Spomini na Dunaj in okolico. 1'osnel po svojem dnevniku Josip Lcvičnik, Ijndski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidi.š, hralevrednega slišiš, koriitnega skusiš, &apiši! — Po tej poti olmti marsikaj poiabljivosti, in poetavljaš hkrati sain sebi stalni spominek po prislovici latinski: ,,Litera scripta nianet"; ali po našem; ,,Zapisana ^erka oslane". 12. dan avgusta. Minister grof A. Potocki. — Cesarski poletnigrad nSchonbrunn". — Dopoldan današnjega dneva obiskal je politehniko in učne sobe minister grof A. Potocki. Da sem tega visokorodnega gospoda kot pričetnika gospodarstvenega kurza za ljudske učitelje rad po licu in osebi spoznal, je lahko verjetno; tako od blizo kakega ministra videti mi tudi dosedaj še ni bilo dano. Gospod je visoke, bolj šibke rasti, obličja prijetnega, in sporainja na neko zelo znano osebstvo na Kranjskem. Ker je on tudi v drugih zadevah zelo skerben za gospodarstveni napredek, je pri vseh stanovih in tudi menda vseh avstrijskih narodih brez ozira na jezik v piav dobri veljavi. *) Popoldan smo imeli danes prosto; toroj smo šli z mnogimi to.varši v cesarski grad nSchonbrunn", kateri je oddaljen od Dunaja peš-hoje kake y2 ure; z železnico pa, ki jo vozijo konji, da pride tje, se ve, še veliko hitreje. Pot peljti iz Dunaja proti zapadni strani, in sicer skozi okrog ,,Maria Hilf"; dalje mem zapadnega kolodvora (Elizabetne železnice) in skozi nRudo]feheim" (sostavljen iz čveteiih prejšnih zunaj mestnih občin), kateri kraj se vendar glede stavb skovaj čisto nič ne loči od ogtalega glavnega mesta. Zunaj Rudolfsheim-a se nam koj odpre proti levi razgled na schonbrunsko okolico; tudi velikanski grad, ki se opira na nisko gričevje, nam kmali pokaže svojih zidin obširnost. Prestopivši s štirimi kamnitim basnoslovniin kipi ozališani most, ki deržf čez rečico ,,Wien", sprejme nas zdajci tudi jako lepi, obširni, štiri-ogelni dvor, konec katerega se dviguje poaosna palača. Po tem tergu se navadno giblje polno kočij, omnibusev, pa tudi mergolf Ijudstva raznih stanov. Po leti namreč navadno visoka cesarska rodbina tu stanuje; — grad sam na sebi je neizrečeno okusno pozidan; — verh tega pa je videti za gradom v perivoju, zverinjaku, botaniškem vertu itd. itd. toliko znamenitega, da se res ni čuditi, ako domači in ptujci dan na dan vrejo v nSchonbrunn". Zidati je jel ta grad že 1. 1570. cesar Matija; dozidala pa ga je v sedanji popolnosti in krasoti še le visokoslavna cesarica Marija Terezija. Dvojne široke kamnite stopnjice peljejo od zunaj gori na visoko-široke pomole (balkon) pervega nadstropja. od kodar peljejo po teni vhodi v znotranje prostore in cesarske stanišča. Ker se visoka cesarska rodbina nabajala je ravno v Išel-u, nam je bil dovoljen vstop tudi v znotranje prostore, kar me je kot prijatela lepih reči in zgodovinskih znaraenitost posebno veselilo. Šli smo, vodjeni od postaranega prav častitlji- *) Dunajski gospodarstveni kurz za ljudske učitelje je trajal, ali bolje reči, sklican bil !e dve leti o velikih počitnicah. Razcepil se je poznoje v vcč manjšili, ki so bili preloženi v razna večja mesta; — za slovensko-neniške in primorske pok.rujine v Gradec. Moja malenkost pristavlja tej prenaredbi besedo: ,,škoda!", in ko bi imela moja razsodba o tej