VEČ KOT 4000 KNJIG ZA SOMBO-TELSKO KATEDRO str. 4
LEJPI
SPOMINI NA SREČANJE V VOJVODINI str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. maja 1997 * Leto VII, št. 10
Nagykanizsa: pogovori kulturnih ministrov in likovni dogodek
ZA BOGATEJŠE KULTURNO SODELOVANJI
V nagykaniškem kulturnem centru Sandor Heve-si sta se pogovarjala novi slovenski mjnister za kulturo Jožef Školč in madžarski minister za kulturo in šolstvo Balint Magyar. Po pogovorih so odprli razstavo del lendavskega kiparja Ferenca Kiralya in del keramika Janosa Nemet-ha.
Ministra Balint Magyar in Jožef Školč sta na novinarski konferenci napovedala tudi nekaj novosti v sodelovanju kulturnih ustanov i||j posameznikov iz Slovenije in Madžarske. Tako madžarski kulturniki sodelujejo v programu Evropskega meseca kulture, ki se je začel minuli četrtek v Ljubljani, tri kakovostne slovenske gledališke skupine oziroma ansamble pa so že povabili na gostovanja na Madžarsko. Pomembne stike, je poudaril minister Magyar, imajo tudi galerije, denimo som-botelska in soboška, pa gledališči iz Zalaegerszega in Nove Gorice.
Kulturno sodelovanje poteka na osnovi meddržavnega sporazuma, ki se bo iztekel prihodnje leto. Zato ministra želita tudi z delovnimi srečanji vzpodbuditi sodelovanje kulturnih ustanov in posameznikov. Čeprav tega nista posebej poudarjala, je bilo razumeti,; da je sodelovanje ob meji. tudi po zaslugi po-rabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov, obsežnejše in na višji ravni kot sodelovanje na državni ravni.
Za dober primer, kako zastaviti in tudi uresničevati programe sodelovanja, bi lahko bil sporazum p sodelovanju Žalske in Železne županije s prekmurskimi občinami, v katerih živi madžarska narodnost. Po-
sebnost tega sporazuma je v njegovi konkretnosti, ko so našteti nosilci sodelovanja, tako inštitucije kot posamezniki. Zato je to
E rej program sodelovanja, ot pa sporazum, v katerem bi bile zapisane bolj želje, kot pa dejavnost stikov, pomembnih za obe strani, se zlasti pa za prekmurske Madžare. Na državni ravni se je sicer težje dogovoriti za tovrsten sporazum, toda iz minulih let ie že nekaj izkušenj, ki bi lahko bile osnova za dogovor. Tudi nekoliko natančnejši vpogled v dosedanje in sedanje sodelovanje bi razgrnil sorazmerno široko paleto slovenskih in madžarskih ustanov in posameznih ustvarjalcev, Ki so vzpostavili dobro in uspešno sodelovanje.
eR
OBLIUBA DELA DOLG
Nekateri Nagykanizse prav gotovo ne bodo ohranili v lepem spominu. Velja to predvsem za predstavnike manjšin, prekmurske Madžare in porabske Slovence. Njim so namreč - kdo bi vedel ali zaradi organizacijskih napak ali zaradi nespretnosti domačinov - podelili na srečanju med madžarskim in slovenskim ministrom za kulturo popolnoma drugačno vlogo, kot so si jo želeli. Namesto tega namreč, da bi - v okviru pogovorov -lahko oni postavili svoja vprašanja oz. povedali prošnje ministroma, so bili oni izpraševanj, kajti nepričakovano in nehote so se znašli med sodelavci na tiskovni konferenci.
Tako ni čudno, da je bilo na “improviziranem” pogovoru, do katerega je prišlo po zaslugi dveh veleposlanikov, malce napeto vzdušje. Prekmurski Madžari so želeli zvedeti od ministra Magyarja predvsem to, ali lahko računajo na obljubljeno pomoč iz Madžarske pri izgradnji lendavskega kulturnega centra. Po krajšem razčiščevanju - kdo, komu in kaj je namreč obljubil -smo zvedeli, da je to bil Urad za zamejske Madžare, ki je obljubil, da bo prispeval pri zagotavljanju sredstev, .za katera mora poskrbeti lendavska občina. Gre za V tretjino investicijskih sredstev, ki znašajo približno
500 milijonov tolarjev. (Dve tretjini naj bi pokrila Slovenija iz proračunskih sredstev.) Odgovor Magyarja ni bil niti malo spodbujajoč, saj Ministrstvo za šolstvo in kulturo nima nobenih sredstev za investicije v zamejstvu. S temi sredstvi razpolagajo razni skladi. Sklad Illyes - tako minister - je v ta namen zagotovil 5 milijonov forintov. Kaplja v morje? - bi rekli eni, drugi pa tako: “Če z malim nisi zadovoljen...” Prekmurski Madžari z odgovori ministra očitno niso bili zadovoljni.
Glede na okoliščine (domačini so namreč med pogovori večkrat opozorili ministra, da ju čakajo podjetniki, sponzorji skupne razstave Kiraly-Nemeth, ki je nudila priložnost za srečanje ministrov) torej glede na okoliščine, se je predsednik Zveze Slovencev premislil in prosil ministra, če bi ga v bližnji prihodnosti lahko sprejel, da bi ga seznanil z načrti Slovenskega kultumo-informativnega centra v Monoštru. Minister ga je napotil k svoji sodelavki in obljubil - v kolikor bo potrebno - ga bo tudi sam sprejel. Enako velja tudi za prekmurske Madžare.
Upajmo, da tudi minister pozna pregovor, ki smo si > ga izbrali za naslov.	M. Sukič ■■
2
Dr. Vilko Novak
OBTOŽUJEM! Napad na slovenstvo Prekmurja!
Obtožujem pred slovensko javnostjo in oblastjo, politično ter sodno, Zavod za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi (za izdajo knjige odgovoren Laszlo Goncz, tiskano v Pecsu) zaradi izdaje in širjenja knjige: Tibor Zsiga, Muravi-dektol Trianortig, Lendava 1996, 209 str., tisk podprlo Madžarsko ministrstvo za kulturo in prosveto. - Naj nekdo zakriči! - je nekoč zapisal pokojni profesor, filozof Janez Janžekovič. In to velja tudi danes posebej za to knjižuro, ki lažnivo, pod znanstvenim videzom piše neresnico o “dogodkih in dokumentih v zvezi z nastankom slovensko-madžar-ske državne meje” - tako, da “pospešuje asimilacijo Slovencev na Madžarskem”, kot oboje piše pora-bska Slovenka, etnologinja Marija Kozar v časopisu Slovencev na Madžarskem - Porabje, Monošter, 24. aprila 1997, štev. 8. po predstavitvi imenovane knjige “V začetku aprila v Sombotelu”, kot sama pravi v članku.
Moja nekdanja diplomantka na ljubljanski filozofski fakulteti, zaslužna raziskovalka življenja in kulture v Porabju v več knjigah, kustosinja muzejp Savaria v Sombotelu v Železni županiji, zelo mimo in stvarno poroča o tej knjigi ter končuje svoje poročilo: “Zaradi tega knjigo priporočamo samo strokovnjakom, (podčrtala M.K.), ki bodo znali kritično brati. V nobenem primeru pa je ne priporočamo - kot je to v predgovoru - učiteljem, šolarjem in laičnim bralcem, ker bi jih ta knjiga samo zmedla.” Zadnji stavek pa podpisani trikrat podčrtujem in ga spreminjam ter dopolnjujem z ostro zahtevo, aa je treba knjigo umakniti iz prodaje in knjižnic ter uvesti pravni postopek proti izdajatelju ter njegovemu zastopniku! Vodstvo madžarske narodnosti in skupnosti v Prekmurju - obenem s poslanko Marijo Pozsonec - pa pozivamo, da pojasni in skuša opravičiti - ker zares opravičiti se ne da!! - izdajo te knjige v založbi Zavoda... z denarjem tudi iz slovenske državne blagajne! Še huje, da je tudi madžarska vlada podprla izdajo te docela iredentistične knjige, ki dokazuje
“nepravično, nasilno pridružitev slovenskega Prekmurja Sloveniji in njega odcepitev od Madžarske!”
