RAZGLEDI
INTEGRACIJA  V NOVI ITALIJANSKI  POEZIJI
(Giudici in Sereni)
Zadnji pojavi v italijanski poeziji bi dali prav sociologu, ki bi se hotel poglobiti v usodo in stanje pesnika, vključenega v sedanjo družbo. Jasno je, da ni ne v Italiji ne kje drugje več pesnika, ki bi se še zmerom zapiral v svoj slonokoščeni stolp; toda zanimivo je nekaj drugega: vrsta reakcij, ki jim je podvržen, živeč v nenehnem stiku s problemi in vsakdanjimi spremembami sodobnega sveta. Dve pesniški zbirki — med njunim izidom je komaj kak mesec razlike — sta to stanje dokončno opredelili z avtoritativnostjo, ki jo dolge izkušnje dajejo njunima avtorjema: Giovanniju Giudiciju in Vittoriu Sereniju.
Zbirka prvega, Življenje v verzih (Mondadori), se je prebila v finale nagrade Viareggio 1965 in so ji dodelili nagrado Carducci; na svojih straneh vključuje delo kakih desetih let, od gibanj prvih povojnih let, neorealizma in posthermetičnih tokov, do dobe, ki jo označuje revija Officina (1954—1955) in pomeni  v  nekem  smislu  prehod  v  ideološko  in  problemsko  obdobje  v  novi
293
italijanski   poeziji,  pa   vse  do   naslednjih   strastnih   vračanj   v   satiričnost   in neokrepuskolarnost zadnjih let, vse to pa se lepo veže z novo avantgardo.
O Giovanniju Giudieiju povedo založnikove beležke le najbolj bistvene podatke: rojen je v La Spezii pred kakimi štiridesetimi leti, dolgo je živel v Rimu, leta 1958 pa se je preselil v Milano; tu je zaposlen v nekem velikem industrijskem podjetju. Njemu gre zasluga za nekatere odlične prevode anglosaksonskih pesnikov od E. Pounda do R. Frosta, toda mnogo zanimivejši je pri Giudieiju njegov intelektualni curriculum: prehodil je pot »od prvobitnega in celo ljudsko katoliškega pogleda na svet do zanimanja za oblike in predmete, dobe in mite industrijske družbe (spoznane ob luči marksizma«), kot nas seznanja pesnik sam. Katolicizem, marksizem, industrijska družba: dovolj značilnosti, da z njimi lahko označimo sodobnega pesnika. Kdor pozna italijansko poezijo zadnjih dvajsetih let, bi prisegel, da so ti Giudicijevi interesi po svojem izrazu vse preveč podobni tistim, ki jih poznamo pri Pieru Paolu Pasoliniju, in nič manj tistim, ki smo jih zasledili pri tako problematičnem marksistu, kot je Franco Fortini. In vendar je ta odvisnost samo navidezna, kjer pa imamo 7, njo opravka, je samo delna in slučajna, tako da mu jo lahko povsem mirno odpustimo.
Pustimo ob strani to sodelovanje ali spolovinsko delo, ki ga je Giudici hotel ohraniti v knjigi kot nekakšen kulturni dokument: pod to oznako sodijo verzi iz cikla Razumnost s sovražnikom, še posebej pa so v tem smislu značilni Stihi za sobesednika. posvečeni prijatelju Fortiniju. Za nas ni zanimiv tisti pesnik, ki z zanosno besedo govori o Lukacsu. Odkrijemo ga nekoliko pozneje, zunaj njegove ideološke »zavzetosti« in njegovih skrbno izbrušenih epigram-skih verzov.
Oglejmo pa si nekoliko tisto Giudicijevo žilico, ki utriplje v ironično-krepuskolarnem duhu:
Čemu bi izkazovala
se starcem čast za njih nemoč,
saj so le ogledala,
kaj bo napravilo nekoč
življenje tudi z nami,
ki smo brez vseh kreposti:
junake stare mami
ljubezen, a v starosti
je več ne obudimo;
kar jim po glavi blodi:
seks, solze, vino, sovražimo
v starcih, svoji usodi!
