Avgiast Šenoa: 38 -'ovest Iz vaškega življccja »Molči! Molei! Molči!« je škripal berač, ki je komaj dihal od jeze, ko je poslušal to govorjenje. »Kaka sreea, ko bi se te bil prej že otresel kakor opanek blata! Da, zapustil sem te, ker sem se te začel bati kakor kuge. Eil bi ti pošteno plačal, bil bi ti dal, da ne pogineš, arnpak 3 teboj še kdaj kaj imeti — nikdar več. Da, jaz sem zadnji človek na svetu in se tudi ne cenrm za višje, ali ti niti nisi človek, ti si nečisti duJa, ki se samo veseli, če stori kako hudobijo, ki se smeji, kadar se drugi Ijudje jočejo. Mirno si dal Martinu uničiti živino, po tvojem načrtu mu je cigan zažgal, medtem ko si ti pel, pil in rajal. Groza me je obhajala, ko sem te gledal, izrodek človeški, in v duši sem si prisegel, da bom tvojo tovarišijo pustil. Ti goljufaš, kradeš, zažigaš, ti bi mogel tudi človeka ubitiU Pri teh besedah se je pisar stresel, ali naglo je prasnil v smeh. »Oh, oh! Poglej ga, poglej! Od kdaj si postal tako pobožen in svet? Jaz kradem, goljufam, ljudi krvavo davim, zažigam, pa ko bi bilo vsaj zame, ko bi imel jaz kaj koristi od tega! Ali ne! Za Luko to delam, za njega se ženem, on obira mleko, ki ga narnolzem, ineni ostane komaj kapljica sirotke, in zaradi tega se me ta sveteo boji kakor kuge, zaradi tega se me hoče otresti kakor blata.« »Molči! Molči! Lump!« se je zadrl Luka in stisni) pesti. »Da si ne nakopljem greha! Prostak sem, divji sem, kakor me ie mati rodila, ne vem za nic dobrega na tem svetu pa sem blodil kakor slep. Ti pa si meščan, po. mestno se oblačiš, znaš čitati in pisati, imel si dorn, poštenega očeta, veš, kaj je dobro in pošteno, ti si imei odprte oči, mogel si najti pravo pot v božjem svetu, toda ali si dcber, ali si pošten? Ko bi bil vsaj sam zase ostal lopov, ko bi vsaj drugih ne bi! okužil! Toda ne! Prismolil si se name, zastrupil si mi kri, srce — — — to si ti storil, ti, mestni človek, to te je tvoje citanje in pisanje naučilo.« »Pa prosiin te, Luka, kaj zbijaš koraedije? Če se mi ljubi poslušati pridige, grem v mesto, tam je dosti popov in fratrov, ti se na te svete mojstrije ne razumeš. Pameten bodi, jaz sem si premislil, žal te mi je, bodiva si spet prijatelja!« »S teboj — rajši z vragom!« »Pa reciva, da sem jaz ta vrag! Bodiva si spet prijatelja! Vern, kaj te peče. Mara, icajne? Seveda. Jaz, Boga mi, nisem Aiidriiu rekel, na.i jo Jjubi. Toda Martina in Mata sem nahujskal, da sta se grizla kakor psa. Da sta se spet pobotala, spet nisem jaz kriv, ampak oni nesrečni fiškal, ki je prišel na agitacijo, in mladi pop iz mesta. Da, da, ta je največ kriv, ker je s svojim sladkim jezikom starca pomiril. Vidiš, Luka, ti so ti vzeli Maro, nisein ti ]e jaz. Pa ti nekaj rečem. Andro in Mara sta zdaj srečna, mene to peče kakor tudi tebe, pa dajva, maščujva se! Zakaj sta onadva srečna, zakaj midva nisva? Pojdi z menoj, da se na samem pomeniva, kako bova tej sreči zavila vrat! Meni si ti potreben, tebi sem jaz potreben. Daj roko!« se je pisar nasmehnil, nagnil na mizo in pomolil Luku roko. Berač se je umaknil in je skočil. »Na!