Dolenjec:  Hrepenenje.
213
Abadon si oddahne od naglega glasnega govora. Oči se mu iskre, in na grozovitem obličji je globoko izražena prav pošastna strast. Ni dolgo tako zrl v plašnega Samorada, kar izpregovori: Bežati nama je od tod. Nad teboj se zbirajo oblaki, strašncjši nego včeraj. Torej hajdi proti severu !  —
V Samoradu se oživi človeško dostojanstvo in sloboda premaga strah. Odločno izusti:
—  Hvala, gospodi Z vami ne pojdem, pridi name, karsibodi. Ukrep je storjen: vrnem se domov, tam služit Boga in ljubit brata. —
—  Tudi prav, odgovori Abadon mirno. Torej se ločiva, zlasti ker si tukaj varen vseh zasledovalcev in stojiš na prav trdnem stališči — to je na temeni ledenika Mont-Blanca.  —
Abadon izgine. Samorad stopi v tem hipu na trdo skorjo ledu in stena vrhu silne gore. Okolo in okolo pod njim so navpične stene in nepregledni prepadi, daleč okrog sama mrtvotiha, ledena go-ličava. Sam samcat je in ko obupno zakriči, ne oglasi se niti jek. Zgrudi se na led, moč in zavest ga mineta.
Mraz objema nesrečnika z ledenimi rokami.
Za nekaj časa se vzbudi zavest ali blodnja. Zazdi se mu, da ga trese silni mraz, da se potem vrača toplota v život, da je gorko odet in da leži na svoji postelji v domačem gradiči. Ljuba mati sedi pri vzglavji ob postelji in mu deva hladne obkladke na čelo. Gospod Peter Pavlic stoji pri vznožji in gleda resno predse. Sedaj se vrata odpro, k postelji stopi tiho in počasi Cvetana. Bleda je in žalostna, solza se ji utrinja v očesi. Milo ga pogleda in vpraša polglasno: Samorad, ali me še poznaš?.—
Samorad se krčevito vzpenja in zaječi v bolestni muki:
—  Gorje strašnih sanj! Abadon, Abadon, otml me! —
(Dalje prihodnjič.)
Hrepene nje.
jLomlild  na mehkih krilih  plava.                           Srce" se v prsih meni dviga,
Poljublja zemljo,  rahlo boža,                               Poji me čudno hrepenenje,
Po  zraku leta čila ptica,                                      Spominja blažene ljubezni
Po vrtih se razpenja roža.                                   To  petje me in to  zelenje.
Jesen prišla je za pomladjo,
Ljubezni čustvo sem izgubil .' . .
O,  ko bi mogel zdaj  še zopet
Ljubiti kot sem neltdaj ljubil!
Dolenjec.