Ko se v Giudicijeve verze vtihotapi človeška pokrajina, postane njegova napetost bolj opredeljiva, preudarno začne mešati introspektivnost s sociologijo. Kdor prebira Življenje v verzih od polovice zbirke naprej, bo odkril kot nekakšno fizično in moralno panoramo neokapitalistični svet, kakršnega lahko opazujemo, trpimo in prebavljamo iz svoje notranjosti. To je prvi primer, vsaj v italijanski liriki, da se je kakšnemu pesniku skoraj fiziološko posrečilo prodreti v samo središče negotovih, a hkrati vabljivih izkušenj kvalificirane industrije. Pesniška sposobnost, da te izkušnje predstavi, je zasluga, ki jo moramo Giudieiju priznati, preden  začnemo občudovati njegova pesniška iz-
294
razna sredstva. Kajti Giudici nam odpre svojo mapo današnjega neokapitalizma v dolgi vrsti dni, ki so med seboj vsi enaki, in medtem ko plava na površini le nekaj čustvenih primerov, se pred našimi očmi prižigajo pesniške prispodobe, v njih pa odkrivamo jutrišnje rešitve. Okolja in liki so pogostoma prikazani po negativni poti: »Dnevi so zdaj beli / brez luči in brez oblik, / če kdo bi pisal dnevnik, / listi beli bi ostali.«
Navajeni smo, da integrirani intelektualec, pa naj bo pesnik ali ne, daje, ko pripoveduje o svojih neprijetnostih z industrijo, duška svojemu odporu v raznih teorijah in moralizmih, toda na dnu svojega srca je vendarle zadovoljen s sprejetim stanjem. V tem pa se nam eksistenca integriranca kaže v različnih podobah. Navade podružbljenega življenja — s svojimi željami po begu, čustvenimi vzgibi, z nestrpnostjo in podobnim — izzvenijo v nekakšen patetičen končni obračun z našo civilizacijo. Ne brizgajo na ukaz ironijo in žalost, vdanost ali sarkazem, odvisno od tega, iz kakšnega zornega kota jih gledamo. Procesa moderne civilizacije ni mogoče ustaviti, toda kljub temu ga ne smemo sprejemati prekrižanih rok. Živeti svoj čas je teže kot spravljati v predalčke prihodnost. Oglejmo si značilno Giudicijevo kitico na to misel: »Sedanjost, tebi žrtvovana / ne poplača je nihče / a kogar vzgajali so za življenje / mirno za prihodnost umre.«
Končno se moramo z Giudicijem strinjati iz dveh razlogov: prvič zato, ker je znal vse tisto, o čemer so s takim zanosom govorili med razpravo o literaturi in industriji, strniti v lirično in meditativno rešitev, kakršno smo pričakovali; drugič zato, ker je znal najti — in tu uporabljamo besedo v vsej njeni vsebinski vrednosti — jezik, ki ga je bilo mogoče prilagoditi brez kakršnekoli odvečnosti in slepil lastni izkušnji. Podobno se je dogajalo na začetku tega stoletja s krepuskolarnim pesnikom Guidom Gozzanom. Tudi tedaj bi se nam utegnilo zdeti v okviru veristične in dannunzijevske literature, da je avtobiografija odveč, da je verzificirano življenje patetična stranpot in vrnitev v romantiko. Izkazala pa se je kot tista sonda, ki je najzanesliveje znala ujeti nasprotja določene dobe, bila je najboljša oblika, ki je omogočala upreti se čaru dannunzi-jevskega in nietschejevskega Nadčloveka.
Vittorio Sereni pripada generaciji, ki je nastopila pred Giudicijem: v mislih imam generacijo pesnikov, ki je stopila v javnost okrog leta 1940 pod vplivom hermetizma. Medtem ko so njegovi »bojni tovariši« od Luzija do Gatta, od Bertoluccija do Capronija in Penne zaključevali v teh dvajsetih letih delo svoje mladosti, se Sereni ves ta čas ni oglasil, ali bolje, odlagal je vse do zdaj z obračunom svoje pesniške zrelosti. Zadnji njegov pesniški glas, vse do sedanjih Človeških inštrumentov (Einaudi) — izšli so oktobra lani — moramo poiskati v letu 1947, ko je izdal svoj Alžirski dnevnik, ki ga je zdaj skupaj z njegovo naslednjo knjigo ponovno natisnil Mondadori. Zdaj lahko torej primerjamo Serenijevo mladost z njegovo zrelostjo, probleme ene dobe s problemi druge, mnogo drugačne od prve. Tako nam bo jasno, da Serenijev molk ni izviral iz teoretičnih razlogov, nanašajočih se na pesniški izraz (in navedi rao veliki primer Valervja), temveč ga je narekovala nekakšna človeška sramežljivost. Kot da bi zavest, da si pesnik, v današnji družbi skrivala v sebi neko nepremagljivo nelagodnost, ki je ne bo nikakršno socialno ali religiozno poslanstvo moglo nikoli odpraviti. Zdaj se prvikrat v neki zbirki italijanske poezije srečujemo z bistvenimi vprašanji, ki ponovno postavljajo pod vprašaj socialno »funkcijo«
295
pesnika, ustreznost tega, da govori v imenu poezije. Montale je po svoji zbirki Ossi di seppia, s katero je obrnil hrbet simbolizmu, že namignil na to kritično stališče, s tem da je zanikal družbeno vlogo pesnika. Sereni je prišel do še bolj drastičnih zaključkov: ne samo družbeno vlogo, temveč tudi sleherno drugo nalogo. Za koga piše pesnik? Čemu služijo verzi? Njegov odgovor je preprost: »Pišemo jih samo na negativ / znotraj črnine let / kot da plačujemo neprijeten dolg / ki je bil star že dolgo let«. In na posmehljivo pripombo nekaterih: »Pisal si za Umetnost!« instinktivno odgovarja: »Pišemo verze, da bi s sebe stresli breme / in takoj sprejeli novo.«
Če upoštevamo čas, v katerem so nastajale pesmi iz Človeških inštrumentov, dobo po letu 1945, sredi pozivov na angažiranost — se nam bo razkrilo vse bistvo te nelagodnosti. Poezija, zreducirana skorajda zaradi pretirane občutljivosti le na skrivnosten vzgib, na nekakšen neporavnani dolg iz mladosti, neha biti za Serenija poslanstvo, ki naj ga opravljamo med drugimi. In do tu je razumljiva, za tega zglednega učenca Montaleja in Umberta Sabe, vrnitev h klasičnemu idealu pesnika, ki ostaja sam svoj biograf. Ko pa prebiramo Človeške inštrumente, se smisel tega znatno razširi. Pesnik, ki nam tu pripoveduje o svojih zadevah, še ni poravnal računov z zgodovino, puščaje drugim nalogo njenega izpraševavca. Svet, ki mu pripada — in je umestno poudariti naslov enega dela knjige, »Naseljeno središče« — kakor tudi najbolj živi problemi današnje družbe so v zbirki prisotni in niti najmanj omejeni na ozadje njegovega življenja.
