Napad na Njih veličanstvo presvitlega cesarja,
Grozepolno hudodelstvo, ktero v zgodovini austrian-ski Dima para, se je zgodilo v petek, 18. dan t. m. na Dunaj i, — nek zloben človek je stegnul prederzuoroko po življenju svetlega cesarja , kterega pa je angelj božji milostno varoval, da se strašna nesreča ni zgodila.
Dunajski vradni časnik popiše napad takole:
Cesar se je 18. dan t. m. okoli poldne po navadi sprehajal po mestnem ozidju (bastaji); ž njim je bil krilni adjutant in polkovnik grof 0'Donnel. Nad Koroškimi vratami postane cesar nekoliko, gledaje v mestni graben, kjer so se v okolici začasne kosarne ravno vojaki gibali. Hipoma potem, ko cesar to mesto zapusti, ga napade morivec zavratno in mu zasači dolg kuhinsk nož v zatilnik tako, da mu suknje koler in ovratnik prehode , pa k veliki sreči na zaponki ovratnika zderči, dane gre naravnost v zatilnik , ampak da z oslabljeno močjo postrani le vratno kožo prehode. Svetli cesar, po tem napadu se ve da prestrašen, se vendar berž zave, naglo krog oberne in meč potegne. Pa o tem hipu je že adjutant nad morivca planil, branivšega z veliko silo premagal ter mu nož iz rok iztergal. Kmalo se je pridružilo več ljudi na pomoč; poklicana vojaška patrola je hudodelnika prijela, izpervega na bližnjo stražnico, od tod pa , spremljena še od več vojakov , na policijo odpeljala. Imenuje se Jan o s Libeny, je šivarsk po-magač (_žnidarsk ksel) in iz Stolnega Belograda (Stuhl-weissenburg) na Ogerskem doma.
Cesar med tem prijazno tolaži množico, ki je straha plaha okol njega bila , in ko mu reko , da kervavi iz vrata, dene robec na rano kervotok vstaviti ter se poda v bližnje poslopje g. nadvojvoda Albrehta, kjer so mu rano enmalo zavezali. Kmalo pride kočija po-nj ter se odpelje domu.
Ko bi irenul se je zvedila strašna zgodba po celem Dunaji, in ob štirih popoldne je prišel že kratek popis napada v vradnem Dunajskem časniku s tolažbo, da po zdravniški preiskavi rana ni nevarna. Ob šestih ^večer je že bila zahvalna molitev v stolni cerkvi sv. Štefana za ohranjenje Njih veličanstva , pri kteri se je toliko ljudstva zbralo, da celo vse ni v cerkev moglo. Stariši in bratje cesarjevi z vso cesarsko rodovino , ko so «e v cerkev peljali, Boga zahvalit, da je milostna odvernul nevarnost strašno, so bili tje in nazaj po ulicah z živimi „vivatci sprejemljani.
Berž po napadu so sle po telegrafih naznanila na vse deželne poglavarje cesarstva in na cesarske poročnike v stranskih deržavah, v kterih se je tudi povedalo, da je Dunaj miren. In take naznanila pridejo sedaj vsak dan, ki naznanujejo,  kako so Njih veličanstvo počuti.
—    64   —
Čeravno rana ni nevarna bila, je vendar silovitost, s ktero je morivec močni nož v zatilnik cesarja zasačil, možgane nekoliko pretresla; tudi se je dve noči, kakor je pri ranah navadno, celivna vročnica pa ne prehudo ponavljala; počasi so odjenjevale tudi znamnja glavnega pretresa, tako da poslednje naznanilo , ktero je včeraj od 22. februara iz Dunaja gosp. deželnemu poglavarju v Ljubljano došlo, je sledečega veselega zapopadka:
^Poslednja noč je bila prav pokojna; Njih c. k. apost. veličanstvo so sladko spali in se le dvakrat zbudili; po spanju so se Jako okrepčani čutili".
Ko se je v saboto zjutraj po Ljubljani prederzni napad razglasil, je groza presunila serca zvestih prebi-vavcov o takem početju , ki so se le potolažile z veselo novico , da je spodletelo razbojniško kovarstvo. Ob desetih je bila velka maša, peta od gosp. knezoškofa, in zahvalna pesem za srečno ohranjenje cesarjevega življenja ; koj po maši se je zbral pomnoženi odbor deželnih stanov in odbor mestne županije, v kterih zborih je bilo enoglasno sklenjeno: Njih veličanstvu pomilovavni pismi o grozapolnem naklepu in zagotovilo verne vdanosti krajnske dežele in glavnega mesta pokloniti. Zvečer ste bile te pismi že na poti na Dunaj. Mestni odbor je poleg tega tudi adjutantu cesarjevemu, grofu O'Do-nelu, ki je cesarja tako pogumno branil, zahvalno pismo poslal in ga za častnega mestnika izvolil. V gledišu, ki je bilo razsvitljeno , se je pela v saboto zvečer ^cesarska pesem"; v nedeljo zvečer pa je bilo celo mesto razsvitljeno v znamnje občnega veselja, da je posvečeno življenje cesarju ohranjeno bilo.
Vradni Dunajski časnik naznani, da je sodba berž preiskavo hudodelstva začela, iz ktere se bo zvedilo, kaj je imenovanega človeka nagnalo, zavratno po življenju cesarjevem seči.  —
Dunajski časniki popišejo osebo morivca in poprejšnje življenje njegovo takole:
Janoš Libeny, po svojem rokodelstvu šivar, je že 2 leti na Dunaji, in je med tem časom že pri deseterih mojstrih delal; poslednjič pri mojstru M. v Leopoldovem predmestja. Delavec je bil precej priden ; zjutraj ob osmih je šel navadno vsak dan v delo in opoldne od dela; tudi popoldne je bil priden. Stanoval je v poslednjem stanovališu dva mesca; zjutraj ob sedmih je navadno od doma šel, zvečer pa prihajal domu med 8. in 10. uro, vselej preden so se hišne vrata zaperle. Znancev in prijatlov se ni nič pri njemu vidilo, razan enega učenca iz neke tiskarnice ; ker nemško le slabo govori, se jo pomenoval z omenjenim učencom vedno le po ogersko. Večidel je bil tužnega in mermravnega obraza in malo besedi, in le ko se je od Ogrov opomnilo, je rad in iskreno govoril. Oblačila ni imel kaj posebnega, tuii denara se ni vidilo, da bi ga obilo imel. Že nek 14 dni se je pripravljal k tistemu hudodelstvu, ki ga je doprinesel pretekli petek. Se tisti dan pa je delal dopoldne in šival nek plav Iajbič; opoldne se je podal na mestno ozidje, kamor je vedil, da tudi cesar pride. Zalezoval je nek delj časa cesarja in adjutanta njegovega od delječ, pa kdo bi bil mislil, da s takim namenom! Ko je dopernesel hudodelstvo ter ga adjutant cesarjev zgrabi, se je silovito branil, preden so ga premagali in mu npž iz rok iztergali. Lebenv je majhne čokljate postave, memravega obraza, sirov in neomikan v svoji obnaši; govori ogersko in le malo nemško; oblečen je bil precej dobro. Govorilo se je , da so veliko denarja pri njem našli , da je pred malo dnevi 600 fl. po nekem Dunajskem tergovcu iz Londona potegnul in več družin reči; pa vse to se bo le po sodniški preiskavi za gotovo zvedilo.