4io
Slovdn: Vodomet.
Vodomet.
VJvellobe poln  in solnčnih boj, Predmet umelalen strmenja, Lepo se,  vodomet,  popenja
Visoko v zrake curek tvoj.
Kakd prši!   .  .   .  Mogočna sila Pot zračno  mu je odločila.
A ko najviše prikipe",
Poslednjič v zlatem solnčnem soji Vzbleste se kapelj ti nebroji,
Potem se razgube" .  .  .
Odkoder spele v zrak srebrne, Za kapljo kaplja k tlom se vrne,
Od tal iz nova v sinji zrak
Dviguje  curek se legak.
Ni li tvoj curek,  vodomet,
Ki vedno dviga se in pada —
V  življenji,  polnem rev  in jada, Človeških hrepenenj polet ?
Kot on,  če solnce ga  obseva, Blesteče vsako se dozdeva .  . .
A ko sred najbolj drhti, Po sreči zorni hoče seči, Tedaj  — še jeden svit blesteči
In zldti sen   —  zbeži  .   .  . A koprnenja v domovino,
V  srca se vrnejo globino, Od tamkaj, curek neprestan, Spet svetla vstajajo na dan  .   .   .
Sloven.
Senanus.
Spisal A. Funtek. (Konec.)
V.
jilo je nekoliko dnij pozneje, prelepega nedeljskega jutra. Gospod Gregorij se je kar kopal v nebeškem zlatu, katero se je skozi odprta okna vsipalo v njega sobo, in takisto se mu je srce samo kopalo v nebeški rosi mlade ljubezni I Solnčen nasmeh je bil razlit po njega šiljastem obrazu; oči so mu gledale vedro izpod košatih obrvij, in časih je bilo celo, kakor da se mu glasi pritrta pesemca izmed zob. Iz kratka: knjigovodja je bil tisto jutro poosebljena zadovoljnost, ali ne takšna, ki samo name-žikuje in kima, nego zadovoljnost, katero veselje tak6 prešinja, da ji ni moči strpeti na jednem mestu!
Nekolikokrat že je sedel k oknu in vzel knjižico Vodetovo v roko, potem pa zopet vstal in se izprehajal po sobi. In čim bolj se je premikal kazalec na zaprašeni stenski uri, tem nemirnejši je prihajal. Nasmeh pa mu ni izginil z obraza, nego zibal se mu je okolo usten,   kakor bi se hotel   gospod Gregorij   odškodovati za ono dolgo