Nič nas »e sme presenetiti
Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 21. septembra 1979 - št. 14 - letnik XXX
Premišljeno v novo obdobje
Odgovornost, spoštovanje, samozaščita
Star pregovor pravi, da nesreča ne počiva. Toda zanjo je neštetokrat kriv človek. Nenadna smrt je vzela več kot šestdeset življenj potnikov pri Stalaču. Pri Vojniku je pred nedavnim zgubilo življenje pet potnikov od enajstih, ki so potovali v avtobusu. Ceste terjajo krvni davek iz dneva v dan, toda pogosto je kriv nekdo, Id ne obvlada svojega dela, ne spoštuje sočloveka in reda.
Krive so malomarnost, utrujenost, brezbrižnost, krivo je neznanje, knve so človeške slabosti, negotovost in neštetokrat kozarec močnega vina.
Nekateri prišepetavajo, da je kriva pomanjkljiva vzgoja. Mogoče, če ni toliko dosledna, da dopušča opravljati zahtevno delo premalo usposobljenim ljudem, če premalo razvija medčloveške odnose — take, ki temeljijo na spoštovanju reda in odgovornem opravljanju različnih nalog.
Vsega tega pa ni mogoče izboljševati z lepimi besedami. Otrod radi poslušajo pravljice, zelo kritični so pa tedaj, če je med lepimi besedami in doživeto prakso nasprotje, Id razveljavlja pomen lepih besed. Mlad človek hoče zdrave medčloveške odnose, ne prenese krivic. Vse prehitro tudi opazi, če so odrasli brezbrižni do nesreč, ki prizadenejo druge. Poročil o nesrečah smo se domala že kar navadili. Orno kroniko prebiramo kakor navadne vesti, in že kmalu pozabimo, kaj se je pripetilo pred kratkim. Vse premalo smo občutljivi za hudo, ki prizadene druge, da bi se zares zamislili in ukrenil, kar je treba.
Nimamo samo zunanjih sovražnikov, pred katerim se je treba obvarovati. Mnogo sovražnega, nevarnega je med nami samimi.
Poglejmo tele pojave, ki so, žal, kar pogosti: brezbrižnost, neupoštevanje reda, ki je temelj resnične človekove svobode, neodgovorno ravnanje, nespoštovanje samoupravnih dogovorov in sklepov, nedoslednost, Id se mnogokrat maščuje v taki ali drugačni nezgodi, neuspehu, nevolji in nezadovoljstvu.
Nič nas ne sme presenetiti. Toda ne pozabimo, da bomo manj neprijetno presenečeni, če bomo dosledni, če bomo skušal vsak povsod odgovorno opraviti svoje delo, če ne bomo otopeli v skrbi za materialnim. Prva pot samozaščite in varnosti je dosledno spoštovanje samoupravnih dogovorov in sklepov na vseh ravneh.
R. L.
V vseh naših šolah in drugih vzgojnoizobraževalnih organizacijah je vzgojnoizobraževalno delo znova zaživelo. Šole so se zanj prizadevno pripravljale in lahko ugotovimo, da smo novo šolsko leto uspešno začeli.
Po počitnicah pa je pred nami
— delavci v vzgojnoizobraževalnih in drugih organizacijah združenega dela kot tudi pred družbenopolitičnimi organizacijami in samoupravnimi skupnostmi veliko pomembnih nalog.
Pospešeno pripravljamo nove zakone, o katerih smo že pred
počitnicami končali obsežno javno razpravo: o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, o osnovni šoli in o usmerjenem izobraževanju ter zakon o izobraževalnih skupnostih. Vsi ti zakoni bodo temelj za uveljavljanje in izpopolnjevanje novih družbenoe-
to ^ U"!dlu ol‘oli''
konomskih odnosov ter za preobrazbo vzgoje in izobraževanja v usmerjeno izobraževanje.
Vzporedno s pripravami dokončnih besedil »reformnih zakonov« se pospešeno pripravljamo na to, da bomo v naslednjem šolskem letu začeli uresničevati zasnovo usmerjenega izobraževanja. Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje je že sprejel program skupne vzgoj-noizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju ter izdelal smernice za oblikovanje vzgojnoizobraževalnih programov. Pri Zavodu SRS za šolstvo in posebnih izobraževalnih skupnostih deluje 18 komisij, ki imajo nalogo, da na temelju teh smernic izdelajo programe za posamezne usmeritve in stopnje usmerjenega izobraževanja. Prav pri tej nalogi pa morajo zavzeto sodelovati vse srednje, višje ter visoke šole in skupno s porabniki kadrov, organiziranimi v posebnih izobraževalnih skupnostih, izdelati predloge za sistem izobraževanja v posameznih strokah (usmeritvah). Določiti morajo število in vrsto smeri izobraževanja v posameznih usmeritvah ter vrsto in število vzgojnoizobraževalnih programov za pridobitev strokovne izobrazbe po posameznih stopnjah zahtevnosti. To je obsežno in zahtevno delo, pri katerem bodo morali sodelovati vsi delavci vzgojnoizobraževalnih organizacij, strokovnjaki iz OZD, znanstvenih in strokovnih ustanov. Tako sodelovanje je pogoj za to, da bomo to nalogo uspešno in pravočasno opravili — hkrati pa zagotovilo za uresničevanje novih načrtov in organizacije usmerjenega izobraževanja. To je tudi pot za uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v vzgoji in izobraževanju.
priprave razvojnih načrtov za slednje srednjeročno obdo 1980—85. Tudi to morajo op viti skupno delavci vzgojnoi braževalnih organizacij in lavci v drugih OZD ter občai krajevni skupnosti. Temelj pripravo novih srednjeroč načrtov je analiza uresničeva sedanjega srednjeročnega m ta, ki bi jih morali opraviti vsi: silci načrtovanja (OZD, sam. pravne interesne skupnosti družbenopolitične skupno najkasneje v septembru. Na melju teh analiz bodo sočasno nosilci načrtovanja sprejen
ročnih načrtov in elemente za sklepanje samoupravnih sporazumov in dogovorov o temeljih planov.
Republiška izobraževalna skupnost je vse to gradivo že pripravila, o njem so razpravljali na zadnji seji skupščine in jih uaii v javno razpravo.
Temeljni cilji razvoja vzgoje in izobraževanja v sedanjem srednjeročnem obdobju so bili: po-družbljanje vzgoje in izobraževanja, njena vsebinska preobrazba in skladna rast sredstev z družbenim proizvodom. Usmerjeno izobraževanje je irrielo v tem obdobju prednost. Posebej smo v tem obdobju postavljali v ospredje uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov, večji medsebojni vpliv porabnikov in izvajalcev v izobraževalnih skupnostih in svetih šol. Kako smo ta cilj uresničevali v posameznih šolah? Kakšne uspehe smo dosegli — kje so bile ovire in katerih nalog nismo uresničili? To morajo oceniti vse občinske in posebne izobraževalne skupnosti. Svoje mnenje pa morajo povedati tudi delavci v TOZD. V javni razpravi v TOZD in krajevnih skupnostih bomo to celostno obravnavali in ocenjevali dosežen razvoj. Pokazali bomo tudi na to, kar zavira hitrejši napredek. Le tako bomo lahko objektivno opredelili cilje nadaljnjega razvoja ter jih tudi laže in hitreje uresničevali. Za nadaljnji razvoj osnovne šole, v kateri bomo namenili še posebno pozornost celodnevni skrbi za otroka, je pomembno tudi to, da se vsi občani in družbenopolitični samoupravni in strokovni organi skupno dogovore za naloge in obveznosti.
Še posebno pomembno pa je skupno načrtovanje razvoja usmerjenega izobraževanja, ki mora temeljiti na razvojnih programih OZD proizvodnih in družbenih dejavnosti. Delavci z vseh področij združenega dela (torej tudi iz vzgojnoizobraževalnih organizacij) morajo skupaj sestavljati programe razvoja, če hočemo, da se bo izobraževanje uveljavilo kot resnični kakovostni dejavnik v celotnem družbenem razvoju.
Delavci vzgoje in izobraževanja morajo kot pomemben dejavnik tega razvoja sodelovati že pri načrtovanju in ustvarjanju dohodka in ne le pri njegovi delitvi.
TILKA BLAHA
Kažipot razvoja
Prikazati, razčleniti in oceniti, kako se je razvijalo področje vzgoje in izobraževanja v letih 1976—1980 glede na cilje, zapisane v številnih dokumentih, Id govore o načrtovanju v preteklem srednjeročnem obdobju, hkrati pa upoštevati družbene težnje razvoja, prav gotovo ni lahka naloga. Težava je tudi v tem, da za to obdobje ni bilo posebnega načrta za vzgojo in izobraževanje, zato večina ciljev ni bilo opredeljenih tako, da bi lahko zdaj preverjali, kako so se uresničevali. To za-htevno nalogo je tokrat prva opravila Izobraževalna skupnost Slovenije in izdelala prvi načrtovalni dokument z naslovom Analiza razvoja vzgoje in izobraževanja v obdobju 1976—1980 in razvojne možnosti. Anajizo je pretekli teden obravnavala skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije in hkrati sprejela elemente za samoupravno sporazumevanje o temeljih planov vzgoje in izobraževanja v Sloveniji za petletno obdobje 1981—85.
Podatki in ugotovitve, zbrani v tem gradivu, naj bi bili temelj za široko razpravo o pripravi načrtov za prihodnje obdobje, ki se je začela ta mesec v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih. Predsednik izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti Slovenije Jože Deber-šek je poudaril, da analize ne smemo pojmovati kot »nekaj dokončnega«, temveč zgolj kot pripomoček za razpravo v TOZD, v kateri naj porabniki izrazijo svoje interese, izvajalci pa predstavijo svoje možnosti. Gradivo naj bo torej napotek za razčlembo razvoja občinskim in posebnim izobraževalnim skupnostim, saj vsebuje podatke in ocene za celoten razvoj vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji.
Analiza ocenjuje razvoj vzgoje in izobraževanja v preteklem obdobju predvsem glede na to, kako smo dosegli cilje, opredeljene v družbenem planu razvoja Slovenije, samoupravnem sporazumu o temeljih plana vzgoje in.izobraževanja za občine in za usmerjeno izobraževanje in v nekaterih dokumentih, ki so določali razvojne smernice vzgojnoizobraževalnemu področju. Na kratko so ti cilji opredeljeni takole: podružbljanje vzgoje in izobraževanja, vsebinska preobrazba ter usklajenost rasti in razvoja dejavnosti z gospodarskimi možnostmi.
V poglavju o podružbljanju vzgoje in izobraževanja je opozorjeno predvsem na spremembe družbenoekonomskih odnosov; te so najbolj vidne in tudi najbolj dosežene v organizacijski strukturi samoupravljanja v vzgoji in izobraževanju. Razširili so se sveti šol ali pa se izpopolnili z delegati uporabnikov. Vzgojnoizobraževalne in druge organizacije združenega dela ter samoupravne organizacije in skupnosti so se vključile v nastajajoče samoupravne interesne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Zaživel je delegatski sistem, ustanovljenih je bilo 16 posebnih izobraževalnih skupnosti, vendar še ne za področja družbenih dejavnosti (zdravstvo, kultura, izobraževanje).
Kot eno temeljnih značilnosti tega srednjeročnega načrtovalnega obdobja, ki je aktualna še zdaj, navaja analiza neskladje med izobraževalnimi potrebami in možnostmi. Za ta neskladja pa ni bilo krivo samo izobraževalno področje, ki se ni moglo prilagoditi potrebam, temveč tudi organizacije združenega dela, ki so zanemarile kadrovsko načrtovanje, velikokrat prikazale nestvarne načrte za petletno obdobje, potem pa povsem odstopile od teh načrtov in se zlasti zaradi tehnološke strukture proizvodnje prilagajale kratkoročnim potrebam.
Zaradi takega načrtovanja ni bilo mogoče uskladiti priliva iz šol s potrebami delovnih organizacij. Usklajenost je bila največja pri ozkih profilih (82%), najmanjša pa pri strokovnjakih z visoko izobrazbo (48%); poprečno je znašala 66 %.
VSAK PETI V ŠOLI
Zanimiv je podatek, da se je v tem srednjeročnem obdobju na katerikoli stopnji izobraževal vsak peti Slovenec. Vsi otroci so obiskovali malo šolo (okrog 250 tisoč), v srednjih šolah se je število učencev povečalo od 78 tisoč na 85 tisoč, v visokih šolah pa je to število precej stalno: 20 tisoč. Razveseljivo pa je, da so se uspehi šolanja v tem obdobju izboljšali, tako da je poprečni učni uspeh v osnovni šoli že 98 %, v srednjih šolah pa 93%. Najbolj se je povečalo število
otrok pri dopolnilnem pouku materinščine za otroke naših zdomcev (od 870 na 1975 otrok).
Kar zadeva sestavo učiteljev po usposobljenosti, smo v tem srednjeročnem obdobju v osnovnih šolah le malo napredovali, skoraj nič pa se niso spremenile razmere v srednjem in visokem šolstvu. Za ti dve področji je značilna prevelika obremenjenost učiteljev, v visokem šolstvu pa tudi neugodna starostna sestava.
VEČ PROSTORA,
VEČ UČNIH MEST
Precej težav, ki jih povzroča pomanjkanje prostora, je bilo v minulem obdobju odpravljenih. Petindvajset tisoč učencem je bilo omogočeno celodnevno osnovno šolanje, koeficient izmene pa se je v osnovnem šolstvu zmanjšal od 1,39 na 1,33. V srednjem šolstvu bo do konca sedanjega načrtovalnega obdobja pridobljenih 12 tisoč novih učnih mest.
Pomembno je tudi to, da bodo za pripravo na usmerjeno izobraževanje do konca leta 1980 sodobno opremljene učilnice za pouk naravoslovnih predmetov, osnov tehnike in proizvodnje ter obrambe in zaščite.
Precejšnja pozornost je bila v tem obdobju namenjena izboljšanju življenjskih in delovnih razmer učencev in pedagoških delavcev. Zagotovljeno je zdravstveno varstvo za vse udeležence izobraževanja, zagotovljen je prevoz z 81 tisoč učencev in študentov, dobro je organizirana prehrana za učence osnovnih šol, veliko slabše pa za učence usmerjenega izobraževanja in študente. Preskrba z učbeniki se je sicer izboljšala, vendar so se nekatere večje akcije na tem področju šele začele, posebno za usmerjeno izobraževanje.
V	gradivu so nadrobno razčlenjena tudi tako imenovana kvalitativna dopolnila vzgojnoizobra-ževalnih načrtov: prostovoljne dejavnosti, mladinski in periodični tisk, vzgojnoizobraževalna dejavnost društev in organizacij idr. V analizi je poudarjeno, da so bile te dejavnosti na šolah zelo neenakomerno razvite. Posebno pomembna, je raziskovalna dejavnost, ki je nujni in obvezni del vzgojnoizobraževalne dej avnosti v visokem šolstvu. Tudi sama vzgojnoizobraževalna dejavnost organizira in spodbuja raziskave o svojem področju; to so predvsem raziskave o didaktično-me-todoloških problemih osnovne šole, vedno več pa je tudi raziskav o problemih usmerjenega izobraževanja.
Ena pomembnih teženj v tem srednjeročnem obdobju je bilo prizadevanje, da bi se izenačile možnosti za izvajanje vzgojnoizobraževalne dejavnosti. Zrcalo teh prizadevanj so programi izobraževalnih skupnosti. Ti kažejo, da se je načrtovanje obsega zagotovljene dejavnosti v občinskih izobraževalnih skupnostih spreminjalo tako, da je bilo vedno bolj odvisno od gospodarske moči in razvitosti občine. Posebne izobraževalne skupnosti in Izobraževalna skupnost Slovenije so sprejele različne cene za vrednotenje programov, take, ki so bolj prilagojene stvarnim stroškom.
V	visokem šolstvu so opustili sistemizacijo delovnih mest učiteljev in sodelavcev in sprejeli vrednotenje programov po njihovem obsegu.
To je le nekaj temeljnih značilnosti obsežne analize, ki nakazuje tudi razvojne možnosti v naslednjem srednjeročnem obdobju; saj so te v veliki meri določene z razvojnimi značilnostmi
sedanjega srednjeročnega obdobja.
Poročevalec skupščinskih odborov, ki so obravnavali analizo, je na skupščini na kratko povzel mnenje, ki se je izoblikovalo ob razpravi o analizi. Odbori so na skupni seji opozorili na to, da je kadrovska sestava v združenem delu izredno slaba. Tudi v načrtih OZD so zahteve prenizke — predvidevajo preveč nekvalificiranih delavcev. Takih smeri ra-
zvoja družba ne sme podpirati.
Skupščinski odbori so tudi opozorili, da mora biti v kasnejšem obdobju razčlenjen ekonomski položaj učiteljev, ki je zdaj izpuščen. Ugotovitve analize bodo izhodišče že pri samoupravnem sporazumevanju o temeljih plana; takrat bo treba upoštevati tudi analize občinskih in posebnih izobraževalnih skupnosti.
M. K.
Zgleden center usmerjenega izobraževanja
Učitelji slovenskih šolskih centrov za blagovni promet so pred petnajstimi leti ustanovili tudi Skupnost šolskih centrov za blagovni promet SR Slovenije. Tako so bili ustanovitelji delovni kolektivi šolskih centrov v Brežicah, Celju, Kranju, Ljubljani, Murski Soboti, Mariboru, Novi Gorici in Ptuju, nekoliko pozneje pa so se včlanile še na novo ustanovljene šole za prodajalce v Slovenj Gradcu, Kopru in Trbovljah.
Šolstvo v blagovnem prometu se je uspešno razvijalo in gotovo je, da je z 9010 učenci, kolikor jih je imelo v lanskem šolskem letu, dokaj pomembno v usmerjenem izobraževanju. Rast tega šolstva vidimo že, če primerjamo število učencev v letu 1976-78, tedaj jih je bilo v teh šolah 4487, in v letu 1978-79, ko jih je bilože 6817, če ne upoštevamo slušateljev, ki so študirali ob delu. Kljub temu pa je razvoj blagovnega prometa hitrejši. Predsednik skupnosti mag. Ludvik RE-BEUŠEK je v svojem jubilejnem govoru ugotovil, da je zlasti poklic za prodajalce zdaj že dobil oznako »D«, kar pomeni deficitaren. Šole ne izbirajo več, zdaj je treba vpisovati preprosto vse kandidate, ki so se prijavili.
Ob ustanovitvi so med drugim opredelili, da mora skupnost usklajevati izobraževalno dejavnost svojih članov in skrbeti za napredek v izobraževanju kadrov za blagovni promet. To pa ni lahka naloga, če primanjkuje učencev, ki naj bi se usmerili v poklice blagovnega prometa. Poglavitna skrb je namenjena še oblikovanju in uskladitvi načrtov vzgojnoizobraževalne skupnosti. Med prve naloge so uvrstili skrb za povezanost teoretičnega in praktičnega pouka, ki sta bila v nekdanjem togem vajenskem načinu izobraževanja strogo ločena. Z odpravo vajenskega sistema so med prvimi zasnovali stalno in sprotno povezavo med teorijo in prakso ter šolami, okoljem in predvsem med organizacijami združenega dela ustreznih smeri. Zdaj lahko rečemo, da so bile šole v blagovnem prometu s svojo preobrazbo šolanja celo korak pred celotnim razvojem usmerjenega izobraževanja.
Začasni program za praktični pouk v trgovini, ki so ga skupaj z Zavodom SR Šlovenije za šolstvo izdali 1966, je prvič vseboval, denimo, za poklic prodajal-
ca, teoretični pouk družbeno-jezikovne skupine predmetov tei učni načrt za praktični pouk v trgovini. To je bil temelj tudi za v st nadaljnje dopolnitve in spremembe v razvoju slovenskegt šolstva za blagovni promet. Skupnost si je vsa leta prizadevala, da bi izboljšala ne le vsebine vzgojnoizobraževalnih načrtov, temveč tudi kakovost pouka; zato so pogosto iskali nove "oblike dela in pripomočke, s ska-terimi bi izboljšali izobraževalni proces.
Posebnega pomena je bila sprememba v praktičnem pouku, ki ga brez sodelavcev v trgovskih organizacijah združenega dela in učiteljev praktičnega pouka v posameznih prodajalnah ne bi mogli izpeljati po novih poteh. Treba pa bo izboljšati zlasti način financiranja in delo svetovalne službe na tem področju, kajti prav to še ni zaživelo tako, kakor bi moralo.
Celoten prehod v nov sistem usmerjenega izobraževanja pa zahteva tudi temeljito spremembo v delu. Zato ni mogoče trditi, da so organizacije združenega dela v trgovini že dovolj seznanjene z vsem, kar bo treba narediti, da bi skupaj razvili sodobno in ustrezno usmerjeno izobraževanje kadrov v blagovnem prometu, kakršno zahtevajo novi družbenoekonomski odnosi in sodobno poslovanje.
Skupnost je namenila posebno pozornost razvoju stopenjskega izobraževanja, da bi nekdanjim vajencem omogočila nadaljnje šolanje in družbeno potrditev za poklica trgovski poslovodja in trgovski tehnik. Šolski centri za blagovni promet so skušali slediti razvojnim težnjam in so se praktično že približevali zahtevam, ki jih predvideva prihodnji zakon o usmerjenem izobraževanju. To je bila samoupravna spodbuda, ki pospešuje preobrazbo. Prav bi bilo, da bi bilo toliko lastne spodbude in volje povsod.
Poleg skrbi za vsebino in kakovost vzgojnoizobraževalnega procesa se je skupnost trudila, da bi pomagala ustrezno razporediti šolske centre za blagovni promet v Sloveniji. Zavedali so se tudi tega, da prispevajo k neposrednemu samoupravljanju tudi medšolska srečanja učiteljev in učencev ter organizacij združenega dela v trgovini. Zato so večkrat organizirali športna srečanja in strokovne ekskurzije, pomi-
)
*■ «£ i* «£ ' ^
i
šiiti pa bi bilo treba tudi na srečanja s porabniki ali vsaj poiskati oblike, kjer bi uporabniki dela trgovskih organizacij združenega dela neposredneje vplivali na vzgojo trgovskih kadrov.
Ni dvoma: Skupnost šolskih centrov za blagovni promet je opravila uspešno pot in po-
lj
u
Ži
p
v
membno prispevala k preobrat ' usmerjenega izobraževanj8 ^ Čaka jo še veliko dela, posebl1’ n pri utrjevanju vezi z združeni11 v delom, da bo zagotovljena n* ^ daljnja dobra vzgoja kadrov o blagovnem prometu.	v
R. L.
ii
P
j
S seje izvršilnega odbora Zveze delavskih univerz Slovenije
Znana resnica
z
i
c
i
1
1
Osnutek zakona o osnovni šoli naj določneje opredeli izobraževanj1 odraslih
Družbena prizadevanja v zadnjih letih, da bi se hitreje spreminjal1 izobrazbena raven zaposlenih, so splošno znana. Temu vprašanju sl doslej namenjale posebno pozornost družbenopolitične organizacij8 in drugi odgovorni dejavniki, še posebno sindikati. Ob tem ne smem1 pozabiti na kongresne dokumente, ki nalagajo delovnim organizab jam dolžnost, da čim hitreje zagotovijo vsem zaposlenim, predvsd1 mladim delavcem, osnovno splošno izobrazbo. Določene sklepe o teti vsebuje tudi družbeni dogovori o kadrovski politiki, ki jih sprejemaj8 podpisniki. (Naj povemo, da je letos v delovnih organizacijah 300/' delavcev z nepopolno osnovno šolo.)
(
s
i
1
Znano je, kako pomembno delo so opravile delavske univerze na področju izobraževanja odraslih. Žal pri svojem delu prepogosto naletijo na skoraj nepremostljive ovire, saj se vodstva v mnogih delovnih organizacijah ne zavedajo, kako pomembno je splošno izobraževanje za proizvodno delo, za strokovno napredovanje in za samoupravno delovanje našega delavca. Delavske univerze imajo pomembno vlogo tud pri usmerjanju in usposabljanju slušateljev osnovne šole za odrasle v nadaljnjem izobraževanju.
Če vse to upoštevamo, ni mogoče razumeti, zakaj osnutek zakona o osnovni šoli ne poudarja vloge delavskih univerz pri osnovnem izobraževanju odraslih in njihovega sodelovanja z osnovnimi šolami, ki so se doslej velikokrat opirale prav na delavske univerze.
Vsiljuje se občutek, da je osnutek zakona o osnovni šoli glede na izobraževanje odraslih dokaj pomanjkljiv, skoraj »sramežljiv« v svojih splošnih opredelitvah.
To je pokazala zavzeta razprava na seji izvršilnega odbora Zveze delavskih univerz Slovenije, ki je bila letošnjega 12. septembra pod vodstvom predsednika Marjana Laha. Razpravljala so namenili posebno pozornost razpravi o osnutkih zakonov: o osnovni šoli, o izobraževalnih skupnostih, o sistemu družbenega načrtovanja in o skupni srednjeročni usmeritvi dejavnosti in razvoja delavskih univerz v Sloveniji. Če strnemo pripombe in predloge razprav-Ijalcev k osnutku zakona o osnovni šoli, je treba poudariti tole:
Načrt dela osnovne šole bi moral zajemati tudi osnovno izobraževanje odraslih in način, kako opravljajo to izobraževanje delavske univerze. Uzakoniti bi bilo treba možnost, da lahko delavska univerza organizira za posebne organizacijske enote za odrasle v sodelovanju z osnovno šolo itn. V zakonu, so meniti razpravljala, bi moraS natančno opredeliti funkcijo delavskih univerz (..., »ki naj še naprej ostanejo izvajalke teh programov, saj so usposobljene za razvijanje in iskanje primernih i>hiik in metod dela z odraslimi« — stališče sveta za izobraževanje in kulturo RS ZSS, dne 25. 6. 1979).
Razpravljala so predlagali, naj bi vsak člen zakopa o osnovni
šoli za mladino vseboval izrecn1 določilo za osnovnošolsko izc braževanje odraslih, saj še t° vrstno izobraževanje v marsiče1* razlikuje od izobraževanja uče11 cev. Zakon, ki ureja pravic< učencev, naj bi hkrati izrecn8 opredelili tudi pravice odraslil1 učencev, posebne rešitve zi vzgojne ukrepe in dolžnosti šok da uredi umik glede na možnos*! odraslih učencev in njihovih de lovnih organizacij, >' -f •>’
Čeprav ureja nekatera vpre šanja poseben pravilnik p prga nizaciji in izobraževanju odraslil1 v osnovnih in srednjih šolah, sc razpravljale! podprli zahtevo p8! tem, da mora zakon o osnov1* šoli določneje opredeliti p8* dročje izobraževanja odrasli!1
V razpravi o zakonu o izobre ževalnih skupnostih je bilo ve liko pripomb in predlogov, ki ps jih lahko strnemo v eno sarnc vodilno misel: v zakonu naj bc poudarjena svobodna menjav* dela med delavskimi univerzam1 organizacijami združenega del* in občinskimi izobraževalnim* skupnostmi glede na različne p°’ trebe kraja.
Delavske univerze bodo p°' zorno obravnavale spreje18 smernice in spremljale nastaja' nje družbenega načrta. Poslal* bodo dopolnitve in predloge I* osnutku zakona o sistemu drid' benega načrtovanja, ki vsebuj* doslej le globalne opredelitve i11 politična stališča. Doslej še nisi* opredeljeni vloga in položaj de' lavskih univerz, manjka načrt0 kadrih, niso upoštevane kultura* skupnosti itn.
Delovna skupina, ki so jc izbrali na seji, bo pripravila grf divo o vlogi in nalogah delavskil* univerz v srednjeročni usmerit'* dejavnosti in razvoja in ga prm vočasno — še preden bo sprej** republiški dokument — poslal* pristojnim v obravnavo.
