznanim napisom in oznakam je hitro doumel, kako se ladja zažene. Do 
zdaj je pilotiral mnoge tovorne, potniške in vojaške letalnike ... Ta se ni preveč 
razlikovala od zemeljskih. Potegnil je ročico in rahlo pritisnil rdeči gumb. Po nekaj 
sekundah piskanja in vibriranja se je ladja pognala v nebo. 
Pod toplo odejo nestrpno zgrabi naslednjo številko časopisa, hitro obrača strani 
in najde nadaljevanje avantur Flasha Gordona. 
Škorpijonci so pritekli iz bunkerja in sprva niso doumeli, čemu se je njihova ladja 
brez dovoljenja za polet odtisnila na nebo. Po krajši zmešnjavi so našli mrtvega 
stražarja in postalo jim je jasno, da je ladjo nekdo ukradel. 
»Hitro poletite! Ne sme nam pobegniti!« je ukazoval poveljnik invazijske flote. 
SUPERNOVA 9 
 43 
Medtem, ko so tekli do ladij, so radarji spremljali let ugrabljene ladje. Flash je 
obrnil ladjo in nameril na cilje. To so bili radarji, kontrolni stolpi in ladje tik pred 
vzletom. Pritisnil je na gumb in projektili so poleteli. Samovodljivi izstrelki so 
končali svojo pot v eksplozijah uničenih ciljev. Kljub temu je nekaj sovražnikovim 
ladjam uspelo vzleteti in pognale so se za njim. 
Med hitenjem proti Zemlji je Flash vztrajno poskušal vzpostaviti zvezo s 
planetnim poveljstvom, da jih opozori na nevarnost, a mu ni uspelo, ker Škorpijonci 
uporabljajo čisto druge valovne dolžine. 
To je bil neenakopraven boj s samo enim možnim rezultatom. Odločil se je, da se 
še pravočasno izmuzne. Izstrelil je nekaj projektilov proti zasledovalcem in ko so 
okoli njega zasijale eksplozije, se je pognal proti Zemlji. 
Mati je vstopila v sobo in dejala: 
»Še kar si buden in bereš. Hladno je, zato moram podkuriti ogenj, da se ne 
prehladiš. Pri roki nimam papirja, daj mi kakšen svoj strip.« 
Še preden sem se dobro znašel, so se stripi že znašli v njeni roki. Zmečkala jih je, 
postavila pod na tanko nasekana drva in prižgala vžigalico. Najprej sem čutil vonj 
parafina in zatem dima, ko je plamen objel papir. Čuden vonj, kot ne bi gorel papir z 
lesom ... Temveč olje, vroča kovina, smodnik in kerozin. 
V sobi postane topleje, a to me ne navdaja s srečo. 
Nikoli ne bom izvedel, kaj se je dejansko zgodilo, a z zaprtimi očmi bom zgodbo 
poskušal dokončati v domišljiji. Poskusim umisliti nek srečen zaključek, a se mi ves 
čas pojavljajo iste slike. 
Flash Gordon je hitel k Zemlji, že se prepoznajo nekateri kontinenti, skriti pod 
oblaki. Približal se je zgornji atmosferi, zatem potone v plamene. Cel svet okoli njega 
in vesolje sta gorela. Kot bi se vse zvezde združile v žarečo maso in postale podobne 
supernovi, ki je eksplodirala in se potem vrne v svoje izhodišče ... Temo! 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 44 
Nabor pisateljskih izzivov, posvečenih koncu sveta, 
pandemiji in sorodnim končnostim 
Ivan Šokić 
Pošastno 
(4. grobnica, noč, koža, stroj, opica) 
Kakor se je bližal dan, posvečen pokojnim dušam, tako so se ljudje vračali v 
svoje rojstne kraje, da bi se poklonili svojim prednikom. 
Na pot se je podal tudi ostareli dr. Mordekai. Bila je noč, nekoč živahna vasica pa 
je že desetletja propadala, tako kot njegova kariera. 
Dr. Mordekai je zavihal ovratnik svojega plašča in skril roke v žepe. Pred njim je 
stala posušena zgrbljena vrba, za katero so se dvigovale ruševine zapuščene cerkve. 
Razpadajočo cerkev so oblivali redki snopi lunine svetlobe, ki so se prebili skozi 
oblake. Dr. Mordekai se je zdrznil, ko je šel mimo. 
Tudi pokopališče ni bilo v nič boljšem stanju od zapuščene vasice. Stare 
družinske grobnice so se izgubljale v trnju, napisi na nagrobnih kamnih so bili 
preraščeni z mahom in nekoč umetelno izdelana železna ograja je davno zarjavela. A 
SUPERNOVA 9 
 45 
kar je presenetilo dr. Morekaija, so bili odprti grobovi. 
Stare gomile so bile razkopane, nagrobni kamni razpokani, nekatere krste so 
pogledale na površje, a mrtvecev ni bilo nikjer na spregled. 
Ni se ustavil pri družinski grobnici, da bi se poklonil prednikom, temveč se je 
podal po sledeh mrtvih. Pot ga je vodila skozi trnov gozd, preko pozabljenega barja 
vse do graščine mladega nekromanta. Na njegovem dvoru je videl vojsko živih 
mrtvecev, ki so kot marionete poplesovali za mladeničevo zabavo. 
»Kaj se to pravi! Kaj se to greste?« je zahteval pojasnila dr. Mordekai. 
Nekromant se je zdrznil. Njegova koža je bila bolehno zelenkasta, njegov 
nasmešek živo rumen, njegove oči krvavo rdeče. 
»Obisk!« je vzkliknil in odgnal nemrtvo opico, ki je skakala po njegovem 
koščenem prestolu. Ko je vstal, so njegova temna oblačila zaplahutala. 
Mrtveci so se v trenutku umaknili s plesišča in se postavili v klavrno vrsto na levi 
in desni strani dvorane. 
Dr. Mordekai ni vedel, kako naj se odzove. Prvič je sploh pomislil, da se je podal 
v lov na krivca, ne da bi premislil, kako zelo nespametno je pri njegovih letih iti v 
nekromantov brlog. 
»Morate biti utrujeni,« se ni pustil čakati nekromant.        
»Kiki, prinesi kupico vina za gospoda ...« 
»Doktorja,« 
»Doktorja,« se je popravil nekromant. »Pa še nekaj za pod zob, po možnosti 
nekaj, kar ni crknilo pred manj kot tremi tedni.« 
»Res ni treba.« 
»Ah ne, morate,« je vztrajal nekromant. »Tu je tak dolgčas, veste, ste moj prvi 
gost po več kot skoraj treh letih. Povejte, je bila pot naporna? Kako vam je všeč, kar 
sem naredil z graščino? Ste že dolgo na poti?« 
Okostnjakinja, ki jo je nekromant imenoval Kiki, se je vrnila s srebrno kupico 
črnikavega vina in jo izročila dr. Mordekaiu, ki je še vedno pretresen na dušek izpil. 
»Veste, to se mi ne zdi lepo,« je rekel dr. Mordekai. »Mrtvi si zaslužijo počitek.« 
»Ah, to,« je rekel nekromant in se obrnil stran od svojega gosta ter se podal proti 
prestolu. »Saj se jih skušam rešiti, a kaj, ko nočejo oditi.« 
»Zveni kot bolezen. Imate to v družini?« 
»Ne da bi vedel.« 
»Ste kontaktirali Cerkev?« 
»Poskusil sem, a ti fanatiki vsakega živega mrtveca, ki jim ga pošljem s prošnjo 
za pomoč, na mestu posekajo.« 
»Kaj pa, če zgradimo stroj?« 
»Kakšen stroj?« 
»Tak, ki vas bo rešil živih mrtvecev ...« 
SUPERNOVA 9 
 46 
Zara Kralj 
4. PISATELJSKI IZZIV:  veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon 
»Nero, bova kmalu tam?« Kana je dregnila kolega, ki je zdolgočaseno strmel 
skozi okno vesoljske čezoceanke. Na njej sta se znašla zaradi dela. Zaposlena sta bila 
pri Intergalaktični agenciji in tokratna naloga ju je popeljala v svet zaradi prastarega 
medaljona. 
O razlogu za njuno potovanje ni bilo veliko znanega. Kana si ga je predstavljala 
kot veličastno bleščečo zadevo. Vsekakor je bil neprecenljive vrednosti, ker je izhajal 
iz planeta, ki ga že zdavnaj ni bilo več. Nero je Kani priredil celo predavanje o 
pomembnosti Zemlje, ampak njo je bolj zanimal Gron. Znani preprodajalec, ki se je 
specializiral v zbiranju spominkov iz Zemlje. Še tisočletja po uničenju so stvari iz 
Zemlje dosegale astronomske vrednosti. A ker so po mnenju Agencije spadale v 
muzeje, so bili agenti izurjeni za to, da so jih našli. 
Čezoceanka je končno pristala v ozvezdju blizu Saturna. Potniki so se počasi 
izkrcali. Nihče ni moral vedeti, da sta Kana in Nero po čemerkoli izstopala od ostalih 
bitij, ki so prispela. Lahko bi bila namenjena na počitnice ali pa na katero izmed 
postaj, ki so preučevale zvezdni prah. Nero ni veliko govoril, in ko je zavil na pot 
proti obvoznici, mu je Kana brez premisleka sledila. 
»Kakšen misliš, da bo medaljon?« se je Kana končno vdala in prekinila tišino 
med njima. 
Nero je skomignil z rameni. 
»Pa verjameš, da ga ima Gron?« 
Nero je v odgovor privzdignil obrvi. Imel je prav: podatke sta dobila iz 
zanesljivih virov. 
»Se bova morala družiti z njim?« 
Nero je odločno odkimal. Gron je bil zloglasen preprodajalec – morala sta ga 
aretirati. 
»Ampak saj ne moreva storiti ničesar, dokler nisva prepričana, da ima medaljon.« 
»Storila bova to, kar morava. Kana, to je tvoja prva naloga: zberi se, sicer se ne 
boš mogla nikoli odločiti, kaj storiti.« 
»Saj sem zbrana,« je nejevoljno zamomljala. Imela je srečo, da je preučevala stare 
knjige in veliko pisala o tem. Tako jo je Agencija pravzaprav našla: spoznala se je na 
rastline in ostale stvari, ki so fascinirale človeštvo pred tisočletji. Kanin cilj je bil, da 
bo nekega dne pripadala oddelku za potovanje v času in opravljala naloge v 
preteklosti ter doživela Zemljo, ampak do takrat je morala preživeti druge oddelke in 
biti pri tem najboljša. 
SUPERNOVA 9 
 47 
»Ne skrbi, to ne bo trd oreh,« se je Nero končno nasmehnil. Cenila je uporabo 
stare prispodobe. 
Veliko bolj odločno sta se podala proti edini stavbi daleč naokrog. Ta je bila 
napol propadla in polna sumljivih ljudi. Grona sta takoj prepoznala, saj je imel okrog 
vratu obešen starinski artefakt. 
»Medaljon!« 
Kara je ob svojem glasnem komentarju začutila, da so se vse oči uprle vanjo. 
Nero jo je potisnil stran, ko je bil izstreljen prvi strel. 
Ko je izza pasu potegnila svoje orožje in ga vklopila, se je že sprijaznila s tem, da 
njena prva naloga pač ne bo enostavna. 
~ ~ 
Bojan Ekselenski 
Nov začetek 
Ključne besede: sol, motor, splesti, vprašanje, svetlo 
 
Mati so imeli prav. Res mi manjka nekaj soli v glavi, saj drugače ne bi spletel 
takšne neslanosti. Veste, oni dan so me mati poslali po volno, da bo lahko spletla šal, 
ki bi ga dala za rojstnodnevno darilo moji starejši sestri. Odkar si je kupila motor, jo 
vsake toliko zgrabi kakšna viroza in potem hripa kot star kadilec. Pač razgaljen vrat. 
Odvihral sem v trgovski center. Bil je že mrak in mraz je odgnal ljudi s ceste. 
Zima je pač takšna, dnevna svetloba traja samo tretjino dneva. Ko sem vstopil v hram 
superpotrošništva, je vame kar buhnil hrup histeričnih nakupovalk in nakupovalcev. 
In zdaj sem vpadel še jaz, skromni kmečki fant iz primestne vasi. 
A kakor hitro sem odgnal misel na mraz, me je zmrazilo nekaj drugega. Vsa ta 
množica je naenkrat obstala. Zmrazilo me je. Naenkrat sem se počutil kot šunka v 
osvetljeni izložbi mesnice. 
Bliskovito sem se ozrl okoli sebe. Prazni pogledi množice so se uperili vame. 
Grabljenje vsepovprek in vsega, kar je bilo v trgovinah, se je prekinilo. Prešine me. 
Nakupovalna histerija res naredi iz ljudi zombije z nenasitnim apetitom po 
grabljenju, a tole je očitno preveč. Mogoče so ti ljudje dodali v jed preveč soli. 
Vsekakor sem moral splesti načrt, kako ven. Pa še volne nimam, da bi mati lahko 
spletli šal za mojo sestro motoristko. Kako prav bi mi prišel njen motor. Postavil sem 
si vprašanje – Kako doseči svetovni rekord teka na 100 m? Če hočem iz te svetlobe v 
temo noči, ga bom moral konkretno podreti. 
Zombi potrošniki so se mi začeli bližati in srhljivo so ovohavali zrak. Spustili so 
svoje prenapolnjene vozičke polne nepotrebne krame. 
 