Nerad moram v svojem 89-tem letu opravičevati pred nekaterimi nepoznavalci svojo pravico do javne, najostrejše obtožbe: danes upokojeni redni, zadnja leta tudi zaslužni profesor Filozofske fakultete^ Univerze v Ljubljani, sem več pisal od leta 1930 o Madžarih kot vsi Slovenci skupaj; prevajal knjige iz madžarščine in že leta 1940 dobil od madžarskega Centra PEN odlikovanje za prevod prve madžarske kvalitetne knjige v slovenščino: Madacheve Tragedije človeka, ki je pri nas petdeset let bila nedostopna v NUK. V zadnjih letih sem dobil od madžarskega ministrstva za kulturo odlikovanje Pro cultura hunga-rica; sem častni član Madžarskega etnološkega društva v okrilju Madžarske akademije znanosti itn. Pisal sem z največjim priznanjem o madžarski kulturi in posebej literaturi in že kot študent 1932 ocenil Miko-lovo brošuro, ki jo uporablja avtor knjige Zsiga kot svoj vir kot lažnivo, neznanstveno propagando proti slovenstvu in osvoboditvi Prekmurja. Matije Slaviča razpravo Prekmurske meje v diplomaciji, - ki jo Zsiga tudi navaja, toda skriva avtorja in vir -, sem izdal v samozaložbi 1935 kot profesorski pripravnik v Mariboru v zborniku Slovenska krajina, zaradi česar so me madžarske zasedbene oblasti 1941 takoj po prihodu klicale na odgovor, češ da sem pisal proti Madžarski. Predhodnik dr. Zsige, soboški profesor Bela Balint, si je med madžarsko zasedbo dal prevajati od dijakov moje spise in jih prirejene objavljal v madžarskih publikacijah kot lastno odkrivanje Prekmurja, v korist madžarske zasedbe. Ker sem sam leta 1942 v bu-dimpeštanskem,	katoliš-
kem časopisu Elet objavil kratek članek o slovenskem značaju Prekmurja -edini javni nastop proti okupatorju v legalnem tisku! - so me madžarski mogočniki v Soboti obsodili v taborišče, česar me je rešil rajni kančevski župnik Franc raflik, ki ni bil Slovenec, in sem bil premeščen v Sento v Vojvodini, kjer
sem bil pod stalnim policijskim nadzorom.
V času, ko se najvišji predstavniki obeh držav ponovno pogovarjajo, kako ie vse v najlepšem redu glede naših manjšin itn., pa lendavska madžarska skupnost izda knjigo, ki 1996. trdi, da prekmurski Slovenci do osvoboditve leta 1919 (ne 1918, kot marsikdo piše!) niso imeli nobenih stikov z ostalimi Slovenci, tedaj živečimi v Avstriji. Kratko sem že 1935. povzel v imenovanem svojem zborniku Kulturne stike do osvobo-jenja (str. 40-45) od prekmurskih protestantskih pisateljev Mihaela Sevra 1747 in Števana Kuzmiča 1771, ki sta zajemala besede iz Dalmatina in poudarjala sorodnost s “Kranjci” in “dolnjimi Štajerci” - danes vemo, da so za Marijansko pesmarico konec 16. in v začetku 17. stoletja priredili Dalmatinove in Trubarjeve pesmi v prekmurščino!!
Od 18. stoletja vemo, za koroškega pisatelja Ožbalta Gutsmana in štajerskega Ivana Žigo Popoviča, da sta brala Kuzmiča; Kopitar je leta 1808-09 v naslovu svoje slovnice označil Slovence na zahodnem Ogrskem kot del slovenskega naroda; stike so imeli Vraz, Čop, Kozler, Raič, Trstenjak in mnogi drugi; pisali o “ogrskih” Slovencih, jezikoslovec Škrabec jih je imenoval kar “pomurski” Slovenci itn. Kako so prihajale mohorske knjige iz Celovca v tisočih primerkih v 19. in 20. stoletju med prekmurske Slovence, o tem je bilo že večkrat pisano, tudi v Slavičevem spisu, ki ga Zsiga navaja in pomen tega podcenjuje -toda on ne zna slovensko in ni sam vsega tega prebral, zato nima pravice o teh stvareh pisati, ker jih napačno prikazuje “po lastnem okusu”, kakor je docela nestrokovno izjavil na predstavitvi knjige v Sombotelu (M. Kozar).
Še huje! Zsiga trdi, da se jezik prekmurskih Slovencev bistveno razlikuje od jezika (slovenščine!!) ostalih Slovencev in da so le v “sorodstvu s Slovenci onstran Mure” - torej ne en in isti narod! To pa je očiten napad na slovensko narodno in državno integriteto, celovitost, kakršnega so si privoščili pred 70 leti odpadnik S. Mikola in
njegovi nasledniki med zasedbo 1941-1945, ko so v soboškem trobilu na celi prvi strani in čez napadli moj članek v korist slovenstva v budimpešta-nski reviji. Na vse te “znanstvene^ trditve je že odgovoril M. Slavič leta 1935 v mojem zborniku.
In to je plačala slovenska vlada z denarjem slovenskih državljanov, to so izdali v Lendava, Republiki Sloveniji 1996!
Zato pričakujem interpelacijo o tej knjigi v Državnem zboru Republike Slovenije, pričakujem odločen nastop Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in Univerze v Ljubljani in Mariboru, nastop in odločanje občinskega sveta v Lendavi in drugih občin v Prekmurju, da enkrat za vselej preprečijo take napade na slovenstvo Prekmurja, na resnično preteklost našega naroda, tak škodljiv pojav, ki pospešuje raznarodovanje Slovencev v Republiki Madžarski!!
