GK - (Mfja III B 21 GEOGR. OBZORNIK /19G2 2 49094900542, Leto IX. stevilfia 4 Ljubljana /962 V tej številki je zbrana večina referatov s seminarja, ki pa je za profesorje geografije na srednjih šolah priredil Zavod za napredek šolstva SRS od 22. do 24. nov. 1962. VSEBINA ČLANKI: S. Ilešič, O poj mu resničnega geografskega okolj a" . . 23 I. Vrišer, Nekaj misli o geografskem proučevanju mest 25 D. Radinja, Problematika o izhodišču univerzitetnega študij a geografij e na prvi stopnji........30 D. Komp are, Geografski praktikum in seminarsko delo učencev v gimnazijah............3 6 D. Kadinja. Reformirani študij geografije na univerzi . 3) D. Kompare, Geografski uM>eniki za gimnazije . . . 41 KNJIŽEVNOST: Po tujih celinah (M. Vreča)...........47 Učbenik za 6. razred osnovne šole (Ruža Seliškar) ... 47 KRONIKA: Poročilo o seminarju za profesor j e geografij e srednjih šol 48 Poročilo o geografskem krožku na celjski gimnaziji za šolsko leto 1951/62 (Z. Kncz-Šterbenc) . . 49 GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo, izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografskoi-društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: Francka Hafner, dr. Ivan Gams, dr. Svet oz ar Ilešič,. dr. Vladimir Kokole, Polde Oblak, Mara Radinja, Uredila Mara Radinja. Letna naročnina 400 dinarjev. Posamezna številka za naročnike 100 dinarjev. Naročajte in vplačujte na naslov: „ Geografski obzornik", Ljublj ana, Aškerčeva u(. 12. Stev. tek. rač.: 600-14-603-72. Za vsebino člankov so odgovorni avtorji sami. Tiskala: Tiskarna Šolskih delavnic tehniških šol v Lj ublj ani. Geografski obzornik LETO1X štev. 3 - 4 Časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo 19 6 2 Svetoza r II esic O pojmu resničnega »geografskega okolja* Ko si geografi, tako pri nas kot drugod po svetu, čedalje bolj belimo glave, kako bi se uspesno borili s težavami, do katerih prihaja glede uvrstitve maše stroke v sodobni sistem močno razvejenih znanstvenih disciplin, se ob poskusih jasnejše opredelitve predmeta geografske znanosti znova in znova ustavljamo pri pojmih, kakor so „medsebojni odinošaji med prirodo in družbo" in še posebno pri pojmu „geografsko okolje". Neredko ee celo zatrjuje, da so „odinošaji med prirodo in družbo" osrednji, 6e ne edini predmet geografije, pri čemer se pojem „prirode" več ali manj istoveti s pojmom „geografskega okolja". Nič manj redki niso, ki celo sodijo, da je „geo-grafsko okolje" samo po sebi predmet naše znanosti. Tako je izzvenelo tudi stališče prof. dr. VI. Djuriča, glavnega referenta o tematiki „Koncepcija geografije" na VI. kongresu geografov FLRJ v Ljubljani (prim. „Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ", Ljubljana 1962, str. 76). Pri vsem tem pa se komaj zavedamo, da kar nekako iz navade uporabljamo stare besede in stare pojme, ne da bi jih pri tem točno opredelili. Pa tudi sicer kaj radi grehe, ki so jih svoj čas zakrivili drugi, na drug način ponavljamo sami. Spomnimo se samo, kako je doba na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ki je postavila v ospredje geografskega raziskovanja „odnošaje med prirodo in družbo" in pri tem marsikoga zapeljala v enostranske poglede tako imenovanega geografskega determinizma, takoj za te:n, ko se je nujno sprožila borba proti temu deter.ninizmu, tudi sama pogosto prav tako zašla na nič manj nepravilne, v nasprotnem smislu enostranske pozicije. Med njimi je najbolj napačna tista, ki sicer z globokim prepričanjem, a z nič manj površnim utemeljevanjem zatrjuje, da je prirodno okolje za razvoj družbe in njenega gospodarstva čedalje manj pomembno, oziroma da z družbenim in tehničnim razvojem sploh slabijo medsebojni odnosi med družbo in prirodnim okoljem. To pa enostavno ni res. Nasprotno, če je postala družba manj odvisna od prirodnega okolja, pa se za možnosti njegovega izkoriščanja nikakor ni prenehala zanimati. Še več, družba izkorišča prirodo čedalje intenzivneje in smotrneje, podreja si jo, s tem pa jo tudi preoblikuje. Z razvojem tehnike, znanosti in proizvodnih odnosov odkriva v istem prirodnem okolju vedno nove, čedalje bolj raznolike in vedno koristnejše lastnosti. Z vsako novo stopnjo razvoja proizvajalnih sil pridejo zanjo lahko vpoštev novi elementi nrirodnega okolja. V kmetijstvu se lahko uveljavijo nove kulturne rastline, v gozdu se oblikujejo novi sestoji, industrija uporablja nove rude in druge surovine, delovno ¡energijo pa dajejo novi energetski viri, neredko iz sveta prirodnih elementov, pred katerimi se je družba še nedavno skoraj samo branila kot pred nevarnimi sovražniki, pa so ji zdaj postali nadvse koristni služabniki (voda, elektrika). Ravno na višjih stopnjah razvoja proizvajalnih sil in tehnike ter pri najnaprednejših družbenih odnosih se torei vezi med prirodo in družbo niso zrahljale, temveč so postale oelo tesnejše, bogatejše in bolj vsestranske. Bistveno se je spremenila samo medsebojna vloga obeh udeležencev v tem medsebojnem učinkovanju. Družba, ki je bila na primitivnih stopnjah svojega razvoja zares skoraj sužnja okolja, je postala v stalni borbi z njim čedalje aktivnejši in vedno uspešnejši partner. Vedno zavestneje spoznava zakonitosti, ki oblikujejo okolje ter si jih skuša prilagajati in jih usmerjati sebi v prid. Iz nasprotnika si prizadeva napraviti pomočnika in služabnika ter išče nešteto novih možnosti, s katerimi bi mu ta pomočnik lahko služil. Ravno to vedno tesnejše prepletanje prirod-nih in * družbenih procesov ter vedno aktivnejši posegi človeka v okolje, ki so tako močni, da bistveno preusmerjajo tudi prirodne procese same, pa nas kar sili, da znova razčistimo pojem tako imenovanega geografskega okolja. Res čudno je, kako domala vsi geografi, tudi tisti, ki zastopajo najnaprednejše smeri, ter tisti, ki še vedno vihte svoj meč proti že precej namišljeni nevarnosti geografskega determinizma, brez pomisleka in skoraj avtomatično ponavljajo staro napako, da šs dalje istovetijo pojma geografskega in prirodnega okolja. Po tej poti je šla oelo tista klasična, vsebinsko kajpada točna dia-lektukio-materialistična opieJelitev vloge „geografskega" (sc. prirodnega) okolja, ki sicer podčrtava, da je to okolje sta"en in neobhodno potreben pogoj za materialno življenje družbe, da pa za njen razvoj ni odločilno, saj se je le malenkostno spremenilo v teh tisočletjih, odkar se razvija človeška družba z vsemi spremembami svoje ureditve. Pojem geografskega okolja istovetijo s pojmom prirodnega okolja tudi vsi tisti sodobni, zlasti še ekonomski geografi, ki poleg 23 „geografskega" govore še posebej o „družbenem" in „ekonomskem" okolju ter poleg „geografskega prostora" še posebej o „ekonomskem prostoru". Lahko se seveda odločimo za takšno opredelitev pojmov o okolju. Toda pri tem moramo biti dosledni in ne smemo istovetiti „prirodnega" in „geografskega" samo v zvezi s pojmom okolja, temveč tudi s samo geografijo. Po tej opredelitvi je namreč tudi pojem geografije lahko identičen samo s pojmom prirodne oziroma fizične geografije. Toda kako daleč smo od tega ravno danes, ko tako radi govorimo še prav posebej o ekonomski, pa o aplikativni in drugih podobnih geografijah! Zmota pri tem mešanju pojmov „prirodnega" in „geografskega" okolja je seveda tem večja, čim močnejši je aktivni poseg družbe v nekdanje, zares samo „prirodno" okolje. Tu pa smo ravno Apri jedru problema. Ne gre namreč niti samo za izraze in pojme, temveč za bistvo samih dogajanj, s katerimi ima opravka geografija. Zakaj skrajni čas je, da se zavemo, "da je prav okolje, tisto resnično geografsko okolje, v katerem se razvija današnja družba, že skoraj povsod, ponekod manj, drugod bolj ali oelo zelo močno različno od tistega prvotnega okolja, ki so ga nemoteno ustvarili zares samo prirodni procesi. Se več, mirno lahko trdimo, da vsaj v gosteje naseljenih in gospodarsko bolj razvitih krajih takšno prvotno prirodno okolje lahko živi samo še v naših abstraktnih predstavah in teoretičnih rekonstrukcijah, ki so seveda zgolj fizično-geografske. Se kjer je zares ohranjeno, spreminjajo v toku družbenega in tehničnega razvoja njegovi posamezni elementi svojo vlogo in svoj pomen. Toda nam ni več samo do tega, da bi vrednotili gospodarski pomen teh elementov, ki pomenijo bolj prirodne pogoje kot pa okolje, in tudi ne več zgolj do tega, da bi ocenjevali spremenljivost njihove vloge v razvoju družbe. Gre nam mnogo bolj za to, da se zavemo, da „prirodno" okolje ne spreminja samo svoje relativne vloge v družbenem in gospodarskem razvoju, temveč da se čedalje bolj spreminja tvidi samo v sebi, absolutno, in to pod vplivom družbe. Prepaja se namreč čedalje bolj z antro -p o g e n i m i elementi in to jpo dvojni poti. Po eni strani je človek hote ali nehote bistveno preusmeril