članki
R PROBLEMATIZACIJI TRADICIJE:
PRODUKCIJA 2ENSRE (NARAVNE) IDENTITETE
MAGA JOGAN
Povzetek
V prispevku avtorica osvetljuje nekatere pomembnejše zgodo-
vinske doloCilnice kulturnih vzorcev ženskosti, ki jim je
kljub modifikacijam v vseh obstoječih družbah skupno krčenje
ženske predvsem na reproduktivno funkcijo, s čimer je
povezano opravičevanje izločanja žensk iz drugih področij
delovanja. Na primeru evropske zgodovine pojasnjuje nasta-
janje celostne družbene krčitvene prakse, ki je temeljila na
asimetriji po spolu in družbeni moči.
Suinmary
In this article the author elucidates some important histo-
rical determinants of the cultural patterns of femininity
which have in common in ali existing societies the reduction
of woman on her reproductive function first of ali. With
this fact the leg i tirnization of women's elimination out of
other spheres of human activity is connected. On the example
of european history she explains the rise of the total
reductional practice which was founded on the assimetry of
sexes and of social power.
Niso tako redki primeri, ko se posamezniki sklicujejo na
preteklost kot zlato dobo, v kateri so lepo ženske skrbele
za družino in je bilo sploh vse v najlepšem redu. V imenu
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	267
"naravnega ravnotežja" je nekaterim ob koncu devetdesetih
let na Slovenskem ljubo, da bi ostala "ženska ženska". Na
letoSnjem letnem strokovne® sreCanju slovenskih sociologov
(junija v Slovenj Gradcu) je bilo med drugim tudi ugotov-
ljeno: "Ponovna oživitev civilne družbe bo najprej potekala
v znamenju neizogibne retradicionalizacije".
Ena od neločljivih sestavin tradicije je tudi moSkosre-
dišCnost kot princip organizacije vsega družbenega živ-
ljenja. Upravičeno je že leta 1911 nemški sociolog G. Simmel
zapisal enaCbo: objektivno-moško. Androcentrična tradicija
pa ni obstajala po sebi kot nekaj naravnega, temveč je bila
plod mnogih - med sabo povezanih - sistematičnih prizade-
vanj, ki so - rutinizirana - postala nevidna, zato je vselej
obstajal videz naravnosti vsakdanjega življenja na vseh
ravneh. Razkrivanje načina zgodovinskega oblikovanja tradi-
cije, ki ga omogočajo najnovejSa znanstvena odkritja, je
nujni pogoj za kritično presojo in izhodišče za vrednotenje,
kaj je vredno retradicionalizacije, kaj pa je nezdružljivo z
dosedanjimi procesi emancipacije človeka (obeh spolov).
Namen tega prispevka je osvetliti tiste procese v zgodo-
vini evropskih družb, ki so privedli do udomačenja žensk, do
njihove popolne podreditve moškemu spolu ter zožitve njiho-
vega družbenega bivanja na "naravno" vlogo - roditeljice
otrok in skrbnice "toplega" družinskega ozračja.
Na podlagi mnogih odkritij o obstoju in delovanju različ-
nih kultur na zelo neenakih stopnjah razvoja je mogoče
nedvomno sklepati, da povsod prevladuje moškosrediSčna kul-
tura, v kateri je z raznovrstnimi prijemi in mehanizmi za
zagotavljanje neprekinjenega delovanja družbe določeno mesto
žensk kot manj vredno, obrobno. "Drugorazredni položaj žensk
v družbi je ena od resničnih splošnosti, dejstvo, ki velja
za vse kulture" (poudarja S. Ortner, 1983), ki se pa v vsaki
specifični kulturi kaže na svojski način.
Skupno mnogim načinom pa je dopolnjevanje bioloških
razlik s podrobnimi in natančnimi ter zelo strogimi in varo-
vanimi (z vidnimi in hudimi sankcijami) družbenimi, kultur-
268	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
nimi zapovedmi o mejah dopustnega obnaSanja, ki je spolno
deljeno in hierarhizirano.
