STOPINJE 1988 Izdalo Pomursko pastoralno področje Alfonz Korbun, Martin Poredoš, Franc Tement Uredil uredniški odbor Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jožef Smej, Jože Zadravec Odgovorni urednik Jožef Smej, Slomškov trg 19, Maribor (Lojze Kozar ml. je bil sprejet v uredniški odbor na seji v Ljubljani 29. 5. 1987) Naslovna stran platnic: Turnišče — Marija z Jezusom posnetek Jože Ftičar Zadnja stran platnic: . gostil vanj e se služi... posnetek Jože Ftičar Tisk: ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna, Murska Sobota STOPINJE 1988 Leto 1988 je prestopno leto Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z rdečim večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom, da jih ne bi zamenjali z zapovedanimi prazniki. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Lunine spremembe: polna luna ® mlaj © prvi krajec ® zadnji krajec Stopinje, sledove kolesa in avtomobila sem puščal za sabo, ko sem potoval po naši preizkušani deželi žitnih polj, goric in borovih gozdov. Kakor da ni dovolj naša obrobnost, kakor da niso dovolj vedno višje cene, kakor da niso dovolj težave, ki si jih sami povzročamo, klesti po nas debela toča, se z drevesi in s strehami hiš igra vihar, preostale sadove naših žuljev pa uničujejo poplave. Raznovrstne sledove in stopinje sem odkrival na svoji poti. Poleg stopinj, ki vodijo v šole, urade, na polja, v Muro, Avtoradgono, Varstroj, v Ljubljano, Avstrijo, Nemčijo, sem odkrival tudi drugačne stopinje. Odkrival sem množico stopinj, ki vodijo k Mariji Vnebovzeti v Turnišče, v Apače in h Gradu. Odkrival sem stopinje mladih, ki vsak mesec prihajajo molit v Beltince in na Kapelo. Odkrival sem stopinje ljudi, ki so v marčnih večerih prihajali na teološki tečaj v soboški župnijski dom, kjer so poglabljali svojo vero. Odkrival sem stopinje vernikov, ki so se zbrali k posvetitvi nove cerkve sv. Cirila in Metoda v mestu treh src. Odkrival sem stopinje, ki vodijo na Kobilje, v Beltince, na Melince, v Bakovce in v Martjance, kjer so novomašniki prvič zapeli: Slava Bogu na višavah. Sveže so bile vse te stopinje: razigrane stopinje otrok, pogumne stopinje mladih, čvrste stopinje mož in žena, trpeče stopinje bolnikov. Odkrival pa sem tudi bolj ali manj zabrisane stopinje naših prednikov. Stopinje pred nami potujočih ljudi so ohranjene v kamnitem znamenju Marije kraljice v Nedelici. Prelite so v pesem o prelepem ravnem polju, kjer fantič sreča Marijo. Skrite so v vse bolj prazni cerkvi sv. Ane sredi borovega gozda na robu Boreče. Izpisane so v Ivanocyjevi spominski plošči, vzidani v steno tišinske cerkve. Natisnjene so v knjigah obeh Kuzmičev. Vzidane so v zdaj podirajoči se grad pri Gradu. Oblikovane so v svetišče sv. Janeza Krstnika v prleški prestolnici. Vklesane so v spomenik na števanovskem pokopališču, kjer bo vsaj napis »Boug njemi daj veki vecsni pocsinek« spominjal, da so nekoč tam živeli Slovenje. Kaj pa stopinje prihodnosti? zarisovala jih bova oba: ti in jaz. In pa še nekdo: Bog, brez katerega ne bi bilo ne tvojih ne mojih stopinj. Ko so mi pred očmi vse te stopinje, vtisnjene v našo deželo, posprem-Ijam na pot to knjigo. STOPINJE naj prinesejo v naše domove po zorani zemlji, po ljubezni do domače besede, po živi veri dišeče stopinje preteklosti. STOPINJE naj nas spominjajo na stopinje sedanjosti, zaznamovane z radostjo in bolečino, z umiranjem in prebujanjem novega življenja. STOPINJE naj nam pomagajo odkrivati smer, ki vodi k polnosti življenja, k lepoti Besede, k dobroti srca. Lojze Kozar ml. JANUAR 1988 Prosinec 1 P NOVO LETO. OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 S Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) 3 N 3. PO BOŽIČU (2); Genovefa Pariška, dev. Beseda se je učlovečila (Jn 1, 1—18) 4 P Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreški, škof ® 5 T Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 S Gospodovo razglašenje, sv. Trije kralji (1) 7 Č Rajmund Penjafortski, duh. (4); Lucijan Antioh., duh. 8 P Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 S Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 10 N JEZUSOV KRST (2); Viljem iz Bourgesa, škof Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7—11) 11 P Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 T Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, muč. f 13 S Hilarij, škof in cerkv. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 č Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 P Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 S Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. 17 N 2. NAVADNA (2); Anton (Zvonko), pušč. Jezusovi prvi učenci (Jn 1, 35—42) 18 P Marjeta Ogrska, redovnica; Priska, mučenka 19 T Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. © 20 S Fabijan in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) Pečarovci 21 Č Neža (Agnes, Janja), dev., muč. (3); Epifanij, škof 22 P Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. 23 S Emerencijana, muč.; Ildefonz, škof 24 N 3. NAVADNA (2); Frančišek Šaleški, šk., c. uč. Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14—20) 25 P Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 5 26 T Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, r. u. 27 S Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 č Tomaž Akvinski duh., c. uč. (3); Julijan Kastiljski 29 P Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 S Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti 31 N 4. NAVADNA (2); Janez Boško, red. ust. Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21—28) FEBRUAR 1988 Svečan 1 P Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 T Jezusovo darovanje, svečnica (2); Simeon in Ana ® 3 S Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) 4 Č Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 P Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 S Pavel Miki in tov. muč. (3); Amand Belgijski, škof 7 N 5. NAVADNA (2); Nivard, redovnik Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29—39) 8 P Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha; Prešernov dan 9 T Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 S Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. 11 Č Lurška Mati božja (4); Cedmon, red. S 12 P Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat 13 S Jordan Saški, red.; Gregor II., papež 14 N 6 NAVADNA (2); Valentin (Zdravko), muč. Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40—45) 15 P Klavdij Colombiere; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč. 16 T Julijana, muč.; Onezim, škof; pust 17 S tt Pepelnica (D; Sedem ustanoviteljev servitov (1 8) Č Simeon Jeruzalemski, škof, muč; Flavijan, škof 19 P f Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof 20 S Sadot in tov., muč.; Evherij, škof 21 N 1. POSTNA (1); Peter Damiani, šk., c. uč.; Irena Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12—15) 22 P Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 T Polikarp, škof, c. uč. (4); Dositej, menih 24 S (Matija, apostol), Sergij, mučenec > 25 Č Tarazij (Taras), škof; Valburga, dev. 26 P f Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, škof 27 S Kvatre; Gabrijel Žal. Matere božje, red.; Leander, šk. 28 N 2. POSTNA (1); Roman, opat; Hilarij, papež Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2—10) 29 P Osvald, škof; prestopni dan MAREC 1988 Sušeč 1 T Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muč, 2 S Neža Praška, dev.; Karel Dobri, knez 3 C Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, muč. 4 P j Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč. 5 S Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 N 3. POSTNA (1); Fridolin (Miroslav), opat Jezus očisti tempelj (Jn 2, 13—25) 7 P Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof 8 T Janez od Boga, red. ust. (4); Beata, muč. 9 S Frančiška Rimska, redovn. (4); Gregor Niški, škof 10 C Štirideset mučencev, Makarij, škof 11 P f Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. € 12 S (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. 13 N 4. POSTNA (1); Kristina, dev., muč.; Teodora, muč. Božji Sin Odrešenik (Jn 3, 14—21) 14 P Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 T Klemen M. Dvorak, red.; Ludvika de Marillac, red. 16 S Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 Č Patricij, škof (4); Jedrt Nivelska, opatinja 18 P t Ciril Jeruzalemski, šk., c. uč. (4); Salvator, red. 1!) S Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova 20 N 5. POSTNA (1); Klavdija in tov., muč. Jezus napove trpljenje (Jn 12, 20—33) 21 P Nikolaj Fliie, pušč.; Filemon, muč. 22 T Lea, spokomica; Katarina Genovska, spok. - s 23 S Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorijan in tov 24 Č Dionizij in tov., muč.; Katarina Švedska, red. 25 P Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik D 26 S Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1—10) na 1) Prehod poletni čas 28 P Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. 29 T Bertold, red. ustan.; Evstracij, menih 30 S Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 Č Vel. četrtek (1); Modest Gosposvetski, škof APRIL 1988 Mali traven 1 P tt Vel. petek (1); Hugo Grenobelski, škof 2 S Vel. sobota (1); Frančišek Paolski, red. ust. ® 3 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1—9) 4 P Velikonočni ponedeljek (1); Izidor Seviljski, šk., c. uč. 5 T Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja 6 S Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin L, papež 7 Č Janez Krstnik de la Salle, red. ust. 8 P Albert, škof, muč.; Valter, op.at 9 S Marija Klopajeva, svetopis. žena; Valtruda, red. 10 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Ezekiel, prerok Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19—31) 11 P Stanislav, škof, muč. (3); Domnij (Dujam), škof - 7 — C 12 T Laz,ar Tržaški, muč.; Zenon, škof 13 S Martin L, papež, muč.; Hermenegild, muč. 14 Č Lidvina, dev.; Valerijan in tov., muč. 15 P Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 S Bernardka Lurška, dev. (3); Benedikt J. Labre, spok. @ 17 N 3. VELIKONOČNA (1): Rudolf, muč. Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35—48) 18 P Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. 19 T Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, muč. 20 S Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 Č Anzelm, škof, c. uč. (4); Konrad iz Parzhama, red. 22 P Leonid, muč.; Agapit, papež 23 S Jurij, muč. (4); Vojteh, škof, muč. Rogašovci, Videm 24 N 4. VELIKONOČNA (1); Fidel (Zvest), duh. muč. Jezus dobri pastir (Jn 10, 11—18) 25 P Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč. 26 T Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 S Ustanovitev OF; Hozana Kotorska, dev. (4) 28 Č Peter Chanel, duh., muč. (4); Vital (Živko), muč. 29 P Katarina Sienska, dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 S Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ustanov. MAJ 1988 Veliki traven 1 N 5. VELIKONOČNA (1); JOŽEF DELAVEC; PRAZNIK DELA Vinska trta in mladike (Jn 15, 1—8) 2 P Atanazij, škof in c. uč. (3); Boris, knez ® 3 T Filip in Jakob ml., apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 S Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 Č Gotard, škof; Angel, muč.; Juta, spokornica 6 P Marija, Srednica milosti; Dominik Savio dijak; Frida 7 S Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč. 8 N 6. VELIKONOČNA (1); Viktor Milanski, muč. Jezusova zapoved ljubezni (Jn 15, 9—17) 9 P Prošnji dan; Pahomij, opat; Dan zmage 10 T Prošnji dan; Antonin, škof 11 S Prošnji dan; Sigismund (Žiga), kralj 12 Č Gospodov vnebohod (1); Pankracij, muč. Bogojina 13 P Servacij, škof; Mucij, muč. 14 S Matija, apostol (2); Bonifacij, muč. 15 N 7.- VELIKONOČNA (1); Zofija (Sonja), muč. ® Naj bodo vsi eno (Jn 17, 11—19) 16 P Janez Nepomuk., duh., muč. (4); Andrej Bobola, muč. 17 T Paskal Baylon, red.; Jošt, opat 18 S Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj 19 Č Peter Celestin, papež; Pudencijana, dev. 20 P Bernardin Sienski, duh. (4); Plavtila, spok. 21 S Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov. 22 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Renata, spok. Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19—23) 23 P Marija, Mati Cerkve (2); Evfrozinija, red. D 24 T Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 S Beda Častitljivi, c. uč.; Gregor VIL, papež 26 č Filip Neri, duh. (3); Lambert de Vence, škof 27 P Avguštin Canterburyjski, škof (4); Julij, muč. 28 S Kvatre; German Pariški, škof; Bernard Menthonski 29 N SV. TROJICA (1); Maksim Emonski, škof Odranci, G. Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16—20) Petrovci, M. Nedelja 30 P Ivana Orleanska, dev.; Ferdinand Aragonski, kralj 31 T Obiskanje Device Marije (2); Kancijan, muč. ® Markovci JUNIJ 1988 Rožnik 1 S Justin, muč. (3); Pamfil, muč. 2 Č REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Erazem, šk., muč. 3 P Karel Lwanga in tov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 S Frančišek Caracciolo, r. ust.; Kvirin iz Siscije, šk., muč. 5 N 10. NAVADNA (2); Svetko (Svetopolk), muč. Hudi duh bo premagan (Mr 3, 20—35) 6 P Norbert, šk., red. ust. (4); Bertrand Oglejski, škof 7 T Robert Newminsterski, opat; Ana Gerzia, dev. @ 8 S Medart, škof; Viljem iz Yorka, škof 9 Č Efrem Sirski, diakon, c. uč. (4); Primož in Felicijan 10 P Srce Jezusovo (1); Bogumil, škof Vel. Polana 11 S Barnaba, apostol (2); Marijino Srce 12 N 11. NAVADNA (2); Adelhajda, devica Prilika o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu (Mr 4, 26—34) 13 P Anton Padovski, red., c. uč. (3); Trifil, škof 14 T Elizej, prerok; Valerij in Ruf in, muč. © 15 S Vid (Vitomir), muč. (4); Germana Cousin, dev. 16 Č Frančišek Regis, duh.; Beno, škof; Gvido Kortonski, red. 17 P Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 S Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof 19 N 12. NAVADNA (2); Romuald, opat Jezus pomiri vihar na morju (Mr 4, 35—41) 20 P Silverij L, papež, muč.; Mihelina Malatesta, spok. 21 T Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof 22 S Pavlin iz Nole, škof; Janez Fisher in Tomaž More, muč. (4) 5 23 Č Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 P Rojstvo Janeza Krstnika (1); kres; Ljutomer, Razkrižje 25 S Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja, dev. 26 N 13. NAVADNA (2); Vigilij (Stojan), škof Jezus obudi Jairovo hčer (Mr 5, 21—43 27 P Ema Krška, kneginja; Ladislav, kralj Beltinci 28 T Irenej, škof, muč. (3); Potamijena, muč. 29 S Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, muč. Hotiza, Radgona ® 30 Č Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana, muč. JULIJ 1988 Mali srpan 1 P Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 S Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 N 14. NAVADNA (2); Tomaž, apostol Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1—6) 4 P DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4); Urh, škof 5 T Ciril in Metod, slovan. ap. (1);. An ton M. Zaccaria Radenci 6 S Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. € 7 Č Izaija, prerok; Vilibald, škof; Edelburga, dev. 8 P Kilijan, škof, muč.; Prekop, muč. 9 S Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 N 15. NAVADNA (2); Amalija (Ljuba), red. Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7—13) 11 P Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. Benedikt v Prekm. 12 T Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor in Feliks, muč. 13 S Henrik (Hinko) L, kralj (4); Evgen, škof © 14 č Kamil de Lellis, duh. (4); Frančišek Solan, red. 15 P Bonaventura, šk., c. uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 S Karmelska Mati božja (4); Evstahij, škof 17 N 16. NAVADNA (2); Aleš (Aleksij), spok. Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30—34) 18 P Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 T Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev. (2 0)S Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 Č Lovrenc iz Brindisija, duh., c. uč. (4); Danijel (Danilo) 22 P DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) 5 Kapela 23 S Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, škof, muč. 24 N 17. NAVADNA (2); Kristina, dev., muč. Jezus nasiti pet tisoč mož (Jn 6, 1—15) 25 P Jakob, apostol (2); Krištof (Kristo), muč. Dobrovnik 26 T Joahim in Ana, starša Dev. Marije Bakovci 27 S Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Pantalepn, muč. 28 č Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), škof 29 P Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj 30 S Peter Krizolog, škof, c. uč. (4); Ingeborga, kneg. 31 N 18. NAVADNA (2); Ignacij Lojolski, red. ustan. Kruh iz nebes (Jn 6, 24—35) AVGUST 1988 Veliki srpan 1 P Alfonz M. Ligvorij, škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 T Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 S Lidija, makedon, žena; Avguštin Kazotič, zagr. škof 4 Č Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua, žena ® 5 P Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 S Jazusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 N 19. NAVADNA (2); Kajetan, duhovnik Jaz sem kruh življenja (Jn 6, 41—51) 8 P Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 T Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 S Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 Č Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 P Evplij, muč.; Inocenc XI., papež © 13 S Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 N 20. NAVADNA (2); Maksimilijan Kolbe, muč. Moje telo je res jed (Jn 6, 51—58) 15 P MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 T Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4) Dokležovje, Cezanjevci 17 S Hijacint Poljski, red.; Libert (Svobodan), op., muč. 18 Č Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit Pertoča 19 P Janez Eudes, red. ustan. (4); Ludvik Toulouški, škof 20 S Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok ?> 21 N 21. NAVADNA (2); Pij X., papež; Baldvin, škof Gospod, h komu pojdemo (Jn 6, 60—69) 22 P Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 T Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red. 24 S Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 Č Ludvig IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, red. (4) 26 P Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.: Rufin, škof 27 S Monika, mati'sv. Avguština (3); Cezarij, škof ® 28 N 22. NAVADNA (2); Avguštin, škof, c. uč. Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1—23) 29 P Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 T Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 S Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1988 Kimavec 1 Č Egidij (Tilen), opat; Verena, dev. 2 P Maksima, muč.; Kastor, škof 3 S Gregor Vel., papež (3); Mansvet, škof ® 4 N 23. NAVADNA (2); ANGELSKA; Rozalija, dev. Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31—37) 5 P Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. 6 T Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. 7 S Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 Č Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. Tišina 9 P Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 S Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. 11 N 24. NAVADNA (2); Erntruda (Erna), dev. Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27—35) 12 P Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil) 13 T Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Mavricij, škof 14 S Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci 15 č Žalostna Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč. 16 P Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. (3) 17 S Kvatre; Robert Bellarmino, šk., c. uč. (4); Lambert 18 N 25. NAVADNA (2); Irena in Zofija, muč. Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30—37) 19 P Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red. > 20 T Korejski mučenci (3); Kandida (Svetlana), muč. 21 S Matej, apostol in evang. (2); Jona, prerok 22 č Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč. 23 P Paternij (Domagoj), škof, muč.; Lin, papež 24 S Marija Devica, rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 25 N 26. NAVADNA (2); Avrelija (Zlata), dev. ® Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38—484 Vrnitev na sončni ČaS 26 P Kozma in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 T Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda, dev. 28 S Venčeslav (Vaclav), muč. (4); Lioba (Ljuba), dev. 29 č Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) 30 P Hieronim, duh., c. uč. (3); Zofija, spok. OKTOBER 1988 Vinotok 1 S Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, škof 2 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Angeli varuhi Q Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2—16) 3 P Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 T Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 S Marcelin, škof; Flavija, muč.; Flora, dev. 6 Č Bruno, red. ust. (4); Renato, škof 7 P Rožnovenska Mati božja (3); Marko I., papež 8 S Demetrij, Sirmijski, muč.; Pelagija, spok. 9 N 28. NAVADNA (2); Dioniz, škof in tov., muč. Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17—30) 10 P Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. © 11 T Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, šk. 12 S Maksimiljan Celjski, škof (4); Serafin, red. 13 Č Edvard, kralj; Koloman, muč.; Gerald, knez 14 P Kalist L, papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), šk., muč. 15 S Terezija (Zinka) Velika, dev., c. uč. (3); Avrelija, dev. 16 N 29. NAVADNA (2); Hedvika, red. Jazus o lastnosti apostolov (Mr 10, 35—45) 17 P Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 T Luka, evangelist (2); Julijan, muč. 19 S Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 Č Irena (Miroslava), muč., Vendelin, opat 21 P Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 22 S Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 N 30. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Janez Kapistran, duh. Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46—52) 24 P Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. 25 T Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 S Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 27 Č Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 P Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, muč. 29 S Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, dev. 30 N 31. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Alfonz. Rodr. Največja zapoved (Mr 12, 28—34) 31 P Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, muč. NOVEMBER 1988 Listopad 1 T VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč @ 2 S Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 Č Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. 4 P K,arel Boromejski, škof (3); Vital in Agrikola, muč. 5 S Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 N 32. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Lenart (Narte), opat Dar uboge vdove (Mr 12, 38—44) (7)P Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 T Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 S Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) ® 10 č Leon Vel., papež, c. uč. (3); Andrej Avelinski, duh. 11 P Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 S Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3); Kunibert, škof 13 N 33. NAVADNA (2); Stanislav Kostka, red. Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24—32) 14 P Nikolaj Tavelič, muč., Lovrenc O'Toole, škof 15 T Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez 16 S Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat $ 17 č Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfemija in Tekla, muč. 18 P Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, pr. 19 S Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 N JEZUS KRISTUS KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 33—37) 21 P Marijino darovanje (3); Gelazij, papež 22 T Cecilija (Milka), dev., muč. (3); Maver, škof 23 S Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4) ® 24 č Krizogon Oglejski, muč.; Flora, dev., muč. 25 P Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 S Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, šk. 27 N 1. ADVENTNA (1); Virgil, apostol Karantanije Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25—28. 34—36) 28 P Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof 29 T DAN REPUBLIKE; Saturnin, muč. 30 S Andrej, apostol (2); Justina, dev. DECEMBER 1988 Gruden 1 Č Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. € 2 P Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 S Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. 4 N 2. ADVENTNA (1); Barbara, dev., muč. Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1—6) 5 P Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 T Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinarij Tržaški, muč. Sobota Dolenci 7 S Ambrož, škof, c. uč. (3); Agaton, muč. 8 Č Brezmadežno spočete Device Marije (1) 9 P Peter Fourier, red.; Valerija, muč; Abel, očak © 10 S Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11 N 3. ADVENTNA (1); Damaz L, papež Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Lk 3, 10 18) 12 P Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč. 13 T Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 S Janez od Križa, c. uč. (3); Spiridion (Dušan), škof 15 Č Kristina (Krista), dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 P Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 S Kvatre; Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. 18 N 4. ADVENTNA (1); Teotim in Bazilijan, muč. Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39—45) 19 P Urban V„ papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 T Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat 21 S Peter E^anizij, duh., c. uč. (4); Severin, škof 22 Č Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red.; Dan JLA 23 P Janez Kancij, duh., c. uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 S Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 N BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. O Jezusovem rojstvu (Lk 2, 1—14; Lk 2, 15—20; Jn 1, 1—18) 26 P Štefan, prvi mučenec (2); Zosim, papež 27 T Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok. 28 S Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. 