same prirodne procese (odtočne razmere, erozijski proces, celo klimo), ki se seveda kljub njegovemu posegu razvijajo še dalje po prirodnih zakonitostih, pa čeprav v spremenjeni smeri (antropogeno prirodno okolje). Po drugi strani pa je družba ustvarila v okolju tudi bistveno nove elemente in sprožila v njem |nove procese, ki jih sama stalno nadzoruje in usmerja, kar bi lahko imenovali antropogeno okolje v ožjem smislu ali neposredno antropogeno okolje (naselja, obdelane površine, prometna pota in naprave, kanalizacijske, vodovodne naprave itd,). Vsi ti učinki družbene dejavnosti, ki so v veliki meri posledica vse tesnejših medsebojnih prepletanj med prirodnim in med družbenim dogajanjem, so postali bistven sestavni del novega, preusmerjenega geografskega okolja, ki je seveda za današnje dogajanje edino realno geografsko okolje. V njem se družba srečuje z negativnimi in pozitivnimi stranmi, od katerih so lahko tako prve kot druge prvotnega „prirodnega" izvora ali pa „antropo-genega" porekla obeh kategorij. Z negativnimi stranmi se bori ali si jih spreminja v pozitivne, pozitivne pa smotrno vpreže v svojo službo, oboje ne glede na njihov prvotni „prirodni" ali pa drugotni, „antropogeni" izvor. V tako pojmovanem, edino realnem geografskem okolju je včasih kar nesmiselno razlikovati prvotne prirodne sestavine od antropogenih. Pa Začnimo s tistimi konkretnimi primeri, kjer je vsaj na prvi pogled še vse geografsko okolje zares „prirodno", kjer gre res še za čisto prirodne procese. Celo v takih primerih lahko pogosto ugotovimo, da so prirodni procesi že „antropo-geno" preusmerjeni ali celo sproženi. Tako je na primer problem erozije zemljišča nedvomno problem geografskega okolja, in čeprav se erozijski proces sam razvija povsem po prirodnih zakonitostih, mu ne moremo zanikati bistvenega antro-pogenega porekla. Naš gozd, bistveni del našega geografskega okolja, raste seveda tudi še danes po prirodnih zakonitostih; zato pa ni nič manj res, da je vsaj po naših ravninah in po laže dostopnem hribovju precej ah vsaj ponekod čisto drugačen, kakor je bil prvotni gozd. Včasih je celo docela „antropogenega" značaja (pomislimo samo na čisto iglaste boršte, plod „nemške gozdarsko šole'"' preteklega stoletja). In če gremo še dalje: težko bi bilo zatrjevati, da so reke in jezera elementi geografskega okolja, kanali in akumulacijski bazeni pa ne. Ali da v okolje, s katerim mora računati nadaljnji razvoj, sodijo gozdovi, stepe in gore, ne pa mesta, vasi, polja in vrtovi. Ali bi ne bilo nesmiselno trditi, da je Drava med Dravogradom in Mariborom, prenehala biti element geografskega okolja, s tem da smo jo pregradili v vrsto umetnih pregraj in akumulacijskih bazenov, od Maribora navzdol pa je to ostala? Ali ni njen „antropogeno" preabliko-vani del nad Mariborom funkcijsko celo važnejši člen realnega geografskega okolja, kakor pa njen „prirodni" tok pod Mariborom? Ali ni naša tradicionalna agrarna pokrajina, zlasti kjer je njeno zemljišče posestno in parcelno tako silno razdrobljeno, nenavadno trdoživ „antropogeni" element geografskega okolja, s katerim se družba bori vsaj tako težko kot z neugodnostmi tal in pa klime? Ali ni po drugi strani Vojvodini pripomogla k njeni današnji prednostni kmetijski vlogi v Jugoslaviji poleg prirodnih prednosti okolja (reliefa, prsti, klime) tudi njegova „antropogena" Ugodnost: njena agrotehnično mnogo ugodnejša posestna struktura, ki so jo ustvarile kolonizacij-ske faze po umiku Turkov in vse, kar jim je do danes sledilo? In če se ozremo v še intenzivnejše oblike življenja: ali se urbanistično urejanje mestnih središč ne bori, zlasti v prometnem pogledu, 24 s četo vrsto „antropogenih" elementov starejšega izvora? Ali ni tako imenovano ..mestno" pod-hebje, čeprav je še vedno „prirodno" element ..antrojjogenega" značaja, kaj šele. če prištejemo se kurjavo in klimatske naprave? Pa Še korak naprej: vodovod, kanalizacija, razsvetljava, ali niso to tudi elementi geografskega okolja, ki 60 kajpada skoz in skoz antropogeni, ki pa vendar delujejo po fizikalnih, to je po prirodnih zakonitostih? Ali ni, 6e zajamemo vse skupaj, za prebivalca velikega mesta ali obsežne industrijske pokrajine to mesto ali ta pokrajina sama po sebi s svojimi, skoraj v celoti antropogenimi elementi edino realno geografsko okolje? Ali je v teh primerih sploh smiselno izgubljati čas z rekonstrukcijo prvotnega prirodnega okolja, ki se je z nekaterimi svojimi elementi morda obdržala samo še kje na obrobju, pa se tudi tam hitro umika in „antropogeno" preoblikuje? Ce geografsko okolje pojmujemo tako — in drugače ne moremo, ce se nočemo oddaljiti od resničnosti — zares ni razloga, zakaj ne bi gledali v njem osrednjega predmeta geografskega pre-motrivanja. Saj se končno ujemla s pojmi „pokrajine", „prostorske stvarnosti", „pokrajinsko- prostorske Stvarnosti", ali kakor že imenujemo tisto, kar zajemamo v geografskem gledanju. Pa še nekaj nam tako pojmovanje geografskega okolja pokaže, s čimer nas tudi približa resnici. Pokaže nam, da je ravno z napredujočim družbenim in tehničnim razvojem, s čedalje močnejšim zgoščevanjem prebivalstva ter z vse večjim prepletanjem prirodnih in družbenih procesov v prostoru vedno bolj nemogoče in absurdno iskati ostro mejo med prirodnimi in antropogenimi elementi okolja, s tem pa tudi ostro mejo med pri-rodo in družbo. Saj take meje v resnici ni. In če to spoznanje uporabimo še v opredelitvi sistema znanosti: nesmiselno in načelno nepravilno je postavljati ostro mejo med prirodnimi in družbenimi znanostmi ter — če ostanemo v geografiji — med fizično in družbeno geografijo. Igor Vrišer Neka] misli o geografskem proučevanju mest Sodobna geografija posveča čedalje več pozornosti geografiji mest, imenovani včasih tudi poleo-geografija. To je razumljivo, saj so mesta med poglavitnimi žarišči človekovega oziroma dfružfoe-nega delovanja in so tudi nadvse pomemben pojav ril zemeljskem površju. Število mest naglo narašča, nastajajo številna nova, obenem se dosedanja večajo in so v marsikateri pokrajini prevladujoč pojav. Priča smo tudi splošni urbanizaciji sodobne družbe. Razraščanje mest in nagla urbanizacija nista opazni le v deželah, kjer je mestna kultura že tradicija, temveč tudi v mnogih pokrajinah in državah, ki so še do nedavnega veljale kot pretežno ruralne in so mesta imela v življenju družbe močno podrejen pomen. Proces večanja, širjenja in nastajanja mest ter pospešene urbanizacije je zajel s socialistično preobrazbo družbe tudi našo domovino. Tako se je na jirimer delež kmečkega prebivalstva znižal od predvojnih 76.6 o/o (leta 1931) na 51 o/o (leta 1961), v Sloveniji pa celo od 60o/o na 32,3o/o. Obenem je narasel delež mestnega prebivalstva. V krajih z nad 5000 prebivalcev živi v Jugoslaviji 28,8 o/o vseh prebivalcev, v Sloveniji pa 23,5o/o (po predhodnih rezultatih popisa prebivalstva iz leta 1961), medtem ko je znašal ta odstotek pred vojno komaj 18,6 o/o oziroma v takratni Dravski banovini 12,4o/o. Opozoriti kaže razen tega še na dejstvo, da se je zelo povečalo število velikih mest. Pred vojno jih je bilo le 15 z več kot 30.000 prebivalci, sedaj jih je že trideset, 2e iz teh navedenih štev ilk je razvidno, kako globok in vsestranski je ta proces v Jugoslaviji. Podobna dogajanja lahko spremljamo in ugotavljamo tudi driigod po svetu. Res je, da je šel razvoj mest in urbanizacije v vsaki deželi zaiadi različnih fizično-geografskih in zlasti družbeno-geografskih pogojev svojstveno pot, toda zaradi tega ni problematika poleogeografskih proučevanj njest nič manj zanimiva in aktualna. Geografi se dobro zavedamo, da moramo ta vsestranski proces preobrazbe naših in tujih pokrajin spremljati, tolmačiti in proučevati. Zato nas tudi ne preseneča. da hitro narašča število znanstvenih razprav o tej problematiki, da se metodologija proučevanja izpopolnjuje in končno, da imajo geografi vedno bolj aktivno vlogo pri obravnavanju mestnih problemov. 