V okvir takšnih izmejevanj sodi samo doloCanje meja na-
ravnega oziroma predvsem pripisovanje večje naravnosti
(večje bližine naravi) ženskemu spolu zaradi sposobnosti
rojevanja in ohranjevanja človeške vrste. Vendar se že pri
tem zastavi vprašanje vrednotenja te dejavnosti in njenih
nosilk: če je obstoj živih bitij sploh podlaga za vse druge
(kulturne) dejavnosti, kako je mogoče, da bi imela ta naloga
nižjo vrednost; zakaj in čemu bi povezovali naravnost z dru-
gorazrednostjo. Z biološkim determinizmom je nemogoče odgo-
voriti na to vprašanje tako, kot je zgodovinska praksa
vselej odgovarjala - namreč - s podcenjevanjem žensk. Odgo-
vor na to vprašanje je torej treba iskati v smeri kulture,
produkcije smiselnosti za vsakega posameznika, ki s svojo
dejavnostjo prilagaja naravo sebi in to prilagajanje tudi
nadzira.
Fiziološke sposobnosti ženske in njena večja povezanost z
življenjem vrste, ki dejansko dajejo ženski manj svobode v
razpolaganju s sabo, so v večini kultur vključene v družbeno
vlogo in psihično strukturo žensk kot nekaj totalnega, vse-
obsegajočega in omejujočega. Funkcija ženske v dajanju živ-
ljenja (spočetje, nosečnost, rojevanje, dojenje), ki je nuj-
na v biološkem smislu, je podaljšana v tisto sfero, kjer po-
teka družbeno, kulturno oblikovanje človeka - v socializa-
cijsko sfero in v tej delujejo ženske tako, da ohranjujejo
njim vsiljene vloge in z vzgojo kontinuirano oblikujejo
posebnosti ženske in moške psihe.
Vprašanje, ki ga zastavljajo feministično usmerjene
antropologinje, je, zakaj to delajo, oziroma kako je mogoče,
da prihaja do tega protislovja. S. Ortner (1983, 182)
poudarja, da v "resnici ženska ni nič bliže (ali dalj) od
narave kot moški - oba imata zavest, oba sta umrljiva". Od-
govora torej spet ne bi mogli iskati v neki posebni naravi
žensk, temveč v družbeni strukturi, ki producira takšne
razmere, v katerih je to edina možnost izbire.
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	269
Pri pojasnjevanju celotne pogojenosti spolne asimetrije
(ki je v biološkem smislu konCno pogoj za obstoj Človeštva
sploh in prav zaradi tega zelo prepričljiva podlaga za
konstruiranje družbene podrejenosti enega spola) se kot
spoznavno plodno kaže upoštevanje odnosov proizvodnje
(materialnih in duhovnih dobrin).
Glede na to, da sama tehniCna delitev dela ni univerzalno
povezana z enim tipom spolne delitve dela in da z njo ni
mogoCe pojasniti podrejenosti 2ensk, se kot ustreznejše
sredstvo za pojasnjevanje kulturne posredovanosti asimetrije
kaže družbena (razredna) delitev dela ali družbeni odnosi v
proizvodnji dobrin, ki nastopajo kot pogoj in posledica do-
loCenih odnosov•reprodukcije ljudi (razmnoževanja in ohra-
njevanja vrste). Zlasti je pomembno, da vnesemo ta aspekt
gledanja za pojasnjevanje razmer, v katerih živimo, in da se
potem vprašamo,- kot se je pri prouCevanju afriške sodobne
plemenske družbe Mbum vprašala 0*Laughlin (1983, 329), kako
se reproducirajo strukture moške nadvlade.
Nesmiselno bi bilo iskati odgovore na vprašanja o ženski
podrejenosti ad infinitum v pretekli zgodovini, ker nas to
kveCjemu pripelje do mita o matriarhatu, ki je sam imel (in
ima) ključno pozitivno funkcijo v ohranjevanju in utrjevanju
ženske podrejenosti. Kot poudarja Bamberger (1983, 265), mit
ravno kot del kulturnega koda s poudarjanjem razlik med
moškim omogočajo večjo oblast v družbenem in političnem
življenju in zagotavlja nespremenljivost konkretne ureje-
nosti. Kljub temu, da miti navadno izhajajo iz predstave o
neki prejšnji dobi, ko naj bi ženske vladale, je to izho-
dišče (kot kažejo raziskave v tem stoletju) zgolj umišljena
podlaga za utrjevanje predstav o nemožnosti spremembe
moškosrediščne urejenosti družbe (ker bi bila drugače družba
"katastrofalna"); kljub nekaterim razlikam je skupno mitom,
da opravičujejo ženskosovražno prakso.