SUPERNOVA 9 
 48 
»Doživite pravljico pravljičnega nakupa, 
Pohitite! 
Pohitite v našo hišo doživetij! 
Med njimi, ki so padli za malike. 
Kupujte, ker smo najcenejši! 
Na tleh ležé slovenstva stebri stari. 
Vse v akciji tri za ceno dva!« 
 
Prevladal je nagon in silovito sem se pognal proti vratom. Zombiji so mi sledili, a 
samo do vrat. Ostali so v svetlobi centra, a jaz sem zunaj zadihan lovil svoja pljuča, 
ki so skoraj skočila v mrzel zrak. 
Za sabo zaslišim zamolkli zvok motorja. Obrnil sem se in zgroženo uzrl obraz 
motorista. Lobanjo so osvetljevali plameni v očeh: 
»Zakaj potrebuješ volno? Volneni šali so danes po akcijski ceni. Uvoz iz 
Bangladeša. Pol cenejši so od volne, pa še plesti jih ni treba.« 
»Notri so ... Mati naredijo šal,« sem zajecljal. 
Motorist je odvrnil: 
»Notri so moji verniki. Takšni, kot si ti, so vse redkejša eksotika. Zakaj bi delal, 
če lahko kupiš za manj denarja, kot stanejo sestavine?« 
»Kdo ste vi?« me je zanimalo. 
»Jaz?« se zareži. »Jaz sem gospodar slepih duš.« 
Iz spanja svoj'ga skočil sem pokonci in pomel si oči. Uf, samo grde sanje. Nov 
dan, nov začetek. 
Tedaj skozi vrata, brez trkanja, vdre sestra in na očeh zagledam strah. 
»Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi.« 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 49 
SUPERNOVA 9 
 50 
Simon Jenko 
Mikromega 
(vir: Jože Pogačnik, Neznani Jenko. Jezik in slovstvo 19 /1–2 (1973). 22–41 - 
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Z6EYWKHZ) 
 
V planetu Sireju je prebival ob času mlad i bistroumen človek, po imenu 
Mikromega. Spoznal sim ga, ko je poslednjič po zemlji koračeval. Menim, ne bom se 
dosti zlagal, ako povem, kako da je bil velik. Kakor mi računci povedo, je bil čez 
osem milj visok. Ker je pa tolikanj visok bil, bi obrazarji ne dvomili, da je njegov pas 
50 čevljev na okroglo meril. 
Njegova umetnost je bila najbolj izobražena istih dob. Imel je takrat šele 250 let 
na hrbtu. Omikoval se je po tačasni šegi pri jezuitih, več kot petdeset računskih nalog 
je naredil, i marsikatero je udel. 
Mikromega odrašati jame. Ko štiri sto i petdeset let spolni, se tudi z 
naravoslovstvom pečati začne. Golazni je pregledoval, ki še po sto čevljev obsegale 
niso, i ktere s sprostimi očmi še viditi ni mogel. Tudi piše o naravoslovstvu; ali 
zavoljo tega se z županom razprti, kteri je menil, njegovo pisanje ni ljudstvu koristno, 
timveč v kvar; zdelo se mu je namreč, kot bi bil Mikromega nekaj demokratiških 
misel v pis utaknil. Pokliče ga pred očitno sodbo. Mikromega se brani, kot vojak na 
borišču, i gotovo bi bil u županove lase zašel, ako bi ga ne bili trije stražniki varovali. 
Porotniki ga krivega dolžijo, česiravno ženski spol marsiktero grenko solzico zanj 
pretoči Sodba ga obsodi, osemsto let ne v domačijo priti. Ni se zjokal, ni tugoval, ko 
se iz domačije poda. Pobere kopita, korači od planeta do planeta, da bi srce i um 
popolnoma omikal. Ko se že dolgo okoli klati, v Saturna pride. Cudapolni svet se mu 
odpre. Ako je bil ravno vajen, vsake baze prikazni gledati, se vendar ne more smehu 
zdržati, tako majhne ljudi i tako majčken planet viditi. Saturn je bil namreč 900 krat 
večji kot zemlja, i prebivavci so palčniki okoli tisuč sežnjev veliki bili. Mikromega 
prebivavce v čudenje spusti, ker tacega velikana še nikoli vidili niso. Naš prijatel, kot 
pameten človek, meni, da so tudi lahko bistroumni, desiravno majhni. Soznani se 
tedej ž njimi; tajnika ondašnje akademije si prijatela pridobi. O raznih rečeh 
modroslovarita. Kmalo bi si bila zavoljo neke golazni v lase skočila, ko bi k sreči 
tajnikova žena ne bila k njima prišla. 
Zdaj se jima kri ravno tako hitro ohladi, kakor je bila poprej zavrela, i pogovarjata 
se dalje. Sirejan vpraša, koliko let ljudje v Saturnu žive. Po petnajst tisoč let, 
odgovori tajnik, pa vedno tožijo, da jim je prekratko. Ravno taka se pri nas godi, reče 
Mikromega, desiravno moji rojaki sedemstokrat dalje živijo. Pravijo, komaj jamemo 
živeti, moramo že nehat. Dalje govori Mikromega; Ko sim potoval, sim bil pri 
SUPERNOVA 9 
 51 
ljudeh, kteri se tisučkrat daljšega življenja zveselujejo, kot mi, a tudi niso zadovoljni. 
Razne reči še pleteta, dokler se vsega naveličata. Sirejan meni Saturna zapustiti. 
Tajniku razodene, kaj da je sklenil. Vabi, prosi ga, naj ž njim gre, da bi skupaj 
potovala. Tajnik dovoli. Pripravita vse za potvo, da bi se drugo jutro prej vzdignila. 
Vležeta se k onovljenju svojih moči. 
Na vse zgodaj se vzdigneta, i gresta po žarkih Saturna. Ko kakih sto in šestdeset 
milj koračita, v Jova prideta. Tukajšnji tajnik jima razne reči razodene. Ob letu zopet 
Jova zapustita, i proti Marsu koračita. Ko pa vidita, da je tako majhen, se bojita na 
njem prenočiti. Dolgo in dolgo hodita, zapazita mračno lučico. Bližej stopita, i v 
Zemljo vidita. Skoraj sta hotla naprej iti, pa bala sta se zopet predolzega potovanja. 
Stopita tedaj na Zemljo i počivata. Zajtrkovata dva hriba, katera sta si prav dobro 
spekla. Po zajtrku ustaneta, i skleneta se nemalo po Zemlji spregledati. Koračita 
naprej. Koraki Sirejana i njegovih služabnikov so trideset tisuč čevljev merili. Ako se 
Mikromega jednokrat prestopi, se more tajnik k manjemu dvanajst stokrat i ves 
zasopen za Mikromegom teči. 
Ni še šest i tridesetokrat zvon odbil, že vso Zemljo obhodita. Solnce, ali marveč 
Zemlja to pot v štir i dvajsetih urah stori, pa pomisliti moramo, da se bolj naglo gre, 
če se vrti, kot peš. 
Vidita vse tiste mlake i potoke, kterim »srednje, velko, tiho morje« i.t.d. pravimo. 
Tajniku ni nobeno do kolen bilo. Mikromegu pa še do členov ne. Pazita i pazita, če je 
na tej krtini (tako Zemljo imenujeta) kaj žive stvari. Saturničan meni, da ne, ker 
nobene ne vidi. Oho! reče Sirejan, prezgodaj sodiš. Ali mar ne veš, da dosti zvezd ne 
vidiš, ktere jaz dobro vidim. Boš mar tudi rekel, da jih ni? 
Pertlikovec pa dalje beseduje: Tudi zato menim, da nihče na nji ne prebiva, ker 
nikjer ni reda, potoki se tolikanj krive, i vsa zemlja je polna ojstrih zrnjev (hribov), da 
sim si že noge oderel. Ni mogoče, da bi tu le narmanjša stvarca zamogla prebivati. 
Tajnik zdaj reče: Prebivalci so gotovo sami somi. Pa zopet mu Mikromega 
odvrne. Gleda i gleda skozi demant, pa vse jedno nič druzega ne vidi. Po dolgim 
gledanju zapazi novo prikazen — barko, ktera je po ledenem morju v Azijo pot najti 
hotla. Ni vedli, kaj da je, misli si pa, da je kaka čudna živalica. Stegne roko, da bi jo 
bil prijel, pa se jo zmečkati boji. Radovednost mu ne da miru, prime jo i jo lahoma na 
dlan položi. Ko morski potniki zapazijo, da so na suhem, menijo, da jih je nagloma 
kak vihar na skalo vrgel. Ker pa barka še cela ostane, mislijo, da je kaj drugega. 
Kmalo se potolažijo, njihove priprave i reči na Mikromegovo roko nositi jamejo, i se 
radujejo, ker so vsi življenje oteli. Mikromega čuje i čuje, če se ne bo kaj ganilo. 
Pogleda skozi demant. I glej čudo — vidi, kako nekaj po roci miglja, se priklanja, 
bremena vzdiguje, nosi i še druge reči uganja. To vidivši se veselja roko gibniti boji. 
Zdaj ga nekaj zazgače — zasadila mu je neka tih živalic železen kol okoli čevlja 
globoko v prst — vmakne i vse se na roci pomiri. Dalje Mikromega i tajnik 
SUPERNOVA 9 
 52 
premišljujeta, kako bi mogla te golazni bolj na tanko viditi. Mikromega misli i misli, 
dokler mu sledeča v glavo pade. Poreže si nohte, ker jih že dolgo časa ni potesal. Iz 
pavčevega nohta naredi govororog, dene konec k ustim, druzega pa proti barki obrne, 
da vso pokrije. Brodolomci zdaj mislijo, da je soince mrknilo. Komaj se malo zavejo, 
zagromi Sirejanov glas, i vsi se tacega gromenja prestrašijo, da se kot koprive v vetru 
tresejo. V dno barke strahu beže. Mikromega se zavzame, ko tako hipoma vse tiho i 
mirno na roci postane. Kmalu se spolni, kaj bi vtegnilo tega vzrok biti. Tiho je zdaj. 
Cez nekoliko časa straho[pe]tneži k vrhu prilezejo, i zopet delati začnejo. 
Mikromega i tajnik poslušata, kmalo šumenje, enako mravljinčevemu, zavzameta. 
Dvomita ali je govorjenje ali ne. Saturničan reče, da ni govorjenje. Mikromega ne 
sodi prej, dokler se ne prepriča. Zdaj pa vidi kako živalici jedna proti drugi stojite, 
kako jedna glavo k tlom drži, druga pa z rokami kaže, maha i tako vpije, da prav 
dobro sliši. Poglavar namreč je bil jednega zmed hlapcev zmerjal, zakaj se je bil bolj 
najedel, kot drugi. Zopet Mikromega i tajnik dolgo mislita, kako bi jih nagovorila. 
Mikromega pravi, da ne sme več skozi glasorog govoriti. Reče tajniku, naj bi on 
poskusil, ker njegov glas je nekoliko prijetniši. — 
Saturničan beseduje: Kdo ste ve, nevidne stvari, i kdo je vas vstvaril, da na tako 
majhnem planetu prebivate. Ste mar potniki, ali so taka vaša prebivališča? Kam 
greste i kje ste bili? Od koga se živite, ker je vaše truplo tako majhno? Grozno 
majčkini ste! moji rojaki bi vas pogleda vredne ne držali, jaz pa vas ogovorim, i vam 
pomoč ponudim. Ko zemljaki — bili so Francozje, take besede začujejo, kakor možje 
ostrme. Niso vedili, kdo je to v njihovem jeziku izustil — ker Mikromega i tajnik sta 
vse jezike govorila. Menijo, da je hudi duh. Duhoven ga začne rotiti, jedni molijo, 
drugi kolnejo, i še tretji burke ganjajo. Vse nič ne pomaga. Ko tajnik nobenega glasu 
več ne sliši, jih nagovori. Pove jim, kdo da je, i da ima tovariša Sirejana po imenu 
Mikromega. Vpraša jih dalje, če morejo kaj umnega misliti, i če imajo tudi 
neumrjočo dušo. Nekemu zemljomercu se pa tako vprašanje za malo zdi, vzame 
svojo pripravo, ga Zmeri i zakriči; Dragi gospod, kdor koli ste, menite, ako ste sto 
tisoč sežnjev visoki, da — Kaj? zavpije Saturničan, tisuč sežnjev. Ravno tolko velik 
sim, ne več ne manj. Kaj zlodja! Ti me je zmeril, ko sim ga ravno za neumnega imel! 
Jaz ga pa še ne vidim ne. — 
O nesramneži! Menil sim, da pri vas gotovo v miru živite, ker ste tako majhne 
postave. Kako pa pride, da si pri vaših majhnih potrebah vender jeden drugemu 
pretite i se med sabo prepirate? Skoraj bi vse poteptal. Nikar! rečejo modroslovci, 
pred ko deset let mine, bo vse božja roka došla. Mikromega pokaži se. Nekaj časa 
jeden druzega osupnjeni gledajo, potem jih Mikromega zopet vpraša: Povejte mi, 
dragi prijatli, ker ste mi že na tolikanj vprašanj umno odgovorili, kaj se vender z vašo 
dušo po smrti zgodi? Modroslovci jeden druzega debelo gledajo, i nič pravega 
odgovora dati ne vedo. Mikromega i tajnik se tej razprtiji tako smejeta, da prvemu 
SUPERNOVA 9 
 53 
barka z roke v žep pade, kjer jo šele po dolgem iskanju zopet najde. Poslednjič 
modroslovce zarad umetnih odgovorov hvali. Zastran duše jim obljubi knjigo, v kteri 
bo ves dušni stan popisal. Zopet sta se Sirejan i Saturničan, ker je osem sto let že 
preteklo, proti domačiji podala. Na poti jih še jednopot modroslovci srečajo, ga za 
knjigo vprašajo, ktero jim Mikromega tudi podeli. Potnika proti domu hitita, 
modroslovci pa h kralju s prečudno knjigo gredo. Kralj jo z veseljem odpre, nadjavši 
se, da bo vse skrivnosti zvedil, za ktere se že dolgo prepirajo. Ko liste bolj natanko 
pregleda, nič ne vidi. Mikromega je vse opeharil. 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 54 
Jaka Tomc 
Zadnji naj ugasne luč 
»Jutrišnji svet ne bo več enak današnjemu. Marsikdo se sploh ne zaveda, kaj 
združitev teh dveh vzporednih resničnosti pomeni za človeštvo.«  
Peter je vzel v roke daljinca in pritisnil na gumb za povečanje glasnosti. Končno 
zanimiva tema, je pomislil. Polno glavo je imel namreč pregovarjanja politikov, ki 
tudi po desetletjih sedenja na - vsaj tako si je predstavljal - udobnih stolčkih niso bili 
sposobni rešiti osnovnih problemov, za katere bi bila dovolj uporaba zdrave kmečke 
pameti.  
»Naj pojasnim. Za razliko od nekaterih kolegov ne delim mnenja, da je vzporedna 
resničnost, s katero se bo naša resničnost spoznala jutri, pravzaprav izjemno 
napreden kvantni računalnik, torej da je bila umetno ustvarjena, bolj konkretno, da jo 
je zgradila tuja napredna inteligenca, morda celo umetna superinteligenca. To po 
mojem prepričanju ne drži.«  
Superinteligenca, je pomislil Peter. Bral je o tem. Računalniki, ki se zavedajo ne 
le sveta okoli sebe, ampak svojega obstoja. Računalniki, ki so tako pametni in se 
učijo tako hitro, da celotno obstoječe znanje človeštva predelajo v nekaj minutah. 
Peter je pomislil, da za branje povprečno dolge knjige potrebuje kakih šest ur. Ene 
knjige. Na svetu pa je nekaj deset milijard knjig. Morda nekaj sto. Potem je tu še 
internet, ki je resda postal gojišče nepreverjenih informacij, ki so jih ljudje požirali, 
kot da so sveti spisi in ne članki, ki so jih spisali polpismeni ljubitelji pozornosti. 
Najprej mu je bilo odkrivanje neresnic zabavno, nato je postal utrujen od vsega 
balasta, ki je smetil nekoč čudovito idejo o dosegu želenih informacij v trenutku. 
Zdaj se tudi po več dni skupaj ni priklopil. Bolj kot v (domnevni) resničnosti je začel 
uživati v (domnevno) domišljijskih stvaritvah. Knjige, filmi, serije. To je bilo tisto, 
česar se je Peter vsak dan veselil in zaradi česar je, resnici na ljubo, sploh še vztrajal. 
»Zaradi vsega naštetega menim, da gre za naravno tvorbo, za resničnost, ki se je 
pred stoletji, morda celo tisočletji, odcepila od naše in se podala na svojo pot. Moram 
opozoriti, da o tej vzporedni resničnosti ne vemo nič, razen tega, da je praktično pred 
našimi vrati, če se lahko tako izrazim. Sicer to ni najboljša izbira besed, saj ne bo 
prišla nekje od zunaj, potrkala in vstopila. Dejansko se bo okoli druge ure zjutraj po 
srednjeevropskem času zlila z našo resničnostjo in v istem prostoru in času bosta 
obstajali obe. Kako dolgo? Morda nekaj minut, morda do konca dni. Tega ne ve 
nihče, jaz pa si tudi ne upam napovedati.«  
Peter je bil človek odprte glave. Pa kljub temu ni mogel razumeti, kako lahko 
hkrati isti prostor in čas zasedata dve resničnosti. Dva predmeta ne moreta biti hkrati 
na istem prostoru, tako kot človek naenkrat ne more izgovoriti dveh besed. Obstajajo 
SUPERNOVA 9 
 55 
določeni fizikalni zakoni, ki bi morali biti univerzalni. Zdaj pa tole. Zmajal je z 
glavo. Loteval se ga je glavobol, tako kot vedno, ko je poskušal razmišljati prek 
svojih zmožnosti. Pogledal je na uro. Osvetljene številke so kazale, da je krepko čez 
deseto zvečer. Pomislil je, da je najbolje, da se naužije vsaj nekaj ur spanca. Za vsak 
primer, če bo ob dveh res konec sveta.  
Ugasnil je televizor, popravil okrasne blazine na kavču in se odpravil v sosednji 
prostor, ki je bil namenjen spanju. Nekaj minut je skušal združiti razpršene misli, ki 
so se mu podile po glavi, in ko mu je vsaj približno uspelo, se je v hipu pogreznil v 
globok spanec. 
 