2. Večina mestnih geografi j obravnava mesto kot obliko in člen visoko organizirane kulturne pokrajine, ki s svojim tipičnim mestnim življenjem druži skoraj vsa področja družbenega delovanja. Vendar se pri obravnavanju tako kompliciranega in kompleksnega pojava, razumljivo, pojavljajo v geografskih proučitvah mest različne smeri. Sprva so največ pozornosti posvečali fizično-geografskim činiteljem in njihovemu vplivu na * Članek je prirejen po predavanju, ki ga je imel avtor na seminarju predavateljev geografije Y srednji šoli, 25 razmestitev in razvoj mest. Mesto kot družbeno-geografski pojav so obravnavali predvsem s historično - genetskega vidika. Ta zgodovinopisni vpliv se je zrcalil v številnih razpravah o histo-rično-topografskem razvoju naselja. Veliko pa so tudi razglabljali o fiziognomiji naselij in so skušali na podlagi tega opredeliti mesta po tipih. Čeprav se pomen tako zasnovanih proučitev ni v ničemer zmanjšal, jih vendar moramo imeti za precej enostranske. Tako na primer niso imele veliko Ugotovitev o današnjih mestnih funkcijah, o odnosih med mestom in podeželjem, o vlogi mesta v pokrajini ter o odnošajih do drugih mest. Primer takih poleogeografskih študij je delo W. Geislerja o nemških mestih, Bobeka o Inns-brucku, pri nas Uroševičeva razprava o Ohridu ali na primer diskusija o razvoju Ljubljane izpred tridesetih let. > Mestne funkcije so tisti osnovni faktor, od katerega je odvisen nastanek in nadaljnji razvoj mesta, življenje mestnega prebivalstva, odnosi do obmestja, do podeželja in drugih mest. Prav razločno se zrcalijo tudi v zunanji podobi naselja. Zlasti so pomembne njihove družbeno-ekonomske posledice, ki prihajajo do izraza v urbanizaciji mestne okolice, širjenju mestnega načina življenja, v številnih spremembah v kmetijstvu itd. Ne preseneča mas torej, da jim sodobna poleo-geografija upravičeno posveča čedalje več pozornosti. K temu novemu vidiku poleogeografije je morda največ prispevala francoska geografska šola (na primer delo Chabota: Les Villes, Georgea: La Ville, ali Soorea: Les Foundements des G60-graphie humaine, III. del). Pri nas smo dobili tudi inekaj uspelih razprav take vrste, kot je na primer Rubičeva knjiga o Brodu, Popovičeva o Kragujevcu ali Djurioeva o Promenama u nase I jima u FNBJ itd., med domačima pa razprava Rakovoeve o Tržiču ali na primer Zagarjeva Geografija trga Šentjurja. Sem sodijo tudi nekatera poročila o posebnih mestnih funkcijah, na primer o oskrbi z mlekom (Z. Vreča, Z. Zupančič, Štrbenc-Knez) ali o urbanizaciji (Klemenčičeva študija o Kamniku) itd. Med mestnimi funkcijami so prav gotovo daleč najpomembnejše gospodarske (ekonomske) funkcije. Čeprav morda pri nekaterih mestih prevladujejo nekatere specialne funkcije (ma primer obrambna, kulturno-prosvetna ali administrativna), so ekonomske funkcije vendarle osnovno gibalo prosperite.e večine mest. Zato opažamo, da skušajo številne sovjetske in poljske razprave o mestih prav posebno podčrtati ta vidik, pa bodisi, da gre za poročila o velemestih (Maergojz, Baranski, Dzievvonski) ali o manjših mestih (Ko-sinski). Dilema majhnih mest, trgov in podobnih Urbanskih tvorb, ki ima svoj izvor ravno v krnje-nju njihovih gospodarskih funkcij, vzbuja marsikje tudi pažnjo geografov, pri nas Melikova študija o mestih in trgih na Slovenskem). Številni so tudi poizkusi tipizirati urbanska naselja po njihovih funkcijah. Po drugi strani pa so svojstvene razmere v velikih mestih, metropolah ali pa v ogromnih konurbacijah (na primer: Bradford-Leeds, Pariz; Duisburg — Hamborn — Oberhausen) privlačevale pažnjo ne fe geografov, temveč tudi številnih sociologov, urbanistov in drugih. Pod vplivom teh gledanj je nastala vrsta socialno-geografskih in socioloških razprav, ki pa po svojem načinu obravnavanja problemov bolj sodijo v sociologijo kot pa v geografijo. Zlasti pogosto srečujemo ta dela v ameriških in francoskih znanstvenih krogih. (Kot primer naj navedem delo Parca „Human Ecology", ali Halbwachsa „Morphology Sociale" ali kolektivno delo več avtorjev 0 Parizu). Pri nas slišimo o prvih poizkusih socioloških proučevanj lokalnih skupnosti (Mlinar). Posebna smer v geografskih proučitvah mest se je izoblikovala ob sodelovanju geografov pri obravnavanju in reševanju urbanističnih problemov. Moderni urbanizem se ne zadovoljuje več zgolj z regulativnimi posegi v mestni organizem. Za urejanje tako kompliciranega organizma kot je mesto, je potrebno temeljito poznavanje mestnih funkcij, mestne morfologije, odnosov do okolice, demografskih problemov itd. Sele na taki analitični osnovi je mogoče objektivno in znanstveno planirati mestni razvoj. Zato nas ne preseneča, da se sodobni urbanizem pri svojih urbanističnih in regionalno-planskih posegih v mno-gočem opira razen ina ekonomiko in sociologijo tudi na geografijo. Geografski izsledki so toliko bolj dragoceni, ker je v njih zajet za urbanistično planiranje prepotrebni prostorski aspekt in so razen tega na kompleksen način obravnavani vsi številni faktorji, ki delujejo, se bore in se prepletajo v pokrajini. Te zakonitosti so za planerja nad vse pomembno izhodišče pri načrtovanju mesta, mesta z okolico (kar je en organizem) ali cel* regije. Seveda zahteva sodelovanje geografov pri prostorskem nlaniranju določeno prilagoditev ali, kot pravimo, aplikacijo geografskih dognanj. Lahko rečemo, da se je to sodelovanje v večini primerov obneslo ter število in vloga geografov v planerskih institucijah stalno naraščata. Nastale so tudi številne študije, ki po svojem znanstvenem prijemu, dokumentiranosti in metodologiji prav nič ne zaostajajo za drugimi poleogeografskimi prispevki. V marsičem, kot na primer v kartografskem prikazovanju, v statistični dokumentaciji, obravnavi ekonomsko-geografskih dejstev itd., pa so lahko celo vzor. V tujini ^ poročajo o tem sodelovanju avtorji Gottmann, Šestini, Tulippe, NVil-latts in Villa v knjižici, „L'aménagement de l'espace", Tulippe v reviji Belgijskega geografskega društva, Stamp v knjižici „Applied Geography" itd. Pri nas je nastala vrsta študij o mestih Koper, Cerkno, Cerknica, Nova Gorica, Postojna, Domžale, Radomlje, Medvode, Celje, Radovljica itd. ter nekateri metodološki prispevki Kokoleta in avtorja. ! Kljub tem, nekoliko različnim aspektom poleogeografskih obravnav pa lahko ugotovimo, da od geografskega proučevanja mest pričakujemo, da 26 bo prikazalo vse družbene in naravne činitelje, ki so pripomogli k nastanku, položaju in razvoju mesta ter zunanjo podobo tega dogajanja. Ali drugače povedano, obravnava mesta naj obsega: položaj mesta, vzroke in posledice dosedanjega razvoja, mestne funkcije, mestno populacijo, zunanjo podobo naselja in odnos do okolice. Razumljivo je, da s tem niso izključene raziskave specialnih poleogeografskih problemov, ki so rav no v primeru mest prav številne. 3. Metodologija geografskega proučevanja mest je doživela v poslednjih desetletjih velik razvoj. Navzlic temu šo ostala nekatera vprašanja še vedno ne dovolj razjasnjena. Zato se mi zdi pravilno, da v mojih nadaljnjih izvajanjih opozorim po eni strani na napredek, po drugi strani pa na nekatere najpomembnejše probleme. Urbanizacija je že zelo zabrisala razlike med mesti in vasmi. Nastala je cela vrsta najrazličnejših naselij vmesnega tipa (železniška križišča, industrijska središča, turistični kraji itd.), tako da je čedajje teže potegniti ostro mejo med urban-skimi in ruralnimi naselji ali celo posebej izločiti mesta. Prvotna definicija, po kateri se mesta razlikujejo od drugih naselij po tem, da prebivalci ne žive od zemlje oziroma od agrarne proizvodnje, da mesta družijo najrazličnejše gospodarske in javne funkcije in da imajo določeno lastno organizacijo življenja in načrtno ureditev itd. nas danes več povsem ne zadovoljujejo. Prav tako se je preživelo ali zavrglo opredeljevanje mest po historičnem vidiku (podelitev mestnih ali tržnih pravic) ali po številu prebivalstva (na primer naselja nad 2000 prebivalcev). Večina novejših poizkusov skuša uporabiti in kombinirati več različnih kriterijev kot na primer število prebivalstva in delež neagrarnega prebivalstva, gostoto prebivalstva, dnevno gibanje zaposlenih, gostoto za zida ve itd. Kot je razvidno, se uporabljajo funkcionalni in fiziognomičini kriteriji. Čeprav je potreba po točnejši in vsestranski opredelitvi pojma mesta iz pravnih, zakonodajnih, ekonomskih, komunalnih in drugih razlogov nujna ne le pri nas, temveč tudi drugod po svetu, pa zaenkrat še nimamo nobenih predlogov, ki bi nas lahko zadovoljili v celoti. Te težave so na primer prav lepo razvidne tudi iz mednarodne statistike mest, kjer skoraj vsaka država po svoje določa mesta in njihov obseg, zaradi česar ni mogoča primerjava, prihaja do nesmiselnega tekmovanja, katero mesto je največje na svetu, katera država ima več milijonskih mest itd. Take primere poznamo tudi pri nas. Razpravljanje o širšem mestnem položaju je, vsaj tako se zdi, v glavnem izčrpano. Za večino mest so ugotovljeni poglavitni družbeni in prirodni razlogi, ki so pripeljali do nastanka in razvoja naselja ter spremembe, ki jih je prinesel historični razvoj. Na podlagi teh konkretnih ob- ravnav so bile izdelane dokaj popolne klasifikacije in tipizacije položaja mest, h katerim pravzaprav ni več mogoče veliko dodati. Pač pa se je pozornost raziskovalcev mest obrnila v večji meri k legi ali tako imenovanemu topografskemu položaju naselja, zlasti v zvezi s proučevanjem pri-rodnega okolja mesta. Pod vplivom posibilizma in zlasti dialektičnega materializma se je vrednotenje prirodnih pogojev