Moral bi napisati knjigo ali dolgo razpravo, da bi vsaj v glavnem zavrnil in popravil napake, ki jih je zagrešil pisun te knjige, ki je docela neznanstvena! Odrekam vam kvaliteto doktorata zgodovine, g. Zsiga, jaz, ki sem doktoriral “z najvišjo pohvalo” (uradno: summa cum laude) na univerzi Petra Pazmanya v Budimpešti, pod predsedstvom tedaj najboljšega madžarskega zgodovinarja, Gyule Szekfiija! Moram to navesti, ker ga hvali v predgovoru Goncz, kako objektivno piše itd. Vi pa morate najprej v slovensko ljudsko šolo, da se naučite jezika, v katerem boste našli literaturo, ki jo zdaj prezirate. Kot Slavičevo “najpomembnejše delo o tej tvarini” navajate “Hatalomvaltas Mariborban” ^Sprememba oblasti v Mariboru), ne poveste pa, kje in kdaj je bilo to delo objavljeno. Niti Slovenski biografski leksikon, niti sam, ki sem njega in njegovo delo dobro poznal, ne poznamo takega dela. Vaš predhodnik Balint si je vsaj dal prevesti od mojih dijakov zares glavna spisa o tej stvari, ki sem ju pa izdal jaz, podpisani in ju tudi Slovenski biografski leksikon ne pozna: Narodnost in osvoboditev Prekmurcev v zborniku Slovenska kraji-
na, uredil Vilko Novak, Beltinci 1925, samozaložba (!!), str. 46 do 82 ter: Prekmurske meje v diplomaciji, v istem zborniku str. 83 do 107 - prosim, seštejte, koliko strani je tam in - primerjajte, kaj pišete vi, Zsiga ur, o bojnih dogodkih v decembru 1918 in pozneje s tistim', kar piše dr. M. Slavič v mojem zborniku, odkoder Vam je nekdo prevedel njegovo besedilo, ki ga vi skrito navajate le v opombah 14,35,37,43, in še ... pod “Arhiv županije Vas Szombathely Kleklov spis (tako v izvirniku, brez ločil), članek Matije Slaviča - brez naslova! - Slovenska Krajna (tako! namesto krajina) 4.p. (kaj pomeni to?! prevod)...” Gospod, nimate pojma o citiranju v znanstvenih spisih, tako pomanjkljivo se ne navaja, cvek! Navajate tudi V. Šiftarja članek, ki naj bi bil izšel v: “Časopis za zgodovino in narodopisje 1/1989... 37-38 p.” - kaj pomeni tu številka 1?! Kje je letnik?! In kraj izhajanja časopisa?! Dovolj o tem s takim znanstvenikom, ki laže, da so se prekmurski Slovenci sami sebe imenovali vend (36), ki meša stalno Prekmurje z Medmurjem, o katerem govori del knjige; zamenjuje zlasti 1919 Medmurje s Prekmurjem, ki ne ve besede o prekmurskem evangeličanskem slovstvu od 1715 in ki trdi brez dokazov, da so Prekmurje zasedli (po nalogu Najvišjega sveta pariške mirovne konference, gospod!) in potem pridružili Sloveniji proti volii prebivalstva - katerega?! Ki ni prebral pri Slaviču, da so proti mednarodni obmejni komisiji demonstrirali od luteranskih duhovnikov nahujskani v nekaterih vaseh (str. 98) itd. itd. “Vendi” so mu vsi prebivalci Slovenije (enkrat str. 36) itd. Vsi, ki so delali za osvoboditev Prekmurja pred 1919, so mu sovražniki madžarstva - knjiga je taka, kot bi bila napisana med madžarsko zasedbo 1941-1945!! Kar primerjajte jo s tedanjimi spisi in z glavnim njenim idejnim virom, Mikolovo brošuro iz 1928 (tega avtor ne ve!), ki blati vse slovensko. Obtožujem ponovno in pozivam, da uradno sestavimo vse krivične, obsodbe vredne trditve v knjigi!
Ljubljana« 3.5. 1997
Porabje, 22. maja 1997
3
Štenjé
O LÜBEZNI
Primož Trubar, Sebastian Krelj, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič i Tomaž Hren so od 1550-oga do 1655-oga leta v Ljubljani oprvim vödali knige na slovenskom geziki. V našoj krajini, na našom geziki so začnili knige vödavati najoprvim -165 lejt kisnej - tö domanji popevge i škonicke lüteranske vöre. Tistoga ipa so v Ljubljani že pisali knige katoličanski dühovniki za cerkev pa za lüstvo. Lüstvo pa je lübezenske pa sodačke pesmi spejvalo. Dühovnicke so vödavali molitvenike, predge, katekizmuše pa sveto pismo v Slovenskoj rejči.
Kanonik iz Novoga mesta Matija Kastelec (162011688) je napiso štiri knige. Najbole erične so Nebeški cil (1684), v Steraj tak piše o lübezni:
“Velika je muč te lubézni: v lubleno reič premeni tega zalubleniga, lubézn sturi de edn ne Vej kaj dela, ne Vej kam gre, je ena samavolna smert. Ta kir lübi, nej sam per sebi: nič ne skerbi za sé, nič ne misli za sé, nič ne dela za sé: inu aku ga gori ne vzame tü kar lübi, taku on nej nigdér.
O, kaku nesrečnu lübi ta, kir Bogá ne lübi! Zakaj ne more on biti v tem kar lübi, katere ne moreo serce nasitit dokler so neobstoječe, nevnužnosti inu smerti podveržene. Kateri pak Bogá lübi, ta je v Bugi, inu kadar jenja v sebi živeti, aku v njemu živi, v katerim vse stvari živé, kateri je naš cil, inu napreminéna dobruta. Čoveška lubézn je persi-lena, inu grenka: Božja pak je Vselej pohlevna, inu miraa, slatka inu dobrutliva: posvitno ajfer mart-ra, le ta je vošliva: posvitna sé boji de bi en drugi ne lubil, le ta želi, de bi ga vsi lubili. Zatorej aku ti sam sebi hočeš dobili, inu sebe jmaš za lubu, Bogá lübi: zakaj kadar ga lubiš tebi nüca, nikar njemu. Covik more sé preminiti, inu konc vzeti: Bogá nigdar ne zgubiš, ampak kadar ga od sebe pustiš."
(po našom: “Veuka je mauč te lübezni: v lubleno rejč spremeni tega zalüblenoga. Lübézen tau naredi, ka eden ne vej ka dela, ne Vej kam dé, je kak smrt. Tisti, šteri lübi, je nej pri sebi: nika sé ne briga zasé, nika ne misli nasé, nika ne dela zasé: če ga tisti ne poslüša, šteroga lübi, té on nin nej gé.
O, kak nesrečne lübi tisti, šteri Bogá ne lübi! Zato, ka ne more svoje srce naši ti ti, tačas ka smrt ne sreča. Steri pa lübi Bogá, tisti je v Baugi, pa da več ne živi, v njama živi, v šterom vse živi, štero jé naš ciu ino nepreminjena dobrauta. Človeška lübezen je prisilena ino bridka: Boža pa je vsigder mirno, Sladko ino dobra: posvetna (világi) je nevoškena, bogi sé, nej ka bi eden drügi tö lübo, un pa želi, naj ga vsikši lübi. Zato, če si dobro škeš, ino sebe maš za lübo, lübi Bogá: zato, ka, da ga lübiš, tau je tebi na asek, nej njama. Človek more preminauti, mrejti: Bogá nik- dar ne zgibiš, samo če ga od sébe spistiš”)
Marija Kozar
PREDSTAVNIKI MANjŠIN POZIVAJO EVROPSKE DRŽAVE H KREPITVI MANJŠINSKIH PRAVIC
V Porečah na avstrijskem Koroškem je te dni potekal 42. kongres Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS). Predstavniki okrog 80 evropskih manjšin so se na tem kongresu po pestri in kritični razpravi dogovorili za poseben poziv vsem evropskim državam ter političnim, kulturnim in gospodarskim inštitucijam, naj z uvedbo sodobne pravne zakonodaje, ki bo slonela na temeljnih človekovih pravicah in mednarodnih sporazumih, okrepijo in zagotovijo učinkovitejšo zaščito etničnih, jezikovnih in kulturnih pravic manjšin. Evrops-
ke države so pozvali tudi k takojšnji ratifikaciji Okvirne konvencije za zaščito nacionalnih manjšin in Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih.
FUENS kot krovna organizacija večine evropskih manjšin je posebno pozornost namenila zahtevam, da pripadniki narodnih skupnosti volijo svoje predstavnike -poslance v državne parlamente in lokalne skupnosti ter tako politično participirajo pri najpomembnejših državnih odločitvah. Evropska unija je bila pozvana, naj v okviru sprememb maastrichtskega sporazuma vključi posebno
poglavje o standardu manjšinskih pravic.
V tem smislu je bila od številnih razpravljalcev deležna pohval in priznanj ustavna ureditev in praksa Republike Slovenije, kjer pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti volijo svoje poslance v Državni zbor in svetnike v občinske svete. Predstavniki manjšin si želijo in zahtevajo, da bi takšne možnosti izvolitve narodnostnih poslancev v državnih parlamentih imeli pripadniki manjšin tudi v drugih evropskih državah.
G.B.