Na seji smo izvedeli, da pb' pravlja Andragoško društvo v sodelovanju z Zvezo delavsk)!1 univerz dvodnevno posvetovanj* na temo Izobraževanje odraslil1 kot specifični del usmerjene^81 izobraževanja. Koreferat — De' lavske univerze kot teritorialn0 središče andragoške dejavnost* bo pripravila Zveza delavskil* univerz Slovenije. Posvetovanj*' ki bo 9. in 10. novembra (ve1*' jetno v Ljubljani), bo osvetlil81; vprašanje izobraževanja odraslil* z vidika usposabljanja, š pr**' gramskega, z raziskoval itegd'id5 i pravnega vidika. J
TEA DOMINKO . ,T 7. I
Usposabljanje la preobrazbo
| Preobrazba vzgoje in izobraževanja ter uresničevanje nove zasnove Snovnega in usmerjenega izobraževanja in vzgoje bo tudi preiskušnja ^danjega sistema stalnega izpopolnjevanja in usposabljanja pedago-stah delavcev. Kakšna bo ocena, dosežkov na tem področju?
, Naglo se bliža čas, ko bo preo-“r^ba vzgoje in izobraževanja z ?* * * * vajanjem novih vzgojnoizobra-2evalnih programov segla v nevredno delo vzgojnoizobraže-Valnih organizacij in ga začela ’) sPreminjati v temeljih. Najprej j) [Ja področju usmerjenega izo-i>| “raževanja, kjer že odštevamo if Mesece pred uvajanjem skupne A ^gojnoizobrazbene osnove, ne Vti kasneje pa tudi na področju Snovnega izobraževanja in V2goje.
. Stara resnica, da reforma stoji ln pade z učiteljem, ne drži več P°vsem, ohranja pa opozorilo, ki Je vredno pozornosti. Preobraženi procesi, ki so pred nami, ?'asti na področju usmerjenega '2obraževanja, daleč prehajajo °kvir vzgojnoizobraževalnih or-pnizacij, saj so »sestavni del cepine preobrazbe naše družbe«, kot pravi resolucija X. kongresa Zato je preobrazba vzgoje
izobraževanja zadeva vse ^ožbe, uresničenje nove zapove usmerjenega izobraževa-Oja pa neposredna naloga tudi , Vsega združenega dela.
i(i Osrednji smotri preobrazbe j. v*goje in izobraževanja pa so i(; Prav gotovo povezani s preo-jJ snovo vzgojnoizobraževalnega i« ^ela, s posodabljanjem učnega i, Procesa, z njegovo večjo učinko-v>tbstjo ter usklajenostjo s te-peljnimi smotri vzgoje in izo-Pfaževanja v naši družbi. V tem “0 reforma odvisna predvsem od Pedagoških in andragoških delavcev, od njihove usposobljeno-st' za uresničevanje nove pro-§ramske, idejne in metodične zapove ter od njihove notranje , Pripravljenosti za posodabljanje aj ‘astnega dela in uresničevanje J reformnih ciljev.
_ Kritična ocena dosedanjega laterna strokovnega izpopolnje-vanja — izhodišče za preobrazbo
Zahtevne naloge, ki jih prev-žmajo vzgojnoizobraževalne Organizacije ter pedagoški in andragoški delavci s preobrazbo pgoje in izobraževanja, postavajo na dnevni red tudi preobra-P>o sistema stalnega usposabljala in izpopolnjevanja delavcev da področju vzgoje in izobraže-Vanja, od predšolskih vzgojnoi-r°braževalnih organizacij do jaiiverze, tako pedagoških delavcev na šolah kot andragoških delavcev v organizacijah združe-nega dela, na delavskih univer-*ah in drugje. Naročilo X. kongresa ZKJ, napisano že leta 1974, je v tem jasno in nedvoumno: »V zvezi z neposrednimi ^alogami na področju v/goje in mobraževanja je nujno potrebno ^oblikovati kar najpopolnejši in Učinkovit sistem permanentnega Rokovnega in ideološko-poli-nčnega usposabljanja in izpopolnjevanja učiteljskega in drugega kadra na tem področju, rakoj je treba začeti organizirano in sistematično usposabljati Vzgojnoizobraževalne kadre za Uresničevanje sprememb, pred-v>denih s to resolucijo, posebno Pa povečati njihovo marksistično lzobrazbo.«
Kritična ocena sedanjega si-i stetna strokovnega ter družbe-dopolitičnega izpopolnjevanja Pedagoških delavcev je nujno lzhodišče za njegovo izpopolni-*ev, za graditev boljšega, bolj so-j dobnega, učitelju bolj približa-n,ega ter zato bolj učinkovitega aistema .stalnega dopolnilnega izobraževanja in izpopolnjevanja. Subjekt tega sistema — pedagoški delavec — je prvi pokli-?an, da kritično razmišlja o tem in išče nova pota ob upoštevanju dosedanjih pozitivnih izkušenj in 'ako, da bo premagoval dosedanje pomanjkljivosti in napake.
Kdo bo usposabljal za preobrazbo?
Usposabljanje pedagoških in andragoških delavcev za reformo je sestavni del priprav za preo-
brazbo vzgojnoizobraževalne dejavnosti. V tem je to usposabljanje naloga tistih, ki oblikujejo novo vsebinsko, didaktično-me-todično in organizacijsko zasnovo izobraževanja, saj je le-ta podobna zahtevnemu projektu, ki ga bodo morali uresničiti pedagoški delavci. Če slehernemu delavcu na področju vzgoje in izobraževanja ne bo jasno, kaj od njega pričakujejo in kako naj to stori, bo ostal v reformnih procesih ob strani, namesto da bi ustvarjalno uresničeval sprejete načrte. Odločilno bo, da bodo vsi tvorci reformnih zamisli in novih programov posredovali s pisno ali neposredno komunikacijo pedagoškim delavcem temeljne prvine nove zasnove in si vzeli čas za pogovor in razpravo z vsakim pedagoškim delavcem. Zavod SRS za šolstvo kot usklajevalec, organizator in soustvarjalec novih programov ima pri tem zelo odgovorne in obsežne naloge.
Uresničevanje nove programske zasnove zahteva dopolnilno izobraževanje pedagoških delavcev na področjih, kjer niso sproti seznanjeni z najnovejšimi spoznanji, o katerih morajo poučevati učence in druge udeležence izobraževanja ali pa jih morajo sami upoštevati pri svojemu vzgojnoizobraževalnemu delu. Pri tem je odločilna vloga šol, ki usposabljajo kadre za področje vzgoje in izobraževanja, saj morajo prevzeti skrb in odgovornost za stalno osveževanje in aktualizacijo strokovne izobrazbe svojih diplomantov in zagotoviti, da z izobraževanjem nenehno pritekajo novi dosežki in spoznanja v pedagoško in andragoško prakso. Posebno pomembno je, da zagotovimo prenašanje novih spoznanj sodobne didaktike, novih dosežkov v izobraževalni tehnologiji ter drugih dosežkov sodobne pedagoške in andragoške znanosti, ki so znanstveni temelj sodobnega vzgojnoizobraževalnega procesa.
V dobi pospešenega znan-stveno-tehničnega in družbenega razvoja postaja skrb za stalno usposabljanje in izpopolnjevanje delavcev obveznost in naloga vsake organizacije združenega dela — skrb za nenehno usposabljanje in izpopolnjevanje delavcev na področju vzgoje in izobraževanja torej naloga tudi vsake vzgojnoizobraževalne organizacije. Stalno izobraževanje je postalo pravica in obveznost delavcev. Izhaja iz zamisli o permanentnosti izobraževanja in vzgoje, na kateri temelji nova zasnova vzgoje in izobraževanja pri nas. Vsaka šola, vsaka vzgoj-noizobraževalna organizacija mora postati žarišče stalnega izpopolnjevanja svojih delavcev, v katerem delavci sami, ki se zavedajo novih nalog in svojih potreb po dopolnilnem izobraževanju, samoupravno načrtujejo, izvajajo in vrednotijo svoje izpopolnjevanje. V sistemu stalnega izpopolnjevanja pedagoških in andragoških delavcev je ta njihova vloga čedalje bolj pomembna.
Skrb za stalno izpopolnjevanje, za lastno usposobljenost za nove naloge ob preobrazbi vzgoje in izobraževanja je tudi zadeva vsakega pedagoškega in andragoškega delavca. To sodi k poklicu! Če kdo, mora učitelj v korak s časom, z družbo, s svojo stroko, s pedagoško znanostjo! Če bomo hoteli opraviti zahtevne naloge pri usposabljanju za reformo ne da bi izobraževanje učiteljev motilo vzgojnoizo-braževalni proces ter redno delo vzgojnoizobraževalnih organizacij, bo treba zaupati zahtevno vlogo načrtnemu samoizobraže-vanju pedagoških in andragoških delavcev, ga vključiti v sistem tega usposabljanja in zanj zagotoviti potrebno gradivo in pobude.
JOŽE VALENTINČIČ
usmerjeno
izobraževanje
znanost
Univerza danes
V vseh sodobnih družbah namenjajo v zadnjih desetletjih izredno veliko pozornost univerzi in visokošolskemu izobraževanju, in še posebno pomenu tega izobraževanja v družbenem razvoju. Kolikor bolj se je znanost utrjevala kot nenadomestljiva sestavina produktivnih sil in kolikor hitreje zastarevano pridobljeno znanje ter znanstveno osvajanje sveta, toliko bolj rastejo pričakovanja o spreminjanju univerze kot celotne družbene ustanove za znanstveno in pedagoško dejavnost.
Razumljivo je, da se za spreminjanje univerze močno zanima tudi naša samoupravna družba, saj brezrazredne družbe ni mogoče graditi brez korenitih sprememb vsega izobraževanja, torej tudi univerz. Kadar opredeljujemo vlogo univerze v naši družbi prav tako ne moremo mimo resnice, da je v Jugoslaviji od leta 1960, ko je bilo 7,6 študenta na 1000 prebivalcev, naraslo število študentov na 19,5 na 1000 prebivalcev. Skoraj pol milijona študirajočih in visokošolskih ustanovah prav gotovo pomeni izredno veliko možnost znanstvenoraziskovalnega dela in vplivanja na pospešen družbeni razvoj.
S problemi, ki jih porajata spreminjanje družbe in preobra-žanje vloge univerze, se vsako leto ukvarja tudi mednarodni seminar »Univerza danes« v Dubrovniku. Letošnji 24. seminar (od 27. avgusta do 1. septembra) je bil namenjen predvsem dvema sklopoma problemov: pojmovanju in sistemu visokošolskega izobraževanja v svetu danes in jutri ter permanentnemu visokošolskemu izobraževanju.
Zanimiva razprava ob prvem sklopu tem je potekala v znamenju dileme, ki jo je najbolj jasno predstavil Stipe Suvar: reforma univerze ali nova univerza. Izha-
jajoč iz kritičnega pretresa druž-
bene vloge univerze v visoko raz-
vitem kapitalizmu, v katerem
univerza ni v prvi vrsti izenače-valka družbenih položajev posameznikov, temveč pomembno sredstvo reproduciranja razrednih odnosov neenakosti, v katerih inteligenca ne služi le napredku temveč tudi uničevanju,
v katerem je avtonomija univerze le navidezna, v resnici pa je univerza vključena v proizvodnjo profita, je Šuvar nakazal poti za odpravo krize univerze. Po njegovem mnenju ni mogoče »krpati« in delno popravljati stare univerze, temveč je treba ta tip univerze spremeniti tako, da bi nastala nova univerza. Bistvo novega tiči v odgovoru na dve ključni vprašanji: ali je lahko vsak človek intelektualec, čeprav ostane delavec in ali se lahko izoblikuje takšno izobraževanje, ki je vsem dostopno, brez diskriminacije.
Temeljna predpostavka nove univerze je povezava vzgojnoi-zovraževalnega in raziskovalnega dela na univerzi z duhovno in materialno proizvodnjo v družbi (združeno delo), ne zaradi večjega profita, temveč zaradi vzajemnega razvijanja proizvodnje in znanosti, humanizacije dela in življenja; univerzitetno izobraževanje bi moralo biti del delovnih obveznosti zaposlenih, ki toželijoin tudi imajo za to poprejšnje znanje. Financiranje univerze bi morali obravnavati kot naložbo v razvoj, ne pa, da financirajo univerze država ali tržišče. Na univerzi ne bi smeli vzgajati »ozko« usmerjenih strokovnjakov, temveč takšne, ki se zavedajo družbenih in humanih vidikov svojega dela. To naj bi veljalo za vse vrste strokovnjakov, ki bi ob revolucionarni humanistični usmerjenosti morali imeti razvite ustvarjalne sposobnosti za svojo stroko. Prav tako bi morala nova
Mariborski študentje so pred dnevi spet dobili nov stolpič. — (Foto: A. Papotnik)
univerza odpraviti nekatere tradicionalne načine prenosa znanj (pretežno predavanja ex cathe-dra) in postati raziskovalno-analitična skupnost študentov in učiteljev brez togih hierarhičnih odnosov. Takšna univerza bi morala biti odprta vsem, vendar ne zato, da bi se povečala tekma za naslovi in diplomami, kar se pogosto dogaja zdaj v množičnem študiju. Odprtost univerze je seveda povezana z izenačenimi možnostmi izobraževanja na poprejšnjih stopnjah in z uresničevanjem načela o izobraževanju iz dela in ob delu.
Po tem izzivu so mnogi udeleženci seminarja opozarjali na možnosti in dosežke pri preoblikovanju stare univerze v odprto demokratično ustanovo. Tako je bilo npr. opozorjeno, da ni mogoče prepustiti skrbi za večjo povezanost materialne in duhovne proizvodnje z znanstvenoraziskovalnim delom le delavcem v »združenem delu« (naj oni povedo, kaj želijo, potem jim bomo že ustregli), temveč je treba tudi potrebe skupno odkrivati in jih zadovoljevati. Ugotovljene potrebe po novih spoznanjih pa je mogoče na univerzi stalno zadovoljevati v dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju (seminarske naloge, diplomske itd). Izogibati se je treba različnim vulgarizacijam povezovanja z združenim delom, identificiranju dnevnopolitičnih interesov in potrebz dolgoročnimi potrebami revolucionarnega spreminjanja in nekritičnemu prenašanju tega znanja. Sprememb univerze ni mogoče ločiti od spreminjanja »vzgojiteljev«, zato je potrebno stalno strokovno, znanstveno in tudi pedagoško didaktično usposabljanje univerzitetnih učiteljev. Vendar je treba dodati, da kljub posodabljanju celotnega vzgojnoizobraževalnega procesa. oblikovanje osebnosti viso-koizobraženih strokovnjakov ne poteka le pod tem vplivom; na ta proces vplivajo mnogi dejavniki v družbi, ki jih večkrat v pretiranih pričakovanjih o vzgojni vlogi univerze prezremo.
Med domačimi in tujimi udeleženci pa ni manjkalo tistih, ki so zagovarjali nekatere stereotipe o univerzi, ne da bi jih povezali s sedanjo in preteklo resnično vlogo univerze v posameznih družbah. Tako so npr. poudarjali avtonomnost univerz kot čisto resnico, univerzalnost teorije in njeno neodvisnost od zgodovinskih in družbenih oko-ličščin itd. V sklepnem priporočilu se takšna stališča niso izrazila; to kaže, da so njihovi zagovorniki bolj branilci sedanjega stanja kot pa nosilci novega, ki si kljub težavam in tudi neželenim
učinkom utira pota v demokratizaciji univerze in širših družbenih odnosov.
Pri obravnavi stalnega izobraževanja pogosto slišimo ugotovitev, da se mora človek izobraževati zato, da bi se bolj prilagodil spremembam, ki jih predenj postavlja okolje, družba. Pogosto takšne razlage ne opredelijo samih ciljev, ki jih želi doseči stalno izobraževanje, temveč preprosto sprejemajo vlogo sredstva kot samoumevno. Cilj tako zastavljenega stalnega izobraževanja, ki včasih že dobiva znamenje mita sodobnosti, je v bistvu enostransko oblikovanje človeka kot orodja, zanemarjen pa je razvoj celotnih človekovih ustvarjalnih zmožnosti. Takšna razumevanja stalnega izobraževanja — je bilo poudarjeno na seminarju — ki temeljijo na predstavi človeka samo kot prilagodljivega bitja, so v bistvu nezdružljiva s samoupravno socialistično usmeritvijo družbe, v kateri je pogoj njenega nadaljnjega razvoja aktivno in ustvarjalno vključevanje ljudi v ustvarjanje možnosti za delo in življenje.
ni le v dodajanju funkcionalnih in ozko poklicnih znanj, temveč široko družbeno in kulturno splošno izobraževanje, ki je posebno pomembna za visoko izobražene strokovnjake. S tega vidika je treba tudi načrtovati stalno izobraževanje in vzgajanje na univerzi; to pa je povezano tudi z oblikovanjem takšnih lastnosti pri študirajočih, da bodo čutili potrebo po samoizo-braževanju. Na seminarju so precej govorili tudi o samih oblikah stalnega izobraževanja: izbor oblik je precej odvisen od stopnje sodelovanje med univerzo, delovnimi organizacijami in udeleženci v procesu izobraževanja (tečaji, seminarji, letne šole, konzultacije, posebne oblike odprte univerze ipd.).
To je samo nekaj temeljnih vprašanj, s katerimi so se ubadali udeleženci mednarodnega seminarja »Univerza danes«. Že ta oris pa kaže, da je problematika preobrazbe univerze izredno obsežna in da je povezana ne le s stopnjo materialnega razvoja temveč tudi s temeljnimi lastninskimi in materialnimi razmerji v vsaki družbi, z vladajočimi vrednotami in cilji razvoja. Ob ciljih, ki si jih je zadala naša družba, in ob spoznanju, da smo kljub razmeroma velikemu številu visoko izobraženih strokovnjakov v ustvarjanju novega znanja precej nesamostojni, čaka torej tako naše univerze kot tudi druge organizacije veliko nalog.
M. J.
Pred jubilejno skupščina ZDPDS
Izvršilni odbor Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije je obravnaval priprave za jubilejno 30. letno skupščino, ki bo predvidoma 22. novembra v prostorih Pedagoške akademije v Mariboru. Ugotovili so, da je treba pred tem razvozlati še veliko vsebinskih vprašanj, ker je treba dopolniti in uskladiti temeljna pravila ZDPDS s potrebami, ki jih imajo članice Zveze, ter omogočiti tudi boljšo dejavnost sekcij in klubov. Odločili so se tudi, da natisnejo ustrezne izkaznice in oblikujejo poseben znak svoje strokovne organizacije. Osnutek predloga za spremembo pravil bodo razposlali članom, da jih bodo lahko obravnavali na svojih letnih skupščinah, ki naj bi bile povsod do konca oktobra.
Vsebinsko bo skupščino obogatil referat o razvoju organiziranosti pedagoških delavcev na Slovenskem, ki ga bo podal dr. France Strmčnik. Prav mariborsko območje je bilo pri tem zelo razgibano in pomembno, zato je prav, da je jubiljena skupščina prav tam, kjer sta se porajali Šolska matica in Pedagoška centrala in kjer so delovali številni znameniti slovenski pedagogi.
Podatki kažejo, da so najbolj dejavna pedagoška društva v Mariboru, na Gorenjskem in na obalnem območju, pa tudi v Idriji, Kočevskem in v Ljubljani, ne morejo pa zaživeti v Celju, Mur-
ski Soboti, na Dolenjskem in drugih središčih. Res je, da povsod manjka denarja, zato je težko organizirati živahneje tisto dejavnost, ki ga zahteva več. Gotovo pa bi se kazalo povezati bolj z interesnimi skupnostmi in organizacijami združenega dela, ki so neposredno zainteresirane, da bi sodelovale v programih pedagoških društev. To se posreči zlasti tedaj, če sodelujejo takšne organizacije že pri sestavljanju načrtov dela. Pedagoška društva so lahko pobudniki, organizatorji in izvajalci različnih raziskav za izboljšanje vzgojnega dela, izobraževalnih akcij, razprav o posebno živih vprašanjih, denimo, razvoju celodnevne šole, posebnih vzgojnih temah, sprememba v šoli, v družinski vzgoji, o odnosih med proizvodnimi organizacijami in oblikah ter načinih neposrednega sodelovanja, o sodobnem učitelju in njegovih potrebah, o pedagoški stvarnosti, ki jo je treba kritično osvetliti, da bi se izboljševala v zadovoljstvo okolja in pedagoških delavcev. Zanimive so zlasti vedrejše oblike v izpolnjevanju pedagoških delavcev, ki lahko dobivajo spodbude prav v društvu in odkrivajo nove možnosti. O vsem tem bo treba razpravljati in ugotoviti, kakšna je resnična vloga pedagoških društev in kaj lahko store, da bi zadostila interesom in potrebam članov.
Učenci še vedno preveč obremenjeni
Pred počitnicami smo dobili učitelji v razpravo osnutek novega zakona o osnovni šoli, da bi o njem povedali svoje mnenje. Res je, da strokovnjaki lahko z veliko znanja in prizadevnosti zapišejo svoje zamisli, če pa jih ne preverijo v praksi, se lahko zgodi, da so te zamisli neživljenjske in neuporabne.
33. člen osnutka novega zakona o osnovni šoli govori o tem, da morata predmetnik in učni načrt upoštevati dosežke pedagoških in drugih znanosti ter umske in telesne zmogljivosti učencev, zato tedensko število ur vzgojnoizobraževalnega dela po predmetniku za posamezni razred ne sme preseči števila 30.
Pri petdnevnem delovnem tednu je to 6 ur na dan. To so ure neposrednega dela z učenci, ko naj bi učitelj kar najbolj spodbujal učence k sodelovanju pri pouku. Upoštevati moramo, da obiskujejo osnovno šolo vsi otroci — bolj ali manj sposobni, telesno dovolj razviti in tisti, ki so slabotni in rahlega zdravja. Vsi morajo predelovati isti splošno izobraževalni program, kajti vsi predmeti so za vse učence enako pomembni. Ker pa so sposobnosti otrok različne, nastajajo dodatne težave. Odrasli, ki po večini smemo opravljati v svojem poklicu delo, za kakršnega smo se sami odločili in nas torej veseli — zanj smo usposobljeni — vemo, da je 8 ur dnevno tudi takega dela več kot dovolj.
Ali smo dovolj humani do naših osnovnošolcev, ki so vsi mlajši od petnajst let, da dopuščamo po 6 ur na dan organiziranega dela z njimi? Čas, ko mora učenec delati samo to, kar zahtevajo od njega drugi? Ali bo zmogel? Mar ne bo to škodovalo razvoju njegove osebnosti? Kako bomo potem uresničili naš temeljni vzgojnoizobraževalni smoter: razviti svobodne, samostojne ih ustvarjalne osebnosti?
Veliko je otrok, ki ne zmorejo predpisanih obremenitev. Tudi obsojajo nas ne, saj so še premajhni, da bi vedeli za izsledke pedagoških in drugih znanosti, ki zahtevajo upoštevanje umske in telesne zmogljivosti učencev. Živijo v dobi izrednega napredka znanosti in tehnike in posledice tega napredka občutijo tudi sami. Zasipavamo jih z dobrinami, hkrati pa jih premalo vzgajamo. Pričakujemo, da bodo čimprej in čim bolje spoznali temelje znanosti in tehnike.
PEČAT STARE ŠOLE
V miselnosti odraslih je še vedno zakoreninjena predstava o stari šoli, ki je dala do zadnjega letnika dovolj znanja »za vse življenje«. Nerodno je priznati, pa vendar je res, da imajo naši učni načrti še marsikdaj pečat stare šole, z obilico faktografskega znanja, ki ga predpisujejo. Vedno smo samo dodajali in kaj malo ali nič črtali. Zaradi velikanskega obsega in hitrega razvoja znanosti je potrebno, da šola nauči otroka, kako naj se uči, kajti učiti se bo moral vse življenje.
Težko je na kratko in brez znanstvene študije odgovoriti na vprašanje, kako se otroci odzivajo na prekomerno obremenitev. O tem bi vedeli veliko povedati strokovnjaki v vzgojnih posvetovalnicah, ki s strokovnega vidika opredeljujejo razne živčne motnje pri otrocih. Učitelji pa se ponavadi pritožujejo, kako težko je učence spodbuditi, da bi sodelovali pri pouku. Nekaterih ni mogoče pripraviti k delu. Sprašujemo se, zakaj, toda ne utegnemo poiskati vzroka. Priganja nas učni načrt, ki ga moramo predelati, mi pa priganjamo učence: morajo, čeprav nam je jasno, da ne zmorejo, ker je zanje marsičesa preveč. Na pomoč pokličemo še starše, naj vplivajo na otroka, da se bo bolj učil. In otrok se »uči«: sedi pri knjigah še tiste ure, ko je doma in bi se moral sprostiti. Sedi in se ne uči, ker je do vsega popolnoma brezbrižen.
Nekateri otroci si porriagajo tako, da si svojo mladost »izsilijo«, navkljub učiteljem in star-
šem in zakonu. Ze med tistimi urami, ki jih morajo prebiti v šoli, delajo druge reči. Ko odidejo iz šole, odložijo s knjigami tudi misel nanjo. Čakata jih ulica in tovariši.
K pouku prihajajo nepripravljeni, učni načrt pa je tako obsežen, da ni mogoče vse snovi obravnavati in dovolj utrditi pri pouku v šoli. Zato zgubijo učenci tla pod nogami, nemogoče je, da bi se še kdaj ujeli. Težave nastanejo zlasti pri predmetih, ki zahtevajo kontinuiranost.
Če hoče otrok uspešno napredovati, je torej nujno, da se uči tudi doma. Čas, ki ga posamezni učenci potrebujejo za domače naloge in učenje, je sicer zelo različen, vendar ga je vsak dan vsaj za dve uri, za učence, ki so bolj počasni, pa še precej več. Razmislimo, koliko ur dnevno obremenjujemo otroka z obveznim delom, in se vprašajmo, če smo res humani.
VZOREN UČENEC
K obveznemu domačemu delu za šolo prištejmo še druge dejavnosti učencev — delo v pionirski in mladinski organizaciji, v šolski skupnosti in delo V dejavnostih prostega časa, ki jih je v šolah zelo veliko in so v resnici potrebne. To so dejavnosti, v kateri otrok zadosti svojim interesom, preskuša svoje sposobnosti in se uveljavlja. Če otrok izpolni vse, kar od njega pričakujemo, in je torej vzoren učenec, potem mora intenzivno sodelovati pri pouku in se na pouk temeljito pripraviti (najmanj dve uri). Prav temu vzornemu učencu pa naprtimo še kopico obšolskih dejavnosti. Če seštejemo ure dnevnega dela, ki ga ima tak otrok, se zgrozimo.
Obremenjenost teh učencev se še stopnjuje zadnje mesece šolskega leta, ko pridejo na vrsto razna tekmovanja. Tekmovanja so tudi ob sobotah, ker se v drugih dneh ne morejo zvrstiti. Če učenec ni v šoli, je pri dodatnem pouku, v krožku, na sestanku, v glasbeni šoli ali na tekmovanju. Nemalokrat se zgodi, da bi moral biti hkrati na dveh ali treh krajih. Na izpite v glasbeni šoli, na matematična tekmovanja in na druga tekmovanja iz interesnih dejavnosti se je treba temeljito pripraviti. Tekmovanja pomenijo za učenca tudi veliko duševno in telesno obremenitev.
Učenci, ki so tako obremenjeni, prav gotovo vsega ne zmorejo; njihov učni uspeh se poslabša, pa tudi na tekmovanjih ne morejo biti uspešni. Starši in učitelji razočarano tarnajo: Kako je mogoče, da si odpovedal, ko smo vendar toliko pričakovali od tebe!