in prirodnega okolja v družbeni geografiji precej spremenilo. Nekoč so mestne geografije ta pomen marsikdaj pretiravale in pri tem zašle v geografski determinizem. Sodobna poleogeografija pa posveča prirodnemu okolju še vedno obilo pozornosti, vendar jo bolj zanimajo tisti drobni činitelji, ki omogočajo ali zavirajo mestno prosperiteto ali povzročajo včasih vrsto težkoč, kot pa posplošeni vtisi o klimi, reliefu, hidrografskem omrežju itd. Lahko bi uporabili prispodobo, da se poleogeografija poslužuje aplicirane fizične geografije. Jako na primer je za mestni razvoj zelo pomembna vrsta mikrorelief-nih pojavov, kot so: petrografska zgradba, podoma ali plazovita tla, nagnjenost pobočij, poplavna ozemlja, terase in ježe, nosilnost tal itd. Pri klimatoloških raziskavah so prav tako pomembni nekateri drobni faktorji tako imenovane mikroklime (osončenost. maksimalne padavine za kanalizacijo, sušne dobe za preskrbo z vodo, jakost in smer vetra itd.), ki pripomorejo k prednostim ali slabostim bivanja v posameznih mestnih četrtih (dim, smrad itd.). Med hidrografskimi pogoji kaže opozoriti na skorajda usodno navezanost mestnega organizma na preskrbo z vodo. V marsikateri pokrajini postaja oskrba mest z vodo zaradi nezadostnih vodnih virov (na krasu), pretiranega črpanja talnice in onesnaženja tekočih voda po industrijskih odplakah — problem številka ena. Pa ni pomembna zgolj oskrba z vodo. Prosperiteta nekaterih mest zavisi od ostalih možnosti, ki jih ima vodno omrežje (energija, prometna pot, težave s hudourniki itd.). Celo naravna vegetacija postaja za današnja mesta zelo pomembna. Služi rekreaciji mestnega prebivalstva in se marsikje vključuje v mestni organizem (Rožnik v Ljubljani, Saraj pri Skopju itd.). V marsikateri mestni geografiji je še vedno posvečeno veliko prostora razvoju naselja, firez dvoma so taki historično geografski prerezi skozi mestno zgodovino tudi za geografa zelo zanimivi in instruktivni. Vendar pa je res, da marsikateri raziskovalec pri tem močno zaide na historična pota in pozabi, da izhaja gegorafsko tolmačenje mestne pokrajine iz današnjih ali če hočete, obstoječih razmer in da mora biti obravnava historičnih elementov v mestnem razvoju v skladu z njihovim dejanskim pomenom. To je toliko bolj nujno, ker je le malo mest, ki bi imela kontinuiran razvoj iz srednjega veka ali celo iz antične dobe do današnjega časa in bi se to zrcalilo tudi v zunanji podobi mesta (primorska in istrska mesta pri nas). Večidel je bilo mestno življenje večkrat prekinjeno, mesto je pa 27 Oelo za nekaj časa prenehate) obstajati, je bito prestavljeno, na novo zasnovano itd., da o spremembah, ki jih je prinesla kapitalistična doba, niti ne govorimo. Zlasti za jugoslovanska mesta so bili historični dogodki pogosto usodni (Turki, avstrij-sko-turške vojne, srbski osvobodilni boji itd.), tako da nas initi ne preseneča, ča številni jugoslovanski geografi iz južnejših republik obširno razglabljajo o pomenu teh dogodkov za posamezna mesta. Po drugi strani pa je res, da še vedno pogrešamo temeljitejših prikazov novejšega razvoja naših mest, predvsem od konca XVIII. stoletja sem. Menim, da mi nihče ne bo ugovarjal, če rečem, da sta kapitalistična in še posebno socialistična doba daleč bolj pomembni za naša urbanska naselja kot _pa razni interesantni primeri iz fevdalne preteklosti. In vendar naenkrat še nimamo veliko študij, ki bi nam prikazovale sile in družbeno preobrazbo naših mest v tem času (na primer: vloga trgovskega in oderuškega kapitala, pomen zemljiške in stanovanjske rente, industrializacija in obrt? gradbene špekulacije itd, v kapitalizmu ali pa socializacija proizvajalnih sredstev, pospešena industrializacija, populacijski učinki, razrast mest, urbanizacija podeželja itd. v socialističnem družbenem sistemu). Obravnavanje mestnih funkcij sodi med najbolj pomembna poglavja vsake poleogeograf-ske proučitve. Od njih zavisi v marsičem smisel mestnega obstoja, položaj mesta, odnošaj do okolice in drugih mest itd. Proučevanje mestnih funkcij je pokazalo, da so dvojnega značaja ali izvora: širšega ali regionalnega in ožjega ali zgolj mestnega pomena. Prve so veliko pomembnejše. Ker živi mesto predvsem od odnosov z bližnjo in širšo okolico, so primarnega pomena vse tiste dejavnosti, ki proizvajajo ali omogočajo izmenjavo dobrin na tej relaciji. Zato jih nekateri povsem upravičeno nazivajo bazične funkcije. Pri nas se je uveljavil zanje naziv „ m e s t o t v o r n e ki je povsem smiseln. Druga skupina funkcij služi za oskrbo mestnega prebivalstva in za normalno funkcioniranje mestnega organizma. Kolikor večje je naselje, toliko pomembnejše so. Pri tem gre lahko za iste dejavnosti, le da je namen njihovega delovanja razhčen. Tako na primer je lahko velika klavnica in mesna predelovalna industrija bazična mestna funkcija, če proizvaja za ožje ali širše obmestje ali za izvoz, lahko pa je namenjena zgolj preskrbi meščanov. V drugem primeru pa funkcije ne moremo vrednotiti kot mestotvorne, temveč kot nebazično ali kot jo še nazivamo — „ mes t o s I u ž noTakšna razdelitev mestnih funkcij pa ne velja zgolj za gospodarske dejavnosti (industrija, obrt, promet, trgovina) temveč tudi za negospodarske panoge ali tako imenovane javne službe (uprava, šolstvo, zdravstvo itd.). Iz mestoslužnih funkcij pa moramo pri večini mest izločiti še eno posebno skupino mestnih funkcij. Mesto je med drugim tudi bivališče velikega števila ljudi in je ogromna stanovanjska aglomeracija. Za njeno funkcioniranje je potrebna vrsta komunalnih naprav in raz- ličnih služb (vodovod, kanalizacija, oskrba z energijo, razsvetljava itd.), ki omogočajo, da taka mestna skupnost lahko živi urejeno življenje. Z večanjem mestnega obsega pomen teh funkcij zelo narašča. < Po industrijski revoluciji je postala pri večini mest industrijska predelava v teku 19. in 20. stoletja najpomembnejša mestna funkcija. Vendar je treba opozoriti, da je industrija po drugi strani najmanj tipično mestna dejavnost, kot to upravičeno opozarja francoski geograf Sorre. Industrija se resda rada veže na mesta, toda razprave v ekonomskih in geografskih krogih opozarjajo, da so za lokacijo industrijskih obratov merodajni še številni drugi razlogi. Čeprav prostorsko zelo omejena in strnjena, prinaša industrija kjerkoli se naseli, tudi v mestih, vrsto globokih družbenih in pokrajinskih sprememb, ki jih navadno razumemo pod pojmom industrializacije. Upam si trditi, da smo geografi pri obravnavanju mestne industrije, kot sploh industrije, neredko veliko preveč togi. Še vedno se držimo starih vse preveč shematičnih jiaziranj in pozabljamo na zakonite nujnosti družbenega razvoja, ki jih prinaša skokoviti porast proizvajalnih sil z industrializacijo. Čas mi ne dopušča, da bi na tem mestu opozoril na vse te spremembe, ki se kažejo v splošni intenzifikaciji drugih mestnih funkcij (prometa, poslovnega življenja, nove industrije), v preobrazbi okoliškega kmetijstva, v porastu blagovnega in denarnega prometa, v populacijski preobrazbi (migracije, socialne spremembe), v zunanji podobi mesta (proletarske četrti), v raznih nadlogah kot so zadimljenost, odplake, smrad itd. Razumljivo je, da te ugotovitve veljajo tudi za posamezne industrijske dejavnosti, kot na primer za rudarstvo, gradbeništvo itd. Industrializacija je v večini mest skoraj povsem potisnila v stran obrt, čeprav sodi poleg trgovine in obrambe med najstarejše mestne funkcije. Danes ima obrt vlogo drobnega specializiranega proizvodnika in zaradi tega izrazito uslužnostni pomen. Do podobne preobrazbe je prišlo tudi pri vlogi trgovine v naših mestih. Razen organizacije izmenjave dobrin je sedaj njen poglavitni smoter urejena oskrba prebivalstva z blagom. Zato novejše poleogeografske študije v vedno večji meri skušajo analizirati to novo vlogo obrti, trgovine in nekaterih drugih dejavnosti (gostinstvo) z vidika odnosov do prebivalstva in njihove razporeditve po mestnem teritoriju, torej z vidika njihovega uslužnostnega pomena. Sploh se mi zdi, da beležimo večji napredek pri proučevanju mestoslužtnih funkcij, kot pa mesto-tvornih, kjer so dognanja še vedno vse preveč splošna, nedokumentirana in neeksaktna. Kot primer naj navedem prometno funkcijo mest, ki jo vsi avtorji radi omenjajo, opozarjajo na prometni položaj in na prometne naprave, funkcije same in njenih učinkov za mestni organizem pa ne analizirajo. V dobršni meri velja to tudi za javne funkcije. Od Christallerja sem smo dobili vrsto klasifikacij mest na podlagi njihovih upravnih 28 funkcij, toda v njihovo analizo in v spremembe, ki jih prinaša družbeni razvoj, pa se spušča le malo poleogeografov. Vse prevečkrat smo nazira-nja, da obravnavanje javnih funkcij nekako ne »odi več v geografijo. Ta predsodek, se