PORABSKE ŠOLE NA DSI ‘97 V LJUBLJANI
Največja slovenska šolska sejemska prireditev, imenovana Dnevi slovenskega izobraževanja, je potekala v začetku maja v Cankarjevem domu v Ljubljani. Sočasno so se odvijale predstavitve, razstave in različne kulturne prireditve. Na desettisoče obiskovalcev, pretežno tistih iz
(čeprav majhen in tesen) dobile tudi porabske narodnostne šole, ki tvorno sodelujejo s slovenskim šolskim ministrstvom, posebej pa z Zavodom RS za šolstvo, OE Murska Sobota. Zavod RS za šolstvo je tudi porabske šole prijazno povabil, naj se predstavijo na tej sejemski
mljenih s komentarji, do zanimivih otroških risb, narečnih odlomkov iz porabs-kih pravljic, do knjižnega in zvočnega gradiva ter učnih pripomočkov smo predstavah slovenski javnosti. Take predstavitve so vsekakor potrebne in koristne. Mnogo novega in zanimivega smo videli in doživeli,
CANKARJEV DOM, Ljubljana, od 6. do 9. maja
pedagoške stroke, je lahko videlo in podoživljalo večino tega, kar trenutno premore slovensko izobraževanje; na različne načine so se predstavljali vrtci, osnovne in srednje šole, druge izobraževalne inštitucije,/' posebej odmevna je bila predstavitev izobraževalne in svetovalne ponudbe Zavoda RS za šolstvo. Velik del razstavnega prostora pa je bil namenjen mednarodnemu sodelovanju. Tu so svoj razstavni prostor
prireditvi. Povabilu so se odzvale.
Seveda je bilo takoj jasno, da lahko pripravimo le informativno predstavitev. V priprave so se vključile vse tri narodnostne šole, gomjeseniška, števanov-ska in monoštrska, posebej dejavno pa Zveza Slovencev, kot tudi avtorica tega zapisa. Porabje med pravljicami in resničnostjo - to je bila rdeča nit naše predstavitve. Od fotografij iz šolskega življenja, opre-
veliko obiskovalcev si je z zanimanjem ogledalo naš razstavni prostor in se prepričalo, da v Porabju v narodnostnih šolah še živi slovenski jezik... In bo živel, če bomo vsi skupaj, starši, učitelji, učenci, narodnostni politiki in še kdo verjeli v njegovo življenje...
Hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi in izvedbi naše razstave!
VALERIJA PERGER
Porabje, 22. maja 1997
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14.10 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v sredo, 28. maja 1997.
Ponovitev v soboto, 31. maja ob 9«45 na 2. programu.
4
Vojaki v Tirano
V glavno mesto Albanije je odpotovala prva skupina 24 slovenskih vojakov. Bataljon sanitejcev bo nameščen pri poveljstvu človekoljubne operacije Zora. Z njo mednarodna skupnost varuje razdeljevanje pomoči Albancem. Slovenski vojaki bodo ostali v Tirani do 28. julija.
Železničarji
stavkali
Ker železniški sindikati in pogajalska skupina Slovenskih železnic niso dosegli sporazuma o podpisu novega dela tarifne priloge h kolektivni pogodbi, so slovenski železničarji za 4 ure ustavili vlake po vsej Sloveniji. Vozilo je le šest mednarodnih vlakov. Sindikatom strojevodij, železniškega transporta, vlakovnih odpravnikov in železničarjev sta se v stavki pridružila tudi sindikata železniške dejavnosti vzdrževalcev.
Oszi pri Vajglu
Državni sekretar ministra za zunanje zadeve Ivo Vajgl je sprejel madžarskega veleposlanika v Sloveniji Istvana Čszija. Ta je Vajglu predal pismo svojega predsednika Gyule Homa, v katerem predsednika vlade Janeza Drnovška vabi na tristransko srečanje premierov Italije, Madžarske in Slovenije.
Merit pri Kučanu, Wallenova pri Drnovšku
Slovenijo je obiskal estonski predsednik Lennart Merit. Srečal se je s slovenskim predsednikom Milanom Kučanom in se udeležil otvoritvene prireditve Evropskega meseca kulture Ljubljana 1997. Na uradni obisk je pripotovala tudi švedska zunanja ministrica Lena Hjelm-Wallen. S slovenskim kolegom Zoranom Thalerjem, premieram Janezom Drnovškom in predsednikom državnega zbora Janezom Podobnikom se je pogovarjala o sodelovanju med državama in o prizadevanjih Slovenije za vstop v zvezo NATO in v Evropsko unijo.
VEČ KOT 4000 KNJIG ZA SOMBOTELSKO KATEDRO
Nova filološka strokovna knjižnica na Oddelku za slovansko filologijo Visoke pedagoške šole Daniel Berzsenyi v Sombotelu je od 7. maja dalje odprta za raziskovalno delo štedentov in drugih raziskovalcev. Slavistično in hungarološko zbirko je visoki šoli podaril akademik Laszlo Hadrovics. Dela Laszla Hadrovicsa gotovo spadajo med velike dosežke madžarskega in mednarodnega jezikoslovja 20. stoletja. V okviru hungarologije je ustvaril teoretska in empirična dela, poleg tega pa je proučeval še vprašanja srbske oziroma hrvaške književnosti in jezika. Madžarski slavistiki 20. stoletja je dal v roke tak program, ki je daljnosežno določil značaj raziskav na tem področju. Uvedel je povsem novo raziskovalno smer, katere vodilna misel je prizadevna volja in resnica. Vse to, kar je sam proučeval in delal, je potekalo v znamenju te misli. Odkrivati resnico, toda z dokajšnjo mero dobronamernega hotenja in takta.
Na vprašanje - kakšna pridobitev je ta knjižnica za Oddelek za slovansko filologijo - je Karel Gadanyi, predstojnik katedre, povedal naslednje:
“To je velik dogodek za našo katedro. Profesor Hadrovics je zbiral knjige več kot 65 let. To so knjige, katere so važne oziroma pomembne za slovenistiko, za slavistiko. Ta strokovna knjižnica s svojimi knjigami, slovarji in ravijami, je od zdaj na razpolago na naši ustanovi. Vsi študentje, profesorji in raziskovalci, ki hočejo raziskovati te teme, imajo na razpolago več kot 4000 knjig, med njimi tudi take, ki so napisane v slovenskem jeziku. ”
A.K.
* * *
Med pripravo našega časopisa smo zvedeli za žalostno novico, da je 12. maja, v 86. letu starosti umrl profesor Laszlo Hadrovics.
SREČANJE NEMCOV NA DOLENJOM SENIKI
Nemška državna samouprava je 11. majuša na Dolenjom Seniki organizirala sedmo srečanje Nemcov, steri živijo v županiji Vaš pa Zala. Znano je, da je Dolenji Senik taksa ves, gde živejo Slovenci, Nemci pa Madžari. Kak je Elizabeta Bartok, seniška župankinja, povedla, Nemce na D. Seniki že od i 1300 merkajo. Na D. Seniki na gnes dela nemška manjšinska samouprava tu.
Nej je malo delo bilau D. Seniki tau velko prireditev sprejeti. Sreča, ka so pogoji na D. Seniki za tau tak znautra, kak zviina dobri pa ka je tau nedelo tmo lejpo vrejemen bilau. Etak je vsakši emo mesto, steri je što pogledniti tau prireditev. Vsevkiiper je 13 skupin gorastaupilo.
Po pozdravni rečaj župankinje je kratek guč držo dr. Gyorgy Zielbauer, ki je notpokazo na Vogrskom živeči Nemcov grb (čimer) pa je notzglaso, ka je nemška državna samouprava sprejela njino himno, štero so na konci programa prvič spejvali vsi navzauči.