29 Č Tomaž Becket, škof, muč. (4); David, kralj 30 P Sv. Družina (2); Roger, škof; Evgen, škof 31 S Silvester, papež (4); Melanija, opatinja @ ZAPISKI 17 ZAPISKI 18 Jože Smej Marijino leto in Stopinje Ko smo v Cerkvi na Slovenskem že načrtovali pastoralno leto 1987/88 kot tretje leto evharističnega obdobja pod geslom Evharistija in božja beseda, nas je presenetila novica, da je papež Janez Pavel II. razglasil Marijino leto. Pričelo se je na binkošti, 7. junija 1987, in bo trajalo do praznika Marijinega vnebovzetja 1988. Slovesni sklep Marijinega leta bo potemtakem v ponedeljek, 15. avgusta 1988. Razglasitve Marijinega leta smo lahko samo veseli, saj po zgledu Marije, Gospodove matere, lahko poglobimo svoj odnos do evharistije in božje besede. Pri bogoslužnih opravilih v posebno odlični stopnji delamo prav to, kar je delala Marija v svojem življenju: poslušamo božjo besedo, hvalimo Boga, se mu zahvaljujemo, posredujemo Kristusa svetu, v zaj kramentih sprejemamo božje življenje, darujemo Kristusa Očetu, se z njim vred darujemo tudi mi in prosimo, da bi Gospod spet prišel ter ga pričakujemo, dokler ne pride. Pričakovanje leta 2000, ki je že blizu, in razni glasovi, naj bi že prej obhajali podoben jubilej, posvečen obhajanju 2000-letnice Marijinega rojstva, so papeža nagnili, da je razglasil Marijino leto in izdal okrožnico o Odrešenikov! materi. Četudi ni mogoče natančno določiti datuma Marijinega rojstva, je Marija na obzorju odrešenjske zgodovine nastopila pred Kristusom. Ta zadnja leta, v katerih se bližamo koncu 2. tisočletja po Kristusu, lahko primerjamo s tistim starodavnim pričakovanjem Odrešenika, ko so ljudje polni hrepenenja vzklikali: »Rosite ga, nebesa, od zgoraj« (Iz 45,8) in ”O, da bi predrl nebesa in stopil dol« (Iz 64,1). V noči dolgega adventa so spraševali: »Čuvaj, kako daleč je noč? In čuvaj pravi: Pride jutro« (Iz 21,11—12). In res. V noči adventa je začela sijati Marija kot prava zvezda d.anica. Kakor namreč danica vzhaja pred soncem, tako je Marija od svojega brezmadežnega spočetja naprej nastopala pred Odrešenikovim prihodom, pred vzhodom sonca pravičnosti (Mal 3,20). Po pravici pravi v tej zvezi sv. Bernard: »Vzemi proč to sončno zvezdo, ki razsvetljuje svet: kam bo šel dan? Vzemi proč Marijo, morsko zvezdo, da, zvezdo velikega in neskončnega morja: ali ne ostane le prostrana megla in senca smrti ter nočna tema?« Tega so se dobro zavedali naši predniki. V prvem letniku Stopinj najdemo povzetek Zelkovega predavanja Marijino češčenje pri panonskih Slovencih. Predavanje je imel na mednarodnem marijanskem kongresu 10. avgusta 1971 v Zagrebu. Prva cerkev v Pribinovi in Kocljevi kneževini je bila posvečena božji materi Mariji, in sicer 24. januarja 850 v Blatenskem kostelu. Ta Marijina cerkev je bila izrecno razglašena za glavno cerkev v Spodnji Panoniji. Njej so se kmalu pridružile še tri cerkve, posvečene v čast Marijinemu vnebovzetju: Grad, Tišina in Turnišče. Zel ko konč,a svojo razpravo z besedami: »Okolnost, da so bile tri najstarejše prekmurske cerkve, cerkve pražupnij, posvečene v čast Marijine-niu vnebovzetju, dokazuje, da je bilo Marijino češčenje pri prekmurskih Slovencih živo in splošno razširjeno že v XI. stoletju« (Stopinje 1972, 97—98). 19 Reformacija v Prekmurju — tako se zdi — je imela namen ohraniti liturgično Marijino češčenje. Števan Kuzmič v Nouvem zakonu 1771 našteva med Gospodovimi in svetniškimi prazniki tudi Marijine: Device Marije očiščavanje (2. februar), Kristušovega poprijetja (25. marec), Den Marijine smrti (15. avgust), Den Marijinega rojstva (8. september). Za vsak praznik navaja tudi ustrezno berilo in evangelij. Za praznik »male meše« ali Marijinega rojstva prevede npr. berilo iz Sirahove knjige: »Jaz sem te prave lubezni i straha i znanja i svetoga vtipanja mati...« Kakor da bi Š. Kuzmič hotel reči: Stara zaveza pripravlja, preroško naznanja in z različnimi podobami nakazuje prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika, učlovečene božje Modrosti in s tem v zvezi tudi prihod njegove matere. Iz resnične zgodbe, objavljene v istem letniku Stopinj, lahko sklepamo, da češčenje božje matere vse do današnjih dni ni zamrlo pri evangeličanih (Marije ne damo, Stopinje 1972, 99—100). Stopinje bi zatajile svojo nalogo, ki so si jo zadale, če ne bi več hodile po stopinjah Boga — človeka (prim. Stopinjam na pot, v istem letniku). Toda stopinje Boga-človeka so tudi stopinje Nje, ki je bila z njim v odrešenjskem delu najtesneje združena. Zato gledamo nanjo kot na novo ženo, na novo Evo, ki je bila zaradi Kristusove smrti na prav poseben način odrešena že ob spočetju; gledamo nanjo kot na mater, ki je v moči Svetega Duha deviško spočela in rodila Sina; kot na učenko, ki je Učenikove besede skrbno hranila v svojem srcu; kot na Odrešenikovo družico, ki se je po božjem sklepu velikodušno vsa posvetila Sinovemu delu in še zdaj z materinsko ljubeznijo sodeluje pri prerojenju in vzgoji vsakega človeka. Če je namreč sv. Pavel lahko rekel: »Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas oblikovan Kristus« (Gal 4,19), kolikor bolj to velja za Marijo, mater Cerkve. Ona je namreč po mnenju cerkvenih očetov tisto znamenje na nebu, tista žena s soncem, luno in vencem iz dvanajstih zvezd, ki vpije od porodnih muk in bolečin (prim Raz 12,1—2). Smernice za obhajanje Marijinega leta, ki jih je izdala Kongregacija za bogoslužje v aprilu 1987, poudarjajo, da moramo pozorno in lepo obhajati praznike cerkvenega leta, ne samo Marijine, ampak tudi Gospodove. V Marijinem letu nam Cerkev naklanja tudi popolni odpustek. Za dosego popolnega odpustka moramo poleg dela, ki je obdarovano z odpustkom, izpolniti tri pogoje: opraviti zakramentalno spoved, prejeti sv. obhajilo in moliti v papežev namen. Seveda se zahteva še to, da nismo navezani na noben greh, tudi na mali greh ne. Kadar nimamo takega popolnega razpoloženja ali ne izpolnimo zapovedanih treh pogojev, je odpustek samo delen. Takoj moramo poudariti, da se z odpustki ne odpuščajo grehi sami. Odpustki tudi niso nekakšno nadomestilo resničnega notranjega spreobrnjenja in resnega prizadevanja za dejansko hojo za Kristusom po poti odpovedi in križa. Z odpustki se nam odpuščajo časne kazni za greh, za katere je trebi zadostiti na tem svetu ali v onstranstvu. Cerkev je v službi odrešenja, zato lahko z dano ji oblastjo razdeljuje zaklad zasluženi Kristusa in svetnikov. 20 Koliko so v ta zaklad zaslužen; prispevali Kristus, Marija, mučenci in drugi svetniki! Prav ko pišem te vrstice, obhaja Cerkev god sv. Maksimilijana Kolbeja. Prostovoljno se je žrtvoval za družinskega očeta-Njegov delež je bil: počasno umiranje od lakote in žeje v bunkerju... Kako je to njegovo nadomestniško trpljenje pomnožilo zaklad Cerkve! Kljub vsemu pa je lažje zadostiti za kazni na tem svetu. In zato nam Cerkev z odpustki kakor z materinskim objemom prihaja naproti na našem romanju v večno domovino. Nadomestniška ljubezen (žrtvovati se, moliti za drugega) je središ čna krščanska krepost in lahko seže tudi v onstranstvo. To nas uči nauk o občestvu svetih. Zato lahko odpustke po načinu milostne priprošnje na-klanjamo tudi pokojnim, da bi Gospod kot očiščujoči ogenj dušo čimprej preoblikoval in jo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu (Flp 33,21). Vice so namreč proces človekovega preoblikovanja, kjer je Gospod sam, seveda zunaj našega zemeljskega časa očiščujoči in preiskujoči ogenj (prim. Iz 66,15; Mal 3,2—3). In tako se bo človek sicer rešil, vendar kakor bi šel skozi ogenj (1 Kor 3,15). Kako hrepenijo naši pokojni, da bi jim z odpustki pospešili ta prehod! V Marijinem letu lahko prejmemo popolni odpustek: 1. ob sklepu Marijinega leta, če smo navzoči pri kakem svetem opravilu, in sicer v domači cerkvi ali kateremkoli Marijinem svetišču; 2. na vse slovesne praznike ali sploh praznike Device Marije, če se udeležimo, bodisi v župnijski cerkvi ali Marijinem svetišču kakega opravila v čast blaženi Devici Mariji; 3. na vse dni Marijinega leta, če v skupinah poromamo v tista Mari jina svetišča, ki jih je škof za svojo škofijo določil (za Pomurje je takšno svetišče romarska cerkev v Turnišču), in se tam udeležimo svete maše ali skupnega spokornega opravila ali rožnega venca ali pa sami opravimo kakšno pobožnost v čast blažene Device Marije. Popolni odpustek lahko prejmemo le enkrat na dan. Oviranim (npr. bolnikom) lahko spovedniki spremenijo, bodisi predpisano delo ali pogoje. Timeo lesum transeuntem, je rekel sv. Avguštin. Bojim se Jezusa, če gre mimo. Naj ne gre Marijino leto neizkoriščeno mimo nas, saj nihče ne more razumeti evangelija, če ni položil svoje glave na Jezusove prsi m ni sprejel Marijo od Jezusa za svojo mater, kot je to storil Janez. 21 Sestavil: Lojze Kozar ml. Iz roda v rod duh išče pot (Mladinska molitvena ura) »Lepota je sestpa svetosti,« je povedal Josip Vidmar. Res je, vse, kar je lepo, plemeniti naše srce, budi v njem hrepenenje po popolnosti, po svetosti. Lepota nam govori o Bogu, pa naj bo to lepota marjetice, viso-vih gora, zvezdnatega neba, ali pa lepota, ki jo ustvarja človek, lepota besede, melodije, slike, zgradbe, gibov. Teh nekaj minut bo naša srca dvigala k Bogu lepota pesmi, glasbe, lepota arhitekture, kipov in slik, lepot^. besede, ki se je mnogim pesnikom in pisateljem prelila v molitev. Iz roda v rod duh išče pot, je zapisal pesnik. Išče pot k večni lepoti, resnici, dobroti, k Bogu. Mnogi so našli to pot. Zato bomo molili z besedami nam neznanega molilca, ki je zapisal prve slovenske besede ohranjene pod imenom Brižinski spomenik. Molili bomo z besedami Mi-kloša Kuzmiča in pa z besedami Prešerna, Cankarja ter z besedami naših novejših pesnikov in pisateljev. 1) Glagolite po nas redka slovesa Bože, gospodi milostivi, otče' bože, tebe ispovede ves moj greh, i svetemu Krstu i svetei Mariji, i svetemu Mihaelu, i vsem krilatcem božiem, i svetemu Petru i vsem selom božiem, i vsem močenikom božiem, i vsem vernikom božiem, i vsem devam pra-udnim. I tebe, božji rabe, hoto biti ispoveden vseh mojih greh, i verujo, da mi je, na sem svete byuči, iti že na on svet, paki že vstati na sodni den. Imeti mi je život po sem, imeti mi je otpustek mojih grehou. Bože milostivi, primi mojo ispoved mojih grehov: eže jesem stvoril zla po t den, poneže bih na se svet uvraten i bih kršten, eže pomno, ili ne pomno, ili volo ili ne volo, ili vede ili ne vede, ili v ne preudnej rote ili v Iži, ili v tatbe ili zavisti, ili v vsmazi ili v seničtve, ili eže mi se tomu hotelo, emuže mi be ne dostalo hoteti, ili v polglagolanji, ili spe ili ne spe, ili eže jesem ne spasal nedela, ni sveta večera, ni mega posta i inoga mnogoga, eže protiu boga i protiu nemu krstu. Ti edin, bože, ves, kako mi j ega potreba velika. Bože, gospodi milostivi, tebe se mil tvoro od sih početnih greh i od ineh mnozeh, i venčih, i menših, eže jesem stvoril. Teh se tebe mil tvoro, svetej Mariji, i vsem svetim. Brižinski spomeniki I (v: Slodnjak, Slovensko slovstvo) 2) Od čiste Boga Lubeznosti Ti si žitek, pout, pravica, i vse viipanje, Boug moj! Kajkoli je ves ete svejt, nej je drugo nego boj, Vse je jalno, i nestalno, ti si sam moj pravi voj. Ali jas nej za vol' straha, i pekla bojaznosti, Nego te lubim za volo, Boug, tvoje popolnosti. Zato naj me vežo, žgejo, ne bom pravo: dosta je; Naj žagajo, i rejžejo, ne bom pravo: dojde že; Či jezero križov spadne na me, i vse nevoule, Naj jezero smrti trpim, ne bom pravo: dosta je. (Mikloš Kuzmič, Kniga molitvena, v Šoproni 1783, 272—273) 22 3) Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod’ otroke ljube, da ne želi nobenega pogube. Da ustvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glor’ja njega sije brez oblaka, oko ni vid lo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka, da sprostenim bo vseh težav telesa se srečnim izpolnila volja vsaka, da bodo tamkaj božji sklepi mili te, ki se tukaj ljubijo, sklenili. (F. Prešeren, Krst pri Savici) 4) Luč je in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zasije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje. V nečisto noč, v sramoto in ihtenje zapel je glas od angelskih poljan — en žarek je iz večnosti poslan, svetlobe večne slavno oznanjenje, — Vsi vi, skoz mrak pod križem vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo je zpamenje! V tej zadnji noči zablisnilo se je odvrh neba — vstanite, vriskajoči in pojoči: pozdravljena, nebeška glorija! H. Cankar, Luč je in Bog je) 5) Če v strunah sem še nerojeni zvok, če iskra mrtva sem še v suhem lesu, o, zbudi me v plapolajočem kresu, potegni preko strun, o Bog, svoj lok. Naj žar se širi, vžiga naj požar in naj ogreva bednih src puščave, zvok valovi v višine in daljave in radosti naj bo in tugi dar. 23 Če v joku src teh zvokov bo odmev in če se v ognju bedna bodo grela, saj pesem ogenj ta, ne bom več jaz. Le tvoja zlata harfa bo zvenela, o Bog moj, in žareči ta odsev bo samo tvoj usmiljeni obraz. (A. Gradnik, Božje obličje) 6) »Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne smem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani... Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Ostali pa bodo zaznamovani kot hudodelci, vzet jim bo dušni mir in zemski blagri, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!« (F. Bevk, Kaplan Martin Čedermac, str. 136) 7) Studencev močnih, čistih sem željan, rad bi napil se iz sončnega korita in rad bi, da bi luč bila razlita čez vso kot ajdov hleb črnč ravan. Povsod pridelek moj je posejan, ker brodim z roko po valovih žita — o naj nikoli se ne prebudita spet žgoči greh in smrtnoblazni dan! Ah, da, moj Bog, rad vse trpim menjave, živim naj reven ali pa brez truda, samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda. Naj pestujem kot deklice glavo Tvoj mir in kot samotno naj drevo potapljam v dobre zemlje se vonjave. (F. Balantič, Venec VII) 24 8) Morda je bila največkrat tvoja milost, Gospod, ko smo skupaj molili. To je bil čas, ko smo našli svoj mir, ko smo odkrivali sami sebe in drug drugega, ko je v nas prodiral občutek tvoje svete bližine, ko smo čutili, da si med nami, da ljubiš našega ata in mamo in ju povezuješ med seboj in z nami z najnežnejšimi vezmi prijateljstva in ljubezni. To so bili trenutki, ko smo bili nekoliko privzdignjeni od tal od svečane tišine v nas, ko so naša usta izgovarjala besede molitve, sedem ust hkrati, sedem src in jezikov v soglasju med seboj, saj smo čutili kako nas ovija tvoja sveta moč, kako se preliva v nas sijaj tvojih svetih nebes in kako v naše duše curlja sladkost tvoje in medsebojne bližine. To je bila tvoja milost, kajti takrat sem se naučil moliti, takrat sem prvič začutil, kako je živeti s teboj v prijateljstvu osrečujoče, polno, dokončno in nepreklicno. O ta naš mali zbor sedmih molivcev, v katerem je očetov globoki in trdni glas dajal podlago, da se je nanj naslonil materin baržunasto temni in mehki ,alt. Okrog teh dveh osnovnih glasov so se kakor bršljan ovijali otroški glasovi, deški mehki in visoki ter nekoliko rezka in izsiljujoča drobna glaska naših sestric. Vse to se je prepletalo med seboj, se prelivalo, ko je izstopil zdaj ta, zdaj oni, vsi pa v medsebojnem soglasju in enakomernem ritmu, kar je izražala že drža naših rok in teles, ko je oče nekoliko sklonjen naprej trdno in nepremično sedel, mati pa je največkrat klečala, le ko je bila preveč utrujena, je rekla: Danes ne morem. Preveč me vse boli. Saj dobri Bog to ve. Le kako ne bi vedel, ko pa sta z atom garala od jutra do večera, da bi vse delo opravila lepo, da bi polje obrodilo in bi bil vsak dan kruh na mizi. Nam so roke kdaj kdaj omahnile, pa jih je mati vzela med svoje dobre tople dlani in jim zopet vlila moč, da smo jih še dalje držali sklenjene. Kakšna milost imeti tak dom! (L. Kozar, Premakljivi svečnik, str. 66) 9) Čim bliže sem ti, tem bolj so oči žejne tvoje brezmejne lepote, tem bolj kopme pričakuje srce tvoje dobrote, tem bolj lačn,a duša veselje brez zmote okuša. Lepi, Dobri, Resnični, kdaj, o kdaj mi boš odprl svoj raj? (š. Steiner, K Bogu ... (Pesmi str. 133)) 25 10) Na hribu sredi borovih gozdov je skrita cerkev svete Ane, ljubeznive in dobre babice vseh trpečih. Veronika je vstopila in šla pred oltar. Skozi slikano okno za oltarjem je sonce metalo svoje jutranje žarke, da so pozlačeni oltarni okraski zablesteli kakor topli plamenčki. Na beli steni so se žarki odbili in ožarili obraz sveti Ani sredi oltarja, da je bil ves mladosten, ko je svojo hčerko Marijo učila brati jutranjo hvalnico Vsemogočnemu s pergamentnega svitka. Jagnje svete Neže, ki ga je svetnica držala na rokah, je postalo srebrnobelo, njen obraz pa ves zamaknjen v onostransko luč. Vsa cerkev je bila tako polna spokojnosti, da se je srce moralo umiriti. Veronika je dolgo klečala pred oltarjem in prosila: »Sveta Ana, varuj me! Sveta Neža, naj bo moja duša vedno kakor belo jagnje! Sveta Marija, ti si moja mati, tvoj otrok sem, zato me spremljaj in me ne pusti samo na moji poti. Saj vidiš, da nimam nikogar. Nikogar, ki bi me spremil vsaj do sem, če že ne do postaje, nikogar, ki bi ob slovesu jokal za menoj.« Gledala je Mariji v obraz in zdelo se ji je da Marijini pogledi od pisave na pergamentu uhajajo k njej. Obraz svete Ane je bil blag in dober, toda spremenil se ni, kakor da je v svoji starosti že vajena bridkosti in je nič ne more presenetiti. Sveta Neža pa je s še večjo ljubeznijo stisnila belo jagnje k sebi. Veronika je vstala in stopila na vrh oltarnih stopnic. Po stari navadi je poljubila bel oltarni prt in počasi odšla v svet s toplim blagoslovom domače cerkvice v duši. (L. Kozar, Pajkova mreža, str. 17) 11) Pot je odprta, srce je odprto Romam k tebi, spet k tebi, kakor sleherni dan. Pot je zaznamovana ... Rdeči maki tvoje krvi kažejo smer. Romam k tebi, spet k tebi kakor venomer, ko je duša razorana. Srce je prebodeno. Iz njega božja moč vre. Ravna ogone, oživlja stebla, vsaja cvetove, grozde nabreka. Življenje se navija na božjo štreno. Pot je odprta, srce je odprto. Romam k tebi, spet k tebi, kakor sleherni dan. (Š. Steiner, Pot je odprta (Pesmi, 121)) 26 Mnogi ljudje so prižigali luči, zato danes živimo v svetlobi. Mnogi so nam odkrivali in ohranjali lepoto pesmi, besede, barv, podob. V znamenje hvaležnosti prižgimo sveče vsem, ki so s svojimi deli vzklikali: Luč je, radost in življenje. 1) Prižgimo luč najstarejšim kulturnim delavcem: bratoma Cirilu in Metodu, ki sta potovala po deželi od Velehrada do Blatenskega kostela in izgorevala tudi za naš narod, neznanemu možu, čigar roka je zapisala najstarejše nam ohranjene slovenske besede — Brižinski spomenik. Eden prižge svečo, vsi pojemo: O moj Gospod, bodi zahvaljen. 2) Naj gori sveča vsem mojstrom besede: pisateljem, pesnikom, dramatikom in drugim, posebno tistim, ki jim Bog ni bil tujec ali nadležni vsiljivec, temveč najboljši prijatelj in sopotnik v življenju. sveča, odpev 3) Tudi to, kar je ustvarjeno za oči, lahko človeka vodi k Bogu. To so skušali doseči Kregar, Perko in drugi s sliko-, Gorše, Kralj s kipi; Plečnik in drugi z arhitekturo. Vsem tem umetnikom prižgimo luč, ker so jo tudi oni prižigali. sveča, odpev 4) Glasba spremlja vseskozi tudi naš narod. Pesem ljudi razveseljuje. pa tudi dviga dušo k Bogu. Hvaležni smo vsem našim prednikom, ki so ljubili pesem, ki so radi peli, hvaležni smo Galusu, Tomcu in vsem skladateljem. sveča, odpev 5) Naj gori luč tudi vsem ohranjevalcem vere in kulture na naših narodnostnih mejah, v Benečiji, na Koroškem, v Porabju. Naj gori luč Bevkovemu junaku kaplanu Martinu Čedermacu in še enemu poslednjih Čedermacev, Janošu Kuharju, župniku na Gornjem Seniku, edinemu duhovniku, ki je do konca svojega življenja ohranjal in varoval slovenski jezik v župnijah slovenskega Porabja na Madžarskem. sveča, odpev 6) Spomnili smo se pist trljev, pesnikov, slikarjev in drugih kulturnih delavcev. Skritih pa je ost: > na tisoče ljudi, majhnih, preprostih, ki so bili luč v svoji družini, v s jem okolju. To so matere, ki so učile otroke domačih besed, ki so jim s ;pale roke in jih vodile v cerkev. To so očetje, ki so gradili hiše, oral polja. To so vsi tisti, ki so ljubili svojo ped zemlje, ki so ljubili travo kamen, pesem in smeh, domačina in popotnika, človeka in Boga. Ka niso ti ljudje opravljali .najlepše kulturno delo, čeprav niso pisali knjig, ne gradili katedral? Z ljubeznijo pa so gradili samega sebe v dobrega človeka in kristjana ter pomagali svojim bližnjim. Zato vsem ljudem, ki ljubijo gozd in reko, ki se varujejo kletve in laži, ki dan za dnem sebe in svoje bližnje izročajo v dobre božje roke, vsem tem graditeljem kulture prižigamo svečo, v znamenje, da so luč slovenskega naroda. sveča, odpev 27 Tako gorijo sveče vsem, ki so iz roda v rod iskali pot, pot k najvišji lepoti, k Bogu. Danes sem na vrsti jaz. Da iščem pot, da kažem pot. Da bo ta naloga lažja, dobi vsak majhno svečo, da jo ponese domov. Naj ta sveča, ki jo boš ob večerih prižgal, vabi tvojega duha, da bo iskal pot v življenje, Jezusovo pot. Da bo pot, ki so jo odkrili rodovi pred teboj, preko tebe ohranjena še za rodove, ki pridejo za teboj. Še nekaj misli današnje mladine, ki tudi prek molitve odkriva pot v življenje, pot k Bogu. 1) Molitev je zame čudovit pogovor z Bogom. Je najboljše sredstvo, ob katerem pozabim na svoje težave, ob katerem si pomirim svojo notranjost. Resnična doživeta molitev je zame kakor žarek sonca, ki posije takrat, ko je v duši najbolj temno, ko je v duši nemir. Molitev me osrečuje, me bogati in mi daje moč na moji življenjski poti, ki velikokrat ni lahka. Že samo misel na to, da me nekdo posluša, da mu lahko zaupam vse svoje težave, me osrečuje. Molitev me povezuje z Bogom in mi pomaga, da postajam še boljša. (Lidija) 2) Moje roke se redkokdaj sklenejo v molitev. V sebi nekako ne čutim potrebe po tem, da bi molila. Mogoče zato ne, ker nisem dovolj vztrajna. Čeprav mi v ušesih odmevajo besede svetega pisma: »...prosite in se vam bo dalo...« nekako nimam zaupanja. Zakaj to življenje, ki ga imam, ne najde časa in razpoloženja za pravo molitev. Najrajši meditiram in takrat se počutim umirjeno. Pravi stik z Bogom pa sem našla le na nekaterih duhovnih vajah in še to le s premišljevanjem v naravi. Zdi se mi brez pomena, da bi drdrala obrazce, ko pa nisem zbrana. Čeprav imamo zvečer doma družinsko molitev, so moje misli vedno drugje. Najbrž bom morala biti postavljena pred težko preizkušnjo, če bom hotela resnično in zbrano moliti. (Janja) 3) Po molitvi se čutim bolj zbližanega z Bogom. Pomaga mi do osebnega duševnega miru. Zvečer Bogu z molitvijo polagam račun preživelega dne. Po molitvi spoznavam tudi samega sebe. Ko sem nasajen, mi molitev težko gre z jezika, ko pa imam voljo do dela, do molitve, do razmišljanja, pa nikakor ne neham z molitvijo Včasih mi čisto majhna zahvala oziroma prošnja Bogu pomaga prema;' ti tremo, strah, obda me z občutkom varnosti, samozavesti. (Iztok) 4) Molitev je zame kakor pogovor z mc i največjim Prijateljem. Je govorjenje naučenih obrazcev, prebiranje ra ih molitvenikov, petje pesmi, je molk, poslušanje svoje vesti, kajti prt ■ nje mi govori Bog. Molitev je zame tudi »vetra tih šepet«, občudovar lepot narave. Je tudi delo ob bolniški postelji, kjer v človeku vidim trpečega Jezusa. Je vzdihljaj bolnika. Je smehljaj otrok. (Katja) 5) Kaj mi pomeni molitev? Na to vprašanje ne bi vedel odgovoriti, ker že dolgo časa ne molim, oziroma ne verujem v besede molitve. Molitev mi pomeni toliko kot klic na pomoč v prostrani, opustošeni in prazni puščavi. (Zlatko) 28 6) Molitev je kakor močan curek svetlobe, ki te osvetli in potem vidiš. Kaj vidiš? Vidiš Njega. Molitev je kakor prostrano vesolje brez konca, ena sama globina. Skozenj plovejo misli in želje, slišiš omamljajočo glasbo, ki je tako oddaljena in vendar tako blizu. Vlije ti moč, da čutiš, čutiš Njegovo bližino. Veš, da nisi sam. Pluješ na krilih svoje molitve in ko dospeš do cilja, si rešen. Spokorjen, potolažen se vračaš nazaj, nazaj vase. In zopet je vse tako mimo. Molitev je kakor nežna roka, ki te poboža in ti veš, da si odkril, spoznal svojo dušo. (Mihaela) Dr. Anton Trstenjak Filozof Franc Veber (1890-1975) Zakaj pišem o Vebru zdaj, ko ni nobene okrogle letnice za kak njegov jubilej? Odgovor: ker je bil lani, se pravi oktobra 1986 dvodnevni mednarodni simpozij o Vebru, ki sta ga organizirala skupno slovensko filozofsko društvo v Ljubljani in filozofsko društvo v Gradcu. Pobudnik toga dvodnevnega simpozija je bil dr. W. Gombocz, docent za zgodovino filozofije v Gradcu, naš rojak z bližnje Potme. Prvi dan je bil Weber-Kolloquium v G. Radgoni, drugi dan pa v avstrijski Bad-Radkersburg. Prvi dan nas je pozdravljal predsednik gomjeradgonske občine tov. Fridau, drugi dan pa župan mesta Radkersburg, ki se je v svojem nagovoru 'zrazil nekako zvišeno omalovaževalno, češ doslej o kakšnem gomjerad-gonskem Vebru še nismo nič slišali, toda če ga danes slavijo celo znanstveniki iz drugih držav, potem ga sprejemamo za svojega pač tudi mi. Gornjeradgonski predsednik občine se je izražal v svojem pozdravnem govoru spoštljivo, čeprav tudi on v zasebnem pogovoru ni mogel skriti začudenja, da Veber v svetu toliko pomeni. Temu začudenju se ne smemo čuditi: Vebra so leta 1945 vrgli z univerze in iz Akademije znanosti ter ga tako za zmeraj utišali pred javnostjo. No, posebne škode menda Kljub temu niso naredili ne njemu ne slovenski filozofiji; saj je Veber v Prvih 25 letih svojega delovanja (1920 do 1945) ustvaril tako bogato in zaokroženo filozofsko delo, da bi pozneje le težko še kaj boljšega dodal. V tem času je izdal razen številnih razprav 14 samostojnih knjig (Uvod 29 v filozofijo, Sistem filozofije, Problemi sodobne filozofije, Znanost in vera, Etika, Analitična psihologija, Očrt psihologije, Estetika, Idejni temelji slovanskega agrarizma; Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu; Sv. Avguštin, Knjiga o Bogu, Nacionalizem in krščanstvo, Vprašanje stvarnosti). Veber predstavlja v slovenski zgodovini prvega čistega laičnega filozofa; vsi prejšnji pomembnejši misleci (Lampe, Kovačič, Ušeničnik) so bili obenem teologi. Veber je s svojo filozofijo prodrl tudi v širši mednarodni svet. Ne samo, da ga poznajo in priznavajo tudi v Gradcu, kjer je študiral, kot nadaljevalca Meinongove predmetnoteoretične filozofije, poznajo ga tudi v širšem svetu, kamor je pač prodrla predmetna teorija. Pomembno je, da je bil na Vebrovem kolokviju v obeh Radgonah tudi profesor filozofije s Finskega, ki se je naučil slovenščine samo zato, da bi mogel brati Vebrova dela v izvirniku; saj je Veber pisal samo v slovenščini, čeprav bi kot graški učenec mogel in delno celo moral pisati vsaj tudi v nemščini. Okoli njegove slovenščine se zgrinja sploh čudno usodna ironija. V Ljubljani so ga vrgli z univerze, ker so mu očitali sodelovanje z Nemci med okupacijo (1943 — 45); v Gradcu pa mi je profesor Ferdinand Wein-handl (po očetu doma od Sv. Ane v Slovenskih goricah, Zgornja Ščavnica) osebno zgražajoč se nad Vebrom rekel: »To mu zamerimo, da je bil tak slovenski šovinist.