mi zdi, se pojavlja tudi pri obravnavanju mestne skupnosti. Toda ali niso stanovanjska kriza, to je premajhen stanovanjski sklad, nepopolne in neurejene komunalne naprave, vprašanja mestnega in lokalnega prometa itd. v skoraj vseh naših mestih med najtežjimi in najdražjimi mestnimi problemi? Zakaj bi se torej izogibali proučevanja teh nalog, saj so presneto aktualne in skoraj mi vsi občutimo te probleme na lastni koži. Vsako naselje, mesta pa še posebno, tvorijo veliko družbeno skupnost, mimo tega dejstva pač ne moremo. Ze v starejših študijah so geografi posvečali zelo veliko pozornosti mestnemu prebivalstvu, ki je prav gotovo ena izmed osnovnih prvin vsakega naselja, saj mu daje smisel in življenje. Se bolj se je ta interes stopnjeval odkar so razne sociološke ali vsaj sociološko pobarvane geografske raprave pričele opozarjati na nekatere doslej manj poznane demografske probleme mest kot na primer: socialna, ekonomska in zaposlitve-ra struktura, razporeditev delovnih mest in bivališč ter dnevne migracije (pendlerstvo), etnična in socialna razčlenjenost mesta itd., ki so za marsikateri kraj življenjskega pomena ali prihajajo do izraza v mestni pokrajini. Seveda vzbujajo geografsko pozornost še vedno prirodna in mehanska rast mestnega prebivalstva, ki je v naši domovini ravno v zadnjih desetletjih zaradi svoje silovitosti med poglavitnimi mestnimi problemi. Naraščanje mestnega prebivalstva se kaže na zunaj v dveh smereh: v zgoščevanju mestnega jedra oziroma v naraščanju gostote prebivalstva in pa v načrtnem ali divjem širjenju mest v okolico oziroma s postopnim vključevanjem obmestnih naselij v mesto. V zvezi z rastjo prebivalstva se v večini mest spreminja starostna struktura (prebivalstvo se pomlajuje), družinska struktura, razmerje med prisotnim in stalno naseljenim prebivalstvom itd. Rast mestnega prebivalstva pa je treba pogosto obravnavati tudi s širšega prostorskega vidika. Tesno zavisi od funkcionalnega razvoja mesta, to je rasti delovnih mest v sekundarnih in terciarnih dejavnostih ter od depopulacije in izseljevanja kmečkega oziroma podeželskega prebivalstva. Najnovejši družbeni razvoj je prinesel pri nas v tem pogledu veliko dalekosežnih posledic za našo pokrajino. Ni slučaj, da je pri proučevanju mest dobršen del geografove pozornosti posvečen zunanji podobi mest, saj je tu izhodišče njegovega premotrivanja. Nekateri geografi posvečajo podrobni analizi mestne pokrajine toliko pozornosti, da take študije upravičeno lahko nazivamo mestne morfologije. Kljub temu so dognanja včasih podana tako statično, da se ne moremo ubraniti vtisa, da so že močno formalistična (na primer pojem „tip grada"). Formalizmu in pretira- nemu tipiziramju se lahko zoper stavimo, ce proučevanje elementov mestne pokrajine, kot na primer tloris, razmerje med zazidanimi in nezazidanimi površinami, mestne Tiiše, teritorialni razvoj mesta itd., gledamo genetično in v kar najtesnejši zvezi z mestnimi funkcijami, prebivalstvom in prirodnim okoljem. Tako kompleksno obravnavanje mestne pokrajine, ki je po mojem prepričanju zares geografsko, je v resnici tudi prineslo nekatera nova spozjnanja. Vzemimo za primer takega obravnavanja mestni tloris, ki je po navadi pravo zrcalo mestnega razvoja. Iz njega je razvidno vse načrtno in nenačrtno širjenje mesta. Čeprav je izpostavljen stalnim spremembam, je vendar toliko konservativen, da so ohranjene v njem mnoge ostaline preteklosti (ruralna naselja, razmere pred nastopom različnih katastrof, mentaliteta in tradicija prebivalstva itd.). Danes nas ne zanimajo več toliko pravilne tlorisne izvedbe, saj so redke. Pač pa so za naša mesta pomembnejše različne uspele zamisli, ki jih prinaša rhoderni urbanizem (vrtna mesta, spremenjen vertikalni profil s stolpnicami itd.). Za boljše razumevanje tlorisa je nujno, da se podrobneje analizirajo tudi njegovi elementi: zazidane (mestne hiše) in nezazidane površine (ceste, trgi, parki). Zlasti cestno oziroma ulično omrežje ter mestne hiše so deležne številnih generičnih in funkcionalnih proučitev. Veliko novosti prinašajo tehnične izpopolnitve in nove naprave. Tako na primer je prinesel avtomobilizem poleg številnih družbenih sprememb v mesta tudi povečano zanimanje za tehnično ureditev cestnega omrežja (vpadnice, parkiranje, problem garaž. prometne konice in propustnost cest itd.). Med neštetimi problemi okoli mestnega tlorisa naj omenim le še dva, to je težnja, da izgubi mesto prizvok kamenite pustinje in postane bolj zeleno in prijetnejše za bivanje ter da se spremenita gostota prebivalstva in zazidava in se na ta način bolj smiselno gospodari z razpoložljivim prostorom. Razumljivo je, da pri proučevanju mestne strukture analiziramo še druge njene elemente, kot razvoj hiš, njihovo višino, starost, opremljenost in ekonomsko vrednost, ah pa zelene površine v mestu, športne in rekreacijske naprave itd. Vedno več pozornosti se pa posveča v poleogeo-grafskih prikazih tudi dejstvu, da mestno ozemlje ni enotno, temveč da je razdeljeno na manjše prostorske enote ali regije, po navadi imenovane četrti. Proučevanja so pokazala, da so mestne četrti dvojnega izvora. Ze pri nekoliko večjih naseljih je mogoče opaziti, da se nekatere dejavnosti osredotočijo v določenem delu naselbine. V večjih mestih nastanejo ma ta način različne četrti: poslovne, industrijske, prometne, upravne, kulturne in šolske itd. Ta delitev — v arhitektonskih krogih pogosto slišimo zanjo izraz „coning" — je nastala ali spontano ali pa načrtno in je tipična za skoraj vsa mestna naselja. Nalašč doslej nisem omenil stanovanjske četrti, ki bi sicer sodile med prej omenjene. Tega nisem storil zato, ker je med 29 obojimi določena vsebinska razlika. Medtem ko se prve oblikujejo na podlagi določene homogenosti, so druge rezultat funkcionalno-gravitacijskega grupiranja. Večina stanovanjskih četrti pomeni manjšo družbeno skupnost, ki je nastala na podlagi gravitacije k določenemu središču, kjer so osnovna šola, trgovske poslovalnice za dnevno oskrbo prebivalcev, ambulanta, gostišče itd. Ne preseneča, če se v vsakdanjem življenju zanje vedno pogosteje sliši izraz stanovanjska skupnost. Dokončni obračun o mestni podobi pa nam podajata v mestnih geografijah karta izrabe tal s prikazom četrti in izračun površin. Pri praktičnem delu, na primer v urbanizmu, sta ti dve zaključni analizi nepogrešljivi. Na koncu tega kratkega pregleda poglavitnih problemov ¡mestne geografije bi rad posvetil še nekaj besed o o d in o s i h med mestom i n regijo. V poslednjih letih je bilo o tej temi napisano ogromno del. Obravnava poteka z vidika odnošajev mesto — podeželje ali pa z vidika položaja mesta med ostalimi naselji v pokrajini. V prvem primeru so ugotavljali mestni vpliv v okolici ali vplivno območje. Pri tem se je pokazalo, da moramo razlikovati tri cone mestnega vpliva; to je mesto s predmestji, obmestje ali ožja gravitacijska cona (kjer ljudje večkrat na teden zahajajo v mesto) in širša gravitacijska cona (od koder hodijo ljudje le občasno v mesto, a jim je mesto še vedno največji center). Vse to ozemlje pod njestnim vplivom nekateri naziva jo mestna pcgija. Druga vrsta študij ne sodi med poleogeo-grafije, saj so nastale iz poizkusov regionalizacije ali funkcionalne klasifikacije Vseh naselij v pokrajini. Ker pa imajo mesta v teh različnih shemah „centralnih krajev" ključno vlogo, se skoraj vsako obravnavanje kulturne pokrajine znova in znova vrača k njim. 4. Na koncu teh premotrivanj bi še rad opozoril na potrebo po proučevanju nekaterih pojavov, od katerih v veliki rr.eri zavisi nadaljnji napredek poleogeografskih raziskav. Zelo pogrešamo širši pogled poteka in geografskih učinkov industrializacije Slovenije in ostalih jugoslovanskih pokrajin v 19. in 20. stoletju. Prav tako so še močno nerazčiščeni vzroki namestitve, uspevanja ali propadanja posameznih industrijskih dejavnosti. Da so pri tem bili odločilni nekateri za naša pojmovanja manj znani ali, da uporabim drugačen izraz, neklasični razlogi (prometne vezi in tržišče, tehnološki postopki, dolžina transporta itd.) nas opozarjajo številne študije s področja moderne teorije lokacije (Lösch, Weber, Isard itd.). Usoda številnih mest je bila in verjetno bo tudi v prihodnje zavisela od industrijskega razvoja. Eno od najbolj tipičnih posledic industrializacije je pojav urbanizacije. Čeprav jo občutimo in vidimo na vsakem koraku, čeprav se pod njenim vplivom dnevno preoblikuje življenje in nastajajo nove oblike naselij, vendar o tem masovnem družbenem pojavu še vedno nimamo kompleksnejših študij. Zdi se nam, ko da nismo povsem kos, da bi to obliko družbene revolucije in preobrazbe pokrajine lahko v celoti znanstveno geografsko obdelali. Res je, njieni vplivi segajo djaleč. Čutijo se v