Dopisi. V Londonu 16. junija. — Mnogo govorice je tudi tukaj bilo o kronanji kralja ogerskega in najbolj zanimive dopise donašal je iz Pešta „Daily Telegraph." Popisovale so se stvari na dolgo in široko, kakor jih le Anglež popisati more. Liberalnost kraljeva proti Magjarom je svet res osupnila, posebno pa pomiloščenje (amnestija) tako milostivo, da zgodovina ne pomni nobenega enaeega. In vendar vse to še mnogim ni zadosti. Kossuth se ne bo vrnil v domovino svojo, in tudi mnogo drugih begunov ne, ker večidel se Kossu-thovega republikanskega programa držijo, ki ga je pred nekoliko leti razglasil, ter so tudi teh misli, ktere je Kossuth v zadnjem listu Deaku naznanil. Ce tudi tukajšnji Magjari nikoli dosti svobode in samostojnosti nimajo, vendar niso zadovoljni s tem, da na eni strani tako konstitucijalna vlada, na drugi strani, to je proti Hrvatom, postopa tako nekonstitucijonalno. Zato nimajo nič zaupanja, da bi vse to, kar se zdaj dela, pravo stanovitnost imelo. (Konec prih.) V Buda-Peštu 20. junija. V. B. — „Novice" so v poslednjem listu poglavitne slovesnosti kraljevega kronanja popisale. Naj še jaz dodam nekoliko vrstic iz svojega lastnega opazovanja. Res je, da se je ob tej svečanosti slišalo sila veliko in navdušenih „eljen"-klicev; al res je tudi, da slovanskega „živio"-klica in rumunskega „setreasca" nisem celi čas ne enega čul, kakor da bi ne bilo žive duše slovanske ali ru-munske pri kronanji nazoče. Je li mar to znamenje, da so Slovani in Kumuni na Ogerskem manj lojalni kakor Magjari? Nikakor ne! Da Slovani in Rumuni žrtujejo blago in kri svojemu kralju, to so že djansko dokazali. Al oni niso veseli magjarskega gospodstva v ogerski ustavi. Edini „eljen"-klici so bili tedaj dokaz, kteri narod se je na binkoštno saboto v Buda-Peštu rado val. — Razun deželnih hodnostarjev duhovskega in svetskega stanu, razun magjarskih ministrov in poslancev tujih vlad (to se razume, da je bil minister Beust tudi pričujoč), razun 1 sotnije ogerskih husarjev, je mnogo dragoceno oblečenih ogerskih velikašev na bujnih konjih in velika množica konjikov (bandernikov) iz različnih stolic (županij) in svobodnih kraljevih mest na čilih konjičih v izvrstnem odevu kralja spremljevala celo pot iz budinske trdnjave v Pest k kraljevemu (kronovalnem) hribcu. Velika množica ljudstva je bila ob celi cesti zgromadena, kodar se je svečanostni sprevod ubiral; iz tujih dežel in tudi iz „Cislajtanije" pa neki ni bilo kaj dosti gostov pri kronanji. Iz Dunaja je prišel državnega zbora predsednik dr. Giskra z nekolikimi državnimi poslanci in mestni župan dr. Zelinka z nekterimi mestnimi odborniki. Da tujih gostov iz daljnih krajev ni bilo kaj preveč tukaj, kaže tudi to, da so gledišča (tribine) v trdnjavnem mestu, ob Albrechtovi cesti v Budinu, ob bregu Donave v Peštu in tudi v nekterih privatnih zagradah zel6 prazna ostala. „Pešt-Budinske Vedomosti" v čislu 47. o tej reči tako-le pišejo: „Vse na to kaže, da so se zmotili špekulantje, kteri so si mislili s takimi odri dober zaslužek vloviti. Malo je bilo takih ljudi, da bi bili hotli za sedež na tribini po 20, 15, 12, 10 in 6 gold. plačati; na tribine se je tedaj le malo ljudi vsedlo. Od verjetne strani se nam trdi, da bi bili memogredoče ljudi radi za 10 kr. na te odre posadili, da bi se le