« Ta izjava naj bi šla v zgodovino, do srca tistim, ki mu očitajo, da je sodeloval z Nemci. No, s tem mednarodnim kolokvijem so naši filozofi Vebra tudi pred širšo slovensko javnostjo zopet uveljavili in mu dali priznanje, rehabilitirali so ga. Že prej pa mu je Slovenska matica ponatisnila njegovo Estetiko v uredništvu in spremni besedi filozofa dr. Franeta Jermana. Ker so vsi ti filozofi tudi politično na vladni črti, lahko rečemo, da je bil z vsem tem Veber tudi politično, ne samo filozofsko rehabilitiran. Prav pa je in zadnji čas bi že bil, da bi se tudi njegovi ožji rojaki in njegova G. Radgona zavedala, kdo se je rodil sredi nje in kdo je njeno ime najdalje ponesel v širni svet. Vebrovo rojstno hišo so ob rekonstrukciji ceste podrli. Stala je na robu nekdanjega »spodnjega grisa«’ ki je še v stari Avstriji kot Untergriess spadal v mesto Radgono (Radkersburg), tako da je, strogo vzeto, bil Veber rojen v Radgoni, ne v Gornji Radgoni, seveda vse na desnem bregu Mure, ki je v Sloveniji. Vebrova mati je bi la rojena Trofenik, doma pri Mali Nedelji, oče pa iz Naklega nad Kranjem; Veber se je vedno s ponosom imel za Prleka. Če ima Janko Šlebinger na hiši, v kateri je umrl, pod cerkvijo, spominsko ploščo in celo ulico (Šlebingerjev breg), kar je zaslužil, velja še bolj, da zasluži tudi Veber spominsko ploščo (samo kje, ob kiosku, ki je na mestu njegove rojstne hiše?) in posebno ulico, ki so jo potegnili prav od njegove hiše v smeri proti železniški postaji. Sploh bi se spodobilo, da bi G. Radgona oblikovala poseben spominski vrt (park) v čast svojim slavnim možem, kakor so to storili Verženci. kamor so postavili doprsna kipa Slavku Ostercu in Francu Kovačiču. G. Radgona ima celo več slavnih mož, s katerimi se lahko upravičeno postavlja pred svetom. Tu sta že Peter Dajnko in Anton Krempl (ki pa ima 30 spominsko ploščo na »rojstni« hiši, ki ni njegova rojstna hiša; saj je bil rojen v Poličkem vrhu, ne pa v Noričkem vrhu). Dalje Šlebinger in Veber, a tudi vladni svetnik fizik Senekovič in bibliograf Franc Simonič, končno še Jože Veršič, preprost izumitelj elastičnih protez, ki jih je napravil med drugim celo za štajerskega nadvojvodo. Lahko bi pritegnili še širši krog, tudi apaškega rojaka Matla, ki je bil profesor slavistike na graški univerzi; njegova stara mati je bila rojena Zemljič, kakor se mi je sam pohvalil; govoril je slovensko samo prleški dialekt, ki se ga je naučil doma. Tudi za Vebra potemtakem velja stari pregovor, da nihče ni prerok v domovini; domovina ga začenja priznavati šele po smrti, ko izpred oči domačinov izginejo vse pomanjkljive vsakdanjosti smrtnika in ostanejo v spominu za vse veke samo nesmrtna dela, ki gredo onstran groba. Ko živiš sredi med svojimi, si majhen in vsakdanji, in se ne zavedaš, da se te bodo pozni rodovi spominjali in slavili tvoja dela, ki si jih ustvarjal preziran sredi mogočnih sodobnikov. Vebrov mednarodni filozofski kolok vij sredi Radogne je že začel dopolnjevati zopet enega od takih slavnih življenjepisov. Vilko Novak Prekmurske rokopisne pesmarice od XVI. do sredine XVIII. stoletja Danes imamo v razvidu okoli 80 prekmurskih rokopisnih pesmaric (prim. I. škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Lj. 1978), vemo pa, da jih je še mnogo pri zasebnikih. Iz razdobja našega baroka jih je dognanih vsaj pet in le te moremo v odmerjenem času na kratko predstavili. O najstarejši, Martjanski sta pisala od 1935 Fr. Fan-cev in O. Šojat, sam pa sem o njih pisal od 1973/74 trikrat v Jeziku in slovstvu ter v Izboru prekmurskega slovstva 1976. Predstaviti jih hočem skupaj glede na njih starost, vsebino, izvir in sorodnost s kajkavskimi rokopisi, glede jezika in tradicije v prekmurskih rokopisih in knjigah. O starejši Martjanski pesmarici je Fr. Kovačič 1922 sodil po nečitljivi letnici, da izvira iz 1549 ali 1649. Fancev pa je pod letnico 1710 bral najprej 1643, pozneje pa je »slutil« letnico 1593 in evforično razglasil to »Prekomursko pjesmarico I« — kakor jo odtlej imenuje hrvat-ska literarna zgodovina — za »najstariju danas poznatu kolekciju hrvat-skokajkavske poezije uopče« (Tragovima..., 166). Posebno je Fanceva zavedel datum 1534 pri prevodu pesmi Cantio de matrimonio, ki jo je imel za izvirnik, kakor tudi še nekatere druge prevode iz madžarščine, katerih eden je datiran 1546. — Hrvatski slovstveni zgodovinarji so ta mnenja sprejeli, posebno Olga Šojat, katere zasluga je, da je v Forumu XII, 1973 in Kaju VIII, 1975 objavila prvi izbor iz star. Martjanske pesmarice, kar je ponovila v knjigi Hrvatski kajkavski pisci I — Druga polovi-na 16. stolječa (Zgb 1977), kjer je pod naslovom zaglavja »Prekomurska Pjesmarica I« v oklepaju za letnico 1593 postavila vprašaj ter na str. 31 206—7 navedla moje mnenje o pripadnosti te pesmarice slovenskemu slovstvu ter prepušča odločitev glede tega strokovnjakom po celotni objavi obeh Marijanskih pesmaric. Ker starejša Martjanska pesmarica ni zanesljivo datirana v nobenem od svojih petih delov, jih moramo poskusiti datirati na podlagi pisave in papirja, delno pa tudi vsebine — v nasprotju z datacijo Fanceva (in Šojatove) na podlagi napačnih domnev, ki sem jim delno sledil tudi sam še 1973/74. S sodelovanjem strokovnjakov (P. Blaznik, P. Simoniti, J. Šom) smo po prvih dveh objavah Šojatove prišli do spoznanja, da prvi trije deli star. MP (L 19—178, II: 1—144, III: 3—81) s cerkvenimi pesmimi od adventa do binkošti po pisavi in papirju sodeč izvirajo skoro gotovo iz 17. stoletja, prevedena besedila pa so lahko vsaj delno še starejša. V 4 delu (110 strani), ki je zelo nepopoln, so nabožne, legendarne in svetne pesmi zapisane s pisavo 17. stoletja, datacija 1657 na koncu Cantio de Rakoczio pa označuje čas dogodka, saj so njeni znani madžarski izvirniki iz 18. stoletja. — Peti del MP (62 strani) je glede datacije najbolj zanimiv in obenem kočljiv, saj je pripis pri Cantio de Matrimonio (z začetkom: Dobri hižnici, vi poslušajte); »To pesem spravil... (Andreas Šaj-tič...) po Kristuševom na sveit rogyenyei / jezero pet stou trideset v štrtom« prepričal Fanceva, da je pesem izvirnik iz tega leta. Ker pa prevodov iz kajkavščine v madžarščino ne poznamo, pač pa mnogo nasprotnih primerov, je dognano za to pesem, da je prevod madžarskega besedila Andrasa Batizija, — vsaj podpisal je on ali izvirnik ali različico njegovo — poznan doslej v Lugossyjevem kodeksu iz ok. 1546. Če je Šajtiče-va letnica resnična, pa je njegov prevod bil narejen po doslej neznanem prepisu, nastalem ok. 1530. — Balaž Berke v rkp. Szlovenszke Duhovne peszmi... 1768—69 je to pesem že prisodil Batiziju z 1. 1556! Fancev je z verjetnostjo prisodil Šajtiču tudi pesmi Tužim vnogo Bogu..., Oženil 32 se je jeden mlad junak, Šojatova pa še: Blaženi ljudje, ki se Boga bojo (HKP I, 202). Toda tudi te pesmi so poznane v madžarskih izvirnikih, od katerih so nekateri celo datirani v prvi polovici 17. stol. Po pisavi in papirju ter vsebini tega dela MP I menimo, da je verjetno nastala v 16. stol. Bolj določno je datiranje drugih najstarejših pesmaric. Predvsem je jasen nastanek tim. Markišavske pesmarice (najdene po 1945 v Markišav-cih pri Soboti, zdaj v zasebni lasti v Ptuju), ki ima na str. 100 a vpisano: »Od Christussevoga na fzveit* porodienya, da fzeie* piszalo, iezero i sefzt szto. In ober toga, tri defzet* i drugo, pofzenie* fzpravlenya*, Boguvi na diko.« Ta datacija se utegne nanašati le na Pesem od Noe Patriarcha, za katero je vpisana. Dodatno je na str. 129 na koncu zadnje kitice naveden tudi kraj, ki pa utegne tudi veljati le za to pesem: »Veta peszen fzpravlenaie zdai verse i fzvetoga piszma vuka vzetaie, v Nedelischi pondelek pervo posztni, Meifzeczaje den oszmi« — toda tu brez letnice. Poleg MP I, kjer je kraj berljiv ob nečitljivi najstarejši letnici, je to edina starejša prekmurska pesmarica, ki je krajevno označena — pa tudi edina, katere vsaj delni izvir na kajkavskem ozemlju je dokazan. Soboška pesmarica, kakor jo tu prvič imenujem po današnjem nahajališču (Pokrajinska in študijska knjižnica v Soboti) obsega str. 9—303 cerkvenih pesmi in ne le »tudi pesmi«, kot piše Škafar. Po pisavi sodeč izvira zelo verjetno iz 17. stol., saj so tako posamezne značilne črke (začetnice H, K, G, N, P, T, Qu), pod celo besedo podaljšani začetni N, P, Tu, y, vmesni zaviti g, j itn., kot tudi celotni ductus pisave nele zelo podobni, marveč kar enaki pisavi v najstarejših delih MP I. Vsekakor pa govori ta pisava v skrajnem primeru vsaj za prvo polovico 18. stoletja. Četrto pesmarico iz tega razdobja: Szlovenszke Duhovne peszmi pi-szane po Berke Balazsi v Nemes Csobi, tj. artikularnem kraju prekmurskih luteranov v bližini Koszega na zahodnem Ogrskem (v NUK v Ljubljani) naj bi bila nastala delno v letih 1768 in 1769 (339 str. prvega dela), drugi del pa v drugi polovici 18. stol. Mlajša Martjanska pesmarica (=MP ID z 48 listi (v Univ, knjižnici v Mariboru) ima enkrat vpisano, enkrat Pa v platnico z nožem vrezano isto letnico 17'56, nastala pa je lahko še Prej. Nedoločljiva je natančna starost pertočke Mrtvečne pesmarice (Dekanijska knjižnica v Soboti), katere starejši del (str. .39—154) postavlja škafar v 18. stoletje. Iz časa po letu 1768 do 1800 imamo več pesmaric in o nekaterih, npr. 0 pertočki, ne moremo določiti natančneje ali niso njihovi deli nastali že Pred tem letom. Vsebina in izvir pesmaric govori že delno tudi o njihovi starosti. Večina pesmi v vseh tu obravnavanih in tudi drugih prekmurskih rokopisnih pesmaricah je namenjena liturgični rabi in se nanašajo na praznike cerkvenega leta. Temu ustrezno so tudi v nekaterih pesmaricah razvrščene z latinskimi naslovi skupin, najbolj sistematično v MP I (= Martjan-ski pesmarici) z njenimi prvimi tremi deli. Podobno tudi v soboški in nrarkiševski pesmarici. Izvir vsaj večine teh liturgičnih pesmi v ožjem Pomenu je seve latinski, le nadrobno raziskovanje pa bi moglo dognati, * f = s 33 katere so bile prevedene naravnost iz latinščine in katere s posredova njem madžarščine ali nemščine (isto velja za kajkavske pesmarice, česar se pa hrvaški raziskovalci ne zavedajo). Prav latinski izvir in starodavna raba teh pesmi v liturgiji govori tudi močno za to, da so jih morali prevajati že v srednjem veku, do nas pa so prišli le sistematični zborniki iz poznejših časov, bodisi kot izvirniki ali prepisi. Tu je moči le su-marično navesti, da so npr. od božičnih pesmi skoro enake tudi v Pavlin-ski (včasih tudi v Drnjanski) pesmarici in od tam prevzete v Citharo octochordo sledeče v MP L Dete sze rodi u Betlehemu (dokumentacija bo v objavi), Od szuncsenoga zhajanya Dika bodi, Po(h)valuimo denesnyi den, Narodi! fze je krally Nebefzki (ki jo še dandanes pojo ponekod v Prekmurju!). nam je rodgyeno Deitecze, Izvelicsitel rodgyen nam, Hvaleno boidi Deite. MP I pa dopazuje tudi tesno zvezo s slovensko protestantsko pesmijo XVI. stoletja, saj so v Dalmatinovem Ta celi katehismus 1584 štiri božične pesmi, katerim najdemo zelo sorodne v MP I; »Szveti Pavel vjednom lifzti« je prirejena po Trubarjevi v Katechismu 1550; v Ene duhovne peis-ni 1563 pa še ena pesem. J. Koruza je na podlagi raziskovanja A. Kerše-vanove dognal za pesem Ete den je vsega veselja, da je slovensko besedilo iz XVI. stoletja posredovala kajkavskim pesmaricam, kar je pomembno izhodišče za raziskovanja medsebojnih vplivov. Bolj kot kajkavske so prekmurske rokopisne pesmarice nastajale pod vplivom madžarskih prevodov liturgičnih pesmi, zapisanih in ohranjenih najprej v srednjeveških kodeksih od 13. stol, dalje — med njimi je tudi zagrebški »pavlinski Antiphonale« z notami iz 14. stol. —, od 1599 v molitveniku (Andrasa Vasarhelyija), nato v številnih rokopisnih in tiskanih pesmaricah, tako: Kisdi-Sz616sy: Cantus Catholici 1651, predvsem pa Kajoni Janos, Cantionale Catholicum (Csiksomly6 na Erdeljskem, 1676). Čeprav je ta pesmarica novejša, da bi bili mogli iz nje zajemati za naše najstarejše rokopise, nam ravno njena nova izdaja iz 1979 omogoča dognati, da je npr. v MP I — in iz nje v mnogih poznejših — vrsta pesmi, katerih madžarske predloge najdemo v tej knjigi, ki je tudi nastala iz starejših rokopisov. In tako si moramo mislitit tudi prevajanje in prirejanje prekmurskih besedil iz raznih starejših madžarskih rokopisov. V tistih naših rokopisih, ki so jih ali prevzemali od katolikov ali nanovo prevajali prekmurski evangeličani, pa so tudi prevodi — poleg iz rokopisov — tudi iz starejših madžarskih protestantskih pesmaric: iz prve Galszecsijeve (Krakov, 1563), Varadske (Varadi Enekesk6nyv 1566), v kateri je zelo podobno besedilo našemu v pesmi Naredil fze je krally Nebefzki (MP I, 71), posebno pa iz vrste kalvinskih in evangeličanskih pesmaric iz 2. pol. 16. in 17. stol., s katerimi so prišle tudi nemške in husitske pesmi v madžarski pesemski repertoar, nekatere pa tudi v prekmurske pesmarice. Prav slovenska in nemška luteranska besedila že v MP I dokazujejo, da so jih zapisali v najstarejše pesmarice prekmurski — slovenski evangeličani in ne kajkavski katoliki. Madžarski začetki pesmi že v MP I pa nekatera madžarska besedila v njej pričajo o istem izviru teh pesmaric. Kakor so protestanti v začetku prevzemali stara katoliška besedila in jih tudi v Prekmurju ohranili v tiskanih pesmaricah, tako so poznejši 34 katoliški bukovniki že v 17. stoletju, posebno pa v 18. in tudi v kat. knjigah — iz teh evangeličanskih rokopisov prevzemali prevode in priredbe katoliških besedil. Ko so luterani začeli tiskati pesmarice, so nehali prirejati rokopisne. Še neraziskana, pomembna tema. Raziskati bo še treba tudi prevzemanje pesmi iz MP I v poznejše pesmarice od markišavske dalje ter nove prevode liturgičnih besedil v njih. Druga skupina nabožnih pesmi so tiste v čast svetnikom, določene za petje na njihove godove. Teh je zlasti mnogo v novejših pesmaricah. Najdaljša m naj zanimivejša med njimi je pesem o Mariji Magdaleni s 103 kiticami že v MP I, kjer manjkajo nekatere kitice, popolna pa je v markišavski, od koder so jo prepisovali v poznejše pesmarice. Kakor vse o svetnikih, je posebno ta značilno baročna, mednarodno razširjena apokrifna zgodba, v naši redakciji prevedena po madžarski pesnitvi Szent-Martoni Janosa Bodoja Historia az Maria Magdolnanak sok buneibol itn., prvič natiskani v Levoči (Ldcse) 1683. Naš prevod je mogel nastati Po kakem starejšem madžarskem rokopisu. Pripovedno apokrifne pesnitve z biblijskimi motivi vsebuje že 4. del MP I, npr. o Lotu, Adamu in Evi, Planctus Mariae, ki je v različicah pogosto staro besedilo v madžarskih rokopisih, Adama gda vun zegna... itn., ki so jih prevzele tudi poznejše pesmarice. V Markišavski pesmarici so take še npr. Sztvorjenye Eve, Od Sztvorjenya Adama, nepopolna o sodnem dnevu, ki jo najdemo v Krajačičevi Molitveni Knyisiczi iz 1640 in madžarsko pri Kajoniju 1676 — dalje Peszen od Sodomae Gomorhe, °d Noe Patriarcha itn., ki so jih prevzele mnoge poznejše katoliške pes-niarice, tiskane evangeličanske po so jih že obsodile. Tudi te pesnitve izvirajo vsaj delno iz madžarskih virov, njih povezava z baročno motiviko v Evropi pa je posebno vprašanje. O prevodih moralističnih pesnitev Cantio de matrimonio in Adhorta-tio mulierum smo govorili že prej. Več o tem in o prevodu pesnitve Cantio de Rakoczio v 4. delu MP I v Jis XXVII. Za žal nepopolno pesnitev 0 sigetski bitki v 5. delu doslej ni bil najden ne madžarski izvirnik ne hrvaška predloga. Tudi ni še raziskana izvirnost ljubezenskih pesmi v MP L Zorja moja, zorja pervoga vreimena v 13 dvovrstičnih kiticah; Ža-losno vidim gerlico in Tužil se je j eden mladenec svojoi luboi. Hrvaški slovstveni zgodovinarji si še niso postavili vprašanja: odkod v Prekmurju dve (njim znani) »kajkavski« pesmarici, kakor tudi ne o tristoletni kontinuiteti prekmurskih rokopisnih in tiskanih pesmaric, pa tudi ne o jeziku prvih prekmurskih knjig v 18. stol. Niti z besedo nikjer Pe omenjajo pripadnosti prekmurskih katoliških župnij zagrebški škofiji od njenega začetka 1094, nekaj časa vseh, štirih v dolnjem Prekmurju Pa stalno do 1777, zaradi česar je kajkavščina bila tu cerkveni knjižni jezik z rokopisnimi in knjižnimi pomagali. Toda že v prepise kajkavskih Predlog in še bolj v lastne prevode in izvirna besedila so vnašali sestav-Halci pesmaric svoje narečne oblike in prva tiskana pesmarica, Bakošev Nouvi Graduval 1789, se že odpoveduje besedam in oblikam v rokopisih, iz katerih je objavil pesmi: vre, ter, leprai, listor, nam. tomu piše torni, beše — bio je, pojmo — spejvajmo, nam -1 piše -o ali u, čeprav mu uide še kak -1, kakor tudi kak aorist. Kakor so postopno že rokopisne pesmarice uvedle prekmursko glasovje z dvoglasniki, u, o itn., tako so ga z 35 vsemi drugimi narečnimi značilnostmi še dosledneje uvedli tiski od 1715 dalje, čeprav so nekatere kajkavske posebnosti še ostale v njih nekaj časa. Ob tej priliki se ne moremo ustaviti ne ob pisavah, ne ob metričnih vprašanjih. Samo natančno vsebino in jezikovno poznavanje vseh dostopnih prekmurskih rokopisnih pesmaric, njihovega zgodovinskega in kulturnega ozadja ter prekmurskega slovstva more objektivno presojati o njihovem značaju in njihovi jezikovni ter narodnostni pripadnosti. Prebrano 3. 7. 1987 na simpoziju o slovenskem baroku v Ljubljani. — Razširjeno besedilo bo objavljeno v zborniku tega simpozija. Štefan Barbarič Tri književne podobe Prekmurja 1934 (Župančič, J. Kozak, Kranjec) Za začetek nekaj osnovnih podatkov: Župančič je bil v Prekmurju maja 1934, ko se je mudil v Polani teden dni pri Kranjčevih. Od tod si je ogledal šolo v Odrancih, Plečnikovo cerkev v Bogojini in se je sešel s skupino izobražencev v Lendavi. Na prošnjo V. Novaka je obljubil prispevek za zbornik Slovenska krajina (1935), vendar spisa ni dogotovil. V naših dneh je seznanil javnost s spisom o Prekmurju urednik Župančičevega Zbranega dela dr. J. Mahnič, najprej v Književnih listih Dela 1983, nato v dokončni obliki v Župančičevi deveti knjigi s privzetim naslovom Prekmurje in slovenstvo. Juš Kozak je z ženo Vlasto obiskal Prekmurje v poznem poletju 1933 prav tako na povabilo M. Kranjca. Pisatelj je esejistično zasnovani potopis Za prekmurskimi kolniki najprej objavil v reviji Modra ptica (v več nadaljevanjih) 1933/34, nato v posebni knjigi v zbirki Slovenske poti (obakrat z dodanimi tremi ljudskimi pesmimi iz dodatka Pavlove monografije o cankovskem narečju 1909, v knjigi še z nekaterimi celostranskimi fotografskimi posnetki). Pozneje je bil esej ponatisnjen leta 1961 v knjigi Izpovedi (v seriji štirih knjig Kozakovega izbranega dela) v vrsti potopisov Odmevi s poti. M. Kranjec je spis Rapsodija nepoznane zemlje objavil v prvih treh številkah Sodobnosti 1934. XXX »Širok je svet, ozka je Slovenija. In mi, ki mislimo, da poznamo svet, se nismo razgledali niti po svoji domači zemlji. Ne poznamo je ne pokrajinsko, ne po ljudeh, šegah in potrebah, ne po jeziku. In naš pisatelj šele, kako ozek je njegov pogled in razgled... Slovenija mora poznati tudi; svoje obrobne pokrajine, ako hoče poznati sebe.« Župančičev miselno nadvse bogati spis o Prekmurju vsebuje pesnikova priložnostno nabrana opažanja o prebivalcih obrobne pokrajine, ki je — takrat — že petnajst let po prevratu živela v skupni slovenski upravi. 36 Posebej se odlikuje Župančič po sočnem in živahnem nizanju občutkov, ki so pesnika navdajali v prvem neposrednem stiku s pokrajino ob Muri, posebej z njeno starinsko domačnostjo. »Mene, Belega Kranjca, je takoj zajela sorodna govorica: premnogo enakih poudarkov, čista izgovorjava končnic, to mi je zvenelo tako domače —«... »Zvočna, mehka, a nikakor mehkužna govorica s premnogimi posebnostmi, z besednim zakladom, ki ga bo treba šele izkopati in ki ne bo samo mrtva pomnožitev slovarjev, temveč se ga bo dosti prijelo v književno slovenščino ...« Pesnik je bil naravnost vesel, da je lahko povezoval prekmurski svet z belokranjskim, prav tako obrobnim, saj se je s tem lahko zavestno uprl pogosti preoblastni (in druge izključujoči) »alpski« miselnosti. (»Res, pojem slovenstva bo treba ločiti od irhastih hlač in čevljev na kveder.«) Hkrati je odločno zavrnil krilatico (»ozko formulo«), ki je ob neki priložnosti prišla pod pero samemu Cankarju, češ da je slovenski kmet sorodne j ši bavarskemu in furlanskemu kot pa hrvaškemu ali srbskemu. Župančič po Prekmurju ni hodil samo kot zbiralec vtisov in opazovalec, marveč je hkrati nastopal kot nosilec najtehtnejših narodnih izročil, kot narodni ideolog. Zato je pozval Prekmurce k čimbolj organski včlanitvi v skupno slovensko življenjsko (kulturno in politično) občuh je. »Agrarna reforma je dala prekmurskemu kmetu sveta, podaljšala mu je brazde, razširila lehe. To dobro čuti on in tudi redki madžarski kmet v naših mejah kot dobrino in napredek, ki ga onkraj ne bi bil deležen. Odrežimo tej mladi, tako svoji in tako naši, a kulturno izstradani pokra ■ lini še duševnega kruha, in priklenjena bo na nas z dvojnimi vezmi, naša meja tam bo dvakrat trdnejša in trikrat varnejša, naš kulturni prostor bo širši in bogatejši.« In za Slovenijo v celem mora biti važno tudi to, »kaj klepeče štrk na dimnikih, kaj meljejo mlini na murskih ladjah.« Od Župančičevega eseja je minilo že več kot pol stoletja in vmes je divjala še krvava vojna 1941—1945. Pri širši obravnavi bi bilo mogoče navezovati na Župančičeve stavke tudi lastne misli. Toda tokrat je dovolj, da naj opozorimo zlasti mladi rod, ki izhaja iz domače pokrajine, na pesnikov še zmeraj aktualni spis. Spisoma Za prekmurskimi bolniki in Rapsodija nepoznane zemlje je isto predvsem lokacijsko izhodišče; pisca prihajata v Prekmurje od hrvaške, medmurske strani, tako da zaobsežeta s prvimi pogledi še Čakovec in ravnino na obeh straneh proge, ki pelje v Lendavo. Vendar se hkrati ločita po osnovni zastavitvi, s tem da je Kozakova ploskev zbiranja in beleženja vtisov precej širša od Kranjčeve. To konkretno pomeni, da Kozakov itinerarij zaobsega širše geografsko območje, večje število krajev dolnjega in srednjega Prekmurja (od Lendave do Velike Polane, Mer se malo dlje pomudi, preko Turnišča in Bogojine do Sobote in nazaj Preko Beltincev, celo s skokom v medimurske toplice in s koncem na Tro-iičkem vrhu v Lendavskih goricah). Na drugi strani je očitno, da se Kranjec drži potopisne oblike samo v Prvem delu Rapsodije, v katerem so mu kraji, v katerih se trajneje ustavlja, bolj reportersko določeni kot morebiti trdneje povezani v kontinui-rani potopis. Drugi del Rapsodije potopisno obliko v celoti opušča, saj se 37 osredotoča na aktualna prekmurska kulturnopolitična in politična vprašanja. Oba pisatelja izhajata iz sveže aktualnosti časa, prežarja ju živa simpatija do domačega prebivalstva. Toda razhajanje v izboru zornega opazovanja se nakazuje že od vsega začetka. Kozakovo razgledovanje po pokrajini in ljudeh izdaja izostrenega intelektualca iz književnega in političnega središča, človeka, ki mladega Prekmurca (od sebe kakih šestnajst let mlajšega) prekaša po širini življenjske in literarne izkušnje. Zato pa je Kranjec, ki je šele s polnim korakom stopil v književni prostor, že po poreklu specifično obarvan: izšel je iz vaške revščine in prinesel s seboj dih in svojski utrip domače vasi in rodne, središčni Sloveniji komaj znane pokrajine, ob vsem tem mu zgodbe potekajo z elementarno silo iz bogatega prvobitnega vrelca. In nazadnje: potopisni besedili, ki sta jih pisatelja napisala tako rekoč istočasno, se razlikujeta tudi navzven. Kozak spremlja vtise, ki mu jih nudi nekajdnevno bivanje v obrobni deželi, s številnimi razglabljanji, hoteč jih preveriti z lastno izkušnjo sveta ter jih povezati v celovitejše ugotovitve in kolikor mogoče trdna dognanja. Pri tem ostaja vseskozi odprt novim vtisom, prost vsakršnim mestnih (izobraženskih) aprioriz-mov. Na drugi strani je Kranjec mladostno razvnet, rudimentaren in eksploziven, živeč v stvareh domače pokrajine in z njimi, hkrati poročevalski in programski. (Še ta prispevek: kot knjižna izdaja je Kozakov potopis zbudil precejšnje zanimanje in celo vrsto ugodnih ocen, v časopisju Borkovo in Debeljakovo in v revijah Koblarjevo, Brnčičevo, Smolejevo in še koga.) Ko pregledujemo Kozakov potopisni esej iz daljave petih desetletij, ni mogoče mimo dejstva, da se Kozak ne ustavlja pri samem socialnem statusu in pri materialni bedi, ki opazno sledi iz tega. Pozitivno za Kozaka je, da se je znal ozreti tudi po drugih značilnostih prekmurskega življenja, vseskozi namreč spremlja tudi njegov notranji duhovni svet. To Kozakovo kvaliteto je bistro opazil kritik France Koblar, ko je zapisal: Tako se vse slike končno strnejo v nekako sintetično monografijo o Prekmurju, kakor svet pojmuje človek današnjih dni — ne kot predmet sam, ampak kot pojav v skupnosti drugih pojavov, v sklenjeni celoti. (Poudaril Š. B.) Pisatelj Kozak se ne zadovoljuje s stvarmi samimi po sebi, temveč tiplje za njihovo globljo vsebino in vrednostjo. V stiku s preprostimi, naravno neposrednimi ljudmi Kranjčeve domačije in vaškega okolja, posebej še na hotiškem travniku, doživlja pisec pristen stik z zemljo kot z nečim konkretnim in vsestransko poživljajočim. Za določitev tega razmerja se mu primeri naravnost kopičijo, občutki stika s t. i. prvobitnim ga zasipavajo in preplavljajo: Stal sem v zeleni travi na mehki prekmurski zemlji sredi nizkih kmetiških domov in živo občutil pekočo žejo modernega človeka v omotičnem vrtincu dnevnega življenja po nespremenljivosti, po nečem, kar je bolj trdno, kakor so ideologije, misli in čustva, skratka žejo po prvobitni stalnosti, v kateri išče zanesljive opore. (Poudaril Š. B.) Ali ima pisatelj v mislih rousseaujevsko vračanje k naravi, k avtentični danosti? Ali imamo opraviti z moderno varianto bega izza mestnih 38 zidov, z umikom iz prenasičennosti racionalizacije in umovanj sodobne civilizirane družbe? Ne, Kozak ne zavrača civilizacije same po : sebi, odklanja le tisto, s čimer sodobni način življenja človeka odtujuje samemu sebi, ga vodi k mentalni togosti ali čustveni praznini. Čas nas izziva, hoditi je treba po zemlji in študirati njene probleme, odkrivati drame sodobnega človeka, njegovo globljo izpoved, in ne olep-sevati zaradi večnosti ali svoje glorije, to so snovi sodobne umetnosti. Teorije se morajo preiskusiti na živih problemih, kajti iz živih problemov se bosta rodili življenjska umetnost in znanost. In »ker slovenski literat ne pozna svoje zemlje«, se književnost zgublja v praznem, abstraktnem prostoru. Navedeni stavki so bili povedani v diskurzu (v pogovoru z lendavskim meščanskošolskim učiteljem Kokoljem) in se obračajo proti modnemu »teorijoljubju«, v kontekstu tudi proti idealistični filozofiji profesorja Vebra. Bolj kot sistematizirana programska misel govorijo kot opo z°rilo naši malomeščanski udobnosti, ki ni imela posluha za aktualna družbena vprašanja v času, medtem ko je inteligenca sosednih narodov (Madžari) radikalno prisegala na dosleden nacionalni (tudi revizionistični) program. Pisatelj je opazil in dovolj vidno predstavil tudi mlado prekmursko izobraženstvo, ki je v poldrugem desetletju izšlo iz slovenskih šol. Ob pisatelju Kranjcu je pokazal na zgodnje literarnozgodovinsko študijsko delo Vilka Novaka: iz njegove knjižice o Štefanu Kuharju je v svoje besedilo včlenil širši odlomek v prekmurščini. Mimogrede se je ustavil tudi doma pri Novakovih v Beltincih. Spotoma je Kozak omenil še študijske načrte bogojanskega Jožeta in lipovskega Matije Maučeca. Ob zadnjem je navedel njegovo zanimanje za socialno geografijo, ob prvem pa )e dovolj izčrpno nakazal njegove načrte v zgodovinopisni smeri. Kozak je ob prikazu Bogojine nenavadno dognano in vserazsežnost-no povzel, kaj in koliko je pomenilo Prekmurcem prosvetiteljsko delovanje nedavno umrlega bogojanskega župnika Ivana Baše: »Govoril da je baje najlepšo prekmurščino in si sestavil bogato slovensko knjižnico. Iz Ljubljane je potreboval pouka, priklical je delavce. Plečnik mu je postavil novo cerkev. Vendar je bilo življenje prekratko Za vse načrte, ki si jih je bil zamislil. Poznal je pregloboko vse farane, da bi se kdaj prenaglil. Proti koncu svojega življenja se ni postaral, temveč pomladil, njegove ideje je prevzela mladina, ki je s časom pričela razumevati preudarne besede: »Veš, prosveta ne sme zdivjati.