zadnji gorski kmetiji in v poslednjem ruralnem naselju. Pod njenim vplivom prihaja do množičnih tihih migracij ali pa do pojava dejanske ali vsaj potencialne depopu-lacije. Vse to pa se steka v naša mesta in tu oziroma v neposredni okolici prihaja do nagle preobrazbe kulturne pokrajine. V teh družbenih razmerah pa je ostala vrsta manjših mestec ob strani, v nekakšnem zatišju, ki se je pri večini pojavilo že koncem 18. stoletja. Postopoma so izginjale njihove funkcije, predvsem tržne in upravne, tako da so v današnjem času v marsičem izgubila smisel svojega obstoja. Nekatera so sicer znala izkoristiti določene možnosti in se vključiti v moderni tok življenja, vendar pri večini to ni bil primer. Zdi se, da v geografskih obravnavah prevečkrat pozabljamo nanje, čeprav lahko rečemo, da so tipičen pojav v vsej Evropi. V teh svojih izvajanjih sem skušal prikazati pota modeme geografije mest, naštel sem različna nova dognanja, metodološke prijeme, poglede in na koncu tudi širše aspekte poleogeografskega proučevanja. Prepričan sem, da vodijo ta nova pota k aktivnejši vlogi geografije in k temu, da se geograf ne bo ustavljal zgolj pri sedanjosti in preteklosti, temveč da bo lahko pokazal tudi nekatere vidike prihodnjega razvoja naših mest. DarkoRadinj a Problematika o izhodišču univerzitetnega študija geografije na prvi stopnji (V LUCI ZAKLJUČNIH IZPITOV NA SREDNJIH ŠOLAH)* Z uvajanjem stopenjskega študija na Univerzi se v marsičem spreminja tudi sama struktura visokošolskega študija. Reforma terja med drugim še bolj smiselno in smotrno razporeditev štu- dijskega dela kot doslej. Teži pa tudi za še bolj poglobljenimi študijskimi oblikami: da bi dosegli čim aktivnejše sodelovanje slušateljev v učnem procesu in s tem bolj smotrno izrabo časa ter 30 sev eda večje studijske uspehe. Z aktivnejšim položajem slušateljev v učnem procesu na j bi razvi-iali strnjeno študijsko delo ter bolj samostojno in kritično mišljenje Te-teh 'in ne zgolj pasivno obnavljanje študijskega gradiva. Z bolj aktivnimi študijskimi oblikami se skušata doseči tudi obe osnovni zahtevi prvostopenjskega študija. To je: usposabljanje slušateljev za študij na drugi in tretji stopnji, kar pomeni potrebno enotnost celotnega univerzitetnega študija ter hkrati z zaključeno prvo stopnjo zagotoviti poklicno usposobljenost teh diplomantov. Reformo spremlja v naši stroki še en pojav: povečan dotok slušateljev. V zadnjih dveh letih se je vpisalo na Oddelek za geografijo preko 200 slušateljev. Oboje, reformirani študij in močno povečano število študentov, postavlja pred Oddelek za geografijo na Filozofski fakulteti nove naloge in nove probleme. Med dragim se je pokazalo, da je treba najprej analizirati že samo izhodišče, na katerega raj se prvostopenjski študij nasloni. Pokazalo se je, da se mora reformirani študij, ako naj bo uspešen, nasloniti v še mnogo večji meri kot cJoslej na srednješolsko znanje geografije. To spoznanje je, razumljivo, vzbudilo poglobljeno zanimanje za položaj geografije na šolah druge stopnje, za geografske učne programe, za učne dblike dela, za strukturo učnega gradiva, za kriterije Utrjevanja in zahtevnosti geografske učne snovi itd. Skratka, začutila se je potreba, da se ugotovi dejanski nivo srednješolske geografije z namenom, Ha se prvostopenjski študij čim bolj organsko in smiselno nasloni na obseg in strukturo tega znanja. Predvsem je treba ugotoviti tri elemente: 1. s kakšnim znanjem (obsegom in s strukturo), 2. s kakšnim načinom geografskega mišljenja razpolaga absolvent srednje šole (ob začetku univerzitetnega študija geografije) in 3. kakšne metode dela obvlada. Omenili smo, da je ena izmed univ. reformnih teženj, zagotoviti aktivnejše sodelovanje slušateljev v ¡učnem procesu. V ¡skladu s to zahtevo smo še posebno zainteresirani ma tem, v koliki meri goji aktivne učne oblike že srednja šola in kako kaže te oblike na prvi stopnji univerzitetnega študija čim bolj smotrno razvijati. Reformirani študij se tudi na geografiji kot na vsej Filozofski fakulteti deli na tri stopnje po dve leti. Vse tri stopnje so organizirane tako, da zagotavljajo enotnost fakultetnega študija. Vendar je vsaka od teh stopenj popolnoma zaključe-(t)ii. in se študij po vsaki stopnji konča z ustrezno diplomo. Po uspešno opravljenih prvih dveh letih se izda diploma, ki usposablja diplomanta za pouk v višjih razredih osnovne šole. Diploma druge stopnje ustreza dosedanjim diplomam in priznava visoko strokovno izobrazbo. Diploma tretje stopnje daje naslov specialista določene znanosti oziroma akademski naslov magistra (ki je na novo uveden). Geografski študij na prvi stopinji mora zaradi že omenjenih nalog obsegati pregled celotne snovi in splošni uvod v metodiko stroke kot celote (s predavanji, vajami, s proseminarjem, praktiku-mom, s terenskimi vajami in podobno). Druga stopnja zajema poglobljen študij poglavitnih vprašanj geografske stroke v celoti. V seminarjih pa s praktičnim delom uvaja uporabo splošnih metodoloških prijemov. Diplomant druge stopnje mora biti sposoben za samostojno dopolnjevanja znanja s kritično Uporabo strokovnih del. Študij na tretji stopnji zajema poglabljanje v problematiko širokih delov stroke, izpolnjevanje v posebnih pomožnih vedah in praktično uvajanje v specifične metodološke prijeme. Diplomant tretje stopnje — študij traja vsaj eno leto — mora biti usposobljen za samostojno raziskovalno delo. Na Filozofski fakulteti so praviloma le dvo-predmetne študijske skupine. V tem se zrcali želja prosvetnih organov, da se diplomant usposobi za poučevanje dv eh šolskih predmetov. Na prvi stopnji sta obe stroki enakopravni. Geografija se more študirati v povezavi z zgodovino ali sociologijo. Razen tega obstaja še študijska skupina — zgodovina s turistično smerjo, ki pa je omejena le na prvo stopnjo. Ta skupina ima namesto pedagoških predmetov, (pedagogike in metodike) tkzv. turistične predmete (geografija turizma, elemente turizma, pravne osnove turizma, ekonomiko turizma, kurz umetnostne zgodovine, tehniko vodniške službe) ter dva tuja jezika. Ta študijska skupina je razmeroma obsežna in ni pedagoška, temveč usposablja slušatelje za poklic turističnega vodnika. Časovno točno omejen prvostopenjski študij je hkrati intenziven in specifičen tudi zato, ker mora ustrezati dvema osnovnima in v marsičem divergentnima nalogama: slušatelje mora usposobiti za študij na drugi stopnji, obenem pa jim mora zagotoviti poklicno usposobljenost. Tak študij je zahteven in terja razen smotrne organizacije študija tudi solidne temelje. Spričo teh in še drugih zahtev je razumljivo, da se z organizacijo prve stopnje načenja tudi problematika o samem izhodišču tega študija. Smotrna in ekonomična organizacija prvostopenjskega študija nas torej sili k določeni pov e-zanosti med univerzitetnim študijem in študijem na šolah druge stopnje. Ta pojav, ki ga je sprožila reforma, je že sam po sebi pozitiven in utegne obojestransko koristiti. Glede izhodišča prvostopenjskega študija so v principu možne različne solucije. Ena od teh je, da se kratko malo naslonimo na srednješolske učne programe oziroma učbenike. To stališče je sicer upravičeno, toda zaenkrat ni realno spričo reformnih posegov v osnovno šolo in gimnazijo. Taka in podobna stališča bodo umestna šele čez čas, ko se bo reformni učni proces na šolah prve in druge stopnje ustalil. * Referat na seminarju za profesorje geografije na srednjih šolah, ki ga je priredit „Zavod za napredek šolstva LRS", od 22. do 24. novembra 1962 v Ljubljani. 