Kaj pa učenci, ki niso vzorni? Vsi vemo, da imamo v šoli tudi otroke, ki nimajo dobrih možnosti za svoj razvoj ali pa imajo kake težave, za katere niso sami krivi. Taki učenci velikokrat nimajo primernih možnosti za učenje doma, nihče jih ne spodbuja. Učitelji bi jim morali posvetiti več časa, se jim približati in jim pomagati, da bi premagali zavrtost. Zbuditi jim je treba zanimanje in jih vključiti v interesne dejavnosti, seveda samo tedaj, če jim obvezno delo za šolo ne vzame vsega časa.
Kakšna je po vseh teh ugotovitvah moja pripomba k 33. členu osnutka novega zakona o osnovni šoli? Menim, da bi morali dopolniti zakonsko določilo takole:	Tedensko število ur
vzgojnoizobraževalnega dela po predmetniku za posamezni razred ne sme preseči števila 30, vendar s samostojnim delom učencev vred. Zato je treba učni načrt ustrezno skrčiti, tako da bo mogoče v teh urah snov obdelati in utrditi, preostali čas pa mora biti na voljo za interesne dejavnosti.
Samo temeljito spremenjen učni načrt lahko pripomore, da bo novi zakon prinesel izboljšave. Le tako bomo lahko dosegli, da bo obvezni delavnik našega otroka znašal največ šest ur in mu zagotovili normalen razvoj. Teh šest ur obveznega dela naj bi potekalo pod organiziranim učiteljevim vodstvom, torej tudi
tisto obvezno delo, ki ga je opravljal doslej učenec doma. Izkušnje kažejo, da so domače delo doslej bolje opravljali učenci, ki žive v dobrih socialnih razmerah. Tudi to je povzročilo ve-
like razlike v učnih uspehih. Če bo učitelj usmerjal tudi samostojno delo učencev, jim bo lahko pomagal in se bodo te razlike zmanjšale.
MINKA KREJAN
■	\f m	w ■
IZ OCI V OCI
Obiskal sem prijatelja in pogovarjali smo se o tem in onem: o šoli, nakupu novih knjig in napredku otrok. Med drugim mi je prijatelj zaupal, da si je njegov 10-letni Marko vtepel v glavo, da se bo učil klavir. Vpišem naj ga torej v glasbeno šolo. Pri preskusu posluha so mu priporočili, naj se odloči za violino, ker so mesta za klavir in kitaro že zasedena.
Pred izpraševalno komisijo vprašam Marka, ali bi se učil violine in ne klavir, kot si je želel? »Ne« mi zabrusi. Na tihem si mislim: Fant ima prav, kdo bo pa doma poslušal to cviljenje, na glas vprašam: »Kaj pa za kitaro ali flavto bi ga lahko vpisal?«. Član komisije odvrneitfUčitelj kitare je odpovedal službo, ker je pred zadnjimi izpiti na fakulteti, flavto pa poučuje en sam učitelj in še ta ima preveč učencev.«
Čeprav je s sprejemom slabo kazalo, sem se z zadevo spomnil na deda, ki je pel v zboru in igral na harmoniko in začel znova prepričevati komisijo: »Sin je iz glasbene družine, morda pa bi ga le vzeli med tiste, ki se uče harmonike, ali ne Marko?« Fant prikima. Toda še preden se je vživel v vlogo harmonikarja, mu je član komisije pojasnil da tudi na oddelku za harmoniko ne morejo sprejeti nikogar več. Čeprav poučujejo v njem trije pedagogi in še eden z nepolnim delovnim časom. Torej ne bo nič, si rečem.. Tedaj se oglasi izpraševalec izza klavirja in razloži: »Je pa še ena možnost: letos ga vpišite samo k nauku o glasbi, drugo šolsko leto bo imel pa prednost pri vpisu glavnega predmeta (pouka flavto)« me hrabri bradati pedagog.
S sinom sicer nisva vedela takoj, kaj je to nauk o glasbi, vendar sva takoj privolila češ, bolje nekaj kot nič. — Lansko šolsko leto se je Marko pridno učil note, ritmične vaje in solfe-gojio in prinesel domov odlično spričevalo. Ponovno sem ga vpisal v glasbeno šolo, že letošnjega junija. Tovarišica tajnica mi je obljubila, da bo Marko jeseni, ko se bo začel pouk, prav gotovo sprejet med tiste ki se uče flavte. Spet je začetek šolskega leta, in z Markom hočeva zvedeti, kdaj mu bodo določili ure pouka. Tajnica pa nama zaupa, da se je upokojil pedagog za flavto in da se na razpisano mesto doslej ni prijavil še nihče. Čez nekaj dni ponovno vprašam po telefonu, ali je že nastopil službo nov pedagog? Ne, mi rečejo, jaz pa se ogorčen odpravim k ravnatelju. Že v veži me pozdravi viden plakat z naslovom: »Roditeljski sestanek«. Preberem kraj, datum in čas sestanka in se odločim, da bom javno, na roditeljskem sestanku povedal ravnatelju, kar mu gre.
Ko je ravnatelj v polni dvorani pozdravil starše, učitelje, pred-
stavnike družbenopolitičnih organizacij, Zavoda SRS za šolstvo, občinske in mestne izobraževalne skupnosti in skupnosti glasbenih šol, smo se zavedli, da bo šlo zares! Ravnatelj je govoril najprej o dolžnostih, ki jih imajo do šole učenci, učitelji in starši in poudaril, da morajo imeti učenci urejene delovne razmere, vsakdan odmerjen čas za vajo na glasbilu, učitelji, pa jim morajo vsako lekcijo natančno razložiti in jih navajati na samostojnost. Starši morajo po lekciji pregledati kontrolno knjižico in opominjati otroka, da mora vsak dan vaditi. Stik med starši in učiteljem naj bo čim bolj pogost, priporočljivo je celo, da so včasih starši pri individualnem pouku.
Nato so govorili o dolžnostih, ki jih ima družba do glasbene šole. Glasbeno šolstvo je dopolnilno šolstvo, že več kot dvajset let pomaknjeno v tako imenovani B — program. Šola (beri: starši), imajo vsako leto večje finančne obveznosti — plačevati morajo učne prispevke (šolnino). Iz tega prispevka mora šola plačati stroške za administracijo, tehnično osebje in materialne izdatke. Glasbena šola Vič-Rud-nik dela zdaj v slabših delovnih razmerah kot druge tovrstne šole ne samo v Ljubljani, temveč v vsej Sloveniji. Prostori so pretesni in ne ustrezajo predpisom. Zaradi pomanjkanja prostora mora šola odkloniti vsako šolsko leto najmanj 50 učencev; zato bo treba zgraditi novo šolsko poslopje. Tudi mladih pedagoških delavcev je malo, saj se dijaki zelo neradi odločajo za poklic glasbenega pedagoga, tudi zaradi slabega nagrajevanja. Delovna, pedagoška ura v podaljšanem delovnem času s pripravami vred znaša okoli 31 din. Kljub razpisom za nova dela in opravila se pedagogi ne prijavljajo; zato vse doslej ne poteka pouk klavirja in flavte tako, kot bi želeli.
Ob takih podatkih smo starši onemeli. Po prvem presenečenju so posegli v razpravo predstavniki občine, izobraževalne skupnosti, skupnosti glasbenih šol in starši. Razpravljali so o razmerah, v katerih dela glasbena šola in celodnevnem bivanju otrok v osnovni šoli in o višini učnega prispevka. Starši so opzorili na socialno razlikovanje češ, revnim in nadarjenim učencem se vrata glasbene šole zapirajo, premožni pa si bodo lahko priskrbeli privatni pouk; to vodi v šušmarjenje in postopno zmanjševanje vzgojne vloge glasbene šole. Predstavnik občine je podprl zahtevo o gradnji novega šolskega poslopja, proučiti pa bo treba predlog o prestavitvi glasbene šole v A — program in nemudoma določiti v skladu s sprejetimi merili učni prispevek, čeprav ga nekatere republike v SFRJ nimajo. Nova merila o na-
grajevanju učiteljev bo treba uskladiti z merili drugih šol.
Starši doslej nismo bili dodobra seznanjeni, s kakšnimi problemi se uhiida glasbena šola Vič-Rudnik (in druge glasbene šole v Sloveniji). Kot viški občan pa menim, da tako pomembnih vprašanj kot je glasbena vzgoja ne morejo reševati samo starši na roditeljskem sestanku. Za to so pristojne predvsem izobraževalne skupnosti, občina in druž-
benopolitične organizacije, d:'1 bodo naši otroci prikrajšani tako pomembno področje VZf je. V Ljubljani gradimo 1,1 Cankarjev dom — za poslušal' in izvajalce. Za amaterje in profesionalce pa naj bi skrbel* enaki mer iglasbene šole; to p slanstvo pa so, kot smo slišali1 sestanku že doslej opravlj11 uspešno z malo denarja in v kih delovnih razmerah. OBČAN Z VIČA
Pot, vredna pohvale


[
V	Murski Soboti že nekaj let deluje vzgojnoizobraževalni zavod, ki pa ni organizacija različnih šol v občini, temveč le združenje mestnih osnovnih šol in otroških vrtcev. Zavod rešuje najrazličnejše skupne probleme in omogoča enotno delovanje vsem organizacijam, ki jih združuje. Gotovo so najbolj zanimive in pohvale vredna njegova prizadevanja za vključevanje otrok Romov v otroški vrtec in osnovno šolo. Marsikje po Sloveniji, kjer so naseljeni Romi, je to velik problem, v Murski Soboti pa so ga rešili stvarno in uspešno.
Ravnatelj zavoda, Ivo Orešnik je že tedaj, ko je bil še ravnatelj III. osnovne šole v Murski Soboti, večkrat spodbujal nekatere delavce Pedagoškega inštituta, da bise spoprijeli z vprašanjem o vključevanju otrok Romov v osnovno šolo. Spričo kopice raziskovalnih nalog, s katerimi so bili zadolženi ti delavci, pa se zamisel o tovrstnem sodelovanju ni uresničila. Razumljivo je, da so se lotili zdaj tega vprašanja v Murski Soboti kar sami. Ob tem moramo omeniti še Antona Petkoviča, ki je delal najprej pri osnovnih šolah v Murski Soboti kot šolski pedagog, kasneje pa je prevzel dolžnosti ravnatelja III. osnovne šole.
V	šolskem okolišu III. osnovne šole v Murski Soboti je naselje Romov, imenovano Pušta. To je vsekakor precej nenavadno naselje. V njem najdemo vse vrste stanovanjskih objektov od peproste kolibe do sodobne in moderno opremljene enonadstropne stanovanjske hiše. Večina Romov tega naselja
je zaposlena in videti je, da so^
pripravni za dela v kovinski 'Jj
lanteriji.
1) š
lil It
Šolarji iz tega naselja so n' daj precej neredno obiskov® pouk, ko pa je VIZ sprožil aW za rešitev tega problema in * zgradili otroški vrtec, nameni® otrokom iz tega naselja, so se( zmere hitro izboljšale. Iskali® tudi vzgojiteljice iz vrst RornO' vendar jih niso mogli najti. P® sledice vzgojnega dela vrtca bile že v kratkem času vidne izredno ugodne. Vrtec pa je v stvu le nekakšna predstraža osnovne šole, kamor se vkljub jejo otroci iz tega naselja, kopc stanejo šoloobvezni. V teh prC štorih potekajo tudi vsi roditel ski sestanki. Starši otrok Rotf10 ponavadi niso prihajali' v šol1 ker so se čutili zapostavljen1 medtem ko so roditeljski st Stanki v prostorih vrtca izreč11 obiskani. Ob obisku tega našel) z obema ravnateljema smo b priče tudi izredno lepemu, spoš' Ijivemu in prijateljskemu pog° voru med njima in Romi.
Ker se je šola tako izredno p(l bližala Romom, se je tudi s<) cialno razlikovanje med učen® Romi in domačini zmanjšal® Tako učenci med seboj kak° tudi učitelji so se prilagodi' Romom, ta odnos pa je sprem® nil tudi odnos Romov d' osnovne šole in njenih zahte' Morda bi bilo smiselno izkušaj VIZ iz Murske Sobote prenesl tudi tja, kjer so v slovenskih p® krajinah razseljeni Romi (No'1 mesto, Črnomelj itd). Škoda, d zavod za šolstvo za zdaj še [j sprožil akcije za prenos tovrstni' izkušenj na ta območja. BENJAMIN JURMAN
C;
jr d
šl
Sošolec je zbolel
Bolezen je eden najpogostejših vzrokov, zaradi katerih ostane učenec domai. Lahko traja dalj ali manj časa, skoraj vedno pa pomeni premor v delu in povzroči, da se razvijejo številne navade. V razredu kjer ste razrednik, imate prav gotovo vsaj enega takega učenca, ki pogosteje ostaja doma iz zdravstveni razlogov.
Prav je torej, da spregovorimo tudi v našem časniku o pozitivnih izkušnjah, ki so si jih pri tem pridobili vzgojitelji, da poudarimo to, česar v takem primeru ne bi smeli zanemariti. Učitelji, ki bodo začeli delovni dan, bodo posebno rubriko dnevnika zapisovali ime takega učenca, vi pa boste vsak teden sešteli te ure in napisali število »opravičenih«. To je začetek, kako pa naprej?
Potem pride vse tisto, čemur bi lahko rekli »skrb za vsakega člana kolektiva«.
Razrednik in starši bolnega učenca morajo biti povezani. Najprej se bodo dogovorili ali sošolci lahko obiščejo učenca glede na vrsto bolezni, kdaj naj bodi obiski in kakšen bo njihov namen.
Že tedaj, ko zapišemo učenčevo ime, je dobro, če vprašamo, »zakaj ga ni v šoli«. Če dobimo odgovor »ne vemo«, napotimo učence, da zvedo, da se zanimajo. Te besede pomenijo dvoje:
—	da učenec, ki manjka, ve, da se zanj zanimate;
—	da tisti, ki je v šoli, ve, da se bodo tudi zanj zanimali učitelji in kolektiv sošolcev, če bo manjkal.
Če učenci pripovedujejo, zakaj sošolec manjka, jih pazljivo poslušajmo. Tokrat ne smemo dajati opazk, češ da je opravičilo sumljivo, saj tudi vi nimate zmeraj prav.
Če dalj časa zapisujete istega učenca, ki manjka zaradi bolezni,
ne mislite, da je škoda časa,£ rečete pri pouku mimogre^1 npr. »kako se počuti«, »pozdr' vite ga«, »kdo ga bo danes oj11 skal«, »kdo je bil pri njem vč£ raj«...
Če je učenec le malo & bolan, je dovolj, da ga obiščd njegovi najboljši prijatelji in p(l jateljice in učenci iz soseščin1 Učenca, ki manjka dalj časa,' morali poleg razrednika obiska vsi in sošolci. Predlagajte, ali n' bo to pred poukom ali po njen1' nedeljo ali med praznikom.
Vsebina teh obiskov naj ^ posebno pri mlajših učencih n1 koliko pripravljena:
—	bolnega sošolca je trel seznaniti z novostmi, ki so ‘ zgodile med njegovo odsotnosti v razredu, med odmorom, v šoj
—	prenesimo mu sporoči' sošolcev, učiteljev in sporočin1 njegove besede drugim;
—	povejmo mu, kaj smo vz® novega pri posameznem pre£ metu in kaj bi bolnik lahko prf bral, napisal, narisal;
—	priskrbimo mu knjige knjižnice ali od sošolcev, prisk1 bimo mu otroške ali mladinsk knjige in časopise;
—	poigrajmo se z njim in S primerno zabavajmo; s tem bon pripomogli, da mu ne bo dolgč* in da bo laže prenašal boleze'
—	pogovarjajmo se z njim področjih, ki ga še posebno Z‘ nimajo: o radijskih in televizl skih oddajah, športu, glasbi, tel niki itn.
Prazniki in proslave so še p( sebno primerni za obiske boln' učencev.
Vse to bo pomagalo ublažit kar je učenec zamudil med tk leznijo, tako da se bo, potem k bo ozdravel, laže spet vživel pionirsko ali mladinsko skuf nost.
DR. LJUBICA PRODAN^ VIČ
1
j
*.
ni
i'
[Cernu pedagogika prostega časa?
, V zadnjih petdesetih letih je Ptosti čas vznemiril skoraj vse 'fružbene vede. Nič čudnega ^fej; da se je v zadnjih desetlet-k* 1'h pojavila tudi pedagogika pro-t ?tega časa kot posebno pedago-s*o področje. To se kaže zlasti v e Vedno večjem številu znanstve-in strokovnih razprav izrecno ? vzgojnih vprašanjih prostega so ugotavljali znanstveni klavci na lanskem vsenemškem n ^sedanju v Tiibingenu, kjer so "krati sklenili, da je treba takoj Janovi ti posebno znanstveno J0misijo, ki se bo ukvarjala s pe-‘ ^gogiko prostega časa.
„ Razlog za to ni le v vedno obšiti ...
Jtejši literaturi s tega področja, [1 temveč še zlasti v vedno večjem s'evilu različnih ukrepov in poskusov, ki se pojavljajo v praksi 111 jih uvajajo v vzgojnoizobraže-J^lnih ustanovah ter drugod, da
Vzgajali za prosti čas in v pro-stern času. To je še posebno za-fitnivo, ker so zvečina pobudniki
tako ravnanje občani sami, ki So začutili odprta vprašanja, pa 'sčejo nanje ustrezne odgovore, 1,6 da bi si lahko pomagali s premerjenimi izkušnjami in zadovo-J'Vo teorijo. Nauki splošne pe-^gogike ne zadoščajo več, ker Se v praksi prostega časa pojavijo drugačni odnosi kakor v s°li, drugačne metode dela in 'udi oblike. Odpira se novo Pomembno vprašanje, kako v Vzgoji uskladiti obe področji. Pomembni za človekov razvoj.
Občani sami so se marsikje od-(pčili za gradnjo centrov prostega easa, odprtih domov in razvoj ce-odnevnih šol. Vse to korenito Pretresa ustaljene vzgojne oblike '0 načine dela, prinaša možnosti
socializacijo a obenem tudi urugačno pojmovanje in vredno-'enje prostega časa. Na drugi strani se povečuje industrijska Ponudba za prosti čas, ki jo je treba kritično sprejemati, hkrati Pa razvijati tudi tako politiko Prostega časa, ki bo resnično kotalila ljudem, ne le interesom trgovcev in lastnikov industrije za Potrebe prostega časa. Pri nas so 2adeve, seveda, nekoliko drugačne, vendar podobne, ker motamo prav tako vrednotiti prosti cas skladno z najširšimi samoupravnimi interesi, to pa pomeni, ? resničnimi potrebami, ki jih ltTla človek v prostem času, a tudi Vzgojnimi smotri, da se bo lahko Usposobil za koristno uporabo Prostega časa.
Poleg tega je treba nameniti Posebno pozornost razvoju ce-•odnevne šole, ki mora resnično tazviti drugačno življenjsko ?2račje, kakor je bilo ustaljeno v 5°ti, namenjeni predvsem umi-5*10 določenem pouku različnih Šolskih predmetov. Ob tem se °dpirata dve novi razsežnosti: Večja odprtost šole v okolje, v 2Unanji prostor in močnejše Upoštevanje prostovoljnosti, ne sarno pri učencih za izbiro te ali druge dejavnosti poleg pouka, temveč tudi pri drugih občanih, Uopedagoških delavcih, ki se zdaj ahko neposredno v različnih °blikah vključujejo v vzgojnoi-?°braževalni proces. Prav to odpira znova posebno skrb, ki jo U)ora obravnavati prav pedagoška prostega časa.
Pedagogika prostega časa kot Področje pedagogike nastaja 'udi kot povezovalna teorija pokajočih se posebnih panog, ki s° se pojavile z vzgojno obravnavo otroških igrišč, zunajšolske dejavnosti mladih, prostega časa °draslih, športne vzgoje, polske !2goje v razvoju celodnevnih sol, vprašanj posebnih pedagogik v zvezi s prevzgojno in terapevtsko vrednostjo prostega casa, z delovanjem različnih organizacij, in društev, skratka, s telotno kulturo prostega časa, ki Paj bi si jo človek pridobival v otroški, mladostni in odrasli živ-'ienjski dobi.
Vse to kaže, da je res potrebna organizirana pedagoška raziskovalna dejavnost tega po-
dročja, in daje možnosti, da se jasno opredeli predmet pedagogike prostega časa kot posebne znanstvene veje v pedagogiki. K temu prepričanju vod j tudi to, da so v zadnjih desetletjih že na mnogih strokovnih, visokih šolah, pedagoških akademijah in fakultetah v svetu uvajali področje pedagogike prostega časa kot študijsko vsebino in vzpx>-redno s tem razvijali tudi ustrezno raziskovalno dejavnost. Prav to pa je spodbudilo gibanje strokovnjakov, da so se začeli povezovati, saj je bilo treba spoznavati izkušnje in dosežke, ki jih tu in tam že imajo. V Zahodni Nemčiji so tako organizirali posebno združenje ža prosti čas (Deutsche Freizeitge-sellschaft), v katerem so povezani podagogi, sociologi, psihologi, urbanisti in še drugi različni strokovnjaki, ki jih zanimajo vprašanja prostega časa, ker jih preprosto morajo reševati. In prav ta strokovna organizacija je začutila pjotrebo, da se osnuje posebna znanstvena komisija, ki se bo odslej ukvarjala s pedagogiko prostega časa. Profesorji, predstavniki več kakor 20 nemških univerz in znanstvenih institutov so podpisali zahtevo, da se taka posebna znanstvena skupina organizira in načrtno razvija teorijo, raziskovanje in vedo, potrebno za pedagoško osvetlitev sodobnega pojava prostega časa. Pri tem so se opirali tudi na izkušnje in pojave v drugih deželah, pri čemer so omenili, da se z »veliko zavzetostjo, sicer različno zaradi svojevrstnih družbenih okoliščin, ptedagogika prostega časa razvija tudi v Ameriki, v skandinavskih deželah.^ Poljski, Jugoslaviji, Franciji, Švici in drugje« (povzeto iz zapisnika ustanovnega sestanka znanstvene komisije za pedagogiko prostega časa pri Nemški strokovni zvezi pedagoških znanosti, 1. in 2. de-cedmbra 1978 v mladinskem domu Koln-Deutz). Menijo, da je razvoj pedagogike prostega časa potreben zlasti zato, ker doslej znanje o pedagoških vprašanjih prostega časa še ni bilo dovolj časa niti teoretično niti praktično izhodišče za politično ravnanje v odnosu do prostega časa, pa tudi ne za učinkovjto vzgojno ravnanje. Prav zato je področje prostega časa skorajda popolnoma nezaščiteno pred samovoljno ekonomsko nasilnostjo, ki pogosto človeku ne koristi, temveč celo maliči dobre človeške vrednote. Pedagogika prostega časa naj bi iskala razumne poti v razvoju prostega časa, kakršne potrebuje človek, da to obvlada, obenem pa pedagogiko prostega časa resnično opredelila na področju pedagoških znanosti.
Razumljivo, da v samoupravni družbi izvirno rešujemo vprašanja prostega časa, toda tudi tu smo potrošniška družba, ki se ne more izogniti splošnim ekonomskim zakonitostim sodobnega sveta, zato so vprašanja prostega časa zelo podobna tistim v tujini, le da se nanjo odzivamo z vidikov samoupravnega socializma. Zato razvijamo znotraj samoupravne pedagogike nedvomno tudi teorijo in prakso vzgoje za prosti čas in v prostem času, saj prav tako čudimo, kako pereča vprašanja se odpirajo v razvoju celodnevne šole, kako se tudi pri nas pojavlja potreba po večji odprtosti šole v okolje in prostor, kar pomeni močnejšo povezanost vzgoje v krajevni skupnosti in v združenem delu, pa tudi vprašanje animatorjev in mentorjev, potrebnih za dejavnosti prostega časa. Le s široko samoupravno kulturo prostega časa bo človek kos neugodnim vplivom, ki jih prinaša ekonomika potrošniške družbe in sposoben za dobro in odgovorno samovzgojo in samoupravljanje. RUDI LEŠNIK
Za načrtno rast
Postopoma se oblikuje priloga, namenjena pedagogiki prostega časa, čeprav je še nismo mogli enotno tematsko urediti. Tokrat smo nameravali kaj več spregovoriti o okolju kot pomembnem dejavniku kulture prostega časa, pa se nam je to le delno posrečilo. Izvršni odbor SPPČ pa se je na nedavni četrti seji dogovoril, da bo izdelal dolgoročnejši vsebinski načrt prilog, ki bi ustrezale zlasti pedagoški praksi. To ne pomeni, da prostega časa ne bi obravnavali tudi drugače, nasprotno, brez interdisciplinarnega sodelovanja sociologov, psihologov, urbanistov in drugih si sploh ni mogoče zamisliti, da bi lahko ustrezno osvetljevali ta pojav. Veseli pa smo lahko, da se krog strokovnih in znanstvenih sodelavcev širi; to zagotavlja, da bo smoter, ki smo si ga zastavili, tudi uresničen.
Prihodnja priloga, ki bo izšla v prvi novembrski številki, bo namenjena zlasti vprašanjem prostega časa z gledišča družine. Na posvetu v Mariboru, tedaj bodo obravnavali pedagogiko prostega časa v krajevni skupnosti, bomo lahko spregovorili tudi o nadaljnjem razvoju priloge kot glasila Sekcije za pedagogiko prostega časa v Sloveniji.
R. L.
Bivalno okolje otrok in njihov prosti čas
SESTAVA PREBIVALSTVA IN DRUŽENJE OTROK V PROSTEM ČASU
Za otroke je značilno, da se najbolj družijo s svojimi vrstniki v razmeroma najožjem prostorskem okviru svojega bivalnega okolja. Čim mlajši so, tem ožji je ta prostorski okvir njihovega vsakdanjega življenja (gibanja, druženja).1 Iz. te zelo preproste ugotovitve pa sledi veliko pomembnih posledic.
Tako je značilno, da so zlasti v mestih — prav otroci tisti, ki oživljajo siceršnjo praznino t.im. spalnih naselij. Tam, kjer odrasli nimajo nikakršnih medsebojnih stikov, otroci vendarle najdejo svoje družabnike. Oblikujejo se prijateljske skupine otrok ne glede na to, kako so povezani med seboj njihovi starši.
Otroci lahko celo vplivajo na povezovanje odraslih v stanovanjskem okolju. Ne gre le za to, da se zaradi otrok pojavijo določene potrebe, ki jim je treba zadostiti, npr. z medsebojno pomočjo sosedov, ko gre za varstvo otroka i.pd., temveč gre tudi za to, da otroci bolj sproščeno navežejo stike ne glede na družbeni položaj svojih staršev.
Pri druženju otrok bolj odloča prostorska bližina kot pa morebitne socialne razlike med njihovimi družinami, zato druženje otrok ni pomembno le s social-no-psihološkega vidika, t.j. glede na otrokovo potrebo, da skupaj s svojimi vrstniki preživlja svoj prosti čas. Z vidika vrednot socialistične družbe je pomembno, da lahko navedene ugotovitve uporabimo tudi kot sestavino načrtnega delovanja, da bi čimprej odpravili tudi druge vidike družbene neenakosti v stanovanjskem okolju in v krajevni skupnosti (pa seveda tudi med njimi).