« Ta nauk ni izviral iz dogmatične ozkosrčnosti. Baša ga je črpal iz bogatih skušenj v življenjenju med ljudstvom. Nikakršni vplivi ne morejo utesniti takih svetih individualnih osebnosti, ki bodo v vsakem sistemu oplajale svojo okolico s progresivnimi idejami.« Seveda ne gre pozabiti, da so Prekmurski kolniki po obliki potopis. Pisatelju je ta izbrana oblika sijajno služila, da je vse, kar se mu je na Poti zarisavalo v doživljajsko sfero, sproti včlanjeval v kompozicijo stvarnih drobnih dejstev. Konkretni vtisi, v oblasti katerih je bil, so mu neposredno ali posredno usmerjali oblikovalna nagnjenja. (Koblar: »V močnih vtisih in neposrednih občutjih se naslaja njegova želja po človeko 39 vem osvobojenju v naravi... Iz zunanjih podob prehaja vase, iz snovi prodira v notranjost in odpira vprašanja, ki dajejo predmetu vrednost in upravičenost.« Poudaril Š. B.) Ob vseh miselnih zastavitvah Kozak seveda ostaja predvsem pripovedovalec, oprt na opažanja, ki jih skrbno vsrkava. Vseskozi ohranja pred očmi občinstvo, ki si želi informacij in osvetlitev stvari iz prve roke, od nekoga, ki je vešč poslu, da pojave in ljudi opaža že na prvi mah, jih trdno ohranja v predstavi in jih je sposoben prikazati. Tako torej pisatelj v narodopisnih podrobnostih opisuje panonsko hišo, spregovori o prehrani prebivalcev, tudi o razporejenosti hiš po vaseh (posebej v Te-šanovcih) in seveda o Plečnikovi cerkvi v Bogojini, kot že omenjeno, predstavlja nekaj domačih izobražencev: vse to na slikovitem ozadju konkretne, topografsko otipljive pokrajine, večidel ravne, malo tudi gričevnate. XXX Enako živi iz detajla Miško Kranjec, če vzamemo v roke Rapsodijo nepoznane zemlje. Kot domačin in pisatelj se po izbiri snovi in po miselni zasnovi od Kozaka nemalo razlikuje. Kranjčevo svojstveno noto je mogoče razbrati že iz prvih stavkov: V potniškem vlaku od Pragerskega proti Čakovcu—Nagy Kanizsi je poseben vzduh lokalnih vlakov, nekoliko počasnih in dolgočasnih. V prvem in drugem razredu, zlasti po brzovlakih, govorijo ljudje nemški in madžarski. Vagoni tretjega razreda so v potniških vlakih nekam zanikrni ... črni so od saj, ki jih sapa zanaša skozi napol odprta okna potnikom v čelo in na sedeže. Izvrstna situacijska slika, ki — rekli bi lahko — na krleževski način (Izlet u Rusiju) prikazuje deklasirani položaj domačega (slovenskega in hrvatskega) prebivalstva, kar je posledica jezikovne diskriminacije. Kratek pogled na le-te: Ti (kmetje) sedajo ... po prostornih oddelkih, se pogovarjajo na vse strani, v zateglem narečju, ki prehaja od prekmurščine v ptujsko prleš-čino in v medžimurska 've’-kanja. Oh, kaj pa, o davkih, o težavah življenja. To bo večno tako ostalo. Tudi premožnejši potujejo, že na zunaj so opredeljeni s tem, kateri časopis imajo v žepu, ali Jutro ali Slovenca. In tako dalje: slike se vrstijo, pisatelj se strogo omejuje na to, kar mu doseže pogled ali ujame sluh. Nazadnje, ko so se proti Lendavi potniki na vlaku že docela zredčili, obme pozornost na dekle, ki jo je opazil že pred Čakovcem, in ob pogovoru z njo začne uvajati bralca v prekmursko šolsko, torej kultumopo-1 litično problematiko. Učiteljica je, zdaj gre na prvo službeno mesto. In prav v Prekmurje' Ali je res vse tako, kakor pravijo? Nekakšna slovenska Sibirija, za uradniške kaznjence, dežela trahoma, da lahko oslepiš, kakor je bilo splošno znano med dekleti v zavodu. »Jokala sem, ko mi je prišel dekret, da poj, dem v službo sem. Samo sem, v ta kraj si nisem želela.« Marica Hladinova je doma pred odhodom pregledala vse zemljevide o Sloveniji, da bi našla na njih nepoznano vse, s čudno končnico na -ci. Ampak, na zemljevidu je komaj našla deželo Prekmurje, tako majhno, da 40 bi jo s koncem mezinca pokril. Ne, tega si Marica ni želela, da bi šla v Prekmurje. Mati je tarnala: Kaj so jo mar zato dali v šole, da pojde zdaj v Prekmurje? : Sledi daljši pasus o Lendavi, o okrajnem mestu pod vinorodnimi griči, na stičišču treh narodnih skupin. Politične razmere so v mestu od prevrata naprej precej zmešane in napete, zato se pisatelj vidno osredotoča na stvari dnevne lokalne politike. Da bi pokazal politično stanje v mestu in njegovi okolici, se spusti v pogovor s tremi izobraženci, ki služijo v mestu, in ti mu — kot priseljenci, poučeni s splošno slovensko politično izkušnjo — ilustrirajo večja ali manjša politična trenja »na terenu« (kot se je temu reklo pozneje). Ti trije so: pravnik dr. Janko Pikuš, prvak liberalne, pretežno uradniške strankarske grupacije, publicist Lojze Ude (ki odhaja) in mladi prosvetni delavec Mirko Kokolj. V ospredju pogovora so narodnostni momenti z omembo pretenzije radičevcev, da bi pridobili Prekmurje za Hrvatsko, odnos lokalnih Madžarov do naše oblasti, šolske potrebe itd. Potem ko je pisatelj »obdelal« Lendavo, izbere (po naključju, ker ga )e pač tja takrat pripeljala pot) še dva kraja, Kobilje in Prosenjakovce, oba tik ob madžarski meji. Kobilje: opisu zunanjih krajevnih značilnosti sledi kratka, vendar dovolj izčrpna ponazoritev socialnih razmer, ki je enako veljavna za ostale prekmurske vasi. Prej so odhajali v Ameriko, zdaj hodijo v Francijo. Skoraj od vsake hiše je kdo v tujini, celo po dva, trije, sicer jim ni mogoče živeti. A to je zadnja leta splošna podoba naše pokrajine. Vsak dan, kadar nabirajo v Soboti ljudi za delo, oblega borzo dela na stotine ljudi iz vseh vasi. Prihajajo ali peš ali pa se vozijo na kolesih, postajajo po ves dan v Soboti m čakajo, godrnjajo, ker se je nekaj časa dogajalo, da so samo oni dobi-h službe, ki so prej dobro — plačali... Tako odhajajo v svet teden za ted-^oni mladi, zdravi ljudje in služijo tam: ženske od 200—260 frankov mesečno, moški od 250—300. Prosenjakovci so zadnja postaja Kranjčevega potopisa, včlenjenega v Rapsodijo. Vendar nam pisatelj o vasi in njenih prebivalcih pove ko-niaj nekaj stavkov, glavni del odlomka posveča portretiranju zanimivega moža, potomca grofovske družine Mazenauerjev, vezano na dialog z n)im in na naslov v ruščini Nužno robotat'. Iz pisateljevega pripovedovanja zvemo obilico zanimivih podatkov, kot npr. da se je petintridesetletni aristokrat po študiju na nekaj univerzah in ob znanju petih jezikov Po pravnem doktoratu podredil praktičnemu pravilu: delati je treba, in da se je ta čas ukvarjal s sajenjem smrek. Pravzaprav je škoda, da je pisatelj v drugem delu Rapsodije opustil literarno obliko potopisa in prešel v novinarsko poročevalstvo. Pisatelj v tem delu spisa poroča o pokrajinskih političnih. in kulturnopolitičnih Posebnostih (o prevratu in o vlogi avanturista Tkalca, katerega dejanja je pozneje v romanu Rdeči gardist pokazal v dosti bolj neugodni luči; o Kleklovem konservativizmu in o njegovem vztrajanju pri narečju v No-vmah; o delovanju madžarskega iredentizma, predvsem v Lendavi). Po vsem povedanem je mogoče ugotoviti, da je skupna poteza, ki druži Kozakove Prekmurske kolnike in Kranjčevo Rapsodijo nepoznane zem' 41 Ije, živa aktualnost. Oba pisatelja je vodil isti konkretni nagib: seznaniti bralca z značilnostmi življenja v obrobni pokrajini, ki je živela celo tisočletje odmaknjena na rob narodnega dogajanja in je tako ohranila vrsto posebnosti še v novejše čase. Pisatelja se ustavljata ob pomembnih kulturnopolitičnih vprašanjih, kot so: razmerje med slovenskim središčem in Prekmurjem, kjer je Kozak zelo oster v kritiki odnosa središča do pridružene dežele; položaj uradništva, ki je pretežno prišlo od onstran Mure, in vprašanja, ki se porajajo ob njihovem bivanju ob ljudeh precej drugačne duševnosti in navad; napetosti, ki so nastopale ob uvajanju skupnoslovenskega knjižnega jezika, ki je bil spočetka ljudem v marsičem tuj itd. (Nekatera razlaganja pojavov ali dogodkov iz prekmurske preteklosti so za današnjega poznavalca poenostavljena ali presplošna, vendar ne kaže spregledati, da marsikaj iz prekmurske zgodovine takrat, v začetku 30. let, še ni bilo dovolj pojasnjeno. Kozak je imel kot profesionalni zgodovinar in tudi sicer za zgodovino precej posluha, vendar ni mogel vedeti o naselitvi panonskih Slovanov oz. Slovencev vsega, kar poznamo danes, sicer pa je v esejističnem načinu pisanja njegova zgodovinska vizija precej literarizirana). Ob vseh stičiščih se vendar Kozak in Kranjec občutno razlikujeta. Če uporabimo klasifikacijo potopisov, ki jo je izdelal najvidnejši sodobni hrvatski predstavnik te zvrsti Matko Peič (Skitnje, Jesen u Poljskoj), bi sodil Kozakov potopis med filozofsko-etnografske, Kranjčeva Rapsodija pa med politično-sociološke. Naj ilustriram to klasifikacijo z dvema primeroma: Kozak: Osebna lastnina ni ideja, temveč življenjski nagon. Dokler je nagon razdražen zaradi pohlepa in se vzbuja nejevolja, se ne da govoriti, da kale semena za nove čase. Vsaka ideja mora biti snovno vidna in mora dražiti nagonsko hrepenenje. Kdor ne išče v zemlji, plava med oblaki idejne romantike. Kranjec: Naša naloga? Ne posili reševati Lendave, temveč utrditi slovensko govorečega kmeta v zavesti, da je nekaj drugega, kakor bi kdo (od strani) hotel. Toda za to mu je treba nekaj nuditi, zakaj o tako velikem idealizmu, da bi se brez materialnih perspektiv za bodočnost kmet odločil za nas, o tem močno dvomim... (sledi beseda o evangeličanih) ... Sad petnajstletnega dela in slovenskega duha se je kljub vsemu začrtal v Prekmurje, dasi ne tako, kakor bi se lahko in kakor bi bilo želeti. Vse to zaradi premajhne smotrnosti, zaradi slovenske ozkosrčnosti, ki ni nikdar mogla rayzumeti večjih stvari in problemov, kakor sta liberalizem m klerikalizem ... XXX Končno še praktična pobuda: bilo bi koristno in poučno zbrati in objaviti v knjigi pričevanja, kako se je v tridesetih letih (in še pred tem) Slovenija preko potopisov in druge publicistike seznanjala z našo pokrajino in z njenimi značilnostmi. 42 Pavel Domačin Ka je Mika šepetala...? Ko je bilo Prekmurje 12. avgusta 1919 osvobojeno izpod madžarske oblasti, so v nedeljo 17. avgusta v Beltincih »slovesno in veličastno« — kot piše dr. Matija Slavič — razglasili osvobojenje Prekmurja in izročitev jugoslovanski civilni upravi. Prof. dr. Franc Kovačič (doma iz Veržeja) je maševal pred cerkvijo, po maši pa je zborovanje vodil »junaški Josip Godina« (tako Slavič), maturant in legijonar iz Dolnje Bistrice (gl. lanske Stopinje!). Tednik »Novine« pa je isti dan za člankom Jožefa Klekla st. (ponatisnil ga je dr. Slavič v zborniku Slovenska krajina, 1935, str., 81—82) natisnil tudi njegovo pesem, ki smo jo prva leta po osvoboditvi mnogo deklamirali, pozneje pa kar pozabili nanjo. Slavič Pravi o njej, da »v lepi obliki opeva gorje Prekmurcev na levi strani Mure in poudarja vez s štajerskimi Slovenci«. Danes, ko teče borba za obstanek Mure in sveta ob njej, se nam zdi ta pesem posebno pomembna, saj poje o živi reki, ki je del življenja ljudi ob njej, ki je razdvajala pa tudi vezala isti narod na obeh straneh, o reki — ki je dala ime naši pokrajini (Prekmurje, Pomurje). Objavljamo jo kot uvod k razmišljanju o Pomenu Mure in o nevarnostih, ki grozijo njej in vsemu Pomurju. Kaj je Mura šepetala? Mura je zašepetala: Struga moja zlato vala ... Ali so vam vrelci znani, odket ga prineso vali? Tu kre moje leve strani rod prebiva, rod pregnani... jokat se je hodo v mene. Z večstoletne grozne teme ... njegove skuze so zlato, ki ga skrivam pod vodo. Mura je zašepetala: Kelkokrat sem z mesta vstala poplavila rodno zemlo ... Tiste, ki slobodo jemlo, v svojem srdi sem iskala, ka bi njim na znanje dala: Ne me Večni zato stvoro, da bi val moj brate ločo, Jaz vezalje sem za njč, ki kre strani mi žive. 43 Nekdanji mlin na Muri Mura je tekla tisočletja, prelagala svojo strugo, puščala svoje stare rokave, ki jih imenujejo mrtvice, preplavljala od časa do časa zemljo in vasi na obeh straneh, dokler je niso v prejšnjem in tem stoletju začeli regulirati, urejevati, utrjevati njene bregove, da jih ne bi prestopila. Na Muri so na ladjah-kumpih bili mlini, kjer so iz bližnjih vasi mleli žito — danes jih ni več. »Prek« na štarejsko stran so se vozili z ladjami, čolni in z brodom, zato so bili stiki med vasmi na obeh straneh vedno dokaj živi. Šele pozno, po osvoboditvi so zgradili most med Dokležovjem in Veržejem, pozneje tudi niže; še pozneje so zgradili železnico čez Muro z mostom. Tako je bila zveza z ostalo Slovenijo utrjena. In prišlo je »najnaprednejše« (doslej) dvajseto stoletje, prineslo prvo svetovno vojno, kmalu še hujšo drugo vojno, že prej pa je zavladal po svetu kapitalizem, ki je s tovarnami ustvarjal ljudem potrebne in nepotrebne stvari; tudi naši ljudje so mu hodili služit še v daljno Ameriko. Po drugi vojni so tudi pri nas začele hitro rasti tovarne, požirati ljudi iz vasi, da je vedno več zemlje ostalo neobdelane. Toda tovarn je bilo doma le premalo, hodili so iz naše domovine v tovarne v Avstrijo, Nemčijo, Ameriko, celo v dalešnjo Avstralijo. Tovarne pa potrebujejo razen delavcev in pisarniških ljudi tudi moč, silo (učeno: energijo), ki poganja stroje, razsvetljuje prostore. In to je elektrika, ki jo je bilo treba vsak dan več, kajti nove tovarne so rasle in rasle, vedno večje. Počasi so dobivale elektriko tudi vasi, pa ne prehitro, ponekod je menda še danes ni.... Dogajati se je pa začelo še nekaj, kar je doseglo prav v naših dneh grozen višek: nastala je nova beseda — onesnaženje zraka, voda, zemlje, skratka vsega, ker se je zastrupljeni dim neštetih tovarn zajedel v člo 44 veka (žveplov dvokis in drugi strupi, ki jih povzročajo tudi premnoga motorna vozila, eden glavnih znakov »napredka«!), človek ne more več v nekoč čisto reko in morje, ribe poginjajo od zastrupljene umazanije, ki jo spuščajo tovarne v reke, v morje in — umirajo tisočletni gozdovi v bližini tovarn, elektrarn. Zaradi vsega tega je pokvarjen tudi zrak, pokvarjena voda podtalnica (vodnjaki!), pokvarjeno, kar raste na poljih •tu še delujejo strupi za uničevanje rastlinskih škodljivcev)... Človek &i je pripravil grozovitno samouničenje s svojimi izumi, s svojim napredkom! Pustimo to dolgo naštevanje vsega slabega, o čemer pišejo knjige po vsem svetu, kot da so se šele v zadnjih letih prebudili iz sna blagostanja in »napredka« ter spoznali, kakšno samouničevanje nam grozi. Namenili smo se govoriti o — Muri in njeni usodi, ki je zadnji dve leti v ospredju zanimanja slovenske javnosti, predvsem pa v Prekmurju in na Murskem Polju, v Slovenskih goricah. Na Muri v Avstriji (kjer izvira) so postavili v zadnjih letih že vrsto velikih elektrarn — zdaj so se pa Avstrijci končno uprli gradnji nove elektrarne blizu naše meje. Lepi avstrijski (in manjši na naši Dravi, Savi) zgledi in izumiteljska pamet so vplivali tudi na nekatere naše ljudi, da so si izmislili velikanski, enkraten načrt, kako bi iz deroče Mure, že zelo onesnažene na avstrijski in naši strani, pridobili čim več elektrike za že obstoječe in bodoče zgubarske tovarne, ^oglejmo! Zgradili bi elektrarne, za katere bi bilo potrebno Muro v celotni slovenski dolžini obdati z nasipi, visokimi do devet metrov in širokimi ob vznožju 32 m. Vzdolž nasipov bi bili z vsake strani do 10 metrov široki drenažni jarki. S temi nasipi bi razširili Muro na vsako stran za 70 metrov; voda bi bila tam, kjer bi naredili jezove in za njimi postavili stroje elektrarn več kot 8 metrov nad okolico. Za vsako elektrarno bi se začenjalo zbirališče vode za naslednjo, ta-bi nastala veriga osmih elektrarn. Na zgornjem in spodnjem koncu verige, to je v Apaški dolini in pri Murskem Središču, bi zgradili dve veliki zbirališči ali akumulaciji, da bi se voda natekala in bi jo spuščali od stopnje do stopnje. Spuščali bi jo takrat, ko je elektrika najbolj potrebna, to je ob konicah, toda voda teče kadar teče, zato jo je ptrebno tačas nekje zadrževati. Tako piše v načrtih, to je okvir človeških namenov in iz teh namenov lahko sklepamo na neposredne posledice: potopljeno in z uporabo za naprave bo uničeno čez 3000 ha zemlje, dostopa do Mure ne bo. Ne bo ne murskega gaja ne proda, ne drv ne gramoza. Od elektrike je korist, če io koristno uporabljamo, vendar je ta murska namenjena v prvi vrsti za aluminij v Kidričevem, za drago, slabo plačano in tvegano naložbo. Temu lahko kdo oporeka in reče, da elektrike tudi sicer ni zadosti in ni nujno, da gre v ta namen. Toda, ali je mar zadosti zemlje in gozda? Ali še bolj osnovno vprašanje: brez česa se da živeti, brez prvega ali drugega? Slednje vprašanje izbire je korenito in načelno, ne pa takšno, vsaj za zdaj ne, da bi se morali po njem ravnati in zavreči ali elektriko ali gozd in zemljo. Kljub vsemu pa je resnica, da ni življenja brez zemlje, gozda in reke. 45 Potemtakem ne smejo cele Mure spremeniti v energetski kanal, jo zagraditi po vsej dolžini, kjer živi ob njej obmursko ljudstvo. Kulturna družba tega ne bi naredila že tako ne, ker vsakemu ljudstvu, ki je od nekdaj imelo reko, pripada vsaj nedotaknjen del te reke kot mu pripadajo zemlja, nebo, sonce in zvezde. Zato, ker je zločin, če to ljudstvo več ne bo moglo na izviren način imenovati in prihajajočim rodovom pokazati, kaj je to murski prod in prodna ptica, ki leti čez vrbove gaje... Naj tukaj kdo ne soglaša in odgovarja, da elektrarne ne bodo ubile vsega živega in bodo ptice še ostale in da bo ostalo nekaj gozda, ga je potrebno opomniti, kako pozablja na lepoto in skuša pravico do nje utišati z ostanki. In ker ne vidi celote, se moti o življenju, ogroža ga in uničuje. Nihče ne more zanikati, da je manjša nevarnost zamočvirjenja ravninskega dela pokrajine, če bodo nasipi za elektrarne bližje Murini strugi in če bodo nižji. Čim več gozda ostane, toliko manj bodo mogoči veliki in močni sunki vetrov, tem več energije ostane in tem manj je bo treba kupiti. Ko bi se ta grozotni, pošastni načrt uresničil, bi prvič: docela spremenili našo pokrajino ob Muri. Kdor tega ne razume in ne čuti, temu ni moči pomagati, ta je brez duše in srca, ta ne bo živel tu v nekem novem pomurskem »Čikagu«, kjer bodo betonske pošasti zapirale pogled z ene strani Pomurja na drugo stran... Uničena bo tudi Mura, ki je kot vsaka reka nekaj živega! Drugič: izgubljeno bo toliko zemlje, ki jo vedno bolj tako krvavo potrebujemo za prehrano — in danes niti ne vedo računalniki, koliko zemlje bo v resnici uničene, izgubljene, ker nikaki strokovnjaki ne morejo jamčiti, kako bo ta grozotni poseg v naravo vplival na podtalnico na obeh bregovih Mure, koliko rodovitne zemlje bo uničene, kaj bo s pitno vodo obmurskih vasi — in sploh z njihovim življenjem! Zdaj jim za-smrajuje zrak v glavnem le še smrdeča prašičja farma v Nemščeku (ki menda deluje brez dovoljenja in presega pametne mere) — kaj bodo gledali in slišali tedaj, ko bodo te pošasti zgrajene, ne ve danes nihče. Že ti dve dejstvi z vsem tistim, kar še skrivata v bodočnosti slabega, bi bili dovolj, da zakričimo z vsemi, ki so na zborovanjih v Soboti in Ljubljani in v mnogih člankih v listih dokazovali krivičnost, pogubnost take gradnje na Muri: NE!! Toda ob zadnjih borbah za življenje in ohranitev Mure so nam strokovnjaki za življenje, ne za ubijanje narave, pokazali vrednote, ki jih širša javnost žal premalo pozna, niti v pomurskih šolah ne zvedo mnogo o tem. To je naravno bogastvo, so naravne posebnosti življenja ob Muri. Tako piše Matjaž Puc v knjižnici: Hodil po zemlji sem naši (Mohorjeva družba, 1986) v posebnem poglavju: Mrtvice ob Muri: »Prav poseben tip jezer so rečna jezera, ki jih najdemo pri nas le ob nižjem toku Save in Drave in posebno še Mure... Zaradi prestavljanja struge se ustvarja nešteto zaprtih tokov, mrtvih voda ali mrtvic, zalitih s talno vodo ali preplavljenih s svežo rečno vodo samo ob poplavah. Ves pas ob takšnih nižinskih rekah je zamočvirjen, preraščen z goščo in rastlinjem, ki ima najraje mokro zemljišče in bližino vode... pravi otoki zanimivega in redkega rastlinja ter živalstva, predvsem vodnih ptičev. Prav takšen primer je Mura s svojim od dva do tri kilometre širokim poplavnim pasom mrtvih rokavov. Kakšnih 30 jezerc bomo našli... je to območje, ki kar kipi 46 od življenja... kljub izredno onesnaženi Muri, v mrtvih rokavih pa je voda čista in polna rib... Mrtvi rokavi so zatočišče in preletišče vodnih Ptičev, štorkelj na primer, pa tudi rastišče v Sloveniji redkih in ogroženih močvirskih rastlin. Tako je s Petišovskim jezercem in še nekaj drugimi, kjer rastejo združbe plavajoče salvinije in vodne škarjice, ki jih ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji. V mrtvem rokavu pri Veliki Kočiji pa raste vodni orešek, ki je pri nas prav tako izredno redek« (97—98). Še več nam pove o življenju ob Muri Matjaž Jež v knjižici: Ob Dravi in Muri (Zbirka Pelikan, Mladinska knjiga 1987), ki je sicer namenjena v prvi vrsti šolski mladini, pa bi jo naj prebralo čimveč ljudi. Na 32 straneh z barvastimi podobami ponazorjene knjižice zvemo o rastlinah in živalih to, na kar v šolah navadno ne opozarjajo. Že na 1. strani vidimo narisan prerez »najgloblje ležeče plasti starega zemeljskega veka. .. usedline panonskega morja« s hišicami na vrhu in med njimi bo-gojansko Plečnikovo cerkev. Za opisom Drave in pokrajine ob njej bo na začetku poglavja Na bregovih Mure marsikdo prvič videl vsaj na podobi našo Muro kot skromno »črno reko« ( = onesnaženo) ob prestopu avstrijske meje pri Šentilju. Vsa naslednja stran v slogu sodobnih potopisnih knjig ponazarja v večbarvni podobi značilnosti obeh pokrajin. Vabljive podobe spremljajo besedilo do konca, da se navadimo gledati rastline in živali v bližini Mure. Želeli bi si le tudi domača, ljudska imena zanje poleg knjižnih, strokovnih. Pisatelj nas seznanja z murskimi logi, ki so »razčlenjeni v rastlinske združbe, ki jih drugod v Sloveniji ne najdemo«. Med podobami je najmikavnejša pooglenelo deblo hrasta, ki je zelenelo pred 1500 leti in je danes konservirano ter razstavljeno pred hotelom Lipa v Lendavi. Posebno poglavje je namenjeno mrtvicam — ki so »največji narovo-slovni biser Pomurja«. Na slikah vidimo npr. plavajoče rastline (žabji šejk, mešinka, vodni orešek, vodna praprot salvinija ali plavček). Pisatelj opominja tudi na nenaravno in škodljivo dogajanje v našem poljedelstvu, ki ga povzročajo uporaba kmetijskih strojev, umetnih gnojil, bionokulturnih kompleksi (ene same vrste, npr. koruze, sladkorne pese) in —. smrdeče živinorejske farme, ki zasmrajujejo okolico daleč naokoli, z odpadki pa onesnažujejo reke in zemljo. Grozi še kar dvanajst hidro-oentral med Šentiljem in Lendavo, ki bi vso to naravno lepoto ubile, ogrozile vire pitne vode, in slatine in »ravnovesje že tako omajanega ekološkega (= prostornega) ravnotežja celotne pokrajine«. Poleg nepotrebnih tiskovnih napak (v Grančanih nam. Gančanih. Bunačnih nam. Bunčanih) tudi tu beremo Orlovščak namesto domačega: Orlovšček in b^nogokje pišejo Nemščak nam. Nemšček. Naša pokrajina se v novejšem času stalno in vse bolj spreminja, kakor vsa Slovenija, največkrat na škodo lepote naše domovine in zdravja njenih ljudi, tako v mestih kot na deželi. Tak grob poseg v naravo in celotno življenje pokrajine ob Muri, kot bi ga pomenila gradnja kar dvanajstih vodnih elektrarn, pa bi bil višek nespoštovanja narave — kar se vselej maščuje — in življenja ljudi. Zato se pridržujemo vsem tistim, ki so v zadnjem času nastopili proti taki gradnji in se za zdaj veselimo odloga — tako vsaj pravijo — tega nepremišljenega dejanja do leta 1990. 