66o
Gojko: Poročilo.   —   Anton  Medved: Vran.
ČV1
dne 13. svečana1) istega leta tudi oglejski pa-trijarh Nikolaj. Iz tega spoznamo, kako krepko je svetna duhovščina varovala svoje pravice nasproti redovnikom v tedanjih dneh.
Na sv. Egidija dan istega leta pa je Otakar potrdil s pismom, kaj vse voli za vzdrževanje samostana, da bi redovnice tem lože živele bogo-ljubno in pobožno. V moravški župniji je volil te-le kmetije: v volski dolini (ze dem Ochssental) štiri, v Orehku (Nusspavvm) dve, zgorej Gorice (Goritzen) pa jedno. V dobski župniji so bile te-le: v Sijah (Seyah) jedna, pri rdečem hribu (Rotenptichel) jedna, v Javorju (ze Ahoren) jedna, v Podlipniku jedna, na Cešnjici (Cher-stein) dve, v Gelniku dve, v Gabrovcah dve, v Dobu dve, v Selcih (Selitz) dve, v Srednjivasi dve,   „ze Wrtz"  jedna,   „ze  Koltzach"   dve.   V
J) Izvestja III. str. 246.
mengiški župniji je bila jedna kmetija v Pod-gorici, v kamniški je bila jedna v Srednji vasi. Pet kmetij je bilo tudi v dolini pri Sovri (Zaewer), štiri pa pri Savi v Logu (Lug) v šmartinski župniji. Vseh teh kmetij skupaj je bilo 37, katere je z vsemi pravicami Otakar podaril klanskemu samostanu v Loki. Tako nam pove na pergamenu pisana listina s tremi, še dobro ohranjenimi pečati, namreč župnika Otakarja, potem strica Gebharda, kapelana sv. Janeza oltarja, in mesta kamniškega. Ta listina se hrani še dandanes v nunskem samostanu.
Tako se je torej klariški samostan ustanovil in zgradil v Skofji Loki pod gradom brizinških škofov ob vodi Sovri, ki teče ob mestu. Izprva ni bil posebno velik, kakor kaže še dandanes stari del samostana, vendar dovolj prostoren in tedanjim potrebam jako primeren.        (Dalje.)
1 rije golobčki  beli Čez goro  so leteli; Vojaku vzdihi so  trije Iz  tožnih  prs  privreli:
Poročilo.
Oj,  tamkaj  za gorami Me  čaka se  solzami Nevesta draga,   miljena, In srce z upom  mami.
Ki se  od  nje je ločil, Na pcujem  se poročil Nezvest z  žemljico  črno je To  rad  bi ji sporočil.
„ Golobčki brzokrili, Lahko,  lahko  bi  bili Ponesli  vi  o  meni vest V  moj   rodni  kraj  premili.
Nikar naj  več  ne  čaka In  tožna naj  ne plaka, O,  saj  ne  bo  nikdar,  nikdar Objela več vojaka,
A  kaj!   —   Le  odletite, Ljudem  radost  znanite; Poslance  druge jaz imam, V  odejo  črno  krite.
Vi  vrani,  gladni  vrani, Krog mene v jatah zbrani, Gostija glasna danes  vam Na tihi  bo poljani   —   —
Potem  pa poletite
Čez gore skalovite,
In  tje   —   vi  znate bolje to
O   meni vest nesite!"
Gojko.
Vran.
vJsamljena loža,  gabrova loža, Brezlistne veje,  rumeni  mah; Pokoja grobnega  ni me groza, A  tebe,  črni  vran,   me je  strah.
Grohočeš v tišino,  prijatelj   smrti, In  samopašen prežiš  na plen. Naj  zvenejo travniki,  lože  in  vrti, Kaj  briga pomlad te in  kaj  jesen!
Na veji čepiš samotnega loga; Dozdeva  se mi,  ko  zrem  te  molče, Da  meni tvoj  glasni grohot se roga: Brezumni  človek in  tvoje   -—   srce!
Anton  Medved.