Takšna usmeritev ni značilna le za nekatere družbe v
Afriki (tu se izjemno kruto kaže v telesnem iznakažanju),
temveč je neločljiva sestavina evropske preteklosti (in Se
270	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
tudi sedanjosti); kaže se že v antiCni grški misli (Pejano-
vič, 1984: 15-23) in neprekinjeno do sodobnosti v židovsko-
krSčanski tradiciji, katere bistvena lastnost je obvladova-
nje in podcenjevanje žensk kot "pomanjkljivih bitij" (Jogan
1986). Ta tradicija, ki kot okamenela prežema "seksistiCno
vsakdanje mišljenje", je predmet kritiCne presoje tudi v
sodobni feministični teologiji (Sorge 1987).
Da bi mogli natančneje dojeti nekatere pojave in težnje
v (evropski in naši) sedanjosti je treba opozoriti na
poseben evropski način zgodovinske produkcije kulturnega
vzorca o "naravnosti" ženskosti oziroma o "naravni" vlogi
žensk, ki jo bomo zajeli povezano na treh analitičnih rav-
neh: fiziološka zmogljivost ženskega organizma, družbeno
določeno mesto in funkcija žensk ter ženska zavest oziroma
poseben ženski značaj.
Na prvi ravni je ključno vprašanje svobode izbire vzor-
cev, ki so določali žensko vlogo v rojevanju. Vprašamo se
lahko, ali so bile ženske v vsej evropski zgodovini le
"rodilni stroji", ali so bile vselej le "naravna bitja",
predestinirana zgolj za rojevanje in s tem posredno pomembne
pri povečevanju bogastva in moči? Odgovor omogočajo novejša
zgodovinska odkritja, ki dajejo vpogled v procese, ki so
bili dolgo časa zaviti v tenčico nespoznatnosti.
Kot ugotavljata nemška znanstvenika G. Heinsohn in O.
Steiger (1985), je dokazano, da je v antiki in v srednjem
veku obstajalo uravnavanje rojstev oziroma nadzor nad roj-
stvi, ki je omogočal sorazmerno uravnoteženo rast prebival-
stva. Zakaj se je ta praksa v Evropi prekinila in kako je
prišlo do eksplozije prebivalstva v 18. in 19. stoletju? Na
ti dve vprašanji niso mogli odgovoriti demografi, medtem ko
zgodovinarji ob proučevanju čarovništva, ki je doseglo
vrhunec konec sedemdesetih let 20. stoletja, niso mogli
odgovoriti na vprašanje, zakaj so po starem veku preganjali
čarovnice oziroma uničevali umne ženske. Ta dva procesa
nista po naključju vzporedna, temveč sta med sabo neločjivo
povezana, in kot ugotavljata Heinsohn in Steiger, je prega-
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	271
njanje Čarovnic prej stranski produkt boja za kontrolo
rojstev. K takSnemu odgovoru sta lahko prišla ob odkritju,
da se je iztrebljanje "Čarovnic" osredinilo na babice, ki so
jih vedno znova oznaCevali kot Čarovnice. Prav babice pa v
srednjem veku niso veljale le kot pomoCnice pri rojstvih,
teraveC so razpolagale z zdravilskimi in v tem okviru tudi z
znanji o uravnavanju rojstev in o omejevanju naravnega
pri rastka.
V	kakšnih družbenih razmerah je prišlo do iztrebljanja
znanj, ki so prej omogoCala ženskam (veCinski plasti), da so
se odgovorno obnašale do bodoCih rodov: zakaj so ženske
rojevale veC otrok, kot jih je bil mogoCe vzdrževati, zakaj
je postalo uravnavanje rojstev družbeno nezaželeno oziroma
nedopustno in kdo je definiral to nedopustnost? Kot ugotav-
ljata prej omenjena avtorja (1985: 15), se je zasledovanje
Čarovnic zaCelo v drugi polovici 14. stoletja (1360) in je
posledica vrhunca evropske prebivalstvene katastrofe. Od
zaCetka 14. stoletja so namreC prevladovale slabe žetve, od
1348-1352 je huda kuga pobrala v Evropi okoli 25 milijonov
ljudi (od skupno 80 milijonov). Za posvetno in cerkveno
gosposko je primanjkovalo delovne sile in to pomanjkanje je
bilo treba odpraviti s strogo kontrolo ženskih reproduktiv-
nih zmogljivosti.