bili hotli na nje vsesti. Res so bile priprave v to, da bi si bili nekteri priložnost kronanja na svoj dobiček obrnili, tako velikanske, da razun ceste skoro ni bilo prostorčeka, kamor bi se bil mogel človek postaviti; vse je bilo z gledišči zastavljeno. Al se niso izplačala. Najbolj so se opekli oni, kteri so se s strahu pred groznim navalom gle- 213 214 dalcev prenaglili ter so si za drage denarje zagotovili sedeže na tribinah, na kterih so na dan kronanja take ljudi dobili za svoje sosede, kteri so tak sedež za 10—50 kr. dobili, za kterega so oni 6—20 gold. plačali." — Zavoljo velike množice ptujcev pri kronanji sta bila za tri dni (saboto, nedeljo in pondeljek) dva mostova na ladijah čez Donavo narejena, ker prehod toliko ljudi iz Budina v Pest samo čez zveriženi most ne bi bil mogoč. — Binkoštno saboto popoldne so na vojaški ledini bili za prosto ljudstvo 3 celi voli na raznih pečeni, pa tudi mnogo kruha in vina se je tu prostemu ljudstvu za povžitek pripravilo, — ostalo se ve da ni nič. Dosti ravsa in kavsa je bilo pri tem ljudskem prazniku, dosti krvavih nosov in razbitih buč in dosti po živinsko pijanih deležnikov obojega spola, — pa saj brez tega pri takih prilikah tukaj ne more biti, kajti to je „svobodno življenje in Hungaria." Na bin-koštni pondeljek dopoldne so mestjanski odbori iz Buda-Pešta običajne darove novovenčanemu kralju in kraljici v kraljevi grad prinesli in pripeljali, namreč iz vsakega mesta 1 vola, 3 teleta, 1 kozo, 1 jagnje, vsako mesto po 2 soda (precej velika) vina, velike hlebe kruha, zelenjave, 2 veliki ribi, in ne vem kaj še vse, za cesarje-viča Rudolfa pa se 1 prav mičnega konjiča. Se ve, da je dar od 100.000 cekinov, ktere je ogerska dežela kralju in kraljici poklonila (vsakemu 50.000 cekinov), vrednost vseh druzih darov daleč presegel. Cesar in cesarica sta pa ta ves dar „honvedomu in njihovim ubogim vdovam in sirotam na vedno podporo prepustila (z lastnoročnimi ustanovnimi pismi do grofa Juli-a An-drassy-a). Drugi ne menj pomenljivi čin ogerskega kralja je pa pomiloščenje vseh političnih grešnikov, vseh obsojencev in zatožencev po tiskarnih postavah. Sedaj se sme sleherni, kdor je zavoljo prekucij 1848/9. leta in pozneje iz Ogerske pobegnil, brez skrbi v svojo domovino povrniti, sedaj se more tudi Kossuth domu vrniti in kolikor je še druzih njegovih tovaršev! Tempora mutantur! „Pester Journal" je pred kakimi 14 dnevi pripovedoval, da je kraljica magjarska zgodovinarja Miha Horvat a, kteri se je ne davno iz pregnanstva v svojo domovino vrnil, k sebi poklicala, da ji je dogodbe leta 1848/9. pripovedoval. Trpelo je dobre 2 uri, predno je Horvat pripovedovanje svojih in dogodeb prekucij leta 1848/9. končal. Kraljica je bila neki do solz gi-njena o tem sporočilu. Predsednik magjarskega mini-sterstva, grof Juli Andrassv, jo je kaj dobro zadel, da je 1848/9. leta vislicam pete odnesel, on je sedaj glava magjarske vlade. Tempora mutantur! Iz Beljaka 23. junija. ^ — Gosp. (Q iz Ljubljane je prav priden dopisovalec vladni „KJagenfurta-rici", in v posebne svoje zasluge si menda šteje to, da še ni poslal dopisa, v kterem bi ne bil ali kakega narodnjaka ali kakega narodnega društva se svojim jadom oblival. Da pa videte, da je njegova pamet res že v — (L (to je, zadnjem krajcu), naj vam