zadevi kaj odvažnosti, bi djal: ako se hočc za daljno izobraženje učiteljev v resnici kaj zdatnega storiti, naj se pošiljajo oni edino le na Dunaj. Tam se človek namreč mnogo nauči. kar drugej ni lahko; veliko pa je tudi ondi videti, kar sc nikjer drugej ne vidi, in služi ukaželjnim na veliko kopist. Ali — dostavil bom tu se nekaj, kar mi gotovo nihče ne bo zameril. kdor je prijatelj pravice in resnice. Visoke šolske oblastnije naj bi namreč dobro poglcdale, koga da naj bi poslale v tako napredovalne učilnioe. in aliimajodotičnitudi zmožnost in resnično voljoza sprejemo koristnih ukov. Vsaki uoitelj naj bi bil pa tudi zavezan, da bi moral pozneje poročati vsaj o enem predmetu po kakem domačem čftsniku, kaj se je učil, s čimur bi si pisal tako rekoč sam spričalo svoje marljivosti, in bi bil s tem hkrati tudi učenik drugim. Ako bi bil strošek za ranogo učiteljev prevelik, naj bi sejih rajše pošiljalo vsako leto le kaj malega. Malo, — pa to naj bi bilo dobro; — g časom bi vcndar tako marsikdo prišel na versto . ki bi se rad kaj odličnega naučil. Piaavec. vega dvornega strežnika, od sobe do sobe. V vsaki nam je povedal, kaj je to in uno; — opomnil nas tudi zgodovinskih dogodeb, ki se na mnoge zmed njih vežejo. Ko bi bil zamogel sproti pisati, kaj sem vse videl, bi bilo komaj; — al šli smo tako rekoč le sprehajaje po neštevilnih sobah, in tako mi je ostalo vse tu vidjeno, n. pr. dragocene izbine oprave, slika, kipi, lustri itd. itd. le v spominu enako neskončno prijetni sanji. Kot posebne znamenitosti zapomnil sem si dva kipa, ki predstavljata pomilovanja vrednega cesarja meksikanskega, Maksimilijana L, eden živega, eden mertvega; — sobo, v kateri je naj rajše bivala in delala rajna cegarica Marija Terezija, in v kateri se nahaja tudi mnogo ročnih del in slikarij od roke nesrečne njene hčere Marije Antoinette, ki je bila kot francoska kraljica v Parizu obglavljena; — sobo, v kateri jebivall. 1809. Napoleon I., ondi podpisal 14. okt. taistega leta Bsch6nbrunskopogodboff, in ravno v kateri je tudi 24 let pozneje (22. julija 1832) umerl njegovi sin Napoleon Franc Karol, vojvoda Reichstadt-ski. Ko bi hotel edino le to naštevati, kar se v notranjih prostorih te sprelepe palače vidi, moral bj popisati debelo knjigo. Prestopim naj torej k drugi stvari. Skozi osredje grada pri tleh vodi dolgi in široki prehod v odzadne prostore, in tu se nam pokaže zopet nov lepovid. Še lepši dvor, in berž kot ne tudi obširnejši inemo sprednjega, ugledamo tukaj. Ob obeh straneh obrobljen je s perivojem, osaovanim v francoskein okusu. 32 marmeljnastih kipov, na visocih postamentib, enakomerno razpostavljenih, loči dvor od obestranskih perivojev. Tla tega obširnega prostora posuta so s snežno-belem kamenčki, zraven pa okinčana na mnogih mestih simetrično z raznotero vpodobljenimi gredicami, katere so tako umetno in okusno obsejane z različno-barvnimi cvetkami, da si človek vse to iz višave ogledovaje, misli kot za po tleh položeno dragoceno in umetno tkano pletenico (Teppich). Konec tega prezalega dvorajeribnjak, zadej pa se dviguje zmerni homec, verh katerega je postavljena sloveča »Gloriette". V ribDJaku mergoli brez števila rib, večjih in manjših. Enako cvetkam se spreminjajo celo one v raznih barvah; tudi