Poštnin« plačama y gotovini
5ped. in abbao. p**tale . n Gnippo 70 H
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 2.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 4.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 5.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XXVI. - Štev. 47 (1329)
Gorica - četrtek, 28. novembra 1974 - Trst
Posamezna številka L 100
Zdravilo zoper pesimizem 2\ToVtt TMLOVOVCL vlddob
Pesimizem (črnogledost) spada med značilnosti našega časa. Mnogi ga občutijo kot skušnjavo in trpijo. Drugi se z njim postavljajo in se ga navdušeno oklepajo. Tretji vidijo v njem usodo in delež sodobnega človeka, in to jih nekako pomirja. Kristjan pa mora v njem videti nevarno nalezljivo bolezen, kateri se mora upirati iz dneva v dan, in to z zdravilom, ki mu pravimo krščansko upanje.
UPANJE, KI NE VARA
Kristjane, usmerjene v izpolnitev upanja onstran groba (čeprav z nogami trdno sredi tvamega sveta) so večkrat imenovali sanjače, optimiste brez osnove za svoj optimizem.
Razumljivo je, da so se krščanstva najprej oklenili »ponižani in razžaljeni«, ki so iz stisk svoje bede dvignili oči k obljubam. Mogočnim in bogatim pa ni nič kaj »dišalo« misliti na poravnavo po smrti, saj so si že tu na zemlji (dostikrat za ceno solza in krvi svojih bratov) skušali urediti paradiž.
Za resničnega kristjana je življenje onstran groba nekaj povsem razumljivega in upanje na nebesa prav nič ne zmanjšuje njegove zemeljske dejavnosti in ga ne odtujuje realnostim tega sveta. Koncil je v listini o Cerkvi v sedanjem svetu to zelo lepo povedal:
»Cerkev je prepričana, da priznavanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, saj ravno v Bogu dobiva to dostojanstvo svoj temelj in svojo dovrši-tev. Kajti od Boga stvarnika je z razumom in svobodno voljo obdarjeni človek postavljen v družbo; a zlasti je kot sin poklican k samemu notranjemu občestvu z Bogom in k deležnosti pri njegovi lastni sreči. Cerkev razen tega uči, da onostran-sko upanje ne zmanjšuje važnosti zemeljskih nalog, ampak celo z novimi nagibi podpira njih spolnjevanje. Ce nasprotno manjka božji temelj in upanje na večno življenje, je človekovo dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup« (CS 21, 3).
Onostranska razsežnost krščanstva prihaja posebej do izraza v jesenskih dneh. Ne samo zaradi praznika vseh svetnikov in spomina vernih duš, ki naše misli obračajo k tistim našim bratom in sestram, ki se jim je dopolnil tek zemeljskega življenja In niso več popotniki, temveč tudi zato, ker nam nedeljsko bogoslužje vztrajno kliče pred oči drugi Kristusov prihod v slavi. Slovesno, kar nekako grozeče, zvenijo evangeljske besede. In vendar v njih ne manjka neomajnega zaupanja v posebno skupnost z Bogom, ki nas čaka po smrti.
Prav misel na »poslednje reči« pa nas mora navdihovati, da bomo znali pravilno vrednotiti zemeljske stvarnosti. Tu se nekako stikata vodoravna in navpična smer naše vernosti, v zavesti, da se tudi naša večnost začenja tu in sedaj.
»Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva, tudi način, kako bo vesoljstvo preoblikovano, nam je neznan. Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer preide, toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi. Tedaj bo smrt premagana in božji otroci bodo v Kristusu obujeni k življenju; kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, si bo nadelo neminljivost. Ljubezen in njena dela bodo ostala, in vse stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril zaradi človeka, bo rešeno suženjstva ničevosti« (CS 39, 1).
V	PRIČAKOVANJU NOVEGA BIVALIŠČA
Kje so nebesa, kakšna so nebesa, vse to so vprašanja, na katera ne moremo odgovoriti. Poučeni smo samo o tem, da nam
Bog pripravlja novo bivališče, kakor so lepo povedali koncilski očetje v listini o Cerkvi v sedanjem svetu. Najbrž smo se navadili na preveč človeške predstave o nebesih v slogu »na svidenje nad zvezdami«, »odšel je nad zvezde« in podobno. Poudariti velja, da so nebesa prej stanje kot kraj. To je stanje popolne blaženosti, izvirajoče iz zedinjenja z Bogom, ki ga duša uživa po smrti, če si ga je pred smrtjo zaslužila.
Ljubezen pa je tista sposobnost, krepost, s katero si pripravljamo »prostor v nebesih«, ali bolje: stanje blaženosti, ki nas čaka po smrti.
Zato si tudi »količino« naše sreče, ki jo bomo čutili po smrti ob zedinjenju z Bogom, pripravljamo v tem življenju. Samo s takšno ljubeznijo bomo mogli Boga ljubiti po smrti, s kakršno ga ljubimo v tem življenju. Ljubezen in njena dela bodo ostala, vse drugo bo prešlo.
Teologi vseh časov so skupaj z mističnimi pisatelji skušali prodreti v skrivnost nebes. Ostalo je le pri nebogljenem jecljanju. Najbolj posrečen opis nebeške sreče najdemo v svetem pismu: »Oko ni videlo, uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9).
Dlje nismo prišli, čeprav je bilo o blaženem gledanju Boga po smrti napisanih že cele police knjig. Ne preostane nam drugega, kakor da ponižno sklonimo glavo in še naprej živimo od upanja, ki temelji na božji dobroti.
Nebesa (dokončno zedinjenje z Bogom) niso samo tolažba za tiste, ki se jim na tem svetu hudo godi. Niti niso upanje v sladko maščevanje nad tistimi, za katere menimo, da ne bodo prišli v nebesa. (Le kdo si drzne misliti, da je prodrl v nedoumljive globine božje dobrote?!) Nebesa so predvsem edini smiselni cilj našega zemeljskega potovanja. Ob zori človeštva jih je Bog pokazal kot bleščečo vizijo. Ob izteku zemeljskega življenja, ki je težilo k združitvi z Bogom, pa bo obZjuba, dana ob zori, postala resničnost.
D. K.
Preganjanje v Čadu
Cad je srednjeafrišlka dežela, M so ji leta 1960 podelili neodvisnost ter šteje okrog tri milijone ljudi. Okoli 300.000 jih je kristjanov; ostali so še pogani. Sedaj je začela vlada kristjane preganjati, češ da je treba dati deželi afriški obraz. Krščanska imena je treba zamenjati za domača, krst pa »popraviti« s poganskim obredom (inieiacijo) vstopa v družbo. Kdor bi se ustavljal tem odredbam, bo kaznovan. Poročila vedo povedati, da je bilo do sedaj več sto vernikov že mučenih in umorjenih.
Po 51 dneh vladne krize — bila je to do sedaj najdaljša v povojni zgodovini Italije — je demokr-ščanskemu prvaku Aldu Moru uspelo sestaviti novo vlado in jo v soboto 23. novembra predstaviti predsedniku italijanske republike Leoneju.
Moro je to pot že četrtič na čelu vlade. Od junija 1968, torej več kot šest let, ni bil več ministrski predsednik, pač pa pogosto v naslednjih vladah zunanji minister. Ko je načeloval svoji tretji vladi, je postavil svojstven rekord: njegova vlada je vzdržala kar 833 dni.
Koliko življenja bo dano tej vladi, sestavljeni iz dveh strank, demokrščanske in republikanske, je težko prerokovati. Italija ie že enkrat imela te vrste vlad .. Sestavil jo je De Gasperi v juliju 1951, vzdržala pa je dve leti. Torej niti ne tako malo. Se sme Moro nadejati kaj podobnega?
Njegova naloga ne bo lahka, saj bo v parlamentu odvisen od zunanje podpore dveh strank, ki sta politično zelo muhasti in si med seboj celo nasprotujeta; če socialdemokrati ne prenesejo spogledovanja s komunisti, pa socialisti prav s komunisti ob vsaki priložnosti ljubimkujejo.
Morova vlada ima 25 ministrov, enega manj kot zadnja Rumorjeva. Od ministrov je 19 poslancev in 6 senatorjev. Republikanci so dobili pet ministrskih mest; njih voditelj Ugo La Malfa je podpredsednik; pravosodje je prevzel Oronzo Reale, finančno ministrstvo Bruno Visentini, javna dela Pietro Bucalossi.
Štirje ministri so brez listnice. Mariano Rumor je nasledil Mora v zunanji politiki. Emilio Colom-bo je ostal zakladni minister, kakor Franco Malfatti za šolstvo. Zgovornemu in često nediscipliniranemu Carlu Donat Cattinu so poverili ministrstvo za industrijo in trgovino, Mariu Torosu pa delikatno mesto ministra za delo.
PRVE KRITIKE
Najbolj je presenetilo »izvago-niranje« Tavianija, ki je bil notranji minister ter premestitev Andreotija z obrambnega ministrstva na ministrstvo za proračun, gospodarsko načrtovanje in za Jug. Na Tavianijevo mesto je prišel Luigi Gui, na mesto Andreottija pa Arnaldo Forlani.
Ta zamenjava je razburila zlasti socialiste, ki sta jim bila zadnje čase tako Taviani kot Andreotti zelo simpatična; prvi zato, ker je opustil govorjenje o »nasprotujočih se ekstremizmih« ter je vso krivdo za trenutno nasilje v Italiji naprtil desnici; drugi pa je pokazal pogum, ker je razkril skrite sile znotraj vojaške ustanove SID, ki so bile naklonjene državnemu udaru in povezane z neofašisti.
Da Andreotti ni bil ravno zadovoljen s svojo prestavitvijo, se vidi po tem, da je poslanec Evangelisti, nekaka Andreottijeva desna roka, dal izjavo, v kateri pravi, da je »odstranitev Andreottija z mesta obrambnega ministra težka politična napaka celokupne KD in obenem nasprotovanje javne-
mu mnenju, ki je pozitivno ocenilo pogumni Andreottijev nastop. K sreči je važno mesto prevzel resničen demokrat Forlani, kar zmanjša zagrenjenost tistih, ki cenijo Andreottijevo opravljeno delo.«
Uradno glasilo KD »II Popolo« je sicer to nezadovoljstvo zavrnilo kot neutemeljeno. »Niso važne osebe —, piše dnevnik — temveč program, za katerega jamčita stranki, ki vlado sestavljata ter stranki, ki jo podpirata kakor sam Moro, ki vladi načeluje.«
Kljub vsemu: vlada se niti še ni predstavila parlamentu — to bo storila v ponedeljek 2. decembra — pa so že padle nanjo prve sence. V Italiji res ni lahko vladati.