Več kak dvej vore dugo so nastopale nemške kulturne skupine. Bili so med njimi starejši, že dugo lejt delajoči, pa mladi tu. D. Seniški vrtec je začno program s svojimi malimi. Dobro je bilau videti na programi ženske z Rabafuzesa, ki že 20 lejt dugo popejvajo. Od Sombotela do Koszega, od Koszega do Varaša smo bogati program vidli od osnovni šol. Med tejmi se je znauvič z velkim uspehom notpokazala šaulska folklora z G. seniške šaule. Že sme nistame mejsece čuli, da na Dolenjom Seniki so ustanovili nemški ženski pevski zbor. Zbor iz Jennersdorfa (Avstrija) ma dirigenta, Jožefa Hochwartera, ki je nej zdaj začno pomagati D. Seniki. Lepou je, da se je ta mala ves leko z ednov nauvov skupinov not pokazala, vupamo se, da ostanejo vkuper, do delali naprej. Lepo, bogato prireditev smo vidli. Kak je župankinja prajla, pomagala je pri tom cejla ves, nej glede na narodnost. Pa etak je lepau, etak je vrejdno.
I. Barber
ŠTIRI VEČERDJE ZA MILIJONKO
Milijonska večerdja. Prebenu Olsenu, turisti z Danskpga, sé je malo dosta vidlo, gda je pogledno na račun, šteri je 104 gezaro forintov kazo za večerdjo za štiri lüdi v Ribji Čardi Dreher v Budapešti. Depa zato, ka je ovak zadovolen büu, je Sto dati eške 6 gezaro napitnine (borravaló). Te so ma dobri podje pravili, ka so štiri večerdje koštale 1 milijon forintov, nej 100 gezaro!!! Zdaj po cejloj Meriki o tom gučijo, ka naj turisti pazijo na
Vogrskom, ka so Vogrski krčmaroške velki špijoni. Meriška ambasada (nagy-követség) je domau po-slala cejlo lišto, v štere gostilne naj nikšo fele formo nedejo njini lidgé, če pridejo na Vogrsko... Kontrola na Vogrskom je tau restavracije poštrafala na 30 gezaro forintov. -Če eno ribjo župo udajo (37 gezaro), te jim eške ostane 7 gezaro profita! Seks v univerzumi. Španjolske novine E1 Mundo so pisale, ka je prej Valentina Tereškova s svojim možom Adria-nom Nikolajevom 1963-oga leta na Vostoki spo-čela svojo či Jeleno, štero so na skrüma gorranili, pa má betežno pamet. -Pripovest bi leko bila trnok dobra, samo je tau baja, ka je Tereškova nej na gnauk bila na nebi s svojim možom, ovak pa
so bili v Vostoki kabine samo za enoga človeka. Manjšinski glavni minister. Deve Govvda je v Indiji Šef vlade (kormán-yfő), šteri ranč ne guči hindijski gezik, glavni gezik v Indiji. - Gda bau na Vogrskom takše, ka bau glavni minister v državi takši Porabski Slovenec, šteri ranč Vogrski ne vej? Prva tau gvüšno nede, kak gda Porabski Slovenci več nemo znali slovenski, samo Vogrski. Leko, ka nam ranč nede trbölo dugo čakati? Pitanje je samo: na ka?
Porce. V Pakistani živé 130 milijonov lüdi, pa od toga samo en milijon plačüje porce. - Tau je skor tak, kak če bi na Vogrskom povejmo samo Somboteu plačüvo porce. Zame bi tau tö nej dobro bilau, zato bole tak povejm, ka tau je
tak, kak če bi samo Vesz-prém plačüvo porce. Kak bi fajn bilau! Istina, ka tau tö ne smejmo pozabiti, ka je Pakistan eden najbole siromački pa najbole koruptni ro-sagov na svejti. Siromački siromaki. Afganistan je tö fejst siromački - nej čüda, vej sé pa že skor dvajsti lejt kolejo nad sebov! -, depa eške bole špajsno je, ka tisti na oblasti (Talibi) delajo s siromačkimi ženskami. Ranč bejle zoknine ne smejo nositi, ka bi tau prej pri moškaj trnok velko poželenje zbidilo. Talibi tau tö ne dopistijo, ka bi lidgé nücali papémate začke, ka sé je prej Sveto pismo tö iz papéra “narodilo”. - Eške dobro, ka Talibi ne vejo, ka mi tü v Evropi eške šnajceke tö mamo s papéra, ka bi nas ovak tak bujti!?!
Fr.M.
Porabje, 22: maja 1997
5
“NA SVEJTI JE NAJLEPŠE VČITI...”
... pravi Ilona Šafar, če rejsan tau lejpo delo, tau lejpo slüžbo več ne opravla. Depa v njenoj živlenji je tisti čas, gda je včila, najlepši Spomin. Dobro znamo, ka gestejo takše slüžbe, gde je tau malo, če človek avtomatično opravi, ka ma gor dajo. V takši slüžbaj človek more svoj poklic tak vzeti, da ne smej gledati na vöro, more sé cejli prejkdati tistomi, ka opravla. Takši lüdje so pedagogi tü. Biti peda-gog je velka odgovornost, včiti deco od generacije
do generacije. Pa nej samo včiti, vzgajati (nevelni) tü.
Gda sam gorpoisjtala v Varaša Tibora Safara pa Ilono Safar, za eno malo smo si že od šole pogučavali. Na gnes sta Obadva že v penziji, cejlo svojo aktivno živlenje sta na šaulo aldüvala. Pa eške gnes dosta mislita na šaulo.
Ilona, kak si ti leranca gratala?
“1955-oga leta sam končala v Budimpešti Pedagoško visoko šaulo. Končala sam slovenščino pa zemljepis. Iz Porabja je nas telko končalo, ka je v vsakšo ves prišo eden slovenski školnik ali leranca. Ge sam si tistoga reda Sakaluvce vöodebrala za edno letno prakso. Za edno leta, 1956-oga leta sam v Szegedi diplo-mirala.”
Kak sta sé vüva s Tiborom srečala? On je Vogrski školnik, nej je s tebov odo na visoko šaulo.
“Ge sam 1954-oga leta končo v Sárvári šaulo pa sam v Óriszentpéteri prakso emo, tam sam včijo. 1955-oga leta so ma
pa vkraj djali, prišo sam za ravnatela v sakalauvsko šaulo. V Sakalauvci je tistoga reda osem klasov bilau. V tej osmij klasaj je tistoga reda vsakšo leta po 90-100 dece bilau, pet školnikov nas je včilo tau deco.”
Ilona, kak ste pa tistoga reda včili slovenski jezik?
“Tistoga reda sé je po Porabski šaulaj, leko povejmo, vsakši učenec včijo slovenski jezik. V ednoj vesi če sta sé najšla dva ali trge učenci, steri so sé nej
včili, zatok ka so starišje nej Slovenci bili. Liki oni so slovenske vöre tü poslüšali. V Sakalauvci, vsakši zna, živejo Ciganji tü. Njina deca sé je tü včila slovenski jezik. Na tau je nišče nej prtiskavo, nej Silo, nej deco, nej stariše.” Ge tak Znam, ka je v Sakalauvci eden cajt Tibor bio “Šef”, ti pa, Ilona, podrejena (beo-sztott), te sé je pa gnauk samo obamau-lo, Ilona ti si gratala ravnateljica. Kak je tau bilau?
“1964-oga leta je Tibor šaulski inšpektor grato, etak sam ge prejkvzela njegvo funcijo.”
Ge tak Znam, da si sledkar ti tü šaulski inšpektor postanila za slovenski jezik. Kak je tau bilau?