Sestava otroških skupin in vsebina njihove dejavnosti ter prevladujoče vrednostne usmeritve pa izražajo sestavo in značilnosti prebivalcev v najožjem
stanovanjskem okolju. Če nastane v naseljevanju družbena (razredna, etnična) segregacija znotraj mestnih naselij, se s tem utesni prav življenjsko okolje otrok. V naših razmerah ugotavljamo, da celo akcije, ki so usmerjene k zmanjševanju socialnih razlik, včasih povzročijo nasprotno. To je tedaj Jko se npr. v eni soseski ali krajevni skupnosti nakopičijo »solidarnostna stanovanja«. V njih stanujejo družine z razmeroma najnižjimi dohodki; to praviloma pomeni, da gre za starše z razmeroma najnižjo stopnjo izobrazbe ali strokovne usposobljenosti; to pa se nadalje povezuje z razmeroma nizkimi težnjami glede njihovih otrok ipd.
S tem ko se takšni stanovalci nakopičijo na enem mestu, se oblikuje določeno družbeno okolje in ozračje (sub-kultura),2 ki tudi otrokom določi obzorja njihovega ravnanja in njihovih življenjskih usmeritev (ciljev). To pomeni, da se bodo v takšnih naseljih (soseskah, ali v skupinah stanovanjskih blokov) tudi med otroki utrdile take vrednote, ki bodo še vnaprej povzročale, da bodo zaostajali za svojimi vrstniki, ki živijo v stanovanjskih območjih z nasprotnimi značilnostmi itd.
Znane ugotovitve, da okolje bistveno vpliva na oblikovanje osebnosti, zlasti v mladih letih, torej ne upoštevamo dosledno v izgrajevanju naših naselij. Ne gre le za podedovane razlike iz preteklosti; tudi zdaj ustvarjamo bivalna okolja s prostorsko segregacijo — manj glede na fizične razlike v kakovosti stanovanj — predvsem pa zaradi zanemarjanja razlik v socialni sestavi stanovalcev.3
V tem pomenu postavljamo torej problematiko prostega časa otrok (in mladih ljudi) v širšo strukturno zvezo, ki vpliva na vsebino njihove (ne)dejavnosti in hotenj. Prav sociološki način
obravnave te problematike naj bi dopolnil sicer prevladujoče psihološke obravnave, ki postavljajo v ospredje predvsem individualne potrebe in lastnosti.
Če bo zavestno usmerjanje stanovanjske graditve dosledno preprečevalo socialno segregacijo (na temelju dohodka, izobrazbe, ugleda ipd.), bodo tudi otroci v vsakem bivalnem okolju lahko postali »nosilci« procesov družbene reintegracije. Njihovi pristni, neformalni, prijateljski stiki lahko šele v strukturno raznoteri situaciji postanejo prvina za odpravljanje socialne neenakosti. Vrednote socialistične družbe postanejo lahko pomembno vodilo v ravnanju ljudi šele tedaj, če jim niso posredovane le verbalno-deklarativno) temveč, postanejo sestavina njihovega vsakdanjega življenjskega okolja. Preseganje ali ohranjanje razlik med fizičnim in umskim delom je odvisno že od sestave stanovalcev in s tem tudi od sestave prijateljskih skupin otrok, ki pomembno določajo tako način preživljanja prostega časa kot tudi nadaljnjo življenjsko pot njihovih članov.
POVEZOVANJE IN OSAMOSVAJANJE
Čim večje in bolj raznovrstne so možnosti vključevanja otrok v različne dejavnoshi v stanmvanj-skem okolju, tem večji bo tudi izziv k njihovemu samostojnemu opredeljevanju do posameznih alternativ. V tem pomenu prinaša proces urbanizacije tudi hitrejšo depatriafhalizacijo. Z večjim vključevanjem otrok v dejavnosti zunaj ustaljenih družinskih okvirov se zmanjšuje njihova podrejenost in odvisnost v odnosu do staršev, obenem pa tudi strpnost staršev do otrok.
S tem, ko se v mestih gostota naselitve veča, se povečujejo tudi možnosti starostno selektivnih stikov med vrstniki. Na redko naseljenem podeželju je število dostopnih družabnikov zelo omejeno. Zato preživijo otroci več prostega časa skupaj s starejšimi ali z družabniki različne starosti. V manjših podeželskih naseljih torej prevladuje komuniciranje prek meja več starostnih kategorij. Takšno inter-katego-rialno druženje je eden od temeljev tradicionalizma in patriarha-lizma.
V procesu urbanizacije, ko se zvišuje gostota naselitve in zmanjšuje velikost družine, se povečuje število možnih družabnikov iste starostne skupine. Prevladujoči vzorec povezovanja otrok v prostem času kaže na njihovo intra-kategorialno druženje, tj. druženje znotraj posameznih starostnih kategorij. Tako se oblikujejo značilne vrstniške skupine, ki še nimajo prave legitimitete v vmesnem prostoru med šolo in družino.
Prav tu se zdaj zaostruje po-
treba po večji in drugačni vlogi krajevne skupnosti. Le-ta je zdaj še preveč razcepljena na posamezna področja (izobraževanje, kultura, zdravstvo, otroško varstvo ipd.) in institucije, ki so bolj ali manj po naključju tam, kjer pač so. Zato si otroci sami iščejo svoj prostor in vsebino svojih dejavnosti v prostem času. Posamezne ustanove s svojimi togo opremljenimi programi ostajajo zaprte in nepovezane, tako da poteka življenje mladih na območju krajevne skupnosti brez njihovega vpliva in njihove pomoči.
Tako kot družina ne more več izpolniti prostega časa otrok s. pestro vsebino, tako so tudi številne ustanove preveč odmaknjene od najožjega okolja, da bi lahko bogatile življenje otrok v prostem času. Tudi krajevna skupnost sama je postala —zlasti v večjih mestih — le ena od institucij, nasproti katere se pojavlja brezimna množica posameznikov. Zato se zdi utemeljena zdajšnja družbena akcija, ki sočasno poskuša: a) zmanjšati velikost krajevnih skupnosti in b) znotraj krajevne skupnosti posvečati večjo pozornost še nižjim ravnem prostorsko družene in politične organizacije (sosedstva, posamezne ulice, skupine zgradb ipd., c) strniti različne programe dejavnosti ter jih navezati na družbeni center krajevne skupnosti in d) pospešiti »odpiranje osnovne šole in drugih institucij glede na celotno dogajanje v krajevni skupnosti.4
Tudi urbanistično načrtovanje ne ostaja več le na ravni prostorskega urejanja posameznih objektov ali le »"globalne« organizacije celotne krajevne skupnosti. Tudi s tega vidika se uveljavljajo ožje prostorske enote, ki ustrezajo življenjskemu prostoru posameznih starostnih kategorij otrok in mladine.
Vse to kaže, da bo mogoče v prihodnje zapolniti vrzel, ki je nastala med institucijami in družino, v kateri si zdajšnji otroci iščejo prostor in vsebino svojih dejavnosti v prostem času.
DR. ZDRAVKO MLINAR
1	Dnevno gibanje predšolskih in šolskih otrok v enem tednu je raziskoval inž. Mitja Jerneje v Soseskem naselju v Ljubljani, gl. »Kompleksno pojmovanje okolja človekovega prebivanja in dela — Stanovanjsko okolje«, Ljubljana 1974
2	Glej o tem Živka Černivec, Kulturna podoba marginalne družbe na območju Ljubljane. (Študija naselja Tomačevo 55), Ljubljana, 1977.
3	Te razlike lahko zabriše osnovna šola, ki zajema širše območje, »strukturo mešanega« prebivalstva.
4	Več o tem glej v študiji: Preoblikovanje krajevnih skupnosti v Ljubljani, Mestna konferenca ZKS in SZDL, Ljubljana, 1979.
Dovoljeno in prepovedano
Poletni čas je kot nalašč za prostovoljne dejavnosti, posebno v naravi, v gorah, ob morju ali v gozdovih. Te dejavnosti pa so povezane s tveganjem za zdravje in varnost otrok. Pri prostovoljnih dejavnostih, ki ne potekajo po načrtu, pa se izpostavlja tudi vprašanje odgovornosti.
Kaj je torej odgovornost, posebej odgovornost animatorjev prostega časa, kako se zrcali težavna, manj prijetna stran njihove sicer družbeno izredno pomembne in pozitivne vloge? Kakšen je pomislek, zaradi katerega marsikateri animator, telesni vaditelj, ali vzgojitelj nerad prevzajne vodstvo izleta, kolonije ali taborjenja.
Odgovornost je odnos do izpolnjevanja prevzete obveznosti, odvisna pa je od narave, obsega in vsebine te obveznosti, torej tudi od vsebine prostovoljnih dejavnosti. To, da je dejavnost prostovoljna in nepridobitna, še ne pomeni, da animator ne odgovarja za sprejeto obveznost.
Tudi delo z otroki v prostem času je družbeno koristna dejavnost. Pravica do animacije v prostem času je pravica otrok in hkrati dolžnost staršev, da jo zagotovijo otrokom sami ali prek ustreznih ustanov. Ustava SR Slovenije pravi v 239 čl., da imajo delovni ljudje in občani —
(Nadaljevanje s 5. str.)
tudi otroci — pravico in dolžnost, da si s telesnokultumimi dejavnostmi ohranjajo in razvijajo svoje telesne in umske sposobnosti. Otroci so glede na svojo starost pri uresničevanju omenjene ustavne pravice enakopravni z odraslimi.
Animatorji so odgovorni za:
—	vedenje skupine otrok, ki jih vodi
—	telesno varnost otrok pred nevarnostmi
*■ — vsebinsko pozitivno preživljanje prostega časa.
-Ob nesrečah govorimo torej lahko le o malomarnem ali pasivnem ravnanju v takih primerih. Med dobrinami, ki so v takih primerih poškodovane ali vsaj ogrožene, izpostavimo zdravje ali življenje otrok. Ustava SR Slovenije v 1. odst. 231. čl. pravi, da ne sme nihče — tudi animator s svojim neodgovornim ravnanjem ogrožati zdravja drugih, torej otrok, ki so mu zaupani v varstvo. Kako naj ravna animator, je določeno v 2. odst. 231. čl. te ustave: Vsakdo je dolžan skrbeti za svoje zdravje ali v prenesenem smislu: kar ne ogroža zdravja, časti ali ugleda animatorja, tudi ne more ogrožati zdravja otrok. Animator mora biti zrel, razsoden in buden. Ustava torej govori o tem, kako mora vsakdo skrbeti za svoje zdravje ali življenje, največjo dobrino, ki jo človek ima, za telesni in moralni integriteti. Kar ni v dobro tebi, ni dobro tudi drugim! In temu razlaga tudi dolžno ravnanje.
Animator je odgovoren do otrok, staršev, organizatorja in družbe.
Ko govorimo' o odgovornosti, skoraj praviloma najmanj poudarjamo odgovornost do otrok samih, iz njih delamo pozda-vestno objekte varstva, ne upoštevamo pa osebnosti svojih varovancev. Otrok je partner v prostovoljnih dejavnostih, čeprav ni odgovoren, ker je mlajši od 7 let — to pa je meja, ki jo naš kazenski zakon postavlja za neodgovornost. Zato potrebuje otrok angažirano vodstvo, usmerjanje, oblikovanje duha in akcije. Odgovorno ravnanje animatorjev in vseh do otrok se kaže kot določeno zavzeto obnašanje do otrok v zunanjem svetu na igrišču, v telovadnici, v naravi, ne pa morda v »stražarstvu otrok«, v nemi pa-sivizaciji animatorjev.
Ravnanje, odgovorno ali ne, bodisi kot tveganje v igri ali ne-budni pasivizaciji pri varstvu predstavlja osrednje vprašanje pri ugotavljanju odgovornosti.
Ravnati pomeni zavedati se, kam lahko privede zavestna ali slepa akcija. Vsako ravnanje še ne nalaga odgovornosti. Ravnanje, ki ustreza animatorju, še zdaleč ni primerno tudi otrokom glede razvedrila, dolžine počitka, intenzivnosti igre ipd. Odgovornost se torej meri tudi glede na to, kaj je v prid otrokom.
Odgovornost nastopi, kadar je kaka pravno zavarovana dobrina (otrokovo zdravje, naprava na otroškem igrišču, tuja lastnina itd.) ogrožena ali poškodovana.
Odgovornost nastopi najpogosteje tedaj, če gre za kako škodljivo posledico, bodisi v materialnem pomenu (konkretna poškodba) ali v idealnem pomenu (zanemarjeni ali oškodovani interesi otrok, kot so kratenje počitka, malice).
Odgovornost se kaže v vzročni zvezi med nastalo škodljivo posledico in nepravilnim ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo). Tam, kjer vzročna zveza ni dokazana, ne moremo vselej govoriti o odgovornosti in krivdi animatorjev. So škodljive posledice, ki so posledica objektivnih okoliščin, naključja; zato nastaja vprašanje, ali je animator lahko vedel ali vsaj predpostavljal, da se utegne zgoditi nesreča, ali ni morda preveč tvegal na sprehodu zaradi spremenljivega vremena ali terena, ki ga ni poznal. Taka odgovornost, ki izvira iz nepredvidenega ravnanja stvari zunanjega sveta (npr. domačih živali, vremena), sproža vprašanje intelektualne ali subjektivne zrelosti posameznika ali njegove subjektivne odgovornosti v tem pomenu, ali je oseba, ki varuje otroka, dovolj zrela in primerna za tako delo. Pri izbiri animatorjev je neposredno udeležen organiza-
tor prostovoljnih dejavnosti. Kakor hitro animatorji prejmejo diplomo, značko ali drug viden znak, se s to družbeno verifikacijo že začne animatorjeva odgovornost za sprejeto obveznost, organizator pa nosi moralno zagotovilo za animatorje kot nosilce prostovoljnih dejavnosti. Animatorstvo torej ni neregistrirana in neverificirana »divja dejavnost«.
Glede na naravo in prostovoljnost amaterskih dejavnosti presojamo odgovornost animatorjev. Objektivna odgovornost je navadno povezana s tveganjem in to v razmerah, ki jih štejemo ponavadi za nepredvidene, celo tvegane, bodisi da gre za stvari, ki jih je izumil človek (npr. stroje) ali za naravo, ki je podložna naravnim zakonitostim.
Od animatorjev prostovoljnih dejavnosti pričakujemo in zahtevamo, da znajo razsojati in odločati, na tečajih za vzgojo animatorjev pa je priporočljiv, ali pa že kar obvezen pouk o tem, kaj animator »sme in ne sme«.
Ločnica o dovoljenem in prepovedanem je napotek za ravnanje animatorjev v posebno občutljivih situacijah, kajti pri ugotavljanju odgovornosti se bo gotovo postavljalo vprašanje, kaj bi animator smel ali moral in nasprotno.
Tako pogojno ravnanje (bi moral, naj bi ipd.) zahteva ne le trezno razsojo, temveč tudi po-prejšen pouk o tem, kar naj bi bilo v določeni (kritični) situaciji storjeno. Pravimo, da sta glede reakcije predstava in pouk z ustreznim ukrepanjem vzročno povezana. Pri animatorski vlogi torej ne gre vedno le za veselje z otroki, za prirojeno nagnjenje naklonjenosti do otrok, temveč tudi za potrebno znanje ali zavest o dolžnosti, kaj je treba storiti v danem trenutku. Pouk o namenu animacije za prosti čas vključuje tudi pouk o odgovornosti.
Dejavnost animatorjev je ozaveščena (voljna) dejavnost, saj je njen namen akcija, usmerjanje in oblikovanje prostega časa v pozitivnem in ustvarjalnem pomenu. V taki zasnovi je dejavnost animatorjev vedno odgovorna akcija!
Jasno je, da noben človek, in tako tudi animator, ne more biti neodgovoren, razen če mu ni ta sposobnost odvzeta s sodno odločbo. Vedno gre za latentno odgovornost kot moralno obveznost vsakega člana družbe. Opraviti imamo torej z moralno odgovornostjo za tisto, kar smo prevzeli z določeno obveznostjo. Moralna odgovornost zavezuje vsakogar kot člana socialistične družbe, kot delavca in občana in končno tudi kot animatorja, v teh vlogah pa še za tisto, kar smo sprejeli kot obveznost. Samo sprejetje obveznosti nas še ne obremenjuje, saj smo jo prostovoljno sprejeli, otežavati pa začne, ko je odgovornost za ne-storjeno ali opuščeno obveznost ovrednotena kot kazenska ali civilna, skratka pravna odgovornost, ki je določena s kazenskimi in civilnimi določbami, če nastanejo kazniva dejanja ali škodni primeri. Zelo blizu moralne odgovornosti je disciplinska odgovornost. Lahko bi rekel, da je disciplinska odgovornost v primeru storjenih prekrškov nekje med moralno odgovornostjo, ki je »določena« s pravili vedenja v civilizirani družbi, s častjo in ugledom človeka, s sožitjem in človeško solidarnostjo ter pravno odgovornostjo, ki je določena z zakoni.
Tudi prekrški oz. disciplinska odgovornost je določena z zakoni in predpisi, vendar gre pri prekrških za manjšo družbeno nevarnost, za primere lahkomiselnosti, malomarnosti pri delu, ki pa imajo vendarle škodljive ali vsaj neprijetne posledice.
Življenje je odgovornost, pa naj se tega v posameznostih zavedamo ali ne. Zavest o odgovornosti ravnanja se prebija le počasi. Odgovorni smo sami sebi družini, soseski, organizaciji združenega dela. Za vse, kar počnemo, nam seveda ni treba odgovarjati pred zakonom, saj smo navsezadnje lahko imeli dober namen. Obveznost še ne pomeni, da bomo vnaprej klicani na odgovornost, odgovornost pa je že sprejem določene obveznosti. Odgovornost ni nekaj abstraktnega. Vsak odgovarja za
svoje početje. Lahko bi rekli tudi takole — ali ni tudi popolnoma pasiven človek v neki meri odgovoren družbi za vse, kar mu družba za njegovo lenobo daje?
Zato je odgovornost za aktivno ravnanje treba razumeti tudi kot čast, izkazano zaupanje za sprejeto obveznost. Nič ni slabšega kot to, če odgovornost poistimo s pretnjo, če grozimo s kaznijo, s sodiščem ali sodnikom za prekrške, skratka, če z odgovornostjo strašimo ljudi, še preden sprejmejo kakšne obveznosti.
Naj bodo te vrstice v pogum, napredek in v zavest vsem, ki vodite prostovoljne dejavnosti, posebno v naravo, kjer je s prostovoljnimi dejavnostmi povezano tudi tveganje za zdravje in var-
nost otrok in drugih oseb, ki so nam zaupane. Zato naj bodo te besede tudi v pouk in premislek, kaj smemo in moremo, da nam bo odgovornost za to, kar smo sprejeli prostovoljno, tudi v čast in priznanje našim sposobnostim. V procesu podružbljanja bodo z odgovornim delom animatorjev prostovoljne dejavnosti v prostem času pokrile velik del tistih dejavnosti na področju šolstva, kulture, športa, vzgoje in ljudske tehnike, ki bi jih težko uredili s predpisi. To opozarja tudi na družbeni pomen prostovoljnih dejavnosti in našo skupno družbeno skrb, da jih razvijamo, pospešujemo in vsebinsko poglabljamo.
Mag. TONE STROJIN
S prostovoljnimi sodelavci proti socialnim razlikam
Ko govorimo o prostem času otrok v mestu, se kaj hitro lahko zgodi, da nekritično sprejmemo poenostavljeno misel, ki idealizira življenje na podeželju, v neoskrunjeni naravi in kar se da črno slika življenje v onesnaženem mestnem okolju. Taka idealizacija je stara bržkone prav toliko, kot je star pojav mest. Po drugi strani pa se množice ljudi prav nič ne menijo zanjo in hočejo v mesta, ne samo za boljšim zaslužkom, ampak zato, ker si želijo pestrejšega in bolj razgibanega življenja. Pogovarjal sem se s pristnim Newyorčanom, prebivalcem mesta, ki je sinonim za betonsko džunglo, za vse zlo, ki ga nosi v sebi sodobno velemesto, za ekološko katastrofo, družbeni in moralni razpad. »Kako morete živeti tam? Pobesnela prometna ‘reka, vsako minuto zločin?« »Res je, džungla je, kot pravite, a v njej sem rojen, imam vse reflekse prebivalca džungle. Rad imam to mesto. Ne bi hotel živeti nikjer drugje.«
Tudi prve sociološke raziskave o vplivu mestnega okolja na človekovo duševnost so bile kaj črnoglede. Kot rdeča nit se skoznje vleče misel, da mesto kvarno vpliva na človeka. »Moderno velemesto je kraj, kjer se posameznik postopoma reducira na sveženj refleksov, brez avtonomnih ciljev,« je zapisal raziskovalec Mumford. Sociologi čikaške šole i so menili, da je glavni kvarni de-
komemimi dražljaji. Šele pred nekaj leti so skušali preveriti nekaj takih trditev o osebnosti prebivalca velemesta. Ugotovili so, da tradicionalna pojmovanja v glavnem ne veljajo.
SOCIALNI POLOŽAJ DOLOČA NAČIN IZRABE PROSTEGA ČASA
Vse to nas opozarja na nevarnost prehitrih posploševanj in poenostavljanj. »Mesto je splet dejavnikov, od katerih nekateri pospešujejo zdrav, skladen in vsestranski razvoj otroka, drugi pa ga zavirajo. In kar je še pomembnejše: med otroki, ki žive v mestu, imajo nekateri več možnosti, da izrabijo njegove pozitivne plati in spodbude kot drugi in da se izognejo njegovim negativnim platem, nevarnostim, škodljivostim in pastem.
Poglejmo samo, kako različne so možnosti posameznih plasti mestnih prebivalcev, da se izognejo onesnaženosti mestnega okolja, prometnemu vrvežu in hrupu. Le manjšina si lahko privošči konec tedna v bolj ali manj neoskrunjeni naravi. Te »dvoživke« lahko dodobra izrabijo prednosti mestnega in podeželskega življenja in se kolikor mogoče izognejo neprijetnostim obeh. A zato je potreben ne le denar, temveč tudi čas, primerna stopnja svobode v službi, samostojnost in svoboda pri razpore-
Janžek: Stara livarna — Koroška kolonija mladih v Vuzenici
javnik v velemestu prevelika množica dražljajev in najrazličnejših pritiskov, ki vodijo do napetosti, bolezni, nezaupanja med ljudmi, ki razgrajujejo odnose v primarnih skupinah, slabijo moralne norme, vodijo do nespoštovanja zakonov in prestopništva. Se celo eden od sodobnejših raziskovalcev sodi, da so meščani bolj vzvišeni, neosebni, osorni in odtujeni — vse to naj bi bila obramba pred pre-
janju delovnega časa. Drugi, ki imajo vozilo, se lahko vsaj včasih in začasno umaknejo iz mesta. Tretji so prisiljeni prenašati vse nevšečnosti mesta, poleg tega pa so gmotno in kulturno toliko prikrajšani, da še zdaleč ne morejo izrabiti njegovih prednosti. Otroci, s katerimi imamo opraviti v šoli in v prostem času, pripadajo tem trem močno različnim slojem. In dogaja se, da tisti, ki imajo že v družini pester in
bogat prosti čas, dodobra izrabijo še več možnosti, ki jih imajo v šoli in zunaj nje, tisti pa, ki imajo svoj prostor pred blokom Costa Brava in Malorca, nimajo ne sposobnosti ne veselja za kaj drugega...
Zato sodim, da je danes eno najpomembnejših vprašanj na področju vzgoje v prostem času, kako omogočiti vsem otrokom ne glede na sodalno poreklo, da bi preživeli prosti čas tako, da bi se razvili v človeško bogate ljudi. Prav zato je potrebno pri nastajanju dejavnosti v prostem času dobro upoštevati socialno poreklo otrok. Ni dovolj, da formalno omogočimo vsem otrokom udeležbo pri različnih svobodnih dejavnostih. Preveriti moramo, ali se teh dejavnosti tudi res udeležujejo otroci vseh slojev. Tega dostikrat ne storimo, ali pa se, če je izid preverjanja neugoden, skrijemo za precej prozorno opravičilo, češ: »Saj lahko vsi pridejo h krožku. Ce jih pa ne veseli, jih ne bomo silili. Saj je to vendar njihov prosti čas!« Ne bomo jih silili. Prav. Toda, smo jih mar skušali pridobiti, ali smo jih odbili? Kaj smo storili, da bi vzbudili veselje do neke dejavnosti tistemu otroku, ki tega veselja nima? Kaj smo storili, da bi vključili v otroški kolektiv otroka, ki se ne more vključiti itd.?
Na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani že nekaj let spremljamo dogajanje na področju prostega časa mladine tudi raziskovalno, predvsem preko diplomskih del naših študentov. V eni takih analiz je raziskovalka primerjala dva vzorca otrok neke mestne šole: otroke, ki žive v mestu in otroke, ki žive na podeželju in se vozijo v mesto (M. Štular, 1975). Pri slednjih je tudi izobrazbena sestava staršev manj ugodna kot pri mestnih. Ugotovitve precej nedvoumno kažejo, da podeželski otroci manj sodelujejo v različnih dejavnostih prostega časa, so pa bolj obremenjeni z delom doma. Tako je v sekcije šolskega športnega društva vključenih 60 odstotkov mestnih otrok in le 20 odstotkov podeželskih. Tudi zunaj šole se organizirano ukvarja s športom več mestnih (68 %) kot podeželskih otrok (28 %). V plesni tečaj hodi 46 odstotkov mestnih in le 22 odstotkov podeželskih otrok. Da pogosto berejo, je odgovorilo 76 odstotkov mestnih in 56 odstotkov podeželskih otrok. Da imajo doma naročenih ali pa kupujejo več kot tri časopise ali revije, je odgovorilo 60 odstotkov mestnih in 42 odstotkov podeželskih otrok. Toda 78 odstotkov podeželskih otrok porabi več kot dve uri na dan za domača opravila v primerjavi s 50 odstotki mestnih. Podeželski otroci sami niso zadovoljni s svojim prostim časom: 36 odstotkov bi ga želelo preživeti drugače (pri mestnih le 22%).
V tem primeru se pedagog še lahko nekako opraviči. Gre za vozače. Opraviti imamo z dolgotrajnejšim družbenim procesom izginevanja razlik med mestom in vasjo. Ti otroci so v posebnem položaju itd. A poglejmo, kako je z otroki, ki žive v mestu, pa pripadajo različnim družbenim slojem.