Slovenski jezik v dvorsni
tržaškega občinskega svšta
Trije veljaki italijanske Krščanske demokracije: na levi Moro, ki mu je uspelo sestaviti svojo četrto vlado, v sredi Piccoli, ki načeluje skupini demokrščanskih poslancev v parlamentu in na desni Fanfanl, glavni tajnik stranke
Dejstvo, da je prejšnji teden spregovoril na skupščini občinskih in pokrajinskih svetovalcev tržaške pokrajine, ki je bila v dvorani tržaškega mestnega sveta, tudi predstavnik Slovenske skupnosti in sicer odbornik nabrežinske občine A. Terčon tudi v slovenskem jeziku, je naletela v italijanskih nacionalističnih krogih na ostro razburjenje in nedemokratično zadržanje.
Pustimo, da so se iz dvorane takoj pobrali misovci, kar ni nekaj novega, a da so se za njimi demonstrativno odpravili tudi nekateri demokristjani in socialdemokrati, to je pa nekaj, kar terja opravičilo njih političnih vodstev.
Kaj nam pomaga, da se politični tajniki teh strank lovijo v raznih lepih besedah do Slovencev v Italiji; kaj nam pomaga, da daje v deželnem svetu predsednik Co-melli lepe izjave o slovenski narodni skupnosti; kaj nam pomaga, da prireja tržaška pokrajina velike mednarodne konference o manjšinah, če pa se ob prvi priložnosti, ko zaslišijo v sejni dvorani tržaškega mestnega sveta slovensko besedo, člani in izvoljeni predstavniki teh strank demonstrativno umaknejo, ker jih slovenska beseda preveč boli.
Logično bi bilo, da bi sedaj vodstva tiste svetovalce, ki so iz protesta do slovenske besede zapustili sejo, opomnila in disciplinsko kaznovala. Samo po tem bomo sodili njihovo res dobro voljo do novih odnosov s slovensko skupnostjo v naši deželi.
Kaj bi bilo, če bi Slovenci zapustili npr. devinsko-nabrežinski občinski svet ali dolinski občinski svet, ko bi besedo povzel italijanski kolega? Take stvari je treba seveda preprečiti v interesu mirnega sožitja med tu živečima narodoma, vendar morajo biti politična vodstva toliko bolj odločna in jasna v teh vprašanjih.
Zanimivo je, da je o Terčonovem nastopu v dvorani tržaškega občinskega sveta pisala ta teden (28. novembra) tudi znana tedenska revija »Panorama«. Potem ko ugotavlja, da imamo Slovenci okrog 70 svetovalcev na 1800 v tržaški pokrajini in štiri župane od šestih, piše revija, da »so se Slovenci odločili zmagati v boju za priznanje uporabe materinega jezika v občinskih svetih tržaške pokrajine.«
Ne vemo, če bomo zmagali, vemo pa, da se bomo borili z vsemi svojimi demokratičnimi sredstvi, da bi naš jezik bil povsod priznan in enakopraven. Ta naša bitka pa ni od danes, ampak od leta 1945 dalje in od podpisa londonske spomenice posebej, saj so se s to pogodbo kar štiri države (Italija, Jugoslavija, ZDA in Anglija) obvezale ščititi naše narodne pravice, predvsem pravico uporabe slovenskega jezika v javnosti in rastnih javnopravnih organih.
Dokler ne bomo te pravice imeli, seveda
ne bomo odnehali, posebej pa ne bodo odnehali naši izvoljeni predstavniki na slovenski listi v Trstu in v Gorici, to tudi zaradi jasnih določil republiške ustave.
V Zairu brez božiča
General Mobufcu, samozvani vladar v Zairu (bivši belgijski Kongo) je odpravil božični praznik, češ da je ostanek kolonializma in da nasprotuje »afriški pristnosti«. Katoliški škofje so zato vernikom nasvetovali, naj si sami ta dan narede za praznik. Ce delajo samostojno, naj ta dan ostanejo doma, če so pa v službi, naj si po možnosti vzamejo za božič prost dan. V cerkvah naj bodo božje službe zvečer, polnočnica pa ob najbolj primerni uri.
Anglikanska Cerkev danes
Anglikanska Cerkev ima svoje področje predvsem na angleškem otoku, je pa razširjena tudi v Sev. Ameriki in v deželah bivšega angleškega imperija. V sami Angliji šteje 43 škofij, po vsem svetu pa 365 s 65 milijoni vernikov. V Angliji število duhovnikov neprestano upada. Leta 1963 jih je bilo posvečenih še 636, deset let kasneje pa 362. Nedeljske službe božje se udeležuje le 3,3% vernikov.
Strašna krvovrentia
Človeško življenje ne velja nič več. To so pokazali trije žalostni primeri, ki so se zgodili od 21. do 24. novembra.
V	mestu Birmingham na Angleškem so irski teroristi nastavili več peklenskih strojev. Smrtna žetev je bila strahotna: 19 mrtvih in 202 ranjena. Kasneje je še eden od ranjencev podlegel poškodbam.
Trije palestinski gverilci so na letališču Dubai ob Perzijskem zalivu ugrabili bri-tansiko potniško letalo in ga preusmerili v Tunis. Vse potnike (23), 8 mož posadke in osem dubaiskih letalskih uslužbencev so proglasili za talce in zagrozili, da bodo vsaki dve uri ubili enega od talcev, če v Kairu ne bodo pristali na izpustitev 13 palestinskih zapornikov. Da mislijo resno, so pokazali z umorom nemškega bančnika Kehla iz Ziiricha, čigar truplo so vrgli iz letala na pristajalno stezo. Končno so se zračni pirati predali tunizijskim oblastem.
Najbolj pretresljiva vest pa je prišla iz Abesinije. Vojaške oblasti, ki so do sedaj revolucijo izvajale na nekrvav način, so dale v eni noči postreliti 60 uglednih osebnosti iz vojaškega in civilnega življenja. Med njimi je bil sam voditelj začasne vojaške vlade general Andom, dva bivša ministrska predsednika Wold in Makonen ter vnuk cesarja Selassija admiral Iskan-der Desta.
KmeHistn ie isniva nsnMn Prana ut letošnie Eecilmke
Decembra 1968 je Sicco Mansholt, izvedenec za kmetijske probleme v Evropski gospodarski skupnosti prvič predložil svoj »memorandum«, ki naj bi dal novega zagona evropskemu kmetijstvu. V prvem členu pravi takole: Ce ne bo kmetijska politika dosegla v prihodnjih letih očitno izboljšanje v dohodkih kmečkega delavca, bo razočaranje tako veliko, da se bodo zamajali temelji naše skupnosti.
To se danes v resnici dogaja, večni problem kmetijstva pa je ostal odprt. Kmečki delavec ne more doseči take življenjske ravni in takih delovnih pogojev kot na drugih gospodarskih področjih. Venomer zasleduje ta cilj in venomer zaostaja.
V Evropski skupnosti se ta zaostanek navadno popravlja s podpiranjem cen kmetijskih pridelkov, a taka politika ne rešuje problema v temeljih, temveč samo trenutno. Takrat je Mansholt videl rešitev v tem, da se število zaposlenih v kmetijstvu zmanjša. Dohodek bi bil na tak način razdeljen na manj delov in bi zato postal za vsakega večji.
Njegov načrt je predvideval nagrade za tiste, ki bi zapustili polja in hleve in se lotili drugega dela. Vzporedno s tem naj bi se sprožila akcija za izobraževanje kmetov ter za modernizacijo opreme in delovnih metod, tako da bi dosegli popolno izenačenje z drugimi področji.
V resnici pa je njegov načrt že od vsega začetka šepal. Mnogo ljudi je v teh letih zapustilo kmetovanje, a povečini so bili to mladi. Na poljih so ostali starejši in srednja starost kmečkega človeka se je zvišala. Razumljivo je, da to ni pripomoglo k napredovanju miselnosti in uvedbi modemih pogledov na to gospodarsko področje.
Poglejmo za primer samo en podatek: v Italiji je bilo leta 1951 v kmetijstvu zaposlenih 2.134.000 moških med 14. in 29. letom; leta 1970 jih je bilo še samo 393.999. Mladi so odšli v industrijo in ta težnja je danes še vedno močna.
Industrijsko področje se izredno hitro razvija; tu je v veljavi zakon gibanja. Diagrami, ki sledijo njenemu razvoju, gredo nenehno v višino. Ostati na starih položajih, zadovoljiti se s tem, kar je, mirovati, pomeni za industrijo smrt. Zato se proizvodnja veča iz dneva v dan in na tak način, da se tudi potrošnja veča. Ob današnjem napredku znanosti in tehnike bi bilo možno izdelovati avtomobile, ki bi trajali eno stoletje ali čevlje, ki bi se ne obrabili deset let. V resnici pošiljajo danes tovarne na trg gore slabih proizvodov, ki se prav hitro spremene v gore smeti. To je zakon profita.
Vprašanje je, kako daleč pelje ta pot v bodočnost. Mansholt, veliki načrtovavec modernega kmetijstva, je v nekaj letih spremenil mnoga stara prepričanja. Pred časom je časnikarjem, ki so ga izpraševali, priznal, da se je njegova vera v stalno dviganje življenjske ravni človeštva precej razmajala. Po njegovem sedanjem mnenju vodijo gospodarstvo preveč nečloveški zakoni: ljubezen, solidarnost in celo vljudna diplomacija so skoraj izključeni iz tega področja. Za sod petroleja prodajo danes politiki najboljšega prijatelja.
Mansholt se vprašuje, čemu služi to pehanje za napredkom. Ali smo zaradi tega srečnejši? Odgovor je negativen, štirim petinam človeštva ne pomeni napredek nič. Laž je tudi mnenje, da napredek pomaga revnim: zaradi napredka se samo veča razdalja, ki jih loči od bogatih. Spreobrnjeni Mansholt vabi danes človeštvo k zmernosti, k skromnosti v zahtevah in k upoštevanju omejenosti našega sveta. Morda je sreča skrita prav v skromnosti.
Previdnejše države so danes zastavile korak in polagajo vedno večje naložbe v kmetijsko področje. V samih Združenih državah Amerike je zadnji agrarni zakon, ki je začel veljati s 1. januarjem 1974, nasproten v marsičem prejšnjim. Ti so omejevali proizvodnjo določenih pridelkov, zadnji pa pospešuje pridelovanje žita, krme, bombaža itd. Kaj pomeni nenadno pomanjkanje kmetijskih pridelkov, smo lahko videli pred letom, ko je huda suša zajela široki afriški pas Sahel med Saharo in tropskim pragozdom. Prostrane dežele so se spremenile v kraljestvo smrti.