47 Vilko Novak Zakaj „Murska” Sobota?! Čim krajše in preprostejše je ime kraja, tem primernejše je za ustno in pismeno rabo. Nekatera krajevna imena so tudi pri nas sestavljena iz dveh besed, npr. Bohinjska Bistrica, Slovenska Bistrica, Gornja Bistrica itn., ker je več krajev, katerih glavna sestavina v imenu (prvotno je bilo v rabi le to ime) se pojavlja tudi drugod, zato z nekim značilnim prilast-kom-pridevnikom označujemo posamezna imena, da se razlikujejo od drugih. Tako imamo tudi v Prekmurju Murske Črnce in Murske Petrovče, ker imamo tudi Črnce in Gornje Črnce in Gornje Petrovče itn. Glavno mesto Prekmurja pa se uradno slovenski imenuje od osvoboditve v avgustu 1919: Murska Sobota, ker so bili birokrati od nekdaj gluhi za ljudski jezik, ki pozna od davna le: Sobota. Uradniki pa so suženjsko prevedli iz madžarščine, kjer je bilo: Muraszombat, ker so pač na Ogrskem imeli še npr. Nagyszombat, Rimaszombat in še kak kraj — »szombat«. Toda tudi v madžarščini ni bilo od nekdaj ime Muraszombat, marveč se je vsaj od srede 13. stoletja kraj imenoval Belmura (=Notranja Mura) — ne pozabimo, da je Mura prestavljala svoj tok in je bila bliže Soboti! Belmura pa se je imenovalo tudi zemljišče med Ledavo, Kučnico in Muro, ki ga je upravljal gospodarski dvor Belmura (gl. Krajevni leksikon Slovenije IV, 279). Taisti leksikon pa je pozabil povedati, kdaj so Madžari začeli uradno imenovati kraj Muray Szombat, pozneje Muraszombat. O tem nas pouči I. Zelka knjiga: Prekmurje do 1500 in že prej v Kroniki X, 1962, 20 sl. 1348: Murazombata, 1394: Murasombatha, 1413: Murazombathya, 1627: Muray Szombathiensis (lat. pridevnik), 1698: Muraiszombat, 1739: Szobo-ta, ok. 1830: v Szoboti, Szobota. Ljudstvo govori vedno naravno: Sobota (tako so naglasili, da se ime loči od imena dneva v tednu: sobota, kakor imamo: Nedela za kraj in ne nedel(j)a čeprav danes gluhi tudi tako govorijo); sobočki, Sobočane! — to je zapisal tudi Krajevni leksikon. Mogoče je ime nastalo iz osebnega imena: Sobota. Med 1919 in 1941 pa so nekateri prišli uradniki začeli krajšati to »uradno« ime brez jezikovnega posluha na nepravem mestu-, namesto da bi rabili ljudsko glavno besedo: Sobota, so govorili prvi neznačilni del imena: »Murska, grem v Mursko, iz Murske«. Tako se je začelo grdo »murskarenje«, ki so ga »po gospodih« prevzeli tudi nekateri preponižni domačini in — celo Madžari, tako da so celo med okupacijo govorili: Murska, Murskaba ... In po osvoboditvi 1945 se našim odločilnim v Soboti to ni zagabilo, seve, ko pa niso bili med njimi samo »domačini«, marveč tudi nasilni samovoljni ljudje od vsepovsod, ki so odločali o vsem in vseh, o življenju in smrti. Leta 1934 je pok. prof. Jože Maučec izdelal zemljevid Slovenska krajina (izdal KPA), za katerega sem mu pripravil krajevna imena v ljudski obliki in celo — z naglasi (gotovo edini take vrste zemljevid!). Tam sva uvedla tudi oblike: Lendava (brez Dolnja), Grad (nam. Gornja Lendava), kar so oboje po 1945 uradno sprejeli in — SOBOTA, česar pa pametni odločilni (mogoče so jim celo iz Ljubljane ukazali?!) niso sprejeli in tako pišejo neštetokrat to dolgo ime vsak dan, ga tiskajo v listih in 48 knjigah, govorijo na radiu in TV in — »murskarijo« dalje, na sramoto, jezo in žalost vseh ljudi s posluhom za jezik. V imenu pameti in poštenja, ki smo ga dolžni našim prednikom in vsem današnjim, ki govorijo starodavno ime SOBOTA, ki so ga tako tudi pisali, zato pozivamo v teh časih, ko se marsikaj spreminja: opustite vendar nepotrebno »Mursko« in vsaj v neuradnih besedilih pišite in govorite le Sobota, dokler tudi uradno ne bodo opustili »Murske«! In v Soboti opustite »Lendavsko« cesto, ki pelje proti potoku Ledavi in so jo zato Madžari imenovali Lendva utca! To je Ledavska cesta, Lendavska pa Pelje skoz Beltince, tako piše tudi KLS! In nehajte govoriti in pisati: v Grad (kraj), iz Grada, v Gradu — ljudje so vselej pravilno govorili: iden (k) Gradi (po znameniti stavbi, ki je v kraju, čeprav se podira), doma pri Gradi, san od Grada — tako so krajšali tuje uradno ime Gornja Lendava, ki je sicer zgodovinsko (po nein. Oberlimbach, Felsolendva, to iz Lindua — oboje pa po potoku Ledavi!!). Vilko Novak Po stoletnici Avgusta Pavla Ob stoletnici rojstva našega cankovskega rojaka dr. Avgusta Pavla Pesnika, znanstvenika slavista in narodoslovca, prevajalca iz slovenščine v madžarščino, zaslužnega muzealca in knjižničarja, urednika domoznanske revije v Sombotelu (o njem smo pisali v Stopinjah za 1986) so 28- septembra 1986 na Cankovi odkrili njegov spomenik, delo madžarskega kiparja Jozsefa Acsa. V Sombotčlu so pa 9. in 10. oktobra 1986 priredili znanstveni zbor s predavanji o delu Avgusta Pavla in odkrili njegov kip na sprehajališču, imenovanem po njem. Zelo na kratko hočemo le omeniti spise v knjižni obliki, ki so jih za to priliko izdali pri nas in na Madžarskem. Treba bi jih bilo natanko pregledati glede na mnoge in težke napake v njih, toda tu ni mesto za to. Najprej si oglejmo — koliko to natis omogoča — fotografijo našega rojaka nekje v naravi in njegov izvirni podpis pod njo — zaradi tega jo Predvsem objavljamo. To je podpis v madžarski obliki: priimek na prvem, krstno ime na drugem mestu: Dr. Pavel Agoston. Tako se je A. Pavel Podpisoval in tiskal svoje ime vsaj nekje od konca 20ih let (1927 gotovo). Ce najdemo kje natisnjeno po tem času priimek z ostrivcem (znak za dolžino in visoki a): Pavel, tedaj to ni njegova izvirna pisava, marveč so bo vejico postavili drugi brez njegovega znanja, da bi dali njegovemu Priimku »bolj madžarsko« obliko (domači, uredniki...). Smešno — zakaj Pa pišejo enega naj večjih madžarskih pesnikov: Mihaly Babits in ne; Babics, We6res in ne Voros in vrsto zgodovinskih oblik priimkov?! Madžarski zgodovinarji in jezikoslovci so prav letos zavrnili »poslovačeno« Pisanje madžarskih priimkov in se pri tem sklicujejo na mednarodno Priznano pravico do ohranitve priimkov; da jih je treba pisati, kakor so Jih njih nosilci pisali, da kažejo priimki pripadnost k nekemu narodu... dn. Ker je krivično in smešno, pa žalostno zraven, da danes tudi pri nas tiskajo njegovo ime v slovenščini: Pavel, na drugi strani iste knjige v 49 50 madžarskem besedilu pa: Pavel — in tako dosledno tudi na Madžarskem •— naj kot mogoče edina živa priča javno izpovem, da mi je nekoč pokojni prijatelj izjavil: ime Pavel je slovensko, ima svoj pomen, v madžarščini pa nič ne pomeni, tudi če pišemo Pavel (naš Pavel je tam Pal!!) — zato ga pišem v tej slovenski obliki. In če se je A. Pavel tudi uradno tako podpisoval, je krivica, pačenje, ponarejanje, če ga danes hočejo preimenovati v »Pavel«. Celo tako daleč gredo, da v ponatisu (faksimilu) njegovega izvirnega podpisa na platnicah knjige njegovih izbranih pesmi in prevodov naknadno naredijo to vejico na a. To sliko s podpisom smo vzeli z naslovnega lista kataloga razstave Pavlovega narodoslovnega dela v Savaria Muzeum v Sombotelu ob njegovi stoletnici. Razstavo )e uredila in katalog s člankom o Pavlovem delu v muzeju (s slikami in s posnetki njegovih rokopisov) sestavila Marija Kozar, kustodinja tega muzeja. Seznam del Avgusta Pavla ali učeno: biliografijo njegovih spisov je v posebni knjižici izdala sombotelska županijska knijžnica Daniela Ber-zsenyija, kar bi bilo zelo potrebno in razveseljivo — toda enako močno nas razočara, če jo prelistamo. Kakor da sestavljavka knjižice ne bi vedela — po tolikih spisih o Pavlovem delu, natisnjenih prav v Sombotelu —■ da so o njem pisali tudi v Sloveniji v slovenščini. Navaja sicer nekaj slovenskih spisov po letu 1946, čeprav zelo pomanjkljivo — če pa iščemo, kaj so o Pavlu pisali slovenski že od 1910 naprej (Škrabec, M. Murko, Fr. Sobočan), posebno pa od 1933 dalje, po izidu njegove prve pesniške zbirke, ko je do 1941 bilo v Sloveniji natisnjenih čez 50 člankov o njem in njegovih prevodov, — o vsem tem nič v tem seznamu, ki pa vsebuje tudi samo omembe Pavlovega imena v madžarskih listih! Pa je seznam Predvojnih in prvih povojnih slovenskih spisov o Pavlu že objavila (nekoliko pomanjkljivo) N. Brumen 1966 v dvojezičnem zborniku o simpozija o A. Pavlu! In po taki »znanstveni« objavi bodo odslej na Madžarskem Presojali Pavlovo navzočnost v slovenskem — in hrvaškem, v katerem so tudi pisali o njem in ga prevajali!! — jeziku! Pričakovali bi, da bodo za pesnikovo stoletnico ponatisnili na Madžarskem njegovi dve pesniški zbirki. Toda ne — ponatisnili so le 31 pes-uii v knjigi: Pavel Agoston Valogatott mtiforditasai es versei (Izbrani Prevodi in pesmi, Szombathely, 1986, 216 str.), ki jo je priredila njegova kči Judit. Najprej nas zbode na platnici odtis (v zlatu) Pavlovega podpisa s pozneje dodanim ostrivcem na a — torej ponarejen. Urednica je napisala knjigi krajši uvod o pesniku, predvsem o njegovem prevajanju ljudskih pesmi. Pod skupnim naslovom: »Južnoslovanske ljudske balade« sledijo prevodi 14 slovenskih ljudskih pesmi, v drugi skupini »Južnoslovanske junaške pesmi« pa prevod 9 slovenskih in 5 srbskohrvatskih pes-nii. Pod madžarskim naslovom je povsod natisnjen tudi slovenski naslov Pesmi, v opombah pa je naveden vir, iz katerega je pesem zajeta. Pri 1^1- Ravnikarja-Poženčana rokopisni zbirki je treba pripomniti, da niti ni I845 izdal zbirke (tako uvod 4), niti v opombah navedeni naslov in »Na Gori 1838« ne pomeni tiskane zbirke, marveč rokopis, naveden v Štrekljevi zbirki. Niso pa navedeni viri pri srbohrv. pesmih. Le-teh prevodi so bili že skoro vsi objavljeni v madž. revijah, prevodi slovenskih pa v zbirki Slov, ljudske pesmi — Szloven nepdalok (Sobota, 1967, ur. V. Novak). 51 V drugem delu knjige so zbrani prevodi iz naših pesnikov od Prešerna do Grudna in nekaj pripovednih primerov od Levstika do Prežihovega Voranca. Tudi naslovi teh del so navedeni v izvirniku, pod njimi pa kratke opombe o pesnikih in pisateljih. Nato sledi 31 Pavlovih izvirnih pesmi. Knjigo krasi nekaj podob Geze Poganya, ki je nasikal tudi ovitek. O Pavlovih slavnostih na Cankovi in Sombotelu je revija Vasi szemle v 1. letošnji številki objavila 13 referatov, ki so jih prebrali madžarski in slovenski poznavalci Pavlovega dela. Na kratko naj povemo, da je v teh govorih mnogo ponovitev tistega, kar je bilo o Pavlu že večkrat napisano tu in tam, tudi z mnogimi starimi in novimi napakami (ker ljudje prepisujejo o stvareh, ki jih niso videli, npr. pravljica o tem, da je v rokopisu ostala njegova monografija (!) o prekmurskem narečju v obsegu 1500 strani!). Najbolj nestrokovno in neznanstveno pisanje v tem zvezku je L Ferincza: Slovenska slovstvena zgodovina Avgusta Pavla. Zgrešeno je bilo že to, da so 1976 v Szegedu izdali iz P. zapuščine Orisni pregled slovenskega slovstva (ok. 50 str.), ki ga je P. setavil po raznih priročnikih kot uvod v izdajo svojih prevodov iz slovenščine, ki jo je imel v mislih. Zato to ni nikako samostojno znanstveno delo — zdaj ga pa referat predstavlja kot tako in našteva slovenske pesnike in pisatelje ter kaj P. »ugotavlja« o njih, kar vse smešno deluje na poznavavca. Od Slovencev je nastopil Š. Barbarič z referatom: A. P. in slovensko ljudsko izročilo s posebnim ozirom na mit o Kralju Matjažu, ki mu ga uredništvo ni poslalo med tiskom v popravo, samo pa ni bilo zmožno in skrbno, da bi črtalo zadnjo stran, ki ponavlja prejšnje besedilo. J. File je naslovil svoj referat: Jezikoslovno, prevajalsko in kulturnoposredniško delovanje Avgusta Pavla. Na poldrugi strani začetka govori o madžarsko-slovenskih slovstvenih stikih pred P. nastopom, sledi dobre pol strani o P. jezikoslovnem delu — to je natančno obdelal drug referent (v F. članku z grobimi tiskovnimi napakami, ki pačijo imena: Škabec nam. Škra-bec, Murn nam. Murko, Ivan nam. Fran Ramovš, Koledar nam. Kalen-dar (Srca Jezušovoga). Na sledečih dobrih dveh straneh govori F. o P. prevodih iz slovenščine in srbohrvaščine v madžarščino, toda v prvem odstavku le našteva njegove spise, v katerih so posamezni prevodi (tu ponovno neumestno govori o P. raziskovanju slov, ljudskih šeg); o zbirkah Lepa Vida in Slovenske ljudske pesmi pa ni jasno, da so to P. prevodi. Največ govori o P. prevajanju Cankarja, našteje pa tudi manjše prevode iz drugih pesnikov in pisateljev, končno pa kratko omenja P. poročila o slovenskih spisih, ki se dotikajo Madžarov. V drugih referatih je marsikaj dobrega, so pa tudi v njih površnosti in napake, ki dokazujejo neodgovornost ljudi, ki ne poznajo ne jezika ne stvari, dejstev. Npr. »Prekmursko društvo ...« je »muzejsko«; P. ni objavil pesmi v »listih soboške okolice«, ampak v soboškem »Muraszombat es videke« ( = Sobota in okolica), ni zbiral ob Muri »hrvaških ljudskih šeg«; P. nikoli niso vabili na katedro v Zagrebu in v Ljubljano tudi ni šel na univerzo zaradi »madžarske domovinske ljubezni« (vse to na str. 73—75). Višek neznanja in neodgovornosti pa so slovenski povzetki referatov, saj prevajalec niti ni dobro pogledal madžarskega izvirnika, niti ne zna pravilno sklanjati (npr. dva imena), niti vezati besed v stavke (npr. 52 ki so vsmerjala proti... resnici, zgled za nas, znanje, ki jo je dobil, delo ni več kot 50 strani, izbrani pesmi so bili objavljeni itn.), izmišlja si reči, ki jih v izvirniku ni (da je danski pisatelj Nexo pisal v Nyugatu 1930 o Cankarju, da je Pavel »s pomočjo Istvana Sandorja... spoznal« — v resnici je I. S. pisal o P. itn.). In po teh povzetkih se bodo Slovenci seznanjali z vsebino zbornika! Podobno nemarne prevode so objavili že v zborniku predavanj o Pavlu 1967. Nobena ostra ocena ni izučila domišljavih ljudi, ki menijo, da znajo vse in si lahko dovolijo vse. Kdo je odgovoren za tako pačenje slovenščine v Sombotelu?! In pri nas doma? Kaj klavrno in nehvaležno smo se »spomnili« Pavlove stoletnice v taki obliki, ki bi nam kaj povedala in tudi ostala za prihodnost. Npr. prevoda njegovih pesmi (več jih je že prevajalo od predvojnih let sem) niso izdali, npr. najbolj poklicana Pomurska založba. Vsaj kak obširen življenjepis in opis njegovega dela bi ponatisnili, s kako njegovo razpravo v slovenskem prevodu. Tudi ne, pač pa je Pomurska založba izdala ponatis Cankarjeve povesti Potepuh Marko in Kralj Matjaž (s Pavlovim prevodom. Kdo bo to bral? Razen kakega posebnega ljubitelja, ki ne zna madžarski, si bo knjigo nabavil le tisti, ki zna madžarski — to je premalo. Pravtako je dvojezična Uvodna beseda, ko jo je napisal Jože Filo. Zakaj pišejo tudi v tej knjigi v madžarskem besedilu: Pavel, ko se je pa sam podpisoval: Pavel?! Samo nekaj pripomb: Julija To-r°nyi je skrito ime (psevdonim za Julija Kontlerja, učitelja v Turnišču (torony=turen). Madž. revija je Vigilia (lat. beseda), ne Vigilija. Dostojni madž. kolegi me ne pišejo Novak, kakor sem tukaj natisnjen. — Žal tudi ta uvod pusti nepoučene v prepričanju, da je ogrski kralj Matija enak slovenskemu Kralju Matjažu, ki ima z onim le skupno ime. O u j ego vem resničnem značaju je bilo pri nas in tudi v madžarščini že do-v°lj pisanega in čas bi bil, da bi vsak srednješolec poznal to resnico. jz Kako je tam, kjer ,,načelno ni problemov”? Sredi marca 1987 so bili v Cankarjevem domu v Ljubljani drugič »Porabski dnevi«. Z etnografsko razstavo, igrami, petjem so se predsta-vili naši Porabci, ki živijo v mejah madžarske države. V četrtkovem večeru, 13. marca, so gostje iz Budimpešte, Monoštra, Sombotela ter Železne županije posedli za okroglo mizo z vidnejšimi kulturnimi in političnimi delavci iz Slovenije. Osrednja tema pogovora je bila: Slovenci v Porabju Uied obema domovinama. Pogovor je vodil Rudi Čačinovič. Med sogovor-niki je bil tudi podpredsednik RK SZDL Ciril Zlobec. Postopam ob doprsnem kipu Avgusta Pavla v parku ob župnijski cerkvi na Cankovi. Dan je sončen, ozračje ubrano, le v meni se misli prerivajo kakor neugnani otroci. Ob kamenini moža, ki je v svojem času pla-Val proti toku, trezneje presojam resnico Porabskih dnevov v Ljubljani, spominjajoč se tega pesnika, prevajalca, jezikoslovca, etnologa, predavatelja, knjižničarja, muzejskega delavca in — brata dveh odličnih sloven- 53 skih salezijancev, Alfonza in Jančija, ter brata dveh redovnih slovenje bistriških šolskih sester. Te misli mi brodijo po glavi, ko postopam ob kipu v cankovskem parku, ob spominu na Avgusta, enega izmed enajstih otrok, ki so se rodili očetu luteranu in materi katoličanki. Neizbrisno se je v njem zakoreninila materina ljubezen do slovenske knjige, njena ljubezen do slovenske pesmi in pripovedk. Svoje matere se je spominjal v svojih pesmih. Smisel za duhovnost so mu odprli gimnazijski profesorji cistercijani in premontrejci v Monoštru in Sombotelu. Med počitnicami je rad zahajal k Sv. Petru pri Mariboru, kjer je gospodinjila njegova sestra. Povedala je, da je tam rad prebiral Gregorčiča in Prešerna. Na Cankovi pa je prijateljeval z velikim rodoljubom, župnikom Jožefom Borovnjakom; ta je imel velik vpliv nanj. Pomislim na čas, ko so bili prekmurski Slovenci osamljeni, kulturno nerazviti, ko so imeli le peščico izobražencev, ko se je materina beseda izročala iz roda v rod le po družinah in v cerkvi ter po skromnem verskem slovstvu. Odločno se je bil Pavel nekoč upiral Madžarom, ki so z vso ostrino zagovarjali, češ da v Prekmurju živijo »Vendi«, ki da so madžarsko čuteči ter se želijo čim prej pomadžariti. Cenil in poznal je madžarsko kulturo, toda niti za hip ni pozabil kulture, prekmurstva murske pokrajine. O tem me je poučil temeljit poznavalec prekmurske preteklosti. Od leta 1904 je slovenski jezik v Prekmurju odločno utrjeval 54 predvsem verski tisk: Kalendar Srca Jezušovoga, Marijin list, od 1913 tednik Novine. že v prejšnjem stoletju so nekateri duhovniki brali knjige Slovenske matice, predvsem pa mohorjevke. »Vse to so širili in pospeševali duhovniki ki so bili skoro edini domači izobraženci,« zatrjuje Vilko Novak. »Le malo je bilo učiteljev, prvi profesorji pa so bili Pavlovi sodobniki, večinoma člani raznih redov in raztreseni po vsem tedanjem Madžarskem.« Kaj bi se vendar ubadal s to davno mislijo! Damoklejev meč madžarskih politikov je zamenjal kak meč drugačne sorte, a vendar znanim in neznanim ljudem iz preteklosti dolgujemo svobodo besede, svobodo dela, kulture in veroizpovedi. Damoklejev meč dokončnega izginotja visi nad našimi sestrami in brati v Porabju. Neprijeten spomin na Porabske dneve v Cankarjevem domu, še več, grenak spomin na pobudo umirajočega, zaostalega Porabja. Sedaj, ko postopam ob doprsnem cankovskem nesmrtniku, se ne morem otresti vtisa, da večinski madžarski narod »dobrohotno« prepušča porabsko manjšinsko skupnost milosti in nemilosti naravne smrti. Že drugič je prišla skupina naših rojakov iz Porabja v Cankarjev dom, kjer so s svojimi nagovori, domačimi vižami, gledališkimi predstavami ter z etnološko razstavo poskušali dokazati, da še živijo. Po izmenjavi medsebojnih pozdravov v prvem večeru v Cankarjevem domu — v slovenski in madžarski knjižni besedi — je razstavo lončarske posode, domače obrti in kuharskih veščin predstavila kustosinja iz Sombotela Marija Kozar-Mukič. Etnografsko razstavo so setavlja-h predmeti iz monoštrskega muzeja Avgusta Pavla. Žene iz Gornjega Senika in Števanovec so ponazorile domača ročna dela. »Kako pa je kaj župnik Janoš Kuhar iz Gomjega Senika,« sem na-govoril žene pri kolovratih in pri izdelovanju »cmejrov«. Nezaupno so nie pogledale. Šele potem, ko sem jih nagovoril v prekmurskem narečju, in povedal, da sem duhovnik, da sem od Družine, da sem iz Prekmurja, so se radostno odprle v smeh in klepet: »Še vedno je tak kot mladenič. Pridiga, spoveduje, poje, obiskuje nas ...« In ko njega več ne bo? »Bo že Prišel kdo, ki bo imel mašo v našem domačem, porabskem jeziku.« Dvojim! »še vedno je nekako bilo, čeprav je bilo včasih zelo hudo!« Lončar iz Verice Karel Dončec, je na svoji leseni napravi oblikoval iz ilovice lonce, piitre, vaze. Ob sebi je imel razstavljene zgotovljene -Za naprodaj — izdelke svoje obrti. »Ni ravno zaslužka, pa vendar ljudje kar naprej sprašujejo po lončarjevih izdelkih. Tudi ni mladih ljudi, ki bi jih to delo veselilo. Gredo rajši za zaslužkom v tovarne, v mesta«. Na malem ekranu so se vrstili barvni diapozitivi, ki so predstavljali valovito porabsko pokrajino, idiliko pomladi in poletja, jeseni in zime, slamnate hiše, tu in tam na pol podrte, črna ognjišča, razpela ob križ-Potjih, obložena s kičem papirnatih rož, kmeta pri žetvi, košnji, oranju, sušenju sena, kmeta pri mesarskih poslih pri pijači, jedi, plesu, lončarje Pri oblikovanju ilovnate posode, pokopališča z na pol podrtimi lesenimi križi, strnjena naselja s cerkvico v sredi. Po vsem tem se opazovalec ni ^ogel ubraniti vtisu resnično umirajočega in zaostalega Porabja, za kamero se mlad človek res ne more zagreti in rajši beži iz nje k obetavnej-šemu večinskemu ljudstvu ter se preda njegovim realnejšim upom. 55 Keramični izdelki iz Porabja »Poklicali ste jih, kot mati pokliče svoje otroke, od katerih so jih ločile usodne zgodovinske okoliščine,« je v četrtkovem večeru za Okroglo mizo dejal hrvaško govoreči gost Mandič, član predsedstvenega sveta madžarske države. Izrekli so si veliko besed, zbrani politiki in kulturniki, odpirali so vrata mnogim upom in pričakovanjem. Z uradnimi dokumenti so potrjevali svojo »veliko skrb za narodnostne manjšine«, raznovrstne oblike sodelovanja s ciljem kulture, izobraževalne, gospodarske, politične izmenjave med dvema sosedskima socialističnima državama. »Saj sta vendar obe državi spoznali, da mora biti družbena politika glede narodnostnih manjšin taka, da vodi v razcvet narodovega življenja, njegove kulture in jezika. Uradni gostje so ponovno zatrjevali, da so »uspehi medsebojnega sodelovanja veliki, odkar madžarska politika teži k demokratizaciji in decentralizaciji oblasti...« Poudarjali so, da na »humanih, socialističnih osnovah« lahko tudi kultura porabskih Slovencev, belih Hrvatov, Nemcev in drugih narodnostnih manjšin oplaja in bogati kulturo večinskega madžarskega naroda«, kajti »v evropski širini kultura malega naroda ne sme in ne more biti zapostavljena«. Od tod tudi »povsem razumljivo sodelovanje na področju kulture med Jugoslavijo in Madžarsko...«, izmenjava študentov, tesna vzajemna pomoč med univerzami, pedagoško akademijo v Mariboru in Visoko učiteljsko šolo v Sombotelu, poletni seminarji za kulturo in knjižni jezik, izmenjava pedagoških delavcev, povezovanja tudi na gospodarskem in političnem pod 56 ročju. Skratka: »kulturno vzgojne zveze med madžarskimi in jugoslovanskimi narodi so kar dobre!« Domače delo »Načelno ni problemov... Saj je vse kar zadovoljivo... Toda nekje je vendarle nekaj, kar občasno moti!« je dejal Čačinovič. Srečanja in pogovori morajo odkriti korenine občasnih težav. V Narodnih novinah je bilo zapisano, da je rešitev narodnostnih vprašanj predvsem vprašanje narodnih voditeljev, županij, ravnateljev in učiteljev šol. V Budimpešti je poseben inštitut, ki raziskuje manjšinjska vprašanja. V tisku so tudi Prvi sadovi raziskav porabskih Slovencev ter Madžarov v Prekmurju. Tudi Avgust Pavel si je v svojem času prizadeval za zbliževanje obeh narodov, jih vabil k medsebojnemu spoznavanju in razumevanju. Tudi sam je pisal in pesnil v slovenskem in madžarskem jeziku. Morda tudi v Pavlovem času »načelno ni bilo problemov«, morda je bilo tudi takrat vse ”kar zadovoljivo«. Dejstva pričujejo, da je bilo tudi takrat dovolj raznih Poveličevanj, kakor je za današnji čas sodil pesnik Zlobec za Okroglo mizo, češ kako si vsakdo oriše svojo politiko tako, da si »zajamči nalepko demokratične družbe« in tisti »na državni ravni odgovorni storijo v odnosu do narodnostnih manjšin komaj toliko, da se zavarujejo pred °čitki drugih.« * . . . Poleg lepih besed o »raznoterih oblikah sodelovanja in reševanja« Porabske skupnosti je bilo od Okrogle mize in iz vrst poslušalcev shsati tudi veliko otožnega: . ... Porabski Slovenci s svojo narečno govorico ne morejo spremljati sporočil, ki so zapisana v slovenskem knjižnem jeziku. Njihovo znanje ma 57 terinega jezika je v odnosu do knjižnega jezika daleč skromnejše v primerjavi z madžarsko manjšino v Prekmurju in njihovega odnosa do madžarskega knjižnega jezika. V slovenski knjižnici v Monoštru in na Gornjem Seniku so knjige sicer lepo urejene, toda »knjigamiško nedotaknjene«. Raven jezikovne izobrazbe pri porabskih Slovencih je namreč tako nizka, da lahko sežejo kvečjemu po slikanicah. V njih tudi ni občutka narodnostne enakopravnosti, občutek zapostavljenosti se jim je zajedel v njihovo zavest. Mladi se vključujejo v delovne procese izključno madžarskih podjetij. V Porabju ni male industrije, ni industrije z razvito tehnologijo. Razvoj tehnike je namreč tudi izziv za razvoj jezika, tega pa ni bilo. Narečni govor že v otrocih poraja občutek manjvrednosti, tudi odrasli se v javnosti sramujejo svojega jezika. Kljub poskusom dvojezičnih šol slovenski učitelji med seboj govorijo madžarsko, tudi otroci in mladina. V vrtcih skoraj ni slovenskega jezika, v šolah le nekaj ur. »Poljezično« znanje jezika po končani »dvojezični« šoli je dokaj slab kapital za narodovo prihodnost. V zadnjih letih se sicer čuti teženje za boljše sodelovanje pri reševanju porabske narodne manjšine. »Toda v tem sodelovanju so vselej formalna pota tako dolga, v neskončnost segajoča, da nazadnje vsi dobri načrti zvodenijo, preden namreč pridejo od človeka k človeku!« je zatrjevala ena izmed sogovornic pri Okrogli mizi. Zaradi notranje državne politike prej ni bilo — desetletja! — nobenega sodelovanja, sedaj pa je tega vedno več — je zatrjeval zastopnik Železne županije. Tu je blagovna izmenjava, športna tekmovanja, nastopi folklornih skupin...« Na dosežke zadnjih let smo seveda lahko ponosni!« je zagotavljal gost iz Železne županije. Ugledni slovenski kulturnik in politik Ciril Zlobec je iskal globljo resničnost. Država bo izpolnila svojo nalogo do narodnostne manjšine, ko ji bo omogočila razvoj polne narodne in kulturne zavesti. Ta izmenjava, kot se dogaja ob Porabskih dnevih, to pomeni izmenjava v obliki folklore, domače obrti, etnoloških muzejskih predmetov, z diapozitivi predstavljenimi starimi hišami, bolj podrtijami, polomljenimi križi in podobno — to so zgolj neke drobne zunanjosti. »Tovrstna komunikacija je lahko celo škodljiva ker utegne ustvarjati vtis zaostalosti in manjvrednosti v sodobnem tehnično razvitem svetu!« Slab dolg poravnava večinski narod manjšinskemu, če stori le toliko, da se otrese očitkov breskrbnosti za manjšino. »Storiti je treba vse, da narodnostna manjšina zaživi polnost človeškega, kulturnega, gospodarskega, političnega in mednarodnega dostojanstva. V Sloveniji govorimo o enotnem kulturnem prostoru vseh naših rojakov doma in po svetu. To sicer lepo zveni — kar pesniško. Kdaj bo imel porabski Slovenec to zavest pripadnosti enotnemu slovenskemu kulturnemu prostoru? So dane možnosti za uresničevanje te zavesti? Ali lagam, naj se odpre obmejni prehod pri Gorenjem Seniku. Tam naj bo vsem naravnim pravicam, ki jim kot narodu gredo?« Pesnik Zlobec je postavljal poudarke na pravo mesto in sklenil svoje izpraševanje: »Viso ko cenim kulturno zavest Madžarov, zato verujem v njihovo pospešeno prizadevanje za polnost kulture in jezika pri porabskih Slovencih.. ■ Nadvse pomembna je tudi komunikacija med živimi ljudmi. Zato predlagam, naj se odpre obmejni prehod pri Gornjem Seniku. Tam naj bo odprta meja, ki bo omogočila kar najbolj naraven in normalen način sre 58 čevanja obmejnih prebivalcev.« Morda se bo to res zgodilo — je izrazil upanje gost iz Železne županije. Še drugi glasovi so bili zgovorno vprašujoči: — Vse izjave o kulturni izmenjavi in sodelovanju bodo smiselne šele takrat, ko mladim Porab-Cem ne bo treba iskati zaposlitve v industrijskih središčih v notranjosti Madžarske, ko bodo v Porabju samem ustrezna delovna mesta, kjer bo občevalni jezik v slovenskem jeziku enakovreden madžarskemu jeziku, ko se bo v Porabju samem naselila mala industrija, pa tudi tista z razvito tehnologijo, ko bo odprt mejni prehod omogočil medsebojne povezave. Samo na ta način bo mogel izobražen del tega življa ostajati na tem prostoru. »V nasprotnem primeru je vsako govorjenje o sodelovanju, izmenjavi študentov in pedagoških delavcev, vsa prijateljska srečanja in tudi poskusi dvojezične šole zaman ...« Šel bom. Ne prenesem več spominov iz Cankarjevega doma. Doprsni kip mojega rojaka, Avgusta Pavla, se mi dozdeva ljubša, čeprav okamenina, neugnano me spominja na človeka, ki je bil bojevita osebnost, človeka, ki je bil nepodkupljivo odločen ter znanstvenik evropskih obzorij. Ljubil je domače narečje svojega revnega ljudstva, hotel mu je Priboriti pravo mesto v slovenskem jeziku, njegove zaklade je hotel rešiti slavistični vedi. Šele po štiridesetih letih te naše tako poveličevane svobode so mu na Cankovi postavili spomenik. Zgodilo se je to konec SePtembra, v letu 1986. Doprsni kip mu je izdelal akademski kipar z Madžarskega, podaril pa ga je mestni svet Sombotela, kip je na zelenico sredi Cankove postavih arh. Bošnjakovič. Ob odkritju kipa je pel mešali pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjega Senika. Pri kulturnem programu so sodelovali tudi domačini. Doprsni kip je odkril Ciril Zlobec, podpredsednik RK SZDL Slovenije. V svojem nagovoru je med drugim poudaril, da mu je govoriti »o nekom, ki ga občinstvo dlje in bolje pozna« kot on sam. Povedal je o Pavlu — o katerem se je, ne da bi si to ravno $®lel, moral poučiti —, da je znal biti zvest obema narodoma, ki sta si v tistem času »stala sovražna drug proti drugemu«. Bil da je v očeh obeh sumljiva osebnost toda »vselej sebi zvest« in »moralno čist«, kar je »vrli-na. ki jo zmorejo samo najmočnejše osebnosti«. Zlobec je dejal med drugim tudi tole: »Pavel je zagovarjal ljubezen in bil zanjo najčistejši zgled, ko je bilo sovraštvo najbolj eksploatirano čustvo; pogosto že kar držav-na in nacionalna ideologija, najbolj priročna energija pri mobilizaciji množic za karkoli, tudi pri poglabljanju lastne slepote pred socialno bedo m krivicami.