zlato- in sreberno-kožnih se ne manjka vmes. Prepovedano je sicer, metati jim živeža; ali ne ribice, in tudi menda obiskovalci se ne brigajo za to prepoved; zakaj, kakor hitro se kaj ljudi k ribnjaku prikaže, tudi nježne živalice enako krotkim piškam bitijo v celih trumah h kraji, pričakovaje menda dobrih grižljejev. In ako gre človek ob ribnjaku naprej ali nazaj, enako tudi ribice poleg njega naprej ali nazaj veslajo. Čudno, da se tudi celo taka žival privadi urno takih, ki ji kaj dajo. Ravno omenjena »Gloriette" je enaka velikanskemu slavoloku, podpiranemu od obilnega števila stebrov. Dolga je 300, visoka pa 60 čevljev. Ker vsakikdo po nalašč napravljenem vhodu zamore priti na njeni verh, se ve, da tudi jest nisem zdolaj ostal, in vabim vsacega radovedneža za saboj. Razgled, ki se kaže odtod na grad, perivoj in zapadni del Dunaja, je res čarobeu in opanljiv. Skozi perivoj peljajo mnoga drevoredna pota. Na desni strani grada se nahaja sredi perivoja sloveči zverinjak, katerega pa danes nisem utegnil ogledati; preveč časa sem se bil nainreč pomudil v levem oddelku, kjer je med drugira videti neka stara rimljanska razvalina; naprej stoji šibki obelisk; tudi mični studenček, od katerega je zadobil grad »Schonbrunn" svoje ime, nahaja se v tem prostoru. Obzidan je virček s prijazno lopo, v kateri je postavljen kamniti ženskini kip prav tako, kakor bi zala punca natakala hladno vodico žejnim obiskovalcem. Ne vem si več dobro spomniti, kateri vladar je bil zapazil na nekem sprehodu po tej okolici pervi ta virček; bil je pa šumljanja bistre vodice in njene hladne tekočine tako vesel, da je začudjeno zaklical: rEi! was fiir cin schones Briinndel!" Vsled tega se je jel zvati ta kraj, kakor seiu že zgoraj djal, nSch6nbrunn". — (Tudi v Gorotanu seni v mladostnih letih mnogokrat čul med priprostim Ijudstvora za studenec izraz »Brunndel"). Voda tega studenca je tako dobra in zdrava, da si baje mnogo Dunajčanov pošilja vsaki dan nalašč po-njo, da jo iraajo za pijačo. Dunajski vodnjaki namreč vsi niso piškavega oreha vredni, in nikomur ui svetovati na Dunaji veliko vode piti. Vzrokov ne bora pravil, kar ni ravno estetično; zadosti naj bode le ponovljena opomba, da dunajska voda sama za piti ni zdrava, in vsakikdo naj se jo po noči ogiblje. Nekoliko z vinom zmešana pa ne škoduje; vsaj meni ni. 13. dan avgusta. Podzemeljsk e rake pri čČ. oo. Kapucinih. Gredejočim skozi znotranje mesto se nekako ob sredi nKoroške ceste" odpre k levi ozka ulica, po kateri zavkrenemo, in le grede smo na precej prostornem tergu, zvanem nNeuer Markt". V levi kotiček stisnjena stoji tu enako vsem svojim tovaršicam v ubožni priprostosti kapucinskosamostanska cerkev. V podzemeljskih rakah tega svetišča počivajo mertva trupla visoko-slavne cecarske rodbiae. Odkar sem še kot mali otroče slišal praviti, da je bil kmali po smerti občeljubljenega in še sedaj slovečega cesarja Franca I. prišel njegov ne raanj čislani (pri starih naših ljudeh še dobro pomnjeni) prijatelj in bojni tovariš zoper okrutnega NTapoleona 1., ruski cesar Aleksander I. čisto natihoma na Dunaj, dal si odpreti kapucinske katakombe, da bi ondi nepoznan pomolil ob grobnici svojega predragoga vladarskega pobratima, in potetn zopet enako skrivaj zapustil stolno