Praska liberalnih poslancev z liberalnimi rainistri na Dunaju. Minulo je nekoliko let od nesrečnega dogodka, ko je lepo obleeen tujec, liberalizem, potrkal na vrata naše velike in lepe Avstiije ter prijazno poprosil, naj ga vzamemo pod strebo. Konservativci sino ga brž spoznali, da je nevaren gost in smo svetovali, naj se mu viata dobro pred uosom zaprejo. Toda večina veljavnih ljudi ined narai je vse verovala, kar jim je zviti tujec obetal, sprejeli so ga z velikitn veseljera in mu izročili vse gospodarstvo nadjaje se, da bode sedaj pri nas vse napredovalo: poštenost, čeduost, svoboda, varno8t imetja, časti in življenja, zlasti pa kupčija, obrt in kraetijstvo tako, da bodo Ijudje, kakor v nebesib — bogastvo bo povsodi rastlo, dače padale — vse bo uživalo dobrote občnega blagostanja. Tako je liberalizem obetal, tega so se zaslepljeni Ijudje uadjali. Ali kako biitko so se ukaDili, kako neizrečeno golfali, ti ubogi, lebkoveini Ijtulje! Sedaj vidijo in nemilo čutijo, da je bilo vse obetanje — prazno in jalovo. Stari blagostan je preminol, novi ni prišel, pač pa na- rašča vseobčno siiomaštro. Liberalci tega dolgo niso dali veljati, vendar sedaj je sila tako občna postala in toliko močno pritisnila, da začenjajo celo liberalni poslanci spregledavati, zlasti v dunaJ8kem dižavnem zboru. Le čuda in škoda je, da ti gospodje samo nesrečne nasledke vidijo in po liberalnih miDistrih udrihajo, namesto da bi se popolnein spokorili iu krivim naukom lažnjivega liberalizma slovo dali. Sedanji miuister, zlasti finančni miuister je precej zvedeu in delaven mož — ali vsa njegova nesreča je, da kot liberalec in ustavovernež moia gospodariti po željali, zaukazih in postavab, koje so mu predpisali libeialai ustavoveini poslanci. Udrihali sd pa ti liberalni gospodje res neusmiljeuo po svojib jednako liberalnih ministiib. Tri dui bilo je strašno tepenje ia klanje v državuem zboru — toda kri ni tekla — tepli so se z besedarai. Finančni minister je za 1. 1877 zahteval, naj ruu dfžavni zbor dovoli porabiti 405 milijouov, ter je ob enem naznanil, da bo zmanjkalo še 28 milijouov. Ta novica je poslance neizmemo razkačila; toliko do sedaj ni zahteval noben minister v Avstriji. Začeli so ubogega ministra, ki je na svoje rame vzel vse giebe liberalizma, straliovito napadati. Prvi je na njega segnol neki Schoffle in revno tožil: kam pridemo, 6e bo vlada tako naprej dolgove delala in pomanjkljeje kazala: davkeplačilci onemagajo, dače rastejo, obitnost biia, dela ni, zaslužka ni, siromaštvo povsodi se glasi, skoro ni posestva najti, ki bi ne bilo zadolženo; in kaj dela vlada? Za gosposke izdajaino 64 milijonov več; kakor pred nekoliko leti, nradnikov je vse polno, pisarijam ni konca, ne kraja. . . . Poslanec žl. Plener je finančuemu ministru očital, da se je v računu zopet viezal; kajti zmanjkalo niu ne bo na leto 28 milijonov, ampak 47 milijonov. Neki Schouerer in zopet neki Steudel, čista liberalca in goreča ustavoverca, sta povdarjala, da je vse nesreče krivo ministerstvo, ki bi lehko pomagalo pa neče; treba mu je le izgnati jezuite, pograbiti cerkvcuo premoženje in uvesti civilni zakou. No, ta gospoda, bo tcžko kedaj pamet srečala, čeravno vidita nesrečne nasledke liberalizma in sploh neverstva. Za njima je zajamral Ijubljanski poslanec Dolfi Schaffer ter obžaloval, da veliki državni dolgovi za obresti požrejo na leto 112 milijonov dačnih goldinarjev in 1. 1878 celo 121 milijouov. Toda vse liberalne tožnike ministrov prekosil je poslanec Skene iz Dunaja. Rekel je: finančni minister sedi na ministerskem stolu 5 let, in v teh letih je državne stroake pomnožil za 80 milijonov, čeravno je državnega premoženja prodal za 105 milijonov. Kaj bodo naši otroci rekli? Vsled znanega nktahau 1. 1873 je vzel 85 milijonov na posodo, kam jib je spravil, tega nam ae ni povedal. Zlati dolg 48 milijonov v spornladi ni izdal, sedaj pa ne more dobrega kupca dobiti, nied tem pa je od jnda Ruthschilda izposodil 45 milijonov; tako se bližamo vsaki den bolj — državnej kridi. Vlada je od davkeplačilcev iztirjala in prejela neizmerno veliko milijonov, a opravila ž njimi ni veliko; edina skrb bila njej je: ostati na kormilu in je veliko porabila v to, da si je večino v tej zbornici po8lancev ohranila (oho). Taka vlada, taki ministri pač najboljše storijo, ako brž — odstopijo. Tolikim napadom uasproti finančni minister ni mogel molčati. Oglasil te je tedaj in krepko in glasno odbil napade liberalnih poslancev rekoč: čudim se; kako liberalui in ustavoverni poslanci napadajo moje postopanje, jaz sem gospodaril, kakor so meni ovi gospodje sami po svojih sklepih v tej državnej zbornici velevali. Tako 80 mi tudi 1. 1873. dovolili vzeti 85 nailijonov na posodo, da pomagam po ,,krahu" poškodovanim, kar sem tudi storil; 67 milijouov sem razdelil železnicatn; 18 milijonov pa obrnil za posojilnice; 7 rnilijonov sem dobil vrnjenib, 12 še pričakujem in drugib 66 milijonov?? Tega minister ni povedal. Vsled takega zagovora bili so poslanci še bolj nevoljni in bila je za jezno liberalno večiuo piava sieča, da njej je poslanec in liberalec Wolfrum pomagal iz zadrege rekši: res je, veliko nas stane sedanja vlada, a ona tudi veliko stoii in izvršuje naše ^velikanske" (? Uied.) ruisli; ona je nearečni konkordat podrla in mešnikom upljiv vzela, ona je uvedla novo šolo in porotniške soduije, zboljšala civilno iu kazensko pravdanje (na pr. bagatelno postopanje?) in železnicam pomagala na zd;ave (? Ured.) noge. Bodinio složni in podpiiajmo svoje sedanje liberalne ministre iu sprejtnimo proračun za 1. 1877. No, in to se je tudi zgodilo ; vkljub velikej jezi so si liberalni gospodje v roke segnoli in z vsetni proti 7 glasom davkeplačilcem naložili kakib 405 milijonov. — Kedaj bo tukaj eukrat že bolše?!