« Pavel je bil zelo zaslužen Slovenec, toda ko je v januarju, leta 1946, umrl, mu niso mogli ugoditi želji, da bi bil pokopan na domačem cankovskem pokopališču; pokopali so ga v kripti salezijanske cerkve Sv- Kvirina v Sombotelu. Ob vsem tem Porabskih dnevov v Cankarjevem domu v Ljubljani še v®dno ne moremo domisliti do kraja. Naposled! Tako je moje pr epriča-nie. Ko so se dnevi že napovedali, sem si zaželel, da bi bila na njih vsaj Prva in zadnja beseda slovenska v tisti porabski različici, častitljivi in še vedno živi, kakor jo govorijo dandanašnji. Zaželel sem si pozdravnih nagovorov samo v slovenskem jeziku, kakor to vselej ob takih priložnostih storijo tržaški, goriški, kanalski, rezijski in koroški Slovenci. Spodobilo bi se namreč, saj je bilo čutiti to prošnjo v besedah ene izmed porabskih 59 učiteljic... Razumeti nas morate (in hkrati občudovati!), tisoč let namreč živimo odrezani od slovenskega narodnega telesa, prepuščeni sami sebi... In ne zamerite nam, da govorimo tako, kakor pač govorimo ... Le kako naj bi drugače. Osnovna in srednja šola v madžarščini. Kaj pa so tiste štiri ure na teden v srednji šoli v Budimpešti. Šele ko sem nadaljevala študij v Ljubljani, sem lahko globlje spoznavala svoj materin jezik ... Zaželel sem si, da bi na porabskih večerih Kozar sam prebral kaj iz svojih povesti, denimo iz Tople babičine dlani, kar njegovi ljudje sami čutijo... »V madžarski državi smo bili tujci in so nas Vogri zaničevali,« razmišljajo ljudje. Težila jih je državna meja... »Najbolj nas teži meja, državna meja. Od pamtiveka ni prišlo nikomur na pamet, da bi tu postavljal kakšno mejo, to je, da je prepovedano iti na Gorenji Senik, da smeš tja samo po poštiji, to je po glavni cesti, da moraš imeti za to posebno dovoljenje, 'pravica’ mu pravimo, da ne smeš ničesar nesti prek meje. Mi pa smo navajeni tja hoditi v trgovine, na pošto, v mesnico in v urade. Posebno hudo je, ko ne smemo več tja k maši brez posebnega dovoljenja. Senik je vendar naša fara, tam smo bili krščeni, tam smo bili pri poroki in tam imamo pokopane svoje domače, saj še ni tako davno, ko so naše pokojne pokopavali na Gorenjem Seniku na farnem pokopališču. Navsezadnje pa so na Seniku prav tako Slovenje, kakor smo Slovenje mi. Zakaj bi zdaj naenkrat morali biti razdeljeni?« Težko so po prvi vojni ljudje zaprto mejo občutili. »Nam je odveč samo ta nesrečna meja. Saj je naenkrat prav tako, kakor da bi nam zmanjkalo pol sveta. Ne smeš na Senik, ne smeš v Monošter, ne v Ženavce in Borinje...« Ljudje niso mogli razumeti, zakaj postavljajo plotove med ljudi istega rodu... »Če pa meja že mora biti, pa naj bo odprta, kakor je bila nekoč med Avstrijo in Madžarsko. Saj je tudi meja med vasmi, na priliko med Borečo in Martinjem, toda zaradi tega ni treba posebnega dovoljenja, če greš iz vasi v vas in nihče meje ne straži in ne gleda, kaj imaš v cekru ali v žepih. Tako bi lahko bilo tudi med državami, če bi bili ljudje pametni...« Kako zelo sem si želel, da bi prišel k tem Dnevom mlad župnik iz Števanovec, Štefan Toth, ki je svoje otroštvo in mladost preživel v gor-njeseniškem župnišču, v neposredni bližini župnika Kuharja, za vero, jezik ter kulturo- porabskega ljudstva vnetega duhovnika. Morda bi nam pojasnil, zakaj je kmalu po svojem prihodu v Števanovce pregnal slovenski jezik iz cerkve, ko pa ga je še njegov prednik desetletja varoval kot punčico svojega očesa. Od kod to, da sedaj nenadoma nihče več »ne razume« slovenski, kako da je nenadoma izginilo porabsko narečje? Zaželel sem si, da bi se udeležil Porabskih dnevov tudi Štefan Šome-nek, doma iz Slovenske vesi. Zelo dobro govori tudi knjižno slovenščino, saj je pogosto spremljal madžarske športnike po jugoslovanskih poligonih ter jim bil za tolmača. Ko je postal duhovnik, je prevzel v duhovno oskrbo čisto madžarsko župnijo, si uredil župnijski dom, prenovil cerkev, si utrl dobre odnose do krajevnih madžarskih oblasti. Čemu se ni potrudil v Cankarjev dom? Morda bi nam pojasnil, kdaj in zakaj mu je zma 60 njkalo volje, da bi se zavzel za porabske Slovence? Morda bi zbral dovolj moči, da bi nam pojasnil, zakaj je zapustil svoj rod. Naposled! Kako zelo sem si želel, da bi nam sogovornica za Okroglo mizo, Erika, pojasnila iz širših zornih kotov, zakaj ji je zastala beseda v grlu, zakaj so ji kanile solze v oči, da ni mogla doreči stavka: »Oh, ko bi se ta srečanja že prej začela, bi... bilo ...» Je bila bolečina porojena iz nekega umiranja — »kjer načelno ni problemov«? Je mar pomislila na porabske matere, ki jim sinovi in hčere uhajajo v zavetje večinskega naroda, ker se z njeno besedo čutijo zapostavljene? Je pomislila na svoj narod ob Rabi, ki mu bilje pojejo? Tisto nedorečeno je bilo najzgovornejše! Porabski dnevi v Cankarjevem domu... kakor da bi peli Avgusta Pavla »psalme v naročju slepe doline«! -nn Zgodovina župnije Apače Na tej strani Mure je Apaška dolina. V loku jo obrobljajo na jugu Slovenske gorice, na severu pa ga zaključuje na obeh koncih reka Mura. Najbrž so jo zato imenovali kotlino. Na prostranih poljih raste krušno žito, ki nudi edinstven pogled, ko ob lahnem vetru valovi zlatorumeno klasje. Vmes so gozdovi in travniki. Zemlja za obdelovanje je lahka in daje bogat pridelek. Z njo ni velikih težav, ki jih imajo ljudje na valovitem svetu. V geološkem pogledu je dno zatoka nekdanjega Panonskega morja in se v geografskem ne zaključuje ob reki Muri, temveč se nadaljuje vse proti Lipnici v tako imenovano Lipniško polje. — Polje samo je Prodnata naplavina reke Mure in z nekaj peščenoilovnate holocenske naplavine. Gričevnati svet, ki se dviga na obrobju samega Apaškega polja in prehaja v Slovenske gorice, je pretežno sestavljen iz miocenskih Peščenih laporjev. — Vse kaj drugega je pri sosedih v Slovenskih goricah. Zemlja je manj rodovitna, za obdelovanje težka in potrebno je več truda za slabši pridelek. Danes je delo na njej olajšano, predvsem zaradi strojne obdelave, vendar odpade precejšen del na živo delovno silo, da občuti človek teh krajev utrujenost in znoj. — Kaj pa voda, ki je nujno potrebna? Dolina je ima zadosti, vse drugače pa je na višinah. Prebivalec v Apaški dolini 2abije cev v zemljo in jo črpa, sosed na višini pa mora kopati globok v°dnjak, da jo najde, ker je voda povsod nujno potrebna. Porozne spodnje plasti zemlje omogočajo rast rastlin, saj dobijo nujno količino vlage Iz globine, ki jo urejuje vodostaj reke Mure. Apaško polje je bilo zanimivo že v davni dobi. .Naselbine so bile že v halstatski dobi, poznali so jih Rimljani, čutili so se vplivi Kocljeve Spod-ni® Panonije, kasneje so se na širšem radgonskem območju križali inte-resi mogočnih fevdalnih gospodov Sponheimov in salzburških nadškofov. Drava je bila meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom. 12. stoletju so fevdalni gospodje podarili svojo posest šentpavelskemu 61 samostanu na Koroškem, kar je kasneje vplivalo na samo ime poimenovanja Apače. Vse sedanje župnije v občini Gornja Radgona in Ljutomer so izšle iz radgonske prafare, razen župnije Negova, ki se je odcepila od Sv. Benedikta v Slovenskih goricah. V tem skritem kraju je bila molilnica že leta 853 in sta po ustnem izročilu v njej maševala solunska brata sv. Ciril in Metod. Do leta 1787 so vse župnije pripadale salzburški nadškofiji in arhidiakonatu Spodnja Marka. Nato so do leta 1859 spadale v sekov-sko škofijo s sedežem v Lipnici, kasneje s sedežem v Gradcu in potem k lavantinski škofiji s sedežem v Mariboru. Župnija Apače pa je še nadalje spadala k sekovski škofiji, vse do leta 1923, ko je bila priključena lavantinski škofiji. Apače so bile v cerkvenem pogledu posebnost. V tej župniji so bili od srede 19. stoletja vse do leta 1906 slovenski duhovniki, ki so v verske obrede vnašali slovenski jezik, kar je bilo pogumno dejanje v boju proti ponemčevanju, če vemo, da je bila v tem času Apaška dolina naseljena pretežno z nemškim prebivalstvom. Potem je graški škof nastavil za župnika Čeha in čez dve leti Nemca dr. Potzingerja, ki je še dve leti po prvi svetovni vojni pridigal v nemškem jeziku. Slovenske pridige so bile enkrat na mesec. Leta 1924 je tedanji zavedni kaplan Stanko Lah dosegel pri škofiji v Mariboru, da je bila poslej ob nedeljah glavna maša v slovenščini in je k njej prihajalo mnogo ljudi. V Apačah so bile v preteklosti zgrajene tri šolske zgradbe (brez sedanje). Leta 1836 je bila zgrajena prva šola za dečke in deklice, potem ko je požar uničil mežnarijo, v kateri je bil pouk. Leta 1879 so šolske sestre dale zgraditi šolo za dekleta, leta 1929 pa je bilo zgrajeno še eno šolsko poslopje, ki je danes sedež krajevne skupnosti. 62 Ustno izročilo, ki je bilo kasneje zapisano, navaja, da je bila osnovna šola v Apačah ustanovljena leta 1804. Prvi pouk je bil v cerkovnikovi hiši, ki je kasneje pogorela. Pouk so obiskovali dečki in deklice. Do konca leta 1835 je bil pouk v hiši takratnega učitelja Jožefa Štiblerja. Poslopje nove šole, kasnejše deške ljudske šole, je bilo zgrajeno leta 1836 na prostoru zahodno od cerkve. Šolo je obiskovalo 30 — 40 otrok in jih je poučeval učitelj, ki je zaradi naraščajočega števila otrok dobil pomoč z nastavitvijo podučitelja. Leta 1870 se je šola razširila v dvorazrednico z dvema učilnicama. Leta 1879 je bila ustanovljena zasebna dekliška šola. Prvotna mešana ljudska šola se je spremenila v deško ljudsko šolo. Bila je leta 1884 razširjena v trirazrednico, leta 1895 pa so odprli še četrti razred zaradi porasta števila šolskih otrok. Do šol. leta 1922/23 je bila šola štirirazredna z nemškim učnim jezikom, čeprav so bile Apače že od junija 1920 pod jugoslovansko upravo. Do marca 1921 so poučevali še nemški učitelji, ki pa so bili odstavljeni, ker niso sprejeli pogojev za nadaljnje poučevanje. Z dnem 14. 4. 1921 se je uvedla slovenščina kot učni jezik 5 ur tedensko, začenši v tretjem šolskem letu. Kmalu pa je ves pouk bil v našem jeziku, za pouk nemščine pa je bilo določeno število ur. Postopoma so se ukinjali razredi z nemškim učnim jezikom, ki so bili prvotno za otroke nemške narodnosti. Leta 1929 je bila v Apačah organizirana protestantska verska skupnost z več kot 300 verniki. Leta 1931 je kupila hišo, leto zatem pa je po-stala podružnica evangeličanske cerkve v Murski Soboti. Prebivalstvo Apaške doline je bilo do druge svetovne vojne nad 80 odst, nemško, ostalo pa prvotni prebivalci Slovenci, kar pričajo imena nekaterih vasi: Lešane, Lutverci, Segovci, Stogovci, Konj išče in še kaj. Priselili so se tudi okoličani, največ pa Nemci in sicer v času Marije Terezije. Radi so se selili na to zemljo, svojo narodnost pa trdovratno ohranjali. Poročali so se med seboj, zato do asimilacije ni moglo priti. Jezikovno so se morali Slovenci podrejati. Pouk, verski obredi in vse ostalo ie bilo med obema vojnama v nemškem in le malo v slovenskem jeziku. Problemi so nastali potem, ko so zasedali službena mesta Slovenci, ki so Se upali spuščati v spor z nemško usmerjenimi predstojniki. Po prvi svetovni vojni je bilo ozemlje občine Gornja Radgona spor-n°. saj je spodnji del današnje Kerenčičeve ulice in Trat bil dodeljen Avstriji. Del ozemlja ob Muri pa je bil spremenjen v nevtralno cono s središčem v Apačah. Tu so do poletja 1920 izvrševali varnostno službo Avstrijski orožniki, skratka: meja ni bila stalna in seveda živa, zdaj na ^uri, zopet na Plitvici in celo dalje proti Slovenskim goricam naj bi bi-A. Straže iz vrst slovenskega ljudstva so jo branile z uspehom, teren Pa je bil zelo pripraven za tihotapce vseh vrst. Vse je moralo biti zakle-nieno, da je ostalo pravemu gospodarju. , . V Radgoni je bil 26. decembra 1918 velih shod, na katerem je govoril Pudolf Maister. Vrhovni svet mirovnih pogajanj je v Parizu 12. maja 1019 določil, da se Radgona (današnji Radkersburg) ki jo je v borbi 4. 2. L919 zavzel Benedikt Zeilhofer z Maistrovimi borci priključi Jugoslaviji. Toda s podpisom mirovne pogodbe v St. Germainu 10, septembra smo iz- 63 gubili Radgono s slovensko okolico, nevtralna cona s pretežno nemškim prebivalstvom Apaške doline pa je na osnovi te pogodbe pripadla novo nastali Jugoslaviji. Tako niti politični dogodki niso odvrnili nemškega prebivalstva Apaške doline od njihove samobitnosti. Zato je razumljivo, da se je to prebivalstvo v času Hitlerjevega prihoda silno razgibalo. Politično so se družili v »Švabsko-nemški Kulturbund«, ki je že leta 1935 nastopal javno, s priključitvijo Avstrije Nemčiji leta 1938 pa se je uzakonil. Kulturbund je vzgajal mladino v duhu nacizma. Organiziran so razne sestanke, shode, zbore in celo tečaje. Imeli so tesne stike z nemško nacistično propagando onstran Mure. Posledice so bile »aufmarschi«, znan je tisti z dne 30. marca 1938, ko so v okviru Kulturbunda organizirali pohod v Radgono, a so jih zavedni Slovenci iz Gor. Radgone pregnali. Pri tem so sodelovali člani vseh narodnoobrambnih društev in drugi, ne glede na strankino pripadnost, kar posebej pripominjam. Vse prijave o nezakonitem delu kulturbunda in njegovih akcij so bile brez uspeha. Hitlerjeva vojska je napadla jugoslavijo 6. aprila 1941 in prekoračila mejo pri Gor. Radgoni brez večjih izgub. Pri spopadu je bil ubit en graničar, nekaj vojakov, ostali pa, razoroženi. Apače pri vsem niso doživele posebnega pretresa, le nekaj slovenskih družin so izselili, druge pa so ostale, ker niso nudile nemški oblasti nekakršnega odpora. Življenje je teklo odslej mimo in zadovoljivo, le proti koncu vojne in sicer poleti 1944 je skupina partizanov napadla apaško postajo, do pravega spopada pa ni prišlo. V zadnjih dneh vojne se je partizanom priključilo nekaj ljudi. Osvoboditev in zlom nacistične Nemčije sta prinesla v Apaško dolino velike spremembe v ekonomskem in političnem pogledu. Nova ljudska oblast je opravila z nemškim nacističnim življem. Februarja 1946 je bila selitev nemškega prebivalstva, istočasno pa naseljevanje Slovencev iz vseh krajev Slovenije, predvsem družin, ki so sodelovale v narodnoosvobodilni borbi. Odslej je dobila Apaška dolina novo podobo. Apače so postale pomembno politično in upravno središče za vso dolino. S prizadevanjem vseh odgovornih se lepo razvija. Lep je pogled danes na Apače. Je pravo ravninsko naselje. Skoraj si ne moremo misliti, da se je tekom let v novi Jugoslaviji tako izpremenilo. Prej večinoma dotrajane vlažne hiše, ki niso kazale prijazne podobe, so novi prebivalci zamenjali z lepimi, novimi in le tu in tam je katera, ki spominja na prejšnje čase. Gotovo najstarejša je župnijska Marijina cerkev iz leta 1445. Leta 1517 so postavili poznogotski prezbiterij, nato so prizidali leta 1538 severno ladjo, leta 1644 pa so med prezbiterijem in razširjeno ladjo zgradili še sedanji zvonik. Najstarejša dela cerkve sta gotska rozeta, ena od najznačilnejših tovrstnih primerov na Slovenskem in kameniti gotski kip Marije iz leta okoli 1470 na glavnem oltarju. Poleg tega je v Apačah še vrsta starih kulturnozgodovinskih spomenikov, kužnih znamenj iz 17. in 19. stoletja. V Apačah je bilo leta 1882 ustanovljeno gasilsko društvo. Že za časa Avstroogrske je bila znana apaška godba, katere tradicijo nadaljuje danes gasilska godba. Med obema vojnama je bila v Apačah hranilnica in 64 posojilnica. V Apačah je bil doma tudi Anton Semlitsch (1807 — 1885), čebelarski strokovnjak in strokovni pisec. Osrednji kulturnozgodovinski spomenik je baročno zasnovana graščina Freudenau v bližini naselja. Obsega parkovni vrt, nadstropno grajeno grajsko stavbo, pravokotno obzidan vrt in gozdiček s kapelo. V prehodni veži je kamenit renesančni kamin iz druge polovice 16. stoletja, v zadnjo steno veže pa je vzidan rimski nagrobni relief iz 2. stoletja našega štetja s portretom moža in žene v okroglem medaljonu. V 2. polovici 19. stoletja so hranili v graščini nekaj starin, med njimi predmete iz železnodobnih gomil iz okolice Gornje Radgone in doprsni kip rimskega cesarja Hadrijana. Ti predmeti so sedaj v ptujskem muzeju. Pred prvo svetovno vojno je bil lastnik te graščine Julius Meinl, ki je posedoval na Slovenskem 36 trgovin. Graščina, ki so ji priključili druga zemljišča, je sedaj družbena lastnina. Viri: Rovšnik Tone: Razvoj šolstva v Apačah s premnogimi podatki. Stopinje 1980 Ustno izročilo. Bogdan Kolar Božji dar za vso Cerkev 31. januarja 1988 se bo Cerkev spominjala 100-letnice smrti sv. Janeza Boška. Papež Janez Pavel II. je ob tej priložnosti pripravil poseben dokument 'Catholicae Ecclesiae Filii'. Sprejel je predlog turinskega kardinala Anastazija Ballestrera in vrhovnega predstojnika salezijancev Egidija Viganoja ter leto 1988 razglasil za 'posebno leto milosti’ z možnostjo pridobitve popolnega odpustka v določenih cerkvah. Prireditve ob jubileju se želijo vključiti v splošno cerkveno dogajanje, hkrati zahtevajo sodelovanje vse salezijanske družine. Ob predstavitvi papeškega dokumenta je E. Vigano dejal: »Pred sto leti, 31. januarja 1888, je v Turinu umrl sv. Janez Boško. Papež Janez Pavel II. je želel obogatiti praznovanje stoletnice 'rojstva za nebesa' velikega prijatelja mladih. Zato je napovedal posebno jubilejno leto. Ta velikodušen in izreden dar je znamenje papeževe posebne naklonjenosti do mladih in globokega spoštovanja do don Boška.« « Jubilejno leto želi predstaviti don Boška in njegovo delo, zgodovinski pomen prijatelja mladih, izvirnega prinašalca evangelijskega, pastoralnega, pedagoškega in socialnega sporočila. To bo istočasno prikaz njegovega sporočila in aktualnosti za naš čas. Po svetu in pri nas smo priče živahnemu načrtovanju prireditev za spominsko leto. V središču vsega bodo mladi. Odvijale se bodo preko celega leta, višek pa bodo dosegle septembra 1988, ko bo rojstni kraj sv. Janeza Boška, Colle Don Bosco v Piemontu, in Turin, kjer je začel s svojim delom, obiskal tudi papež. V istem času bo v piemontski prestolnici mednarodno srečanje mladih. 65 Podoživljanju trajnega pomena apostola mladih bodo dala delež še sredstva družbenega obveščanja na različnih ravneh. Italijanska televizija bo v sodelovanju z nekaterimi evropskimi televizijskimi centri pripravila celovečerni filmski prikaz svetnikovega življenja in dela. Obletnica smrti odmeva tudi v slovenskem prostoru, kot je konec bogatega življenja pred sto leti pustil sled v pisani in govorjeni besedi. Več kot dvajset let pred njegovo smrtjo so naši predniki že izvedeli zanj ter nato s spremljanjem cerkvenega tiska poglobili svoje znanje. Osrednji cerkveni list 'Zgodnja Danica' je nekaj dni pred smrtjo poročal o don Boskovem zdravstvenem stanju in o posebnem blagoslovu, ki mu ga je poslal papež Leon XIII. »Njegovi gojenci ga priporočajo v molitev, da bi tolikega dobrotnika Bog vsaj še nekaj let ohranil tisočim in tisočim sirotam. Bog daj, Bog daj,« se je glasila novica. Poročilo o smrti je prineslo veliko bolečino tudi na slovenska tla. 'Danica’ je objavila obširen življenjepis, s katerim so bili bralci že v precejšnji meri seznanjeni, ob prvem nadaljevanju je L. Jeran pod črto pripisal: »Kar je bil sv. Vincencij Pavljanski ali sv. Frančišek Šaleški svojemu času, kar so bili vstanovniki velicih redov, sv. Ignacij, sv. Benedikt — to je Don Boško 19. stoletju. (...) Ko je verla 'Danica’ prinesla žalostno sporočilo, da je obolel Don Boško, tedaj se je pač marsikdo prestrašil — bali smo se za njegovo življenje, tembolj, ker je bilo znano, da je bil na stara leta vedno slabotnega zdravja; kakor so v Torinu molili Bo-skovi gojenci za svojega blagega dobrotnika, tako so tudi prijatelji delu njegovemu serčno želeli, da bi se dobri Bog usmilil svojega služabnika in mu zopet poveril zdravje, ako je njegova sv. volja. Toda Don Boško je — Marijanišče v Veržeju 66 umrl! Kako tužno se je glasila ta vest v 'Slovencu', in kako bridke so besede, s katerimi naznanja Mih. Rua smert svojega prijatelja.« Pogled v preteklost pa nam nudi še dve priložnosti za obhajanje jubilejev, povezanih z delom sv. Janeza Boška in njegovih učencev, salezijancev. Pred petinsedemdesetimi leti je v Veržeju zaživelo 'Marijaniš-če’, po prvotni zamisli kot ustanova za kmetijsko izobraževanje okolice, zaradi nezanimanja in sprememb, ki jih je prinesla prva svetovna vojna, pa malo semenišče z zasebno gimnazijo, žarišče češčenja Marije Pomočnice in številnih dejavnosti predvsem za mlade kristjane. Jeseni 1912 so v Veržej prišli prvi salezijanci in tako uresničili prizadevanja veržejskega rojaka Antona Puščenjaka ter njegovih sester in dr. Franca Kovačiča. 'Marijanišče’ je razgibalo celo Mursko polje, Prekmurje in Slovenske gorice. Ljudje so v velikem številu prihajali v marijaniško kapelo Matere Dobrega sveta, opravili sv. spoved in prejeli obhajilo. V adventu in postu je pogostoma štiri do pet duhovnikov dnevno po cel dopoldan spovedovalo. Pomagali so tudi v župnijski cerkvi, ugotavlja kronist F. Dundek. Veliko pozornost so posvetili delu z deško mladino, ki je posebno ob nedeljah in praznikih v večjih skupinah prihajala iz Prekmurja. Odmev v časopisju nam pove, da madžarske oblasti v Soboti niso s posebno naklonjenostjo spremljale zadrževanje mladih v Veržeju. Mariborska 'Straža' je komaj leto dni po začetku veržejskega zavoda poročala o nasilju, ki so ga nad učenci, ki so hodili v Veržej, izvajali madžarski učitelji. »Dne 7. oktobra 1913 je na primer učitelj v lipovski šoli za več ur zaprl tiste dečke, ki so o počitnicah zahajali v praznični oratorij in jim zapretil, da, ako se drzne kateri zopet iti v oratorij, bo tepen in bo moral celo šolsko leto vsak dan več ur biti zaprt. Tudi v šolah po drugih vaseh je šolarjem strogo prepovedano, pohajati zanaprej praznični oratorij,« je zapisal isti časopis 15. oktobra. Spomladi naslednjega leta je po prekmurskih župnijah birmo val sombotelski škof in želel osebno preveriti, koliko držijo govorice o slabem vplivu veržejskega zavoda na madžarske koristi. Po obisku zavoda je bil ves navdušen in je salezijancem obljubil vso pomoč. Soboške oblasti je pomiril in izjavil, da lahko ljudje hodijo v Veržej brez vsake škode. Tako so se odprla vrata novim salezijanskim poklicem iz Prekmurja. V nedeljskem in prazničnem oratoriju so prekmurski fantje našli razvedrilo, možnosti izobraževanja in utrjevali svojo narodno zavest. Iz Prekmurja so prihajali tudi gojenci, ki so se v zavodu šolali, nekateri od teh pa so postali salezijanci. Statistika nam pove, da je iz veržejskega Zavoda v letih delovanja (1912—1941) izšlo 17 salezijancev duhovnikov in 6 pomočnikov Prekmurcev. Omembe vredni so tudi nekateri dogodki, povedani z življenjem dijaškega zavoda 'Martinišče’ v Soboti. 5. avgusta 1923, torej pred 65 leti, so v Beltincih izvolili odbor, ki naj bi poskrbel za ustanovitev zavoda. Med rojaki doma in po svetu je odbor začel zbirati sredstva, na nabiralno polo so med drugim zapisali: »Naši prekmurski dijaki že štiri leta jako do-sta trpijo, ker nimajo stanovanja v M. Soboti. Zavolo toga se je po celem Prekmurji zdigno eden glas: za naše dijake se mora v Soboti postaviti odna hiša, v šteroj bo imelo prostor do 200 dijakov. Pa što naj zida? Celo 67 Prekmurje! Tak tudi vsi Prekmurci v Ameriki in drugi dobrotniki v Sloveniji in na Hrvatskem. Trbe dosta milijonov! Kak bo šlo? Tak, da vsak da, kelko premore!« Uspeh akcije ni bil tako velik, kot so organizatorji pričakovali, kljub temu je bilo mogoče na začetku šolskega leta 1924—25 kupiti vilo, v katero se je lahko naselil Jožef Radoha, gonilna sila za postavitev zavoda, in s pomočjo dekana Slepca, ki mu je dovolil adaptacijo prostorov nekdanje župnijske šole, lahko sprejel prvih 40 dijakov. V obdobju domovanja konvikta v stari šoli so bile velike težave, dijaki pa so vendarle imeli lažje pogoje za obiskovanje šole. Prvih pet let je bilo posebej zaznamovanih z Radohovim delom za misijonske poklice in z večjim številom gojencev, ki so se odločili za duhovne poklice. Iz let 1924—29, ko so se preselili v novo 'Martinišče', jih je na to pot stopilo 23 (14 jih je postalo škofijski duhovniki, 9 pa redovni). To je vsekakor velik uspeh za vzgojno delo in vzgojitelje, saj je bil prvotni namen doma skrb za materialne in vzgojne pogoje dijakov murskosoboške gimnazije, ki so želeli študirati naprej in stopiti v vrste prekmurskih izobražencev. 1. septembra 1929 je mariborski škof blagoslovil novo 'Martinišče', ki pa ni začelo delovati z vsemi zmogljivostmi. Leto za letom so nato te po večevali in s tem lahko sprejemali tudi večje število gojencev. Težke gospodarske razmere, ki so v naslednjih letih zajele kraljevino Jugoslavijo, včasih nespretni posegi vodstva in za takšno obliko dela premalo pripravljeni vzgojitelji, kar je mogoče opaziti v izjavah nekaterih martiniških gojencev, ter druge težave, ki so spremljale poslovanje zavoda, niso dovolile, da bi le-ta bil najbolj učinkovit na vseh področjih. Ravnatelji, ki so se zvrstili do leta 1946 (v letih 1923—30 je bil Jožef Raduha, 1930—31 Jože Špan, 1931—36 Tomaž Kelenc, 1936—41 Štefan Vo 68 grin, 1941—42 in 1944—46 Franc Dundek, vmes pa Gy6re Pal) so skrbeli, da je tudi zavodska kapela postala priljubljen kraj. Pripravljali so cerkvene slovesnosti, povabili priznane govornike, poskrbeli za dobro pripravljene pobožnosti in še zlasti tiste, ki so bile posvečene božji Materi. 5. maja 1932 je bil blagoslovljen novi kip Marije Pomočnice, ki je bil postavljen v kapeli zavoda. Od takrat naprej se je vsako leto do začetka vojne po Murski Soboti odvijala procesjia z Marijinim kipom za sklep majske pobožnosti. Zapisi v 'Novinah' so ohranili vsaj del razpoloženja, ki je spremljalo to dogajanje. Tudi novo 'Martinišče’ je ustvarilo pogoje za rast duhovnih poklicev. Od 1929 do 1944 je iz vrst gojencev izšlo 21 duhovnikov (18 škofijskih in 3 redovniki). Spominskemu zapisu velja dodati vsaj še dva kraja, kjer so delovali salezijanci in od koder se je širilo ime ter vpliv sv. Janeza Boška po Pomurju: na Razkrižju so delovali učenci apostola mladih v letih 1928—36, pri Kapeli so 1932 ustanovili dom sv. Jožefa za bolne sobrate in nato prevzeli še vodstvo župnije. V praznovanje obletnice smrti sv. Janeza Boška se bodo vključili tudi slovenski salezijanci in cerkvene skupnosti, v katerih delujejo. Ena temeljnih značilnosti njegovega življenja, delo za duhovne poklice, se je tudi v našem prostoru izkazala kot zgovorno znamenje daru, ki ga je Bog poslal svoji Cerkvi. Duhovni poklici so izhajali iz vseh okolij, kjer so salezijanci delovali. Prav kontinuiteta te povezanosti pa kaže na aktualnost apostolskega in pastoralnega sporočila svetnika, čigar obletnico 'rojstva za nebesa' se pominjamo v letu 1988. Franc Halas Kerec in prizadevanja za slovenski misijon na Kitajskem (Odlomek) Ko so se po vojni slovenski lazaristovski misijonarji v Rimu pripravljali na odhod v misijone na Kitajsko, je bilo naročeno enemu izmed njih — Andreju Prebilu, naj gre na izvide v Chaotung (Zhaodong) k Kerecu, ako bi bil tam primeren teren za samostojni slovenski misijon. Tja ga je zaradi tega nekoč vabil tudi Kerec sam. Prebil je z neko karavano odpotoval na izvide pred božičem 1. 1947. Potovanje je trajalo osem dni s tovornjaki. Prebil pa ni bil samo izvidnik, ampak se je uspešno uvajal v učenje kitajskega jezika. Teden po prihodu v Chaotung (Zhaodong) ga je Kerec povabil na dušnopastirsko potovanje v kraj Yiliang. Kerec se je z ondotnim mandarinom želel med drugim pogovoriti o bodočem dispanzerju. V Yiliang so odpotovali Kerec, Prebil, s Konstantina, dva vojaka spremljevalca in nekaj nosačev. To je bilo 6. II. 1948. Tu je Prebil prvič doživel spretnost s. Konstantine, pri zdravljenju. Bil je navzoč pri Kerečevem birmo vanju in bil tudi navzoč pri pogovorih o dispanzerju. 