Druga raziskovalka (L Cerjak, 1975) je ob učencih neke ljubljanske osnovne šole ugotavljala razlike med otroki, ki so vključeni v svobodne dejavnosti v šoli in onimi, ki niso vključeni. Med vključenimi je 75 odstotkov prav dobrih ali odličnih, med nevklju-čenimi le 47 odstotkov. Izobra-
zbena sestava staršev vključenih otrok je ugodnejša od strukture nevključenih. Tudi vrsta drugih analiz je potrdila zakon »diferencialne akumulacije«: pri enih otrocih se kopičijo ugodni dejavniki, pri drugih neugodni: Eni otroci izvirajo iz ugodnih družinskih gmotnih in kulturnih razmer, imajo lep učni uspeh in so vključeni v različne svobodne dejavnosti v šoli in zunaj nje. Drugi otroci pa izvirajo iz manj ugodnih družinskih razmer, imajo slabši učni uspeh in niso vključeni v svobodne dejavnosti. Če dodamo k temu še spoznanja socioloških raziskav, ki kažejo, da se ta odnos reproducira v več rodovih, se bolje zavemo pomena takega stanja. Če bi v imenu abstraktne svobode v prostem času pustili delovati ta krivični zakon, bi postali prej po-
dobni družbi kast kot družb ki se trudi vsakemu posameznih ne glede na poreklo in druge zna čilnosti omogočiti poln razvoj be
KDOR IMA, DOBI,	sk
KDOR NIMA, ZGUBI	»c
A kako preusmeriti socialošh »c zakonitosti v prid vseh otrok? tič
vprašanje so si zastavili sodelavk Hc akcijsko raziskovalnega projekf tii Inštituta za sociologijo in Višj »1 šole ža socialne delavce. Akcij' bi skega zato, ker so skušali z nji1® °r že praktično delovati tako, da b1 Pr omogočili vsem otrokom B< Se
glede na poreklo koristno preži' veti prosti čas, raziskovalne?® zato, ker so sočasno s praktični^ y delom tudi spoznavali delovanj* ^ zakonitosti, ki so jih želeli vpreč
Ža
ša
se
ša
V(
je
ve
sp
ot
tir
In
i?
kr
0]
ra
v svoj voz. Projekt je stekel' Štepanjskem naselju, novi ljub Ijanski soseski, v katero se je prj selilo okrog 12 tisoč ljudi, razlik nih slojev in narodnosti. Sociali1 sestav naselja je nadvse pester,' grobem pa lahko razdelimo pre' bivalstvo na tri sloje, ki niso zg0*] statistični skupki, ampak imaj® poglaviten značilnosti sloja, nib* njimi predvsem določen skup01’ objektiven materialni interes. 0 sloji so: etažni lastniki, stan0" valci najemniških stanovanj i® stanovalci solidarnostnih stanovanj. Da bi bila porazdeljenosti st po slojih še bolj očitna, prebivaj0! pripadniki istega sloja v isti*]| blokih oz. stolpnicah. Med seb°i se sloji razlikujejo po izobrazbeni strukturi, po gmotnem p0.' ložaju in vrsti drugih značilnosti' Kaj se bo zgodilo, če v takd11 naselju organiziramo svobodi dejavnost? Kdo se bo vključi*1 kdo ostal ob strani? Kdo b° vztrajal? Kdo odpadel? Zakaj b° nekdo vztrajal, drugi odpad0*' m To je nekaj vprašanj, na k ate? I smo skušali odgovoriti. Hkrati pti ^ smo skušali organizirati tako d°; javnost in jo usmerjati tako, da b zares omogočili otrokom vse* slojev, da se vanjo vključijo in1 njej ostanejo. Odločili smo s* ustanoviti taborniško organizacijo na osnovni šoli. Ta organizacija ima več privlačnih dejavnost za šolsko mladino pa tudi nje03 notranja organizacijska struk tura je za mladino privlačna. P3; propagandni akciji se je v taboi j niško četo vpisala četrtina vs°t učencev osnovne šole. Najv°£j ^ novincev je bilo iz sloja »naj0'|
t
mnikov«, iz ostalih dveh slojev s£
je vpisal enak odstotek otrok Nekaj otrok iz solidarnostnil1 stanovanj se je vpisalo na izrecfl* priporočilo šolske svetovati1* službe. Na videz precej enak°' merna porazdelitev. Natančnejša razčlemba pa je pokazal®1 da je tudi naš primer potrdil d0 sedanj spoznanja o diferencial' nem vključevanju otrok v svobodne dejavnosti. Odstop vključenih raste v odvisnosti C" rashoče izobrazbe očeta in 03 nekaterih drugih kazalnik0' družbenoekonomskega položaj* S|( družine. Odstotek vpisanih ras11; tudi z naraščanjem učnega usp£' ha. Več včlanjenih je med onin11 ki do sedaj še niso ponavljali ra; zreda kot med ponavljalni; v°( med onimi, ki jim ni potreba* posebna strokovna pomoč; kat* rih starši redno hodijo na roditeljske sestanke, ki nimajo učni*1 težav in ki so vključeni tudi1 druge prostovoljne dejavnost* v> Zajeli pa smo nekaj večji odst°' ]e tek učencev, ki veljajo v šoli z*Ji te težje vzgojljive, vzgoljive 111 manj urejene, vendar ne tud manj učno uspešne. V grobernsti je torej ponovila zakonitost, k' smo jo omenili prej: v novo d*' javnost so se vključili v večj01*. številu otroci, ki izvirajo iz ugO" I nejših domačih razmer, so bolj*; učenci in so vključeni že v drug* dejavnosit. Poenostavljeno r*j čeno: niso se vključili tisti, ki h jim najbolj koristilo, ko bi s* Kako se je socialno porek**; zrcalilo v dejavnosti novih t® bornikov? Kdo je bolj aktive® ; kdo manj? Celotno populacij*; tabornikov smo razdelili na ',e*' kategorij glede na aktivnost. M grobem lahko rečemo tole: o*1; stotek aktivnih raste v odvisno*®1! od izobrazbe očeta, učnfi-ti uspeha, vključenosti v druge d*1 javnosti. Preliminarni podatj*1, nadaljnjih analiz kažejo, da j*| med tistimi, ki so po enem l°tl1
odpadli, več otrok z pianj ugod
nim socialnim položajem učnim uspehom kot med tisti®1, ki so ostali v organizaciji.
>' (Nadaljevanje s 6. str.)
J' Ugotovili smo, da je tudi druž-®ena aktivnost staršev odvisna ^ njihovega socialnoekonom-^ega položaja. Med lastniki staranj je“najvišji odstotek čla-f “ov različnih družbenih in poli-
0	^čnih organizacij, med solidar-( n°stniki najnižji. Tudi z rekrea-P 'Nnimi dejavnostmi se lastniki [ Jj^varjajo v višjem odstotku. Da i' bila mera polna: s taborniško P °rganizacijo je tako ali drugače
Popravljeno sodelovati več star-|{ *ev — etažnih lastnikov kot soli-
1	Ppfnostnikov. Zacementiranost |J tl'žjega sloja je popolna!
jf '(EC MOŽNOSTI
č Okrajšanim
' . Kako se izmotati iz tega polo-y 5aja? V okviru projekta presku-j Samo v glavnem dve strategiji, ki ?e med seboj dopolnjujeta. Skujmo razvijati take metode dela v°rganizaciji, s katerimi povečujmo možnosti za pozitivna doži-. Vetja uspeha, sprejetosti, samo-,i sP°štovanja pri deprivilegiranih ((trocih; s katerimi omogočamo P°živetja sprejetosti in samopo-m rriitve samostojnim, kritičnim, 'Zvirnim in nepodredljivim otro-iij k°m, ki jih domače in tudi šolsko j.} °kolje navadno zavrača prav za-j tarii njihove kritičnosti, samo-o st°jnosti in »svojeglavosti«: ne
nagrajujemo dvoličnega vedenja, hinavčenja, prilizovanja in manipuliranja, slepe ubogljivosti, podredljivosti, in »pridnosti«, ki so običajno strategije uspešnih učencev v avtoritativnih okoljih. Vrednote so: delavnost, zavzetost, odkritost, kritičnost, odgovornost... Podroben prikaz metode bi zahteval posebno razpravo. Na kratko je mogoče reči le, da se trudimo v kolektivu, ki ga sestavljajo odrasli in otroci, vzpostaviti resnične samoupravne odnose.
Druga strategija meri na spreminjanje družbenega okolja organizacije. Tu je naša prva naloga raziskati mehanizme, ki delujejo v tem okolju, reproducirajo v organizaciji odnose in so v nasprotju z našimi cilji. Na tem temelju bo mogoče tudi v okolju, v šoli, v krajevni skupnosti preusmeriti ali zavreti take težnje.
Ta spopad z družbeno stihijo, ki ohranja še danes ostanek preživelih razrednih odnosov na področju vzgoje, zahteva precej sil. Pri delu v organizaciji sodeluje več prostovoljnih sodelavcev, v večini študentov socialnega dela, ki tako združujejo praktično delo z usposabljanjem za prihodnji poklic pod strokovnim mentorstvom.
BLAŽ MESEC
N
:|športno-rekreativna ‘dejavnost v celodnevni
^snovni šoli
,|i Razvojni tokovi prinašajo v "aš samoupravni sistem nenehne Novosti in dopolnitve. Na vseh Področjih človekovega delovanja je viden napredek, dosežek Ustvarjalnosti in dinamike.
Kakovostni premiki so vidni Povsod, za nas pa je zlasti po-(| ntembno in razveseljivo, da velja J to tudi za razvojno dinamiko in 1,1 rast na področju šolstva.
V	mislih imamo predvsem bajanje tako imenovane celodnevne šole, ki se kot posebna °blika dela vse bolj uveljavlja v Vzgojnoizobraževalnem procesu v šolah naše ožje domovine.
, Sistem celodnevnega šolanja J Prinaša novo obdobje v osnov-nošolsko izobraževanje. Razve-i, Seljivo je tudi, da se vedno bolj , nveljavljajo in utrjujejo spozna-. nja, da je uvajanje celodnevne . s°le nuja, saj postaja tako delo v n*® samoupravni socialistični ?rUzBT nepogrešljiva oblika riobraževanja osnovnošolskih
°trok.
2	uvajanjem celodnevne šole dedimo številnim smotrom, ki so čredno pomembni za skladen razvoj učenčeve osebnosti.
Najprej omenimo izenačitev Možnosti za šolanje in zmanjšanje socialnih razlik med učenci, 't vplivajo na oblikovanje posameznih razsežnosti otrokove °sebnosti.
Razumljivo je, da gre pri tem tudi za obogatitev celostnega ra-Zv°ja učencev, ki zajema tako te-e$no, kot tudi umsko in duševno er socialno komponento.
V	ospredju je vpliv na posamezne dimenzije psihosomatič-tlega statusa otrok, med katerimi !mj navedemo motorične in an-bopometrične, funkcionalne, . °gnitivne in konativne dimenzi-R> dimenzije socialnega in Nravstvenega statusa, sistem
Vrednot itd.
Če vse to upoštevamo, so na-°ge, ki jih morajo opraviti pedagogi, izredno zahtevne.
V	celodnevni šoli se vrednost oel pedagoških delavcev še po-večuje in dobiva nove razsežnosti.
Posebna sestavina, ki se pojavna ob novi usmeritvi v celod-nevni pouk, je prosti čas.
Pri tem gre predvsem za ra-Nčne interesne dejavnosti, ki J1® moramo v celodnevni šoli nameniti veliko pozornost.
Problem lahko osvetlimo z več i Zornih kotov, in sicer s širšega vi-mka pedagogike prostega časa, mi neposredno z vidika športne ^kreacije; to pomeni lahko tudi 2e neposredno oblikovanje or-ganizacijskih in vsebinskih načr-
tov, prepletenih z ustreznimi metodami dela.
ŠPORTNA REKREACIJA V SODOBNEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM PROCESU
Z uvedbo celodnevne šole dobiva športna rekreacija zahtevne in pomembne naloge. Te so povezane tudi s smotri, ki jih želimo doseči na področju telesne vzgoje. Med obema organskima povezanima deloma celotnega področja telesne kulture, telesno vzgojo in športno rekreacijo, je težko potegniti ločnico, čeprav imamo na voljo nekaj meril, kot so svobodno izbrana dejavnost, prosti čas in druga.
Prepletanje, soodvisnost in povezanost obeh področij naj nas ne premotijo, da ne bi poslej govorili o športno rekreativni dejavnosti učencev tudi v celodnevni šoli.
Upravičeno lahko trdimo, da smo prerasli obdobje, ko pojem športne rekreacije ali rekreiranja v šoli ni pomenil veliko in je le malokdo razmišljal o uvedbi tako imenovanih rekreativnih odmorov in drugih oblik šport-no-rekreativne dejavnosti.
O vrednosti športne rekreacije v življenju in delu šole je bilo napisanega že precej. Redni, dnevni, tedenski in celoletni vzgoj-noizobraževalni proces učencev bi moral biti prepleten s športno rekreativno dejavnostjo. Organizacijsko dobro zasnovani, vsebinsko bogato in ustrezno pripravljeni načrt in primemo izbrane metode dela bi morale spremljati otroka že od predšolskega obdobja. To velja še posebno za učence v celodnevni šoli, pa tudi v podaljšanem bivanju.
V bistvu gre torej za nenehno prelivanje in dopolnjevanje na-črtpv, ki zahtevajo od učiteljev
in učencev precej truda.
S tem ko se opredeljujemo za športno-rekreativno dejvnost v šoli, želimo posebej poudariti, da ne sme biti niti enega učenca, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov (slabega znanja neke dejavnosti, nizke stopnje psihofizičnih sposobnosti, slabe prilagoditvene sposobnosti posameznih organskih sistemov in podsistemov, slabega zdravstvenega stanja, posebnih nagnjenj, interesov ali želja itd.) ne bi bil deležen telesne vzgoje in še posebej športne rekreacije.
Čeprav naj bi v tem sestavku govorili predvsem o športno-rekreativni dejavnosti učenk in učencev v celodnevni šoli, ne
moremo mimo stare resnice, da je redna in organizirana rekreacijska vadba potrebna in koristna tudi pedagoškim in drugim delavcem na šoli.
Ob tem naj opozorimo na velike obremenitve, ki jim mora biti kos človek med delovnim dnem. To velja seveda tudi za učitelje, ki delajo na različnih področjih, zdaj, ob organizaciji in prehodu na celodnevno delo pa se njihova odgovornost še povečuje.
Nič novega ne povemo, če rečemo, da je učiteljski poklic družbeno zelo pomemben, saj sta vzgoja in izobraževanje temelj razvoja vsake družbe. Zato nam seveda ne more in ne sme biti vseeno, v kakšnem delovnem okolju učitelji delajo, kakšno je njihovo zdravstveno stanje, kako trošijo svoje življenjske moči, kakšne so njihove delovne sposobnosti in kako dolgo lahko uspešno vodijo zahtevni vzgojnoizobraževalni proces v naših šolah itd.
Mnogim negativnim vplivom se lahko upremo s programiranimi športno-rekreativnimi dejavnostmi, z nenehno rekreacijsko vadbo.
Na delovne sposobnosti učiteljev in učencev vplivajo tudi drugi dejavniki, vendar je nenehno rekreiranje, sproščanje in obnavljanje sil prav gotovo eden pomembnejših.
spol in druge dejavnike kar najhitreje uresničili.
Temeljna telesno-kulturna dejavnost naj bi potekala v krajevni skupnosti, kjer ima šola izredno pomembno vlogo.
V	šoli pa mora opraviti svojo nalogo tudi šolsko športno društvo (SŠD), ki ne sme zbirati le boljših učencev, tistih z višjo stopnjo psihofizičnih sposobnosti in motoričnih znanj, marveč mora na široko odpreti vrata vsem.
V	organizacijskem pomenu lahko deluje pri ŠŠD tudi aktiv za omenjeno športno-rekreativno dejavnost udeležencev vzgojnoizobraževalnega procesa.
Ko učenci zapustijo šolo, bi morali imeti pozitiven odnos do športno rekreativnega delovanja in trajne navade, ki naj bi jih ohranili tudi v obdobju zrelosti. Prav tako naj bi si pridobili temeljna motorična znanja iz posameznih športno rekreativnih dejavnosti; to naj bi bil pogoj za kasnejše uspešno rekreiranje.
Športno »rekreativna dejavnost učencev pa naj bi našla mesto tudi zunaj šole v društvu Partizan, planinskem društvu, taborniškem odredu, strelski in lovski družini in drugih nosilcih športne rekreacije v krajevni skupnosti. K temu naj bi prispevale tudi družbenopolitične organizacije na šoli in zunaj nje.
Učenka osnovne šole v Vuzenici, ena izmed mnogih, ki sodelujejo v krožku mladih akrobatov. Nehote pomislimo na šolo, na pionirje in mladince, na mladost. Pogosto niti ne zaslutimo, da je šola lahko tudi resnično življenje in ne le učenje na pamet. Sodobna šola sprejema, daje, išče. Podira pregrade in se odpira v krajevno skupnost. Pred dnevom pionirjev je prav, da tako razmišljamo, kajti pionirska organizacija je zarezala v vzgojo novo brazdo, za novo rast.
V nekaterih šolah že poteka športno rekreativna dejavnost, vendar je le še vse preveč ovir, ki ne dopuščajo, da bi se še bolj razmahnila.
ŠOLA KOT NOSILKA IN IZVAJALKA ŠPORTNO REKREATIVNE DEJAVNOSTI
Na zdajšnji stopnji razvoja in organiziranosti telesne kulture in športne rekreacije je šola nedvomno zelo pomembna. Kot je znano, naj bi sprejete portoroške sklepe o množičnem sodelovanju občanov na področju telesne kulture ne glede na starost.
Treba je torej izdelati načrt za akcijo.
Razumljivo je, da ne moremo dati »navodil« posameznim šolam, saj delajo le-te v različnih razmerah. Lahko predstavimo le splošen model športno-rekrea-tivne dejavnosti in dela na tem področju v celodnevni šoli.
AKCIJI NAČRT —
TEMELJ DELA
Tako kot na drugih področjih, kjer ima športna rekreacija pomembno mesto, moramo tudi v vzgojnoizobraževalnih organizacijah omenjeno delo dobro načrtovati.
Ob uvajanju celodnevne šole se bistveno spremeni delovni ritem učencev in učiteljev, prosti čas v šoli dobiva nove razsežnosti, spreminja se krivulja obremenitve itd.
Vse to je treba upoštevati v akcijskem načrtu.
Načrt izdelujemo v več stopnjah, ki sledijo v logičnem zaporedju, hkrati pa so med seboj povezane. Upoštevati moramo, da so v šoli učenci in učitelji.
Najprej opravimo tako imenovano razčlembo, s katero skušamo dobiti vse bistvene in pomembne podatke, ki nam bodo pomagali pri ustreznem načrtovanju celotne dejavnosti.
1. Podatki o učencih
V skladu z izvajanjem prvega dela akcijskega načrta so prav gotovo pomembne tudi informacije o učencih, saj poteka vse delo zaradi njih in zanje. Najprej zberemo podatke o starosti učencev in razredih. Koristne so tudi informacije o spolu. Raziskave kažejo, da se število deklet in žena, ki so se v šolskih letih ukvarjale s športno rekreacijo, po končanem šolanju naglo zmanjša; to pa bi morali odpraviti. Pri tem lahko veliko pomaga šola tako, da vzgoji v učencih pravilen odnos do telesne kulture in športne rekreacije-'
Razumljivo je, da so v posameznih razvojnih obdobjih med spoloma razlike tako v fizioloških, psiholoških kot tudi v socialnih značilnostih. Učencev ne smemo zanemariti v nobenem izmed razvojnih obdobij.
Enako zavzeto načrtujemo in organiziramo rekreacijsko vadbo za učence kot za učitelje in druge delavce na šoli.
Če smo se odločili, da bomo delili akcijski načrt na dva dela,
zberemo v uvodnem delu podatke o učiteljih in drugih delavcih.
Za kasnejše načrtovanje so zelo pomembni podatki o duševnih in telesnih sposobnostih posameznih učencev o tem, koliko gibalnih navad imajo, o stopnji prilagoditve posameznih organskih sistemov posameznikov in zdravstvenem stanju.
Posebno zanimivi so podatki o željah, interesih in stališčih posameznikov in skupin do področja športne rekreacije v šoli. Ker je v šolah telesnovzgojni karton, omenjenih podatkov ne bo težko zbrati.
Nekaj več dela in strokovnosti pa zahteva razčlemba tako imenovanega motivacijskega prostora učencev in učiteljev.
2. K analizi stanja spadajo ožje mikroklimatske in širše geografsko-klimatske razmere, v katerih šola dela.
Med temi dejavniki so za zaprte prostore pomembni predvsem: temperatura ali temperaturne spremembe, gibanje in čistost zraka, osvetlitev itd.
Za odprte objekte so ti dejavniki prav tako pomembni in potrebni, dodatno pa je treba upoštevati še čistost okolja, število sončnih in deževnih dni in vremenske razmere.
3.	Razčlemba stanja zajema nadalje podatke o športnorekreacijskih objektih, ki so na voljo v šoli in zunaj nje, če imamo v mislih že omenjeno povezavo z društvi Partizan, športnimi klubi in drugimi dejavniki v krajevni skupnosti ali v kraju, kjer je šola.
V podatkih naj bodo upoštevani telovadnice, igrišča, kabineti za TRIM, bazene, smučišča, steze za TRIM in drugo.
Po zbranih podatkih lahko izdelamo shematsko karto, ki pregledno prikazuje resnično stanje in nam veliko pomaga pri načrtovanju.
4.	V analizi mora biti obrav-
navana tudi problematika, ki zadeva tehnična in materialna sredstva šole. Gre za sredstva, ki naj bi jih šole ali posamezni vzgojnoizobraževalni zavodi od skupnih sredstev namenili za uresničitev programa športne rekreacije. Ta sredstva bo treba razdeliti po določenih merilih.
5.	Analizirati je treba tudi kadrovsko problematiko. Zbrati moramo podatke o posameznih učiteljih in drugih sodelavcih, ki bi načrtovano športno rekreativno dejavnost vodili in uresničevali.
Omenjeno analizo dopolnimo še z nekaterimi drugimi informacijami iz ožjega in širšega
okolja, ki so neposredno povezane z delom v šoli.
Bogastvo teh informacij zberemo, primerno obdelamo, ustrezno pojasnimo in pripravimo tako, da jih lahko polnovredno uporabimo na naslednji stopnji akcijskega načrta.
Ko smo zbrali vse bistvene podatke in informacije, še lotimo načrtovanja omenjenega področja za daljše obdobje.
Pri časovni in prostorski opredelitvi ter vsebini dela moramo upoštevati vse zbrane podatke, zato tudi tukaj uporabimo metodo mrežastega načrtovanja in vsak sestavni del posebej obdelamo.
Kot smo že omenili, pripravimo program posebej za učence in posebej za učitelje in druge delavce šole.
Če vzapiemo kot merilo čas, v katerem naj bi se učenci in učitelji rekreirali, imamo na voljo več možnosti za organiziranje aktivnih rekreativnih odmorov.
Celodnevno delo naj bi bilo torej prepleteno s tako imenovanimi »mikro odmori«, ki naj bi jih izvajali med vsako uro. Trajali naj bi od 1 do 5 minut, vsebinsko pa naj bi vsebovali
korektivno-kompenzacijske vaje ali dejavnosti ob glasbeni spremljavi. Tako bi razbili znano monotonijo dela, zmanjšali psihično utrujenost učencev itd. To je še posebno pomembno za učence nižjih razredov, pri katerih so negativni vplivi najbolj vidni.
Glede na to, da v praksi ta oblika športne rekreacije še ni povsem zaživela, se je treba strokovno lotiti dela in za vsebino tega odmora izbrati take dejavnosti, ki bodo razgibale in razvedrile učence med posameznimi urami dela v razredu.
Naslednja oblika dela na tem področju so programirani rekreativni odmori, ki naj bi trajali 20 minut. Organizirali naj bi jih dopoldan in popoldan, po drugi ali tretji učni uri.
Ob predlogu za uvajanje teh programiranih aktivnih odmorov naj navedemo študijo prof. Ljuba Jovana, ki je svoje raziskovalno delo usmeril tudi v proučevanje glavnega odmora v osnovnih in drugih šolah.
KDAJ IN KAKŠEN ODMOR?
Čeprav je bila raziskava narejena tedaj, ko celodnevna šola še ni bila tako zelo aktualna, lahko dobljene ugotovitve koristno uporabimo tudi zdaj.
Zelo pomembno je vprašanje, kdaj naj bi imeli učenci aktiven odmor, ali kako naj bi bil časovno razporejen odmor za malico v dopoldanskem in popoldanskem času. Omenjena raziskava je pokazala, naj bi bil prvi daljši odmor v dopoldanskem času po prvi ali drugi uri, drugi pa po tretji uri. Prvi odmor naj bi bil namenjen malici, drugi pa aktivnemu počitku. Pri učencih, ki imajo pouk popoldne, naj bi bil prvi daljši odmor po tretji uri, drugi pa po četrti. Prvi za aktivni počitek, drugi za malico.
Raziskava je dalje pokazala, da želi večina učencev preživeti glavni odmor zunaj delovnega okolja, na igrišču, dvorišču, v telovadnici ali na vrtu.
Študija je tudi razkrila, da 84,6% učencev preživi odmor pasivno, da pa si želi 84,3 % učencev preživeti odmor aktivno v obliki športno rekreativnih dejavnosti, sprehodov, plesa, iger itd. Med posameznimi dejavnostmi so pri učencih v ospredju nogomet, streljanje, namizni tenis, rokomet, košarka, odbojka, atletika, perjanica itd., pri učenkah pa rokomet, odbojka, košarka, namizni tenis itd.
V raziskavi so bila tudi vprašanja o organizacijskih oblikah aktivnega odmora. Večina učencev (90 %) si želi, naj bi bil aktivni odmor organiziran, in sicer glede na prostorske možnosti.
Ob uvajanju celodnevne šole moramo v sedanjem obdobju
razmeram na posameznih šolah.
Pri oblikovanju rekreacijskih skupin moramo upoštevati spol, starost, znanje posameznih dejavnosti, sposobnosti, želje, interese itd.
poleg vsebine skrbno pretehtati tudi organizacijske oblike, ki naj bi bile prilagojene možnostim in
(Nadaljevanje s str. 7.)
Organizacija rekreiranja učenca v razredu ima svoje dobre, pa tudi slabe strani. Verjetno bo najbolje, če se bodo učenci rekreirali po oddelkih ali svojih interesnih skupinah.
Ce pri obravnavanju te problematike še naprej sledimo izbranemu merilu časa, ostanejo še vprašanja o vodenju, organizacijskih in vsebinskih oblikah v času, ko je pouk končan ali ko je posameznik svoje delovne obveznosti že opravil.
_ V tem času se ponuja največ možnosti, zato bi se moral vsak učenec ukvarjati z rekreacijo. Izbira posameznih organizacijskih oblik je odvisna od mnogih dejavnikov. Učitelji ali organizatorji rekreacije v šoli bodo na temelju podatkov in neposrednih okoliščin lahko izbrali najprimernejše. Na nekaterih šolah se bodo npr. odločili za delo predvsem na dvorišču, igriščih in v telovadnicah, drugod pa tudi na stezi za TRIM, v kabinetih za TRIM, v bližnji in daljni okolici itd.
Organizacijska sestava (organizirane rekreacijske skupine, krožki, sekcije ali razredi) ustvarja tudi temelj za izvedbo številnih tekmovanj na vseh ravneh —• v razredu, med razredi in skupinami, med šolami itd.
V vsebino lahko uvrstimo tudi posamezne sestavine akcije TRIM in tako imenovanega te-lesnokulturnega minimuma. Ta dinamika se kaže v organizaciji nekaterih akcij, ki so tudi propagandne. Sem spadajo na primer različni orientacijski poho-
di, krosi, kolesarske in plavalne akcije itd. V svoj programski del prav tako vključimo manifesta-tivne akcije, s katerimi v svojem kraju počastimo pomembne dogodke iz polpretekle zgodovine.
Med posameznimi organizacijskimi in vsebinskimi oblikami naj navedemo tudi tekmovanje za športno značko, od predšolskega obdobja do konca šolanja.
Prav tako skrbno izberemo dejavnosti, ki jih vključimo v ure rekreacijske vadbe v celodnevni šoli.
Ob načrtovanju moramo posvetiti pozornost tudi propagandi, načrtovanju novih objektov, ustrezni kadrovski zasedbi, in spremljanju akcij. Raziskovalna dejavnost naj odgovori na vprašanja o učinkovitosti, uspehih ali neuspehih na vsem delovnem področju športne rekreacije v celodnevni šoli.
Ker so naloge obsežne, ne morejo vsega opraviti le posamezniki. Opreti se moramo na skupinsko delo ter posebej utrditi povezavo z zdravstveno službo na šoli. Razumljivo je, da je vsa ta problematika izredno obsežna in razvejena in da bomo obravnavani akcijski načrt uresničevali postopoma. Zato naj ob koncu povemo, da ni moč pričakovati uspehov v kratkem času, saj ponekod ni niti temeljnih možnosti za izvedbo posameznih delov akcijskega načrta v celodnevni šoli. To pa še ne pomeni, da ne bi mogli storiti vsega, kar je mogoče, da bi bil napredek tudi na tem področju bolj viden.