Prenehala je »angažiranost«, vsaj v tisti literarni obliki, v kakršni se je uveljavila v povojnih letih, toda zaradi tega niso razlogi zanjo nič manj živi: moralni in politični položaj, psihološki protiudarei, prepuščeni svobodnemu preudarku in razlagi avtorja, ki je spoznal (kot smo pravkar dejali), da ni več sposoben za krik in protest. S tega stališča se v Človeških inštrumentih nadaljujejo prigode integriranega Italijana, ki smo ga v Alžirskem dnevniku spoznavali korak za korakom v dogodivščinah, ki so vodile Serenija med zadnjo vojno iz Grčije na Sicilijo in v severno Afriko. Samo da zdaj ta pustolovščina ne poteka več v stiku z vojaki in orožjem, temveč med tovarnami in zanosno prisotnostjo mehanizirane civilizacije, iz oči v oči z mladostnimi spomini, z bolečimi podobami iz preteklosti in z nemirom današnjega dne.
Zaradi tega srečujemo tudi v okviru ene same pesmi nenehno bezanje iz ene dobe v druge in ponovno vračanje vanjo, nekakšno postajanje zdaj v tem, zdaj v drugem, povsem drugačnem obdobju svojega življenja. Tako vidimo, na primer, pesnika, v »Obisku v tovarni«, ki se ob žvižgu tovarniške sirene spomni svojega otroštva in hkrati razmišlja o delavskem stanju, zadrži krik izmikajoče se mladosti in hkrati zaupa telefonu poslanico ljubezni. Ostane nam, da analiziramo posledice takšnega psihološkega stanja. Sramežljivost, ki sem jo prej omenil, in nelagodnost, da bi se človek povzpel do sodnika in razlagavca svojega časa, ne vzbujata negativnega občutka, mračne potrtosti, temveč oblikujeta neko popolnoma novo zavest. Poezija postane misel, pogovor, samogovor; spet in spet je vprašanje in odgovor, trdnost in dvom. prošnja za pomoč in pričakovanje »Velikega prijatelja« (kot se glasi naslov ene najlepših pesmi v zbirki), »ki naj bi se smejal široko, kjer jaz se komajda nasmehnem / in ljubil silno, ker jaz se komajda zaljubim«. In včasih se iz te zavesti porodi veselje, pravica, da se nasmehneš in imaš zaupanje, beseda, ki razreši sleherni dvom v nekakšni nuji, ki je še tesnobna in zato vitalna.
296
Temu notranjemu čustvenemu razvoju ustrezajo v knjigi tudi najbolj uspela mesta Serenijeve pesniške obrti (Okno, Ob šestih zjutraj. Položaj, V spanju, Afriško zlo itd.), ki se odpirajo v pahljačo nad nasprotji našega časa in hkrati ostajajo zvesta tudi biografskemu okviru. Citiramo zadnji del iz pesmi »Tovarišu iz otroštva«.
Zbogom, zbogom, ponavljajo drevesa.
Zbogom, ti moram tudi jaz zdaj reči
z enako nežnostjo
in odločnostjo, z enako
ponižnostjo kot ta drevesa,
ki pa šelestela bodo še naprej,
izven neposrednega pogleda.
Nikogar ni menda na mostu,
ki spet bom stopil čezenj: ne malopridnež z masko
nebivanja in ne tožeč popotnik.
Pot je torej prosta in dovolj s prividi!
Zmedene nedelje
neke reke ob njenem ustju se borijo
zdravo v meni ...
Ni dvoma, da »poezija integracije«, kot bi jo lahko imenovali, daje danes tiste sadove, na katere so mnogi upali v bližnji preteklosti. Morda se bodo tem pridružili še drugi, če bo pesniška misel upoštevala, da poti civilizacije ni mogoče ustaviti in da je zdihljaji in tožbe ne morejo zadržati. Za pesnika, kot sta Giudici in Sereni, biti sredi svojega časa pomeni tudi razumeti ta čas v trenutku, ko trpimo ob spoznanju, da »veliko poslanstvo« ni možno.
Giacinto  Spagnoletti
297