Sredi noči ga je predramilo glasno smrčanje. Odprl je oči in nekaj časa ugotavljal, 
od kod prihaja nadležni zvok. Živel je v hiši, iz sosednjih pa se po navadi ni slišalo 
nič. A smrčanje ni prihajalo od zunaj. Nekdo je v njegovi hiši! Pa menda ni vlomil in 
zaspal na kavču? Prijel je odejo in si jo potegnil do nosu. Zbiral je pogum, za 
katerega je vedel, da ga nima kje vzeti. Naj pokliče policijo? Lahko bi splezal skozi 
okno. Ima v spalnici kaj podobnega orožju? Kaj pa, če je vlomilec oborožen? Ni še 
čas za smrt in junaki umirajo pogosteje kot bedaki. Zato je sklenil, da je najbolje, da 
ostane v postelji. 
Ležal je na hrbtu in poslušal ritmično vlečenje dreta. Bolj je poslušal, bliže se mu 
je zdel vir. Blizu je bil. Zelo blizu pravzaprav. Globoko je vdihnil, zadržal dih in se 
nagnil čez rob postelje. Olajšano je izdihnil, ko je ugotovil, da spodaj ni nikogar. A 
zdaj je bil povsem prepričan, da zvok prihaja iz spalnice. Radovednost je frcnila strah 
v ozadje in skobacal se je iz postelje. Stopil je proti omari in počasi odprl drsna vrata. 
Isti trenutek je smrčanje prenehalo, kot bi nekdo izklopil zvok. Peter je znova zadržal 
dih in nagnil glavo nekoliko naprej, da bi ujel sleherni zvok, ki bi prišel iz prostora. 
Ni čakal dolgo, saj je za njegovim hrbtom nekdo sunkovito vdihnil. Stisnil je pesti in 
se počasi obrnil. Srce mu je razbijalo in mu poganjalo adrenalin po žilah. Nenadoma 
je segel proti stikalu za luč in pritisnil.  
»Kdo je?« je rekel znan glas. 
Peter je želel nekaj reči, a so se mu besede zataknile v grlu. 
»Pod posteljo imam kij. Bolje zate, da spizdiš, dokler lahko!« 
Ta glas. Nekje ga je že slišal.  
»Štel bom do tri. Veš, kje so vrata, predlagam, da se odpraviš proti njim.«  
Kaj se dogaja? Zakaj ne vidi nikogar?  
»Ena.«  
Pod posteljo ni nobenega kija. 
»Dve.«  
Morda pa sanja. Zalo lucidno, pa vendar. 
»Tri, kreten.«  
SUPERNOVA 9 
 56 
Zaslišalo se je škripanje vzmetnice in pokanje posteljnega okvirja. Pa tresk vrat 
ob steno in bobnenje pet na parketu.  
»Pokaži se!«  
Peter se je previdno premaknil proti dnevni sobi. Nenadoma je nekdo prižgal luč 
in zazdelo se mu je, da je ob stikalu na drugi strani sobe zagledal postavo.  
Zdaj ali nikoli, je pomislil. »Kdo si?«  
»Aha, torej si še tukaj. Napaka, amigo.«  
»Zakaj te ne vidim?« je vprašal Peter v smeri drugega glasu. Znanega glasu. 
Preveč znanega. 
»Kaj je to? Rop ali zajebancija?« 
»Niti eno niti drugo,« je dejal Peter. »Tudi mene zanima, kaj se dogaja.«  
»Dominik, če je to tvoje maslo, ti vrnem.«  
»Kdo je Dominik?«  
»Povej raje, kdo si ti.«  
»Peter. Peter Janžek.«  
»A Peter Janžek, praviš? Bi rad eno vzgojno, Peter Janžek?«  
»Ne razumem. Se poznava?«  
»Jaz poznam samo enega Petra Janžka. In to sem jaz.«  
Peter je prebledel. Zdaj je vedel, zakaj mu je glas tako znan. Usedel se je na kavč 
in se zazrl v steno za televizorjem. Vzporedna resničnost. Res se je zgodilo. To ni 
bila še ena novica tipa konec sveta. Jutri bodo vsi svetovni mediji poročali o tem. Vse 
televizijske in radijske postaje. Vsi spletni portali, blogi in družbena omrežja. V tej in 
oni resničnosti.  
Nekdo se je usedel poleg njega in globoko zavzdihnil.  
»Neverjetno, kaj?« 
»Bizarno.« 
»Zakaj se ne vidiva?« 
»Očitno med resničnostma prehaja samo zvok.«  
»Toda prižgal sem luč in prejle si jo prižgal ti ...« 
»To je res. Morda lahko prehaja le določena svetloba. Kako naj vem? Nisem 
znanstvenik.«  
»Mislim, da bodo imeli v prihodnjih dneh ogromno dela, da bodo pojasnili 
stvari.«  
»Verjetno res. Kako dolgo misliš, da bo trajalo?«  
»Rekli so, da je lahko trajno.«  
»No, to bi bilo pa precej moteče.« 
Oba sta se zasmejala.  
»Čudno se je pogovarjati sam s seboj,« je dejal Peter.  
»Mhm. Kaj, če bi nadaljevala kasneje? Ura je pol štirih zjutraj, čez štiri ure pa 
moram biti v pisarni.«  
SUPERNOVA 9 
 57 
»Delaš?«  
»Ti ne?«  
»Trenutno ne.« 
Drugi Peter je razumevajoče pokimal. »Lahko noč, Peter. Ugasni luč.«  
»Lahko noč. Se veselim najinih pogovorov.« 
 
»Stik naše z vzporedno resničnostjo je po do zdaj zbranih podatkih trajal tri ure in 
sedemnajst minut. Po oglasih si boste lahko ogledali pričevanja z vseh koncev sveta. 
Ostanite z nami.«  
Peter je hkrati občutil razočaranje in olajšanje. Nikoli ne bo izvedel podrobnosti o 
življenju drugega Petra. Nikoli si ne bosta mogla izmenjati izkušenj, želja in 
pričakovanj. Morda je tako bolje, je pomislil. Verjetno je. Ni mišljeno, da bi na istem 
prostoru v istem času obstajala dva Petra Janžka. Dva? Menda je vzporednih 
resničnosti več. Morda celo nešteto. Nekje je prebral, da za vsak potencial obstaja 
določena resničnost, v kateri se ta izrazi. Če pa vzamemo v obzir še čas in sklepamo, 
da ta ni linearen, potem se je že vse, kar se lahko zgodi, tudi zgodilo. Prijel se je za 
glavo. Prekleti glavoboli. Dovolj filozofiranja. Verjetno je pravi čas, da si začne 
iskati novo službo. Problemi njegove osebne resničnosti se ne bodo rešili sami od 
sebe.  
Vstal je s kavča in se namenil proti kopalnici. Na hodniku se je obrnil na desno in 
se zazrl v veliko ogledalo na steni. Zazdelo se mu je, da mu je zrcalna podoba 
pomežiknila. Stresel je z glavo levo in desno, kot bi se želel otresti mrčesa. Stopil je 
v kopalnico, se slekel in se zlil s toplo vodo. Spomini pretekle noči so se počasi 
spirali z golega telesa. 
Vrnil se je v resničnost. V svet, ki ga je dobro poznal. V njem ni prostora za dva. 
Še sebe komaj prenaša, kaj šele, da bi si moral deliti svoj prostor pod soncem z 
drugim. Kak pogovor z drugim sabo bi se pa vseeno prilegel. Če ne zaradi drugega, 
iz čistega firbca. Izmenjava podatkov, nič drugega. Toliko, da bi odstrl zaveso odra, 
ki bi lahko bil, pa iz nekega razloga ni. Lahko noč, Peter. Ugasni luč. Kakšne 
brezzvezne zadnje besede, je pomislil. A življenje ni film. Začetek in konec te 
presenetita. Po navadi.  
Prijel je brisačo in si jo zavezal okoli pasu. Ko je stopil v spalnico, je opazil, da je 
luč prižgana. Nasmehnil se je in pritisnil na stikalo. Preden se je pogreznil v temo, je 
začutil ostro bolečino nad desnim očesom. 
 
»Splet nesrečnih okoliščin,« je dejal zdravnik, preden je znova pokril truplo. 
»Vzrok smrti je močna krvavitev iz glave, ki jo je povzročil udarec v vogal lesene 
mize. Domnevam, da ga je predtem stresla elektrika iz okvarjenega stikala, tam pri 
vratih. Rekel bi, da je umrl pred dvema urama. Če ne bi živel sam ...« 
SUPERNOVA 9 
 58 
»Torej lahko izključimo nasilno smrt?« je vprašal policist.  
»Nedvomno. Kot sem rekel - nesreča. Splet naključij, nič drugega.« 
»Dobro. Tale je sicer že četrti danes. Menim, da je skrajni čas za kosilo.« 
»U, pozabil sem pogledati, kaj je danes na meniju.«  
»Sredina klasika. Dunajc in pražen krompir.«  
»Imate prostor še za enega?«  
»Seveda, doktor. Prav rad bi slišal vašo nočno izkušnjo.«  
»Pravzaprav sem jo prespal.«  
Policist se je zasmejal. »Sva že dva.« 
~ ~ 
Majda Arhnauer Subašič 
V iskanju navdiha 
Le kdo, za vraga, si upa trditi, da pisatelji prekipevamo od navdiha in besede nam 
kar same od sebe bruhajo na papir ter se sestavljajo v smiselne celote? 
Takšno bedasto trditev lahko izusti le človek, ki nikoli ni sam bil v pisateljski 
koži. Ampak – zakaj se sploh ukvarjati s pisateljevanjem? Nekaj je pač treba početi, 
da popolnoma ne otopiš ob povzemanju trivialnih »čvek« za rumene medije. 
Druga izbira je v urejanju lokalnih listov, kjer moraš le paziti na dovolj pogosto 
omenjanje župana in ostalih veljakov ter opevaš njihove zasluge. Pa še vesel si lahko, 
da si sploh v igri. Še bolje, če namesto komentarjev o globalnih političnih temah ali 
eksistencialnih vprašanjih pišeš o povečanju prsi te ali one starlete in že petnajsto 
variacijo na temo »Kako postati popolna ženska«. Dodaš še intervju z drugo 
spremljevalko predlanske misice Zgornjih Sel ter kak kuharski recept, pa si opravil 
svoje. In zato si se moral nekoč poglabljati v Heideggerja ter se pregristi skozi 
socialno antropologijo. Ah, kje so ti časi! Polni zanosa, vedno razpoloženi za burno 
izmenjavo mnenj ter željni znanja in novih spoznanj, takrat nismo slutili, da bo nekoč 
naš glavni moto denar in cilj preživetje. 
Za dušo – in tudi za kakšen dodaten »sold« - pa je treba še kaj napisati. A najprej 
mora priti ideja. Navdih. Tu pa je suša. Blokada. Popolna. Kot zakleto. Morda pa bi 
pomagal kakšen dim? Material imam na dosegu roke. Počasi in z občutkom zvijem. 
Zleknem se v naslonjač in zaprem oči. Uživaško potegnem. Zadržim dim. Prijetno 
pogreje, ko napolni pljuča. Prvemu sledi drugi in temu tretji. Začutim, kako se 
postopoma širi po telesu in doseže vsako celico. Vse lažji postajam. Svobodnejši. 
Poplesujem po sobi, se igraje dvignem pod strop. Kot za šalo kar skozi steno 
zaplavam v sosednjo sobo. Ej, noro! Kakšen Redbull neki; gandža ti da krila! 
Pravzaprav kril niti ne potrebuješ. Preprosto letiš. Brez ovir in meja se premikaš 
skozi fizične bariere. Dobiš potrditev - vse, kar obstaja, je res le velika praznina med 
vseskozi gibajočimi delci. ki se vseskozi gibajo. 
SUPERNOVA 9 
 59 
Smuknem na ulico in iz ptičje perspektive opazujem njen utrip. Premikajoči 
človečki se mi zazdijo smešni. Kot na povelje se ustavijo pred rdečo lučjo na 
semaforju in čakajo, namesto da bi uporabili moč prostega premikanja in poleteli. Pa 
tako enostavno je vse skupaj. 
»Hej, ljudje, me vidite?« jim zakličem, a odziva ni. Torej sem še neviden povrhu. 
Odlično! Vse skupaj mi postaja vedno bolj všeč. Vznemirjenje in misel na 
dogodivščine, ki si jih bom lahko privoščil v takšnem stanju, mi dajeta še dodaten 
polet. Zdaj bi se mi pa res prileglo pivo! Plavajoč nad strehami se napotim proti 
lokalu, pred katerim se spustim in vstopim skozi šipo. Prikradem se do šanka in ko 
natakarice ni v bližini, si kar sam postrežem. Nagonsko posežem po denarnici, a se 
spomnim, da mi ni treba plačati, saj me vendar nihče ne vidi. Malce me zapeče vest, 
a jo potolažim z obljubo, da bom prihodnjič radodaren z napitnino. Saj bi še zmedel 
ubogo dekle, če bi se pred njo nenadoma kot iz neba znašel denar. Razgledam se 
naokoli in ima me, da bi prisedel k znani družbi. Debata o aktualni politiki je fante 
očitno razgrela, množica vrčev pa še podžiga vzdušje. Zapustim prizorišče in se 
napotim dalje raziskovat okolico iz nove perspektive. Morda bi se ustavil še v 
trgovini in si nabral nekaj malenkosti za večerjo, a počasi se me loteva utrujenost. V 
še malo prej breztežno telo se vrača občutek teže. Nagonsko vem, da se moram hitro 
pobrati domov. Vse bolj okoren postajam in zdi se, kot bi se telo ujelo samo vase. Z 
zadnjimi močmi pristanem v svojem naslonjaču. 
»Uf, tole je pa bil zadetek,« pomislim med odpiranjem oči. Sem pretiraval? Je 
bila roba premočna? Toda bilo je vredno. Iskal sem le navdih za pisanje, a sem tako 
poletel. Dobesedno. Prav neverjetno, kako resnično je vse skupaj izgledalo. Slišal 
sem, vonjal, tipal in če ne bi bil tako prizemljen človek, ne bi verjel, da ni bila le 
fantazija. Očitno je trajalo kar dolgo, saj se je kazalec na uri že približeval polnoči. 
Nenadoma zaslišim zvonec. Le kdo bi lahko zvonil ob tej uri? Na vratih zagledam 
prijatelja Mirana z mojo denarnico v rokah. 
»Živijo, stari!« se zasmeji.»Tole si očitno pozabil v Pubu. Ves večer smo sedeli 
tam, a te nihče ni opazil. Tudi Tanja, nova »kelnarca«, je rekla, da bi je prisegla, da te 
ni videla, le tvoja denarnica se je kot po čudežu znašla na šanku.«     
Potipam žep kavbojk, kjer jo vedno nosim in ugotovim, da je res je ni tam. V 
glavi mi začne šumeti in pot me oblije. Se mi meša? Kaj se dogaja? Sem še vedno 
zadet in je vse skupaj le fikcija? Misli se mi podijo po glavi, srce razbija, čutim, da se 
bom zdaj, zdaj se bom onesvestil. Miran pa še vedno stoji pred menoj in mi moli 
mojo denarnico. 
»Kaj pa je s teboj? Nekam bled si. Ti ni dobro?« 
Slišim ga kot skozi kopreno. 
Še sam ne vem, kaj sem izdavil. Verjetno sem se mu zahvalil. Zmeden sem 
odtaval nazaj v stanovanje in se sesedel na prvi stol. Ničesar več nisem razumel. 
SUPERNOVA 9 
 60 
In še danes – po nekaj letih – nisem nič bližje odgovoru, kaj se mi je dogajalo 
tistega večera. 
~ ~ 
Marko Razpotnik 
Dobrotnik 
V Umu nekega človeka je zazevala praznina. V njej se je porodilo Sonce, Veliko 
Oko Stvaritelja. Pod njim je nastajal zemeljski krog. Od kristalno-mineralne sredice 
se je drobec za drobcem dopolnjeval, dokler ni prišel v vseobsegajoči pas rodovitne 
zemlje. Šlo je za neokrnjeno sladikavo prvo zemeljsko prst. 
Kakšen svet neki je to bil? 
Bil je to svet, v katerem so stvari večno trajale in nobena ni preminila. Na njem so 
vladale popolne kompozicijske vrednosti čiste harmonije. Na njem ni bilo nobenega 
grička niti nobenega živega bitja. Ena sama prostrana ravnica. Še sam Bog bi se 
lahko gol eone in eone sprehajal po njej brez bojazni, da bi ga kdo videl. V pravilnih 
geometrijskih kompozicijskih ključih pentagrama, heksagrama in sedemkotnika so 
začela nastajati centrična jedra kot cvetoči gaji, vrtovi in gozdiči z bogatim sadjem, 
travicami, grmičevjem in zelišči. 
Temperatura je bila idealna za razrast vsega. Lahko si se usedel pod drevo in 
meditiral. Lahko si nag zaspal kjerkoli brez bojazni, da bi si kaj hudega naredil. 
Pomislite! Cel planet je bil en sam rajski vrt obilja! Vsak list je imel svojo aromo in 
okus. In če si karkoli utrgal, je nato, čez kratek čas, spet zraslo nazaj. V tem svetu se 
ni nič pokvarilo in nič postaralo. 
Vse je zvesto sledilo Načrtom dovršenega vesolja. Nato je iz pomembnejših 
predelov začela izvirati čista živa voda, ki se je počasi začela povezovati v vodno 
omrežje planeta. Voda je naraščala in dosegla višino 30 m nad površino ravninskega 
zemljekroga. Nato je Sonce začelo vedno močneje sijati. Sijalo je in segrelo vodo in 
v njej vse bogato sadje in zeli. Cel planet je naposled vrel. 
Nenadoma se je vretje ustavilo in nastal je popoln napoj, Eliksir življenja, 
katerega je Veliki Alkimist nato prefiltriral v svojo posodo, kjer se je ohlajal, dokler 
naposled ni bil nared in je dosegel svoj namen – Alkimist je eliksir spravil v majhne 
stekleničke in jih razposlal v nepopolne svetove, ki so še hlepeli po rajskih 
dimenzijah. 
~ ~ 
 
