f Zadnjič nam je povedal »Učiteljski Tovariš«, da je dne 24. oktobra 1.1. nagloma umrl v Mariboru tovariš S r e č k o S t e g n a r, star 74 Iet, mož plodovitega življenja in izrednih duševnih zmožnosti. Njegovo delovanje je bilo v zvezi tudi z našo organizacijo in z našim listom. Najprej »Vdovsko učiteljsko društvo«! Prvi predsedniki temu blagotvornemu društvu so bili: sloviti Jurij Savaschnik, ravnatelj Karel Legat in prošt Anton Jarc. — Za Jarcem je pa bil izvoljen za društvenega predsednika tovariš Srečko Stegnar, »ki je bil s Praprotnikom, Gerkmanom, Zorinom in Močnikom vred organizator in prebuditelj slovenskega učiteljstva«. (Primeri Jakoba Dimnika članek »Našai gospodarska organizacija« v jubilejski številki našega lista z dne 7. januarja 1910, stran 3!) — Temu društvu je Stegnar uspešno načeloval do svoje preselitve v Maribor po potresnem letu 1895, ko je njegove posle prevzel ljubljanski tovariš Juraj Režek, »ki še do danes opravlja to častno mesto s prisvojeno. mu taktnostjo in vestnostjo«. »Učiteljski Tovariš« in »Narodna Šola«! Poglejmo zopet prej navedeno številko »Učiteljskega Tovariša«, kjer je na strani 6. objavljen spis ravnatelja Ivana Lapajneta »Nekaj spominov iz prve dobe našega Tovariša«! — Tamkaj beremo: »Andrej Praprotnik je bil naš prvak, naš voditelj, zvezda slovenskega učiteljstva... Pridružila sta se mu bila pa kmalu Matej Močnik in Ivan Tomšič v javnem delovanju za blagor šole in domovine. To je bil triumvirat slovenskih šolnikov v Ljubljani v tisti dobi. To je bila vrla deteljica. Niso bili do pičice enakih nazorov, toda edini v gorki ljubezni do šole, do učiteljstva, do naroda... Poleg teh treh vrlih šolnikov, mojih dobrih prijateljev, je stopil v delokrog »Tovarišev« in takratnega javnega učteljskega delovanja kot, recimo »der vierte im Bunde« — Srečko Stegnar, ki je bil do leta 1872. y Idriji, odkoder se je v tem letu preselil y Ljubljano na Grad kot učitelj v kaznilnici. V Idriji sva bila osnovala društvo »Šola« (zdaj »Narodna Šola«), ki se je bilo z njira vred v Ljubljano preseliloL Ti štirje in jaz smo poleg drugih pridno sodelovali v »Učit. Tov.«, v kateri list sem pisal takrat in še pozneje res veliko, ne da bi se hvalil...« (Ravnatelj Ivan Lapajne bi nam gotovo znal o Stegnarju povedati zanimivih stvari, ki segajo v početek zgodovine slovenskega šolstva in učiteljstva!) In končno naša »Zaveza«! — Vzemimo v roke spominski spis toivariša Luke Jelenca »Petindvajsetletnica Zaveze« in berimo tarn, kako od 8. strani naprej tovariš Fran Kocbek zanimivo opisuje, koliko truda so imeli naši tovariši z ustanovitvijo »Zaveze« in kolike zapreke so se jim stavile na pot! Ustanovno zborovanje »Zaveze« se je vršilo dne 22. in 23. aprila leta 1889. v Ljubljani. Fran Kocbek piše: »Zborovanje delegatov se je vršilo v magistratni dvorani... Za predsednika »Zaveze« je bil izvoljen Feliks Stegnar, ki je bil takrat bolan. — Ko se je drugi dan zvedelo, da F. Stegnar ne prevzame častnega mesta, je šla posebna deputacija k njemu in ga naprosila, da je prevzel predsedništvo1, ali pozneje se je zvedelo, da mu je neki zdravnik (menda ljubljanski učitelj Matej Močnik) to odsvetoval. Na to je nastalo veliko razburjenje; nekateri delegati so skočili na mize. — Na občnem zboru je nastalo mnogo ogorčenja, ker vladni zastopnik po predsedniku A. Razingerju ni dopustil, da bi poročevalec Gabršček kritikoval sedanje šolske postave. Vendar je bil potek vsega zborovanja vobče zadovoljiv...