Mag. HERMAN BERČIČ
Kino je zbirališče mladih
Pred pojavom televizije je kino sodil med bolj privlačna sredstva preživljanja prostega časa, televizija pa je prinesla v domove čar kina in še veliko.več.
Kljub temu je kino še vedno zbirališče mladih, ki jim po svoje še vedno lahko daje nekaj več, kakpr televizija. Kino omogoča srečanje, prijateljsko shajanje, beg od doma, pred nauki staršev, ki nenehno opozarjajo, kaj sme storiti mlad človek in česa ne. Kino omogoča torej hkrati več dejavnosti, ki so mladim, posebno srednješolcem pri srcu, kakor npr. sprehod s prijateljico ali prijateljem, družabno kramljanje, obisk slaščičarne ali kavarne, obenem pa še pogovor o filmu, ki je pogosto lahko spodbuden tudi za nova dejanja v prostem času. Že raziskave pri nemški mladini, še pred pojavom televizije, so pokazale, da so na lestvici dejavnosti mladih dokaj sblizu prav sprehodi, ples, ljubimkanje in kino.* 1
Tudi pri ROBLITZU najdemo med vsebinami mladih takoj za branjem in športom obisk kina.2 Pri nas so leta 1956 napravili posebno anketo med šolarji in ugotovili, da. je takrat 'izmed 5000 vprašanih odgovorilo 99,5 % učencev, da hodijo stalno v kino. Nadaljnje raziskave so pokazale, da obiskuje kino precej starejših osnovnošolcev in srednješolcev po trikrat' tedensko.3 Tako je bilo torej med množičnim pojavom televizije, zato ni rečeno, da velja še danes, ko so se razmere za gledanje filmov bistveno spremenile: filmi so že prav vsiljivi obiskovalci družin ob večerih, ki so se nekoč lahko pogovarjali, igrali družabne igre, karte itd., pa pri tem spletali trdnejše medsebojne vezi ob delu in zabavi. Res pa je, da obisk kina nekaj stane, zato so ugotovili npr. na Nemškem, da je pomanjkanje denarja največja ovira za preživljanje prostega časa mladih.4 Le zato lahko slutimo, da mlajši otroci, ki bi sičer posedali celo vsak dan v kinu, niso mogli tja, če ni bilo denarja. Pri televiziji je drugače: samo gumb je treba obrniti, naročnina je že vnaprej poravnana. Tudi v Zagrebu so ugotovili, da so prej mladi »največ časa posvečali tisku ali gledanju filmov, zdaj pa že vsak prosti trenutek izrabijo za gledanje televizijskega spore- -da«:5 Naši podatki take ugotovitve sicer potrjujejo; vendar kar rudi hodi jo v kino. To-kažejp podatki jirf osnovnošolcih in sred-
nješolcih v severovzhodni Sloveniji. Srednješolci so bili množič-nejši obiskovalci kina kakor osnovnošolci; prej pa smo videli, da so bili osnovnošolci več gledali televizijo v prostem času, zlasti še v soboto in nedeljo, čeprav je bil pred nekaj desetletji odnos do kina čisto drugačen.
Fantje so pogosteje hodili v kino kakor dekleta; tudi učenci bolj kakor učenke, čeprav manj kakor srednješolci. Dekleta so le v soboto in nedeljo več obiskovala kinematografe; to domnevo, da mladostnikom kino ne pomeni samo gledanje filma, temveč tudi priložnost za srečanje s prijateljem ali prijateljico, umik iz družinskega kroga.
Fantje so raje obiskovali kino kakor dekleta in osnovnošolci; vprašanje je le, če je spodbuda res film ali bolj družabno srečanje. Zanimivo je še to, da takrat kar 46,2 % od 1946 srednješolcev sploh ni obiskalo kina.
Obiskovanje kina je po dobljenih podatkih očitno naraščalo s starostjo učencev, to je verjetno povezano z večjo socialno samostojnostjo, saj imajo starejši več svojega denarja in tudi več svobode. Starejši že tudi bolj in drugače razvijejo potrebo po družabnih stikih, zlasti še med obema spoloma, so pa tudi bolj samostojni. Starejši so bili med tednom sorazmerno množični gledalci televizije in obiskovalci kina, medtem ko so bili mlajši med tednom in tudi v soboto in nedeljo neprimerno redkejši obiskovalci kina kakor starejši učenci.
Ni presenetljivo, da so bili srednješolci, doma iz vasi, nekoliko pogostejši obiskovalci kina v soboto in nedeljo kakor med tednom. Na vasi tako običajno pied tednom kino predstav ni, poleg tega pa so tudi srednješolci med tednom v mestu ali pa so vozači in so le konec tedna spet ves dan v domačem okolju. Sicer pa tudi v mestu na sploh obiskujejo srdnješolci kino množično v soboto in nedeljo, čeprav sorazmerno manj kakor na vasi.
Po podatkih niti ne bi mogli trditi, da je obisk kina močno odvisen od bivalnega okolja. Bolj očitno se je pokazalo, da ni vseeno, kakšno vrsto šole obiskujejo učenci. Med tistimi, ki sploh niso takrat obiskali kina, jč bilo največ gimnazijcev, a najmanj učencev iz poklicnih šol. Torej so bili učenci poklicnih šol pogostejši obiskovalci kina kakor učenci drugih šol. To je možno
zato, ker imajo učenci poklicnih šol svoj denar, ker porabijo manj časa za branje knjig, kakor so pokazali podatki o branju romanov in povesti,6 ob večerih je bil torej kino ustrezna zabava in razvedrilo, ki je po opravljenih obveznostih zadostilo njihovim potrebam.
Učenci poklicnih šol so bili med tednom najpogostejši obi-. skovalci kina, medtem ko so učenci drugih šol , razen osnovnošolcev, skoraj prav toliko obiskovali kino v nedeljo. Zanimiv je tudi podatek, da slabši učni uspeh učencev ni prav nič motil pri obiskovanju kina, celo nasprotno, kajti nezadostno ocenjeni učenci so bili v kinu celo več kakor drugi; le-ti so imeli kino med drugimi dejavnostmi tudi zelo radi. Odličnjaki so na-jredkeje omenili, da je obisk kina njihova najljubša dejavnost. Med odličnjaki je bilo tudi največ, polovica, takih, ki v tistem tednu nikoli niso bili v kinu, medtem ko je med nezadostno ocenjenimi bilo le tretjina učenčev brez obiska v kinu. Mogoče je to povezano z ugotovitvijo, ki smo jo nekoč že zaznali,7 * * * da je močnejša zveza med šolsko uspešnejšimi učenci in pestrejšo izbiro dejavnosti prostega časa.
Družinska izobrazbena raven je gotovo dejavnik, ki vpliva na odnos do kulture pri mladih ljudeh, vendar podatki o obisku kina tega izrazito ne pokažejo.
Ugotovili smo tudi, da je bilo med učenci, usmerjenimi v kmetijske poklice, največ takih, ki so šteli obisk v kinu med najljubše dejavnosti prostega časa, zato jih je tudi v soboto in nedeljo največ prišlo v kino. Najmanj so obiskovali kino v zdravstvo usmerjeni srednješolci, pa tudi pedagoški in administrativni, torej iz tako imenovanih ,ženskih‘ poklicev. Podobno je bilo tudi v soboto in nedeljo, razen pri gostinskih in pedagoških poklicih, kjer je bila v nedeljo v kinu kar tretjina učencev.
Tu spet opazimo, da se podatek o obisku v kino ne ujema s podatkom o tem, da so šteli kino med najbolj priljubljene dejavnosti. Najpogosteje so bili v kinu gostinsko usmerjeni, tretjina, vendar je le desetina od teh izjavila, da jim je to tudi najljubše. Kmetijsko usmerjeni so bili nad kinom najbolj navdušeni, kar petina je štela obisk v kinu med najprijetnejše dejavnosti prostega časa. Najmanj je bilo navdušenih nad obiskom kina med učenci usmerjenimi v administrativno in zdravstveno stroko, komaj dvajsetina, pa je med temi bilo tudi največ takih, ki tistikrat nikoli niso bili v kinu, več kakor polovica.
Kina nista obiskovali dve pe-
tini učencev. Lahko sklepamo, da v različne poklice usmerjeni niso imeli enakih možnosti ali enake želje, da bi obiskali kino. Obisk kina je verjetno odvisen od učenčeve kulturne razgledanosti, denarja, količine prostega časa, filmskega sporeda, pa še od bližine kina in strogosti družinskega in domskega reda. Težko bi trdili, da je pojav televizije mladim omejil veselje do obiskovanja kina, kajti ne gre le za vsebine filmov, ki so v kinu ponavadi novejši kakor na televiziji, temveč mnogo bolj zato, da mladi ljudje lahko odidejo iz družinskega ali domskega okolja in se v kinematografski dvorani najdejo bodisi s prijateljem ali prijateljico, bodisi s svojo tovarišijo. Kino je pomemben dejavnik sodobnega prostega časa, pa tudi močno vpliva na mlade ljudi, zato je pedagoško gotovo vreden skrbi. Pa ne samo to: če toliko mladih obiskuje kino, potem jih je treba usposobiti, da bodo podobno kakor brati knjigo, znali gledati tudi filme. To vzgojno nalogo je treba uresničiti s pedagogiko prostega časa v dobri filmski vzgoji, ki učence spozna s filmom in razvije kritičen odnos do take ali drugačne filmske proizvodnje. Samoupravljale! bodo sposobni voditi dobro politiko filmskih sporedov kot uporabniki le tedaj, če bodo sami razvili dovolj visoko stopnjo kulture prostega časa, ki vsebuje tudi kot svojo sestavino kulturo gledanja filmov. Mladi pa hodijo v kino-z različnimi potrebami: iz radovednosti, iz želje po zabavi, po srečanju z vrstniki, z dekletom ali fantom, bežijo z doma, zadostijo iluzijam, ubijajo čas. Ta sestavek po-nazoruje le del vsebine prostega časa, kakor se je pokazal v prostem času nekega aprilskega tedna, vendar kaže prvine, ki so pomembne, da bi razmišljali o filmski vzgoji mladine, se zamislili tudi ob tem, kdo so obiskovalci kina in spodbudili še nadaljnje raziskovanje.
RUDI LEŠNIK
Bliicher, Viggo Graf: Freizeit in der industriellen
1	Gesellschaft. Stuttgart, 1956, str. 30
2	Roblitz, Gunther: Lebenshaltung und Freizeitnutzung der lernenden Jugend nach Abschluss der 10. Kias-se. Padagogik, Berlin, (1964) 1, str. 1 -22.
3	Vrabec Miroslav: Moj otrok in film. Ljubljana, 1968, str. 5/6.
4	Bliicher, op. 1, str. 50.
5	Pletenac, Vladimir:	Odgojna
funkcija televizije u vanškolskom životu učenika osnovnih škola. V: Kultura mladih i slobodno vrijeme. Beograd, 1975, str. 130.
6	Lešnik, Rudi: Knjiga — zaželena prijateljica. Otrok in knjiga 4. Maribor, 1976, str. 51.
7	Lešnik, Rudi: Otrok potrebuje prosti čas, v: Otrok in delo. Maribor, 1973, str. 107.
Razgibano o prostem času
Pojav prostega časa zbuja pozornost različnih strokovnjakov po vsem svetu. To dokazujejo številna strokovna posvetovanja, ki jih sklicujejo pedagogi, psihologi, sociologi, urbanisti, ekonomisti in drugi. Tudi pri naši komaj ustanovljeni Sekciji za pedagogiko prostega časa smo dobili več vabil in poročil o takih sestankih. Konec septembra je na Univerzi v Bielefeldu posvet Teoretična podlaga in odnos do prakse vzorcev izobraževanja kadrov na področju »pedagogike prostega časa« in »turizma«. Že pregled nekaterih naslovov, kakor denimo Izobraževanje animatorjev za delovne kolektive (Švica), Razvoj študija turizma s težiščem na menažerstvu in načrtovanju (Berlin), Pedagogika prostega časa v postdiplom-skem študiju pedagogike (Biele-feld). Izobraževanje v znanosti o
prostem času in turizmu v ZDA in evropskih deželah, pove, kako živa so ta vprašanja.
Nemška komisija UNESCO in mestni svet v Erlangnu vabita na strokovni sestanek Otrok in igra na javnem prostoru — igrišča, možnosti in resničnost ob dnevu združenih narodov. Povabili so znanstvenike, načrtovalce, vzgojitelje, izdelovalce igrač in igra-liščnih naprav, predstavnike zavarovalnic in politike; to dokazuje, kako vsestranska so vprašanja prostega časa. Leta 1976 so v okviru svetovne organizacije za prosti čas in rekreacijo v New Yorku ustanovili stalno mednarodno konferenco strokovnjakov za kadre na področju prostega časa, rekreacije in parkov
(INTERCALL). K sodelovanju so povabili 40 strokovnjakov z vsega sveta, med njimi tudi naše-
ga, ki pa se tega ni mogel udeleži- -
ti. Zdaj smo dobili povabilo za drugo zasedanje, ki bo konec oktobra v San Juanu v Puerto Rico. Obravnavali bodo vprašanja razvoja za področje prostega časa.
Konec novembra vabijo nemško strokovno združenje za prosti čas (DGF), evropska strokovna zveza za prosti čas in rekreacijo v Ziirichu (ELRA) in evropski center za prosti čas in vzgojo v Pragi (ECLE) k posvetovanju v Remscheidu na temo Vrednost prostega časa v stanovanju — vsakodnevna kultura doma. Nedvomno zanimivo tudi za nas, ki pravkar zavzeto razpravljamo o družini, otroku, krajevni skupnosti. Iz naslovov nekaterih referatov lahko razberemo, da bodo v ospredju vprašanja o medsebojnem komuniciranju družinskih članov, o prehrani, o oblikah družabnega živ-
ljenja, o vrednosti množični!1 občil, o ureditvi stanovanja, c glasbi in umetnosti v proste^ času, o aktivni porabi proste^ časa doma, o različnih konjičkih skratka, o slogu življenja v pr0" stem času. Na Bledu ni bilo i! svetovno prvenstvo v veslanj11 temveč je bil tam tudi VIII. men narodni seminar za šport in sti čas, že naslednji mesec bo Kolnu 6. mednarodni kongres1 gradnji športnih prostorov in kff pališč, v Dusseldorfu simpozij1 gradnjah in okolju, v Caracasn koristni uporabi prostega časa * otroke. Evropska organizacija 2' prosti čas (ELRA) se skupaj • podobno strokovno zvezo 11 Poljskem pripravlja na IV. ko11 greš Prosti čas in oddih kot n^ loga socialne politike, ki h aprila prihodnje leto v Poznanj11 R. L.
Povezanost vzgoje v krajevni skupnosti
Sekcija za pedagogiko prostega časa Slovenije pripravlja ob 30-Ietnici Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije strokovni posvet POVEZANOST VZGOJE V KRAJEVNI SKUPNOSTI Z GLEDIŠČA PROSTEGA ČASA, ki bo 23. novembra 1979 v prostorih Pedagoške akademije v Mariboru.
Vsebina tega posveta je prav gotovo zanimiva za vse, ki jih skrbi samoupravna kultura prostega časa, vzgoja mladine in vsakodnevno življenje človeka po opravljeni delovni dejavnosti. To je obenem pomembno za razvoj celodnevne šole, za urejanje ustreznega okolja, za razvoj samoupravnih odnosov, za delovanje različnih organizacij in društev ter v krajevno skupnost vgrajeno vzgojo, brez katere ne more biti primernih možnosti za celosten razvoj osebnosti.
Na posvetu želimo spodbuditi razmišljanje o krajevni skupnosti kot subjektu vzgoje, ki omogoča razvoj samoupravljanja in oblikovanje tistih človekovih osebnostnih lastnosti, ki jih zaprta šola nikoli ni mogla omogočiti. Prosti čas je naraven most med šolo, družino in krajevno skupnostjo, toda doslej ga še ni bilo mogoče utrditi in uporabiti, kakor to zahtevajo vzgojni smotri in novi družbenoekonomski odnosi. To zahteva marsikatero spremembo v vzorcih ustaljene vzgoje, v delu
pionirske organizacije, v odnosl v do prostega časa otrok, mladi«1 n in odraslih in načrtovanju vseg* tistega, kar lahko v vzgoji storil* ^ krajevna skupnost in šola. sl zlični strokovnjaki bodo na p«' g svetu razvijali poglede in pr««’ j loge v zvezi z uporabo prosteg* |j časa v vzgoji na področju teles«1 { vzgoje, tehniške kulture, kult«1' „ no-umetniških dejavnosti, p0, ljudnoznanstvenega ustvarjanj«’ družbenopolitične dejavnost1’ 1’ združenega dela in proizvodn«1 F dejavnosti, izobraževanja ml«' v dine in odraslih, komunalneg« * življenja, obveščanja in navez«' ' vanja stikov in oblikovanja med; ^ človeških odnosov, zanemarje«1 s kadrovski politiki, animatorstv« s in mentorstvu ter o razmerahv 7 praksi. To je nedvomno vsebin«’ ki ne bo zanimala le pedagoški!1 * delavcev, temveč različne int«' r resne in druge skupnosti in Še v posebno zavzete delavce v kr«' F jevnih skupnostih.	1
SPPČ vabi k sodelovanju i« r udeležbi! Prispevek je 300 di«1 1 Vse podatke dobite na sedež« ZDPD Slovenije, 61000 Ljub' ' Ijana, Gosposka 3-1, kamor pr*' r javite udeležbo pisno ali na tel«’ 1 fon 23-432. Denar nakažite «« F račun ZDPD Slovenije (za p«' [ svet SPPČ), ŽR: 50101-67» « 47100.	'
Udeležbo prijavite do 20. 1«' ! 1979, da bomo lahko pripravi« J gradivo.	1
Samorastniki ob Sotli
Pri založbi »UNIVERZUM« v Ljubljani bo kmalu izšla njiga SAMORASTNIKI OB SOTLI, monografija o razvoju in delu osnovne šole v Podčetrtku. Na temelju raziskave so avtorji na 270 straneh poljudno prikazali življenjski utrip šole in kraja. Knjigo so napisali sodelavci pedagoške akademije v Mariboru iti Pedagoškega inštituta v Ljubljani:	Zvonko Cajnko, Ivan
Janko, Rudi Lešnik, Helena Novak, Janko Plemenitaš, Mladen Tancer in Veljko Troha.
Knjiga opisuje šolski okoliš in razvoj šolstva v Podčetrtku od 1790 do 1978, razvoj samouprave učencev v Sloveniji in v Podčetrtku, pregled družbeno organiziranega prostega časa v Sloveniji ter posebnosti tega na tej šoli, poklicno svetovanje in usmerjanje, odnose med starši in šolo, povezanost šole in krajevne skupnosti, trajne vezi med nekdanjimi učenci in šolo in krajevne skupnosti, trajne vezi med nekdanjimi učenci in šolo ter vgrajevanje vzgoje v združeno delo in odmeve tipičnega življenja te šole v svet. Na kraju je ori-
san tudi načrt razvoja republ1' j škega eksperimentalnega, hosp1' ; tacijskega in izobraževalni j centra ter zgled letnega načr* j vzgojnega dela na šoli v Podč£' ( trtku. Dodan je še zajeten povZe' s tek v angleščini ter 17 barvnih1,1 i 11 črnobelih posnetkov.	\
Besede knjigi na pot sta nap1" 1 sala Emil Rojc, predsednik ff j publiškega sveta za vzgojo 111 izobraževanje, in univerzitet«1 profesor dr. France Strmčnik predstojnik PZE za pedagogik1 Filozofske fakultete v Ljubija«1 Zanimiva knjiga bo nedvom«1 * potrebna pedagoškim delavce«1' ‘ delegatom v svetih šol, v kraje)' nih skupnostih ter samouprav«« intresnih skupnostih za vzgojo i* 1 izobraževanje in še posebno «£' pogrešljiva pa bo za seminarsk1 delo študentom na pedagošk« šolah.
Prednaročila za knjigo sprejel«1
Dopisna delavska univeri* UNIVERZUM, 61000 Ljublj« na, Parmova 39. Cena knjige' prednaročilu je 360,00 dinarje' Prednaročila veljajo do 26. ok' tobra 1979.
*	v ■
NAROČILNICA
Nepreklicno naročam....izvodov knjige
SAMORASTNIKI OB SOTLI
Ime in priimek............................
Naslov........................................ c:	•'
Pošta .....................................;    ,tjc
Znesek bom poravnal po povzetju ali po prejemu računa. ,	’
> -	Podp>s’
Vuzenica je prijazno naselje v Dravski dolini med Pohorjem in Ko-“ansldm. Obiskali smo tamkajšnjo osnovno šolo, id pa je več kot samo Vzgojnoizobraževalna organizacija. V resnici pomeni že center temeljne vzgoje, razgibano žarišče krajevne skupnosti. To smo zaslutili Je preden smo šolo videli. Po šolskem okolišu je namreč v teh dneh Y°žilo pismo o načrtovanju sodelovanja, ki ga je šolska skupnost po-^la krajevnim skupnostim, organizacijam združenega dela, družbenopolitičnim organizacijam in društvom šolskega okoliša. Osrednja sola v Vuzenici, ki jo obiskuje 542 učencev, ima podružnice na Slivnico, 21 učencev, na Pernicah, 16 učencev, v Gortini, 28 učencev in v “faniku 18 učencev.
»Odprtost šole se kaže tudi v teni, da so družbeni interesi neposrednega okolja upoštevani v Vzgojnoizobraževalnih načrtih in So uresničujejo v vzgojnem delu. * ta namen lahko vsebino dela m^ladirno v načrtu dela celotne s°le kakor tudi v načrtih dela posameznih delavcev naše šole,« so Japisali v pismu. »Ko sestavljamo načrt dela šole, bi nam bilo 2elo prav, če bi spoznali vse inte-rese našega okolja in jih vključili v program. Pri tem mislimo Predvsem poklicno obveščanje 'a usmerjanje, razvijanje različ-aih dejavnosti učencev, ki so a$merjene v poznejšo izbiro poklica, pa tudi tiste, ki pomenijo v?gojo naraščaja različnih orga-tlzacij jn društev, sodelovanje taših učencev na najrazličnejših Prireditvah zunaj šole kakor tudi ['a samostojnih prireditvah med Šolskim letom in v počitnicah. Da lahko uresničili naše skupne joterese na posameznih področ-Jm, nujno potrebujemo zunanje dejavnike, predvsem mentorje. Pfav gotovo so med vami ljudje, 1(1 nam lahko pomagajo. Prosi-'»o, da naše pismo ustrezno obravnavate ter sporočite vaše ^elje, potrebe, interese in kako [ahko sodelujete.« Ravnatelj s?le Lojze GOBEC, podpisan na Pismu, se je prešerno nasmehnil, smo ga vprašali, če pričakuje uober odmev. »Seveda! Četrt Poletja sem tukaj, pa dobro poz-nam utrip kraja. Pismo ne pojde prazno; lahko smo ga napisali, ^or je sodelovanje že nekaj let Preizkušeno«.
Krajevna skupnost živi s ŠOLO
In res! V krajevni skupnosti se n'č ne zgodi, ne da bi bila šola praven, pa tudi v šoli je malo ta^ jga, da he bi krajani sodelovali, n to velja za obe krajevni skup-n°sti, Vuzenico in Muto. Ko so
^ Loroški likovni koloniji ustvarjajo v naravi. In kje je lahko še lepše? "" (Foto: Lojze Gobec)
gradili šolo in ob njej vrtec, krajni niso pomagali le z običajnim Janioprispevkom, temveč so do-še za 200.000 din obveznic ^a ceste in prispevali z delom '0-000 din samo za čiščenje in
mentorji povečini pedagoški delavci. To je razumljivo zlasti zato, ker kulturnoprosvetno društvo v kraju za zdaj ni kdove kako dejavno, tudi drugih kulturnih ustanov pa ni. V tem ok-
Mladost pod Pohorjem
urejanje ter kupili barvni televizijski sprejemnik, da so dobili večji in takšen vrtec, kakršnega potrebujejo. Delo povezuje učence in starše ne samo doma, temveč še posebej zanimivo v krajevni skupnosti. Najbolj neposredno je to v dejavnostih prostega časa. Pomočnica ravnatelja Vera KARNIČNIK je navdušeno razlagala, koliko različnih dejavnosti imajo na šoli. »Vsi delamo. Ni učitelja, ki ne bi bil mentor, pa tudi ne učenca, ki ne bi bil vključen v kako prostovoljno dejavnost.«
Vse dejavnosti so samoupravno organizirane po področjih. Šolsko športno društvo je povezano s TVD Partizan. V tem okviru delujejo planinci, rokometaši, nogometaši, akrobati, odbojkarji, folklorni krožek in šahisti. Zanimivo pa je to, da mentorji niso le delavci šole. Na primer pri rokometu sta mentorja zdravnik dr. Andrija Halužan in visoko kvalificirani delavec Vlado Pavlič, pri košarki delavec Bogo Markič in študent Marko Pogorelčnik, pri nogometu inž. Milan Senica pa še študent VEKŠ Marjan Gobec. Podobno je tudi pri šolski zadrugi, v kateri deluje vremenska postaja, hranilnica, mlade gospodinje, cvetličarji, gojitelji ribeza, skupina za vezenje in mladi strojniki. Tudi tem pomagajo zunanji mentorji inž. Čas, Ludvik Jerčič in iz kmetijske pospeševalne službe v Radljah Janko Hajnc. Na humanitarnem področju, kamor vključujejo Rdeči križ mladih in pomoč starejšim krajanom, zavzeto pomagata dr. Halužan in medicinska sestra Jožica Štalekar. Obrambni krožek uspešno vodi Franc Andrič iz Skupščine občine Radlje.
Na področju kulture deluje Pionirsko kulturno umetniško društvo (PIKUD), kjer pa so
viru delujejo v šoli dramska, no-vinrska, likovna, lutkarska sekcija, glasbeni krožek, šolsko glasilo in dolski radio, recitatorska skupina, pravljični krožek in knjižnica. Prav zanimivo področje pa je Klub radovednih, namenjen poljudnoznanstveni dejavnosti. V njem so učenci, ki se posebej zanimajo za biologijo, matematiko, in zgodovino, pa tudi vesela
k razvoju svoje krajevne skupnosti in se vključujejo neposredno v samoupravljanje, ne le v šoli, temveč v celotni krajevni skupnosti. Delovna vzgoja se najbolj pokaže v sodelovanju s kmetijsko zadrugo, z organizacijo združenega dela KROJ v Vuzenici in s tovarno poljedelskih strojev GORENJE-MUTA. Konfekcija KROJ ureja
Toni: Kmetija — Koroška kolonija mladih v Vuzenici
šola, v kateri sodelujejo prav vsi zanje posebno delavnico učenci.	kot mentor pa zavzeto ]
V klubu mladih tehnikov de- Ludvik Unterlehner. lajo radioamaterji, fotoamaterji Pogosto se pojavi vp in ozvočevalna skupina. V dru- zlasti na šolah, kjer sc žini prometnikov so kolesarji in sami manj zavzeti za spri
.............—M—......... I IIMW lil ...UMI	—
_____ :	■ N
Dipl. inž. Žarko Žigon, predsednik SO Radlje, rad obišč solaqe pri delu in to jih spodbuja. — {Foto: Lojze Gob«
mloHi	v « •	v« «.
mladi prometniki.
Vseh teh razgibanih dejavnosti ne bi bilo, če ne bi vzgoje tako življenjsko povezovali v krajevni skupnosti.