posnamem nekoliko črtic „visoke" njegove „inteligencije." Dr. Kosta-tov govor v družbi rokod. pomočnikov za krščansko omiko je ,,Klagenfurtarčinemu" © top in zelo pristranski Klerikalcem (duhovščini) se je s tem prikupil (to je velik greh!) — Vrli dr. Orel mu je „der famose" Dr. Orel, ki utegne namesto Seunig-a podžupan postati. Dr. To-manov jezik, kterega je pri volitvi županovi govoril, je „zmes" srbskega, hrvaškega in slovenskega jezika ter „Zukunftsidiom des Zukunftstreiches der Siidslaven" (prihodnji jezik prihodnjega jugoslavenskega kraljestva), ki ga le dr. Toman sam govori, in ki je od dr. Kosto-vega jezika neki „wesentlich verschieden" (ves drug jezik) ! — Dr. Valenta je suženj Bleiweisov itd. itd. (glej „Kla-genf. Zeitg." št. 138). Taki in enaki norčavi dopisi so menda našemu „vladinemu" časniku zelo všeč, drugače ne zapopademo, da so „stehender Artikel" v „Klagenf." Resne kritike take čenčarije niso vredne, in mig. (Q še cel6 privoščimo krajcarčeke, ktere mu „v 1 a d n i" časnik za njegovo žaljenje našega naroda plačuje! Škodoval pravični naši reči nič ne bode, sebi pa vendar „pričrni" nekaj grošičev (gotovo jih je potreben), mi pa imamo — tako posebne svoje misli. — Cujte še en primer Salomonove modrosti našega vladnega časnika. V „Laibacherici" je bil sestavek: „Ein Volks-fest in Karaten*', kjer se pripoveduje, da na binkoštni pondeljek na zilski Bistrici fantje jezde na stebriču nataknjen čeber (kufo) z železnim kolom vbijajo, in da je dopisnik „z radostjo" v cerkvi zapazil, da je v zilski dolini veliko ljudi, ki znajo citati (brati), ker se poslužujejo skoz in skoz slovenskih molitvenih knjig. Tem vrsticam dr. Issleib dostavlja (št. 140): „Ex ungue leo-nem" — der Verfasser ist offenbar ein nationaler Geist-licher aus Krain" (pisatelj je očividno narodni duhovnik iz Kranjskega). Jaz poznam zilsko dolino prav dobro, in zatoraj vem, da ima „Laib." dopisnik zastran molitvenih knjig prav, in da se ondi narodna zavest čedalje veselejše razvija. „Ex ungue leonem", ali „po perji se tič spozna, ki tako poje", odgovarjamo mi dr. Issleibu. Koroški Slovenci! Zdaj se bodo zaporedoma novi občinski odbori in župani volili. K volitvam tedaj naj gre vsak, kdor ima pravo rodoljubno srce, da dobimo narodnih odborov in županov, kterih nam še dosti manjka! Potreba nam je ljudi, ki imajo srce do slovenskega ljudstva. Ne bodimo več zaspanci! v Iz St. Jernejske okolice 21. junija. X — Dovolite mi, predrage „Novice", da vam tudi iz našega kraja kakošno novo povem. 2. dne t. m. nas je razveselila novomeška čitalnica s svojim pohodom. Bilo je prišlo obilo predragih nam gostov raznega spola, tudi lepih krasotic vmes, in zbralo se nas je okoli 70 do 80 gostov v prijazni gostilnici posestnika in krč-marja gosp. Jožefa Zagorca in sicer na njegovem lepem vrtu. Prijazna postrežba, dobro vince in izvrstno pripravljene jedi, lepo Čvetero-glasno petje, zraven pa še tudi sviranje novomeške glasbe so probudile v društvu občno veselje. Se le pozno v noči odpeljali so vozovi ljube nam goste z željo, da bi nas zopet kmalu počastili. Hvala posebna gr6 našemu vrlemu narodnemu poslancu g. Zagorcu. Zato so se mu pa tudi nadušene napitnice napivale, zraven pa tudi g. Ljudevitu Ravnikarju, bivšemu c. kr. namestniku državnega pravdnika v Novem