« Ti zanimivi podatki nam neovržno pričajo, da je ime Srečka Stegnarja tesno spojeno z zgodovino slovenskega šolstva in učiteljstva: stal je v dobi naše renesanse med prvimi, ki jih je klicala ljubezen do kulturne povzdige slovenskega naroda ter ki jih je zvalo zaupanje takrat še bolj nego danes izkoriščanega, brezpravnega in zapostavljanega učiteljskega stanu v sprednje vrste, koder so se kresale iskre duha, zlovolje, hrepenenja, pravice, brambe, zahtev, ugovorov in resnice v korist našega narodnega šolstva, na čast, ugled in blaginjo slovenskega učiteljstva! Pač lepi, tožnoveseli časi mogočnega idejnega gibanja in duševnega valovanja, ki so užgali prve iskre stanovske zavednosti, odločnosti, možatosti, energije in značajnosti in ki so se razžigale in netile boljinbolj, dokler niso zagorele v neugasljivem plamenu pred dobrimi šestnajstimi leti, ponosno plapolajoč še današnji dan!... Da, y galeriji slik naših prvih mož se kaže tudi prijazno, dobrovoljno, odkrito lice našega Srečka Stegnarja! O Stegnarju-učitelju mi je znano toliko, da je dosezal v šoli najlepše uspehe (zlasti v risanju in lepopisju). Stari Idrijčani še danes hvaležno pomnijo svojega dobrega učitelja Stegnarja. Koliko zaupanja in priljubljenosti si je pridobil v Idriji s svojim delom, dokazuje to, da je bil več let zastopnik tega mesta v deželnem zboru. Sploh pa treba tudi ob tej priliki povedati, dai ni stanu izven zavednega de- lavskega ljudstva, ki bi tako odkritosrčno in iz prepričanja spoštoval učiteljski stan in cenil njegovo delo. Znano mi je tudi, da je bil Stegnar vedno spoštovan od svojih »učencev« na ljubljanskem Gradu. Prijateljsko in očetovsko je občeval z njimi, jih vadil v ročnostih in spretnostih ter učil v dcbrem in koristnem. V kaznjencih ie videl nesrečnike, ki jih naj kazeri poboljša, a ne še bolj i posirovi; ki naj stopijo, ko zopet pridejo na svobodo, na pravo pot življenja. Zato jim je budil, dvigal, jačil kreposti duha, jijTi kazal. vrednost in lepoto človeškega življenja. In koliko je bilo tistih, ki jirni je Stegnarjevo delovanje v kaznilnici umirilo razjarjene strasti in odprlo poglede v veličino sveta in življenja — ljudi vrnilo človeštvu! Enako je bilo njegovo službeno delovanje tudi v Mariboru. Škoda, da nam ni Stegnar o doživljajih v svoji, naporni službi pustil nič zapisanega. Ali je kaj takega v njegovi zapuščini, tega ne vem. Morda bi nam vedeli o tem vsekakor zanimivem poglavju kaj povedati njegovi ožji prijatelji ali sorodniki. Stegnar je bil obče umetniška natura: izboren kaligraf, spreten risar, poljuden komponist, dober režiser in aranžer, a vse to — samouk! Dovtip in šala sta mu igra-I la v očesu in besedi. V srcu pa je žarel ogenj resnične, nesebične ljubezni do slovenske zemlje! Maribor mu je postal druga domačija, ker so se tamkaj sloverske narodnostne prilike bolj prilegale njegovemu čuvstvovanju, nego pa malo vabljive politiške razmere na Kranjskem. V Ljubljani je ustanovil delavsko pevsko društvo »Slavec«, ki mu je bil več časa dirigent. Mnogo^ Stegnarjevih skladb je ohranjenih v starih »Lavorikah« Glasbene Matice. — Z veselimi zvoki mi še odmeva v duši njegov tnešani osrnerospev »Spev srce nam dviga«, ki so ga peli leta 1892. na prvem abiturientskem sestanku slovenskih in hrvatskih učiteljiščnikov na Starem strelišču v Ljubljani; zakaj to kompozicijo1 je napisal Stegnar nalašč za tisto priliko na moje besede, ki sem bil sam med onimi abiturienti... Težko je tudi staremu možu rodoljubnega srca, kakršen je bil Srečka Stegnar, umreti sedanji čas, ko se iz naše krvi in iz našega trpljenja1 poraja tudi naša bodočnost! Mož, ki je toliko dobrega, lepega in veselega storil mariborskim Slovencem, naj bi bil tudi deležen užitka ob skupni narodovi sreči prihodnjih časov! Toda sedaj spi večni sen na Pobrežju v prejasni mariborski okolici — tam, kjer v slikovitem okvirju ravnin in goric sijejo žarki hrepeneče narodne zavednosti, ki ji je on vse žive dni prilagal netiva! Pa bomo vsi, ki učakamo bodočo dobo, uživali srečo svoje domovine s tisočero radostjo! E. G.