Kaže, da bo videla bližnja bodočnost vrnitev k zemlji. Industrija ne reši problema in tudi poleti na Luno ga ne rešujejo. Od tam se je človek vrnil praznih rok: brez kave in čaja, brez mineralov in sužnjev, brez rezerve kisika za našo zemljo. Ko je Kolumb odkril Ameriko, je bilo drugače. Da je zemlja okrogla, pomeni danes samo omejenost; vemo, da nam mora ta zemlja zadostovati.
Naj nekoliko premišljuje o tem tudi naš slovenski kmetovalec. Kolikor mu niso
zemlje še razlastili, ker bi radi prekrižali svet s cestami, naftovodi, železnicami in plinovodi, naj je lahkomiselno ne prodaja prvemu kupcu. Morda pridejo časi, ko bomo obdelovali zemljo kakor nekoč. Ne bi rad bil prerok nazadovanja, zato naj ostane to samo trenutna slutnja.
Sicer mislim, da so tudi predvidevanja o bodočnosti, ki jih izdelajo strokovnjaki na podlagi raznih podatkov, vedno volj mistična in čustvena, kakor pa znanstveno dognana. Morda se bodo naši potomci samo dobrodušno nasmehnili, ko bodo brali naše dvome in skrbi, morda pa tudi ne.
D. čotar
V petek 22. novembra je minilo deset let od smrti dolgoletnega mirenskega župnika in dekana Oskarja Pahorja. Če ob obletnici smrti še enkrat preletimo življenjsko pot pokojnika, ugotovimo najprej, da je bil rojen v Kojskam v Goriških Brdih 10. avgusta 1886. Gimnazijo in bogoslovje je dovršil v Gorici, kjer je bil 26. julija 1911 posvečen v duhovnika.
Njegovo duhovništvo je bilo izredno pestro, saj je služboval kar v treh škofijah: tržaški, ljubljanski in goriški. Najprej je bil v Trstu, kjer je kot kanclist na škofijskem ordinariatu preživel devet let (1911-1920) ob takratnem slovenskem škofu Andreju Karlinu.
Po vojni so se za oba začela težka leta fašističnega nasilja in že leta 1920 sta morala oba preko meje. Dotedanji tržaški škofijski kanclist Oskar Pahor je spet prišel na škofijski ordinariat, tokrat ljubljanski, kjer je postal tajnik škofu Jegliču, ki se ga je še v poznih letih spominjal kot »dobrega in prijaznega tajnika«.
V Ljubljani je ostal dve leti (1920-1922), nakar se je vrnil na Goriško. Dve leti je bil župnijski upravitelj v Šempetru pri Gorici in bil potem (1924) premeščen v Miren. Nadškof Sedej je namreč potreboval močno roko duhovnika z veliko energije, optimizma in graditeljskih sposobnosti za ruševine v Mirnu in ker je poznal vrline takrat 38-letnega Pahorja, ga je z besedami: »Vi pojdete v Miren, da boste pozidali cerkve,« spremil na novo župnijsko mesto.
V Mirnu je pokojnik ostal vse do smrti. Polnih 40 let je požrtvovalno vodil župnijo in postal tako tesno povezan z usodo mirenske fare v težkih medvojnih letih, med samo zadnjo vojno in po njej. Pozidal je štiri cerkve: župnijsko, svetišče Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu ter podružnici v Rupi in na Peči. Nova meja je leta 1947 sicer iztrgala obe podružnici mirenski župniji, toda kljub temu je spomin na pokojnega dekana Pahorja še živ med mnogimi Rupenci in Pečani, saj je bil tudi njihov dušni pastir nad dvajset let.
Seveda ni samo gradil, ampak je še veliko več naredil na drugih področjih: sko-
če odmislimo bežno srečanje na sever-noameriško-mehikanski meji z mehiškim predsednikom, je bilo potovanje Geralda Forda v svojstvu predsednika ZDA na Japonsko, Južno Korejo in v Vladivostok njegov prvi obisk v tujini.
Že leta 1960 bi moral takratni severnoameriški predsednik Eisenhovver obiskati Japonsko, a je bil obisk zaradi silovitih protiameriških demonstracij odpovedan. To pot je Japonska Forda prijazno sprejela. V štirih dneh svojega bivanja je Ford z ministrskim predsednikom Tanako razpravljal, kako naprej razvijati in krepiti vezi prijateljstva in zlasti kako okrepiti gospodarsko sodelovanje. Treba je bilo tudi nekako pokopati japonsko zamero, ko je Nixon brez predhodnega obvestila razvrednotil dolar ter navezal stike s komunistično Kitajsko.
Fordov obisk je bil za Japonsko zelo pomemben, saj ji je nekako vrnil ugled pred svetom in pred samo seboj. Časi poraza v zadnji vojni so se umaknili časom sodelovanja. Ameriška kultura, navade in način mišljenja so nenavadno globoko prodrli v japonsko življenje, čeprav bodo vedno ostali problemi, ki jih povzročajo naravni razločki.
V	petek 22. novembra je Ford Japonsko zapustil in odletel v Seul, glavno mesto Južne Koreje. Severno od Seula je nasta-
Na preprostem, a okusnem sporedu in vabilu na letošnjo Cecilijanko smo brali: »Sedemnajsta Ceeilijanka je zgovoren dokaz ne samo o živi zborovski tradiciji na Goriškem, temveč tudi o trdoživosti in življenjskosti našega prosvetnega dela v zamejstvu.«
To smo čutili v soboto 9. in v nedeljo 10. novembra, ko so se nam na odru Katoliškega doma predstavljali drug za drugim naši zbori. Vsi so amaterji. Čeprav je treba to upoštevati, bi revija ne imela pravega pomena, če bi se ne občutil napredek v izvajanju. Danes ni dovolj, da se poje, ampak je zelo važno tudi, kako se poje. Poslušavec postaja vedno bolj kri-
zi njegovo vzgojo so šle cele generacije, iz župnije je v tem času izšla vrsta duhovnih poklicev, izredno razgibana je bila dejavnost Marijine družbe.
Prosebno preizkušnjo zanj kakor tudi za vso njegovo faro je pomenil bombni napad na letališče na Rojah med vojno. Ker leži Miren v neposredni bližini letališča, je bil kraj izredno prizadet, še posebno njegov najsevernejši in letališču naj-bližji del, imenovan Breg, kjer so imeli v skoraj vsaki hiši mrliča, najbolj prizadeti pa tudi dva ali več.
Prav letos je minilo trideset let od tega presunljivega dogodka (pripetil se je 18. marca 1944 — torej na dan pred sv. Jožefom, na sam praznik pa je bil pogreb žrtev, ki so umrle takoj ob napadu), v katerem je izgubilo življenje trideset mirenskih župljanov in ob katerem je bila tolažba duhovnika, še posebno takega kot je bil pokojni dekan Pahor še kako potrebna.
V	juniju 1964 je dušnopastirske posle v župniji prepustil sedanjemu župniku Gašperju Rudolfu. Še naprej pa mu je z velikim veseljem in po svojih močeh pomagal. Tako je še na dan svoje smrti opravil prvo nedeljsko mašo v župnijski cerkvi. Isti dopoldan, bila je lepa, sončna novembrska nedelja, pa je »zaspal v Gospodu«.
Kako je bil pokojni gospod dekan spo štovan in priljubljen, je dokazal njegov pogreb v torek popoldne. Takega pogrebnega sprevoda v Mirnu ne pomnijo: udeležba duhovnikov in ljudstva je bila ogromna. Ob svetišču Žalostne Matere božje na Gradu, ki ga je tako rad obiskoval je mirenski dekan (tik pred smrtjo je bil imenovan še za monsignorja) našel svoj poslednji dom: bil je namreč kot prvi duhovnik pokopan na novem pokopališču na Gradu.
Naj zaključimo ta spominski sestavek z mislima, ki ju je sam zapisal na podo bico ob svojem zlatomašniškem jubileju (1961). Ena se glasi: »Gospod me je poslal oznanjat veselo blagovest in božje usmiljenje«, druga pa: »V tebe Bog, zaupam, ne bom osramočen vekomaj.«
lil DaljH vzUn
njena ena ameriška divizija, katera je še vedno pod poveljstvom Organizacije združenih narodov, ki je pred 20 leti s pomočjo ameriških čet zavrnila vdor severnokorejskih komunističnih čet in je bilo tako vzpostavljeno stanje delitve Koreje v dve polovici.
V Seulu se je Ford srečal s predsednikom Park Čung Hijem, ki na zelo diktatorski način upravlja svojo deželo in je bil že večkrat predmet atentatov. Pri zadnjem je izgubila življenje celo Parkova žena.
Ford je hotel napraviti svojemu gostitelju poklon, pa je med drugim dejal, da se je prijateljstvo med ZDA in Južno Korejo utrdilo predvsem v dveh vojnah, ki sta ju obe državi skupaj bojevali, to je vojna na Koreji in vojna v Vietnamu. Ford je dejal, da je bil cilj teh vojn ohranitev miru in stabilnosti v Aziji ter drugod po svetu.
V soboto 23. novembra je Ford prispel v Vladivostok, kjer ga je sprejel glavni tajnik sovjetske komunistične partije Leonid Brežnjev. V Vladivostoku je ostal Ford dva dni. Z Brežnjevom je dosegel sporazum o omejevanju strateškega oboroževanja. Pogovori so bili zelo uspešni in so zadovoljili obe strani. Da je imelo srečanje res delovni značaj, se vidi že iz tega, da sta Ford in Brežnjev prvi dan v razgovoru prebila kar osem ur.
tičen in zahteven.
Tudi izbira pesmi je važna. Skoraj nesmiselno je ponavljati stare že znane pesmi, ki jih, recimo, lahko poslušamo na plošči kakega odličnega zbora.
Ko pregledujemo spored zborov, ki so se zvrstili na letošnji Cecilijanki, ugotavljam, da je revija ubrala pravo pot. Skoro vsak zbor je uvrstil v spored tudi pesem sodobnega skladatelja. Slišali smo tudi nekaj pesmi, ki so bile prvič. izvedene. Zbor »Lajze Bratuž« pod vodstvom prof. Stanka Jericija in zbor Marijine družbe pod vodstvom prof. Lojzke Bratuževe je zapel vsak kar dve neizvedeni pesmi domačih skladateljev.
Prvi je izvajal Zabučale gore v priredbi A. Bratuža in S. Jericija Na božjo pot pojde. Pri prvi nas je predvsem prevzela lepa spremljava zbora, pri drugi pa smiselni razvoj preproste tematike, razigranost in lahkotnost. Obe pesmi in še Gallusovo Regali ex progenie je zbor podal prepričljivo.
Zbor Marijine družbe je podal Kosovelovo Pesem s Krasa, ki jo je zelo posrečeno uglasbil Andrej Bratuž, in Pavleta Merkuja Tinke tonke patalonke. Obe pesmi in še Pirnikova Jesen so bile zelo zahtevne, posebno še če upoštevamo, da je k temu zboru pristopilo letos precej mladih deklet.