SUPERNOVA 9 
 61 
Vanja Tajnšek 
Mačji kašelj 
»Gaj! Spet zamujaš!« mu je zavpila med hrupom, ki so ga ustvarjali enormno 
veliki ventilatorji, katerih hrup je planil v prostor, ko so se nenadoma odprla 
avtomatska vrata.  
Skomignil je z rameni in se usedel za tastaturo, na kateri je bilo nešteto zelenih, 
rumenih in rdečih gumbov, ki so jim družbo delali mali displejčki s številčnicami, 
katerih številke so se spreminjale, neodvisno druga od druge. Pritisnil je palec na 
senzor za prepoznavo prstnih odtisov, kot bi ne bilo dovolj že skeniranje očesne 
zenice ob samem vstopu v prostor. Zoprn zvok je prisotne opozoril, da je z vstopom 
prišleka nekaj narobe, a ga ni nihče niti pogledal. Prevečkrat se je že zgodilo, da ga 
sistem ni prepoznal. V pajaca si je obrisal mastno dlan, obliznil prst in poskusil še 
enkrat. Zopet se je zaslišal glasen Eeeeeee.  
»Fakingšit!« je zaklel in se delal, da ni opazil posmeha na njenem licu. Buljil je v 
palec in opazil malo prečno zarezo, ki jo je skupil med rezanjem kovinskega profila. 
Tisti rob je bil prekleto oster.  
»Daj mi aktiviraj to kišto, preden jo pošljem med zvezde,« je zahteval, a se je 
delala, da ga ne sliši. 
Stal je kot bizgec in čakal. Po nekaj sekundah mu je potegnilo, zakaj ga ignorira. 
»Prosim,« je spustil skozi stisnjene zobe, a se ni odzvala. Nervozno je potapkal z 
nogo ob tla in z očmi zavil proti stropu. 
»Lija! Rekel sem. Prosim.« Vstala je, ko je zaslišala: »Si gluha?«, in se usedla 
nazaj, ne da bi ga sploh pogledala.  
Zategnilo mu je vratne mišice, da jih je moral sprostiti z močnim nagibom glave v 
desno in levo kot kak bojevnik, pred vstopom v ring.  
»Lija, resno?« jo je vprašal z nevarno tihim glasom. 
Z globokim vzdihom se je dvignila s stola in se obrnila proti njemu. Bedak!, ga je 
ozmerjala s pogledom, a nato le naredila tistih nekaj korakov in ob senzor pritisnila 
kovinsko ploščico, ki jo je sicer nosila pripeto na levem prsnem žepu.  
Namesto zahvale je butnil: »Ti jo lahko jaz pripnem nazaj?« 
Ni mu odgovorila, le pogledala ga je izpod čela, on pa je bil prepričan, da je v 
kotičku njenih našobljenih ust zaznal zametek nasmeha. Taka smrklja, pa pomočnica 
vodje! 
Sesedel se je na oblazinjen stol z visokim hrbtnim naslonom, ki mu ni bil nikoli 
všeč, saj ni dopuščal vzvratnega nagiba, ki bi mu omogočil varno odlaganje nog na 
rob krmilne mize. 
SUPERNOVA 9 
 62 
»Kaj novega?« je vprašal ostale, a mu ni nihče odgovoril. Najbrž me niso slišali. 
»Je kaj novega tam dol?« je skoraj zakričal in dobil zborovski odgovor Neee! 
»Itak, da ne. Če se v sto letih niso ničesar naučili, le kaj bi se lahko v teh nekaj 
obhodih okrog svoje osi?« 
S prsti je zdrsnil po gladki površini in si s tem povečal sliko na monitorju do 
maksimuma. Siva meglena packa se je razlezla čez malodane ves ekran. Približal je 
obraz. Se mu je le zdelo, ali je bilo vmes res nekaj modrih pikslov? Zmajal je z glavo 
in pritisnil okrogel zelen gumb. Nič. Ponovno ga je pritisnil in po tretjem poskusu se 
je le prižgala lučka pod njegovo plastično oblogo. Te stare jajce bodo morali 
zamenjati, sicer si bom poiskal delo drugje, je bentil, a je vedel, da je to nameraval 
narediti že ničkolikokrat, pa ga je še vedno nekaj zadrževalo ravno tukaj. Sam je bil 
na varnem, a tam zunaj so potekale skrajno resne reči, ki so slišale na besede 
depolucija, nevtralizacija, radiacija, in še cel kup nekih drugih –acij. Na obrazu se mu 
je zarisal resen izraz, ki je bil danes v družbi z jeznim, a vse večkrat tudi z žalostnim.  
Nekje na desni je začela utripati rdeča lučka, ki je v prostor vnesla rahel nemir. 
Senzor srčnega utripa mu je v opozorilo nežno začivkal. Zaslišal je presedanje 
kolegov, s katerimi si je delil komandno sobo in se tudi sam privzdignil. Rdeči jeziki 
so se plazili po stenah in stropu in migetali v počasnem tempu. Čez nekaj časa ni bilo 
slišati ničesar več. Kot bi si ne upali niti dihati. Rdeča lučka je začela utripati hitreje. 
Pogledal je naokoli in se srečal z zaskrbljenim Lijinim pogledom. Nasmehnil se ji je, 
da bi jo opogumil, a s tem ni zbrisal gub, ki so se zarisale na njenem čelu. 
Naenkrat je rdečina obarvala celoten prostor in sploh ni več utripala. Gorela je. 
Žarela in pridružil se ji je alarm, ki je paral ušesa. 
»Vitan! Si vključil reduktorje?« 
»Sem!« 
»Nevtralizatorje?« 
»Sem!« se je oglasilo z druge strani. 
»Lija, kako je s ščitom?« 
»Zdržal bo!« je zaklicala nazaj. »Ščit bo že zdržal,« je šepnila, »samo oni ne vem, 
če bodo.« 
»Potem pa že deaktiviraj ta prekleti alarm!« 
Velikokrat so bili že v podobni situaciji. Vedno znova jo je zaskrbelo, pa vendar 
le zato, ker je svoje delo opravljala vestno in je hotela, da je opravljeno brezhibno. S 
pogledom je ošinila Gaja. Zaskrbljenost, ki jo je videla, jo je presunila. Na take 
dogodke se je odzival drugače kot ostali. Bila je precej mlajša in rodila se je tukaj. Ni 
ga zmogla res razumeti.  
Vedel je, da lahko le čakajo. Sonce je naredilo svoje, a izbruh je bil k sreči 
majhen. Pa vendar, geomagnetski vihar je s skoraj tisoč kilometri na sekundo butnil 
ob ščit, in to ni ravno mačji kašelj. Večkrat je že videl kaj sledi, a se je obnašal, kot bi 
SUPERNOVA 9 
 63 
ga presenetilo. Staram se. Sami so imeli tehnologijo, ki je preprečevala motnje 
sistema ob sončevih izbruhih, a skrbelo ga je zanje. Eh, nekaj tednov, pa bo najhuje 
mimo, se je tolažil. 
Naslonil se je nazaj in se nasmehnil. Mačji kašelj? Lija se je vedno smejala, ko je 
to slišala. Zdelo se ji je strašansko zabavno, čeprav sploh ni vedela, za kaj gre. 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 64 
Frank Roger 
Smrtna nevarnost 
Sonce, bazen, eksotični koktajl in dobra knjiga. Ali ni to vse, kar potrebujem v 
tem trenutku? 
Cindy vrže pogled na svojega moža Teda, ki je zleknjen poleg nje. Saj on sploh 
ne potrebuje knjige. Zaspal je le minuto po prihodu na bazen. Ob tej zgodnji uri sta 
bila edina tukaj - nedvomno so ostali hotelski gostje še ob zajtrku ali pa se sploh še 
niso dvignili iz postelj. 
Srkala je svojo pijačo, zaprla oči in uživala nekaj trenutkov, ko je sonce božalo 
njeno kožo. Z veseljem je čakala te kratke počitnice in bila je odločena, da bo uživala 
v vsaki minuti. Odprla je oči, znova vzela knjigo in nadaljevala branje. 
Komaj je prebrala pol strani, jo je zmotil glasen in jezen glas. Neki moški je stal 
ravno pred njo. Od kod je le prišel? Ni ga slišala, da prihaja in ni bil videti kot 
hotelski gost. Prav tako ni bil podoben nobenemu od hotelskega osebja. 
»V nevarnosti sem,« je človek histerično zavpil. »Morda celo v smrtni nevarnosti. 
Za menoj so! Tukaj so lahko le v nekaj sekundah. Nimam veliko časa, gospa! Ne 
morem potanko pojasnjevati, vendar bi bili neumni, da gredo tja nazaj. Ne morete 
vedeti, kakšna so tveganja …« 
Cindy je brez besed strmela vanj. Ni ji bilo jasno, kaj se dogaja 
Mož pred njo je videl njen izraz osuplosti na licu. Zato reče: »Poglejte, nimam 
časa, da bi vse pojasnil. Žal mi je, da sem na kraju, kot je ta, ampak ...« Piskajoči 
signal z njegove ročne ure ga prekine sredi stavka. Preklinjajoče nadaljuje: »Sranje! 
Še slabše je, kot sem mislil! Hitro moram naprej. Žal mi je zaradi vsega tega!« 
Po zadnji besedi je človek izginil, tako kot izgine slika na TV, ko ga izklopiš. 
Cindy pogleda Teda in se zave, da je buden. 
»Kaj je bilo to?« vpraša in nato: »Kje je človek, ki je prišel? Kaj ti je govoril? In 
od kod je prišel?« 
»Nimam pojma,« je odgovorila Cindy. »Saj ne vem. A opozoril nas je na 
nevarnost.« 
»Nočem nič slišati o kakršnikoli nevarnosti,« je rekel Ted. »Sva na počitnicah. 
Vesel sem, da je izginil.« 
Zdelo se je, da je s tem konec razprave. Ted je še enkrat zaprl oči in ona se je 
vrnila nazaj k svoji knjigi. 
SUPERNOVA 9 
 65 
Komaj pet minut kasneje se iz nič pojavi nov moški. Opazi ju, da ležita ob 
bazenu. Vpraša: 
»Oprostite, ste videli kakšnega moškega? Nekoga, ki se je pojavil in izginil? 
Nekdo, ki je dal vtis, da je na begu?« 
Cindy le prikimala. 
»Torej je bil tukaj? Prav! No, ne ozirajta se nanj. Pozabita vse, kar je rekel. 
Pretvarjajmo se, da incidenta ni nikoli zgodilo. Prav? To se vas ne tiče. Ne skrbite, 
vse je v redu! Hvala!« 
Moški ji je namenil hiter nasmešek in izginil na enak način kot njegov 
predhodnik. 
»Kaj za vraga se tukaj dogaja?« je vprašal znova prebujeni Ted in dvignil iz 
ležalnika: 
»Kdo so ti ljudje? Hotelsko osebje?«  
»Ne bi rekla,« je odgovorila Cindy. »Nimam pojma, kaj se dogaja.« 
»Morali bi nas pustiti pri miru,« se je pritožil Ted. »Sva na počitnicah, je tako? 
Plačala sva težko prisluženi denar, da bi imela mir.« 
Cindy je prikimala. Njen mož je imel prav. Znova je nastopila tišina in še enkrat 
je pobrala svojo knjigo. 
Nekaj minut kasneje se dva moška pojavita natanko na istem mestu, kjer sta se 
prej pojavila prva dva. Nosila sta uniforme in prav gotovo nista bila niti gosta niti del 
hotelskega osebja. Bi lahko bila policista? Se dogaja kaj resnega? 
»Oprostite,« je dejal eden od njiju "Prišla sva po nevarnega človeka in meniva, da 
je lahko šel le tu skozi. Ste ga slučajno opazili? Ste se pogovarjali z njim, ste 
izmenjali kakšne informacije?" 
Cindy je prikimala: »Prišel je fant, ki se je pojavil iz nič pojavil in v nič izginil.« 
»Da! To mora biti on. Pozivam vas, da se ne vtikate v ta primer. Aretirati ga 
morava. Prosim, bodite previdni! Hvala za vašo pomoč.« 
Sogovornika sta izginila. 
»To neumnost je treba ustaviti,« je Ted potožil z jezo v glasu. »Si slišala tega 
idiota? Pozivamo vas, da se ne vtikate v ta primer. Taki so tisti, ki vdrejo sem in 
pokvarijo najin dopust. K vragu z njimi! Upam, da bosta izginila tja, od koder sta 
prišla.« 
Cindy je znova morala priznati, da ima njen mož prav. Hotelska uprava ne bi 
smela pustiti, da se take stvari dogajajo. Res jo je razdražilo in ji pokvarilo 
dopustniško vzdušje. Upala je, da je zdaj konec s tem in znova je pobrala svojo 
knjigo. 
Pet minut kasneje je postalo jasno, da se stvar vseeno ni končala, saj se poleg 
njiju pojavila še ženska. 
SUPERNOVA 9 
 66 
»Oprostite,« je rekla in v njenem glasu je bilo slišati zaskrbljenost. »Iščem 
svojega moža in upam, da ga bom našla še pred Časovno policijo, ki ga hoče aretirati. 
V veliki nevarnosti je.« 
»Mislim, da sva videla tako tvojega moža kot tudi tista policista,« je Cindy 
odgovorila. »In tam je bil še en moški. Kaj se pravzaprav dogaja?« 
Ženska je bila na robu joka: 
»Moj bog, zgrabili ga bodo! Mogoče bo že prepozno in dvomim, da bo njegov 
odvetnik lahko kaj pomagal. Veste, časovno potovanje je v nasprotju z zakonom. 
Moj mož je bil eden od prvih popotnikov, še preden je bil sprejet ta zakon. Stvar je v 
tem, da ima zakon, glede na naravo potovanja skozi čas, veljavo za nazaj, vendar moj 
mož ne sprejema veljavnosti te zakonske določbe. Policija glede tega seveda ne deli 
njegovega mnenja. Moj bog, upam, da ne bo prepozno! Hvala!« 
Izginila je, verjetno tja, kamor vsi ostali. 
»Si jo slišal?« je vprašala Cindy. »Ali verjameš, kar je povedala ta ženska?« 
»Mislim, da vem, kaj to je,« je Ted zlovoljno odgovoril. »Gotovo je to neke vrste 
igra, verjetno del programa za zabavo hotelskih gostov. Povedal bom na recepciji, naj 
nas nehajo utrujati s tem.« 
»Si prepričan? Kako se lahko uslužbenci hotela na ta način pojavijo in izginejo? 
To bi lahko bila resnična dejanja. Prvi fant je trdil, da je bil v smrtni nevarnosti, nato 
sta prišla policista in njegova žena je razlagala ...« 
»Ne vem! Kakorkoli že je, me ne zanima. Pomembno je, da midva nisva v smrtni 
nevarnosti. Če nisi pozabila, sva na počitnicah. Plačala sva veliko denarja, da bi se 
imela dobro. Še danes se bom o tem pogovoril s fanti na recepciji. Vse te neumnosti 
so nesprejemljive!« 
»Mislim, da imaš prav,« je spet kimala Cindy. Znova je pobrala svojo knjigo v 
upanju, da jo bo končno prebrala do konca. 
~ ~ 
Frankova biografija 
Frank Roger se je rodil leta 1957 v Gentu v Belgiji. 
Njegova prva zgodba je nastala leta 1975. Od takrat so njegove zgodbe objavljene 
v več jezikih, v mnogih revijah, antologijah in drugje. Od leta 2000 je objavil v 
različnih jezikih veliko zgodb. Poleg pisanja fikcije ustvarja kolaže in grafična dela v 
skladu z nadrealistično in satirično tradicijo. Objavlja jih v različnih revijah in 
knjigah. Do sedaj so objavili nekaj sto njegovih kratkih zgodb v 38 jezikih. O njem je 
mogoče najti več na spletni strani www.frankroger.be. 
~ ~ 
SUPERNOVA 9 
 67 
Emir Dervišefendić 
NA – FU – RAN 
Parabola. Živa in inteligentna meglica, klasificirana kot parazit najvišjega 
razreda, gospodarica Obstajanja in vrhovna oblast v vsaki skupnosti Univerzuma, ki 
jo zavzame. 
Od vekomaj potuje po vesolju v iskanju za živo pametno energijo, ki ji je hrana. 
Ko jo najde v kakršni koli obliki skupnosti ali organizacije, se ustavi in ji z 
neprekosljivo močjo in močjo vsili svojo oblast in pravila. Izkorišča tipično 
nesposobnost in nezainteresiranost inteligence, da se ukvarja s čim izven dometa 
obstoja, še posebej vladanja. Ustvari kolonije in individuumom nudi iluzijo aktivne 
ustvarjalne eksistence, oskrbuje jih z viri, ki jih pravzaprav črpa iz njihovih 
potencialov in potem jih na utečen način izrabe shrani v Register domnevno 
dotrajanih in izrabljenih enot za regeneracijo in bio-reciklažo. 
Pravzaprav je vse podrejeno zagotavljanju in vzgoji za hrano potrebne energije, a 
Register je zgolj nekakšna drevesnica visokokakovostne hrane. Manjši del se vrača v 
resničnost, hrani pa se z ogromno količino zadržane vitalne energije. Začetno 
ravnotežje energije, vrnjene v Kolonijo in zadržane v Registru, se postopno in 
neopazno ruši v korist Registra, saj se Parabola z njo dobesedno nažira do zadnje 
enote. Ko absorbira celo kolonijo, gre dalje, dokler ne najde nove žrtve. Potem gre 
vse od začetka. Ona je začetek in konec vsega. 
Med potepom po mračnem vesolju in že precej zlakotnjena, naleti na Območje 
treh sonc in njegove energijske postaje, Kolonije Stvarnika in Oblikovalca. Ponujene 
priložnosti ni smela izpustiti. Že dolgo ni srečala tako bogatega vira kakovostne 
hrane. Razglasila se je za namestnika in oblikovala Parabolično vesolje s Kolonijo v 
središču. Takoj je začela perfidno igro. 
Domorodci Kolonije so bile ultra sofisticirane bioenergijske enote najvišje 
strukturalne ravni, ki so se ukvarjale ustvarjanjem, programiranjem in ustvarjanjem 
zvezdnih sistemov in instalacijo življenja v vseh pojavnih oblikah, zlasti zavestnega. 
Bili so polimorfi, saj so za določena opravila privzemali materialno obliko. 
Da bi se lahko začela hraniti, je morala Parabola prevzeti nadzor nad številčnostjo 
enot v skupnosti. V sistem je uvedla že dokazno preverjen pojem izrabljenosti, pri 
čemer je sama določala njeno stopnjo. Enote, ki jih je razglasila za izrabljene in 
izčrpane, je takoj izbrisala in njihove energijske celice shranjevala v poseben 
Register pod pretvezo obnove, v praksi pa za zagotavljanje hrane. Del enot je 
reaktivirala s ponastavitvijo njihovih shranjenih matric, s preostankom pa se je obilno 
hranila. 
SUPERNOVA 9 
 68 
Izven Paraboličinega vesolja daleč naokoli ni bilo ničesar, razen skupnosti 
Graditeljev, ki so ideje in zamisli Kolonije, pretočene v programe, pretvarjali v 
grandiozne stvaritve. Parabole sploh niso zanimali. Izven njihovega sveta je vladala 
popolna tema. 
 