mestu, ki se je pri tej priliki poslovil od prijatlov in znancev, kajti prestavljen v Celje se je ravno takrat na odhod pripravljal. Pač čudna se nam je zdela ta prestava, pa tudi še marsikaj druzega, kar se je bilo od začetka tega leta sem marsikteremu sodniškemu uradniku v Novem mestu pripetilo. Zdaj pa , ko smo slišali pripovedovati o govoru, *) s kterim je bivši predsednik novomeške sodnije vitez Scheuchenstuel slov6 jemal od uradnikov, nam je ta govor kakor baklja posvetil v to, kar nam je dosihmal temno bilo. Al pustimo te grenkosti in povejmo veselejšo novico. Hiteli smo gosp. Ravnikarju v priznanje njegovih zaslug na javnem domačem polji častno srenj čanstvo naše srenje podeliti v tolažbo, da mora zapustiti domovino svojo. — Veselilo nas je tudi, da novomeška čitalnica tako lepo kaže čvrsto svoje življenje in da na-pravlja svojim udom take lepe veselice, kakor je bil omenjeni izlet. Razun tega sem videl 7. aprila t. 1. predstavljati v novomeški čitalnici znane dve igri: *) Ako je govor res tak bil, kakor se nam je povedal od veČ strani, res ni Čuda, da zvonec nosi po Dolenskem. Morebiti ga nam vendar kdo iz pravega vira naznani, da ga razglasimo — v spominek leta 1867! Vred. 215 „Svitoslav Zajček" in „Bob iz Kranja", v kterih igrah odlikovale so se posebno 3 vrle mestne gospodične, ktere so svoje naloge prav tako dobro rešile, da jim za to vsa čast in hvala gre. V najnovejšem času pa je napravila omenjena čitalnica pevsko šolo za povzdigo petja. Ta šola pod vodstvom gosp. Kravsa, ondot-nega učitelja glasbe, vrlo napreduje, in, kakor slišimo, se posebno gospodične prav marljivo udeležujejo učenja. — Vreme je nestanovitno; ne vemo še tedaj, kako bo trta dozorela. Drugi pot kaj več, ako vam je drago. Z Bogom! Jernejec. Iz Materijske okolice na Primorskem 15. jun. V Tubljah je na dan sv. Antona silovit požar do čistega pokončal dveh kmetov vse imetje, razun živinice, ktera se je k sreči na paši pasla; tretjemu je pogorel hlev, kteremu se je samo en prase osmodil, vse drugo pa je bilo rešeno, in četrtemu je zgorela kuhinja in ena soba. Sreča še, da je gorelo podnevu, drugače bi bil celo selo požar pokončal, ker je več kot tri dele slamnatih streh, zavarovan pa je menda le — eden! Žalostno je pač, da ljudje še zmiraj ne spoznajo žive potrebe, da bi se vsak gospodar zavaroval! — Srčna zahvala gre v resnici gosp. Kastelcu, materijskemu nadžupanu, da je več soseskam na svoje stroške „No-vice" oskrbel. Veselo je videti, kako po soseskah od bralca do bralca popotva ta vrli list, ki svojo nalogo opravlja tako zvesto, kakor jo je nekdaj opravljal pobožni Tobija do svojih zatiranih bratov. Hvala tedaj gosp. Kastelcu za ta premili dar! Župani! kviško in pomagajte, da se ljudstvo izobražuje, si um mu bistri in srce žlahni. Delajmo složni na blagor našemu narodu! Brezovski. Iz Motnika 20. junija. A. P. (Pohlevna prošnja do slovenskega gospoda rodoljuba, ki iz Londona dopisuje »Novicam.") Ne zamerite mi, Častiti gospod, da se po „Novieah" obrnem do Vas na Angležko s ponižno prošnjo o neki stvari, ki je sicer z ozirom na čas že zastarela, od druge strani pa, oziroma koristi, morebiti vendar le še preudarka vredna.