V	zgodovinskem spoju nasprotnih interesov so zmagali
interesi moCnih (lastnikov zemljišč), njihova volja je
postala vsebina družbeno priznane racionalnosti, medtem ko
so bili interesi žensk (in podrejenih ter odvisnih plasti v
celoti: omejevanje rojstev) označeni kot iracionalni in s
tem nevarni za obstoječo urejenost. Kot ugotavlja H. Sebald
(1987: 33), je razvoj teološko-juridičnih spisov o zasledo-
vanju čarovništva dosegel učinkovit vrh v izdaji dela dveh
inkvizitorjev Heinricha Institoris (Kramerja) in Jakoba
Sprengerja: Malleus maleficarum (1486), ki je postalo vodilo
za posvetna in cerkvena sodišča pri uničevanju čarovnic.
Dolgoletna ubijanja umnih žensk so bila temeljita in
učinkovita: po nekaterih podatkih naj bi bilo (do konca 18.
272	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
st.) v Evropi uničenih okoli Sest milijonov 2ensk, po drugih
celo precej več (čez dvajset milijonov). Sam postopek uniče-
vanja je bil izjemno hiter in praktično vselej "uspeSen",
zlasti po razlagah francoskega učenjaka prava in političnega
pisca J. Bodina, ki je (1580) s trditvijo o vsenavzočnosti
čarovnic v istem času onemogočil kakršenkoli alibi (cit. po
Sebald 1987).
Pri pojasnjevanju teh procesov je izjemno pomembno vpra-
šanje, kako se je ideloško opravičevalo sovraštvo do žensk,
kajti preganjanje in uničevanje je moralo imeti videz smi-
selnosti. Pri razkrivanju notranje logike ustvarjanja smi-
selnosti ne moremo mimo praktičnih potreb vladajočih. Cim-
večje število rojstev in čimvečja količina razpoložljive
delovne sile (in končno tudi vojaške, ker se je začenjala
epoha kolonialnih osvajanj) je bila potreba vladajočih, ki
se ji je morala ukloniti (zaenkrat še potencialno svobodna)
volja žensk, da bi rojevale. Naravna moč žensk (da dajejo
novo življenje, da rojevajo) je povezana s spolnostjo. Da bi
spolnost (ki je poleg rojevanja imala Se druge pomene)
usmerili v "pravi tok", v "družbeni red", so ob opori na
krščansko razlago ženske spolnosti kot vira vsega zla
razglasili žensko spolnost kot neurejeno, nebrzdano, uniču-
jočo in tako je bila ustvarjena miselna podlaga za poudar-
janje potrebe po zagotavljanju urejenosti, obrzdanju ter za
praktične posege, ki naj bi vodili do tega cilja. Ženska naj
bi bila po naravi spolno "razjarmijena", bolj povezana s
"hudičem", zato jo je treba z vsemi sredstvi "ujarmiti",
ujeti njeno (zlo) naravo, jo udomačiti (domestificirati) in
jo narediti za nedivjo, ne-nevarno. Dejanska nevarnost za
vladajoči razred, da bi ženske razpolagale s svojimi repro-
duktivnimi zmogljivostmi (v skladu z materialnimi možno-
stmi), se je sprevrgla v nevarnost žensk kot takih, s čimer
se je prikril pravi vzrok kontrole in se javno upravičila
domestifikacija.
Ze v Malleus maleficarum je bilo čarovništvo pojasnjeno
kot posledica "mesenega poželenja, ki je v ženskah nena-
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	273
sitno", torej kot posledica nebrzdane ženske spolnosti, za-
radi katere naj bi se ženske povezovale s "hudičem". Kot
poudarja E. Fox Keller (1986: 67), je ženskam sovražno raz-
položenje doseglo vrh v 17. stoletju v Angliji, ko se je v
kulturi (npr. v dramah) povezovala družbena neurejenost in
nepovezanost z žensko spolnostjo; ge v 18. stoletju, v času,
ko se je začela oblikovati moderna znanost, so čarovnice
uteleSale zastrašujočo nevarnost ženske spolnosti.