Akademija za ustvarjanje in oblikovanje Kolonije je pripravila predstavitev 
najnovejših dosežkov svojih študentov. Eden od njih je bil Na-Fu-Ran, kandidat za 
Podvrhovni red. Poleg tega, da je bil po merilih Kolonije zelo mlad, saj ni dopolnil 
niti dvajset milijonov let, mu je manjkal še en projekt, da bi lahko uspešno vstopil v 
red Podvrhovnih, a potem, ko bi naredil še en projekt, bi postal član reda Vrhovnih. 
Bioenergijska enota malce čudnega imena, Na-Fu-Ran, v malce svobodnem 
prevodu pomeni Tisti, ki bo pripravil presenečenje, je imel že instaliran projekt, s 
katerim bo sodeloval na tekmovanju. Star je bil že nekaj milijonov let, to je bilo po 
Protokolih ustvarjanja najkrajši možni čas, da projekt zaživi in doseže določeno 
stopnjo razvoja, da postane zrel za ocenjevanje.  
»Na-Fu-Ran, ne zamujaj na svečanost, saj si eden od glavnih ustvarjalcev 
Akademije. Aha, pa ne pozabi, da se moraš v skladu s Protokolom pojaviti v 
materializiranem obličju, v človeškem telesu,« je dejal Skrbnik. 
V Koloniji ni obstajal pojem staršev, temveč so obstajali skrbniki in mentorji. 
Parabola je s svojim prihodom prevzela njihovo nameščanje, da bi dobila vse 
informacije o varovancih – študentih, njihovih idejah, načrtih in dejavnostih. 
»V to kreacijo polagam vse upe,« je odgovoril Na-Fu-Ran. »Čeprav sem jo mislil 
izbrisati ali narediti kakšno predkompozicijo. Sem precej nemirnega duha in bi ves 
čas delal kaj novega. Kaj mislite, naj vseeno brišem?« 
»Nikakor!« Je bil Skrbnik energičen. »Naredil si izvrstno kreacijo in veliko 
pozornosti si namenil Zemlji, enem najlepših svetov vesolja. Škoda bi bilo to 
izbrisati, raje naredi nadgradnjo.« 
Na-Fu-Ran je že imel idejo. Žogica energije, njegovo pravo obličje, se je 
podaljšala, se dvignila in naredila nekaj krogov po svodu kristalnega prostora, 
njegovega bivališča. 
»Glejte,« je dejal Skrbniku, ko se je iz energijske žogice preobrazil v fantiča, po 
človeških merilih starega deset let. »Bo dobro tako?« 
»Dobro je, dobro ...« 
»Vzel bom pravo obličje in grem na Akademijo z običajno energetsko traso.« 
Tri sonca tega čudnega sveta so se počasi gibala po svojih orbitah in rotirala 
nasprotno eno od drugega. 
Eno od njih je bilo Sonce Ideja. Kadar je Na-Fu-Ran občutil lakoto za 
ustvarjanjem in idejami, je programiral svoje receptorje na povezavo nanj, na neko 
vrsto downloadinga. Pred povezovanjem se je moral telepatsko prijaviti Uradu, ki je 
SUPERNOVA 9 
 69 
skrbel za distribucijo razpoložljivega časa in nabora idej v skladu s Protokolom 
ustvarjanja. 
Drugo sonce, Sonce Bioenergijskih virov, je prebivalce Kolonijo programirano 
natančno oskrboval s substanco za vzdrževanje energijskega potenciala. 
Tretje sonce, Sonce Spokoja, je prebivalstvo Kolonije obsipavalo z natančno 
odmerjenimi kvanti spokoja. 
S sugestivno manipulacijo si je Parabola podredila tudi sonca, ko je za svoje 
razglasila njihove posebnosti in lastnosti. 
Na-Fu-Ran pred prihodom Parabole ni imel težav s Soncem Idej. Prvi sum se je 
pojavil kmalu po uvedbi nove ureditve. Ker je bil izven serijsko nadpovprečno 
inteligentna enota z obiljem lastnih idej, se je postavil vprašanje: 
»Kako to, da od Sonca Idej dobivam iste ideje, kot jih že imam? Kot da mi nekdo 
bere misli in krade ideje.« 
Med potjo na Akademijo se je za hip odklopil od Trase, da bi se povezal s 
Soncem Idej, saj je doseglo optimalni položaj. 
»Na-Fu-Ran, Kadet študent Akademije, prosi za idejni paket visoke 
intenzivnosti,« se je glasila njegova telepatska prijava. Dobil je odobritev, preveril je 
receptorje in se pripravil na začetek seanse. V nekem trenutku je občutil obremenitve 
svoje celotne energijske konstelacije, kar je pomenilo zagon absorpcije idej. Po 
končanem sprejemu, ko je Sonce Idej končalo nalaganje po ukazu Urada, se je Na-Fu
-Ran odjavil iz sistema in zatem preveril količino in kakovost prejetega. 
Znova se je priključil na Traso in naredil preliminarni izbor prejetih idej. Začutil 
je nenadni vdor sumničenja. Ugotovil je, da je bila glavna dobljena ideja identična, s 
katero je hotel začeti nov projekt. Zelo čudno, je razmišljal. Kdo bi lahko vedel za to 
idejo? Nikomur je ni razkril ... Vendar sem ... Seveda ... Skrbniku. 
Velika dvorana Akademije je bila polna gostov. Vse je bilo pripravljeno za 
razglasitev zmagovalca. 
Holografsko so se prikazali vsi projekti tekmovanja. Udeleženci vseh starosti, 
posebej pa starejši in zrelejši, so tiho pričakovali objavo svojega imena in projekta. 
Potem je ponovno prikazan model že prikazane kreacije, osončje z osrednjo 
figuro, planetom Zemljo. Pred prisotnimi se je odvijal performans nastanka 
zgodovine, pravzaprav program do zdaj nedosegljive dovršenosti. Nastanek in razvoj 
planeta. Začetek življenja, transformacije, erupcije vulkanov, katastrofe, 
geoprekompozicije, nastanek kontinentov, nastanek človeške vrste ... In tako v 
nedogled. 
Vsi so zdaj vedeli, koga bo Akademija razglasila za zmagovalca zadnjega 
kreativnega Ciklusa ustvarjanja. 
»Na-Fu-Ran je osvojil Ciklus in postal Podvrhovni,« se je glasilo sporočilo 
Akademije. »Za naslednjo, najvišjo, stopnico potrebuje samo še en korak, vrhunska 
kreacija po lastni želji. Naj slavljenec sam izpove svoj načrt.« 
SUPERNOVA 9 
 70 
Po zahvali za izkazano čast Na-Fu-Ran razloži nov projekt: 
»Osončje, čeprav ustvarjeno že pred časom, je še mlado v primerjavi z drugimi 
sorodnimi kreacijami, še posebej izpostavljam Zemljo z zavestnim življenjem. Zdaj 
je čas, še preden se planet popolnoma razvije, da naredim določene nadgradnje. Čisto 
konkretno, za svoje naslednje delo sem izbral projekt več, pravzaprav neskončnih, 
paralelnih realnosti. Kar se ta hip dogaja, posebej na Zemlji, bo obstajalo na enak 
način v drugim paralelnim realnostim, pomaknjeno za v določenih časovnih fazah. 
Število teh realnosti bo neskončno.« 
Gostje so očarani poslušali predavanje mladega Na-Fu-Rana in spremljali 
holoprojekcijo Osončja z Zemljo v ospredju. Čeprav je bilo vse prikazano v resnični 
velikosti, je bilo zaradi razlik v dojemanju velikosti, mase in prostora vse videti kot 
na dlani, po zemeljskih merilih velikosti nekega šolskega modela. 
»Torej, srečno Na-Fu-Ran! Ko bo Sonce Idej tretjič doseglo optimalni položaj 
konektanja, boš predstavil svoj novi projekt,« je Akademija zaključila svečanost. 
Na-Fu-Ran je zatem zapustil svečano dvorano. Preden se je »preoblekel« v svoje 
staro obličje, se je na obrazu za hip pokazal čuden izraz, lahko bi rekli izraz 
norčevanja, kot nekakšna grimasa. Ampak le za hipec. 
»Seveda jim nisem vsega povedal,« je momljal sam zase. »Objavil bom samo 
prehod iz inicialne realnosti v prvo, v času fazno zamaknjeno. Za odhod v druge, 
starejše, vendar enake realnosti, jim ne bom dal rešitve. Mogoče pripravim še kakšno 
presenečenje ... V slogu svojega imena.« 
V obličju, prilagojenem Zemlji, je Na-Fu-Ran že večkrat bival na tem lepem 
planetu, svojem veličastnem izdelku. Ustvaril je nekaj zares neponovljivega, posebno 
zaradi zavestnega življenja. Naredil je takšno konfiguracijo, ki ji ni bila enaka niti 
tista od Kolonije. V njej je bilo vse podrejeno delu in ustvarjanju, strogim 
formalnostim in pravilom. Takoj, ko je napredoval v Podvrhovnega, se je odpravil na 
Zemljo. Ob tem je še bolje doumel, kaj je ustvaril in planet mu je bil vse ljubši, 
predvsem kot mesto, kjer bi lahko živel večno. Občutil je toplino in blagost Sonca. 
Zahvaljujoč temu in lepoti planeta je dobil idejo in sprejel odločitev, ki pa je nikomur 
ne bo izdal. Tako je bil prepričan, da mu nihče ne more ukrasti ideje in podreti 
načrtov. 
Ko je prišel čas za javno razglasitev nove kreacije Na-Fu-Rana, svečana dvorana 
Akademija ni bila tako polna kot zadnjič. Manjkale so mnoge zelo znane kreativne 
osebe, ki so izven Akademije ustvarjale elegantne kreacije. 
Na-Fu-Ran je tokrat z obrazno mimiko malce močneje izkazoval norčevanje in ob 
tem holografsko prikazal svoj izdelek, ustvarjanje paralelnih realnosti, kjer so stvari v 
istem času obstajale skupaj, vendar v drugih realnostih. Postavil je dve realnosti, eno 
začetno in takoj poleg nje še drugo identično, vendar fazno zamaknjeno. Razložil je 
prehod iz dejanske realnosti v ono drugo, paralelno. V njej so se odvijale vsebinsko 
in časovno identične stvari, kot v izvirni. 
SUPERNOVA 9 
 71 
»Je morebitni odhod iz ene v drugo realnost potovanje skozi čas?« je zanimalo 
enega od Vrhovnih. »Recimo v preteklost?« 
»Ja, je možno,« je odgovoril Na-Fu-Ran. »Pot v preteklost je relativna. Če želite v 
preteklost iz nekega v času trajajočega stanja, mora že obstajati realnost, ki se je že 
zgodila. Potovanje v isto realnost, zamaknjeno, ni potovanje skozi čas, v tem primeru 
v preteklost, vi ste pravzaprav v zdajšnji preteklosti. Pravzaprav, ponavljate že 
doživeto realnost. 
»Kaj pa potovanje v prihodnost?« je zanimalo Vrhovnega. »Je možno nekaj, kar 
se dogaja, fazno premakniti v prihodnost? Je možno videti prihodnost, ki se še ni 
zgodila?« 
»Možno, a je zelo zapleteno. Da se lahko pomaknete v dogajanje prihodnosti, se 
je to že moralo zgoditi oziroma se ravno dogaja. Vendar odhod v neko prihodnost, ki 
še ni imela svoje realne preteklosti ali nima trenutne sedanjosti, zahteva delo na ideji 
s stoodstotno natančnim predvidevanjem, brez vsakršnega odstopanja, pozitivnega ali 
negativnega. Tu ni govora o oblikovanju paralelnih realnosti, temveč o nečem 
naprednejšem. Gre za veliko parametrov, to bi bila popolnoma nova in še neodkrita 
znanost. Nadalje bi morali imeti Izvir predvidevanj, ki bi ga na predlog Akademije 
morala odobriti Parabola. 
»Na-Fu-Ran je absolutni zmagovalec Ciklusa ustvarjanja in postaja član 
Vrhovnih,« je na koncu sporočila Akademija. Vendar, Parabola je ocenila, da je sicer 
zelo mlad kandidat z zadnjima projektoma dosegel tolikšno stopnjo izrabljenosti, da 
mora biti izbrisan, njegova energijska matrica pa shranjena v Register za 
regeneracijo. 
»Naj torej osebek Na-Fu-Ran potrdi oceno in Odločbo Parabole in se pripravi na 
zadnjo pot.« 
V delcu parabolične milisekunde je Na-Fu-Ran ocenil, da so bili upravičeni 
njegovi sumi glede Sonca Idej. Opazil je tudi, da je bilo število gostov znatno manjše 
od predhodne predstavitve. Prav tako je ob vsakodnevni komunikaciji s prebivalci 
Kolonije ugotovil, da manjkajo mnogi aktivni in ustvarjalni osebki. Stvari je povezal. 
Pravilnik o izrabljenosti. Register. Regeneracija. Vse mu je postalo popolnoma jasno. 
Na-Fu-Ran je spregledal. Poln ustvarjalne energije je predstavljal pravo 
poslastico. Parabola že dolgo ni absorbirala tako sočnega zalogaja. 
Potem se je zgodilo. Prvič, odkar si je Parabola prisvojila dragoceno energijsko 
enoto in uvedla pravila o izrabljenosti, se je nekdo uprl njeni Odločitvi. Kandidat Na-
Fu-Ran je ignoriral Odlok o svojem izbrisu, ni pristal na izločitev iz Obstajanja, 
temveč je preprosto izginil in nihče ga nikoli več ni videl.  
V Koloniji in celotnem Paraboličnem vesolju se je vklopil alarm najvišje stopnje. 
Nihče pa ni mogel izslediti niti sledi Na-Fu-Rana. Niti v nekaj tisočletjih, a so ga 
iskali še naprej. Neuspešno ... 
SUPERNOVA 9 
 72 
 