« je zavpil in udaril pisarja s pestjo po llcu, da ga je oblila kri in se je pisar omočen zvrnil na tla, Luka pa je izginil iz krčme. Berač je šel na hladni nočni zrak. Prsi so se mu silno dvigale, kri mu je gorela v žilah, živci so mu drhteli. Z odprtimi usti je vsrkaval zrak in snel klobuk, da bi mu veter ohladil razžarjeno čelo. Se zdaj mu je v srcu divjala jeza na pisarja. Hip je stal nem, gledal je v mesec, ki je v njegovih otožnih očeh žalostno odseval. Odleglo mu je od hlada in blažja čustva so se spustila v njegovo dušo. Toda niti trenil ni, bil je kakor kip. Kaj je ta človek mislil? Iz bledega, grdega lica si mogel razbratl veliko skrivnostno vprašanje. Kak je oni svet v višini nad zvezdami? Ali je tam življenje bolje kakor na tej zemlji? Ali je tam pravica, ki se deli vsem enako? Ali bo tam videl, spoznal svojega očeta, bvojo mater, ali se bodo tam vsi ljubili? A zvezde so migljale, kakor da ga vabijo: Pridi! Pridi! Nočna rosa je padla na njegovo vroče čelo in bllo je, kakor da ga je blaga roka z nebes pogladila. Vzdihnil je, nagnil glavo. Pogledal je ostro okoli sebe, prisluhnil tenko, gledal je in poslušal kakor človek, ki se pripravlja na daljno pot od tod, kjer je mnogo dni preživel, pa mu je vsaka malenkost mila. Človek odhaja in Bog ve, ali ga bodo ti kraji še kdaj videli. Tako je bilo z Lukom. A priti je moral semkaj, da se poslovi od kraja, ki mu je bil kakor domači kraj. Počasi je korakal Luka od samotne krčme proti vasi in je skoro dospel do Marinega doma. Okna so bila temna, hiša zaklenjena. Berač je sedel na kalnen nasproti hiše in si je oprl glavo z lakti. Dolgo je gledal v hišo. Kako more toliko Ijudi v tako majhnem prostoru toliko sreče in mira najti, a poedinec je ne more v vsem svetu ne? Srečni so, naj bodo! Sreča je itak le kakor sen, živa resnica pa je nesreča. Greh pa je s surovo roko vzbuditi človeka iz sladkih sanj. Le hudobnež razdre mehko ptičjo gnezdo. Da, kmečki dom, to je gnezdo ljubezni, svet oltar, in če se okoli njega zbirajo stari in mladi v slogi in ljubezni, se mu vedno dviga dim do neba, tak dom je tudi Bogu ljub. Nem je sedel na hladnem kamnu nasproti mirni hiši, nasproti nedoželjivi svoji želji. Zdajci se je za hišo utrnila zvezda. Svetli utrinek je šinil bliskovito po bledem nebu, puščajoč za sabo rdečkast žarek. Ugasnil je utrinek, ugasnil je žarek. Bilo je in je minulo. Berač je vstal in pogledal proti hiši, kakor da jo hoče z očmi blagosloviti. Iz očesa mu je padla solza, toda padla je na kamen. Luka se je obrnil in naglo pospešil k Savi. Počasi je tekla voda in moml.iala čudno uspavanko. Po valovih so se prelfvali zlati traki mesečine in skakali sem ter tja. Luka je prišel k obali prav na mali jasi, za katero se je razprostiralo grmovje. Breg je bil tu izpodjeden, precej visok, rokav Save globok, deroč. Luka je z očmi prediral vodo in stal mirno na bregu. Kar se mu je zazdelo, da nekaj v grmovju šušti. Naglo se je ozrl. Vse je spet utihnilo, koj nato je močneje zašumelo in zdelo se mu je, da čuje tudi človeka, ki šepeče. Luka se je obrnil h grmovju. Tedaj sta pokukali iz grma dve glavi in dve trupli, nazadnje dva cela moška. »Kdo je?« je zaklical Luka. Človeka nista odgovorila, toda hitela sta proti Luku. Že sta bila sredi jase. »Ha, lump!« se je zadrl berač. »Proč! Daj mi mirno umreti!« »Ne!« je zavpil Mikica. »Prej daj denarje!« »Ha! Ha! Ha! Ha!« se je zakrohotal Luka, obrnil k vodi, razširil roke in se pognal v Savo. Pisar in njegov ciganski tovariš sta pritekla k bregu. »O, tri sto hudirjev!« je siknil pisar, se pograbil za glavo in napregnil oči nad vodo, ki se je zapenila in zagrnila nad beračem. »Spet nama je ušel pred nosom, a denarji, lepi denarji so šli po vodi. Ali je ponorel ta norec ?« »Da, da,« je potrdil cigan z glavo in strmel v Savo, »ušel nama je na drugi svet, tu je voda globoka in deroča pa davi kakor zver. Šel je Luka, nu, tako —« je dodal in pihnil čez dlan. »Ampak denarji, moji denarji!« je škrtal obupani pisar divje, »tudi ti so šli po vodi. Kum, dragi kum, ti si močen, skoči, ulovi ga, reši denarje!« »Nak!« je odkimal cigan; »ljubša mi je glava kakor denarji. če bi skočil, ne bi več videl sonca, ribe bi me požrle. Ne grem v vodo, kum.« »Kum! Petdeset goldinarjev ti dam več od polovice, skoči!« »Ne grem.« »Ali si čul,« se je zagnal pisar vanj, »jaz te bom tožil. Skoči!« »Ne grem. Toži, jaz bom pa tebe, da si me klical, naj grem s teboj človeka ubijat.« Pisar je onemel. Jeza in bridkoba sta mu razdražili ^rce. Težko je dihal in stiskal svoje prste v suha stegna, kakor da si hoče obleko raztrgati. Pod njim je voda silno ufiarjala v breg, a ta šum vode sredi tihe noči se mu ja zdel kakor sik sto hudih kač, ki si izpirajo strupene 2obe v njegovo srce. Divji vrtinci so se vrteli v mesečini, a glej, iz enega so se iznenada stegnile roke in glava, koj nato pa so spet utonile v valovih. »Glej, glej!« je rekel cigan, ki so mu velike oči čudno sijale sredi temnega lica, in je s prstom pokazal na vrtinec. »Glej ga! Zdaj je spet izginil. Zbogom! Šel je.« »Preklet!« je dihnil pisar. »Počakaj!« se je spomnil cigan. »Morebiti denarji le nlso izgubljeni, morda jih še uloviva.« »Kako? Kako?« ga je zagrabil pisar za roko. »Poglej,« je pokazal pisar s prstom, »to je samo rokav Save, pri kraju se reka močno zavije. Tam je breg plitev, voda deroča; vse vrže na prod. Tam bo vrgla tudi Luko na suho. A kar je dobro: midva nisva nič kriva.« »Da, da,« je dihnil pisar. »Norec je sam skočil v vodo. Dobro je. Hotel je denar s seboj vzoti k vragu. Ho! Ho! Ho! Zmotil se je. Pojdi, kum, pojdiva! Če je sreča, ga bova našla, Luka bo pa lahko brez krajcarja šel pred svetega Petra.« šla sta ob bregu navzdol. Korakala sta hitro in pazIjivo gledala v vodo, da bi ujela sled za utopljencem. Toda nič drugega nista videla kakor zlate trakove mesečine v vodi, pisarju pa se je zdelo, da mu voda mežika in se mu posmehuje. »Pa kaj mu je bilo?« je vprašal cigan grede. »Znorel je, kaj bi moglo biti drugega!« »Pa ni. V mestu je bil zdrave pameti. Gledal sem ga od strani.« »Znorel, ti pravim. Ali ti nisem povedal, kaj ml je rekel v krčmi?« »Eh, neumen je. Kako bi mogla pametna glava skočiti s polnim žepom denarja v vodo?« »Ženska mu je pamet zmešala.« »Kdo se bo zaradi ženske ubil?« »Kaj ti za take stvari veš v svojem šatoru?« »Kak zlomek ga je sem gnal, da se gre y Jelenju ubijat?« »Neumen si. 2enska. Vlekla ga je sem. Bilo mu je sojeno. To je tako.« »Pa zakaj je vzel denar s seboj y vodo?« (Dalje sledi)