Mimogrede naj omenim, da verjetno v tej sovražni drži do
ženske spolnosti koreninijo tudi mnoge slabšalne oznake za
"najbolj skriti del ženskega telesa". M. Kmecl (1987,10,11)
v Slovenskih postnih premišljevanjih (esej "O slovenski
liričnosti") navaja, da ima denimo J. Trdina 84 izrazov za
žensko, enega manj liričnega od drugega. Navedimo jih nekaj:
cafuta, perajzarica, kurba, vlačuga, kavka, donda, pasja
mati, raalharica, šavra, konjska smrt, gnida, drganka, ščit,
pijavka , capajdra, itd. Končno pa niti ni treba k virom, ki
so se navdihovali v janzenističnem moraliziranju, prisluh-
nemo lahko vsakdanjemu pogovoru v avtobusu ali kje drugje.
Zanimivo je tudi, da so slabšalne oznake za moške, kadar se
jih hoče prav močno ponižati, prizadeti, ženskega spola
(npr. kurba, ipd.). Kot v pisni besedi velika začetnica,
tako je pogost medklic "p.m." ali kaj podobnega. Vrnimo se k
pojasnjevanju občih tokov razvoja v Evropi.
Ženska moč, razpolaganje z lastno reproduktivno spo-
sobnostjo, je bila nevarnost, ker je neposredno ogrožala
interese vladajočih (moških) plasti. Kot ugotavlja E. Fox
Keller (1986: 68), naj bi proti tej dejavnosti nastopala
prav nova znanost in um. Pojmovanje, da je potencialno vsaka
ženska čarovnica, je prispevalo k temu, da je treba ženskam
onemogočiti vstop v "Cisto" znanost, s tem pa tudi vsem
tistim razsežnostim, ki so povezane z ženskim bivanjem
ljubezni, spolnosti, rojevanju. Vse tisto, kar je že po
židovsko-kršCanski tradiciji veljalo kot manjvredno in
"nečisto", se je s pomočjo nevarnosti čarovništva lahko
upravičeno izgnalo v sfero nevrednega za znanstveno zani-
274	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
manje. Enostranska mehanicistiCna pojmovanja sveta, iz kate-
rih so bila odstranjena elementarna vprašanja temeljnih
pogojev za življenje in v katerih je bil zatajevan pomen
ženske reproduktivne dejavnosti, so dajala moč za obvlado-
vanje narave in za nasprotovanje ženskam (kot Čarovnicam in
nečistim). Tako se je znanost v bistvu konstituirala kot
sredstvo moškega obvladovanja narave in ljudi - posebej
žensk; "enostransko obvladovanje narave ima dopolnilo v
obvladovanju žensk" (Beer 1987: 4).
S spreminjanjem potreb v proizvodnji se je v zgodnjem
kapitalizmu dokončno utrdila cepitev na moško in žensko kot
cepitev na področju dela in doma. Okoli 150 let je trajalo,
da se je ob usklajenem delovanju prava, religije, kulture
izoblikoval in utrdil nov vzorec, ideal ženskosti: "angel
doma", razspoljeno (deseksualizirano), nedolžno, pasivno in
odvisno bitje, katerega glavna dolžnost je bila, da ohranja
vrednote obstoječe družbe (19. stol.). Med ključnimi vredno-
tami je bila patriarhalna zakonska zveza in na njej teme-
lječa družina ter v njej točno določeno mesto žensk, ki so
morale imeti (in z vzgojo prenašati naprej) posebne vrline:
molčanje, samozaničevanje, samozatajevanje, potrpljenje,
samosovraženje. Družbeno ( = moško vladajoče) želene last-
nosti so se z vzgojo (nad katero je bdela zlasti cerkev)
ponotranjale in povsakdanjale, postajale so navidez samopo-
sebi obstoječe. "Z domestifikacijo ženske moči sta sentimen-
talni pogled in zaščitniška zaskrbljenost gotovo lahko
izrinila odkrito sovražnost do žensk iz prejšnjih časov",
sklepa Fox Keller (1986: 69).
Z odvzemom moči ženskam, da bi uravnavale svoje
reproduktivne zmogljivosti, z določitvijo ženske kot odvi-
snega bitja (od moškega vzdrževalca in končno od moških
nosilcev globalne oblasti (več o. tem: Jogan, 1989), se je
zožila ekonomska funkcija žensk na funkcijo gospodinje,
čeprav so se v oznakah dejavnosti še ohranjali ostanki žen-
ske pretekle večje samostojnosti in dejavnosti zunaj doma.