Piše se leto 2000 (zemeljski koledar). Nekje na Karibih, zavaljen v udobni 
ležalnik, v hladu ogromnih palm leži dvajsetletni mladenič in uživa rajske radosti. 
Obkrožen je z gručo eksotičnih deklet in fantov v družbi posebnih koktajlov in 
različnega sadja. Zbranim kaže razne trike in iluzije, primerljive z iluzionističnimi 
umetninami največjih svetovnih iluzionistov in čarodejev. No, to niso bile iluzije ali 
triki, temveč dejanske stvaritve, ki jih je po prikazu na čuden način tudi uničil. 
Prisotni tega seveda niso vedeli ali slutili. 
»Resnično si čuden, pravi čarovnik,« je prekinila predstavo neka mladenka, 
»Najbolj čudno mi je tvoje ime. Kako ti je že ime? Aha, Nafuran. Je tako? Res 
nenavadno.« 
»Mogoče, a so še nenavadnejša imena. Je to sploh pomembno? A ta veščina? Ni 
kaj posebnega, verjemi, draga, potrebujem samo malce idej in sreče,« je odvrnil in 
potegnil dolg požirek nekega rdečkastega koktajla. 
»Kdo si? Od kod prihajaš?« je bila vztrajna. 
Na-Fu-Ran je čisto resno odvrnil: 
»Jaz sem bioenergijska enota Kolonije Stvarnikov Območja treh sonc in 
Paraboličnega vesolja,« in suho dodal. »Imate še kakšno vprašanje?« 
»Res si pravi šaljivec,« je dejala in razlegel se je smeh bližnjih, namenjen dekletu. 
»Dobro ti je odgovoril,« se je dekletu zarežal neki mladenič. 
Vsako vprašanje ima odgovor, najsi bo še tako neumno ali nelogično. 
Dokler se je društvo zabavalo, je fant v ležalniku razmišljal: 
»Izbral sem pravo zemeljsko leto in trenutek v čas, da ustvarim novo realnost. 
Vem, da mi Parabola pripravlja izbris in absorpcijo. Poleg paralelnih realnosti sem 
ustvaril posebno vmesno realnost in zanjo ne ve nihče v Koloniji, vključno s 
Parabolo. V njej, večni in trajni, ki jo lahko spreminjam in nadgrajujem, jim je 
nedosegljiva, nanjo ne bodo nikoli stopili. Poleg tega sem nevtraliziral svojo 
energijsko sled. Nihče ne bo izbrisal Na-Fu-Rana. Zdaj je čas za materializacijo moje 
partnerske osebe iz Kolonije, Bi-Na-Rana. Že dlje časa jo skrivam v posebni vmesni 
realnosti, kompatibilni z mojo in sem preprečil njen izbris iz Obstoja. V Koloniji 
nismo imeli moških in ženskih osebkov, vsaka oseba je lahko dogovorno upodobila 
novo bitje, novo energijsko enoto. V tej moji kreaciji gre drugače, zato se bo 
partnerska oseba prikazala v ženski podobi. Vsi v druščini bodo prepričani, da je tu 
ves čas z mano.« 
Nihče ni opazil, da se je poleg Na-Fu-Ranovega ležalnika pojavil še eden. Za 
človeško oko ali možgane se je vse zgodilo vrtoglavo hitro. Nihče ga ni spraševal, 
kdo je plavolasa lepotica v ležalki ob njem. Vsi so bili prepričani, da je tu že cel dan. 
V nekem trenutku je odbojkarska žoga pristala pri dekletu, ki je ležala poleg Na-
Fu-Rana. 
SUPERNOVA 9 
 73 
»Oprosti, ni bilo nalašč,« je dejal mladenič, ki je prišel po žogo. »Mimogrede se 
opravičujem, ker smo nate ves ta čas pozabili. Res grdo od nas ...« 
Potem je kot okamnel od globokega razmišljanja in pogledal dekle globoko v oči. 
Nekaj ga je sililo, da ji zastavi vprašanje, namenjeno Na-Fu-Ranu. Bolj za šalo, kot 
zares: 
»Za prijatelja smo slišali, da je od daleč. Nisi slučajno tudi ti iz Paraboličnega 
vesolja?« je vprašal s precejšnjo mero norčevanja. 
»Ja, od tam sem,« je sugestivno odgovorila. »Območje treh sonc, Kolonija 
Stvarnikov. Še kaj?« 
Mladenič je obstal brez besed in zrl v dekle. Druščina se je znova zarežala. Salva 
smeha je bila namenjena fantu z žogo. 
 