Na sobotnem večeru se nam je kot prvi predstavil sovodenjski nonet, ki je zapel pod vodstvom Zdravka Petejana Zvezde R. Gobca, Pastirsko F. Marolta in Na trgu
V.	Mirka. Mešani zbor »Zgonik«, ki ga vodi Tone Kostnapfel, je s svojim izvajanjem A. Forsterja Ljubezen do domovine in Pevec ter J. Aljaža Prijatelj in senca pokazal viden napredek v primeri z lanskim nastopom. Prav tako se mi je zdel letos boljši nastop mešanega zbora iz Štandreža, ki ga vodi Ivo Bolčina. Zbor je zapel B. Ipavca Ej tedaj, A. Andela Igra kolo in V. Goloba Lan’ sem se oženil.
Kot vedno so se lepo predstavili Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja z
F.	Venturinija Nesrečna ljubezen, rusko narodno Pesem in Bolne rože F. Juvanca. Mešani zbor iz Podgore, ki ga vodi Emil Valentinčič, je ubrano zapel Oj te mlinar v priredbi P. Rančigaja, Oj le mamka vi, vi v priredbi R. Orla in Barčico v priredbi U. Vrabca. Sveže so zveneli glasovi mešanega zbora SKPD F. B. Sedej iz štever-jana, ki je pod vodstvom Hermana Sre-berniča zapel Naša Soča V. Vodopivca, Večerni zvon I. Hladnika in Kresno pesem M. Tomca.
Ob nastopu moškega zbora »M. Filej«, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, smo slišali pesem Spak A. Forsterja, ki je bila obvezna skladba na tekmovanju pevskih zborov v Mariboru in odkoder je zbor odnesel lepo priznanje. Lepo sta bili podani tudi Njest svjat S. Mokranjca in Lastovki L. Kramolca.
Poslušali smo še moški zbor »Štmaver«, ki je pod vodstvom Gabrijela Devetaka zapel Pregljevi štajerski fantič in Dobro jutro ljubca moja ter Verbičevo Vasovalec. Cerkveni zbor »Rupa-Peč«, v katerem je nekaj prav mladih članov, je zapel pod vodstvom Zdravka Klanjščka Ubalda Vrabca Sinoči me je dekle vprašalo, M. Tomca Kresna noč in F. Cigana Domo, damo v slovenski kraj.
Kot gost iz Slovenije se nam je predstavil moški zbor »Zarja« iz Bilj, ki ga vodi David Mozetič, s pesmimi R. Simonitija Bolen mi lezi, P. H. Sattnerja Pogled v nedolžno oko in narodno Na straži. Tržaško je zastopal cerkveni pevski zbor od Sv. Ivana, ki ga vodi Nada Žerjal-Zaghet. Spoprijel se je z zahtevnimi pesmimi in sicer J. Arcadelta Ave Marija, z zelo lepo Maličevo Zimski večer in zaključil s Slovensko pesmijo U. Vrabca.
Ob koncu naj omenim, da so letos bili odsotni nekateri zbori, ki so prejšnja leta bili redni gostje na Cecilijanki. Čutili smo odsotnost Doberdobcev, ki so letos imeli doma birmo in zato niso mogli nastopiti v Gorici. Prav tako nam je žal zaradi odsotnosti zbora Planinka iz Ukev ter mladine iz Benečije.
Želja vseh nas je, da bi ta dva zbora premagala trenutne težave in bi naslednje leto bila znova goriški gost s še večjim številom pevcev.	MK
Dan posta za dežele Tretjega sveta
Dve ameriški dobrodelni organizaciji sta proglasili 21. november za dan posta. Prihranjeni denar bodo darovale revnim obdelovalcem zemlje v deželah Tretjega sveta. Predvsem pa naj bi dan posta spomnil na ogromne gospodarske razlike med bogatimi in revnimi narodi.
Kamenčki
Nekaj vprašanj
V	zvezi s člankom, ki ga je Stojan Spetič poslal Katoliškemu glasu in ga je ta objavil 21. novembra, bi rad sobesedniku zastavil nekaj vprašanj.
1. Leta 1948, ob znani informbirojevski gonji zoper socialistično Jugoslavijo, je v kratkih dveh letih padel vpis v slovenske šole na Tržaškem za polovico. Kaj je takrat napravila KPI, da bi ustavila to usodno odtekanje slovenske krvi? Saj je znano, da so največjo škodo utrpele šole v najbolj rdečih slovenskih predelih Trsta.
2. V rimskem parlamentu so leta 1963 pirpravljali zakon o ustanovitvi avtonomne dežele Furlanija-Julijska krajina. Tedaj so se 23. junija sešli zaupniki raznih političnih smeri v Trstu, da bi proučili, kaj bi se dalo doseči v prid slovenske manjšine v deželi. Navzoča poslanka Marija Bernetičeva je obljubila pomoč KPI in drugih levičarskih skupin v parlamentu in zagotovila, da osnutek zakona ne bo sprejet, če ne pridejo vanj popravki v prilog slovenske manjšine. Kmalu zatem se je Zgodilo, da je bil osnutek sprejet tudi z glasovi komunistov takšen kot je. Zakaj se KPI ni potegnila za svoje slovenske volivce in za ostale Slovence v deželi, kot je obljubila Marija Bernetičeva? To je bil trenutek, ki se ne povrne več.
3. Za obstoj sleherne narodne skupnosti je nujen pogoj strnjeno nacionalno ozemlje. To so vedeli prav dobro Bismarck in Viljemova Nemčija pred prvo svetovno vojno. Zaradi tega so z vsemi silami po-kupovali poljsko zemljo v poznanjski pokrajini in tam naseljevali Nemce. Isto je delala Siidmarka na južnem Koroškem in južnem Štajerskem pod staro Avstrijo. Po tej poti je hotel iti tudi Mussolini, ko je ustanovil Ente Tre Venezie za po-kupovanje slovenske zemlje. To pot hodi tudi demokratična Italija, kadar in kjer more. Tako je izpričal dr. Škerk, kot smo brali v zadnjem Katoliškem glasu. Spričo tega znanega dejstva vprašujem, zakaj je KPI še zmeraj glasovala za razlaščanje zemlje slovenskih kmetov, kadar se je ponudila priložnost? (Glej občine: Dolina, Milje, Devin, Zgonik, Gorica, Trst). Prav oba slovenska komunistična župana na Tržaškem sta v tem oziru največ grešila. Zakaj?
Širite »Katoliški glas"
4.	Vsaka narodna manjšina se zaveda, da mora čuvati svojo narodno samobitnost, če hoče obstati. V ta namen goji poleg šolstva čim bogatejše narodnokul-turno življenje na vseh področjih. Kaj je v povojnih letih naredila v tem oziru KPI na Tržaškem in Goriškem? Koliko prosvetnih domov je zgradila? Koliko slovenskih prosvetnih društev je ustanovila? Koliko se goji v njih slovenska kultura s pomočjo pevskih zborov, dramskih iger, slovenskih kulturnih večerov? Koliko slovenskih časopisov in knjig izdaja KPI za svoje slovenske člane in somišljenike? Kratko: Koliko je KPI angažirana za pospeševanje slovenske kulture v Italiji?
Navedel sem nekaj vprašanj, ki se tičejo bistva politike sleherne marodne manjšine. Ono drugo, kar navaja Stojan Spetič, da je naredila KPI v Trstu za Slovence (pravica do uporabe slovenščine v občinskem svetu in drugod) je samo po sebi lepa reč, a ni bistvena. Zaščitni zakon je pa KPI izdelala zato, ker so podobnega izdelale druge stranke. Vsaka opozicija mora imeti svoje zakonske predloge, če hoče kaj veljati.
Zaradi tega bi rad, da nam g. Stojan Spetič razloži, kaj je KPI storila v omenjenih, po mojem mnenju bistvenih vprašanjih slovenske zamejske politike v Italiji. Potem bomo sodili njeno zavzetost za slovensko stvar in ne iz nekaj lepih besed, ki jih kdaj kak partijec izreče o Slovencih na jratelančnih proslavah, (r+r)
Odnosi med katoličani in muslimani se izboljšujejo
Od zadnjega koncila se odnosi med katoliško Cerkvijo in muslimani vedno bolj pozitivno razvijajo. Zlasti letos je medsebojno prepoznavanje zelo napredovalo.
V	aprilu je obiskal kralja Fejsala predsednik Tajništva za nekristjane Sergio Pi-gnedolli; v juniju je prišlo na vatikansko pobudo do sestanka med katoličani in muslimani v afriški državi Mali; posebno vatikansko zastopstvo je v septembru vrnilo obisk vrhovnemu svetu za islamske zadeve v Kairu; 22. oktobra je papež Pavel
VI.	ustanovil posebno komisijo za islam, 25. oktobra pa je sprejel skupino muslimanskih teoloških, filozofskih in pravnih strokovnjakov, ki so prišli iz Saudske Arabije.
  ................
Deset let od smrti dekana Oskarja Pahorja
HiiiiiiiiiiiiiiMiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiuiiiiiuiiiiitiiHiiiiiuiiiNiiiniimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiitiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiimimimiiiii
Občni zborPD»Štandrež«
V četrtek 21. novembra so se v prostorih župnijske dvorane v Štandrežu 'zbrali člani in prijatelji PD »Štandrež« na rednem občnem zboru in pregledali ter ocenili enoletno društveno delovanje. Občnega zbora se je udeležilo lepo število članov, predvsem mladih, ki so iznesli vrsto predlogov za nadaljnjo društveno rast.
Po otvoritvi občnega zbora je predsednik dr. Damjan Paulin povedal nekaj uvodnih misli. Tajniško poročilo je podala Maj-da Paulin. Iz poročila je razvidno, da je bilo v .pretekli sezoni društveno delovanje zelo plodno in da se je aktivno vključilo v razne narodnoobrambne pobude.
Na pobudo PD »Štandrež« so se večkrat sestala vsa ostala štandreška društva ter zavzela skupna stališča glede problemov, ki so za štandreško skupnost življenjskega pomena. Tako so s posebno spomenico zahtevala, da se ustanovi samostojna kon-zulta, ki edina lahko predstavlja realne interese štandreških prebivalcev. Tudi v zvezi z razlaščanji in predvsem glede gradbenega področja, v smislu zakona št. 167, se je PD »Štandrež« odločno zavzelo za tako spremembo regulacijskega načrta, ki ne bo ogrožala etničnega sestava štandre-ške vasi.
di društveno glasilo »štandreški zvon« je redno izhajalo.
Blagajniško poročilo, ki ga je podala Milenka Zavadlav, je občni zbor odobril.
Član nadzornega odbora Emil Cingerli je v svojem poročilu ugotovil, da je tajniška knjiga skrbno pisana in da je blagajna v redu.