Konec 18. stoletja je bila ekonomska odvisnost žensk (in s
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	275
tem upravičena podrejenost mofikin) kot glavna znaCilnost
družbene vloge že sprejeta kot "naravno stanje".
Zelo pomembne so bile v procesu domestifikacije žensk
spremembe v predstavah o naCinih obnašanja žensk, o dopust-
nih vlogah v javnem in privatnem življenju, o oblaCenju, o
pravici moCi, ki jo sme sprejeti, o naCinih in obsegu spol-
nosti, ki predstavlja nevarnost za vladajoCi red. Glede
spolnosti se je utrdil vzorec ženske kot spolno razCustvova-
nega angela, ki ga je dopolnjevala podoba ženske kot
grešnice. Stigmatizirana kot vir zla je ta druga podoba
pomagala utrjevati moC prvega tipa (strogo urejane spol-
nosti), ki je imel nosilno vlogo v ohranjevanju in utrje-
vanju nove identitete žensk.
V množiCni zavesti ga je utrjevala katoliška podoba Mate-
re Božje, ki je združevala (oziroma združuje) tiste lastno-
sti, ki so bile inherentne ženski kot nosilki "3 K"
dejavnosti (Kinder, KOche, Kirche = otroci, kuhinja, cer-
kev): kot "dekla Gospodova" je dolžna spoštovati: "božjo
besedo, goreCo molitev, sveti post, ljubo ponižnost, sra-
mežljivost, modro previdnost", kot je tudi A. M. Slomšek
zapovedal (mladim) ženskam na Slovenskem (Jogan 1986a: 25).
Podoba Matere Božje je družbeno delovala kot ideal, ki
naj bi se mu vsaka ženska Čimbolj približala. Treba pa je
opozoriti, da je že v sam ideal vgrajena nemožnost, da bi
bil kdajkoli normalnim ženskim bitjem dosegljiv. Kot faktor
nedosegljivosti nastopa že brezmadežno spoCetje. Zaradi ne-
dosegljivosti je identificiranje z idealom vedno znova
povzroCalo občutek nepopolnosti, krivde in strahu, kajti
optimalno delovanje naj bi bilo identiCno idealu. Nenehen
strah, ki se je kopiCil ob nujnih dejanjih, da bi se dosegli
nekateri cilji, ki so bili po definiciji in za tuzemsko
eksistenco (spoCetje s spolnim aktom), je pomagal "mehCati"
avtonomnost posameznika. Zavarovanje pred negotovostjo,
strahom, je opraviCevalo "skrb" moCnih - bolje - dominacijo
moCnih nad šibkimi.
K utrjevanju spolne asimetrije in veCje veljave moškega
276	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
je v nadaljnjem razvoju prispeval tudi razvoj znanosti
neposredno in posredno. Neposredno je zlasti v družboslovju
(politiCni znanosti, sociologiji) bila pojasnjevana nujnost
hierarhije spolov kot conditio sine qua non družbene ure-
jenosti - kot primer lahko navedemo utemeljitelja sociolo-
škega pozitivizma A. Comtea iz prve polovice prejšnjega
stoletja, ali pa T. Parsonsa iz sredine tega stoletja (Jogan
1987a: 296). S to nujnostjo se je neločjivo povezovala pred-
stava o ženski kot domestificiranem bitju oziroma le dru-
žinskemu bitju, ki je, kolikor sploh je, ker prevladujejo
predstave o enospolni družbi (Jogan, 1986 b), vredno posebne
pozornosti v znanosti in filozofskih presojanjih le kot
takšno "naravno" bitje sicer je "moteče" in nered zbujajoče.
Predpostavka o nujnosti družine (kar je očitno vselej
nujni pogoj za obstoj družbe) je vodila teoretike k po-
udarjanju bioloških razlik med spoloma kot tistih, ki dolo-
čajo vse institucionalne razlike v spolnih vlogah, ki jih je
zahtevala (v patriarhalni obliki) družina. Zgodovinsko
skonstruirana "naravnost" je v teh pojmovanjih nastopala
oguljena te zgodovinske in konkretne razredne razsežnosti
le kot "Cisto" biološko dejstvo. Kot poudarja S. Moller Okin
(1979: 9), so to (zoženo) žensko vlogo razlagali kot dolo-
čeno s samo naravo žensk. Ženske naj bi bile po naravi bolj
altruistične, ponižne, potrpežljive, umerjene, čustvene,
nerazsodne itd.; drugače povedano - ženske niso sodile v
pravo vrsto "človeške narave". Ženska narava ni bila defini-
rana le kot različna, temveč kot nasprotna moški in to se
kaže v pojmovanjih filozofov, ki so se spraševali, "kakšni
so moški", "kakšni so njihovi potenciali", pri drugem spolu
pa, "za kaj so ženske", ali čemu služijo - to pomeni, da so
jih v razlagah utemeljevali kot sredstva ("rodilni stroj")
za dosego ciljev, ki so zunaj njih. Takšno razumevanje je v
sodobni znanosti (in praksi) še vedno zelo aktualno.