Medtem je Parabola dobesedno požirala Kolonijo. Ni je več zanimalo iskanje 
upornika. Kmalu ne bo več ničesar ostalo od Kolonije in Območja treh sonc. Zaradi 
apetita Parabole je izginila vsaka sled o obstoju vrhunske energijske inteligence. Tri 
blaga sonca so ugasnila in zaradi izginotja interakcije z osebki Kolonije izginila v 
imploziji. Ker ni bilo več dela, se je skupnost Graditeljev vtisnila v oddaljeno in 
nedoločljivo neskončnost v upanju, da najdejo nove Stvarnike. 
Zaradi pomanjkanja hrane je tudi Parabola krenila na pot po mračnih vesoljskih 
prostranstvih in iskanje novih prehranskih virov. Za sabo je, kot vedno, puščala 
opustošenje in neskončno temo. 
~ ~ 
Vedrana Čolić 
Ne dam svojega obraza 
Veje so me med begom poskušale dotakniti, trnovo grmovje pa ustaviti. Nisem 
čutila vbodov trnja, niti udarcev vej v nadlaktnice. Strah je ugasnil vse receptorje 
bolečin. 
Sledili so mi. Nisem jih slišala, a sem vedela. Ko Odred dobi nalogo, ne odneha. 
Zame je predpisano naročilo. Ne vem, kakšna je bila cena in kdo je plačnik, lahko 
sem samo ugibala. 
Odred je bil hiter in učinkovit. To so vsi vedeli. Lovili so v parih. Moški, 
najpogosteje temnopolte rase in ženska, ne glede na barvo kože, vedno s pobeljenimi 
lasmi. Vsi so jih prepoznali med patruljiranjem po ulicah. Meščanom so vlivali strah 
in vsi so se jim umikali in umikali obraze po Pavlovem učinku. Med lovom za žrtvijo 
se jim nihče ni drznil upreti, vsi pasivno nadaljujejo svoje poti. 
Obstala sem, da se za bližnjim drevesom odpočijem z globokim hlastanjem za 
zrakom. 
SUPERNOVA 9 
 74 
»Kaj sem storila? Komu sem se zamerila?« sem se spraševala. »Saj sem ves čas 
želela biti uslužna in pazljiva do vseh,« mi ni bilo jasno. »Kdo je naročil moj obraz in 
zakaj?« sem stežka sprejela resnico. 
Rada sem imela, da me ljudje imajo radi, verjela sem, da sem vsem draga, dokler 
se moje ime ni pojavilo na zloglasnem naročilu. 
Med razmišljanjem s strtim srcem so se oči belolase ženske za trenutek spojile z 
mojimi. Dvignila je kazalec in kolega ji je sledil kot strela, skupaj sta se zapodila za 
mano. Ponovno sem se pognala v beg. 
Vprašanje je, če je beg sploh imel kakšen smisel. Bolj je to bil refleks preganjene 
živali. 
»Ne dam svojega obraza,« sem momljala v brado. 
Ne dam svojega obraza!« sem iz obupa zaklicala svojim preganjalcem. 
Nemo sta mi sledila. Nista govorila, ker sta bila tako programirana. Izvajala sta 
naročilo, spretno in brez veliko hrupa. 
Kako dolgo bom še zmogla bežati? Ura? Dan? Dva? Cel teden? A vendar je 
vsaka minuta imela ceno. Vsaka minuta mojega JAZA, mojega obraza. 
Tudi jagnje se upira pred zakolom, ne želi v klavnico, čeprav nima izbira, saj ve, 
kaj ga čaka. Tudi svinja cvili in se poskuša izogniti nožu, čeprav ne more pobegniti. 
To počnem tudi sama. Nagonsko. 
Tedaj mi pogled pritegne luknja v zemlji poleg masivnega hrasta. Naravno 
ustvarjena zemljanka. Popolno! 
Stekla sem proti njej, se uvlekla vanjo in zatem kot kakšna krtica zasula vhod z 
vejami. 
Morda pa se vendarle izvlečem. Mogoče se le izognem nožu? Če ne, pridobila 
sem vsaj malo časa s svojim obrazom. 
Do zdaj se nisem zavedala njegovega pomena in nisem ga doživljala kot nekaj 
spektakularnega, dokler zanj ni bila razpisana cena. Očitno je bil nekomu privlačnejši 
kot meni. Vzdrhtela sem ob misli, a pred očmi so se mi zvrstili obrazi znancev. 
Zaspala sem, čeprav se je vlažna zemlja dotikala telesa. Ne vem, koliko časa je 
minilo. Mogoče ura ali dve, preden sem zagledala njene brezosebne oči nad svojimi. 
Motrila je skozi luknjo nad mano in dala znak kolegu, da se ji pridruži. 
Ko sta me skupaj vlekla iz skrivališča, sem kričala, udrihala po njima, saj nisem 
kot jagnje hotela v klavnico ali kot svinja v pričakovanju neizbežnega. 
»Ne dam svojega obraza! Ne dam ga! Ne dam obraza!« sem uspela kričati, ko je 
blonda izvlekla nož in šla proti meni, a črnec me je držal. To je bil konec. 
Vsaka ura, vsak dan je enak prejšnjemu. Rutinsko, brez volje, motivacije ali 
emocij sem opravljala svoje delo. Živela sem, čeprav nisem. Obstajala sem, čeprav 
nisem. 
SUPERNOVA 9 
 75 
Postala sem samo eden od živih robotov brez obraza, čigar koristnost se meri po 
učinkovitosti v rutinskih nalogah. 
Moj jaz ni več obstajal, moje obraz je bil tuj. No, meni je bilo zdaj tako ali tako 
vseeno. 
~ ~ 
Zorica Mišić 
Hudičevi možgani 
Z ironičnim nasmeškom na obrazu je hudičev zastopnik izročil pogodbo mojemu 
predstavniku. Določila pogodbe so bile ponižujoča - vključevala so predajo moje 
nesmrtne duše in znanja uma. Vključuje tudi prepuščanje položaja hudičevemu 
predstavniku v Vrhovnem svetu Svetlobe v zameno za ohranitev meni dragega 
mozaika. 
Moja vrsta nima fizične oblike in verjetno zato hlepimo po otipljivem. Moja strast 
so mozaiki, ki se z bogastvom barv in oblik zložijo do najmanjšega delčka v popolno 
celoto. 
Vem, vprašali me boste, zakaj se sploh zapletam s Hudiči, ki so po celem 
Univerzumu znani po svoji prebrisanosti? A od njih ni boljših gradbincev. Naredili 
so veliko izjemnih del, a Mozaik je vse presegel. Podarili so mi ga pred nekaj 
milijardami let. 
Ko bi vedeli, koliko truda je bilo vloženega vanj, predvsem pa neskončnega 
potrpljenja in materiala iz vseh kotičkov vesolja! Železo, silicij, žveplo! Z Roba 
Univerzuma so morali na Gradbišče dostaviti titansko kamenje in milijone let garati, 
da so se vsi delčki sestavili v celoto, ki so jo sestavljale veličastne tektonske plošče. S 
Harmoničnih planetov so prinesli sestavine, ki so surovim kontinentalnim ploščam 
podarili barve, zvoke in aromo. Iz globine Vodnega planeta so vzeli Semena 
Življenja, ki so jih z ljubeznijo in požrtvovalnostjo vzgojili v oceanskih globinah 
Mozaika. 
Še posebej me je navdušilo, ker so Hudiči naredili Mozaik tako, da se je 
neprestano spreminjal. Vse je bilo podvrženo gibanju in spremembam – plošče, vrste, 
barve in oblike. Mozaik ni niti sekundo miroval. Nižje oblike obstajanja niso opažale 
sprememb, a te se niso mogle izmakniti notranjemu očesu Svetlobe. 
Med plutjem po globokem vesolju sem z umom lovil slike Mozaika in užival v 
njegovi popolnosti. Svet Mozaika je občasno začutil mojo navzočnost, lovil odsev 
višje duhovne sile, a so bili njihovi umi preveč omejeni, da bi me dojeli. Ostalo jim je 
samo hrepenenje, ki je hitro zbledelo in izginilo. V osnovi so bili delo Hudiča, vezani 
na materialno in ne duhovno. 
SUPERNOVA 9 
 76 
Pozno sem dojel, kaj so Hudiči naredili. Spremembam nisem takoj pripisoval 
pomena. Mislil sem, da gre za običajne faze tkanja Mozaika, ki sem se jih nagledal v 
milijardah let. Silni potresi, vulkanske erupcije, suše poplave, topljenje ledenikov, 
luknje v tkanju Mozaika, skozi katere so žgali kozmični žarki, mi niso takoj vzbudili 
sume. Ko sem končno doumel, je bilo prepozno. 
Moral bi vedeti, da ima uživanje v Hudičevih delih svojo ceno. Dopustil sem, da 
so mi nešteta stoletja otopila ostrino uma, pazljivost in budnost. Niti sekunde nisem 
več zdržal brez Mozaika. Zanemaril sem vse drugo, tudi obveznosti do Vrhovnega 
sveta Svetlobe. 
Hudičeva dela, kot vse drugo fizično, imajo svoj rok trajanja. Zaslepljen z lepoto 
Mozaika sem prepozno odkril tektonsko bombo, postavljeno v samem jedru. 
Povezana z Galaktično uro, je vodila do neizbežnega uničenja Mozaika. Niti kdo od 
Svetlobe ni mogel ustaviti mehanizma. Verjetno si lahko predstavljate mojo jezo! 
Ujel sem se v tako prizemno, niti ne preveč izvirno past ... Ni čudno, da se je njihov 
predstavnik tako hinavsko smehljal. 
Zgolj ena misel, samo eden DA, oblikovan v mojem umu in zastopnik bo vtisnil 
moj pečat na pogodbo. Mozaik bom ohranil, a um in duša mi ne bosta več pripadala. 
Nekdo drug bo užival v lepotah Hudičevega Mozaika. 
Zapravil sem milijarde let, a nimam več časa, sprejeti moram odločitev. 
Vse je izginilo v trenutku. Redkokdo v vesolju, razen mene, je opazil eksplozijo. 
Boleče sem občutil izginotje vsega, kar je nastajalo milijone let. Ni bilo več Niagare, 
Himalaje, Skalnega gorovja, Plitvičkih jezer, Postojne, Sahare, deževnega pragozda 
Amazonije, levov, tigrov, kitov in ni bilo niti Ljubljanskega gradu. Izginila so tudi 
dvonožna bitja, ki so me po pomoti imenovala Bog, oziroma Stvarnik. 
Ste presenečeni? Niste menda pričakovali, da bo tako nepopolna rasa, kot je 
Hudič, z izjemno lepo igračko, a še vedno igračko, premagala bitje, starejše od časa 
in prostora? 
Kot je moja ne-oblika neskončna, tako tudi spomini neskončno tečejo skozi moj 
um. PO teh milijardah let so vsak košček mozaika, vsak kamen, barva in oblika, vsak 
gib in sprememba, ostali trajno zapisani v mojem bitju. 
Hudiči so najboljši Graditelji, vendar niso edini v Univerzumu. Našel sem lepo 
zvezdo, skoraj identično Soncu. Pogovarjal sem se z drugimi člani Sveta. Sprva so 
nasprotovali, saj bodo stroški ogromni, a so na koncu le popustili. 
Ustvarili bomo nov Mozaik. Popolnoma enak bo staremu. Le ta človeška bitja ... 
Še vedno nisem razčistil, kaj naj z njimi. 
Videti je, da je spomin na Hudiče trajno vtisnjen vanje. Kot bi popolnoma vpili 
vase srž svojih graditeljev. 
Nisem še čisto prepričan, če si zaslužijo prostor v novem Mozaiku. 
Razmislil bom, ne bom hitel z odločitvijo. Saj imam na voljo vso večnost. Je 
tako? 
SUPERNOVA 9 
 77 
Matej Krajnc 
Naključja 
I. 
 
Dolgo živimo z naključji. 
Z apokalipsami in barbiturati. 
Gledamo dokumentarce. 
Žvečimo, ker ne moremo spati. 
 
Naključja potrkajo vedno, 
ko nam jih ni moč odgnati. 
Ponudimo jim prigrizek 
z apokalipsami in barbiturati. 
 
In slutimo: taksi je blizu. 
Zdaj zdaj zapelje do vrat. 
Vržemo karte na mizo. 
 
Prikaže se vedno pagat. 
Mrmramo izstopni avizo: 
niti ritma ne znamo držat.  
 
II. 
 
Kristalni tepihi v dvoranah 
ne marajo naključnih ljudi. 
Noge se jim opotekajo po kristalnih drobcih 
in lestenci dobijo oči. 
 
In jage babe zvije, 
ker morajo njihove prerokbe drugam. 
Izženejo jih brez culic in čevljev, 
spodijo neznano kam. 
 
SUPERNOVA 9 
 78 
Narišite vendar kozíco na list, 
poskusite z bradico in poskoki! 
Imejte Živalstvo Evrope pri roki! 
 
In Kornej Čukovski, klarinetist, 
se pajdaši z naključnimi zvoki: 
blagodat, Ptolomej, aorist … 
 
III.  
 
Nikodem, Srebrna krila in Krajnc: 
vsi imajo enak stalni naslov. 
Po naključju so vsi doma prav tam, 
kjer ni večpasovnic in brezbožnikov. 
 
Francoski balkoni dajejo vbogajme 
mimoidočim, ker je tako zapisano. 
Sveta trojica poskuša zaspat, 
a čez polnoč je že, ne bo šlo. 
 
Pakete jim dostavljajo pred osmo, 
ker vejo, da jih po osmi ni. 
Nikodem zamrmra. Krajnc zagolči. 
 
Srebrna krila zaplahutajo. Prepozno, 
da bi jih opazili na kontrolnem stolpu, fantiče. 
Kroz mutne prozore zora sviće … 
 
 
 
 
 
 
 
 
SUPERNOVA 9 
 79 
Valerija Vrenko 
Apokalipsa 
Zemlja, nekoč zelenomodri 
dom si nam bila, 
sedaj na njej ni več slišati 
utripa človeškega srca. 
V vesoljska brezna poslednji 
vojskovat so se odšli, 
da bi nekoč lahko se nanjo vrnili. 
 
Davno je, kar na stolpih svetlih 
so stražili in nemo zrli v tujce, 
ki parali so ljubo jim nebo, 
v poslednjih sončnih žarkih 
je Mir izgubil zadnjo bitko s Temo. 
Uročena samota vlada povsod, 
brezupen strah je tukaj gospod. 
 
Ni več vetra, ne meglic, ne dreves 
in ne cvetlic, ki zdi se, da 
človeške so bile oči ... 
Nebo Nemira še zmeraj režejo 
jeklene ptice, nekoč pa tod so 
v toplih nočeh letale kresnice ... 
 
Na tej krogli, zapuščeni, sivi 
je kot kužna bolezen bila 
iztrebljena Ljubezen ... 
 
S stolpa, ki ponosno še stoji 
Smrt zre z orjaškimi očmi ... 
 
 
 
SUPERNOVA 9 
 80 
Tujka na Zemlji 
Ne morem pobegniti pred svojo odtujenostjo 
niti končati svojih romanj v oddaljene Jeruzaleme ... 
Za nekatere bom zmeraj le žalosten, majhen 
človek z Lune. 
 
Morje Tišine buči v moji duši, 
medtem ko v nočeh poslušam sladko 
mrmranje Njihovih letečih strojev ... 
Prišel bo dan, ko ne bodo le nemo lebdeli 
nad zelenimi polji Zemlje, 
ko ne bodo le moj privid in utvara meni enakih, 
temveč bodo stopili pred nas, ožarjeni in prelepi, 
kot starodavni bogovi v lovu na device ... 
 
A si lahko, kot jaz, predstavljaš mavrične metulje 
nad bisernimi morji Siriusa? 
A lahko? 
Objemi me torej tesno in tako vroče, 
kakor to delaš v svojih sanjah 
in pelji me na sprehod pod Zvezdami 
brez povratka ... 
SUPERNOVA 9 
 81 
SUPERNOVA 9 
 82 
Ivan Šokić 
Jože Biščak: Potovati z Orwelom 
Distopija je v slovenski književnosti relativno slabo zastopana zvrst. Po 
trditvah Wikipedije, naj bi jih v slovenskem jeziku skupaj z utopijami v zadnjih 
250 letih nastalo okoli 15. Najnovejši dodatek seznamu pa predstavlja roman 
Jožeta Biščaka Potovati z Orwellom, ki ga vsem ljubiteljem žanra toplo 
priporočam v branje. 
 
Potovati z Orwellom je distopija, ki nam jo pripovedovalec, imenovan Pavle, 
predstavlja v obliki zgodb. Ko nam je na začetku knjige predstavljen Pavle, se ustvari 
vtis, da gre za dobrodušnega od starosti in dela zgaranega pijančka. Svoje zgodbice 
prodaja v enem od ljubljanskih lokalov, v zameno za kozarec vina. 
Pavlove »zgodbice« so postavljene v Evropo leta 2049. Ne ravno daljna, a še 
vedno ne tako bližnja prihodnost. Ena za drugo prikazujejo evropsko družbo, ki je 
postala sama svoj največji sovražnik. Če v romanu Georga Orwella 1984 spremljamo 
tiranijo Partije s pomočjo tehnologije, je za tiranijo v Potovati z Orwellom odgovoren 
človek. Človek človeku volk, kakor je v svojem spisu De cive ponavljal angleški 
filozof Thomas Hobbes. 
Vplivi Kafke, Orwella in Solženicina 
Opisi dogajanja in prostorov so živi, liki pa dovolj prepričljivi, da si lahko v hipu 
ustvarimo sliko dogajanja. Na trenutke so opisi morda celo preveč morbidni, a glede 
na žanrsko umeščenost se je temu težko izogniti. 
Skozi delo je zaslediti več različnih vplivov. Orwell je najbolj očiten. Nemogoče 
pa se je izogniti primerjavam s Procesom Franza Kafke, Otočjem Gulag 
Aleksandra Solženicina ali pa pred nekaj leti objavljeno antologijo distopičnih 
kratkih zgodb Forbidden Thoughts.  
(naslovnica) 
Zgodbice, ki spremljajo različne junake in njihove izkušnje z vladajočim 
sistemom v Biščakovem romanu so brez izjeme nesrečne. Protagonisti teh zgodb 
klavrno končajo, največ, kar jim je dovoljeno, je mučeniška smrt. To so protagonisti, 
ki še pomnijo svet, kakršen je bil, preden je zavladala norost, ljubijo svet, v katerem 
živi bralec današnjega časa, a je za te ljudi iz leta 2049 že polpozabljena preteklost. 
Zanimiv obrat 
Kar naredi delo v lepo zaključeno celoto, je vključitev samega Georga Orwella 
kot časovnega potnika. Namreč kakor je Jonathan Swift v Guliverjevih potovanjih na 
SUPERNOVA 9 
 83 
koncu uporabil Japonsko, da bi dal pridih resničnosti ostalim fantastičnim 
Guliverjevim prigodam od liliputanskih pritlikavcev do houyhnhnmskih konjev 
modrecev, tako tudi Biščak z razkritjem, da sta Pavle in Orwell skupaj potovala skozi 
čas, da Pavletovim »zgodbicam« novo težo. 
Če smo še malo prej Pavletove zgodbice obravnavali kot pravljice pijančka, ki je 
pripravljen nakladati za kozarec vina, gre zdaj za svarila nekoga, ki je z lastnimi očmi 
videl prihodnost. Še več, ponuja se ideja, da je tudi vse dogajanje iz Orwellovega 
romana 1984 bilo resnično, da je ravno Orwellov roman 1984 zaslužen, zato, da svet 
ni zapadel v absolutni totalitarizem. Tako lahko pridemo do zaključka, da je tudi 
Pavletov namen svarilo, svarilo z namenom, da bi se izognili še eni diktaturi. 
 