31 Druge rešitve narekujejo na primer izbor oziroma natečaj študentov ob vstopu na univerzo. S tem bi si zagotovili ustrezen nivo kot izhodišče intenzivnega prvostopenjskega študija. Ta princip pa vzbuja, kot vemo, pomisleke zaradi določenih nedemokratičnih elementov, ki jih utegne imeti. Ena od realnih možnosti je tudi ta, da z ustreznimi analizami ugotovimo, v koliki meri ee učni programi realizirajo. To je, da Ugotovimo, kakšen je dejanski obseg in kakšna je dejanska struktura srednješolskega znanja geografije ter da na to realno stanje naslonimo organizacijo prvostopenjskega študija. Ta princip glede izhodišča reformiranega univerzitetnega študija je brez dvoma najbolj življenjski. Je pa vprašanje, če je dovolj konstruktiven oziroma perspektiven. Razen tega pa terja ustrezna proučevanja, torej dodatno delo. V 'zvezi s temi in podobnimi problemi smo se tudi na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete lotili ustreznih analiz. Eno od teh proučevanj smo posvetili zaključnim izpitom na srednjih šolah. Slušatelje, ki so se v' zadnjih dveh letih vpisali ina geografijo, smo skušali analizirati v luči Uspehov njihovih zaključnih izpitov in v luči njihovih maturitetnih nalog. Spoznanja temeljijo na analizi 210 študentov, ki so se vpisali na geografijo v študijskem letu 1961/62 in 1962/63 ter deloma 73 študentov iz leta 1960/61 S tem v zvezi smo prišli do naslednjih ugotovitev. Med 'omenjenimi slušatelji je 67o/o gimnazij -skih abiturientov in 19 o/o absolventov ostalih šol (učiteljišča, ekonomske srednje šole, srednje vzgojiteljske šole, gostinske šole itd.), razen tega so 4o/o slušateljev, ki nimajo formalne srednje izobrazbe, 10o/o slušateljev pa prihaja iz drugih fakultet. Ti podatki opozarjajo, da delež gimnazijcev ni več tako dominanten kot nekdaj, čeprav imajo ti še vedno večino. Slušatelji so se šolali v različnih krajih. Največ jih je iz ljubljanskih šol (38o/o), iz Celja (7«/o), iz Maribora (6o/o), iz Kranja (7<>/o), medtem ko je 42 o/o študentov iz drugih krajev, nekaj pa jih je tudi iz Istre (Rovinj, Pula). Moških je 46 o/o, žensk pa 54o/o. Po uspehu zaključnega izpita je struktura slušateljev v zadnjih dveh letih zelo ugodna. Od sto dveh letošnjih slušateljev, za katere imamo ustrezne podatke, je llo/ci odličnih, 28o/o prav dobrih, 38 o/odobrih in 23o/o zadostnih.2 Ta struktura je zelo razveseljiva in ni v skladu z že kar zakoreninjenim pojmovanjem, da na geografijo večinoma ne prihajajo intelektualno boljši abitu-rienti srednjih šol. Po teh podatkih bi si Upali celo trdili, da je ta struktura današnjih absolventov nad povprečjem, saj je 40 o/o odličnih in prav dobrih abiturientov brez dvoma nadpovprečni uspeh v četrtih razredih srednjih šol. Ta ugotovitev o ugodnejši intelektualni strukturi novincev, ki v zadnjem času začenjajo univ. študij geografije pa, žal, ne vzdrži kritičnega pretresa. Ta kvalitativni premik se je namreč pojavil šele v zadnjih treh letih, pred tem pa je bila omenjena struktura — po maturitetnih uspehih sodeč — bistveno drugačna. Ta pojav se namreč časovno sklada z ukinitvijo stare mature in z uvedbo novega zaključnega izpita. Zato spremen jen a struktura novincev ni v bistvu nič drugega kot rezultat reformiranega zrelostnega izpita na srednji šoli. Očitno so se z novo strukturo zaključnega izpita menjali tudi kriteriji. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali so podobne spremembe glede strukture novincev tudi na drugih oddelkih oziroma tudi na drugih fakultetah. Bržkone je to splošen pojav. Ne glede na gornjo ugotovitev pa imajo ocene sedanjih zaključnih izpitov manj veljave kot ocene prejšnjih matur že zato, ker je sam značaj sedanjega zaključnega izpita, kot vemo, manj splošen. Namesto nekdanje skupine predmetov je v sedanji zaključni izpit zajet pravzaprav le en sam predmet, pa še ta je cesto reduciran na tematiko domače naloge. Nekdanji zrelostni izpit je torej v mnogo večji meri označeval splošno razgledanost, medtem ko ima sedanji zaključni izpit zaradi vsebinske zoženosti zgolj izraz določene usmerjenosti. Zato tudi ocen obeh tipov matur ne moremo primerjati. Razen tega se je v praksi fiziognomija nove mature, žal, cesto osiromašila s pretiranim zoževainjem vsebine pismenih domačih nalog, kar se je odražalo v specialni, problemsko zelo ozki tematiki teh izdelkov. S stališča univerzitetnega študija je bilo brez dvoma koristno, da je dijak pred vstopom na univerzo v določeni obliki rekapituliral gimnazij -sko snov oziroma snov glavnih predmetov in s Jako osveženo splošno izobrazbo začel določen študij na univerzi. Rrez dvoma so bili kriteriji, ki so velevali reformo stare mature tehtni. Zgodnejše interesno usmerjanje srednješolcev, ki ga nova matura podpira, je bržkone rezultat določenih spoznanj glede hitrejšega razvoja današnje mladine, kar naj bi potrjevala tudi številna spoznanja sodobne pedagogike, psihologije in medicine. Nekateri strokovnjaki z omenjenih področij namreč menijo, da današnja mladina dozoreva, če že ne prej, pa vsaj drugače kot nekdaj. Med drugim tudi zato, ker je izpostavljena bolj dinamičnemu življenju z mnogo številnejšimi in bolj raznolikimi spremembami, spoznanji, dražljaji, vtisi itd. S tem v zvezi je torej pričakovati, da se določena interesna usmerjenost dijakov pojavlja prej in morda tudi bolj izrazito. 1 število analiziranih študentov bržkone ne dopušča posploševanja naših s | >oznanj in zaključkov. Brez dvoma pa so ti rezultati zelo karakteristični za geografsko stroko in nam zato posredujejo upoštevanja vredna spoznanja. 2 Podobni rezultati so tudi pri študentih, ki so se vpisali v letu 1960/61 in 1961/62. 32 Seveda imamo tudi drugačna mnenja o tem problemu. Gornja ugotovitev, ki smo jo le nakazali, je na primer v nasprotju z mnenjem, da se namreč mladina v gimnaziji še ne more odločiti za določeno usmeritev študija ter da zato tudi ni umestna bifurkacija gimnazije. Potemtakem bi bil princip poklicnega usmerjanja zgrešen tudi na vseh strokovnih šolah druge stopnje, ki pa so, kot vemo, zelo številne in zajemajo pravzaprav večino srednješolske mladine. Spričo tega je malo verjetno, da se gimnazijska mladina ne bi mogla odločiti niti za določeno okvirno usmeritev študija. Brez dvoma je ta problem pri nas odprt predvsem zato, ker je mladina glede interesnega usmerjanja in izbiranja poklica še vse preveč prepuščena sama sebi. Ob ustrezni sistematični vzgoji ta problem bržkone ne bi bil tako pereč. Marsikje po svetu in deloma tudi pri nas (v nekaterih drugih republikah) so že omogočili določeno usmerjenost gimnazijskega pouka. Sedanja oblika zaključnega izpita, kakršna je pri nas v Sloveniji, pa kaže, da sam zaključek gimnazijskega študija ni zgolj okvirna usmeritev, na primer po sorodnih skupinah predmetov, temveč da gre za usmeritev v posamezni predmet oziroma stroko. Cesto pa se je v praksi tudi to izrodilo v obdelavo in obravnavo ozkih tem v okviru enega samega predmeta.3 Ocene sedanjih zaključnih izpitov so torej oznaka za uspeh v določeni specialnosti ali v najboljšem primeru predmetni usmerjenosti in imajo zato te le parcialno vrednost. To nam dokazuje tudi primerjava med uspehi zaključnih izpitov ter uspehi zaključnih (četrtih) razredov. Ce hočemo torej dobiti vpogled v strukturo teh novincev po nekdanjih kriterijih, si moramo najprej ogledati njihove uspehe zaključnih razredov in šele potem poiskati razmerje de rezultatov samih zaključnih izpitov. V tem pogledu se pokažejo zelo zanimive relacije. Struktura sedanjih ocen zaključnega razreda se močno približa strukturi uspehov, kakršno so imeli nekdanji srednješolci pri stari maturi. Primerjava skupnih ocen stare ¡mature in maturitet-nih razredov kaže, da nekdaj ni bilo pomembnih razlik med temi ocenami, medtem ko so te razlike danes očitne. To pomeni, da je kvalitativni premik novincev v zadnjih treh letih, ki se kaže v večjem deležu odličnih, prav dobrih in dobrih ocen zaključnega izpita, v veliki meri fiktiven. Te povprečno višje ocene zaključnih izpitov, ki jih dosegajo v zadnjih treh letih abiturienti srednjih šol, niso, kot je videti, dovolj zanesljiv kriterij, po katerem bi sklepali na spremembo njihove intelektualne strukture oziroma na dviganje nivoja srednje šole v tem času. Oglejmo si sedaj še drugo potezo reformiranega zaključnega izpita. To je možnost, da se z 3 Reformirani zaključni izpit na ostalih šolah druge stopnje (strokovnih šolah) je zaradi določene poklicne usmerjenosti teh sol bolj organski in bolj smiseln. njimi izrazi interesna usmerjenost srednješolcev. Nova oblika zaključnega izpita omogoča namreč prosto izbiro tematike Apismene domače naloge. S to obliko zaključnih izpitov smo pravzaprav dobili elemente, s katerimi moremo vsaj do neke mere presojati, kdaj in kako so se srednješolci odločali oz. usmerili za določen študij na univerzi. Upravičeno pričakujemo, da je usmeritev dijakov, ki se zrcali v tematiki domače maturitetne naloge, s stališča univerze samo dobrodošla. Saj daje, če drugega ne, določeno orientacijo o težnjah in zanimanju bodočega slušatelja. Povsem logična je namreč domneva, da bo tematika, ki si jo maturanti izberejo pri pismeni nalogi, v določani zvezi z njihovim bodočim študijem. Upravičeno namreč pričakujemo, da bo v glavnem tematika domačih maturitebnih nalog posegla v stroko, v predmet oziroma na področje njihovega bodočega študija na univerzi. To pričakovanje je upravičeno zlasti za tiste stroke, ki so zastopane tudi na srednji šoli. Ta razmerja pa nam utegnejo pokazati tudi utemeljenost sedanjega zaključnega izpita. Poglejmo, kakšno je to razmerje pri slušateljih geografije, Od 102 letošnjih novincev je pri zaključnem izpitu imelo geografske teme 20o/o. torej komaj ena petina. Ker gre pri teh novincih za dvopredmetne študijske skupine (geogr.-zgod., geogr,- sociol. in geogr.