*) Kar Vam tukaj naznanjam, to sem od starih mož na tanko izprašal: Živel je namreč v našem trgu, v Motniku (Mottnig) na Kranjskem, pred kacimi osemdeset leti tržan Janez Glava-tič, ki je imel, zraven druzih, sina Miha. Ta se je izučil irharskega rokodelstva, in je več mest obhodil in se prav dobro izuril. Ko je potem v Trstu pri nekem mojstru delal, prišla je po kupčijskih opravkih v Trst iz Londona neka bogata gospa, ki je tudi doma imela irharsko delavnico in je vpraševala, kje bi dobila koga, da bi bil prav izurjen v irharskem rokodelstvu. Po naključbi je zadela na ravno tega Miha Glava-tiča in on je šel ž njo. Ker je omenjena gospa bila vdova, in jej je Miha z lepim obnašanjem in izurnostjo svojo všeč bil, zato ga je vzela za moža in po smrti, ker ni imela otrok, je vse premoženje njemu zapustila. Cez nekoliko časa je tudi on umrl in vse premoženje, okoli enega milijona šterlinskih lir in tri hiše v Londonu zapustil svojej žlahti, proti temu, da se v sto in enem letu zglasijo. Po njegovi smrti je prišlo sporočilo iz Londona do žlahte v Motnik o tej reči, pa takrat so bili v Motniku še premalo zbrisani in se niso znali prav nositi. Dva od žlahte str se tej reči sicer podstopila, pa kaj da narobe! Najela sta si namreč dva dohtarja, tukajšnja kmeta, ki sta se nekaj štela za pravdarja, pa sta bila le bolj pijanca. Hodila sta okrog po Kamniku in po Ljubljani, pa pila in zapravljala, naredila pa nista ničesa; una dva sta pa plačevala in zakladala, da ju *) Ker se nam ta stvar ne zdi prazna, podpiramo tudi mi pro »njo dopisnikovo. Vred. je stalo kakih 400 gold. Ko sta se pa una dva naveličala plačevati, je vse sopet zaspalo in dedšina se ni dobila. Pisanje je pa prišlo kake trikrat iz Londona, pa kaj da zastonj! Pisma se še zdaj hranujejo, kar so jih takrat napravili, samo tistih ni nobenega, ki so iz Angležkega prišla; ta so se zgubila; pisma so napravljena leta 1818. in 1821., torej je od onega časa kakih 50 let. Pred dvema letoma je zopet nekdo, ki je nekaj v žlahti, se te reči spomnil in je govoril z nekim dohtarjem, kako bi kaj bilo; pa ta mu je rekel, da je reč že stara; predno bi se le zvedelo, ali je kaj ali nič, bi stalo kakih 40 ali 50 gld.; ker ni gotovosti, bilo bi boljše pri miru pustiti. In tako je sopet vse pri starem ostalo. — Mene pa, častiti gospod, ki rad prebiram Vaše dopise iz Angležkega, je napravilo to, da Vam pišem in Vas blage pomoči prosim, ako bi Vam mogoče bilo o tej važni reči kaj^izvedeti in po vredništvu „Novic" nam naznaniti. Če bi se ta reč po sreči iztekla, kar sam Bog daj, ker je povsod stiska za denar velika, potlej bi se tudi reklo, karje, če se ne motim, dr. Zarnik pisal: „0 da bi imeli ELalistrovo premoženje, ali saj nekaj tistega, bi naša narodna reč kmalu drugače cvetela!" Iz Bezulaka na Menišiji 20. rož. J. J. — Velik strah smo imeli v naši vasi 14. dan t. m.; ob poli enajstih ponoči je med hudim vremenom treščilo v slamnato streho nekega kmeta, ktera je bila precej vsa v ognji, zgorel mu je hlev, sedmero drobnice, en prešič in pa kovačija. Sam Bog je varoval, ker blizo so si še druga poslopja, da ni bilo večega ognja. Za vodo je pa tukaj še drug čas huda, ker vas šteje 34 hiš, pa ima le 6 vodnjakov od streh napeljanih. Zavarovanih jih je le malo, in tudi ta pogorelec je bil letos pozabil zavarovanja plačati. Gospodarji! zavarujte svoja pohištva, ker ne veste, kdaj vas nesreča