»Roman je fikcija. Glavni liki in zgodbe v knjigi so izmišljeni. Vsaka podobnost z 
osebami in dogodki v sedanjosti je zgolj naključna,« pravi Biščak v nagovoru 
bralcem. »Kljub temu naj bo knjiga v opomin prihodnjim rodovom, da se ne bodo 
nekoč zbudili in ugotovili, da je fikcija postala resničnost.« 
SUPERNOVA 9 
 84 
Sveže izdaje slovenskih avtorjev in avtoric 
Jože Biščak 
Knjiga Potovati z Orwellom je tretja knjiga Jožeta Biščaka. 
Pred njo je izdal: Zgodbe iz kavarne Hayek in Zapisi 
konservativnega liberalca.  
Potovati z Orwellom je distopija, ki v nekem ljubljanskem 
lokalu vsakemu, ki ga je pripravljen poslušati in mu plačati 
kozarec vina, pripoveduje zgodbe. Te so postavljene v leto 
2049, dogajajo se v sedmih evropskih prestolnicah: Parizu, 
Stockholmu, Berlinu, Rimu, Bruslju, Londonu in Ljubljani. 
Avtor Jože Biščak prihodnost ne opisuje kot družno 
napredka, kjer ljudje živijo iz dneva v dan boljše. Vse zgodbe 
so brez izjeme nesrečne, vzrok temu je dogajanje v 
sedanjosti: množičen prihod različnih kultur iz afriškega in arabskega sveta trči ob 
zahodnoevropsko kulturo. Vrednote so tako različne, da je spopad neizbežen. K temu 
pripomorejo tudi posamezniki, ki želijo v Evropi uničiti stoletno tradicijo, zato se 
pridružijo zavojevalcem. 
Bojan Ekselenski 
Saga Vitezi in Čarovniki je verjetno najobsežnejši 
slovenski knjižni projekt in prvi slovenski projekt epske 
fantazije, ki že od prvega dela presega žanrske omejitve. 
Zgodba se nadaljuje, kjer se je zaključila v V&Č (2): 
Indigo novi svet. 
Boris postane nekakšna zvezda na sceni geekov, ko je z 
diplomsko nalogo razkril ranljivost sodobnega 
storitvenega omrežja. Pod pretvezo študijskega 
potovanja se odpravi po sledeh tragičnega zaključka 
Votline skrivnosti. Kmalu se dokoplje do šokantnih 
odkritij. 
Marko in Berta se vse bolj zavedata, da Mešarah ni to, 
kar naj bi po njunem moral biti. Obred Pemej se vse bolj 
odmika, zlasti Marko je vse bolj nestrpen. 
Razviti svet s parlamentarno demokracijo in kapitalizmom se znajde na robu 
svoje zadnje in najbolj uničujoče krize. Notranja nasprotja so dosegla raven, ki ne 
omogočajo več popravkov ali poti nazaj. Na površje je izplavala zadnja, nerešljiva 
politična kriza. 
Oglejte si torej konec našega sveta iz najboljših možnih sedežev. 
SUPERNOVA 9 
 85 
Razpis je mednarodni 
Za 5. Slovenski festival fantazijske književnosti vam postavljamo nov izziv. Že 
naslov teme vse pove. Izmislite si  
Pogoj za sodelovanje: 
 Poezija ali prozno delo 
 Obseg do 20.000 besed (60.000 znakov s presledki) 
 Rok pošiljanja: 15. 7. 2021 
 Besedilo mora biti v elektronski obliki, opremljeno s podatki o avtorju(-ice) - 
ime, priimek, e-mail, naslov bivališča (zaradi pošiljanja Supernove) in po želji 
GSM, spletna stran ipd. 
 
Pošljete na naslov: 
 fanfest.festival@gmail.com ali 
 celjsko.literarno@outlook.com 
SUPERNOVA 9 
 86 
Splošni razpis za Supernovo 
Revija izhaja dvakrat letno, spomladi in jeseni. Revija živi od prispevkov, zlasti zgodb in 
pesmi. Sprejemamo tudi eseje in recenzije knjig s področja spekulativne fikcije. 
Sprejemamo samo prispevke v elektronski obliki. Samo tipkopisov ne moremo sprejeti in 
bodo zavrnjeni. 
Datumi: 
1. februar za spomladansko številko (izide na Meteor iti) 
15. julij za jesensko številko (izide pred Fanfestom in NMN) 
Naslovi za pošiljanje 
Uredništvo: 
 Celjsko literarno društvo 
 (s pripisom: za Supernovo) 
 Gledališki trg 4 
 3000 Celje 
 E-mail: 
 celjsko.literarno@outlook.com 
 bojan.ekselenski@gmail.com (urednik) 
Dolžina besedil: 
Miniatura: do 1000 besed. 
Želimo si sledečega: 
Kratka zgodba: do 7500 besed (45.000 znakov s presledki), za daljše zgodbe se bomo 
odločili glede na prostorske možnosti, po potrebi bomo avtorje prosili, da zgodbo skrajšajo na 
zahtevan obseg  
Esej: do 3500 besed, 
Recenzija: do 3500 besed, 
Poezija: skupaj do 300 vrstic, pesem do 150 vrstic. 
Prva stran se ne šteje v obseg besedila, na njej morajo biti sledeči podatki: 
 Naslov dela 
 Ime in priimek, 
 Veljaven poštni naslov, kamor pošljemo avtorske izvode 
 Veljaven elektronski naslov za komunikacijo 
Avtorji in avtorice besedila do nadaljnjega odstopijo v brezplačno objavo. V primeru, 
da bodo finančna sredstva dopuščala izplačilo honorarjev, se bodo z avtorji(-icami) 
podpisale ustrezne pogodbe. 
Prispevke sprejemamo samo v elektronski obliki, 
pošiljk v papirnati obliki ne sprejemamo. 
SUPERNOVA 9 
 87 
Fanfiction razpis: Ivan Tavčar: 4000 ali  
Simon Jenko: Mikromega 
Ivan Tavčar je napisal roman 4000, ki ga uvrščamo med pripovedi o potovanju po 
času (krononavtika). Simon Jenko pa je verjetno privi, ki je pri nas spisal fantazijsko 
zgodbo  
Pogoj za sodelovanje: 
 Poezija ali prozno delo 
 Obseg do 3500 besed (21.000 znakov s presledki) 
 Elektronska oblika (docx, doc, odt, rtf, txt) 
 Priložite nujno potrebne podatke (avtor, kontaktni naslov, domači naslov, če 
želite dobiti izvod tiskovine po pošti) 
 Pošljite na celjsko.literarno@outlook.com ali bojan.ekselenski@gmail.com 
 Rok za pošiljanje: 1. 2. 2021 
SUPERNOVA 9 
 88 
Razpis za Vsesledje 40 
Razpis za 40. številko Vsesledja in Mlado Vsesledje 
Vsesledje je osrednja revija Celjskega literarnega društva, ki letos praznuje 19 let 
izhajanja. Sprejemamo prozo, poezijo, eseje in dramatiko. 
Mlado Vsesledje je del Vsesledja, posvečen mlajšim avtorjem(-icam), predvsem 
osnovnošolcem in srednješolcem. 
Sprejemamo poezijo, prozo, eseje in dramatiko. 
Rok za oddajo prispevkov je 1. junij 2021, samo v elektronski obliki (doc, docx ali rtf), na 
naslov s pripisom - za Vsesledje ali Mlado Vsesledje: 
Upoštevani bodo vsi prispevki, ki bodo prispeli do 1. junija, v elektronski obliki (doc, docx 
ali rtf) in morajo vsebovati ime, priimek in elektronski naslov avtorja(-ice), na naslov: 
 zoran.pevec@gmail.com (glavni urednik) 
 celjsko.literarno@outlook.com (tajništvo društva) 
SUPERNOVA 9 
 89 
O Celjskem literarnem društvu 
Članarina 
 10 € 
 Družinska članarina 11 € 
 Članarine NE plačajo učenci, dijaki, študenti in brezposelni 
Kaj nudimo? 
 Brezplačno literarno izobraževanje v okviru društva. 
 Brezplačno udeležbo na Slovenskem knjižnem sejmu in sejemski predstavitev v okviru 
dejavnosti društva. 
 Brezplačno udeležbo na predstavitvah ustvarjanja članov in članic društva. 
 Brezplačno izdelavo preloma za tiskano knjigo in svetovanje pri izdaji. 
 Izdajo E-knjige. 
 Objavljanje v publikacijah in revijah, ki jih izdaja društvo (Revija za literaturo in 
kulturo Vsesledje, Literarna revija za spekulativno fikcijo Supernova). 
 Obveščanje o razpisih in natečajih. 
 Brezplačni izvod knjige Mlada literatura 
Delovanje društva 
 Mesečna srečanja vsako 1. sredo v Celjski kulturnici 
 Literarne prireditve - običajno vsako 3. sredo v mesecu od septembra do junija 
 Sodelovanje z Glasbeno šolo Celje 
 Izdajanje revij Vsesledje in Supernova 
 Sodelovanje na Slovenskem knjižnem sejmu 
 Organizacija Fanfesta, slovenskega festivala fantazijske književnosti 
 Sodelovanje na različnih kulturnih prireditvah 
Osebni podatki, ki jih društvo zbere na razpisih, se uporabijo samo 
za komunikacijo z avtorji(-icami) in za pošiljanje avtorskih izvodov. 
Kontaktnih podatkov ne delimo in ne objavljamo. 
SUPERNOVA 9 
 90 
Človek z naslovnice 
Simon Jenko 
Življenjepis 
Slovenski pesnik in pisatelj se je rodil 
27. oktober 1835 v Podreči pri 
Mavčičah, umrl je precej mlad, nekaj 
dni mu je manjkalo od 34 let, 18. 
oktober 1869 v Kranju. 
Rodil se je revnim kmečkim staršem, ki 
so se poročili šele po njegovem rojstvu, 
ko se je oče vrnil od vojakov in prevzel 
kmetijo v Prašah. Ljudsko šolo je 
obiskoval v Smledniku in Kranju ter se 
leta 1847 vpisal na frančiškansko 
gimnazijo v Novem mestu. Bil je izredno 
občutljiv, vase zaprt in nadpovprečno 
nadarjen dijak. V letih 1853–55 se je 
šolal v Ljubljani. Preživljal se je s poučevanjem otrok svetnika Kuralta, lastnika 
graščin v Smuku in Podturnu pri Semiču v Beli krajini. Pri tem se je zaljubil v svojo 
učenko Leopoldino in ji posvetil veliko pesmi. 
Po maturi je na željo staršev vpisal študij bogoslovja v Celovcu, vendar se je že 
leto kasneje prepisal na dunajsko univerzo. V družbi nekdanjih sošolcev z ljubljanske 
gimnazije je študiral klasično filologijo in zgodovino, a se nazadnje odločil za pravo 
s podporo Knafljeve štipendije (1857–61). Študija ni končal, veliko je pisal in 
inštruiral, se zaljubil v mater svojih učencev in prebolel močno osebno krizo. Leta 
1863 se je vrnil v Praše in se zaposlil pri notarju Jožefu Strgarju v Kranju. Leta 1866 
je opravil tri rigoroze, absolviral pravo in postal pripravnik pri odvetniku Valentinu 
Prevcu v Kamniku in Kranju. Dva meseca in pol po vrnitvi v Kranj je zbolel za 
vnetjem možganov in v kratkem umrl. 
Njegovo neizpolnjeno življenje, za katero naj bi bilo krivo nezakonsko rojstvo in 
ljubezen do Mandelčeve sestre Marije, je popisal Ivan Pregelj v psihološkem 
biografskem romanu Šmonca. 
Delo 
Pesniti je začel v srednji šoli, ko ga je stric Jurij Jenko (frančiškan o. Nikolaj) 
spodbujal k branju leposlovja in učenju jezikov. S prijatelji (Franom Erjavcem, 
Valentinom Zarnikom, Valentinom Mandelcem, Vaclavom Brilom, Ivanom Tuškom 
Portret Simona Jenka v izdaji njegovih 
Pesmi leta 1896, ilustrirala Ivana Kobilca, 
v knjigi zapisana kot J. Kobilca.  
SUPERNOVA 9 
 91 
in Martinom Polšetom) so v ljubljanski gimnaziji ustanovili literarni krožek in pisali 
ilegalni rokopisni dijaški list Vaje. Poleg težnje po literarnem ustvarjanju je vajevce 
družilo javno manifestiranje radikalnega narodnega prepričanja. V času študija na 
univerzi so se ponovno združili. 
Pripovedništvo 
Pomarčno obdobje pomeni nastop zgodnjega realizma, ki je omejil vlogo poezije 
in izpostavil pripovedništvo. Jenkova začetniška pripovedna proza sodi v dijaška leta 
in je oblikovana kot godčevska pripoved, pri novelah iz zrelega obdobja pa se vidi 
nagel razvoj v realistični smeri. Osebe v humoreski Tilka so psihološke in verjetne, 
»značajevka« Jeprški učitelj pa velja za prvo slovensko umetniško prozno delo, ki je 
bilo zelo drugačno od predhodnih verskovzgojnih pripovedi in Levstikove proze. 
Za ljubitelje znanstvenofantastične in fantazijske književnosti je pomembna 
Jenkova fantazijska povest Mikromega (objavljena tudi v tej Supernovi), ki je leta 
1851 izšla v dijaškem glasilu Slavija. 
Vzroka za konec Jenkovega proznega ustvarjanja sta dva: 
 Neugodne kritike, 
 Leta 1859 razhod družbe nekdanjih vajevcev, v okviru katere je Jenko pisal in 
objavljal svoja dela. 
Pesništvo 
Jenko je pisal domoljubne pesmi, refleksivno in parodično-satirično poezijo ter 
dosegel vrh z nežno in trpko ljubezensko ter razpoloženjsko liriko. Prepoznaven je 
tudi po pesmih iz narave. V dunajskih letih je napisal cikla pesmi Obujenke in 
Obrazi, zgledoval se je pri Heinejevi sentimentalni liriki. 
Edina pesniška zbirka Pesmi (gl. COBISS) je s težavo izšla novembra 1864, z 
letnico 1865. Šele po Levstikovem posredovanju je dobil založnika Giontinija, zaradi 
domnevno pohujšljive vsebine je v Ljubljani niso želeli natisniti. 
Uglasbili so več kot 80 njegovih pesmi: 
Naprej, zastava Slave! je himna Slovenske vojske, v 19. stol. je bila del 
čitalniških prireditev na Slovenskem, pri Hrvatih in Čehih. 
Jenkova nagrada 
Jenkovo nagrado podeljuje najboljšim pesnikom vsako leto stanovsko Društvo 
slovenskih pisateljev. Podelitev poteka v mesecu decembru. Nagrada obstaja od leta 
1986, slavnost poteka vsakoletno v Prešernovem gledališču v Kranju. 
SUPERNOVA 8 
 92 
Cvet 
Cvet na travniku cvetel, 
Sneg prekril poljane, 
Kje obstaja odcveteli cvet? 
 
Drevo 
Noga tja še ni stopila, 
Oko ga ni uzrlo, 
drevesa torej ni. 
 
Zlatolaska 
Sama trepeta za ljubezen, 
cvet ima v laseh, 
čebela je prevarana. 
ZADNJA STRAN 
Bojan Ekselenski