Sledile so volitve. V novi odbor so bili izvoljeni: Marinka Antonič, Marko Brajnik, Lucijan Krpan, Magda Lupin, Mario Mučič, Rudi Nanut, Damjan Paulin, Majda Paulin, Igor Paulin, Karel Nanut, Viktor Selva, Božidar Tabaj in Milenka Zavadlav. Nadzorni odbor pa sestavljajo: Franc Antonič, Emil Cingerli in Franjo Srebotnjak. V razsodišču so: Dušan Brajnik, Milan Brešan, Robert Culot, Jordan Mučič in Jožef Pavletič.
Ob zaključku je občni zbor sklenil, da bo društvo primemo proslavilo desetletnico župnijske dvorane, v kateri ima tudi društvo svoj sedež. V okviru teh proslav bo društvo nagradilo najbolj zaslužne člane za kulturno udejstvovanje v štandreški skupnosti. Priložnostna proslava bo 9. februarja 1975.
Posebno pozornost je društvo posvetilo Zaposlenost v tržaški pokrajini
dramski dejavnosti, ki prav v tej sezoni beleži desetletnico uspešnega delovanja. Za to priložnost bo društvo izdalo posebno brošuro, v kateri bodo objavljena dela, ki jih je dramski odsek uprizoril v desetih letih.
V letošnji sezoni so štandreški igralci uprizorili v režiji A. Pregarca Molierovo komedijo »Zdravnik po sili« in z njo gostovali kar dvanajstkrat, in sicer na Goriškem, Tržaškem, Koroškem in v Rimu. Posebno doživetje je predstavljala turneja v Rimu, kjer so člani dramskega odseka nastopili na povabilo tamkajšnjega slovenskega društva »Slomšek« in zavoda »Slovenik«. Tudi nastopi na Koroškem, še posebno v Selah, so postali že stalni in vezi s koroškimi prijatelji so zelo trdne.
Mladinski dramski odsek se je tudi krepko uveljavil z uprizoritvijo mladinske glasbene komedije »Plešoči osliček«, s katero je gostoval v Gorici, Doberdobu in Šte-
Iz objavljenih statističnih podatkov o stopnji zaposlenosti v tržaški pokrajini izhaja, da je med avgustom in septembrom prišlo do nenadnega skoka. Iz podatkov — objavil jih je pokrajinski zavod za statistiko pri trgovinski zbornici v Trstu — je razvidno, da je število vseh zaposlenih v tržaški pokrajini padlo v septembru za 791 oseb. Obenem so zabeležili povečanje seznama nezaposlenih za 440 oseb.
Ob koncu avgusta je bilo v pokrajini zaposlenih 98.023 oseb s povečanjem 3,6 % v primerjavi z avgustom 1973 (94.653). Septembra letos je število zaposlenih pad-
Prenovljen deželni odbor
Kriza, ki je zajela stranke levega centra (DC, PSI, PSDI in PRI) v deželnem okviru, se je vendarle — po več ko dveh mesecih — zaključila. Ko so omenjene stranke uvidele, da ne bo v Rimu vlada več štiribarvna, ampak le dvobarvna, so se tako rekoč na vrat na nos zmenile in sprejele sporazum tako glede programa kot glede sestave odbora.
Posebej so se namreč tu ustrašili socialisti, ki jim je v deželnem okviru zelo do tega, da so v deželnem odboru in igrajo vsaj drugo violino. Opozicija jim v tem trenutku niti od daleč ni prijala. Zato so takoj, ko so uvideli, kam piha veter v Rimu, sklenili sporazum z demokristjani, socialdemokrati in republikanci ter tako zaključili krizo, ki je postajala že zelo nevarna za politično in gospodarsko stanje v deželi, saj je izbruhnila prav v času, ko se brezposelnost veča in je politični položaj vse bolj meglen in nevaren.
V torek 26. novembra je novoizvoljeni, oz. novopotrjeni predsednik deželnega odbora Comelli prebral pred deželno zbornico novi program odbora, ki pa ne predstavlja posebne novosti. Vendar se bomo
V Domu Jakoba Ukmarja v Skednju bo v nedeljo 1. decembra ob 16. uri
PRIREDITEV
OB OBLETNICI DELOVANJA DOMA
Na sporedu je nastop domačega pevskega zbora in novega ansambla Pomlad ter otroška igra »Papagajček«. Vabljeni vsi
dobrotniki in prijatelji Doma. lo na 97.323, kar pa je bilo še vedno za  ......................................................... Ljudje
i- .
ga vira poučili o sinodi in ne bi poročali o njej po poročilih drugih časopisov. Tu je mogel udeleženca sinode vsak vprašati o vsem. Na predavanje se bomo še povrnili v prihodnji številki.
IZŠLA JE REVIJA MLADIKA ŠT. 9 Z ZELO PRIVLAČNO VSEBINO
Drugi diskusijski večer
V četrtek 21. novembra je bil v prostorih v ul. Donizetti drugi diskusijski večer, ki je tokrat nosil naslov »Komunizem in svoboda«. Po uvodnem referatu, ki ga je podal časnikar Saša Martelanc, se je razvila debata, v katero so posegli Rudolf, Jaza, pisatelja Pahor in Rebula, Alenka Rebula, Stojan Spetič, Sergij Pahor, Bu-zečan, Fonda in štrajn. Debata je bila umirjena in vedno na dostojni ravni. Med drugimi ugotovitvami je prišlo do izraza različno gledanje na problem, ki ga imata starejša in mlajša generacija.
Prihodnji diskusijski večer bo posvečen vprašanju, ali ima vsak narod pravico do svoje države.
Sklep zgoniškega župana
Župan zgoniške občine Josip Guštin je prekinil s postopkom št. 2800 z dne 9. novembra 1974 gradbena dela družbe »Delta« iz Trsta, ki gradi kompleks hotela-motela v bližini državne ceste št. 202. Zupan je odredil prekinitev zaradi tehničnih ugotavljanj vsled pritožb, ki jih je občina prejela.
1,7 % več kot v septembru lani (95.605).
Ob koncu avgusta letos je iskalo zaposlitev 3.175 oseb, to je bilo 1,8 % manj kot ob koncu avgusta 1973. 30. septembra letos pa je iskalo zaposlitev že 3.615 oseb, kar pa je skoro 9 % več kot ob koncu septembra 1973.
verjanu.
Referent za dramsko dejavnost Božidar Prebivalstvo tržaške pokrajine Tabaj se je zahvalil igralcem in sodelav- spet upada cem za vztrajno in požrtvovalno delo.
Opozoril je na nekatere težave tehničnega značaja in zaželel več sodelovanja z drugimi amaterskimi in tudi poklicnimi gledališči.
Pregled pevske in glasbene dejavnosti, ki ga je podal Igor Paulin, je izzval številne posege navzočih, ki so pozitivno ocenili opravljeno delo. Mešani in mladinski zbor stalno vadita in uspešno sodelujeta
Prebivalstvo tržaške pokrajine je v zadnjih letih kazalo težnjo po naraščanju, letos pa se je krivulja spet obrnila navzdol. 1. januarja letos je bilo vseh stalnih prebivalcev tržaške pokrajine 301.988, ob koncu septembra pa je to število padlo za 202 osebe. V Trstu samem je prebivalstvo padlo za 751 oseb (od 272.423 na 271.672), kolikor naj bi jih bilo ob koncu septembra. Od 1. januarja do 30. septem-
pri raznih prireditvah. V letošnji sezoni	bra je umrlo 3.263 oseb, rodilo pa se je v
je k zboru pristopilo več mladih pevcev,	istem času 2.224 otrok. Razlika znaša to-
kar zelo ugodno vpliva na celotni zbor.	rej več kot tisoč.
Za glasbeno vzgojo naše mladine skrbi glasbena šola, ki deluje letos že drugo le Osebni promet na mejnih to in predstavlja za štandrež veliko pri-	prehodih tržaške pokrajine
dobitev, saj smo s tem nadoknadili vrzel,	Osebni promet na mejnih prehodih trki se je čutila že več let. O tej šoli je po-	žaške pokrajine še vedno upada. Pojav je
ročal g. župnik msgr. Jože Žorž, ki je po-	bil viden tudi v oktobru, kakor pričajo
na vsebino programa deželnega odbora še povrnili, posebno v tisti točki, ki govori o pravicah slovenske narodne skupnosti v deželi.
Za novi deželni odbor je značilno, da je v njem kar deset demokristjanov, samo dva socialista, en republikanec in dva socialdemokrata. Socialisti so se odpovedali enemu mestu v odboru, da so v zameno dobili prestižno mesto predsednika deželnega sveta. Na mesto dr. Berzantija bo namreč kmalu izvoljen socialist iz Trsta Pittoni.
Želimo si, ker je že to prvi socialist na tem prestižnem mestu, da bi ob prevzemu predsedstva deželnega svčta podal jasne izjave o pravicah slovenske skupnosti in o tem, da imajo Slovenci v deželi vsestransko pravico do uporabe svojega materinega jezika.
Škof dr. Janez Jenko v Trstu
V ponedeljek 25. novembra je bil koprski škof dr. Janez Jenko gost Društva slovenskih izobražencev v Trstu. Povabilo ga je, naj bi predaval o škofovski sinodi v Rimu, ki se je je sam udeležil. Gospoda
Boris Trampuž, generalni konzul SFRJ v Trstu, se po štirih letih vrača v domovino na novo delovno mesto; novi generalni konzul v Trstu bo Ivan Renko.
Egon Perissutti iz Sv. Križa je promoviral na tržaški univerzi za inženirja elektronike.
Ivo Sosič z Opčin je promoviral na tržaški univerzi iz geoloških ved.
»Bomba« na šoli
V soboto 23. novembra je na liceju »F. Prešeren« odpadel pouk zaradi neljubega dogodka. Pred poukom je namreč neznanec telefoniral na šolo, da je v šolskem poslopju nastavljena bomba. Dijake so zato poslali domov in poklicali policijo, ki pa ni ničesar našla. Podoben telefonski poziv so skoraj istočasno dobile tri italijanske šole.
V četrtek 5. decembra ob 15. url bo v
Marijinem domu v ROJANU
MIKLAVŽEVANJE
šolski otroci bodo Miklavža pozdravili s petjem in igrico Lučke Susič »Miklavžev večer«. - Vljudno vabljeni!
Bralci pišejo
Pojasnilo Vladimirja Vremca
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
Na članek, ki ga je objavil Vaš cenjeni list dne 14. novembra pod naslovom »Kaj se dogaja v zgoniški občini?« izpod peresa nepodpisanega zamejskega Slovenca, bi rad povedal sledeče:
1. Kot član zgoniške gradbene komisije, katere naloga je strokovni nadzor gradbenih prošenj in katere pristojnost ne gre preko posvetovalne funkcije (gradbeno dovoljenje podpiše župan opirajoč se med drugim tudi na mnenje gradbene komisije), sem 5. marca letos pregledoval tudi prošnjo družbe DELTA za odobritev variante k načrtu za izgradnjo hotela, motela in restavracije na Devinščini, za katero je izdelal načrt arh. Darij Jagodic, sicer tudi član zgoniške gradbene komisije. Na moje vprašanje o veljavnosti načrta, katerega izvedbena dela so bila že vrsto let ustavljena, mi je župan odgovoril, da je gradbeno dovoljenje še veljavno. Povrh je rekel, da gre za pomembno pobudo, ki naj bi bila namenjena romarjem, ki obiskujejo svetišče na Vejni in da je torej pobuda v skladu z gospodarskim programom občine. Ker nisem pri pregledu načrta zasledil nobene nepravilnosti, se je moja naloga strokovnega pregleda načrta končala in nisem mogel drugače kot privoliti v odobritev načrta in torej pobude, ki jo je podprl zgoniški župan Josip Guštin, občinski odbornik Srečko Orel ter podžupan odv. Jan Godnič. Povrh mi je občiitski tehnični urad dal zagotovilo, da ni na prošnji formalnih nepravilnosti.
2. Takrat torej nisem mogel drugače ukrepati kot sem ukrepal. Takoj pa, ko sem videl oglas v tržaškem italijanskem dnevtiiku in letake o prodaji miniapart-majev, sem dal na prvi seji gradbene komisije, ki je temu sledila (8. oktobra) na zapisnik, da gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano dne 2. maja letos v prid družbe DELTA, ne more biti veljavno v vseh zakonskih ozirih in to na podlagi elementov, s katerimi sem bil seznanjen komaj nedavno in ki mi prej niso bili znani. V stnislu svoje strokovne pristojnosti sem torej nemudoma ukrepal in kot prvi dal povod za uradni postopek za razveljavitev gradbenega dovoljenja omenjeni družbi,
3. Takoj potem se stopil v stik z občinskimi svetovalci krajevne Slovenske skupnosti, katerim pripada prvenstvena naloga političnega ukrepanja v zadevah, ki se jih pob liže tičejo. Občinski svetovalci Slovenske skupnosti so nato zahtevali razgovor z županom, ki jih je sprejel dne 22. oktobra.
4. Po članku v Primorskem dnevniku dne 6. novembra o namerah omenjene družbe v zvezi z gradnjo hotelskega objekta na Devinščini sva, tako Vladimir Rebula, kot načelnik svetovalske skupine Slovenske skupnosti v zgoniškem občinskem svetu kot tudi sam kot član občinske gradbene komisije, obvestila širšo slovensko javnost o korakih, ki sva jih, vsak na svojem področju, napravila.
5. Prepričan sem, da sem ravnal popolnoma prav, zlasti v skladu z mandatom, ki mi ga je poverila krajevna Slovenska
vedal, da jo obiskuje 20 gojencev in da redno poteka. Kot lansko leto jo vodita priznana pedagoga iz Gorice, ki poučujeta klavir, kitaro in harmoniko.
V okviru društvenega dela je treba še omeniti razna gostovanja, kulturne večere, predvajanje slovenskega filma »Cvetje v jeseni«, nastop pantomima Andresa Valdesa, tradicionalni praznik špargljev, družabne večere in mladinsko dejavnost. Tu-
podatki, ki jih je objavil urad mejne policije. V oktobru so zabeležili 2.147.000 prehodov, medtem ko je bilo v istem mesecu lani 3.875.000 prehodov.
Zmanjšanje torej znaša 1.728.000 prehodov. V prvih desetih mesecih leta 1974 so na mejnih prehodih prešteli 23.816.000 potnikov, v istem obdobju lani po je bilo potnikov kar 45.800.000, torej približno 22 milijonov več.
škofa je pričakalo precejšnje število ljudi —.......................................................... skupnost,	ki	seveda	lahko,	kot	edina
in ga prisrčno pozdravilo ter hotelo s tem izpričati, da je slovenska Cerkev ena in nedeljiva celota.
Večer je bil zelo lep in zanimiv. Vsi, ki so se ga udeležili, so bili zadovoljni. Udeležba je bila kljub slabemu vremenu zelo lepa. Pogrešali pa smo kljub temu mnoge slovenske duhovnike, saj je bil končno slovenski škof med nami. In pogrešali smo tudi nekatere laike, ki bi se lahko iz prve-
Boršt
Kot prejšnja leta bosta Krekov dom in osnovna šola tudi letos pripravila srečanje z Miklavžem. Prireditev bo v četrtek 5. decembra ob 16. uri v dvorani pri šol-
za
to pristojna, zahteva moj odstop iz občinske gradbene komisije, bodisi če bo prišla do sklepa, da nisem več vreden njenega zaupanja, bodisi če bo mnenja, da je moj odstop potreben mogoče iz drugačnih ozirov, ki nimajo nič opravka z mojo
skih sestrah. Fantje in dekleta bodo upri-	osebno poštenostjo oziroma, kot se je
zorili igro »Velika zmaga«, šolarji bodo	člankar izrazil, kremenitostjo.
zapeli in Miklavž bo obdaroval pridne Trst, 18. novembra 1974 °troke'	Vladimir	Vremec
  iiiiiHHiMiiiiiiHiiiNiiiiiiu   Milinim   .................................................................................
FRANK BtlKVIČ
Jetniški brivec 6
Ko so se za njim zaprla težka železna vrata, je imel Metelka solze v očeh. Imel je občutek, da je nenadoma v tujem, sovražnem svetu, ki ga hoče uničiti. Od same žalosti je stopil v prvo gostilno in se napil žganja, nakar se je vrnil pred ječo. V upanju, da ga bodo zopet zaprli, je tam razgrajal in razbijal po vratih. Stražarji, stari znanci, so ga nekaj časa poslušali in zasmehovali, nato ga pa pognali dalje.
Henrika med vlačuge in potepuhe m ga vrnili v ječo.
V ječi se je Metelka počutil kot izgubljeni sin, ki se po mnogih letih vrne iz tujine v rojstno vas. In če je imel zunaj vedno smolo, ga je v ječah spremljala sreča; že prvi dan je postal brivec.
Tokrat je ostal	v	tranzitu	samo nekaj
tednov, nakar so	ga	z drugimi zaporniki
poslali v internacijsko taborišče.
Metelka je v mislih zmotil Langoš, ki si je pravkar prižgal drugo cigareto. Zopet je gledal osvetljene stene, in ko je vžigalica ugasnila, rekel: »Ne pozabi na ogorek!«
»Dokler bom kadil, sploh na drugo ne Metelka	ni	vedel,	kam	naj	bi	se	dal. Bil	bom mislil kakor	na	ogorek,«	se je norče-
je	kot	tujec	v	neznanem	svetu.	Denar je	val Langoš.
sicer imel in tudi oblečen je bil dostojno, da bi zlahka dobil delo, ampak da bi zopet bil za pomočnika, ko je v ječi bil brivski mojster in sam svoj gospod, tako globoko se ni maral ponižati. Zato se je na vse načine trudil, da bi prišel nazaj v tranzit. Najprej je zapil ves zaslužek, potem pa pričel krasti, dokler se mu zares ni posrečilo, da so ga zopet strpali v zelenega
Od zunaj sta zaslišala korake, zarožljal je zapah.
»Zajtrk!« je zavpil stražar surovo in z žepno svetilko posvetil v temni prostor.
»No, si se že streznil, brivec? Snoči si bil velik junak, zdaj si pa videti kot kup nesreče. Danes najbrž nikomur ne boš prerezal vratu.«
Ob stražarjevih zadnjih besedah se je
Metelka kar prestrašil, rekel pa ni nič. šele ko sta dva jetnika, ki sta prinesla zajtrk, njemu in Langošu porinila v roke skodelo z mlačno juho in dala vsakemu kos kruha, se je ojunačil in prosil stražarja, če sme na stranišče.
»Na stranišče pa smeš, ko spiješ juho in vrneš skodelo.«
Metelka je juho takoj spil, kruh pa vtaknil v žep.
Ko sta z Langošom vrnila skodeli, sta smela na stran, najprej Langoš, potem šele on, nakar je stražar brez besede zaklenil vrata in odšel.
Metelka je bil užaljen. Tako zviška še noben stražar ni govoril z njim. In Langoš je smel prej na stranišče kot on. Stražarje je poznal vse po vrsti, ker so se hodili k njemu brit. Vsi brez izjeme so bili do njega vljudni. Tudi stražar Pfaffer, ki zdaj viha nos. Torej je z njim huje, kot je mislil. Langoš ima prav, ko trdi, da mu je od snoči za vedno odklenkalo in da bo odslej Verčn tisti srečnež, ki se bo šopiril v brivskem kotu in cingljal z drobižem v hlačnem žepu.
Doslej je imel med vsemi zaporniki, ta-
ko političnimi kot kriminalnimi, samo on res gosposko življenje, ker mu ni bilo treba opravljati težaškega dela, zmrzovati na polju in se potiti v kamnolomu. Zato si ni mogel predstavljati, da bo odslej živel med potepuhi in z njimi strgal umazane kotle. Pomanjkanja v taborišču še nikdar ni trpel. Nadaljeval je življenje, ki ga je pričel v tranzitu. Tudi tukaj je bil brivec. Svojega posla sploh prenehal ni, saj je celo spotoma na transportu obril nekaj stražarjev.
Včeraj je še živel brezskrbno kot majhen bog. Z rokami v hlačnih žepih je stal med vrati, se naslanjal na podboje in gledal, kako so stražarji ter njih pomagači z brcami in udarci delili večerjo. Metelka je nadvse rad opazoval taboriščno življe-nje in se naslajal nad trpljenjem sojetnikov.
Posebno včeraj je bilo zanimivo, ker sta ponoči ušla da politična nevarna jetnika. Poveljnik se je hudoval nad podčastniki, ki so se znesli nad stražarji in so na koncu stresli svoj gnev nad jetniki. Vsi so bili prizadeti, samo on je stal ob strani in se smehljal. Gledal je, kako so stražarji udri-
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllinilllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUlMIIIHIIIIIIIHIIIIIIIlllIMIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIII
hali po političnih in kriminalnih beticah. Povsod je videl švigajoče gumijevke, poskočne palice in okovana puškina kopita. Dvema so razbili čeljusti, nekateri so se od bolečin zvijali po tleh, eden je s polnimi hlačami ušel na latrino, od koder so ga s palicami nagnali nazaj na dvorišče.
Metelka se je tako smejal, da je imel solzne oči. Ko se je utrudil, si je prinesel stol, prižgal cigareto in gledal sede. Nesrečneži so morali telovaditi, se metati na tla, skakati visoko v zrak, dvigniti zdaj levo, potem spet desno nogo in se zvijati v pasu. Niti tistih z berglami in lesenimi nogami niso pustili pri miru. Čepeli so v nemogoči pozi in kadar se je kateri od onemoglosti prevrnil, so ga stražarji s puškinim kopitom spravili pokonci.
Ko je bilo baletne predstave konec, so nadaljevali z opero: korakali so po razbeljenem pesku sem in tja in peli do hripavosti. Metelka pa je sedel v senci, jih gledal in se hladil. In da bi zdaj vse to minilo? Prekleti Langoš, da je moral prinesti žganje v taborišče. Samo on je kriv njegove nesreče.
(Drugič naprej)
Goriški umetnik razstavlja
V	prostorih umetniške galerije »II Tor-chio« v Gorici, ul. Mameli 6, bo od 1. do 15. decembra razstavljal umetnik Gianni Cudin. Mladi umetnik je Goričan po rodu, a sedaj uči na tehničnih srednjih šolah v Padovi. Razstavljal je že v Padovi, Sulmoni in drugod, sam in v družbi z drugimi umetniki. Dobil je razna priznanja, med drugim tretjo nagrado Murialdo v Padovi. Riše s peresom, z barvami, a poskuša se tudi v lesu, kamnu in železu. Vsestranski umetnik zasluži, da si njegovo razstavo, ki je prva v Gorici, občinstvo ogleda.
Praznovanje sv. Katarine na Peči
O prijazni cerkvici na Peči, posvečeni sv. Katarini, bi lahko rekli s pesnikom: »Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela.«
Da je cerkvica na Peči vedno snažna in čista, njena okolica pa lepo urejena,
V	četrtek 5. decembra ob 15.30 bo v Katoliškem domu v Gorici
MIKLAVŽEV VEČER
Pred obdaritvijo bodo otroci predvajali priložnostno igrico. Darila lahko oddate do ene ure pred prireditvijo v Katoliškem domu, Drevored XX. Septembra, 85.
je predvsem zasluga zvestega cerkovnika Lojzeta Kovica, ki že desetletja vlaga veliko truda v ta božji hram.
Cerkovnik pa ima tudi za vse dobro vneto snaho Valerijo, ki najde kljub delu v trgovini in družini še čas, da vodi s hčerkama Zdenko in Savino redno petje pri nedeljski službi božji v okviru ženskega pevskega zbora.
Moški s Peči pa sodelujejo v mešanem
Slovenska župnija v Gorici je praznovala drugo obletnico svoje ustanovitve s sveto-letnim misijonom. Uspel je nad vsa pričakovanja, saj so se ga udeležili slovenski verniki v izrednem številu. Iz dneva v dan se je udeležba večala in ob zaključku si je marsikdo zaželel, da bi trajal še teden dni.
Dobro je bila obiskovana zgodnja jutranja maša z govorom v stolnici. Stolni-ške pevke so se potrudile in vneto sodelovale pri maši z lepim petjem. Se večja je bila udeležba pevk in pevcev pri večerni maši prav tako v stolnici.
Tisti, ki so imeli pomisleke, da maša z govorom pri Sv. Ivanu ob 9.30 ne po uspela, so se zelo zmotili. Cerkev je bila vedno polna vernikov in vsi so bili navdušeni nad lepimi govori. Zelo uspešna in plodovita so bila srečanja z bolniki v psihiatrični bolnišnici in v Domu upokojencev v Ločniku.
Mladini so bila posvečena tri srečanja. Prvo nedeljo popoldne je prišel med našo mladino g. Rudi Koncilja iz Ljubljane. Tega srečanja z mladim duhovnikom so bili vsi veseli in se ga je udeležilo lepo število fantov in deklet. Ostali dve srečanji, ki ju je vodil p. Grošelj, sta pa bili manj obiskani, morda zaradi premajhne propagande.
Četrtkov večer je bil posvečen izobražencem. P. Bohm je v jedrnatih in jasnih besedah prikazal s filozofskega in verskega stališča problem vere pri današnjem izobražencu in njegovem iskanju Boga v svetu.
Najbolj obiskovane pa so bile večerne pobožnosti v stolnici. Ljudje so prihajali iz celega mesta in napolnili cerkev in galerijo. Zlasti zadnji dve pridigi sta privabili izredno število ljudi. V petek zvečer 22. novembra je bil dan sprave, tako potreben za nas vse, ki živimo tesno drug ob drugem in nam tempo življenja ne dovoli, da bi bili do vseh vedno dobri in prijazni. V soboto je bil lep govor o molitvi, brez katere ne moremo napredovati v dobrem.
Nadvse veličasten je bil zaključni dan misijona na nedeljo Kristusa Kralja. Pri vseh slovenskih mašah v mestu so bili misijonski govori in verniki so se jim množično odzvali. Opoldne je imela mladina svojo mašo pri Sv. Ivanu, popldne ob 16h pa je bilo srečanje v Katoliškem domu.
Sklep misijona je bil v cerkvi Marije
pevskem zboru, ki ga vodi že več let vsem poznani neutrudni pevovodja Zdravko Klanjšček. Ta zbor prepeva redno pri drugi maši v Rupi.
V nedeljo 24. novembra je bila druga sv. maša na Peči, kajti tam je bilo vsakoletno slovesno praznovanje zavetnice pe-čanske cerkve sv. Katarine. Sodelovala sta oba zbora, ženski in mešani, po maši pa so se pevci zbrali k zakuski. Zaorila je pesem, najprej v mešani zasedbi, nato pa so moški prevzeli pobudo in uprizorili pravcati koncert.
Predsednik pevskega zbora Rupa-Peč Darko Durček je ob tej priložnosti poudaril, kako so te vrste srečanja potrebna, saj nas pesem druži ne glede na ideologijo. Mladina pa naj bi ob takih trenutkih doumela, kje je njeno mesto. Sodelovati v pevskem zboru pomeni doprinesti svoj delež k ohranitvi slovenskega življa v naših krajih - dk.
Števerjan
Od 14. do 17. novembra smo imeli v števerjanu duhovno obnovo za obletnico svetoletnega misijona in za zahvalno nedeljo. Za to priložnost smo povabili g. Jožka Kraglja iz Liga. Srečal se je najprej z mladino. 15. novembra po pevskih vajah se je g. misijonar sestal s cerkvenim pevskim zborom. Poudaril je, da so cerkveni pevci prvi sodelavci bogoslužja, zato naj s ponosom in vestno vršijo to nalogo. Nato je govoril o skladatelju Vinku Vodopivcu, ki je bil najbolj plodovit primorski skladatelj. Primorci so in bodo nanj ponosni.
V soboto 16. novembra je bilo srečanje z dekleti, čemur je sledilo spovedovanje. Po večerni maši je bilo srečanje z možmi in fanti ter spet spovedovanje.
V nedeljo 17. novembra, za zahvalnico, so kmetovalci prinesli pred oltar simbolične darove od pridelkov preteklega leta. Po glavni maši je bil običajni blagoslov
Vnebovzete pri oo. kapucinih z večerno mašo. Toliko ljudstva se v kapucinski cerkvi nabere le za polnočnico. To je bila res prava verska manifestacija naših ljudi. Ni nas malo. Morali bi vedno tako skupno nastopati v vseh zadevah, ki se tičejo verskih, narodnih, socialnih in šolskih problemov.
V	somaševanju s p. Cirilom in dr. Mar-kužo je maševal misijonar p. Grošelj, prisotni pa so bili še: drugi misijonar p. Bohm, župnik msgr. Močnik, škofijski kancler msgr. Klinec, g. Eržen in dr. Humar. Ob evangeliju je imel misijonar p. Grošelj svoj zaključni govor. Govoril nam je kot oče, ki se poslavlja od svojih otrok in jim polaga na srce še zadnje nauke in napotke za življenje. K sv. obhajilu je šla praktično vsa cerkev.
Po maši sta se oba misijonarja jezuita poslovila od vernikov. Ločitev je bila težka zanje in za vernike, saj so duhovne vezi naj lepše in naj svetlejše v našem življenju. Misijonarja sta izrazila svoje zadovoljstvo nad izredno lepo udeležbo in nad naklonjenostjo, ki jima je bila izkazana. Župnik slovenske duhovnije msgr. Močnik se je v svojem imenu in v imenu vseh žup-ljanov zahvalil misijonarjema za vse, kar sta naredila za njegove vernike v teh blagoslovljenih dneh.
Vso zaključno slovesnost pa je še posebno povzdignil goriški nadškof msgr. Co-colin s svojo navzočnostjo. Po maši je tudi spregovoril besede zahvale in pohvale župniku msgr. Močniku, misijonarjema in tudi vernikom, ki so se tako številno odzvali božjemu vabilu.
Zahvalna pesem je kronala to lepo slovesnost in ves teden misijona, saj je bil Bog tisti, ki je po misijonarjih delil našemu ljudstvu obilne milosti. Na koncu je bil še ofer, pri katerem je vsak dobil spominsko podobico z napisom: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«
Svetoletni misijon je za nami. Kako je bil potreben, je pokazala izredno lepa udeležba. Zato smo polni hvaležnosti do našega župnika msgr .Močnika, ki ga je organiziral v svoji nenehni skrbi za zaupane mu duše. Najlopša hvala tudi misijonarjema, ki sta s svojo lepo in jasno besedo poživila v nas luč vere, zaupanja in ljubezni do dobrega Boga.
Z. P.
ZDRUŽENJE CERKV. PEVSKIH ZBOROV GORICA
vabi na mladinski pevski nastop
MALA CECILIJANKA
(MINICECILI JANKA)
ki bo v Katoliškem domu v Gorici v nedeljo 8. decembra ob 16. url. Nastopili bodo mladinski pevski zbori in druge skupine s pestrim programom.
traktorjev in avtomobilov. Hvaležnost Bogu, najvišjemu dobrotniku, je izražala sklepna popoldanska maša. Zahvalna pesem po maši je zaključila dan zahvale.
G.	misijonarju smo hvaležni za lepe nauke in vzpodbudne besede za obnovo krščanskega življenja. Tudi ta obnova je prispevala k prenovitvi v Kristusu ter k spravi z Bogom z našimi brati v svetem letu.
Sovodnje
Nežica Plesničar iz Sovodenj je diplomirala na glasbeni šoli v Turinu z najboljšim uspehom. Znanci in prijatelji ji iskreno čestitajo.
Zaključek 6. športnega tedna v Števerjanu
V	nedeljo 17. novembra je bilo v Števerjanu nagrajevanje zmagovalcev 6. športnega tedna. Nagrajevanje se je pričelo v poznih popoldanskih urah v prostorih Župnijskega doma in sicer s kar obširnim sporedom. Kot gost je igral ansambel »Mejaši« iz Gorice, ki je z lepimi slovenskimi motivi povzročil veselo razpoloženje v dvorani.
Sledilo je nagrajevanje, med katerim je predsednik S. Z. »Brda« Dušan Škorjanc z drugimi predstavniki ustanov izročil pokale ter tako nagradil najboljše ekipe ter posameznike. Upajmo, da bo prihodnje leto udeležba še večja. - m. č.
Oddaja koprske televizije o zadružnem kmetijstvu v Furlaniji-Julijski krajini
Koprska televizija je nedavno v svoji rubriki, posvečeni kmetijstvu, prikazala stanje v kmetijskem zadružništvu v Furlani j i-Julijski krajini s posebnim poudarkom na položaj zadružnih hlevov. V oddajo je bil vključen tudi intervju z deželnim odbornikom za kmetijstvo Tripani-jern, ki je orisal predvsem posege dežele za razvoj živinoreje v okviru širše politike v Evropski gospodarski skupnosti ter v državnem in deželnem merilu, kakor tudi v zvezi s sodelovanjem s sosednjimi državami in deželami. V intervjuju je bilo tudi govora o sodelovanju in povečanju izmenjav med sosednjimi državami zlasti na področju gojitve novih sort vinogradništva, pridelovanju koruze in pri programih zaščite proti toči.
Iz Slovenije
Tudi »Knjižice« v težavah
Znane salezijanske »Knjižice« je zadela ista usoda kakor »Družino« in »Ognjišče«. Obsojene so na 16.000.000 dinarjev, kar je okrog 5.000.000 Ur. Pravijo, da to ni globa, ampak navadni »prometni davek« za tiste knjižice, ki niso popolnoma verske vsebine. Naj bo davek ali globa, vsota je ogromna in še daleč ni v razmerju s tihotapstvom novih avtomobilov iz Avstrije v Jugoslavijo. Časopisi so pisali, da so bili jeseniški cariniki, ki so nove avtomobile na črno spuščali čez mejo, obsojeni le na globo 300 do 500 tisoč lir.
»Knjižice« so izhajale po vojni več let na Tržaškem; pred par leti pa jih je bivši dolgoletni urednik prenesel v Ljubljano, kjer imajo sicer veliko naklado pa tudi velike težave.
Kakor znano, so uredniki vseh verskih listov, naštetih v tem članku, prijavljeni sodišču; izgovor in povod: devizni prekrški. Vsem je tudi odvzet potni list. Prišla je še novica, da je odgovorni urednik »Družine« dr. Ivan Merlak zaradi mučnih in dolgih zasliševanj težko živčno zbolel.
Slovenec tajnik papeške univerze
Iz poročila o odprtju novega akademskega leta na papeški univerzi Propaganda fide v Rimu »Universitas Urbaniana« je razvidno, da je novi tajnik univerze Slovenec msgr. Maksimilijan Jezernik.
★
Popravljamo. Robert Daneu, ki je daroval po 1.500 lir za novo katoliško stolnico v Skopju in za slovenskega misijonarja Vladimirja Kosa živi v Sv. Križu pri Trstu in ne na Opčinah, kot smo zadnjič pomotoma zapisali.
OBVESTILA
Semenj sv. Andreja v Gorici se bo pričel letos na sam praznik sv. Andreja v soboto 30. novembra in bo trajal do nedelje 8. decembra vključno.
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici namerava ob 30-letnici odporništva zoper nacifašizem izdati spominsko brošuro s pismi in dokumenti žrtev fašističnega in nacističnega nasilja. V ta namen pozivamo vse tiste, ki imajo v lasti kaka pisma slovenskih internirancev v taboriščih ali zapornikov v ječah, da bi nam jih odstopili za razstavo in da bi dali dovoljenje za njih objavo. Lahko se zglasite na upravi Katoliškega glasa, tel. 83177 ali telefonirajte na štev. 30536 Gorica.
Občni zbor ŠZ Olimpia bo v nedeljo 1. decembra ob 10. uri dopoldne v Katol. domu. Na dnevnem redu je čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora, poročila odbornikov, volitve novega odbora, slučajnosti.
Združeni tolminski pevski zbori bodo nastopili na Mirenskem Gradu 8. decembra ob 3. uri popoldne. Okrog 100 odraslih in 90 malih pevcev želi s sv. mašo in pesmijo počastiti Marijo. Čudovite slike Kraljevega križevega pota in Žalostna Mati božja v glavnem oltarju bodo mogočen okvir tega srečanja. Tragična preteklost tolminskih puntarjev bo ta dan povezana z vero v božje varstvo in Marijino pomoč.
Prošnja. Na srečolovu v korist misijonov na letošnjo misijonsko nedeljo v Katoliškem domu je nekdo dobil namesto para čevljev dva čevlja za isto nogo. To pomeni, da je nekdo drugi dobil prav tako drugi del para čevljev. Ker so zaradi tega čevlji za oba dobitnika neuporabni, prosimo dobitnika drugega dela čevljev, da zaradi zamenjave prinese čevlje ali v Zavod sv. Družine v Gorici ali na upravo našega lista.
V	kapeli Marijinega doma v Trstu, ul. Risorta 3, bo v ponedeljek 2. decembra ob 18.30 mesečna maša za edinost med kristjani. Sledi predvajanje barvnih diapozitivov o letošnjem ekumenskem potovanju v Romunijo.
Okrogla miza o šolskih delegiranih dekretih bo v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3/1. v ponedeljek 2. decembra ob 20.15. Poročila bodo podali ravnateljica dr. Laura Abrami, ravnatelj srednje šole dr. Aldo Štefančič, prof. dr. Maks Šah in zastopnica staršev ga. Simčičeva.
Tretji abonmajski koncert Glasbene matice - Trst bo v petek 29. novembra ob
20.30	v Kulturnem domu v Trstu. Klavirski recital bo izvajal Vladimir Krpan.
Mladinska igra »Jurček« bo na sporedu v torek 3. decembra ob 15.30 v Kulturnem domu v Trstu.
DAROVI
Za tiskovni sklad »Katoliškega g/asa«: Klementa U., Gorica, 20.000; N. N. 5.000; N. N. 10.000 lir.
Za stroške svetoletnega misijona v Gorici: N. N. 1.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Lojzka Škerlavaj 2.000; svak v spomin na pok. Henrika Bi-raghi 10.000; družina Biraghi v isti namen 16.000; Silva in Nino v isti namen 10.000; Pina Brecelj 5.000; Slava Fučka 20.000; družina Lizzi 10.000; v nabiralniku 8.000; Lea Štolfa 1.000; svojci v spomin I. Termine
6.000 lir.
Za cerkev na Banah: v spomin na pok. Justino so darovali: družina Milkovič 5.200; Kristina Husu 5.000; Kristina Milkovič 2.000; Danica Krevatin 2.000; Zofija Gorup 1.000; Roža Husu 2.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: družina Tonolli
1.000; Milka 2.000 lir.
Za cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih: Marija Senica, Riomanje, 5.000; družina dr. Lovrečič 20.000; Olga Demark, Ricmanje, v spomin na pok. sestre 5.000; družina dr. Delak, Ricmanje, ob pogrebu očeta Jožefa Žuljana 50.000; Antonija Dobrila, Pulje, v spomin pok sestre Katarine 1.000 lir.
Za Baragov dom v Ricmanjih: Vera Turk, Trst, v spomin na pok. starše 10.000; ista v spomin na pok. Jožefa Žuljan 5.000 lir.
Za novo cerkev v Domju: družina Kofol, Domjo, ob smrti mame Judite 5.000; Stanko Zorko, Rojan, 100.000 lir.
Za Mladinski dom v Boljuncu: Marija Sancin 1.000; Mira Bonano 3.000; namesto cvetja na grob Marije Žerjal N. N. 2.000 in v isti namen skupina boljunskih žena 27.500 lir.
Za slovenske misijonarje: nabirka v Skednju 68.000; Klementa U., Gorica,
30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokojI
SV. MIKLAVŽ
se bo letos ustavil tudi v ŠTANDREZU in sicer v župnijski dvorani v četrtek 5. decembra ob 19. uri. Prinesel bo lepa darila za naše malčke in tudi za pridne odrasle.
f RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 1. do 7. decembra 1974 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Scurpiddu«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 16.00 Šport in glasba.
17.00	»Maček«, drama. 17.55 Nedeljski koncert. 18.45 Folk iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Baročni orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Klasiki ameriške lahke glasbe.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost.,. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Od odra do filma. 19.20 Za najmlajše. 20.35 L. Rocca: »Gora Ivnor«, opera. 22.35 Nežno in tiho.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.10 Avtor in knjiga. 19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.40 Motivi iz filmov.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Nove plošče resne glasbe. 19.10 Italijansko gledališče v Ljubljani. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Marijin mesec«. Igra. 21.20 Skladbe davnih dob. 21.50 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni slov. skladatelji. 19.15 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo.
20.50 Koncert. 21.55 V plesnem koraku. Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 Slovenski pomorski klub »Čupa«.
19.25 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji.
20.50 »Odskočna deska«. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 1. do 7. decembra 1974
Nedelja: 8.30 Svet v vojni. 9.10 Otroška matineja. 12.30 Nedeljsko popoldne. 18.15 »Cvetje v jeseni«. 20.00 človek in pol. 21.35 športni pregled.
Ponedeljek: 17.25 V znamenju dvojčkov.
21.25 Kulturne diagonale. 22.05 »Prepad«, film.
Torek: 16.35 Steklenička črnila. 18.10 Življenje v gibanju. 18.40 Gledališče »GLEJ« in igra o Slovencih na Koroškem. 21.05 Mračni Jude, nadaljevanka.
Sreda: 17.25 Viking Viki. 20.05 »Polnočni kavboj«, film.
četrtek: 17.30 Bratovščina Sinjega galeba. 20.05 Dimitrije Tucovič, nadalj. 21.10 Monitor: Beograd. 21.50 Glasba.
Petek: 17.20 Veseli tobogan: Dobrovo v Goriških Brdih. 18.05 Revija folklore. 18.50 Onesnaženje celinskih voda. 20.10 »Obisk na malem planetu«, film. 22.35 Harlem.
Sobota: 12.55 Nogomet Partizan : Dinamo. 16.10 Disneyev svet. 16.55 Hokej Olimpija : Jesenice. 20.00 Chaplinova burleska.
20.30 Festival glasbe podonavskih dežel.
22.10 »Dvoboj pri Srebrnem potoku«, film.
Izšla sta
MARIJANSKI KOLEDAR 1975
cena 300 lir in
ŽEPNI KOLEDARČEK
Na razpolago v knjigarnah. Naročila: Marijanišče - Opčine (Trst)
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Svetoletni misijon v Gorici