mesto, ter še le proti domu popotujoč nekje na zgornjih krajih spoznan bil: od taistega časa me je vedno mikalo, videti enkrat v življenji te resnobne, žalno-tihe podzemeljske prostore. Danes so se mi tedaj spolnile te želje. S prijatlom S . j . tom pozvoneva ob samostanskih vratih, ki se nama jaderno odpro, in na razodeto prošnjo gre nemudoma prijazni vratar klicat enako prijaznega ia omikanega g. samo- tareca, ki ima nalogo, vpeljavati obiskovalce v podzemeljske rake. Konec dolgega mostovža odpre nama dobro zaklučena vrata, jih za nami zopet zapre, in šli sino doli v tamni smertini dom pokojnikov iz visoko-slavne cesarsko habsburško-lotrinške vodbine. Misle na Cegnar-jevo serbsko poslovenjeno pesemco: nPred Bogom bomo vsi enaki", pridemo na dno stopnjic, ter okrenemo se v mračno-tamne prostore k desni. Nekako tesni čut sprehaja človeka, hodivšega po teh katakombah. Koliko služnih dvornikov! pa tudi koliko bliša obdajalo je v življenji one, ki, pokokošeni od nemile smerti, sedaj spijo tu osamljeni v tihem pokoji! mislil sem si sam pri sebi. Prijazni voditelj peljal naju je polagoma po dolgem podzemeljskem hramu, ki se naliaja menda ravno pod cerkcvjo. Dragocene grobnice stojijo cna poleg druge po obeh straneh obširne katakombe; voditelj pak naraa je razlagal, kdo počivajo tu ali tu. Perva dva, katerih trupla sta bila tukaj položena, da čakata občega vstajenja, bila sta vtemeljitelja cerkve in rak sama, cesar Matija I. in njegova sopruga Ana Tirolska, in sicor 1. 1633. Izvzemši njunega naslednika Ferdiuanda II. (ki si je v Gradecu pozidal inausoleum kot lastni grob, in ondi tudi od 1. 163C. počiva), spijo vsi poznejši vladarji in njuni sorodniki, — njih že čez 100 — v teh svečanotihih ia mirnib katakombah. Cesar Leopold I. dal je bil 1. 1701. rake razširiti; ker je pa s časom zopet jelo primanjkovati prostora, jim je slavna cesarica Marija Terezija dala tik prizidati novi mausoleum, ki je bil 1. 1754. blagoslovljeu. Različen je ta oddelek od starejših katakorab posebno po tem, da je veliko bolj svitel (svitloba pada od zgoraj) in se torej otožni čuti obiskovalcev tu nekako oddahnejo. V sredi tega mausoleuma počivata v vzvišeni. obširni, neizrečeno umetno narejeni dragoceni sreberni grobnici (ki tehta več centev čistega srebra) cesarica Marija Terezija in njeni ljubljeni soprug Franc. Na pokrovu se nahajata njana kipa v sedeče-ležečem položaju, zadaj pri zglavju pak stojf zvezdni venec jima nad glavatna deržaje, angel z trobento. Ako pa je ta grobnica resnično prekrasna, pravi zlatarski umotvor, najdel scra druge, ki se nahajajo razpostavljene v njeni neposrednji bližavi, vse preveč priprosto, pvemalo čislaue in odlikovane. Tu spijo med drugimi cesar Franc I., cesar Jožef, vojvoda Reichstadski, sedajnega svitlega cesarja Franc Jožefa pervorojena hčerka Sofija itd.; al nobena reč v vseh obširnih rakah mi pri gotovo ne prijetnih čutih ni tako globoko ganila serca, kot obilno ovenčana grobnica nedavno iz daljne Amerike le-sem pripeljanega nesrečnega cesarja Maksimilijana, ki je pač prezgodaj zasedel svoje mesto v teh podzemeljskih prostorih. Z resnično iz dna duše kipečimi vošili: ,,Bog daj vseintupočivajočim večni inir in pokoj!" zapustil sera tu smertnemu vladarstvu posvečeni tihi dom.