DELO ZBLIŽUJE IN OSREČUJE
V Vuzenici je še posebno poudarjena delovna vzgoja. To se vidi na vsakem koraku. Letos so, denimo, pionirji sprejeli obveznost, da bo v delovni brigadi, ki jo imajo, vsak opravil najmanj 10 ur prostovoljnega dela za krajevno skupnost. Slediti hočejo zgledu mladinskih brigad in dokazati, da so sami toliko močni, da lahko tudi z delom prispevajo
v šolskem življenju, od kod denar za mentorje. Tu je drugače. Krajevna skupnost in delovne organizacije so spoznale svoj resnični interes v šoli, pa ji pomagajo tako, da mentorji v delovnem času opravijo delo z učenci. To pa pomeni, da plača stroške delovna organizacija, s tem pa se okrepi tudi obojestranska odgovornost za vzgojno delo, oživi zanimanje, pa tudi zavest, da so naložbe v vzgojo potrebne, dolgoročne in življenjsko pomemb-
Drugo je vprašanje, kako urediti, da bo mentorsko delo pri dejavnostih prostega časa tudi za
m
ELEKTROTEHNA,
trgovsko, izvozno, uvozno in proizvodno podjetje
61001 LJUBLJANA. Titova c.51
telefon (061) 320 241: telex 31184 YU ETEHNA
pedagoške delavce enakovredno, kakor je delo pri pouku. To bo mogoče rešiti le tedaj, če se bo temeljito uveljavila pedagogika prostega časa, dejavnosti prostega časa pa pomenile sestavino uresničevanja vzgojnih smotrov v razvdju samoupravne celostne osebnosti.
Delo povezuje mlade in starejše, obenem pa osrečuje ljudi, ko se v delu zbližujejo v vedrejših medčloveških odnosih. To je tudi ena izmed vzmeti vzgoje v Vuzenici, kjer so zmogli razviti šolsko delo na raven sodobnih preobra-zbenih hotenj. Nehote pomislimo na Podčetrtek, ki ga tudi vuzeniški pedagoški delavci dobro poznajo, pa lahko rečemo, da so podobna hotenja znali izvirno zasnovati in uresničiti v svojem okolju. Prav to pa bi kazalo spremljati in nepristransko ovrednotiti.
NA OBZORJU: CELODNEVNA ŠOLA
Začudili smo se, ko smo zvedeli, da ob tako razviti dejavnosti v kraju še niso razvili celodnevne šole. Sicer pa ta že skorajda deluje. Imajo oddelke podaljšanega bivanja, ki pomenijo vendarle tisto razvojno stopnjo, ki daje več možnosti za poznejši prehod na celodnevno delo učencev v vzgojno organiziranem okolju. Že zdaj imajo skoraj vsi učenci prehrano v šoli.
»Tu, na centralni šoli,« je povedal ravnatelj Lojze Gobec, »še ni dobrih možnosti za prehod na celodnevno šolo. Te bb treba še pripraviti. Ni preprosto zagotoviti celodnevnega bivanja več kakor poltisoč učencem. Dobre možnosti za celodnevno šolo pa bi bile na vseh podružnicah, vendar ni denarja niti za učitelje niti za prehrano otrok. Krajani sami v tistih krajih ne živijo v tako dobrih razmerah, da bi lahko sami plačevali povečane stroške, potrebno bo »širše ukrepati,« saj gre za odmaknjene obmejne kraje, denimo, Branik, kjer bi morali še posebno hitro pomagati.«
Vse kaže, da so na dobri poti. Z odgovornostjo so prisluhnili družbenim potrebam, skušajo jih uveljaviti, toda upoštevati je
KOROŠKA
LIKOVNA KOLONIJA V VUZENICI
»Mladost pod Pohorjem« je • zapisano na glasilu, ki je izšlo letošnjega avgusta, ki pripoveduje o razgibani likovni ustvarjalnosti. »Naša šola je resnično bogata,« je rekla tovarišica Vera. Mislila je na vrsto slik, ki so jih izdelali mladi iz Koroške, z obeh strani meje. Letos so namreč imeli že 9. srečanje mladih likovnikov v okviru Koroške likovne kolonije mladih VUZENICA 79. To je že ustaljeno srečanje bolj ali manj veščih ustvarjalcev, ki vsako leto popestrijo konec šolskih počitnic. Avgusta so se tamkaj zbrali mladi likovniki iz Koroške od Šmihela, Ledenic, Velinje vasi, Bistrice pri Žili, Breške vasi, Šentjanža v Rožu, Kotmare vasi do Celovca. Oskrbo jim je gostoljubno dalo 37 37 družin krajevnih skupnosti Vuzenice in Mute. Mladi Korošci so ustvarjali skupaj z mladimi likovniki radeljske občine in še nekaterimi drugimi.
Prav pri organizaciji Koroške likovne kolonije mladih se znova kaže neposredna vez šole s krajevno skupnostjo in nekaterimi organizacijami združenega dela. Povezano sodelujejo Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Kulturn^ skupnost v občini Radlje, Ljubljanska banka, AERO Celje in obe krajevni skupnosti.
Vrednost takega srečanja ni le v tem, da se je ustvarjalno uveljavljalo več kot 50 mladih likovnikov, temveč še bolj v tem, da so se spletale tovariške vezi med mladimi z obeh strani Koroške. Mladim sta spodbudno strokovno pomagala akademski slikar Bojan Golija, profesor pedagoške akademije v Mariboru, in likovni pedagog Emil Košič, ki je delo neposredno vodil.
»Teden je zelo hitro minil in zelo mi je žal, da moram že domov. Upam, da bom drugo leto spet sodelovala v koloniji mladih likovnikov v Vuzenici,« je zapisala učenka Iris Geyer iz Celovca. In podobno so mislili tudi drugi.
treba tudi stvarne razmere, ki so še take, da zahtevajo postopen, a jasen razvojni načrt. Znali ga bodo napraviti. Celodnevna šola v Vuzenici je v resnici že na obzorju.
Z bogatimi vtisi smo se vračali iz Vuzenice. Delo je vir napredka in zadovoljstva, zato je tam kjer delajo, tudi tako lepo.
RUDI LEŠNIK
4
Tuji študentje pri nas
V Jugoslavijo — toda ne po naključju
Vsak dan prinašajo v predavalnice naših fakultet in šolske učilnice del svoje domovine. To so fantje in dekleta, doma iz krajev ob toplejših vzporednikih, tisti, ki se tudi v naših, precej drugačnih vremenskih razmerah niso odrekli pisanemu oblačilu. Pozornost zbujajo prav zaradi te svoje obleke, ne pa zato, ker so tujci, ki študirajo pri nas. To že zdavnaj ni nič posebnega. Neuvrščena politika naše dežele, velik odmev misli in dela našega predsednika v svetu, odprtos Jugoslavije in še veliko drugega je pripomoglo, da so se številni mladi ljudje odločili za šolanje v naši državi. Pri nas spoznajo med drugim tudi naš družbenopolitični in izobraževalni sistem, gospodarstvo, običaje, kulturo, sklepajo nova poznanstva in prijateljstva, včasih pa ostanejo tudi v novem okolju, ki jih je sprejelo.
Mladi strokovnjaki, ki so povečini iz prijateljskih dežel Afrike, Azije in Južne Amerike, se vrnejo domov z diplomo kake fakultete, višje ali srednje šola. Nekateri kmalu dobe pomemben položaj v življenju svoje dežele. Tako ohranjajo stike z našo ideželo in se uveljavj* Ijajo pri raznih, oblikah sodelovanja.
Tuji študentje in učenci prihajajo v glavnem iz dežel, ki so se šele v zadnjih desetletjih, nekatere pa tudi v zadnjih letih otresle verig kolonialnega suženjstva. Doslej so bili pri nas v gosteh študentje iz 84 dežel v razvoju. Največ jih je z afriške celine, in sicer s tistega dela, ki so ga dolgo imenovali »črna Afrika«, ne da bi ga natančneje in pravilno opredelili. Takoj ko se je tem deželam posrečilo, da so se otresle tujega vpliva, so morale znova na pot—iskat znanja. Zato je zanje šolanje v prijateljski deželi prava pomoč ob pravem času. Jugoslavija je tem deželam pomagala iz človekoljubnih nagibov, skrbela je za njihov nadaljnji razvoj — taka pomoč pa je vredna največ.
V primerjavi z drugimi evropskimi deželami se lahko primerja Jugoslavija po številu študentov z Dansko, Madžarsko, Romunijo, Švedsko in Bolgarijo.
VEDNO
VEČ ŠTIPENDISTOV
Ob koncu lanskega leta je bilo v naši deželi več kot 1.200 tujih študentov, ki se šolajo, povsem ali delno, ob materialni pomoči naše države. Poleg študentov na visokih in višjih šolah je veliko tudi takih, ki so pri nas na specializaciji ali pa pripravljajo magisterij in doktorat. Nekateri strokovnjaki ostajajo dva ali tri tedne na tečajih in seminarjih.
Največ štipendistov je v Srbiji (33%), na Hrvaškem (25%) v Sloveniji in Makedoniji jih je po 12%, v Vojvodini 10, Bosni in Hercegovini 7 in v Črni gori 1 %. Vsako leto dobi od 250 do 300 novih študentov naše štipendije.
Svoje čase sta skrbela za tuje državljane, ki so se šolali v Jugoslaviji, Zvezni zavod za mednarodno tehnično sodelovanje in komisija za kulturne stike s tujino. Zdaj se financira študij tujih štipendistov povečini iz sredstev federacije, deloma z denarjem republik in pokrajin, nekaj pa prispevajo tudi organizacije združenega dela. Vsaka republika in pokrajina ima svoje načrte za štipendiranje tujih državljanov. Tudi na to področje ima družba vedno večji vpliv. Predvideno je, da se bodo vključile vanj tudi samoupravne interesne skupnosti, delovne organizacije ter znanstvene in visokošolske organizacije. V pripravi je družbeni dogovor, s katerim naj bi natančneje opredelili pogoje za štipendiste pa tudi za vse druge tuje študente.
NAJBOLJ POPULARNE — TEHNIŠKE FAKULTETE
Podatki UNESCO kažejo, da absolventi srednjih šol, posebno tisti iz premožnejših družin, raje študirajo v velikih svetovno znanih izobraževalnih središčih v Angliji, Ameriki in Franciji. Ni
pa malo takih, ki ne sprejemajo šolskega sistema svojih nekdanjih oblastnikov in si žele študirati prav v socialističnih deželah. To potrjuje tudi tale zgled: 870 Nigerijcev je prišlo po končanem obveznem šolanju k nam, da bi si na stroške svoje vlade pridobili srednješolsko izobrazbo. Zdaj obiskujejo drugi in tretji razred tehniških in kmetijskih šol v treh naših republikah.
Največ tujih študentov je vpisanih na tehniške fakultete. Na lestvici zanimanja sledijo: medicina, ekonomija, kmetijstvo in družbene vede. Razumljivo je, da tak izbor ni naključen. Študenti prihajajo iz dežel, kjer morajo ustvariti temelje svoje industrije, zdravstva in sodobnega kmetijstva.
ČAS PRILAGAJANJA
Kadar pride študent-tujec v novo okolje, se mora najprej spoprijeti z jezikovnimi ovirami. Jezik obladajo približno po letu dni. Tuji študenti se vpisujejo na fakultete pod enakimi pogoji kot drugi. To pomeni, da morajo opraviti sprejemne izpite, če so predpisani. Čeprav smejo študirati do osem let, študirajo poprečno manj kot domači študentje. Povečana štipendija je nagrada za tiste, ki opravijo izpite pravočasno. Zelo malo jih zgubi štipendijo zato, ker ne opravijo pravočasno izpitov. Najtežje je prvo leto, ki ga »izgube« celo najboljši študentje, je pa hkrati neke vrste cena za prilgajanje. Nekateri kazalniki pojasnjujejo, da so menda najbolj nadarjeni študentje iz Etiopije in s Cipra.
Študij pa niso samo dobre ocene v indeksu. Videti je, da na to kar prepogosto pozabljamo, kadar gre za tuje študente. Malo je ustreznih zunajšolskih in družbenopolitičnih dejavnosti, v katerih ti študentje sodelujejo. Možnosti pa so seveda precejšnje — od športa in kulture do natančnejšega spoznavanja našega samoupravnega sistema, ki v resnici in ne tako malokrat pritegne mlade ljudi, da študirajo pri nas. Njihovo zanimanje prepogosto ne najde odziva. Premalo je tudi centrov in klubov, v katerih bi se zbirali tuji študenti. Razumljivo je, da se povezava z njimi tudi po končanem študiju ne bi smela pretrgati. Na žalost pa se pogosto zgodi prav to. Zdi se, da se jim tudi mi težko prilagajamo.
Menda ni treba posebej poudarjati, kako koristno je sodelovanje s prijateljskimi deželami za nas in zanje. Vemo tudi, kaj pomeni v zdajšnjih političnih razmerah in v zdajšnjem obdobju celotnega gospodarskega razvoja naše dežele in omenjenih dežel. To sodelovanje je skupna in vzajemna naložba tako v prijateljstvo kot v gospodarsko sodelovanje.
MARINA M. KOSTIČ
doma drugod
Na stežaj odprta vrata
Veliko spremembo v razvoju hongkonškega šolstva pomeni uvedba brezplačnega devetletnega šolanja vseh otrok
Hongkong, nekaj več kot tisoč kvadratnih kilometrov velika britanska kolonija na južni obali Kitajske, je prava poslastica za obiskovalce in magnet, ki privabi na leto milijone turistov. V 138 letih od ustanovitve je doživela kolonija nič koliko sprememb, pretresov, padcev in vzponov. Zdaj jo med drugim spravlja v stisko predvsem velik naval beguncev, saj jih je samo v letošnjih prvih treh mesecih iz Kitajske prišlo dvajsetkrat več kot v istem obdobju lani. Na stotine ljudi prihaja vsak dan — to pa pomeni, da si morajo na tesnem ozemlju, kakršno je Hong- -kong, poiskati zasilno bivališče. Največkrat so to bedne kolibe brez vode in elektrike. Čeprav se zde te reči na videz obrobne, pa vendarle zelo vplivajo tudi na šolstvo.
Mesto je sodobno, od daleč je videti kot grozd stolpnic nad morjem. Prištevajo ga med najlepša mesta v svetu. Hongkong ima zavoljo prebivalcev, 98 odstotkov jih je po narodnosti Kitajcev, čisto svoje življčnje, polno zanimivosti in ugank. Prebivalstvo naglo narašča, ob koncu lanskega leta je bilo 4,720.000 prebivalcev, deset let prej 23 odstotkov manj. Je pa mlado, saj je 40 odstotkov ljudi mlajših od 20 let.
hodnje jeseni do 15. leta. Ker imajo težave z velikim številom novih priseljencev pa tudi zavoljo zaostale miselnosti nekaterih staršev (predvsem v zaledju, usmerjenem pretežno v kmetijstvo) to ni lahka naloga. Učitelji in uslužbenci ministrstva za šolstvo morajo večkrat na pot in osebno prepričevati starše.
Za predšolsko vzgojo imajo 788 vrtcev, v njih je 186.130 otrok, starih od treh do šestih let. To so privatne ustanove pod nazdorstvom vlade.
POUK V KITAJŠČINI
Pouk v osnovni šolah je brezplačen od septembra 1971. Nekaj staršev še vedno vztraja pri svoji odločitvi in pošilja otroke v privatne šole. Lanskega septembra je bilo v osnovnih šolah 549.967 otrok. Treba bo graditi nove šole v novih naseljih, ki naglo rastejo na ozemlju New Territories. V večini šol je prvi učni jezk kitajščina, angleščina je na drugem mestu; izjema je enajst šol, od teh so tri privatne, kjer je prvi jezik angleščina. Od lanskega decembra je v večini šol organizirano dopolnilno izobraževanje kot pomoč tistim, ki imajo težave pri učenju in vživ-Ijanju v družbo.
Lani je izšel odlok o posebnem šolstvu. Število mest v šolah za
Hongkong kljub vsej sodobnosti še v marsičem tak, kakršen je bil pred desetletji
UVEDBA BREZPLAČNEGA ŠOLANJA
Pustimo tokrat drobne in velike zanimivosti Hongkonga in si pobliže oglejmo vzgojo in izobraževanje. Uredni podatki o tem so dobri: lani so uvedli devetletno brezplačno šolanje za vse otroke — 6 let v osnovni šoli, 3 leta na drugi stopnji. V zadnjih dveh letih so zgradili 51 novih srednjih šol (»secondary schools«), v načrtu pa jih imajo še enkrat toliko. Le peščica otrok še dalje plačuje šolnino v privatnih in »angleških« šolah, ki imajo nekoliko drugačen učni sistem. Za ukinitev šolnine je dala vlada v šolskem letu 1978/79 39 milijonov hongkonških dolarjev, v šolskem letu 1982/83 pa predvidevajo izdatek več kot 73 milijonov dolarjev.
Vlada si prizadeva, da pouk na drugi stopnji ne bi bil samo brezplačen in splošen, temveč tudi obvezen: od letošnjega septembra do 14. leta starosti, od pri-
prizadete otroke je naraslo od 14.540 na 19.160. Ustanovili so 44 posebnih šol — 2 za slepe, 4 za gluhe, 18 za duševno prizadete, 12 za otroke, ki se počasneje učijo, 8 za slabše prilagodljive. Poleg tega je »običajnim osnovnim šolam priključenih 138 »posebnih« razredov. Razširitev posebnega izobraževanja zahteva več usposobljenih učiteljiev. Zato omogoča vlada številnim učiteljem, da se dodatno izobražujejo v tujini, seminarje, predavanj in krajše tečaje pa organizira vsako leto tudi na domačih koležih in fakultetah.
POUDAREK POKLICNEMU IZOBRAŽEVANJU
Pouk na drugi stopnji poteka v štirih smereh: angleško-kitajske šole (375,470 dijakov, šolanje traja pet let), kitajske (58.548 dijakov, prvi jezik je kitajščina), tehniške (16.104 dijakov, prvi jezik je angleščina) in poklicne šole. V slednjih je 8.800 dijakov,
58
S
v
vci
odd
''ja,
"če:
Vor
je
°dn
tudi
pouk traja tri leta, od predmetov, ki jih poučujejo, jih je polovica za splošno izobrazbo. Omeniti je treba, da je za te šole v zadnjem času veliko zanimanja, močno pa jih podpira industrija. V vseh šolah na drugi stopnji (z eno privatno tehniško šolo vred) je bilo lani 462.210 dijakov, leto pred tem 420.635. Lani so odpravili šolnino.
Hongkong ima seveda več koležev, različnih višjih šol, angleško univerzo, ustanovljeno leta 1911, in kitajsko univerzo, ustanovljeno pred 16 leti. Organizirane so večerne šole za odrasle (lani jih je obiskovalo 77.000 oseb), veliko zanimanja je tudi
za študij v tujini. Za zgled: ladij bilo v Veliki Britaniji 11.0*1 ^ hongkonških študentov). ^ ^ Razumljivo je, da nekaj šd 0 vilk in uradnih podatkov ne idoIl j 0C ponazoriti vseh problemov, s K ■ a terimi se spoprijema hongk0® ^
ško šolstvo. Teh kljub nekated1 zavidljivim podatkom ne mal1' ka. Omenimo samo enega, kij je še posebno razplamtel v led* njem letu: ali naj bo prvi ud; jezik v šolah angleški ali kitajsk Vprašanje je imelo velik odn'c' med starši, učitelji in dijaki prave pa so se razvile v pravo jf zikovno vojno MARJANA VONČINA DRVAR
Po vpisu v drugo fazo usmeijenega izobraževanja v SR Srbiji
Med željami in potrebami
Vsi trije valovi vpisa so za nami. Statistiki že ponujajo izračune, učenci pa sklepajo prva poznanstva in si pripovedujejo o novih učiteljih.
V Beogradu in osmih območjih se je v 3. razredu v 36 strokah, z reformiranim učnim načrtom in z neznanimi učitelji srečalo 46.500 učencev; to je petina manj kot so predvidevali.
Po predvidenem načrtu je največ vpisanih na niškem, podrin-sko-kolubarskem in južno-mo-ravskem območju in v Kraljevu, najmanj pa v Zaječaru in Titovem Užicu. Največ prostih mest je ostalo v Beogradu.
Največ učencev se je odločilo za strojno stroko, čeprav je ostalo 3620 praznih prostorov v šolskih klopeh. Podobno je tudi v šolah za gradbeništvo, kjer je prostora še za 180 učencev, za metalurgijo, kjer bi jih lahko sprejeli še 600, in v šolah ki usposabljajo učence za predelavo lesa. Najmanj zasedenih mest (od 8 do 20 odstotkov) je v stroki za izdelavo gradbenega materiala ter v steklarstvu, usnjarstvu in matalurgiji. Edina stroka, za katero se ni odločil nihče, je gasilstvo.
del
so
sre
Po
dena samo tri (1 %), v kmetijstvi od 256 samo 10 (4%), v guma*' ski stroki od 64 samo 5 (8 %)>' J' usnjarski od 224 samo 74 (33 “ Pr' in tako naprej do rudarske, ge°' e' detske, grafične, trgovinski pravno-birotehnične, kulturol0’
ške, ekonomsko-komercialni
storitvene dejavnosti in pr° svetne stroke, kjer je vpisan prav toliko učencev, kolikor5 predvidevali.
Ob prvem vpisu so učenci z'c |a| sedli vsa mesta v geodetski, gra in, fični, trgovski, zdravstveni, prav no-birotehnični, kulturološki ' prevajalski, matematično-ti'1 nični in prosvetni stroki, v tre', jem vpisnem roku pa so sprejel prijavljene v šestnajst strok Drugod so zavrnili v tem rok 255 kandidatov.
PROSTA MESTA IN NEVPISANI
Prva razmišljanja povedo, ^
zaradi previsoko ocenjenih p°l treb ni bilo mogoče zapoln'1 vseh mest za neproizvodne p? klice. Čeprav je petina pred'1' denih mest ostalo praznih, je ^ za kandidate vpis uspešen, saj je vpisalo kar 97 % prijavljenij'
ob
ŠTEVILKE IZ BEOGRADA
Tistim, ki se niso vpisali v n
ei'
d»
Vsa mesta, kolikor so jih predvideli v beograjskih šolah, so zasedena 80-odstotno, vendar je razpon v posameznih strokah od 1 % do 144 %.
Prve razpredelnice, ki so jih naredili statistiki, povedo, da se učenci najbolj zanimajo za tako imenovane neproizvodne poklice. Predvideni načrti so prekoračeni v tehle strokah: keramična (144%), hidrometeorološka (109%), zdravstvena (106%), matematično-tehnična, naravo-slovno-tehnična in geološka. Pripomniti je treba, da ti odstotki ne pomenijo večjih presežkov, temveč, da je bilo tako malo predvidenih mest.
Za katere stroke se učenci najmanj zanimajo?
Preden spregovorimo v odstotkih, povejmo tole: zagotovljenih 64 mest v stroki za izdelovalce gradbenega materiala se ni prijavil niti en učenec. V metalurški stroki so od 208 mest zase-
nih rokih, je bilo omogočeno, se do 10. septembra odločijo2 preostale stroke ali poklice svojem kraju, tisti, ki boi) vztrajali pri prvotnih željah, P' se bodo lahko šolali v večjih ste diščih. Nekateri se prijavljajo1)' tečaje, da bi si pridobili prvo) drugo stopnjo strokovne uspa sobljenosti.
Statistika je opravila svoj2 Številke so še »vroče«, kiju) temu pa je jasno, da je v odlop1 tvah učencev izrazito neskla<V med željami in pojmovanjem D* eni strani in resničnimi potr£| bami po kadrih na drugi. ZasU tistiki bodo prišli psihologi ins|
ciologi, ki bodo najbrž ugotovil'
1	-	V	„ •
da vpisa učencev, tj. njihove ločitve za poklic ni mogoče v Čl loti predvideti niti z najboljši1111 ^ merili za vpis niti z najbolje °[ ^ ganiziranim delom itn., temv, da bi morala pot do kopice žel)' in potreb peljati skozi bolj teme Ijito preobrazbo, predvsem zunaj šole.
MOMČILO PARAUŠIČ
MLADINSKI HOTEL V BERLINU
Pred dvema letoma so odprli v vzhodnem Berlinu enajstnad-stropni hotel, ki ima 240 sodobno opremljenih'eno- in dvoposteljnih sob. Hotel, ki je namenjen samo mladinskemu, turizmu, daje mladini iz DR Nemčije in drugih dežel pestre možnosti za oddih in razvedrilo. Poleg 19 družabnih prostorov ima hotel
knjižnico, dvorano za gledali8*', predstave, pivnice, dve čajn|CI sobo za biljard, frizerski in ^ zmetični salon, delavnice za č mično čiščenje in popravila c6
Ijev, prodajalne spominkov
Ždaj urejajo diskoteko, telov^ nico in igrišča za rekreacijo-hotelu je tudi posebna vodni88) služba za obiskovanje in ogle“ vanje znamenitosti mesta in o*
lice.
Skrbimo za varno delo jn igro
V lanskem šolskem letu je bila ciklu zdravstvene vzgoje tudi °ddaja o zdravem načinu življe-"ja, ki je pogoj za uspeh pri delu,' ^enju in športu. To je bil pogo-v°r z dr. Dušanom Repovšem, ki ^ imel med poslušalci velik J^niev. Odločili smo se, da bomo 'tii v tem šolskem letu nadalje-lif >ali z oddajami iz tega cikla. V O-1 studio bomo povabili strokovnjake, ki bodo poljudno pripo-stf Vedovali o svojih izkušnjah in oij °Pozarjali na zadeve, s katerimi M l^ajo pogosto opravka pri svo-oC lem delu in ki jih je mogoče pre-ri^ečevati.
^Tudi v tej oddaji bo govoril dr.
ian Repovš o skrbi za varno aelo in razvedrilo, za iztočnico pa 0 podatki o velikem številu ne-Srcč med mladimi ljudmi.
J- Tepina: Ko smo pripravljali '•ašo oddajo, smo pregledali podatke, ki jih že več let zbira ^dravstvena služba v naši repu-Jliki. Samo leta 1976 je umrlo jar 157 mladih ljudi, starih od 7 18 let. Med vzroki smrti pa so več let na prvem mestu nesre-Ce- Kaj lahko povzamemo iz teh Podatkov?
Dr. D. Repovš: Prav gotovo najinim poslušalcem ni prav priletno pri srcu, ko sva začela s lakožalostnimi stvarmi. Prav go-■> s!°Vo pa je bolje o tem govoriti, .ot pa sam biti iped naslednjimi v1 Stvarni nesreč. Vsekakor pa it tam podatki pomagajo, da iz i' njih razberemo, kako je treba % Preprečevati take nesreče in ka-tere sploh so. e j “	'
D Tepina: Upajva, da naju e °do poslušalci, tudi tako razu-nteji, saj želiva s podatki poka-t( tti pomen varnega načina živ-
st 'lenja.
a. Dr. D. Repovš: O tem bomo j. thko govorili šele tedaj, ko bo v| ntanj žrtev med mladimi, pa tudi
I ---------------------------------
Y
• r ... n
’’ , t>pet smo na začetku šolskega 111 eta. V času, ko načrtujemo pri-pdnje delo in usmeritve na zna-'h družbenih izhodiščih in zadevah. Zato je prav, da tokrat v aši rubriki, namenjeni obrambi n zaščiti, osvetlimo nekatera Prašanja, ki zadevajo obvezno-1 vse naše družbe. Nalagajo J, tm jih ustanova SFRJ, zakon o h .roženih silah SFRJ in naša P°litična opredelitev: vsako leto v°ramo zagotoviti ustrezen del cencev — prihodnjih starešin °venske narodnosti v naši ar-adi. Povedano drugače: glede a odstotek slovenskega prebi-a stva se mora vpisati v vojaške 'e in akademije ustrezno šte-slovenskih kandidatov. To J3 je gotovo pomembno družbe-n°politično vprašanje.