69 Iz Yilianga so potovali v Tavance, kjer je bila dopoldne po prihodu birma, popoldne pa so se že vrnili v Yiliang in se od tu v ponedeljek 17. II. 1940 napotili nazaj v Chaotung (Zhaodong). Prebil je bil bister opazovalec. Kmalu po novoletnih praznikih je pisal Jerebu v Tientsin: »Tu sem prebrodil le delček škofije (pravilno: administrature oz. prefekture), zato še nimam popolne slike. V pogovorih z msgr. pa vse bolj spoznavam, da se v vseh predelih škofije (prefekture) živo čuti pomanjkanje domačih duhovnikov, pa tudi misijonarjev od zunaj. Ni pa nobenega predela primemo zaokroženega, kjer bi se mogel razviti samostojen slovenski misijon, o kakršnem sanjamo slovenski lazaristi. Podnebje bi nas verjetno ne zdelalo preveč... Večji problem bi bil ekonomski, ker smo praktično odtrgani od domovine in tamkajšnje pomoči. Spričo tukajšnje revščine bi verjetno težko vzdrževali že obstoječe ustanove in še težje ustanovili nove. Pa tudi ta oreh bi strli s krepkimi kranjskimi zobmi. Resnejši pa se mi zdi pomislek, da bi s svojim prihodom semkaj utegnili motiti mirni razvoj italijanskih kamilijancev, ki so pred dobrim letom prišli misijonarit v prefekturo. Zdi se mi celo, da so oni bolj poklicani v tukajšnji misijon, ker je tukaj precej gobavosti in vsakovrstnih drugih bolezni, polje dela, za katerega so oni posebej usposobljeni.« 21. III. 1948 jp Prebil skupaj s Kerecem obiskal gobavsko naselbino nedaleč od mesta, ki ga je močno pretresla. Življenje za misijonarja Prebila je v Chaotungu (Zhaodongu) postajalo vse zanimivejše. Kot strela z jasnega pa je prišlo Jerebovo pismo: »Kačovski škof nas prejme z odprtimi rokami... Pričakujemo tebe in Karlija...« V avgustu 1948 se je Prebil poslovil od Chaotunga (Zhadonga) in se napotil na svoje novo delovno področje, v slovenski misijon v nastajanju. V Chaotungu (Zhaodongu) je bival dobrega pol leta. Po nekaj dnevih je pripotoval v Shanghaj še sobrat Karli. Nekega popoldneva je šel Prebil na oglede po mestu. Po naključju se je znašel v skromni cerkvici beloruskih pravoslavcev. Po bogoslužju se je hitro vpletel v pogovor z verniki pa tudi z duhovnikom. Duhovnik je Prebilu dejal pomembne besede: »Mi odhajamo, vi prihajate. Dal Bog, da bi se mi zmotili in bi vi imeli prav ... Bog vas blagoslovi pri vašem vzvišenem poslanstvu!«, je bila poslovilna želja pravoslavnega duhovnika. Že v Rimu je bilo Prebilu namignjeno, naj gre grede na jug h Kerecu, Ker pa je Kerec že dobro leto imel delno vezane roke z italijanskimi ka-milijanci do željenega slovenskega samostojnega misijona, ki bi se naj pozneje imenoval slovenski Baragov misijon, ni moglo priti na tleh čao-tunške prefekture. Iz vsega, kar sem zapisal, se vidi, da na Kerecu ni najti nobene krivde da ni prišlo do uresničitve lazaristovske namere na tleh čaotun-ške prefekture. 70 Jože Zadravec Vest, pomnik ali spodbuda? Prvemu prekmurskemu katoliškemu pisatelju Miklošu Kuzmiču od krili spominsko ploščo na Kukujci v Dolnjih Slavečih Dveurni shod na Kukujci v Dolnjih Slavečih na Goričkem je bil praznik kulture, vere in narodne samobitnosti. Bila je pesem, cerkvena in ljudska, bila je iskrena izpoved ljubezni do vseh, ki so v preteklosti sejali med ljudstvom omiko in kulturo, bila je s svojim pestrim programom utrjevanje zgodovinskega spomina, saj iz njega raste za naš čas tako potreben narodni ponos. To je bil praznik slovenske besede, ki jo je v Prekmurju utrjeval prvi katoliški pisatelj pred poldrugim stoletjem. Veliko ljudstva se je bilo zbralo z vseh strani, od blizu in daleč. Združeni cerkveni pevski zbori so vpletali v praznik ubrano petje — najlepša pesem iz Porabja, narodna, Edna ftijčka priletela, je bila najbolj odmevna. Branje svetopisemskih besedil v častitljivi Kiizmičevi inačici slovenskega jezika, recitacije njegovih pesmi, oris duhovne podobe tega kulturnega narodnega veljaka iz davnine, snidenje preprostega ljudstva s svojimi duhovniki in škofom Smejem ter predstavnikov našega družbenopolitičnega življenja — vse to je dalo prazniku izjemno vrednost, ustvarjalno za prihodnost. Naša Gorička je letos doživela hud udarec. Zelena, valovita, prisrčna je doživela pravo opustošenje zaradi toče in neurja. V nedeljo, 13. septembra, pa je doživela tudi čast. Na pročelju lično urejene hišice Fride- Množica pri škofovem govoru 71 rika Gumilarja, župnika v Pečarovcih, je mariborski škof dr. Jožef Smej blagoslovil in odkril spominsko ploščo z napisom: »Blizu te hiše na Ku-kujcu se je 15. septembra 1737 narodil Mikloš Kuzmič, prvi prekmurski katoliški pisatelj, duhovnik — Pozdravljen, Mikloš ti slava Slovenov, slovenskega naroda sonce in žarek, lepota (Simon Čergič, 1792) — Ob 250-letnici rojstva postavili duhovniki okrogline Slovenske.« Množici ljudi, ki je v razveseljivo lepem sporedu tudi sama sodelovala kaj s pesmijo, kaj z molitvijo, predvsem pa z zbranim poslušanjem, so se pridružili tudi predsednik koordinacijskega odbora za mednarodno informativno dejavnost pri predsedstvu RK SZDL Slovenije Rudi Čačinovič, predsednik občine Murske Sobote Andrej Gerenčer, predsednik občinske konference SZDL Murska Sobota Geza Farkaš, podpredsednica Komisije za odnose z verskimi skupnostmi Erna Brumen, ravnatelj Slovanske knjižnice iz Ljubljane Štefan Barbarič, vodja Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti Jože Vugrinec ter 20 duhovnikov iz Pomurskega pastoralnega področja. Vse udeležence slavja je na začetku pozdravil Alojzij Gabor, župnik pri Sv. Juriju. Združene pevske zbore je vodil msgr. Lojze Kozar. O pomenu prekmurskega pisatelja in pesnika za kulturo prekmurskega ljudstva sta govorila škof Smej iz Maribora ter prof. Barbarič iz Ljubljane. Razstavo Kuzmičevih del je predstavil murskosoboški knjižničar prof. Vugrinec. Pet zborovskih pesmi je zapel tudi Prekmurski oktet. Ob koncu je govoril tudi lastnik hiše Friderik Gumilar. »Ena se želja je meni spolnila,« je dejal, »...da je na Kukujci hišna kapela, da je dobil moj slavni rojak Mikloš Kuzmič spominsko obeležje, sicer bi prišel v pozabo še v samem rojstnem kraju... Takega slavja še Kukujca ni doživela... Če bi nas julija letos tako hudo ne prizadela toča, bi tudi okolica Kukujce lepša bila, sedaj pa je vsa pusta in nerodovitna ...« Škof Smej je v svojem nagovoru strnjeno predstavil Kuzmiča. Vsestransko je Smej orisal čas, ljudi ter pesnika in pisatelja Kuzmiča v svoji obsežni knjigi Po sledovih zlatega peresa. Ko je Kuzmič končal osnovno župnijsko šolo v Gornji Lendavi, sedanji Grad, se je odpravil v jezuitski kolegij v Gy6r, kjer je končal štiri gramatikalne in dve humanitetni stopnji, filozofijo in teologijo. V letu 1763 je bil posvečen v duhovnika. Takoj za tem je bil dvomi kaplan v gomjelendavskem gradu pri grofu Nadasdyju, ki mu je verjetno pomagal pri študiju, saj mu je Kuzmič posvetil eno izmed svojih pesmi. Od decembra 1763 do smrti, 11. aprila 1804, je bil župnik in dekan pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Rad se je spominjal rojstnega kraja. Za svoj nagrobnik je zapisal: »V Dolnjih Slavečih sem se rodil / in za Mikloša krščen bil. / So Kuzmič mi priimek dali, / v Ivanovcih me pokopali.« V Eni pesmi omenja tudi Kukujco: »Na Kukujci vsak trs naj dvajset grozdov da...« Kaj je dal Mikloš Kuzmič Slovenski okroglini? Sedem knjig: Kratko sumo velikoga katekizmuša, Slovenski silabikar, Svete evangyeliome, Pomouč betežnih in mirajočih, Knigo molitveno, ABC knjižico ter Staro-ga i nouvoga testamentoma historije kratko sumo. »Danes se nam zdi to morebiti malo,« je dejal škof Smej. »Toda pred 200 leti je to pomenilo veliko. Slovenska okroglina je imela do Mikloša Kuzmiča prav tako sa- 72 mo sedem knjig, pa še te niso vse prodrle med ljudstvo, saj za dve niti ne vemo naslova. Medtem je Kuzmičeva staroslovenska Kniga molitvena bila 28-krat ponatisnjena. Tako je to gotovo največkrat natisnjena slovenska knjiga sploh. Bila je brevir slovenskega ludstva med Muro in Rabo, zares kot je zapisal on sam: Na hasek slovenskoga naroda. Še sedaj mi zveni v ušesih babičino večerno izpraševanje vesti iz Knige molitvene: 'Na posteli ležeč si dobro premisli, da morebiti gori ne staneš, neg"' se mrtev najdeš. Kama pa duša? Den je premine, ka si dobra včino?' Pesniško dovršeno je Kuzmič prevedel pesem Lauda Sion — Hvali, Sion, rešenika. Prevedel je tudi latinsko pesem Amor meus, 'pesem o čisti Iti-beznosti do Boga'... Vse življenje Mikloša Kuzmiča je potekalo v znamenju Jezusa Kristusa in Device Marije. V eni izmed svojih pesmi je zapisal: Pomagal mi je Bog-Resnica, / Marija, moja tolažnica... / Ti, ki bereš črke vdolbene v kamen, / moli zame, da me Bog očisti. Amen.' Ko Cerkev praznuje Marijino leto, je prav, da mu, .častilcu božje Matere, postavimo spominsko ploščo.« V molitev ob blagoslovu hiše in spominske plošče je škof Smej vpletel tudi druga pomembna imena iz preteklosti Prekmurja: »Hvaliti hočem vrle može, naše očete... Bili so svetovalci in vidci s preroškim darom, modri govorniki v svojih knjigah. Izumili so pesmi, napisali modre izreke... Zahvalimo se za nje: za Mikloša Kuzmiča, za Jožefa Košiča in Jožefa Borovnjaka, za Franca Ivanocyja, oba Jožefa Klekla, Ivana in Jo- 73 Ob odkritju spominske plošče Miklošu Kuzmiču žefa Bašo-Miroslava in druge... Po duhovniku Miklošu Kuzmiču smo prejeli božjo besedo v domačem jeziku ...« Z vsem navdušenjem je govoril o Kuzmiču in o kulturnem shodu na Kukujcu Štefan Barbarič, rojak iz Turnišča. »Zame in za vse, ki smo prišli sem iz Ljubljane in drugod, je to današnje slavje izredno veliko presenečenje. V tako velikem številu smo se tu zbrali, kar je za podobne dogodke v Sloveniji kar redek primer. Čestitam vsem, ki ste pripravili to presenečenje... Gorička je bila letos silno preizkušena. Malokdo ve, da je ta naša deželica tako lepa, sodeč pa po mnogih kulturnikih iz preteklosti, je Prekmurje tudi kulturna slovenska dežela. Ni kultura sem prišla, temveč je kultura tu nastajala. Danes smo se na tem mestu zbrali, da si osvežimo zgodovinski spomin, da se ozremo na svoje prednike, da se zavemo tistih vezi v sebi, ki nas povezujejo z rodovi pred nami.« Tistim, ki raziskujejo preteklost, je znano, kakšna revščina je tolkla prekmurskega človeka, koliko vojska je tod morilo, ropalo, požigalo. Bili so pa vodniki, ki so se zavedali, da ljudstvo samo knjiga lahko odreši in jih ohrani za prihodnost. »Ti ljudje, ki so živeli v davnih stoletjih, so tisti svetilniki, ki so naše ljudstvo popeljali na pot omike, izobraževanja. To pot moramo tudi sami hoditi.« 74 Franc Tement 130 let črensovske cerkve (1857-1987) Prvotna črensovska cerkev je bila zelo stara. Leta 1698 so jo sezidali iz opeke. V njej je bilo prostora za 250 ljudi, kakor pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1778; verjetno je bila nekoliko večja, ker o isti cerkvi pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1811, da je bilo v njej prostora za 400 ljudi. V stari cerkvi so bili štirje oltarji. Glavni oltar je bil posvečen sv. Križu in ga je dal postaviti na svoje stroške pl. Janez Godina. Stranski oltarji so bili- posvečeni sv. Florijanu, trpečemu Zveličarju in sv. Antonu. Slika z oltarja sv. Florijana visi še danes v sedanji cerkvi. Do nastanka nove župnije, 21. maja 1807, sta se ohranila samo prva dva stranska oltarja. Oltar sv. Antona so župljani postavili nekako pred letom 1811, saj ga tega leta omenja vizitacijski zapisnik. Glede na zgornji opis prvotna cerkev še zdaleč ni ustrezala potrebam na novo ustanovljene župnije. Cerkev je bila tudi v zelo slabem stanju. Stolp in zakristija sta bila razrušena. Pred cerkvijo in ločeno od nje so postavili zasilni zvonik, v katerem sta bila dva zvonova. Večji zvon je tehtal 500 kg, manjši pa 147 kg. Večji zvon je leta 1828 počil. Župljani so ga dali z zbranimi darovi na novo preliti. Sicer pa je imela stara cerkev zidan kor in nov krstilnik. V prvih letih po ustanovitvi župnije na novo cerkev ni bilo mogoče misliti. Župljani so bili dolžni župniku oskrbeti stanovanje — župnišče in postaviti farno šolo, ki jo je vodil kantor — učitelj, kot je bila takrat navada pri vseh ostalih cerkvah. Tudi kantorju je bilo treba sezidati stanovanje. S pripravami na gradnjo nove cerkve so pričeli za časa župnikova-nja Matjaša Borovnjaka, ki je bil župnik v Črensovcih med leti 1830— 1857. Rodil se je 5. 11. 1785 v Mlajtincih, v martjanski župniji. Umrl je v Črensovcih 16. 3. 1857, kjer je tudi pokopan. Leta 1857 je bilo vse nared. Zemljišče je kot zemljiški gospod dalo beltinsko grofovsko posestvo. Opeko so naredili sami doma, vsaka vas določeno število. Sledovi izkopavanja zemlje so v nekaterih vaseh vidni še danes. Drva za žganje opeke je dala beltinska grofica, kot je razvid no iz njenega pisma z dne 13. 10. 1828. Apno je bilo že zdavnaj pripravljeno. Novo cerkev so zidali na jugovzhodni strani stare cerkve. Denar je v glavnem prispevala država, delavce in ostalo pa, so oskrbeli verniki. Večji del gradnje nove cerkve je vodil župnijski upravitelj Vendelin Ratkovič, ki je upravljal črensovsko župnijo od leta' 1857 do leta 1859. Rodil se je v Lendavi 5. 9. 1834. Iz Črensovec je odšel h Gradu in nato k Sv. Juriju, kjer je bil župnik in dekan soboške dekanije. Pozneje je bil č. kanonik, stolni kanonik, č. opat itd. Umrl je 20. 1. 1907. Gradnja cerkve je bila v glavnem dokončana pod vodstvom župnika Jakoba Sabarja. Rodil se je 15. 7. 1802 v Hrvatskein Židanu in je umrl v Črensovcih 14. 12. 1863. O njem piše zgodovinar, da je bil zelo dober govornik in je zapustil v rokopisu veliko pridig. 75 Novo črensovsko cerkev, ki je bila zgrajena v neoromanskem slogu, je leta 1860 posvetil sombotelski škof Ferenc Szenczy. Njena dolžina znaša po dozidavi vhodne lope 55 m, široka je približno 20 m in visoka 25 m. Navedene mere povedo, da je cerkev res velika in prostorna. Do danes je dobro služila potrebam župnije, ki je ob ustanovitvi štela 2326 duš in danes približno 4500. Po posvetitvi nove cerkve so staro podrli in iz njenega materiala sezidali šolsko poslopje, ki pa danes več ne stoji. Stara cerkev je stala na zahodni strani sedanje cerkve, to je na prostoru med zakristijo in župnijskim »ogradom«. Kjer stoji sedanja cerkev, je bilo nekoč pokopališče. Zato so ob kopanju cerkvenih temeljev naleteli na kosti. Podobno tudi leta 1975 ob obnavljanju zunanjščine cerkve. Takrat so tesarji ob vkopavanju odra našli številne kosti. Poteklo je 45 let, preden so obnovili notranjščino črensovske cerkve. Obnova se je začela, ko je bil v Črensovcih kaplan Jožef Klekl. Takratni črensovski župnik Boltižar Vugrinčič je bil ob prihodu kaplana Jožefa Klekla leta 1903 star 61 let. Bolehal je na očeh. Oslepel je. Vse dušnopa-stirsko delo je opravljal kaplan. Na pobudo delavnega in gorečega kaplana Klekla so začeli s pripravami za nabavo novega oltarja. Nabirali so denar in naročili nov veličasten oltar iz rdečega in belega marmorja in skoraj 15 m visokim oltarnim nastavkom, sredi katerega je sv. Križ, ob njem Devica Marija, apostol Janez in Marija Magdalena, ki kleči pod križem. Zbrali so 10400 kron denarja. Za ta denar je bil nabavljen nov glavni oltar, primeren celotnemu prostoru. Preslikano je bilo svetišče. 76 Za obe okni v sve'tišču so nabavili barvaste slike: Kristusovo rojstvo in Kristusov vnebohod. Okna v ladji cerkve so dobila barvasta stekla leta 1912. Ta so bila kupljena z darovi ameriških Slovencev. Ob postavitvi novega oltarja je bila obnovljena še prižnica, ki je nekoč stala ob podporniku med sedanjima oltarjema Srca Jezusovega in oltarjem rožnoven-ske Matere božje. Oltar je bil gotov šele leta 1907, ko Klekla ni bilo več v črensovcih. Blagoslovitev so imeli 15. septembra 1907. Oltar je blagoslovil lendavski dekan Florijan Štraus, takrat župnik v Dobrovniku. Pridigal je dr. Franc lvanocy, soboški dekan. V pridigi je poudaril tri okolnosti, zaradi katerih se obhaja slovesnost: proščenje (»križevo«), blagoslovitev novega oltarja in 100-letnica obstoja župnije. Slovesnost je trajala ves dan. Popoldne po večernicah, ki so bile ob treh, so šli v procesiji k blagoslovitvi novega križa, ki je stal na križišču, kjer se odcepi cesta iz Črensovec na Srednjo Bistrico in Gornjo Bistrico. (Ta križ ne stoji več na starem mestu, ker se je moral umakniti ob asfaltiranju in preurejevanju tega cestnega odseka). Slovesnost se je končala zvečer ob 7. uri s češčenjem sv. Rešnjega Telesa, z zahvalno pesmijo in procesijo s prižganimi svečami okoli cerkve ob veliki udeležbi in navdušenem petju. Tako poroča Marijin list leta 1907 (str. 315-317). Glavni oltar ob 100-letnici župnije Kolikor je mogoče razbrati iz Kronike in razpoložljivih fotografij, je bila notranjščina črensovske cerkve trikrat prepleskana: prvič kmalu po končani gradnji, drugič ob stoletnici 1907 in zadnjikrat ob 100-letnici cerkve 1957. Manjša popravila blizu tal so bila narejena večkrat. 77 Ko je Madžarska leta 1896 obhajala tisočletnico svoje ustanovitve, so postavljali v cerkvah oltarje in podobe madžarskih svetnikov. Tako so v Črensovcih postavili Marijin oltar. Marija ima na glavi krono in je obdana s 15 skrivnostmi rožnega venca. Ob straneh sta kipa sv. Štefana kralja in sv. Emerika. Kjer je nekoč stal oltar sv. Florijana, so leta 1900 postavili oltar sv. Jožefa. Nabavil ga je čevljarski ceh za 606 forintov. Ob straneh sta kipa sv. Ane in Joahima. Nekdanji oltar sv. Antona je zamenjal oltar Srca Jezusovega, ki so ga blagoslovili 8. 5. 1904. Na njem so še kipi sv. Antona, sv. Florijana, sv. Elizabete in sv. Terezije. V cerkvi so še mogočni kipi sv. Frančiška, ki so ga kupili tretjeredni-ki leta 1912, Angel varuh in sv. Terezija Det. Jezusa. Križev pot so kupili leta 1904 za 1600 kron. Sedanji oltarček v č. Lurški Materi božji je bil postavljen leta 1953. Do tedaj je bil na Marijinem oltarju še en manjši oltar Lurške Matere božje. Ker je zakrival sliko Matere božje, so ga prestavili na novo mesto in sicer pod zadnje okno v ladji cerkve, na ženski strani. V steno je bila vklesana manjša votlina in obložena s kamenjem. Načrt, ki ni bil v celoti uresničen, je naredil univ. prof. inž. arh. Janez Valentinčič. V prvi svetovni vojni so bili odpeljani trije zvonovi, ostal je le eden do leta 1924. Dne 18. 1. 1924 so naročili pri tvrdki »Kranjska industrijska družba Jesenice« tri nove zvonove. Izdelali so jih iz prvovrstnega jekla. Naj-večji tehta (brez kemblja) 1924 kg in ima glas »C«, drugi je težak 874 kg z glasom »F«, najmanjši ima glas »c« in tehta 252 kg. Na železniško postajo so prispeli 16. 4. 1924. Od tam so jih pripeljali na vozovih na Srednjo Bistrico in od tam v slovesni procesiji v Črensovce. Blagoslovitvena slovesnost je bila 27. 4. 1924. Ob stoletnici cerkve leta 1957 so pred glavnim vhodom v cerkev prizidali veliko lopo. Načrt je naredil arh. Janez Valentinčič. Delo so izdatno podprli ameriški Slovenci. Slovesnost je bila podobna kot tista ob stoletnici župnije. Uvod je bila duhovna obnova župnije, ki jo je vodil že pokojni p. Božidar Glavač. Na slovesnost so prišli tudi glavni zastopniki ameriških izseljencev, ki so zbirali darove za lopo med rojaki v Ameriki. Med njimi sta bila tudi zakonca Ignac in Gizela Hozjan iz Chicaga. Hkrati s slovesno mašo v cerkvi je bila sv. maša tudi zunaj cerkve, kjer je maševal in pridigal letošnji železomašnik in nekdanji črensovski župnik Matija Zadravec. Slavljenje stoletnice je trajalo do večera. Štirje stebri vhodne lope so okrašeni z velikimi slikami evangelistov. V večbarvni grafični izvedbi jih je naslikal akademski slikar Izidor Mole. Dvanajst simbolov verskih dogodkov cerkvenega leta je na stenah v cerkvi naslikal prof. Karel Jakob. Simboli so sledeči: Trije kralji, svečnica (in Blaževo), Marijino oznanenje, velikonočno Jagnje, binkošti, srce Jezusovo, Rešnja Kri, Marijino vnebovzetje, Marijino rojstvo, rožni venec, vsi sveti, občestvo svetnikov in božič. Slike so nastale leta 1957 s tempera barvami. Leta 1962 je bila razpolovljena velika zakristija in iz zgornje polovice so naredili po načrtu arh. Valentinčiča veroučno sobo, ki še danes služi svojemu namenu. Zaradi stopnic v učilnico je bila dozidana manjša vhodna lopa. 78 Po smernicah 2. Vat. c. zbora je arhitekt Valentinčič izdelal načrt za oltar k ljudstvu, krstilnik, ambon, sedeže in lestence. Načrt je uresničil kamnosek J. Horvat. Slovesna blagoslovitev novega oltarja je bila 21. 9. 19801 Obred je opravil takratni kapitularni vikar škof V. Grmič. Leta 1984 je bila streha na cerkvi na novo prekrita in leseno ostrešje temeljito popravljeno. Pločevina na stolpu je bila prebarvana in že nekaj let prej je bila streha okoli stolpa prekrita s pločevino. Kaj vse je črensovska cerkev »doživela« v teh 130 letih! Mnogo lepih slovesnosti, zlasti novih maš, pa tudi viharjev, kot sta bila prva in druga svetovna vojna. Fantje in mladi možje so se v tej cerkvi poslavljali in odhajali na bojne poljane. Mnogi se niso nikoli vrnili! S to cerkvijo je povezanih šest vasi s stoletnimi duhovnimi in gmotnimi vezmi. Saj so tukaj prejemali od leta 1860 dalje novo nadnaravno življenje pri krstu, dobivali spodbude za krščansko življenje v pridigah, sklepali nove družine in iskali spravo z Bogom pri spovedi. Prav tako so s požrtvovalnostjo sodelovali pri vzdrževanju cerkvene zgradbe in opreme s svojimi darovi. Več kot 500 let so tudi pokopavali svoje rajne ob črensovski kapeli, tudi na mestu, kjer stoji sedanja cerkev. Naj bo ta sestavek obenem v spomin vseh, ki so prejeli temelje vere v tej cerkvi. V vseh desetletjih so se iz župnije odselili mnogi farani, tudi daleč v tujino. Velika večina je ostala zvesta Bogu, Cerkvi in domovini. Ko so se vračali domov, so radi obiskovali cerkev svojega krsta, podobno kot dober otrok rad obišče svojo mater. Po potrebi so vedno radi priskočili na pomoč, ko je bila potreba največja. Vsem živim in že pokojnim župljanom, sedanjim in nekdanjim, doma in v tujini naj bo izrečena topla zahvala za njihovo zvestobo in dobroto! Vse pokojne pa naj Bog nagradi ž večnim življenjem. Opomba: Na podlagi raznih raprav prof. dr. Ivana Zelka, domače kronike in lastnih spominov, ob 30-letnici dušnopastirskega dela v črensovski župniji, zbral in setavil župnik Franc Tement. Jože Smej Zapisi v tišinski kroniki ob Borovnjakovi in Ivanocyjevi smrti Sošolec Dini Titan iz Kupšinec mi je 27. junija 1987 izročil fotografijo, na kateri lahko v sredini vidimo dr. Franca Ivanocyja in Jožefa Borovnjaka. To je gotovo ena izmed zadnjih Ivanocyjevih in Borovnja-kovih fotografij, narejena pred 19. septembrom 1909, ker je takrat umrl Jožef Borovnjak, cankovski župnik. Ob Borovnjakovi smrti je Ivanocy v kroniko zapisal tole: »Bil je zelo duhovit in izredno dobrodušen človek, zato so ga povsod vse do konca njegovega življenja radi videli. Na Tišini je bil 50 let slovesni pridigar za praznik Marijinega rojstva, 8. septembra, pri Gradu pa 57 let za veliko mašo, 15. avgusta. To je znamenje, da je rad delal. Slovenski materin jezik je zelo cenil in je veliko pisal v tem jeziku. Žemlič in Borovnjak sta bila za Kuzmiča resnična prijatelja slovenskega 79 V sredini stojita od leve proti desni lvanocy in Borovnjak ljudstva. Veliko je potoval. S svojim duhovnim, kulturnim obzorjem je daleč presegal svoje vrstnike. Tudi ko je bil že čez 80 let star, se je vsako leto odpravil na kakšno krajše potovanje, kar mu je duha zelo razbistrilo. Posebno so ga ljubili duhovniki sekovske in lavantinske škofije« (str. 198). Ivanocyjevo smrt je opisal njegov kaplan Kalman Kiss takole: «Na prošnjo svojega dragega župnika se 29. avgusta 1913 predpoldne sprehajam na župnijskem travniku, ki leži blizu reke Mure, da razdelim delavcem delež, ki jim gre za košnjo. Bil je jasen, sončen dan. Od žgoče sončne pripeke so poljske cvetice žalostno povesile glave, kakor da bi hotele opozoriti, da bo danes zaprl svoje oči tisti mož, ki je tolikokrat nanje klical Stvarnikov nebeški blagoslov, že vnaprej so žalovale za zvestim božjim služabnikom. Ko sem se nekoliko zamislil v to medlenje in venenje cvetic ter premišljeval o podobnem preminevanju človeškega življenja, je prihitel sluga in povedal pretresljivo novico, ki mi je parala srce in dušo: »Dragemu milostljivemu gospodu je v gradu grofa Sigismunda Battyanyja v hipu postalo slabo.« 'Prestrašen sem pohitel v grofov dvorec, da bom — kolikor je mogoče — v pomoč svojemu dragemu župniku, čigar zares očetovsko ljubezen in nesebično naklonjenost sem užival eno leto. Ko sem prišel v grad, sem moral z žalostjo ugotoviti, da bo kmalu konec tistemu duhovniku čistega značaja in plemenitega srca, ki me je le eno ali dve uri prej z ljubkim smehljajem in dobro razpoložen prosil, naj se na sinodalni izpit v septembru brezpogojno prijavim. Z bolečino v srcu sem stopil k svojemu dobremu, v naslanjaču sedečemu župniku in sku 80 šal razbrati njegovo zadnjo željo. Na moja vprašanja — govoriti že ni mogel več — je odgovarjal z znamenji. Po tako opravljeni sv. spovedi je med solzami naslonil svojo blago glavo na moje srce, da bi na ta način zadnjikrat pokazal tisto nesebično ljubezen, ki sem je bil deležen od najinega prvega snidenja, in da bi tako morda tudi sam našel sredi bolečin vsaj trohico olajšanja in tolažbe. Na njegovo željo smo ga spravili na voz in odpeljali na stanovanje. Ko smo prišli do župnišča, se je na dvorišču ozrl okoli sebe, kakor da bi hotel vzeti slovo, v prvi vrsti od Gospoda Jezusa, prebivajočega v njegovi lepo prenovljeni cerkvi, in od svojih dragih vernikov. Ko smo ga dvignili z voza, smo ga položili na posteljo. Med slačenjem nam je še pomagal. Na postelji sem mu podelil zakrament sv. maziljenja in papežev blagoslov. Medtem je prišel zdravnik, katerega je pozdravil s smehljajem in mahanjem rok. To je bilo njegovo poslednje znamenje. Od tedaj se mu je stanje očitno poslabšalo. Okrog dveh popoldne je prišel Janoš Slepec, soboški župnik, katerega pa...« (dalje manjka v kroniki; prim. str. 202). Rudolf Vadovič, Ivanocyjev naslednik v tišinski župniji, je o Ivano-cyju v kroniko med drugim zapisal tudi to: »Bil je zelo izobražen in učen, zmeraj strogo s Cerkvijo čuteči duhovnik. Svoje vernike je vzgajal, da bi živeli zares zavestno in odgovorno krščansko življenje. Svoj slovenski materin jezik je tako rekoč oboževal, boril se je za njegovo uveljavitev in bil zaradi tega izpostavljen mnogemu sumničenju tako od cerkvene kakor tudi svetne strani. O njegovi lojalnosti do države so podvomili« (str. 72—73). V tišinsko kroniko so prilepljeni listi iz sombatelskega dnevnika (Szom-bathelyi ujsag 19—1913), v katerem dr. Franc Rogač piše: »Dr. Franc Ivanocy —ne obotavljamo se tega zapisati — je izvršil apostolsko delo v slovenskih predelih naše županije...« (št. 158, str. 1). »V tišinskem skromnem župnišču že stoji žalni oder. Na njem leži v duhovniškem oblačilu, v snežno belem koretlju eden izmed največjih duhovnikov naše škofije... Ob odru se v zlatem soju sveč gnete ves dan staro in mlado naše Slovenske krajine. Molče gredo ob krsti drug mimo drugega, dvigajo zdaj pa zdaj čipkasti mrtvaški prt in iščejo tiste zgovorne oči, ki so — dokler je v njih še plamenel ogenj življenja — tako izurjeno odkrivale njihove dušne in telesne potrebe...