-zgod. s turistično smerjo) moramo semkaj prišteti še 5 c/o novincev s „turističnimi" nalogami ter llo/o z zgodovinskimi temami. Potemtakem moramo ugotoviti, da si je le 36 o/o anketiranih novincev izbralo na univerzi študij, ki je v skladu z njihovo maturitetno nalogo. Velika večina abiturientov pa prihaja na študij geografije z maturitetnimi nalogami, katerih tematika posega v najrazličnejše druge stroke, ki z geografijo, žal, nimajo dosti skupnega. To dovoljuje domnevo, da se je največ študentov odločilo za študij geografije šele tik pred vpisom na univerzo in verjetno zanjo tudi nimajo posebnega interesa. Od teh novincev ima 17o/o filološke teme, 7o/o pedagoške, po 6 o/o fizikalne in biološke teme, ostalih 18 o/o pa odpade na kemijo, umet. zgodovino, psihologijo, glasbo, fizkultiuro, astronomijo, filmsko umetnost itd. 9o/o letošnjih novincev pa je opravljalo maturo še po starem, torej pred več ko tremi leti in prihajajo na geografijo večinoma po neuspelem študiju na drugih fakultetah. Sestav novincev v luči maturitetnih nalog je zelo instruktiven. Predvsem nam razkriva veliko razliko med izbiro maturitetnih tem ter izbiro študija na Univerzi. Upravičeno utegnemo domnevati, da si srednješolci ne izbirajo maturitetnih tem zgolj po svoji usmerjenosti in zanimanju (glede na bodoči študij oziroma poklic), temveč da odločajo pri tem drugi kriteriji, drugi ele-pienti, ki pa zavzemajo tolikšen obseg — vsaj po naših podatkih sodeč — da dopuščajo dvom v eno od osnovnih potez novega zaključnega izpita. Zelo koristen bi bil vpogled v tovrstno problematiko na drugih strokah in drugih fakultetah. Se enkrat naj podčrtamo, cta je povsem logično pričakovanje, dia bo velika večina mladine izbrala — v letu preden začenja študij na visoki šoli — pri zaključnem izpitu nalogo, ki posega v okvir njegovega bodočega študija. Pobudniki reformirane mature so brez dvoma skušali mladini to tudi omogočiti. Ako se v praksi pokaže drugače, in to bistveno drugače, potem je to brez dvoma resno opozorilo, ki narekuje, da moramo nove zaključne izpite sistematično spremljati, proučevati in po potrebi tudi modificirati. Glede samih maturitetnih nalog velja podčrtali, da je njihova tematika čestokrat preozka. Nekatere naloge so preveč ozke celo z vidika univerzitetnega študija, na primer v primerjavi s proseminarskimi in seminarskimi elaborati. Take naloge pomenijo prehitevanje ob nepoznavanju osnov posamezne stroke. Še v večji meri pa so preuranjeiie glede osnovnih delovnih metod, ki so za to potrebne (na primer glede zbiranja virov, citiranja in uporabe virov, vsebinske zgradbe elaborata itd.). Pri univerzitetnem študiju namreč ni opaziti, da bi študenti z novimi maturami obvladali kaj več delovnih metod kot prej. Ugotovitve take vrste opozarjajo, da gimnaziji bržkone manjkajo elementi, s katerimi bi dijake sistematično seznanjali z delovnimi metodami, ki so potrebne za uspešno sestavljanje naloge. Šele ob tem pogoju je mogoče pričakovati samostojno in resno izdelavo maturitetnih domačih nalog. Zanimivo je, da skoraj ni primerov, kjer bi bile maturitetne naloge tematsko preširoke, in tovrstne problematike zato sploh ni- Gimnazija je s sedanjim zaključnim izpitom dobila sodobnejšo etiketo, ine pa hkrati tudi vsebine. Težišče v problematiki sedanjih zaključnih izpitov se s tem prestavlja od samih izpitov na sam gimnazij -ski študij, la naj bi z določeno vsebinsko strukturo dela (vsaj v zadnjih dveh letih) omogočil uspešno izvedbo zaključnega izpita. Med omenjenimi temami je le manjše število takih, ki so kompleksnejše in posegajo hkrati v obravnavanje dveh ali treh sorodnih strok, na primer zgodovine in geografije oziroma geografije, zgodovine in umetnostne zgodovine iali geografije in geologije in podobno. Take teme velja vzpodbujati, ker kažejo širšo usmerjenost in prepotreb-no kompleksnost, ne pa pretirane specializacije. Veliko naslovov maturitetnih nalooglcde pri izvajanju učnega načrta. Isti predavatelj je govoril še o seminarskem načinu dela, ki se naj sestoji iz geografskih vaj, poročil o opazovanjih na ekskurzijah in o uporabi knjižnih virov. Razprave v višjih razredih pa naj dijake uvajajo žc v metode sestavljanja geografskih seminarskih del Dr. Svetozar Ilešič je drugi dan seminarja predaval o temi . .priroda in družb a" in definiral ter analiziral poj me prirodnega oziroma geografskega okolja in antropogene elemente, ki vplivajo na prirodne. Predavanje dr. I gor j a Vrišerj a se je glasilo: Metode in novejša dognanja v proučevanju mestne pokrajine. Bilo je zelo zanimivo, ker je odkrivalo nove smeri proučevanja mest v geografski literaturi, v metodologiji proučevanja mest, v funkcijah, ki jih opravlja mesto (mestotvorne in mestoslužne) in o odnosu med mestom in regijo. Darko Radinja je udeležence seznanil z reformiranim sistemom študija geografije na univerzi (dvostopenjski in podiplomski študij). V drugem referatu pa je govoril o tem, kako se sedanji zaključni izpit na gimnazijah zrcali pri študentih, ki začenjajo študij geografije na univerzah in pri tem ugotovil, da je ta e (vidika fakultete v ¡marsičem problematičen. Nakazal je tudi rezultate ankete o geografskem predznanju študentov geografije. Dr. Vladimir Klemenčič je ob primeru vasi Podgorje govoril o metodi in novejših dognanjih v proučevanju agrarne geografije. Podčrtal pa je tudi, da industrializacij a povzfoca socialne spremembe na vasi, spreminj a fiziogno-mijo pokrajine in populacijsko sliko. Predavanja so bila na ustrezni višini in so v diskusiji sprožila številne misli. Zato bi bilo koristno, da se referati v celoti objavijo v Geografskem obzorniku. Menim pa, da bi seminar precej pridobil na pomenu, ako bi vključil še praktični del. Tako naj bi na primer Zavod za napredek šolstva poizkusilo vpeljal reformiran pouk na eni izmed ljubljanskih gimnazij, udeleženci seminarja pa bi se s takim poukom neposredno seznanjali. Menim, da bi bilo to za nas praktike prav tako koristno kot predavanj a. Saj referate lahko navsezadnje preberemo in preštudiramo iz strokovne literature, samo objaviti jih je treba. Prav tako menim, da bi morali na seminarju zavzeti načelno stališče, kaj je ukreniti glede manjkajočih geografskih učbenikov. To velja posebno za 1. razred gimnazije, kjer je pouk obče geografije skrčen od treh na dve tedenski uri. Tudi učbenik za četrti razred je deloma že zastarel in sestavljen po starem učnem načrtu. Ilešičevo Gospodarsko 48 geografijo sveta pa bi kazalo dopolniti z različnimi geografskimi ponazorili in slikami. Hrvatski geografski učbeniki naj nam bodo pri tem za vzpodbudo in v marsičem tudi za vzgled. Zvezdana Knez-Šterbenc POROČILO O GEOGRAFSKEM KROŽKU na celjski giiniiazilji za šolsko leto 1961/62 V šolskem letu 1961/62 je geografski krožek nadaljeval z geografskimi predavanji. Sestajal se je vsak četrtek ob 6.30 uri v fizikalni predavalnici. Predavatelji so svoja predavanja vedno ilustrirali z barvnimi slikami, diapozitivi, dia filmi ali grafikoni. V prvem semestru je prihajalo k predavanjem okoli 60. v drugem pa okoli 35 dijakov. Predsednik krožka je bil Kranjc Ludvik (4. f), Friderik Kralj (4. f) pa tehnični vodja. Letos so bila na vrsti naslednja predavanja: „Snežnik in njegova soseščina" — Znidaršič Danica, 3 d „ Od Boke Kotorske do Sarajeva" — Slander Jože, 3 e „Popotni vtisi iz Poljske" — Teček Janez, 3 g „Popotni vtisi iz Anglije" — Roš Vitko, študent prava „Popotni vtisi iz Cehoslovaške" — Gorišek Radovan, 2 b „ Po Bližnjem in Srednjem vzhodu" — Zupanek Mitja, 3 g „Indija" — Cretnik Marij a, 4e -„Indonezija" — Kranjc Ludvik, 4 f „Japonska" — Planinšek Antonija, 3 d „ZDA" — Jagrič Janez, 1 h „Naši gozdovi" — inž. Jug Nada „Popotni vtisi iz Sovjetske zveze (1. 2. in 3. del) — Dragan Zvone, predsednik OK LMS, Celje „Moskva" — Dragan Zvone, predsednik OK LMS, Celje „ Kij ev in črnomorsko Primorje". — Dragan Zvone, predsednik OK LMS, Celje „Arabski nacionalizem" — Rupnik Anton, šef centra za poljudno-znanstveno izobraževanje pri Delavski univ. „Arabska kultura" — Rupnik Anton, šef centra za polju- dne-znanstveno izobraževanje pri Delavski univerzi „Irska", — Medved Rožena, 3 d „Porurje in Porenj e" — Pejovnik Stanislav, 2 b „Naš Jadran od Kopra do Zadra" — Kmecl Marjetica, 2 a „Naš Jadran od Zadra do Bojane" — Kmecl Marjetica, 2 a „Avstralija" — Kranjc Ludvik, 4 f „Celjska zlatarna v geografski luči" — Preskar Vika, 2 c „Dežele ob Nilu" — Kralj Friderik, 4f „Bolivija in Peru" — Hropot Marija, 4 a „Svet ob zgornji Dravinji (1. in 2. del)" — Klemen Zofka, 2 c Ob zaključku je geografski krožek priredil ekskurzijo kot nagrado vsem lanskoletnim in letošnjim predavateljem in vsem stalnim obiskovalcem geografskega krožka. Ogledali smo si H C—Medvode, Skofjo Loko, Loško tovarno hladilnikov (LTH) in škofjeloški muzej. Vodja geografskega krožka: prof. Zvezdama Knez-Šterbenc 49 o CINKARNA Metalurško kemična industrija CELJE O