Lij vsaki dejavnosti, tudi v po->icnem usmerjanju v vojaške .0'e, so prelomna leta ali obdob-i3’ ali pa pomembni dogodki, ovenci moramo zapisati o tej ^Javnosti pri nas kar precej kri-l^aih pripomb. Izjema je bilo le
eto 1976, jjo se je števji0 prjjav-
Jcnih kandidatov v vojaške šole akademije v primerjavi s "r®jšnjimi leti naglo povečalo. i.To je bil enkratni dosežek usnjene, uspešne družbenopoli-. c,,e akcije vseh odgovornih dežnikov — od občinske pa vse ^ republiške ravni. In kako je
. Zanimali so nas dosežki počenega usmerjanja v voajške •'“Klice, kakšen je odziv učiteljev
manj priklenjenih na bolniško posteljo in oropanih radosti zdravega in prijetnega življenja, marsičesa lepega.
Poglejva nekatere ugotovitve: že od leta 1964 raste odstotek nesreč med vzroki smrti — sicer počasi, toda stalno: od takratnih 50 % vseh smrti do današnjih kar 60 %! Leta in leta so nesreče na prvem mestu, smrtno se poškoduje trikrat več fantov kot deklet.
J. Tepina: Fantje so prav gotovo bolj »korajžni« in si več upajo kot dekleta — saj mislijo, da previdnost in pogum ne gresta skupaj in da se morajo še posebej izkazati, zlasti pred vrstniki. Še bolj značilno pa je, da je največ žrtev med najstarejšimi — tistimi med 16. in 18. letom. Ali lahko povzamemo iz podatkov še kak nauk?
Dr. D. Repovš: Seveda, saj podatki kar vpijejo! Le malo je tako imenovanih »objektivnih« vzrokov, kjer ne moremo govoriti o neposredni človeški krivdi.
Največkrat so bile krive — žal
—	žrtve same ali drugi udeleženci v nesreči (na primer vozniki motornih vozil). Posebno veliko nesreč nastane zaradi neprevidnosti, nepazljivosti, predrznosti in — rekli bi lahko kar
—	igre z nevarnostjo. Včasih lahko ugotovimo, da žrtev ni poznala možne nevarnosti.
Med tako imenovanimi »tujimi« krivci pa moramo opozoriti predvsem na voznike motornih vozil, ki bi marsikdaj lahko predvideli nevarnost in jo še pravočasno preprečili, tako da nesreče sploh ne bi bilo. Če pa se že pripeti, bi lahko s pravilnimi ukrepi
—	zlasti prvo pomočjo — preprečili poslabšanje že prizadetih poškodb.
v šolah, kdo vodi akcije in kje so bile le-te najbolj uspešne. Povprašali smo, kakšna so merila za vpis v tovrstne šole, koliko Slovencev se je vpisalo v vojaške šole v zadnjih letih, in kaj bi bilo treba storiti za boljšo odzivnost na tem področju. Hoteli smo zvedeti zakaj se vpiše premalo kandidatov v te šole in razloge, ki spodbujajo mlade k vpisu.
O tem smo se pogovarjali s predstavnikom uprave ljubljanskega vojaškega območja Ivanom Sladkom in predsednikom ZSMS za ljubljansko vojaško območje Stojanom Španovičem. Povedala sta nam tole:
»Kljub temu, da so si vsi odgovorni dejavniki v Sloveniji in ljubljansko armadno območje prizadevali, da bi bila javnost čim bolje obveščena o vojaškem poklicu in usmerjanju kandidatov v vojaške šole in akademije, se vpisuje v te šole vsako leto manj učencev in študentov. Največ prijavljenih je bilo v letu 1976. Če vzamemo za leto 1975 indeks 100, je bilo v letu 1976 za 42 % več prijav, 1977 za 37%, 1978za 21 %. Letos pa za 1 % manj kot leta 1975. V vojaških šolah naj bi bilo pravilno 8,2 % Slovencev. V letu 1978 jih je bilo vpisanih le 2,6 91jin sicer v vojaški akademiji 2,8 %, v vojaških gimnazij-h pa je bil odsotek nekoliko večji. Tudi število sprejetih od prijavljenih kandidatov se nenehno zmanjšuje: leta 1975 je bilo sprejetih v vojaške šole 42%
NIŽJA STOPNJA
21. sept.: S. Rozman: Kruh, še prej pa njiva
28.	sept.: J. Svetina: Jurijeva skrivnost
5.	okt.: M. Pohar: Rada imam pesmi Saše Vegri
SREDNJA STOPNJA
25. sept.: M. Svetina: Pri pokljuških lepoticah 2. okt.: J. Dular-J. Svetina: Razmerje med besednimi vrstami in stavčnimi členi
VIŠJA STOPNJA
27. sept.: dr. D. Repovš-J. Tepina: Skrb za varno delo in razvedrilo 4. okt.: J. Hofler: Motet in madrigal
NENAVADNI POGOVORI
4. okt.: V. Konjar: Individualne razlike v razvoju otrok
ZA SREDNJE ŠOLE
29.	sept.: Ljudskofrontno gibanje 11. okt.: Napredno žensko gibanje
29. sept.: Elegična pesem Izeta Sarajliča
6.	okt.: Dara Sekulič
J. Tepina: Če se želimo podrobneje seznaniti z najpogost-nejšimi nevarnostmi, jih moramo našteti, pa tudi pokazati načine, kako bi se jim izognili. Tako nam bo ogledovanje številk
najbolje pomagalo pri boljši varnosti nas vseh. Ker je bilo tako veliko ponesrečenih v prometu pa predlagam, da si prav posebej in najprej pogledamo prometne nesreče.
Zakaj tako?
Pogovor s predstavnikom uprave ljubljanskega vojaškega območja Ivanom Sladkom in predsednikom ZSMS ljubljanskega vojaškega območja Stojanom Španovičem
kandidatov, leta 1976 37 %, leta	znani. Vse te številke gotovo niso
1977 35 %, leta 1978 pa 38%.	spodbudne. Jasno je, da vsi uči-
Letošnji podatki o vpisu še niso telji ne pomagajo zavzeto pri
Stojan Španovič
Povojna jugoslovanska poezija
V oddajah za srednješolce bomo v ciklu oddaj o povojni jugoslovanski poeziji predstavili najprej bosansko-hercegovske pesnike.
Za prva povojna leta je značilno epsko ustvarjanje; pesniki Vladimir Čerkez, Izet Sarajlič, Risto Tošovič in drugi so v svojih pesmih spregovorili o strahotah vojne in poveličevali dejanja mladine, ki je obnavljala in gradila novo domovino. Za ta čas sta zelo značilni Čerkezova čustveno obarvana žalostinka Vojak in roža in znana Sarajličeva Rojeni triindvajsetega,	ustreljeni
dvainštiridesetega leta.
Vrnili se niso.
Prek njihovih streljanih oči so tariki šli.
Prek njihovih streljanih oči. Prek njihovih neizpetih marse-Ijez.
Prek njihovih izrešetanih iluzij. Zdaj bi bili očetje.
Zdaj ni jih več.
Na zborišču ljubezni zdaj čakajo kakor grobovi velika mala moja ljubila bova drevi zanje.
V petdesetih letih je nastopil val obnove. Pesniki poskušajo uveljaviti pravico do modernejšega izraza in pesniške svobode. Novemu rodu pesnikov, v katerem je bil eden prvih Husein Tahmišič, so se pridružili Vuk Kranjčevič, Andjelko Vuletič, Duško Trifunovič, Dara Sekulič in drugi, ki so vsak po svoje in postopno gradili svoj svet in ga izoblikovali po svoje. Rodovi pesnikov so se pozneje pojavljali ciklično in enakomerno. Nekako ob strani je ostal Mak Dizdar, ki se je oglašal s prekinitvami in je do svoje smrti ostal ob strani sodobnih literarnih tokov. Prav zaradi tega je poseben pojav v sodobni bosansko-hercegovski poeziji, izrazita in dograjena osebnost. V novejšem času, ki pa
je še preblizu, da bi ga lahko povsem ocenili, pa najprej opazimo veliko pesniško produktivnost. Veliko pesniških zbirk izhaja, pesmi pišejo številni pesniki, ki pa niso vsi izrazite pesniške osebnosti.
Ustaviti se moramo še pri eni od zelo pomembnih pesmic ne samo v Bosni in Hercegovini, temveč v Jugoslaviji, pri Dari Sekulič. Njena poezija je poduhovljena, pristna, iskrena, nežna, vendar ne ženska, ne jokava in polna bolečine. Trpljenje spoznava stoično. Življenje ji ni bilo naklonjeno. Zanjo je bil grenko pribežališče (tak je tudi naslov nagrajene zbirke), toda v njej ni maščevalnosti. O vsakdanjosti je zapisala takole:
Svoj odsanjala sem dom.
Pisane prostore, prihode njegove.
V žepih čokolado in na oknih bele dneve.
Čas, ko kava zadiši in slovo pred vrati.
Praznike, nedelje, zavitke pod pazduhi, mila vonj in lilij, kratke spore in velike moške roke.
Sprava in pomirjevanja, , ki v poljubih so otroških.
Tople vode ob sobotah in rumene kljuke.
Vse odsanjala sem po cestah blodeč.
Med pesniki najmlajšega rodu moramo dati prednost Rajku Pe-trovu Nogu, ki je izdal dve pesniški zbirki Mrzlica in Zverinjak, ki sta ga uvrstili med najbolj znane jugoslovanske pesnike tega rodu. Pesnik Nogo je obrnjen vase, pogreznjen v svojo intimo, hkrati pa je pesnik, ki gleda v vsakdanjost, v zgodovino, v
zase in za druge.
obraz svojega časa. Je pesnik in time in hkrati estradni pesnik
usmerjanju v vojaške poklice, prav tako različna pa je tudi dejavnost posameznih občin na tem področju. To pomeni, da so nekateri zadovoljni le s površno priložnostno informacijo ob vpisu v vojaške šole, drugje pa so izdelali načrt za delo z mladino in za spoznavanje vojaškega poklica.
Akcije so ponekod vodile kadrovske občinske komisije, mladinska organizacija ali pa drugi strokovni organi. V Ljubljani skrbi za to področje koordinacijska komisija, v občinah delujejo komisije predstavnikov vseh družbenopolitičnih organizacij. Na republiški ravni večkrat pripravijo tudi skupne dogovore med predsedstvom republiške konference SZDL in komando armadnega območja. V nekaterih občinah delajo z mladimi aktivni vojaške starešine, drugje pripravljajo informativne dneve in obiske vojaških šol v Sloveniji in zunaj nje.
Naj povemo, da je pri usmerjanju v vojaške poklice izmed vseh slovenskih občin najboljši Maribor. Iz Štajerske je vedno največ kandidatov za vojaški poklic.
O tem, kakšni so vzroki za pomanjkljiv vpis Slovencev v vojaške šole in akademije lahko le ugibamo, saj doslej še ni znanstvene raziskave, ki bi povedala o tem kaj več. Spodbudno je, da pripravljajo razčlembe te problematike.
Eno je gotovo: občasne akcije ne prinesejo trajnih dosežkov. Kjer pa je dejavnost stalna in dobro organizirana, so temu primerni tudi uspehi. Temeljni nosilec akcij mora biti SZDL, prizadevno pa mora sodelovati tudi mladinska organizacija. Morda bi bilo prav, da bi mladino v šolah bolje seznanili z življenjem poklicnega vojaka po šolanju, da ne bi imela napačnih predstav o »žrtvovanem« življenju, pretiranih pravilih itn.
Očitki nekaterih, češ da so merila za vpis v vojaške šole prestroga, je odveč, saj je določeno, da sprejmejo v vojaške šole odlične, prav dobre in dobre učence. Dobro morajo obvladati matematiko, fiziko in kemijo. Merila se prav gotovo ne bodo spremenila, saj veljajo tudi za druge šole. Ne bomo zmanjševali zahtevnosti, saj bi se sicer znižala raven znanja.«
Če strnemo povedano: Vse te ugotovitve niso prijetne, najbolj pa moti to, da Slovenci, ki smo imeli med NOB veliko aktivnih vojakov in starešin, nimamo prave, določnejše zamisli o tem, kako bi čim hitreje usmerili več mladine v vojaške šole.
Upajmo, da bo zamujeno tudi na tem področju kaj kmalu popravljeno in da bo trajna prizadevnost vseh odgovornih dejavnikov rodila boljše uspehe.
TEA DOMINKO
Kabinet tehnične navigacije. — (Foto: B. Sovljanski)
»Vizija francoske šole«
v Slovenskem šolskem muzeju______________
Velike družbene spremembe in nagel razvoj mnogih področij človeške dejavnosti, še zlasti tehničnega, postavljajo vzgojno-izobraževalne sisteme mnogih držav pred vedno nove naloge. Kako skušajo zahtevam novega časa prilagoditi svoje šolstvo Francozi nam prikazuje gostujoča razstava Vizija francoske šole, ki bo odprta v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani od 26. septembra do 31.. oktobra 1979.
V novi francoski šoli namenjajo veliko pozornost predšolski vzgoji, zelo pa tudi poudarjajo dejavnosti, pri katerih si pridobe učenci ročne spretnosti. Učenci imajo velike možnosti izbire učnih predmetov, ki jih še posebno zanimajo. Poleg tega je za posodabljanje šolskega sistema značilno, da namenjajo veliko pozornost razvoju tehničnih smeri pouka ter organizaciji dopolnilnega pouka za tiste učence, ki se težje učijo. Učenci in njihovi starši lahko sodelujejo z učitelji in odločajo o zadevah, ki se nanašajo na šolo. Temeljno
vodilo vsega sistema je, da je treba pri vzgo i in izobraževanju upoštevati vsakega učenca in dijaka, prilagajati pouk njihovim zmožnostim ter jih spodbujati k ustvarjalnosti.
Na vseh stopnjah izobraževalnega sistema namenjajo v Franciji veliko pozornost sodobnim učnim prijemom, estetskemu videzu in funkcionalnosti šolskih stavb, nenehnemu izobraževanju in izpopolnjevanju učiteljev. Pri tem imajo veliko vlogo pokrajinski centri za pedagoško dokumentacijo.
Pomembna sestavina razstave, ki jo je pripravilo francosko prosvetno ministrstvo, so učbeniki in strokovni priročniki za učitelje. Učbeniki so zelo privlačno in živahno opremljeni.
Razstavljeno gradivo nam prikazuje celotno podobo francoskega šolstva: otroške vrtce osnovne šole, koledže in liceje. Ob ogledu razstave lahko z zanimanjem primerjamo najnovejše francoske dosežke na področju izobraževanja z našimi. ANDREJ VOVKO
Komisija za delovna razmerja
VZGOJNO VARSTVENEGA ZAVODA TRŽIČ
razpisuje prosta dela in naloge:
— 4 vzgojiteljic za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Začetek dela je 2. 11. 1979.
Pogoj: končana vzgojiteljska šola.
Samsko podnajemniško stanovanje je zagotovljeno.
Objava prostih del in nalog velja do zasedbe. Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite na gornji naslov.
Skupinsko delo udeležencev kolonije mladih likovnikov v Vuzenici: Orient, tapiserija
Berta Kotar: Ob vodi, 7. razr. osn. šole Kostanjevica na Krki. Obe grafiki sta iz nedavnega 5. grafičnega bienala jugoslovanskih otrok
25-letnica mature____________V združeno delo
Sošolcem 4. a, b, c razreda šol. leta 1953/54 Učiteljišča v Tolminu in našim profesorjem sporočam, da bomo praznovali 25-letnico mature v soboto, 13. oktobra 1979. Zbrali se bomo v hotelu Krn v Tolminu ob 17. uri.
Sošolce prosim, da pošljejo prijave do 6. oktobra 1979 na naslov Vrabl Franc, Šolski center »Vojvodina« Tolmin.
Popravek
V članku, ob 70-letnici prof. I. Andoljška, objavljenem v prejšnji številki Prosvetnega delavca, popravljamo besedilo na str. 7,2. odstavek, ki se glasi pravilno takole: Delal je na prosvetnem oddelku okrožnega NOO Novo mesto in vodil 1. letnik ustanovljenega novomeškega učiteljišča, ki je bil podrejen tamkajšnji gimnaziji in 1946. ukinjen. Nato je poučeval do 1950 na gimnaziji, od 1950—54
na obnovljenem učiteljišču od 1954—1960 pa je delal kot bibliotekar v Študijski knjižnici M. Jarca v Novem mestu. Med počitnicami (1945,1946) je poučeval v dveh novomeških pedagoških tečajih, 1948 pa v Celju.
4. odst.: Na I. kongresu slovenskih pedagogov... Za gimnazijske učence in učitelje tečajnike je že 1947 (ponatis 1948) s sodelovanjem prof. Karla Bačer-ja...
Praznik v Zrečah
V soboto, 15. septembra 1979 so pri osnovni šoli »Boris Vinter« v Zrečah odprli prizidek. V njem je dvanajst sodobno urejenih učilnic, opremeljenih z moderno učno tehnologijo, fonola-boratorij za učenje tujega jezika, kabinet za učitelje, večnamenski prostor itd. Prizidek je omogočil, da bodo učenci od 1. do 4. razreda že v tem letu lahko imeli celodnevno šolo.
Prizidek so odprli zelo slovesno, saj poteka zdaj tretje obdobje gradnje šolskih prostorov v Zrečah.
Slovesnost je začel ravnatelj šole »Boris Vinter« Zreče Bogomil Vogelsank. V svojem nagovoru je poudaril, kako zelo pomembni so novi prostori za zreško šolo, pa tudi to, da je šola lahko uspešna samo v krajevni skupnosti, kjer se občani in delovne organizacije zavedajo njenega pomena. Tam, kjer je njena dejavnost v kraju upoštevana ip sega v okolje, kjer šola živi in dela. V svojem imenu, v imenu učencev te šole in delovne skupnosti se je za lepe prostore prisrčno zahvalil predvsem največji delovni organizaciji kovaški industriji »Unior« in Cometu Zreče, prebivalcem Zreč, krajevni skupnosti, vzgojnoizobra-ževalnemu zavodu Slovenske Konjice in vsem, ki so kakorkoli pripomogli h gradnji novega pri-
zidka.
Prizidek je bil zgrajen v rekordnem času in v dogovorjenem roku, kar je pravzaprav redko. Zgradila ga je konjiško gradbeno podjetje »Kongrad«.
Na slovesnosti je govoril tudi generalni direktor kovaške industrije »Unior« Zreče inž. Marjan Osole, ki je tudi predsednik komisije za razvoj Zreč in član izvršnega sveta krajevne skupnosti. V svojem govoru je povedal, da je stal prizidek milijardo in štiristo milijonov starih dinarjev, nato pa je orisal perspektivni razvoj Zreč.
Učenci so pripravili za to priložnost lep, kulturni program posvečen mednarodnemu letu otroka, obletnicam ZKJ, SKOJ in revolucionarnim sindikatom.
Praznovanje so nadaljevali na Novi Dobravi, kjer so odprli še tri igralnice v vrtcu. O veliki skrbi za otroke v občini in gradnji teh prostorov je spregovorila predsednica skupnosti otroškega varstva občine Slovenske Konjice Rozika Sodin. Dokaz te skrbi je tudi vrtec v Zrečah in podatek, da so skoraj vsi otroci vključeni v kako obliko predšolske vzgoje in varstva. Vrtec v Zrečah je postal največja vzgojnovarstvena organizacija v občini. Ima sedem igralnic z ustreznimi prostori in lahko sprejme do 150 otrok. FRANJO MAROŠEK
Vse kaže, da je Prosvetni delavec ubral pravo pot, saj se mu odpirajo vrata tudi v proizvodne delovne organizacije. Med nove naročnike sta se zadnje dni uvrstili OZD »VARNOST« — enota za izobraževanje in PTT — izobraževalna enota v Ljubljani. Poleg tega so se naročile na naše glasilo še Višja šola za socialne delavce v Ljubljani ter osnovni šoli »Janko Bizjak« v Dolu pri Ljubljani, v Postojni in v Poljčanah. Tako se počasi uresničuje sklep republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti. Vseeno pa bi
bilo prav, če bi delavci v vseh vzgojnoizobraževalnih organizacijah in drugih centrih ali enotah za izobraževanje razmislili o tem, kaj jim lahko daje glasilo Prosvetni delavec za vsakdanjo rabo.
Prav bi bilo, da bi se odločili za naročilo, posebno zdaj, ko bodo redno izhajale pri listu različne priloge z objavami novih predpisov, napotki za preobrazbo in razvoj usmerjenega izobraževanja, o problematiki prostega časa in še marsikaj drugega. Bralcem želimo, da bi iz časopisa dobili čim več tistega, kar bi radi.
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, tehnična urednica, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Rudi Lešnik, direktor in glavni urednik,
Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21. Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 5 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 60 din. Št. tek. računa 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Karlu Puharju v slovo k
C
V začetku novega šolskega leta, tedaj ko so se odpirala vratd na*' šol, je v Ljubljani umrl devetdesetletni prosvetni delavec, tovaf1
Karel Puhar.	\	■	■ a J
Mlajši defektologi ga skoraj niso požnali, zaradi njegovih izreci’ pedagoških dosežkov pri delu s slušno pjtizadeto mladino, pa so ga z j cenili starejši surdopedagogi po vsej Jugoslaviji.	j
Rojen leta 1889 v Kranju, je pred sedemdesetimi leti maturiral'] učiteljišču. Osem let je učiteljeval v Ribnici, nato je prišel v takrat Gluhonemnico v Ljubljani. Strokovno se je izobraževal v zavodu P^j vodstvom ravnatelja Frana Grma, prvega slovenskega praktičnC.1 fonetika in pri prof. Karlu Baldrianu na Dunaju. Po zgledu obeh m« torjev se je z mladostno zagnanostjo in močjo posvetil delu s slu* prizadeto mladino.	__	J
Tovariš Puhar je bil odličen surdopedagog. Posvečal se je pr e d vse razvijanju glasovnega govora. Kmalu je tudi on spoznal, da bi uspehi pri gradnji govora veliko lepši, če bi imeli slušno prizao otroci strokovno pomoč že v zgodnji mladosti, ko so za učenje g°vP najdovzetnejši. Poučevati bi jih morali individualno, prebivali naj dobrih rejniških družinah, ki bi rejence vzgajale in učile pod stalo1 strokovnim vodstvom.
Na prošnjo znancev iz Ribnice, ki so imeli še majhno gluhonem deklico, je vzel dekletce v svojo družino. Tu se je rejenka učila raz : odgledovanjem z ust in obraza govorečih otrok dru? =>vp Hrir/inp- »nče« na ii ie nočasi razvijal ellasovni go''
mevati govor z uugicuuvauj^m ^ uoi m vj-l/imz-c*	—
članov Puharjeve družine; »oče« pa ji je počasi razvijal glasovni go' , po prirodni, materinski, avdiovizuelni metodi. Kakor vsakdanji poff vor v vsaki družini, so tudi mali slušno prizadeti deklici, trajale odg/ dovalne in pogovorne vaje ves dan. Kretenj, s katerimi se slušno P zadeti otroci zdaj sporazumevajo v zavodih, seveda tukaj ni bilo. V klici pa se je razvijal normalen govor; to ji je po nekaj letih omogoi vpis v prvi razred splošne osnovne šole. Puhar je ves čas šolanja izp] polnjeval pogovorne sposobnosti deklice; hkrati pa je učenki, dijaK nji in študentki pomagal pri učenju ves čas, dokler ni diplomirala farmaciji.	v	,
Ob neprestanem delu v službi in doma so tekla leta in desetletja, do upokojitve in doma še krepko čez, dokler ni tudi njegov drugi rej
nec dosegel naziva strojnega inženirja.	.
Iz svoje prakse in branja strokovne literature je Puhar vedel, kd kje in kako je mogoče najuspešneje rehabilitirati slušno prizade otroke. Njegova pomembnost pa je prav v tem, da je kljub takratn'
—	cr-iri-znar» ia tnHi nrf^nlUPA/ill   ITI tO
neugodnim razmeram svoja spoznanja tudi uresničeval — in to sa Lahko nam je v zgled še danes in jutri!
Odličnemu pedagogu, mentorju in neutrudnemu prosvetnemu lavcu Karlu Puharju vse priznanje in časten spomin!
Človek premine, a vrednost opravljenega dela za sočloveka je11 minljiva.
EU
OSMRTNICA
Nepričakovano nas je sredi dela zapustila naša dolgoletna sodelav^
in prijateljica
, MIMICA PERCAN
profesorica matematike
Od nje smo se poslovili na pokopališču v Kopru v sredo, 29. avgu5t
1979.
Učenci in delavci Gimnazije Koper.
GIMNAZIJA VELENJE
razpisuje za nedoločen čas prosta dela in naloge učitelja tehnične vzgoje, P ali PRU.
Stanovanja ni. Rok za prijave je 15 dni po objavi razpisa.

Razstava v Prirodoslovnem muzeju
Travnikov, pašnikov in drugih zelenih površin imamo v Sloveniji okoli 400.000ha ali 20 %; so torej pomembna sestavina našega gospodarskega, krajinskega in geografskega prostora" Zato je pobuda Prirodoslovnega muzeja Slovenije, natančneje profesorice Marije Gosarjeve, ki je zamisel o predstavitvi slovenskega travnika uresničila, res dobrodošla.
Razstava je pripravljena v prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. »Vzcvetela« je spomladi in podrli jo bodo, ko bo življenje številnih travniških cvetic, žuželk, pajkov, deževnikov in drugih travniških asociantov zaspalo ali umrlo. Ta posrečena podrobnost je le del skrbno proučene in poglobljene postavitve. Didaktična zasnova temelji na uporabi skic, tabel, grafikonov in pojasnil (za procese), herbarija in drugega muzejskega gradiva (za elemente travniškega biotopa) ter filma (za delovanje travniškega biokompleksa). Obiskovalca pospremi še prikupno oblikovana, smotrno opremljena in poljudna, kljub temu pa sodobno ekološko sintetično sestavljena knjižica na 34 straneh.
Zamisel in izvedba sta taki, da se je posrečilo iz fragmentnega gradiva travniškega biotopa oživiti zapleteni in občutljivi mehanizem življenjske združbe trav-
nika in ji tako začrtati njeno loško vrednost. Pretok energij in prehranjevalna veriga v trJ| niškem ekosistemu dopolnjuj^ prikaz sistemske organizad njene fito- in zoocenoze. Pra tično so pojasnjeni tudi neka!] človekovi gospodarski postop' v razvoju travnika. Razsta1' seznanja obiskovalca z bi011 mičnimi učinki prisotnosti tr11' niške zoocenoze (deževnik, Pl šice itd.). Na koncu zvemo tuli1 j gospodarskem pomenu ustreZ" razvite travniške združbe, ki pomembna zgolj zaradi biol°s uravnoteženosti, temveč tudif radi hranilne vrednosti takst trave. Ob vsaki priložnosti opozorjeno na človekove vpl1' pozitivne in negativne, pri nJ govem gospodarskem in prost® i skem delovanju.
Razstava je enkraten prip? moček učiteljem, tudi tistim, so daleč zunaj Ljubljane. Ob's celih razredov lahko nado^J stijo veliko učiteljevega ose nega truda.
Na koncu naj še enkrat opoZ<> rim na kakovost razstave v Pjj rodoslovnem muzeju. Pose’,f1 pedagoško vrednost ji daje sj stematičnost, poglobljenost i ekološki prijem;' hkrati f3 !( ravno prav preprosta. To ji še uporabno vrednost, škrati tisto, kar hočemo.
DANICA KMECL