Fot. K. Čeč.
Stropna  slika v Lukenjskem  gradu  pri Prečini.
Nesrečno  zlato!
Povest. — Spisal Bogdan Vened.
v
Šesto poglavje.
Dvojno slovo.
jeseni je tako rado vsak dan oblačno! Če pa le pride dež, perilo lahko prej spravim, dotlej se pa le malo posuši." — Ko je pa obesila perilo, je sedla pred skedenj na stolček in gledala pred-se tako nekam izmučena in utrujena.
Na vrtu so kokoši pridno zobale in kavsale suho travo. Mastito je stopical petelin sredi svojih izvoljenih jarčic, ki so obirale pleve in zono v revnih prosenih bilkah. Pa sapa jim je jemala bilko za bilko ter jo v vrtincu odnašala strani. Jarčicam naposled ni ostalo drugega nego belo koruzno ličkanje, pograbljeno sredi vrta na kup. Začele so torej le-to razkopavati in razbrskavati s svojimi nožicami in kljuni, hitro, kakor bi se bale, da bi jim še te zabave in še tega užitka prehitro ne vzela sovražna sapa. Le-ta je res vila močneje in „Dom in Svet" 1902, št. 4.                                                                                                13
J3|||p'aspano se je držalo suho jutro brez 1§|jflL rose- Trikrat je solnce srečno pre-^iflfF c^° temne oblake, ki so leno ču-vali visoko obnebje; a ko je četrtič poizkusilo razriniti debele oblačne plasti, so se le-te spojile v gromadasto goro in ga šiloma zakrile pod črni svoj plašč. Mokri jug je pihal in klatil z dreves poedine že suhe liste. Vse je tako kazalo, da bo težko kaj z vremenom, da se bo napravilo rajši k dežju, in morda prav kmalu.
Pri Poljakovih je bila samo Brigita doma; vsi drugi so šli kopat krompir. Oprala je pražnjino in jo vkljub dež napovedujočim znamenjem nesla v kablju na vrt sušit; razpela je od drevesa do drevesa vrv in obešala nanjo perilo.
„Nemara pa le ne bo dežja", je govorila sama s seboj, „saj bo zdajzdaj jesen tu in