“1969-1970-oga leta, na začetki šaulskega leta so me od okraja prosili, da bi opravlala tau slüžbo. Gda sam vzela tau slüžbo, paralelno sam včila tadala tü, skoz do 1989-oga leta. Te sam v penzijo odišla.”
Tibor, gda je pa tau bilau, ka so iz Sakalauvec od petoga kla-
sa starejše v Varaš odpelali v šaulo? Kelko dece je bilau tistoga reda na šauli?
“Tau je bilau 1972-oga leta. Vsevküper je te itak ešče tak 50-60 mlajšov bilau v Sakalauvci. Tisto leto sva müva z ženauv tü v Varaš odišla, pa iz Varaške šaule sva odišla Obadva v penzijo.”
Na kakšom nivoji je bio tistoga reda slovenski pouk?
“Nišče naj ne misli, ka je sploj slabo bilau. Tistoga reda smo med baukšimi pogoji včili tü. Deca je ešče govorila slovenski, doma so starišje ešče gučali slovenski, nej tak kak gnes. Vsakšo leto smo tam bili na tekmovanji iz slovenščine pa smo meli učence, ki so v državi prvi bili (Kati Hirnök, Ferenc Merkli pa eške nisterni). Da bi bili dobro pripravleni na slovenski pouk, smo vsakšo leto vsi tisti pedagogi, ki so slovenščino včili, ojdli na tečaje v Slovenijo. Te tečaje sam 16 lejt ge vodila. Ka smo mogoči bili naprajti, smo napravili. Tau sé vidi na tom tü, ka kakoli stoj povej pa goči, zatok mamo nistarne odlične lüdi, steri so sé šaulali pa si gnes s slovenskim jezikom slüži-jo krü.”
Če dobro računam, vüva dva sta 17 lejt včila v Sakalauvci. Kakše spomine mata na tau ves?
Tibor: “Mi smo sé tam sploj dobro meli. Tak Vodstvo vesi, kak lüdje so
razmeli nas, mi pa nji. V dvej šaulski zidini smo včili - edno so samo 1959-oga leta zozidali -smo red pa čistočo držali tak znautra kak zvüna. Velke športne dneve, pa vejga Baug, ka smo vse nej držali tam. Z vasnicov vred smo dihali, bili smo sploj veseli pa srečni. Najlepše spomine mamo od tam.”
“Sploj smo radi tam bili. Idealno je bilau tam včiti pa delati. Če sé gnesden s Sakalauvčani Srečamo, ešče itak čütimo od nji poštenjé,” pravi Ilona. Znam, ka mata sina tü. Ka pa on dela, gde je v slüžbi?
“Sin, Laci je tü Visoko pedagoško šaulo končo (slovenščino - animatorst-vo, ob slüžbi pa ešče knjižničarstvo). Zdaj je tüj v Varaša v ednoj šauli knjižničar. On je že tü 40 lejt star.”
Zdaj, gda več nej trbej vsakši zranjek v slüžbo titi, kak živeta? “Tak čütim pa mislim, če bi ešče gnauk leko začnila svojo živlenje, nika drugo bi nej opravlala, samo včenjé. Po mojem je za toga volo našo živlenje sploj lejpo bilau. Dobro je nazaj misliti na šaulo, na našo slüžbo.
Zadovolni smo s svojim žitkom. Penzija je takša, kakša, nam je zadosta, nam dojde. Samo naj zdravje bau pa de nikak šlau. Vsakši den nam na pamet pridejo naši spomnili."
I. Barber
Pevke iz Števanovcev so pod vodstvom Marije Rituper, glasbene pedagoginje iz Murske Sobote, nastopile na Srečanju ljudskih pevcev in godcev v Mali Nedelji.
Podpora
manjšinskim
časopisom
Kuratorij Sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem je pred kratkim odločal o razdelitvi sredstev med petnajstimi manjšinskimi časopisi. Sklad je za to namenil 170 milijonov forintov. Manjšinski tedniki (nemški, hrvaški, srbski, slovaški) so dobili povprečno 22 milijonov za letni proračun. Ostali časopisi (štirinajstdnevniki, mesečniki, periodike) so dobili od 4 do 9 milijonov. Porabje, časopis Slovencev, je dobilo 6.450 tisoč forintov, to je za 150 tisoč manj kot lani.
Požar v Monoštru 13. maja ob 1/2 4-ih zjutraj je pustošil v Monoštru eden največjih požarov v zadnjem času na Madžarskem. Gorelo je skladišče volne v bivši tovarni svile, ki je trenutno last madžarsko-italijanske mešane družbe. Plameni so dosegli in uničili tudi del proizvodne hale. V požaru nihče ni bil poškodovan, gmotna škoda znaša več kot 500 milijonov forintov.
Začele so se mature
12. in 13. maja so se na madžarskih srednjih šolah začeli maturitetni izpiti. V tem letu bo maturiralo več kot 80 tisoč dijakov.
Novi naslov
Državna slovenska manjšinska samouprava je dobila pred kratkim nove prostore v Budimpešti. Njihov novi naslov:
Državna slovenska manjšinska samouprava/Orszagos Szloven Kisebbsegi Onkormanpzat Kirendeltsege, Budapest, VII. ker. Rumbach S. u. 12.
III/l.
Telefon:
(06-1)342-2721
ODPRTA MEJA
25. maja bo začasno odprta meja med Andovci - Dolenci- Bu-dinci. Obmejni krajani bodo lahko prestopili mejo med 8.00 in 20.00 uro.
Porabje, 22. maja 1997
6
LEJPI SPOMINI NA SREČANJE V VOJVODINI
ali v tistoj gužvi smo sé zgübili pa najšli sami paut do vesi, gde so nas že žmetno čakali, pa zatou eške bole radostno sprej-mili. Kak smo Prišli, smo sé včasi (Opravili k meši, vej so nas v cerkvi že cejlo vöro čakali. Takšo zamü-do smo meli zaradi čakala na granici. Cerkev je
svojemi domačini, v glav-nom po dva vküper. Ka vse so nam pripravili za gesti, o tom nemo pisala, ar je bilou telko dobrout pa vsega, ka bi ešče Zdaj nej mogli vsega pogesti, či bi ešče tam bili.
Po obödi, med šterim smo sé z domačini spoz-nali - sé je zavlejko ta do
Velka Škoda bi bila, či v naši cajtingaj ne bi bilou zapisano, kak so sé meli naši fudbalejri pa fudba-lejrke, pejvke pa pejvci v Totovom seli v Vojvodini, kama so bili prek Slovenske manjšinske samouprave Monošter-Slovenska ves pozvani na njuv vaški svetek pa bučo, najbole pa v čast srečanja z nami. Prvoga majuša, zazranka ob trej, so sé z Monoštra odpravili na tou dugo paut. Bus je biu napunjeni skoro do zadnjoga se-deža. Vala Bougi, eške gospoud plivanoš z Monoštra so bili z njimi za vsaki slučaj, či bi si na toj dugoj pauti Stoj kaj zmislo, paj bi sé rad spo-vedo, v glavnon pa zatau, ka so bili pozvani, ka do v Totovom seli svetešnjo mešo meli.
V takšoj sestavi vidite, smo sé odpravili z daumi puni sčeküvanja, ka nas v tej dvej dnevaj vse čaka. Pout do granice smo srečno prestali, ali tam smo pa naleteli na takšo ko-louno teherautujov pa bu-sov, ka si nej vido konca. Na madžarsko} granici so nas zatok naprej püstili, na jugoslovanskoj pa smo preci dugo čakali. Tam nas je eden mladi pojbar s Totovoga sela že Čako,
tretje, štrte vöre - smo sé odpravili na veško bučo, gde sé je vse trlo lüdi, ali küpüvali so bole malo. Tüdi mi nej, Vej sé tisto, ka je tam bilou, dobi tüdi
pri nas, pa eške bole fal. Ob petoj vöri smo šli gledati nastop plesalcov pa citrašov, gde sé je nabralo puno gledalcov. Lidje so nas vse poprejk pozdravlali, vouščili lejpo rejč, skratka, na konci smo sé že skoro vsi med sebov poznali. Ešče bole pa zvečer, na bali, gde sé je plesalo dugo v nouč. Tak ženske pa tüdi moški so bili tak “eleganš” gor naravnani, ka si möu občütek, ka Si v kakšon luksušnom hoteli, nej na veškoj veseli«. Pa tüdi tou je bilo za opaziti, ka smo nej vidli niti enoga, ka bi bio pijan.