Posredno je k enostranskemu obvladovanju narave (vključno
z žensko reproduktivno zmogljivostjo) prispevalo razumevanje
racionalnosti kot ključno načelo organizacije moderne družbe
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	277
(kapitalistične urejenosti) in znanosti. V načelu racional-
nosti sta združeni tako asimetrija družbene moči kot asime-
trija delitve vlog po spolu: navezni okvir za merjenje ra-
cionalnosti so potrebe in interesi vladajočega razreda last-
nikov produkcijskih sredstev po povečevanju njihovega
bogastva in temu podrejeni (ter v zasebnost prenešeni)
interesi moSkih. Racionalno pomeni, da se ob najmanjših
vlaganjih dosegajo največji učinki, da se dejavnosti vnaprej
preračunajo, brez kakršnihkoli "iracionalnih" primesi. Sama
ta obča opredelitev racionalnosti, ki jo je zlasti poudarjal
M. Weber (Jogan, 1978: 67), se je povezovala z vedno bolj
mehanicistično razlago narave, ki pa je (kot smo že prej
pokazali) izključevala princip materinstva (kot to označuje
E. Fox Keller, 1986: 71), ker da to sodi na področje
čustvenega, oziroma obnavljanja življenja.
Skrajna podreditev žensk in njihova mnogostranska odvis-
nost od "vladajoče volje" ( = kulturnih vzrocev njihovega
obnašanja) sta, potem ko sta postali povsem samoumevni,
omogočali kontinuiran proces oblikovanja takšnih družbeno
zaželenih značilnosti ljudi v vsaki novi generaciji. Tako so
ženske s svojo dejavnostjo (biološkim in socialnim obnavlja-
njem prebivalstva) zagotavljale neprekinjenost lastnega pod-
rejenega položaja in podrejenega položaja svojega vzdrže-
valca v odnosih zunaj družinske skupnosti. Ne smemo namreC
pozabiti, da niso (bile) družbe strukturirane le ob spolni
osi, temveč hkrati ob razredni. Vendar je moški svojo pod-
rejenost v javnosti lahko nadomestil (kompenziral) z obla-
stjo doma, ki mu jo je dodeljevala vladajoča ideologija ne
le kot želeno, temveč kot obvezno. Gotovo ni po naključju z
imperativom "Spoštujmo cerkveno oblast!" npr. pri J.E. Kreku
v začetku tega stoletja povezana še državna, stanovska,
narodna in očetna oblast" (Jogan, 1987c: 97).
Ze doseženi procesi emancipacije žensk vendo bolj ra-
hljajo povezanost očetne oblasti z drugimi vrstami oblasti
in načela spreminjajoče se družbene prakse že tudi usmerjajo
nekatere znanstvene presoje, v katerih dobivajo svoje mesto
278	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
tiste razsežnosti vsakdanjega življenja, ki so bile kot
ženske potisnjene na rob; to zajema npr. načelo humane
racionalnosti.
Družbena organizacija življenja, ki ima v temelju to
naCelo, ustvarja resnične možnosti za odpravljanje velike
asimetrije družbene moči ter polarnosti družbenih vlog in
značajev po spol u. V tej smeri gredo tudi najnovejša iskanja
v okviru nekaterih feminističnih prevrednotenj znanosti in
prestrukturiranja temeljnih koncepcij (npr. vključitev re-
produktivne vloge žensk v družbeno totaliteto, razlikovanje
med pojmom narave, ki se nanaša na uporabo, itd. (Beer,
1987).