obišče; kteri ste pa zavarovani, ne zamudite za časa plačati! Ne zabite preresničnega pregovora: „Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal !" S Kranjske gore 16. junija. — Na polji vse lepo stoji; pa tudi travniki in senožeti obilo sena obetajo. Bog nas le kake uime obvari, in nadjati se imamo dobre letine. Pa saj smo je tudi, posebno naši pogo-relci potrebni; nekteri niso v stanu toliko gotovine si pridobiti, da bi pocimprali. Zares so usmiljenja vredni! Pridela se pri nas le toliko, da je kake 4 do 5 mesecev za ljudski živež zadosti; druzega zaslužka ni; gozdi, ki bi imeli biti nam v pripomoček, nam le velike stroške delajo. Kje si hočemo toraj to, kar nam za živež in drugo zmanjka, pridobiti? Že čez 12 let so naši gozdi politično sekvestrani, in stroški sekvestracije presegajo ves njih letni vžitek; dokladati tedaj moramo še to, česar zmanjkuje. Dasiravno smo to predpostavljenim gosposkam temeljito dokazali, — dasiravno je letos v deželnem zboru c. kr. deželni poglavar baron Bach obljubil nesrečno sekvestracijo brž ko bo mogoče odpraviti, smo še zmirom v starem stanu. Neprenehoma prosimo in trkamo povsod, kjer vemo in znamo, pa vse naše prizadevanje ne pomaga nič. Zares prav žalostno je pri nas. Bog pomagaj! — Cbele so se v naši dolini letos še precej dobro odrezale. Rojile so dosti dobro, in tudi paše so imele dosedaj dovelj. Ravno pred dežjem so začele na smreke letati; ali jim bo po-sihmal smreka še kaj dala, Bog zna; upanja ni dosti, zato ker je dež vse spral in padli sneg vse ohladil. Predno se smreka zopet spari, pa morebiti pasa že prestane. Ako želi kdo za ajdovo pašo čbel si omisliti, naj le pride k nam; postreglo se mu bo ž njimi, tudi cena jim ne bo prenapeta, zakaj ljudstvo je v denarnih stiskah, in rado jih bo prodalo tudi po nizi ceni. 216 Iz okolice ljubljanske. (Pojasnilo.*) „Noyice" so v 21. listu prinesle spis „Vižmarski pašnik razdeljen." Zato, ker se je pašnik razdelil, pisatelj ondotnemu županu slavo poje, kakor bi to kaj posebnega novega bilo. **) Med drugim pravi pisatelj, da so se Vižmarci za omenjeni pašnik morali z dvema sosednima vasema delj časa in z velicimi stroški^ pravdati, pa da bode te pravde kmalu konec, ker le Sentvidčanje še v pašnik preže. — Da „Novice" nas ne bodo imele za take može, ki po ptujem blagu stegujejo roke, jim povemo, da Sentvidčanje, Poljanci in Podgorci imamo že čez 820 let staro pismo, v kterim so nam zagotovljene enake pravice za pašnik Dovješ,^od kterega smo cesarski davek dajali. Po takem Sentvidčanje prežimo le v svojo lastnico, ktere ne pustimo, da bi jo nam Vižmarci vzeli. — Skoda, da je oni sestavek brez podpisa prišel v „Novicah" na svetlo, zato ne vemo, čigav je? Mi pa podpišemo svoja imena.***) Janez Štrukelj, Jernej Rozman, Anton Jenko. Iz Ljubljane. (Naznanilo.) Slovenske Matice odbor bode v četrtek 4. julija t. 1. ob 5. uri popoldne v mestni dvorani imel VIL sejo, k kteri ste vljudno vabljeni. Vrsta razgovorov. 1. Bral in potrdil se bode VI. odborove seje zapisnik. 2. Tajnik bode poročal o važnejših dopisih, novih udih, razprodaji in tiskanji družbinih knjig itd. 3. Blagajnik bode poročal o računu od 1. julija 1866. L do 1. julija 1867. 1. in o proračunu od 1. julija 1867. 1. do 1. julija 1868. 1., ktera ima po (12. §. a. M. pr.) odbor predložiti občnemu zboru. 4. Pregledovalca društv. računov bodeta poročala o svojem poslu. 5. Žrebovanje, ki ima določiti 10 odbornikov, ki stopijo iz odbora. 6. G. France Hafner, učitelj v Slovenjem gradcu po-prašuje: bi li Matica hotela izdati „stenografijo slovensko" ? 7. Posameznih odbornikov nasvetje: Anton Lesar predlaga, naj se 3. občni zbor skliče na sredo 7. avgusta t. 1. Anton Lesar nasvetuje, da odbor izmed sebe izbere odsek, da: a) sestavi imenik knjig, ktere Matica želi izdati, b) nakaže pot, po kterem si ona najhitrejše preskerbi najboljših dotičnih rokopisov, in c) o tem svojem poslu poroča v prihodnji odbo-rovi seji. Dr. Leo VonČina, 1. predsed. namestnik. Anton Lesar, tajnik in odbornik. *) Ker je „Novicamu vseskozi to vodilo, da tudi nasprotni — pa spodobno rečeni — misli dovolijo besedo v svojih listih, tedaj so vzele tudi pričujoči sestavek, da se tako vsacemu pravica zgodi. **) Tudi mi smo popolnoma te misli, da vsakdo zasluži svetinjo, ki pripomore, da se kak pašnik (gmajna) razdeli in v obdelovalni svet predela, ker to je velika dobrota vsem deležnikom in vsej deželi. Da pa razdelitev pašnikov je pri nas res še zmiraj kaj posebnega, kaže nam po predlogu dr. Tomanovem sklep deželnega zbora, da se za kranjsko deželo naredi postava, ktera ukazuje razdelitev pašnikov za to, ker še sila veliko tacega sveta leži nerodovitnega. ***) Vredništvo je oni dopis prejelo od gospoda iz Ljubljane, o kterem more misliti, da pozna dobro vižmarski pašnik, kterega razdeliti si je že ranjki župan vižmarski g. Sever veliko prizadeval, pa nič opravil. Naša misel je ta, da v takih zadevah, ko vsaka vas misli starodavne pravice imeti, ki pa so včasih tako zamotane, da jih tudi 10 dohtarjev ne izmota, je veliko pametnejše in veliko cenejše, ako se take vasi prijazno poravnajo kakor sosed se sosedom; ako vsak nekoliko odjenja, dobi vsak nekoliko, in če tudi ima manj grunta po tem, ima gotovo zdaj več, kakor je imel poprej, ker zdaj ima saj kos grunta svojega za obdelovanje in pridelke pripravnega, poprej pa vsi skupaj niso imeli nič, saj ,,gmajne" so večidel prostori, na kterih Živina strada in gnoj trosi, zraven pa Še bolezen naleze. Vred. — Deželni odbor je knjižico v poduk županom, ki jo je spisal okrajni predstojnik g. Globočnik v Postojni, vredno spoznal darila, ki ga je deželni zbor razpisal; samo to želi, da gosp. predstojnik še to dopiše^ kar zahteva razpis dež. zbora. ^ — Gospod prof. Šolar iz Gorice pride za profesorja na gimnazijo ljubljansko. Dobro došel! — Prav lepa je bila veselica, ki so jo v Medvodah v pondeljek napravili gospodje častniki v spomin slavne lanske zmage pri Kustoci. -— Gospod stolni sakristan Heidrich je te dni pisal iz Rima preč. gosp. general vikarju, da nepopis-ljivo veličastna bo slovesnost v Rimu na sv. Petra in Pavla praznik, s ktero se bo obhajala 18001etnica , kar sta ta dva svetnika smrt mučeniško storila. Gosp. Heidrich piše, da od vseh krajev sveta vrejo škofje in duhovni, največ jih pride iz Francozkega, od kodar je napovedanih tudi druzih ljudi okoli 6000. Papež — pravi — so krepki in zdravi; na miloresnem obličji se jim bere slavnoznani izrek: „non possumus." — Tukajšnji poddružnici avstrijskega društva za umetnost je krasna razstava od 70 malanih podob naj bolj i h mojstrov (med kterimi je tudi velika slika „preganjanje judov v mestu Spajru") obljubljena proti temu, ako se s podpisi poroštvo dobi za potrebni zalog. Zato se odbor poddružnice ljubljanske obrača do Ljubljančanov, ki imajo srce za umetnost, da podpišejo za vhodnino ves čas razstave za eno osebo 1 gold., za vhodnino vse rodovine pa 2 gold. Podpisnikom pa doide še drug dobiček, namreč ta, da po srečkanji morejo dobiti lepih malanih podob. — Naj bi ta odborov oklic segel vsem prijatlom lepe umetnosti v srce, da žrtujejo mali dar v blagi namen! — Med pomilostenci, ki od leta 1848. živijo v tujih deželah, je tudi naš rojak, nekdanji profesor veroza-kona na Dunaji gosp. Fiister, ki je pobegnil v severno Ameriko in zdaj neki živi v Filadelfii. — (Zgodovinska črtica o slovenskem ljubljanskem gledišču.) Med starimi listinami brbraje smo našli od leta 1849. nekoliko tiskanih pol, kterih namen je bil, nabirati podpise za delnice (akcije) za slovenski teater. Napis teh pol se je glasil: „Vabilo v podpis delnic po 10 gold. za slovensko gledišče v Ljubljani." Za dotični odbor so podpisani gospodje Karoi Holzerr dr. Jan. Bleiweis, dr. Strupi, dr. V. Klun, M. Ambrož, Jož. Debevec, Val. Zupan, Jož. Schrever, Jož. Eržen, Miha Lavrič. — Vidi se zopet iz tega, da vse to, kar se za obveljavo narodnih pravic zahteva dan danes, bilo je že vse 1848. in 1849. leta na dnevnem redu. Naj bi to, kar nameravajo nove moči sedanjega dramatičnega društva, ne ostalo tudi le „zgodovinska črtica" kakor pričujoče vabilo leta 1849.! — (Pojasnilo.) V 1. listu letošnih „Novic" je bilo povedano, da se gruntne potrebščine (fundus instructus) za davke ne smejo rubiti, tudi je bilo razloženo, ktere stvari in v kaki razmeri da spadajo med to, kar je, glede na odrajtvilo davkov od rubežni izločeno. Al ne-kteri gruntni posestniki so ta poduk napačno razumeli ter mislijo, da brez razločka premakljive reči ali vse gibljivo premoženje, če tudi to presega gruntno potrebščino, spada pod to potrebščino, in da se torej cel6 nobena teh reči zavoljo davkov pod rubežen staviti ne sme. Napačni taki zapopadki zmotijo, kakor skušnja uči, marsikterega gospodarja, da včasi, če tudi je v stanu odrajtati davke, se odtegne te dolžnosti, in denarje za druge reči potrosi, ne gledč na to, da davki, ko začno zaostajati, čedalje bolj naraščajo, tako, da jih je pozneje skupaj le težko poplačati ali pa brez za-dolženja cel6 ne. Iz tega pa izhaja trojna škoda: dolžniku, deželi in državi; dolžniku ker je sam aebikriv, 217 da čedalje bolj zabrede v dolgove in se mu zavoljo napačnih zapopadkov ali zavolj nemarnosti grunt prodati mora, — deželi in državi pa, ker zavoljo pomankanja dohodkov svojim potrebam popolnoma zadovoljevati ne morete. Kdor tedaj po lastni svoji krivnosti, pa ne po nesreči ali okornostih, kterih sam ni kriv, v to pride, da iz svojega premoženja davkov odrajtati ne more, ta pač tudi postavne podloge nima, da bi mogel potrpljivost ali prizanesek o iztirjevanji zaostalih davkov zahtevati. Kakor „Novice" nikoli ne zamolčijo, kedar se komu kodar koli krivica godi, tako pa morajo tudi vedno pošteno na to držati, da vsak državljan kolikor more dolžnosti svoje spolnuje. Kakor vselej, tudi zdaj izrečemo: Dajte Bogu, kar je božjega, cesarju pa, kar je cesarjevega !