Drugi den je že ob desetoj vöri bila fusbalna tekma med starimi pojbi, ob pou dvanajstoj pa ženski no-gomet - gde so eške eks-tra uživali moški gledalci. Ob dvej je bio prpravleni obid za vse nas, pa tiste domačine pri šteri smo spali. Obid je bio trnok dober. Doubili smo trnok dober pörkölt s testenina-mi, pa kapüstino šalato, natou retaše pa kavo, vsakši pa ešče spominsko darilo, keramično ploščo, na šteroj je njuv veški grb (címer).
Zadnji tekmi v pripravah na svetovne prvenstvo na Japonskem je madžarska rokometna reprezentanca odigrala s Slovenijo. Reprezentanci sta sé pomerüi 7. in 8. maja, in sicer v Ikerváru in Büku. Prvi dan je zmagala slovenska reprezentanca z 29:26, drugi dan pa Madžari z na las enakim rezultatom.
Slika: Czika László
bila nabito puna, mešo pa sta mela domači pa naš gospoud, šteriva sta trnok lipou pozdravila prisotne. Meša je bila - sé zna, v madžarščini, vej v cejloj
vesi nišče ne vej srbski - je čista madžarska ves. Pri meši so tüdi nastoupili trije naši mladinci.
Za tem so nas napoutili v Kulturni dom, gde so nas pozdravili pa razmestili k družinam, gde smo meli prenočišče pa obid. Tak smo sé razšli, vsaki k
Laci z domačini. Napravili so takši štimung, ka bi skoro ešče ges plesala, či glij so me kolki (forgók) mantrale Srmak Laci je tak švico, ka sé je kumaj folgo brisati. Nej, pa nej so njemi dali mera, Vej so že dugo tak dobre muzike vendar nej meli v Totovom seli.
Tak jeprišo, či smo ščeli ali nej, čas slovesa. Nej pa nej smo mogli na razno. Auto-busni šofer je že tak čemeren bio, ka bi najrajši ogen fudo. Končno sé je li včako, ar je vsakšemi lejpomi idnouk konec, pa smo sé tüdi mi mogli s težkim srcom posloviti. Velki šereg lüdi nas je vösprevajo, bilou je tüdi preci skuz. Poznani, ne-poznani so sé med sebov obimali, pa telko pusekov na en večer sam že nej dobila, ka ne poumnim. Skoro do meje sta sé pred nami pelala pa nam kazala pout njuvi župan pa plevanoš.
Ka za konec naj napišem? Dva lejpiva dneva smo preživeli pri naši nouvaj prijateli, šteri so nas rejsan od srca sprejeli za svoje. Veže nas prisrčno prijatelstvo pa lübezen do matemoga jezika. Za vse, ka smo tam doživeli, vidli pa občütili, sé mamo zavaliti Slovenski manjšinski samouprava Monošter-Slovenska ves pa Zvezi Slovencov.
Že naprej sé pa veselimo povratnoga srečanja, da mo mi gostiteli, 20. avgusta. Že Zdaj njim želimo prisrčno dobrodošlico.
M.R.
Ob petoj vöri pa je bio nastop domači pevcov i plesalcov pa naših nastopajočih. Najprle je raztegno svoje fude naš Laci Korpič, te je nastoupo ške
vküper s pevkama Anuš-ko pa Micko, Varaške ženske so spopejvale dvakrat po štiri madžarske pesmi. Mislim, ka smo sé dobro predstavi, ka je tüdi z mnougimi gratulacijami z njuve strani bilou potrje-no.
Po nastopi smo sé razšli, vsaki na svoj kraj, spa-kejrali kufre, odnesli na bus, te pa - sé zna, na veselico, gde je igro naš
Porabje, 22. maja 1997
OTROŠKI SVET
MOJA VAS NEKOČ IN DANES
Moja rojstna vas Števanovci je 7 kilometrov oddaljena od Monoštra. Pokrajina je čudovita. Okrog so hribi in gozdovi. Sredi vasi je trgovina, pošta, osnovna šola, kulturni dom, cerkev. Ob cerkvi stoji spomenik. Na tem spomeniku so zapisani tisti vojaki, ki so zgubili življenje v prvi in drugi svetovni vojni. Stari vaščani govorijo slovensko narečje, otroci pa se učimo knjižni jezik. Nekoč so se ljudje ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Danes hodijo delat v monoštrske tovarne. Vas se v zadnjih letih precej razvija. So razne stvari, katerih prej ni bilo. Na primer: telefon, vodovod, asfaltirane ceste. Ob glavni cesti so si mladi zgradili nove in modeme hiše. Pred dvajsetimi leti je imela vasica še več prebivalcev. Ljudje so odhajali iz vasi zaradi službe. Ljudje iz mest pa v naši vasi kupujejo prazne hiše za vikendice. Glavna vzroka sta lepa pokrajina in sveži zrak.
Etelka Dončec 7.r.
OS Števanovci
Moja vas Števanovci je 7 km oddaljena od Monoštra. Leži ob slovensko-mad-žarski meji. Ima dve trgovini, dve gostilni, kulturni dom, pošto, cerkev. Sredi vasi je tudi šola, ki je stara 105 let. Nekoč je bilo v šoli skoraj 100 učencev, zdaj nas je pa samo 38. Nekoč so ljudje delali samo doma na kmetiji, imeli so krave in konje, zdaj je že vse več traktorjev in strojev. Hodijo v službo tudi v monoštrske tovarne: v Opel, v Vossen ali Sariano.
Vas ima “tabor”, kamor poleti prihajajo skupine in izletniki. Mladina se ob sobotah zbira v kulturnem domu, kjer igrajo namizni tenis ali poslušajo glasbo.
Naša šola ima tudi pevski zbor, ki je večkrat nastopil v Sloveniji in tudi na Madžarskem. Tako tudi na Porabskih dnevih, ki so bili lani prav v naši vasi.
Norbert Dončec 8.r.
OŠ Števanovci
MOJA
MAMICA
Moja mamica se imenuje Anna Emberšič. Stara je 31 let. Je srednje rasti, ima rjave lase in modre oči. Zdaj je doma z mojo malo sestrico. Zelo nas ima rada in skrbi za našo družino. Ko pridem iz Šole, me čaka toplo kosilo. Večkrat nam peče pedvo. Skrbi za čistočo iTi za lepe cvetlice. Dela tudi na vrtu in na polju. Za družino pere, pospravlja, šiva, kuha, peče in vse, kar je potrebno. Večkrat mi poje slovenske pesmi. Zelo jo imamo radi in ji pomagamo pri delu. Ko ima čas, se igra z nami, takrat smo zelo veseli. Tudi v šoli se pridno učim, da razveselim mamico.
Beata Bajzek 5. r., OŠ Gornji Senik
Moja mamica se imenuje Marija Balog. Stara
■ štiriintrideset let.
la na Dolnjem Seniku v otroškem vrtcu. Ima riave oči in kratke lase. Neugnana je, doma veli ko dela: kuha, šiva, čisti, pere, poje z nami in bere knjige. Tudi pri učenju nam pomaga. Ce ne znam rešiti kakšne naloge, mi pokaže.