Lahko se strinjamo z oceno, da "ne morejo biti uspešni
napori, ki se usmerjajo izključno v spreminjanje kulturnih
predpostavk - denimo z moškimi in ženskimi skupinami za
ozaveščanje ali s pomočjo revizije gradiv za izobraževanje
in likovnih snovi množičnih občil - če se ne spreminja
institucionalna podlaga družbe tako, da podpira in krepi
spremenjeno kulturno videnje" (S. Ortner, 1983: 183).
Celoviti napori so skratka potrebni, da bi se ženska
identiteta ustalila. Sedaj namreč prevladuje neustaljena
ženska identiteta, ki je posledica protislovnih zahtev
(lahko bi rekli tudi "dvojne" vloge). Medtem ko je v
preteklosti pomagala ohranjevati razmere, ki so omogočale
nadaljevanje takšnega patriarhalnega reda, v veliki meri
spovednica, imajo v sodobnosti pomembno vlogo zlasti neka-
tere medicinske veje, npr. psihiatrija in medicinska sred-
.stva-pomirjevala. Ta pretekla in sodobna sredstva so poti-
skala oziroma potiskajo konfliktne situacije na rob družbeno
pomembnega in na raven ženske individualne zmogljivosti
bolje prilagodljivosti. Tako se skozi vsakdanju prakso
izraža imperativ o potrpežljivosti. Ta je toliko bolj
pomemben, kolikor manj se ustvarjajo strukturne določnice
tudi po meri ženske. V takšnih okoliščinah koreninijo tudi
različne oblike samozatajevanja, samozaničevanja in avtoa-
gresivnosti.
Soc delo 28, 1989, 3	M. Jogan	279
LITERATURA
Bamberger J., Mit o matrijarhatu - zašto u primitivnem
druStvu vladaju muškarci? V: Papič Z., Sklevicky L. (izd.).
Antropologija žene, Beograd, Prosveta 1983: 252-277
Beer U. (izd.), Klasse Geschlecht, AJZ Verlag, Bielefeld,
1987: 1-24
Fox Keller E., Liebe, Macht und Erkenntnis, Carl Hansen
Verlag, Miinchen, Wien 1986: 51-72
Heinsohn G., Steiger O., Die Vernichtung der weisen Frauen.
Marž Verlag GmbH, Herbstein 1985: 511-19
Jogan M., Sociologija reda. Obzorja, Maribor, 1987: 57-70
Jogan M. , Ženska, cerkev in družina. Delavska enotnost,
Ljubljana: 1986 a: 9-49.
Jogan M., Zaposlenost žensk in spreminjanje družine. Razi-
skovalno poroCilo, RI FSPN, Ljubljana 1986 b: 1-25.
Jogan M., Povezanost razredne in spolne dominacije, NR,
8.9.1989, 489-490.
Jogan M., Osvobajanje žensk in družina. V: Kirn A., StaniC
G. et al., SocioloSke teme. Marksistični center Univerze
Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko,
Ljubljana 1987 a: 295-311.
Jogan M., Žensko plačano delo, racionalnost in kriza
državne blaginje. Teorija in praksa 1987 b; 24, 12: 1526-
1535.
Jogan M., Katoliška sociologija v Sloveniji kot producentka
družbene harmonije v Avstriji (do 1918), Anthropos 1987 c;
3-4: 93-105.
Kmecl M., Slovenska postna premišljevanja, CZ, Ljubljana
1987
Moller Okin S., Women in Westeren Political Thought, Virago
Limited, London 1979: 3-27.
Nairobijske dolgoročne strategije za izbojSanje položaja
žensk do leta 2000, Delavska enotnost, Ljubljana 1987: 45-
132.
0'Laughlin B., Posredovanje protivrečnosti - zašto žene iz
280	M. Jogan	Soc delo 28, 1989, 3
plemena Mbum ne jedu piletinu? V: Papid Z., Sklevicky L.
(izd.), Antropologija žene, Prosveta, Beograd: 1983: 304-
329.
Pejanovič S., DruStvena jednakost i emancipacija žene,
DeCje novine. Prosvetni pregled, Gornji Milanovac, Beograd
1987
Sebald H., Hexen damals - und heute? Umschau Verlag,
Frankfurt am Main 1987
Sorge E., Religion und Frau, W. Kohlhammer Verlag. Stutt-
gart, Berlin, Koln, Mainz 1987
Maca Jogan, doktorica socioloSkih znanosti, redna
profesorica. Fakulteta za sociologijo, politične vede in
novinarstvo, Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana