Življenje slavnih Slovanov.
XVII. Ivan Popovič.
A Učeni jeziko- in rastljinoznanec, rojak nas, Ivan Popovič, Celjski imenovan, se je rodil 2. februarja 1705 v Studenicah na spodnjem Štajar-ekem. Bil je sin revnih starišev slovenskih. V Gradcu je hodil v nižje latinske šole, kjer so pridnemu pa revnemu mladenču učitelji bukve posojevali, da se je ponoči iz njih učil, ker si je po dnevi živež služil, pre-pisovaje drugim za plačo.
—   115   —
Pri vsem tem se je naučil bistroglavi mladenecra-zan nemškega, latinskega in gerčkega jezika samotež tudi laškega in francoskega tako dobro, da so ga v imenitne hiše za domačega učitelja jemali.
Lepo , cvetličnato polje okoli glavnega mesta krasne dežele štajarske je vzbudilo v njem veselje do rastljino-znanstva. Brez učenika se ga loti in se ga kmalo iz-verstno nauči. Pa tudi s slovenščino, predragim jezikom maternim, se je močno in z veseljem pečal. Spi-saval je tudi nauk tega jezika ali slovnico, ktera pa ni bila natisnjena. Nekoliko rokopisa je Vodnik imel. Sam ogenj za slovanščino in za vsako vedo, je želel Popovič zavoljo slovanskega jezika in zgodovine iz vsega serca tudi po tistem kosu Europe popotovati, ki se na eni strani našega cesarstva do čemela morja, na drugi pa do morja jadranskega (Teržaško-Beneškega) razprostira. Imel je že pismeno dovoljenje v rokah, kakor tudi poterjenje, da je mož za to; ali ni ga bilo človeka, ki bi bil učenemu, pa nepremožnemu rojaku nekoliko na pot pomagal. In zavoljo tega ni bilo iz Po po vi čevega namisleka slovanstvu na škodo nič.
Spolnivši 26. leto se je odpravil s prihranjenim denarjem na pot in obhajal pet let južno Austrio in Laško, skerbno rastlin iskaje in posebnosti govora ljudskega opazovaje. Pozneje je prevzel službo domačega učitelja pri nekem imenitnem Austriancu, čez dve leti pa jo zopet popusti, in gre najpred v Line, potem pa na Dunaj, kjer je tri leta stanovitne službe prosil, pa ne dobil. Nevoljen zavoljo tega hoče na spomlad leta 1746 austrianske dežele zapustiti; ali gobe host austrianskih nad Anižo, ktere bi bil rad popisal, so ga odbijale. Ostane v ti namen in prebiva ondi še tri leta, posebno v samostanu Kremsmiinsterskem , kjer so mu vedo- in gostoljubni duhovni živež zahman dajali.
Dežele austrianske kasneje vendar le zapustivši je potoval Popovič najpred na Parsko v Regensburg, kjer je tudi parske rastline poznaval. V Norimbergu se je soznanil z družbo za zemljopisje, posebno ž njenim svetovavcom Francom, kteri je družbi svetoval, da bi Popoviča, ki zna dobro po slovenski, naprosila, da bi popravljal v nemških zemljopisnih bukvah in obrazih imena slovenskih krajev, ki so po takih bukvah zlo popačena.    Francov nasvet je pa brez vspeha ostal.
Popoviča pokličejo leta 1754 v Austrio nazaj in mu izročijo v visoki šoli Dunajski nauk nemškega jezika in zgovornosti.
Ta služba je pa možu, ki je bil doslej sam svoj, zavoljo velikih sitnost kmalo presedala. Prosil je leta 1766, da bi ga v pokoj dali, kar se je tudi zgodilo.
Potem se je upotil v terg Perchtoldsdorf blizo Dunaja, kjer je v neki hišici od terga precej v stran s staro služabnico sam po svoje živel. Vedno je tičal ali v hišici ali na vertu, pečaje se neprenehoma z jeziko-in rastlinoznanstvom. Samo ponoči je hodil na polje rastlin nabirat in pa ob nedeljah in praznikih v cerkev; drugače ni hišnega praga nikdar prekoračil.
Tako je doživljal svoje stare dni ne maraje za druge ljudi v imenovani hišici, kjer je tudi svoj izverstni slov-nik ali besednjak narečja austrianskega in pravopisa nemškega zlagal.
Oba rokopisa ima zdaj c. k. pridvorna knižnica Dunajska. Spisal je tudi imeniten spis: ,,Untersuchungen vorn Meere" (preiskava morja^.
Umeri je preučeni mož SI. novembra 1774 v 70. letu v Perchtoldsdorfu *), kjer tudi njegovo truplo počiva. Na prostem kamnu nad grobom vzidanem je v latinskem jeziku sledeči napis vsekan,  kterega si je bil
*) Pomota je, da je 1. 1763 na Dunaju umeri, kakor Sa-farik pravi: »Gesch. d. slav. Spr. u. Lit.« str. 285, ia M. Maj ar za njim v Drobt. 1849, str. 207.
Popovic   pred   emertjo    sam   napravil:   Popovichii quod fuit, to je: kar je bilo Popovičevega.
Prosti napis ti pravi, kako prost je bil tudi ti učeni rojak nas, kar se posvetnega — minljivega tiče.
—   116   —