« (št. 159, str. 4). »Na božji njivi pri Sv. Benediktu v Kančevcih se je odprl nov grob, kamor bodo še leta in leta poromali mnogi ljudje, da se naučijo ljubiti, tolažiti se in delati za Boga v upanju na zvišeno, neminljivo plačilo« (št. 160, str. 2). Ob pogledu na to Ivanocyjevo in Borovnjakovo fotografijo je naš najboljši poznavalec prekmurskega slovstva in prekmurske kulturne zgodovine zapisal: »Škoda, da se Ivanocyjeve oči na sliki najslabše vidijo — vendar jo objavi v Stopinjah. Ganjen sem ob tej sliki, ob teh dveh naših stebrih. Kje je bila ta slika? Vidiš, tako zamujamo... Morda pa le ni še vse zamujeno in se lahko s primernim spominom oddolžimo našim kulturnikom, tudi če so se po obleki razlikovali od drugih. 81 Ivan Camplin Somaševal sem s papežem v Franciji V drugi polovici junija 1986, na željo Francozov, sem hotel obiskati Francijo. Odpovedal sem, ker je točno na obletnico mojega rojstva in krsta SDD določilo izlet v Avstrijo. Če ne bi šel, bi rekli: Glej, žal mu je za nekaj litrov vina, ki bi ga sobratje izpili tudi na njegovo zdravje! Potem sem nameraval potovati julija ali avgusta. Vmes je prišlo sporočilo iz Ljubljane in Zagreba, da bi se papež rad srečal z duhovniki Evrope 6. 10. 1986 v Arsu. Takoj sem se prijavil. Prijavnico so mi kmalu vrnili: skupinsko romanje iz Jugoslavije je odpovedano zaradi premajhnega števila prijavljenih. Sedaj sem pisal prijateljem v Francijo, da bi me tam prijavili. Odgovor na pristojnih mestih je bil: srečanje v Arsu je za francoske duhovnike, ne za tuje; vendar naj poizkusim s posebno prošnjo v Pariz, kjer naj navedem, da sem bil leta 1938/39 izseljenski duhovnik v Franciji. Sledil je brzojavni odgovor, da je moja prošnja ugodno rešena, naj si priskrbim francoski vizum. Ko sem v Zagrebu na konzulatu prišel na vrsto, so me vprašali, zakaj hočem v Francijo in sem odgovoril, da bi se rad srečal s papežem, mi je zvišena gospa zabrusila-. Potem pa pojdite v Rim! Nisem se spuščal v debato, ker bi gospo najbrž preveč razjezil in bi moral na vizo še dalje čakati. Pomagal mi je uslužbenec v pisarni, doma iz Hotize, ki me je poznal še iz časov, ko sem tam obiskoval gostoljubnega župnika Berdena. Še tisto popoldne sem dobil vizo. V četrtek 2. 10. 1986 popoldne sem se peljal iz Ljubljane z vlakom v kupeju, kjer je bila edina sopotnica Francozinja, po materi Slovenka, ki se je vračala z obiska pri sorodnikih. Ko sem v petek 3. oktobra dopoldne v Parizu izstopil sem pohitel v Slovenski dom v Chatillon in maševal. Naj se tu ponovno zahvalim izseljenskemu duhovniku Jožetu Flisu, ki mi je ne samo dal intencije in tako okrepil mojo ubogo denarnico, ampak me je spremil na postajo, da sem pravočasno sedel v vlak TGV, ki v dveh urah prevozi 426 km od Pariza do Lyna. Ko sem ob večerni uri pozvonil pri družini du Sordet, 9 rue Adela-ide Perrin, so me vljudno sprejeli in takoj povabili na večerjo. Ko so pa po večerji natančneje pregledali spremni dopis za moje dokumente, smo ugotovili, da so namenjeni p. Libeskindu Jožefu, ne pa Ivanu Camplinu iz Jugoslavije. Mučno nezaupanje je nekoliko razpršil telefon iz Nantesa, odkoder je učiteljica na katoliški verski šoli Maryvonne hotela vedeti, ali sem srečno pripotoval. Popolnoma smo zadevo razčistili v soboto dopoldne, ko je tudi pariška centrala potrdila, da so dokumenti namenjeni meni. Ponovno se zahvaljujem kaplanu pri sv. Martinu dAinay, vis a vis našega stanovanja, ki me je ljubeznivo spremljal na razstavišče Eurexpo poleg Lyona k evharističnemu slavju ob 4h popoldne. Na določeno mesto smo morali skozi kontrolni detektorski okvir. Kaplan je bil sošolec škofovega tajnika, ki nas je duhovnike razporejal v bližino oltarja. Ko je izvedel, da sem iz Jugoslavije, kar verjeti ni mogel, 82 da sem prišel privatno. Iskal me je med uradnimi delegati, vendar je našel le nekega hrvaškega duhovnika kot uradno poslanega. Več kot 300.000 nas je bilo zbranih, vsi francoski škofje in zastopniki 80 držav. Burno ploskanje je prekinjalo pozdrav osemletnega dečka: Dober dan, moj dragi papež! Vi ste tisti, ki hodi za Jezusom, po stopinjah župnika Vianneya. Pogumni ste in pripravljeni dati tudi življenje za druge. Pobratiti hočete vse ljudi. Vi ste luč in veselje za nas. Zdi se mi, da se z vami bližamo Bogu, tisočkrat Bog plati! Če bi bilo mogoče, bi vas najraje povabil na dom. Rad vas imam. Potem smo somaševali s papežem, več 100 duhovnikov. Naj mi ne zameri naš dragi papež, vendar se je tudi meni zdela sicer sijajna pridiga nekoliko predolga: več kot tri četrt ure! Obhajilo smo, razen papeža, delili tudi skoraj vsi duhovniki. Vsakega duhovnika je spremljal mož s sončnikom (bila je tropska vročina!) in še eden kot reditelj. Nekateri so prejemali obhajilo kleče, drugi stoje, nekateri na jezik drugi na roko. V poznih večernih urah smo se vračali v mesto Lyon; posebni kartoni so nam omogočali brezplačno vožnjo z avtobusom in s podzemeljsko železnico. V nedeljo dopoldne sem somaševal v cerkvi sv. Martina; med mašo me je župnik lepo predstavil svojim vernikom. Potem smo spremljali papeži na TV v Taize in Paray-le-Monial. Po izdatnem počitku po obedu sva z gospo Colette, kjer sem stanoval, najprej obiskala njenega sina z družino, ki si je uredila čudovito bivališče na pobočju mesta. Vnuki so pogumno poljubljali tudi mene, stri-čeka iz daljne dežele. Potem sva z gospo pogumno korakala še više proti Marijini baziliki de Fouviere (= Forum vetus iz časov cesarja Trajana). Dobro se spominjam dveh ostrostrelcev na strehi hiše in kordona policajev. Ko sva pa Prišla do cerkvenega trga, naju je policaj odločno ustavil, čeprav je ugotovil, da je moj potni list v redu in »badge« (značka s fotografijo), kjer je pisalo, da sem duhovnik, ampak »laissez passer« je bil samo za Eurex-Po in Ars. Gospa ni odnehala, zahtevala je šefa policije, ki je kmalu prišel. Kljub razlagi od kako daleč sem prišel, je le toliko popustil, da mi je kar tam podal kratko zgodovino Marijine bazilike, kjer bo papež ob 8h zvečer srečal redovnice in redovnike raznih skupnosti. Ostra navodila Policije, ker so se bali Nostradamusove napovedi in razlage: »Rimski pon-tifeks bo umrl med Saono in Ronom, ob času, ko cvetijo vrtnice«. Vse se strinja: Lyon je mesto med tema rekama in prišel je čas cvetja v jeseni, zadnjih vrtnic. Ko sva se z gospo vračala navzdol, sva opazila tudi velik plakat, kjer Papež razmišlja ob napisu »Nostradamusova napoved«? Zvečer ob 9. uri je bila razsvetljava mesta z mogočnimi snopi raznobarvnih žarkov, ki so zagoreli na gotovem mestu, potem ugasnili, zagoreli nekje drugje in se sprehodili križem kražem po Lyonu, drugem največjem francoskem mestu. Vmes je bobnela oglušujoča atomska muzika. Nekaj edinstvenega: kdor ni doživel, si težko predstavlja. 83 Za obisk Arsa je moja dobra družina naprosila bogoslovce, ki so stanovali eno nadstropje više, da me bodo vzeli s seboj do Villefranche, odkoder so vozili posebni avtobusi. Srečno smo prišli v Ars v meglenem ponedeljkovem jutru 6. oktobra. Seveda so nas pred vstopom v ogromen paviljon s prostorom za 5.000 obiskovalcev, zopet pregledali policaji. Potem smo med molitvijo in petjem čakali na papeža semeniščniki, diakoni s svojimi družinami, duhovniki in škofje. V sredi pred nami je bil vsem viden podij za papeža s silhueto, kako Jezus umiva noge učencem. Papeževo meditacijo je povezovalo čitanje sv. Pisma in molk. Opoldanski Angel Gospodov je bil zaključek. Tedaj mi je župnik, ki se je udeležil moje zlate maše pri Nedeli, preskrbel celotni tekst meditacije in me povabil v poseben paviljon, kjer je bil skupni obed. Popoldne ob 15. uri smo zopet somaševali s papežem zunaj Arsa na prostem z razgledom na okolico, zelo podobno naši Gorički. Tudi za to mašo smo dobili posebno brošuro s celotnim besedilom maše in pesmi, na naslovni strani slika doprsnega kipa župnika Vianneya pred tabernakljem in papeža, ki pazmišlja. Gospodar družine gostiteljice mi je kupil karto za brzovlak v Nantes in me tudi odpeljal z lastnim avtom na postajo. Prijatelji v Nantesu so mi s ponosom pripovedovali, da so tudi za papežev sedanji obisk v Franciji pili izborno vino »muscadet«, kakršno mi je ta družina poslala 12 steklenic za mojo zlato mašo pri Nedeli. Po kratkem obisku v Parizu pri družini, kjer sem kot izseljenski duhovnik stanoval skoraj dve leti, sem se srečno vrnil v svoj dom ob Srebrnem bregu, poln nepozabnih spominov. Že v Franciji sem opazil, da mi je najmlajši sin družine v Lyonu Jacques du Sordet poklonil knjigo o slavnem slikarju Henri Curtier-Bresson s posvetilom, da »sem nesmrten v njegovem srcu«. To je tudi dokazal, ko je konec aprila 1987 prišel k meni na obisk in ostal tri tedne. Pred tem je imel v Lyonu dve razstavi svojih umetniških fotografij. Tudi v Martinju in Selu je posnel nekaj izrednih fotografij in jih že poslal. ToCi Šolska ura - dolga 30 let 1957-1987 Ni bila ne veselica ne pojedina ne ples ne piknik, pa vendar prijetneje kot vse to skupaj — bilo je srečanje prijateljev. Po 30-tih letih smo si ponovno zaželeli biti razred, sošolci in sošolke, z razredničarko. V dveh dneh smo podoživljali svoja šolska leta, predvsem pa malo maturo nižje gimnazije v Črensovcih leta 1957. Gostišče Jaklin v črensovcih — naj mu velja iskrena zahvala za izredno pozornost in gostoljubnost! — še zlepa ni gostilo take skupine, kot je bila 20. junija 1987 skupina 30-tih maturantov nižje gimnazije v Črensovcih v letu 1957 s vojo razredničarko prof. Borko Kos-Graber. Zbrali smo se prvič, da bi sklenili šolsko uro, ki je trajala celih 30 let. Ta čas 84 nas je šolalo življenje in nas izšolalo za razne poklice, hkrati pa tudi razneslo po svetu: v Argentino, Avstralijo, Nemčijo, Srbijo, po Sloveniji in v ZDA. Via bilo na srečanje Ljubezen do domačega Prekmurja je ostala kot neprestani klic hrepenenja »Mi smo kot štorklje, ki se padi vračamo v svoja gnezda!« V soboto zvečer je to gnezdo bila slavnostna dvorana, v nedeljo pa kar Prekmurje Trnje, Turnišče, Selo, Bogojina, Moravci, Martjanci in Murska Sobota. Srečanje je pripravil in vodil organizacijski odbor dr. Karel Beder-njak, prof. Tone Ciglar, dr. Karolina Godina, Ančka Hozjan in Mancika Lutar. Klic prijateljstva je bil silno močan. Od 40-tih se je srečanja udeležilo 30. Neverjetno, da se ljudje lahko čutijo tako močno povezane že sa mo zaradi dejstva, da so skupaj sedeli v šolskih klopeh! Ali pa morda doživljamo pravo lakoto po stikih prijateljstva zaradi pomanjkanja soci-Inih stikov? Tako smo se spraševali, kako smo sploh mogli zdržati 30 let drug brez drugega?! Kaj vse nas je vabilo in vodilo v življenje! Končno Pa je v vseh ostal klic po srečanju s sošolcem, s sošolko, z razredničarko, s človekom. Biti enostavno drug z drugim kot prijatelj s prijateljem. Prijateljski večer in prijateljski dan sta nas osrečevala (kar precej solz sreče smo izlili drug pred drugim!); tako smo sklenili, da na novo izvoljeni odbor mora čez pet let pripraviti novo srečanje. 85 Sošolci in sošolke po tridesetih letih Nepopisna so doživetja ob obujanju spominov in izmenjavi izkušenj! Kaj vse smo povedali razredničarki in drug drugemu, kar se je dogajalo 30 let. Razred, tokrat sicer v slavnostno okrašeni dvorani, se je strnil okrog razredničarke Borke, ki nas je že takrat tako čudovito povezovala in vodila. Imela je srce za mlade. To smo čutili, tega smo se sedaj spominjali. Ta ura je zato bila ura zahvale zrelih ljudi, ki sedaj bolje kot takrat, vedo ceniti delo dobrega vzgojitelja. Zaželeli smo tudi današnji generaciji mladine dobrih vzgojiteljev. Govornik Karel je poudaril: »Vse vrednote, za katere so nas ogrevali naši učitelji, so ostale in morajo ostati še naprej svetinje, ki odlikujejo in kvalificirajo naše sedanje bivanje tukaj na zemlji.« Da, Prekmurje! Toda žal, to naše Prekmurje nas ni zadržalo, življenje nas je razneslo po svetu, večina živi drugod. Ohranili smo ljubezen do domače zemlje, do Mure, do ravnine, do našega... morda pri kom tudi z grenkim priokusom, da smo svoj kraj izdali, se mu odtujili. »Naj ponovim za našim politikom: Kdor ne ceni samega sebe, ni vreden, da ga drugi cenijo. Imamo dovolj razlogov, da smo ponosni na naš kraj, na naše Prekmurje, na naše pridne in podjetne ljudi, na naše naravne lepote, na našo preteklost in sedanjost. S tem ponosom pojdimo v širni svet in še z večjim se vračajmo nazaj v svoj rodni kraj« (Karel). Enako kot smo z ljubeznijo sprejemali drug drugega, z enako ljubeznijo smo tudi stopali po svojem kraju, se zgledovali v zgodovino, v kulturo, v spomenike, v vse, kar so ustvarjali predniki in nam je ohranilo tisočletje. (Kako je bilo to potrebno priča dejstvo, da je doslej Selo obiskal komaj kakšen sošolec!) Ta vidik nam je posebej razgrnilo predavanje prof. Vilka Novaka 86 »Narodnostni in kulturni razvoj Prekmurja« in strokovna beseda prof. Metke Fujs, kustosa muzeja v Murski Soboti, ki nas je vodila od spomenika do spomenika. Izšli smo iz kraja, kjer sta vera in duhovne vrednote močno oblikovala življenje. Po mali maturi so se štirje sošolci in ena sošolka odločili za duhovni poklic, postali so duhovniki oz. sestra redovnica. Kar precej sošolcev pa si je izbralo pedagoški poklic. Tako smo drugi dan začeli — bila je nedelja — s somaševanjem v trnarski kapeli. Duhovne in verske vrednote naj bi tudi danes pomagale oblikovati in ohranjati korenine našega življenja in delovanja. Zato so med drugimi bile izrečene tudi tele prošnje: »Gospod, hvala ti za našo razredničarko Borko; prosimo te, daj tudi današnji mladini dobrih in plemenitih vzgojiteljev! Gospod, hvala ti za te sošolce in sošolke; prosimo te, da bi povsod gradili vezi resničnega prijateljstva in bratstva!« Srečanje s prof. Jožefom Lopertom v Bogojini, s človekom, ki nas je s svojo umetniško roko hotel popeljati v svet umetnosti — učil nas je risanja — ni bilo samo polno prijetnih spominov, ampak smo bili veseli dejstva, tako lepega sožitja med profesorjem in učenci! Doživljali smo resničnost, da je človeka in svet potrebno dojemati s srcem (misel iz Malega Princa), kajti bistveno je čutilom nedosegljivo. Kako je takrat svet lep in kako so ljudje prijetni! Kako smo podoživljali resničnost, da je tukaj nastala Povest o dobrih ljudeh, in zavest, da to sporočilo ne sme ostati samo trenutek nekega slovesa, ampak po nas sporočilo za sedaj, za danes, za ta svet, v katerem živimo in ustvarjamo povest o dobrih ljudeh! To je resničnost kraja, kjer bele tulpike pred nasiljem civilizacije še niso umolknile v svoji skrivnostni govorici mrtvih rokavov. Ko bi to pesem neokrnjenosti narave mogli ohranjati naprej! Kako nam je vse govorilo: prijatelji, prijatelji... Prijatelji, bralci Stopinj, drugače vam sedaj ne morem reči, ne zamerite nam, da smo vas nagovorili in vam posredovali delček bogastva, ki smo ga doživljali. In pripravili smo si ga sami. Ni potrebno veliko, le malo dobre volje in ljubezni. Pripravite si ga tudi sami! Valter Dermota Isti primer in različna obravnava Vzemimo primer, da se je Janezek igral s kladivom in se namesto, da bi udaril po žeblju, udaril po prstu. Janezka silno boli, stoka, se joče in priteče k mamici, da mu pomaga. Mamica, ali različne mamice, bi v takem primeru ravnale zelo različno. Ene tako, druge drugače. Kako bi pa bilo pravilno? Prva mamica bi ravnala več ali manj takole: vzela bi Janezka v naročje, mu popihala boleči prst in dejala: »Sedaj pa bova temu presnetemu kladivu, ki ti je povzročilo bolečine, že pokazala! Vzemi tistole palico in pridi sem: Vidiš tako mu bova pokazala!« in bi začela udrihati po njem. »No sedaj pa še ti napravi isto. Da bo vedelo, komu bo povzročalo bolečine.« Sedaj je Janezek na vrsti in po svojih močeh »kaznuje hudobno« 87 kladivo. Če to početje ocenimo po vzgojni plati, bomo rekli, da je to najslabša tolažba, ki jo je mamica mogla dati Janezku. Saj kladivo ni nič krivo. Kladivu bi bilo ljubše, da ga tak neizkušen uporabnik kot je otrok sploh ne bi vzel v roke. Kriv je edino le Janezek, ki je še preneroden, da bi lahko uporabljal kladivo. Ta mamica svojega otroka ne usposablja za življenje, temveč ga kvari, ker mu ne daje prave razlage sveta in ga ne navaja na pravilno obnašanje. Druga mamica bi pa storila takole: »Prav ti je, naj te le boli, zakaj se pa igraš s predmeti, s katerimi ne znaš ravnati!« Otroka boli, zato potrebuje, da mu odrasla oseba nekako pomaga pri prenašanju bolečine, da z njim sočustvuje. Če pa koga kregaš, ne kažeš sočutja, temveč mu dopoveduješ, da je nespreten in nesposoben za življenje. Toda vsak otrok se šele pripravlja na življenje, je komaj vajenec življenja. Mora se vaditi, mora uporabljati različne predmete in orodja in spoznavati, kako je treba z njimi ravnati. Če mu sedaj mamica pravi: »kaj se igraš z orodjem, ki jih ne poznaš« pomeni »ne usposabljaj se za življenje.« To je seveda najslabše, kar more vzgojitelj reči svojemu gojencu. Nasprotno je prav: otroka je treba spodbujati, da se vadi v različnih veščinah, ki mu bodo omogočile, da bo obvladoval naloge življenja. Tretja mamica bi pa ravnala takole: vzela bi Janezka v naročje, ga božala in mu popihala boleči prst ter pri tem govorila: O ubogi fant! Kaj vse moraš že trpeti. Življenje je polno trpljenja. Pazi, da si drugič kaj podobnega ne narediš!« Golo sočustvovanje ne pomaga pri uvajanju v življenje. Treba je izrabiti vsako priliko in otroku pokazati, da je resnično življenje polno težav, bolečin, nadlog in skrbi. Toda človek je zato na svetu, da težave, bolečine, nadloge in skrbi obvlada, premaga in jim gospoduje. Vsak tak dogodek daje vzgojitelju, v našem primeru mamici, priliko, da otroka pouči o pravem vedenju in mu pokaže, kako je treba storiti, da bo tisto težavo ali nalogo pravilno obvladal. Če bi starši in vzgojitelji znali otroke ob vsaki priliki poučiti v življenjski modrosti in izkušnji, bi iz naših malih učencev žvljenja naredili zares modre spretne ljudi, mojstre življenja. Sočutje je človeško, zelo človeško, toda v vzgoji je zelo neučinkovito vzgojno sredstvo. Četrta mamica pa bi naredila takole: Stisnila bi Janezka k sebi in mu pokazala, da razume njegovo bolečino. Mogoče bi celo vzela njegovo roko v svojo in si ogledala prst. »No, nič hudega ni!« bi rekla, »vendar vem, da te boli in to je nerodna stvar. Janezek! Vsako reč je treba na pravem koncu prijeti in z njo pravilno ravnati. Poleg tega moraš paziti, da se ti kaj ne zgodi. Ce ne veš, kako se ravna s kako rečjo, vprašaj očka ali mene ali koga drugega, da ti povedo in pokažejo, kako je treba narediti. Potem pa pazi, da stvar res tako narediš, kakor so ti svetovali. In potem, če kljub pazljivosti narediš narobe, kot sedaj, ko si namesto po žeblju udaril po prstu, nista kriva ne kladivo niti žebelj temveč ti sam, ker nisi pravilno uporabljal kladiva. V življenju je že tako, da vse, kar ni prav, prej ali slej plačamo z bolečino.« Če otrok prebije v šoli dobre matere svojih pet ali šest let, dokler ne gre v šolo, in ga mati ob vsaki priliki ljubeznivo poučuje, kako mora pravilno ravnati v katerem koli življenjskem položaju, bo dobra vzgoja imela svoj uspeh. 88 Ludvik Varga Med nekdanjimi svojimi farani v Kanadi Tri desetletja tečejo od takrat, ko je skoraj 60 mladih zapustilo rodni krov naše fare v Markovcih na Goričkem in šlo za kruhom po svetu. Mnogi so se naselili v Kanadi. Kadarkoli so prihajali domov na obisk, so se ustavljali tudi na župnišču in me povabili, naj jih pridem obiskat. Želja vseh nas se je uresničila, ko sta obhajala zlato poroko farana iz Markovec Jože in Rozalija Časar. Njuna otroka Jože in Marija sta mi pot omogočila. Zlatoporočenca sta sklenila sv. zakon v Franciji 17. 4. 1937 v cerkvi Marije Vnebovzete v Villiers de Bacle. V soboto 25. aprila 1987 sta se v slovenski župnijski cerkvi sv. Vladimirja skupno s sinom in hčerko, njunima družinama, vnuki in številnimi prijatelji zahvalila Bogu. Zahvalno mašo so sodarovali slovenski montrealski župnik Franc Letonja, Tone Zrnec, urednik Božje besede in Ludvik Varga, markovski žup nik, družinski prijatelj, ki je opravil slovesnost jubilejne poroke. Ob spre mljavi orgel je s svojim zborom povzdignil slovesnost Franc Rogan, rojen v Kuzmi, župnijski organist. Pri slovesni večerji v župnijski dvorani so številni prijatelji čestitali slavljencema, sorodniki od doma pa po kaseti. Nad vse ganljivo je bilo petje 7 vnukov dedku in babici, s primemo zloženim besedilom za to priliko. S prijateljem župnikom sem vsak dan somaševal in sva obiskovala naše nekdanje farane na njihovih domovih. Zlata poroka Časarjevih v Montrealu 39 Na belo nedeljo 26. aprila se je ob 10. uri do kraja napolnila slovenska cerkev. Pri pridigi sem svoje rojake pozdravil in izročil pozdrave z domačega kraja, jih navduševal za dar sv. vere in materinega jezika, naj oboje ohranjajo in izročajo potomcem, naj skrbijo tudi v svoji sredi za duhovniške poklice. Po sv .bogoslužju je bilo ponovno srečanje v dvorani za nova poznanstva. Med rojaki v Winnipegu 1. maja smo z nekaterimi gosti poleteli z letalom 3 ure daleč k našim faranom v Winnipeg. Pravijo, da je mesto v sredini Kanade. Pričakali so nas z dvema avtoma. Odpeljali smo se k Jožetu in Juliški Časar. Tu sem užival njuno gostoljubnost teden dni. Še isti dan popoldne sem maševal v slovenski farni cerkvi Lurške Marije. Ker se je začel mesec maj, in je bilo precej vernikov zbranih, sem na željo župnika Cirila Čarga govoril o Marijinem češčenju pri nas in glavnih božjih poteh v Sloveniji. V nedeljo pri 10. maši se je zbralo toliko izseljencev iz vseh strani Slovenije in Prekmurja do Primorske, da je bila skoraj cerkev premala. Pozdravili so me, mi zaželeli dobro počutje med njimi, dali lep šopek nageljnov. Kakor v Montrealu, tako je tudi tukaj vsa množica pristopila k sv. obhajilu. Po maši smo bili vsi povabljeni v dvorano spodaj na zakusko, ki so jo pripravile naše domačinke. Tukaj je največ naših faranov, kar 4 družine Knausovih in drugih. Lahko rečem, da v obeh krajih naši Prekmurci vzdržujejo versko življenje slovenskih župnij. Priznanje, ki sta ga dobila od papeža Janeza Pavla II. zlatoporočenca v Montrealu »za zgled vere in krščanskega življenja« z blagoslovom je spodbuda tudi drugim. 90 Nepozabna ostanejo srečanja z winnipeškimi družinami. Tudi mladi vsi dobro govorijo slovenski. Imajo svoje lepe domove, dobre službe in prijateljske odnose. V prostem času se mladina bavi s športom, starejši z lovom in ribolovom, tega je obilo. Prirejajo razne slovesnosti na farmi, slovenske dneve, trgatev, volijo miss Slovencev. Za duhovno življenje so tridnevnice, velike spovedi. Bili so veseli mojega obiska in rekli: »Hvala vam, prinesli ste nam košček domovine.« Po vrnitvi v Montreal je bila 10. maja v slovenski cerkvi sv. birma. Birmo je prejelo 18 slovenskih otrok. Birmoval je gen. vik. Leonard J. Crowley v angleščini. Toda berilo, Oče naš in lepo petje je bilo slovensko. Slavnostnega kosila 8 birmancev v dvorani se je udeležil tudi birmo-valec z duhovnikoma. Naši rojaki pred cerkvijo v Londonu — Kanada V četrtek 14. maja smo se z avtom s Časarjevima mladima peljali še v London. Med potjo smo si ogledali Toronto, kjer je največ Slovencev z misijonskim središčem lazaristov, ki vodijo dušno pastirstvo med Slovenci v Kanadi. V Londonu sta nas sprejela v goste Jože in Jolanka Časar iz Markovec. Tu je le nekaj naših družin, precej jih je iz drugih krajev Prekmurja. V nedeljo 17. maja popoldne se je zbralo okrog 40 Slovencev k sv. maši v angleški cerkvi, ker svoje nimajo. Poslovili smo se in se vrnili v Montreal še ponoči. V ponedeljek smo se še poslednjič zbrali pri Časarjevih na poslovilni večer. Vsi smo čutili, da smo prišli zadnjič skupaj. Za srečno pot so mi zapeli slovensko: Marija skoz življenje. Tako smo se ločili. 91 V torek zvečer se nas je zbralo 12 na mogočnem letališču. Po zadnjem stisku rok in bratskem objemu smo se ločili. Vsem nam je bilo tesno pri srcu. Pot nazaj do Zagreba je hitro minila, ker sem bil pod lepimi vtisi in spomini. Po treh mesecih, po teh veselih dogodkih, 27. julija, je prišla žalostna novica po telefonu, da je že takrat zelo bolan Jože Časar, globoko veren in Cerkvi predan mož, umrl. Preselil se je v boljši svet, v katerega je vedno veroval, v bolezni z rožnim vencem v roki, daleč od rodne fare v Markovcih, katero je še vedno ljubil. Z mašo zadušnico in milimi glasovi Marijinih zvonov smo se tudi mi poslovili od njega. Lojze Kozar in Vilko Novak O slovarju knjižne prekmurščine Lojze Kozar: Praviš, da si v rokopisu dokončal Slovar stare knjižne prekmurščine, o katerem že toliko let slišimo. Radi bi izvedeli kaj več o njem: najprej, kako se bo imenoval in zakaj tako? Vilko Novak: Dokončno ime še ni določeno, delovni naslov pa je: Slovar stare knjižne prekmurščine — zato, ker bodo v njem besede iz knjig, tiskanih v prekmurskem narečju do 1886. Že s to zadnjo knjigo se je začel njihov jezik zelo približevati knjižni slovenščini, pisatelji so vse bolj delali tudi sami besede in oblike, tako da to niti ni več čisto narečje, niti tisti knjižni jezik, ki se je izoblikoval v 18. in prvi polovici 19. stoletja. zžtzii bodoucfim Sdovenom, ali Vandalufom* Evanžryeiiom Cz. i Marka 167 o, Pavla Ickimlanczom..i Oalatanczom K&t pa 1653. i potom czejH Nouvi Zakon 1706. daržvao vBudiiS in 8vo« Koteroga & « »a/UeduvsIi drSgi&rjemou^ di Do’ze vu nafem vrejmem: i vi dali viže Szraroga i Nouvoga Zakona knige vleti 14. Sto ds tak kračo naOm med M Srem i Rabom prebivajoucfini fzlovenom te &. Bo- 2. XHani3, Louvi sAkon 177 U Ahb Preslikani odlomek iz knjige Št. Kuzmiča 92 LK: Pa moremo menovati jezik teh knjig »knjižni jezik« — saj je v raznih knjigah dokaj različen? VN: Tako različen, kot se Trubarjev jezik razlikuje od jezika slovenskih knjig 18. stoletja — ta pa od jezika v 19. in 20. stoletju. Danes jezikoslovci in slovstveni zgodovinarji že splošno priznajo, da so »Slovenci na Ogrskem« imeli svoj knjižni jezik. Kakšen pa je bil, o tem imamo že nekaj razprav, čeprav ne nadrobnih . Ravno naš slovar bo pokazal njegove značilnosti in njegov razvoj. LK: Kako pa je prišlo do tega, da si začel ta slovar sestavljati? VN-. Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani je »Komisija ( = odbor) za zgodovinske slovarje slovenskega jezika«. Vodi jo akademik, vseuč. profesor dr. France Bezlaj. Pod vodstvom te komisije pripravljajo slovenisti, ki so nameščeni pri SAZU, slovar slov, protestantov 16. stoletja, ki bo obsegal vse besede iz njihovih knjig. Nato bodo sledili slovarji naslednjih obdobij našega slovstva in tudi posameznih pisateljev. — Kolega Bezlaj me je povabil, ko sem bil še aktiven na fakulteti, naj bi začel pripravljati slovar knjižne prekmurščine. LK: In kdaj si začel z delom ter kako? VN: Leta 1977 sem začel izpisovati vire in sicer tako, da so stare knjige posneli na kseroks tako, da je vsaka stran prišla na dva listka, s skrajšanim naslovom knjige v spodnjem kotu. Pri popolnem izpisu sem podčrtal na vsakem listu po eno besedo in jo v desnem zgornjem kotu natipkal v izhodiščni obliki (imenovalni, nedoločnik), opremljeno z na- 2^1 Ko, mm Tzebi na pobogsaaye, natresiva j saj bok na zveHcsaa/e. Bdg fzam naj da vfzem onim. Ki ga vernoscse-jo dicsiti, Szv^toga Duha pornocs., 1 veki-, vecano imloscso! V»Kovag6.OrsiProrxJncsa4*°g«UX /oxu4^o, £i£ ^U. •»> ut<>/^xZw ^cv ^Mccu*, i^Q.^ KA, ' —‘2 •'