Zelo sem srečna, da je ona moja mamica. Meltnda Čato 5.r., OŠ Gornji Senik
NAROBE DAN
Hodim v gomjeseniško osnovno šolo. V tej šoli vsako leto priredimo en narobe dan, ko otroci učijo, učitelji pa so učenci. Tako je bilo tudi tokrat.
Ob sedmih smo že bili v šoli. Do pol osmih smo imeli odmor. Ob osmih smo se zbrali v telovadnici, kjer smo izbrali novega ravnatelja, Andraža Bajzeka, ki je prebral program dneva. Potem so mu predali ključ šole. Razredniki so bili naslednji: v 5. razredu Tomaž Koleš, v 6. razredu Viktorija Hanžek, v 7. razredu Ildiko Glavanovič in v 8. razredu sem bila jaz. Četrt na devet se je začel pouk, šolska ura je trajala do devetih. Med tem so mlajši učenci imeli disco. Ob desetih se je začelo tekmovanje. Prva naloga je bila hoja v močvirju, za drugo so učenci morali plesati z jajci. Bil je še kviz, kjer so otroci odgovarjali na vprašanja. Zanimivo je bilo, ko so otroci metali milo drug drugemu. Bila je tudi košarka. Okoli dvanajste ure smo končali s tekmovanjem. Potem so razglasili rezultate. Vsaka skupina je postala prva.
Zelo dobro sem se počutila na tem dnevu.
Andreja INjemet 8.r.
OS G. Senik
MAČEK
MIKI
Doma imam mačka, ki se imenuje Miki. Je lepe bele in čme barve. Okoli vratu ima zeleno ovratnico z zvončkom. Zelo rad pohaja in se igra. Kadar je v hiši, najraje spi v fotelju. Glede hrane je zelo priden, saj je skoraj vse. Zelo rad kai ukrade z delovne mize. Če mu kdo nagaja, ga opraska.
Jaz ga imam zelo rada.
Anita Balog 4.r.
OŠ Gornji Senik
MOJ
PES
Mojemu psu je ime Kormoš. Najraje je meso in klobase. Je čme in svetlorjave barve. Ima rjave oči. Zna biti tudi jezen. Takrat laja. Ima žoge, z njimi se igra. Rad se potepa. Čuva nas ponoči. Imam ga rada, ker je lep.
Erika Dončec 3.r.t OŠ Števanovci
[PÁLYÁZATI FELHÍVÁS
A Magyarországi Nemzeti és Etnika Kisebbségekért Közalapítvány kuratóriuma az 1997/98-as tanévre tanulmányi ösztöndíj-pályázatot hirdet
1.	magvar állampolgárságú
-	gimnáziumba vagy
-	szakközépiskolába
járó, valamely nemzeti kisebbséghez tartozó tanulók számára.
Figyelem! Csak azok a diákok vehetnek részt a pályázaton,
-	akiknek az 1996/97-es tanév végi tanulmányi átlaga legalább 3,8 és
-	iskolarendszerű, nemzetiségi oktatási programot megvalósító oktatásban vesznek részt.
Lengyel, ukrán, illetve görög nemzetiségű pályázók abban az esetben vehetnek részt a pályázaton, ha év végi tanulmányi átlaguk legalább 3,8 és szervezett, iskolarendszeren kívüli nemzetiségi anyanyelvi oktatásban vesznek részt, és ezt az oktató szervezet hivatalosan igazolja.
2.	magvar állampolgárságú
-	szakközépiskolába,
-	szakmunkásképzőbe,
-	szakiskolába járó,
-	valamint felsőfokú szakképesítést nyújtó intézetbe járó, illetve
-	technikusképzésben részt vevő cigány tanulók számára.
Figyelem! Felsőfokú szakképesítést nyújtó intézménybe járók és technikusképzésben részt vevők kivételével csak azok a diákok vehetnek részt a pályázaton, akik legalább 3,00 átlaggal zárták az 1996/97-es tanévet, elégtelen osztályzat nélkül.
3.	a magyar állampolgárságú
felsőfokú oktatásban részt vevő nemzeti és etnikai (cigány) kisebbséghez tartozó hallgatók számára.
A pályázat adatlapon történik, amelynek kitöltését útmutató segíti. Az adatlap és az útmutató 1997. május 20-tól beszerezhető a közalapítványi irodán személyesen (1054 Budapest V., Akadémia u. 3. II. 201. hétköznap 9-16 óráig, pénteken 9-12 óráig), felbélyegzett válaszboríték ellenében ezeket az iroda postán is elküldi (levélcím: 1357 Budapest, Pf.2.). Az adatlap másolható.
A pályázatok beadási határideje az 1. és 2. csoportba tartozók esetében 1997. július 15., a 3. csoport esetében szeptember 30. Személyes beadás esetén a tárgynapon 16 óráig leadott, postán keresztül a tárgynap 24. órájáig feladott pályázatokat fogadjuk el. Az elkésett és/vagy hiányos pályázatok érvénytelenek, azokat nem áll módunkban megőrizni, visszaküldeni, azokról másolatot nem készítünk, a pályázónak értesítést \nem küldünk.	___________ /
Porabje, 22. maja 1997

Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska manjšinska samouprava Vas vljudno vabita na prireditve
PORABSKIH DNEVOV
v Monošter.
Program:
Sobota. 24. mai
Vsedržavno srečanje Slovencev na Madžarskem
15.00	Dvojezična maša v r. katoliški cerkvi
v Monoštru
(sodeluje MePz A. Pavel z G. Senika)
16.30 Srečanje Slovencev v gledališki dvorani - kratka predstavitev slovenskih organizacij ter kratek kulturni program
19.00 Veselica Nedelia. 25. mai
15.00	Kulturni program na prostem
- nastopajo slovenske kulturne skupine iz Slovenije in iz Porabja ter hrvaška in nemška skupina iz Železne županije
Prijatelje šaha vabimo oba dneva, da si ogledajo šahovsko tekmovanje, na katerem sodelujeta mladinski reprezentanci Madžarske in Slovenije. Tekmovanje bo v gledališki dvorani z začetkom ob
9.00	uri.
Prireditev je finančno podprl Javni sklad za narodne in etnične manjšine .	na Madžarskem
ffi A Magyarországi Szlovének Szövetsége és az Országos Szlovén Kisebbségi Önkormányzat tisztelettel meghívja Önt Szentgotthárdra a
RÁBAMENTI NAPOK rendezvényeire.
Program:
máius 24. szombat
Szlovének I. országos találkozója
15.00	Kétnyelvű mise (közreműködik a felsőszölnöki Pável Ágoston vegyeskar)
16.30 Szlovének találkozója a Színházban - a szlovén szervezetek rövid bemutatkozása és kultúrműsor
19.00 Bál
15.00	Kulturális műsor a Várkertben szlovéniai és hazai szlovén csoportok valamint Vas megyei
német és horvát együttesek részvételével *****
A sakk-kedvelőket szeretettel vátjuk a magyar és szlovén ifjúsági válogatott találkozójára, mely mindkét nap 9.00 órakor kezdődik a színház aulájában.
* * * * *
A rendezvényt támogatta a „Nemzeti és Etnikai Kisebbségekért”
\	Közalapítvány.
INFORMACIJE
Na Porabske dneve de vsakši den vozo ejks-tra avtobus z Gore-njoga Senika v Varaš. V soboto pa v nedelo de s Senika vkraj išo v frtau 3-oj udri, stavi se na D. Seniki, v Saka-lavd, v Slovenskoj vesi.
Tisti, šteri bi radi prišli na programe, ga čakajte pri avtobusni postajaj
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mfo z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, St. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomoto Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.