lete 1971 Moskvi Leto 1971 Publikacijo so pripravili: Andreja Polanšek, Mitja Spreizer, Polonca Mohorčič, Sonja Ficko Oblikovanje in prelom: Nataša Dovžan Naslovnica: Dragica Štalc, Nataša Dovžan Lektoriranje besedila: Mitja Spreizer, Sonja Ficko Tisk: Tiskarna Kara, d. o. o. Število izvodov: 400 izvodov KAZALO JUBILEJNE ŠTEVILKE ŠOLSKEGA GLASILA MOSTOVI OB 150-LETNICI OSNOVNE ŠOLE KRIŽE ZAHVALA......................................................4 PREDGOVOR - JUBILEJNI ŠTEVILKI NA POT........................5 OB 150-LETNICI ŠOLE..........................................6 POGLED NAZAJ.................................................7 MOJIH ŠESTINDVAJSET LET NA OSNOVNI ŠOLI KRIŽE................9 150 LET OSNOVNE ŠOLE KRIŽE..................................10 Od ustanovitve pa do prve svetovne vojne....................10 V času stare Jugoslavije....................................11 Skozi vihre druge svetovne vojne............................14 Pionirji in tovarišice v socialistični Jugoslaviji..........15 Nova stavba in novo ime.....................................25 Devetletka, tabori in projekti v novi državi................36 Zaključek...................................................39 ŠPORTNE AKTIVNOSTI..........................................55 TEKMOVANJA..................................................57 KULTURNI DOGODKI............................................58 KROŽKI......................................................60 IZBIRNE VSEBINE.............................................60 SODELOVALI SMO..............................................62 LITERARNI PRISPEVKI UČENCEV.................................63 ZAHVALA Ob izidu jubilejne številke šolskega glasila Mostovi se zahvaljujemo za donacijo gospema Elizabeti Ortner Born in Mariji Peič, hčerkama pokojnega dr. Karla Borna iz Tržiča. Zahvaljujemo se tudi tiskarni Kara d.o.o., za pomoč pri tiskanju vabil in jubilejni izdaji glasila. PREDGOVOR - JUBILEJNI ŠTEVILKI NA POT V šolskem letu 2009/2010 naša šola praznuje 150. obletnico obstoja, saj je po ohranjenih dokumentih leto 1859 zapisano kot začetek organiziranega izobraževanja v Križah. Pouk je sprva potekal v poslopju, imenovanem »mežnarija«. Takrat so bili pogoji dela drugačni, prav tako pa tudi načini poučevanja. Lesene klopi, krede in table so danes večinoma že zamenjali sodobno oblikovano pohištvo, računalniki, projektorji, interaktivne table itd. Učenci, starši in učitelji pa v nečem ostajamo enaki. Vsi si želimo znanja, topline, veselja, dobrih medsebojnih odnosov in čuta pripadnosti šoli. Zato si na naši šoli prizadevamo, da te vrednote vzpodbujamo. Z uvedbo devetletke smo dobili novo obliko pouka, ki jo imenujemo zunanja diferenciacija, začeli smo uvajati individualizirani pouk za učence s posebnimi potrebami. Zaradi tega postaja tudi sedanje šolsko poslopje pretesno. Zato smo toliko bolj veseli, da skupaj z našo ustanoviteljico, Občino Tržič, načrtujemo gradnjo šolskega prizidka v letu 2011. Jubilej je priložnost, da obujamo spomine na vse, kar je bilo dobrega narejenega v preteklosti. Zato lahko zapišem, da se šola že ves čas od svoje ustanovitve trudi biti prvovrstna. Zasluge zato pa imajo vsi, ki so šolo vodili, ustanoviteljica šole, ki je vedno znova z različnimi adaptacijami izboljševala prostorski standard šole, učitelji, ki so in še poučujejo v šoli ter nepedagoški delavci, ki s svojim delom omogočajo brezhibno delovanje šole. Najpomembnejši pa so seveda učenci in njihovi starši, brez katerih šole ne bi bilo. Vsem ob tem visokem jubileju iskreno čestitam in se zahvaljujem za opravljeno delo. Prepričana sem, da ste skupaj z menoj ponosni na našo šolo, da imate možnost prispevati k njenemu razvoju in oblikovanju naše skupne zgodbe. Zgodbe o dobri in uspešni šoli. Ravnateljica Ema Meglič, prof. OB 150-LETNICI ŠOLE Ob visokem jubileju Osnovne šole Križe zaposlenim, učencem ter vsem, ki ste v preteklosti pomagali pri njenem razvoju, izrekam iskreno priznanje. Na tem mestu gre posebej omeniti izjemno požrtvovalnost domačinov, ki ste s samoprispevkom gradili šolo. Osnovna šola je locirana v prelepem naravnem okolju, tako da so otroci ves čas v stiku s podeželjem in z naravo. Hkrati se mi zdi izredno dragocena njena vpetost v življenje v kraju, ki se kaže v sodelovanju učencev na prireditvah in drugih pomembnejših dogodkih. Vesel sem, da nam je skupaj s prizadevnim vodstvom šole v preteklih letih uspelo izvesti kar nekaj pomembnih investicij. Zamenjali smo streho, na njo namestili sončno elektrarno, tako da je šola postala energetsko neodvisna, otroci pa lahko dnevno spremljajo njeno delovanje. Prenovili smo kuhinjo, sanitarije za učence in učitelje, preplastili rokometno igrišče ob šoli, naslednje leto bomo obnovili še atletsko stezo z gumijasto podlago. V prihodnjih letih načrtujemo izgradnjo prizidka k osnovni šoli, v katerem bi poleg učilnic in kabinetov svoje prostore dobila tudi šolska knjižnica ter multimedijska učilnica. Osnovna šola Križe z usposobljenim in entuziastičnim učiteljskim kadrom našim otrokom zagotavlja kvalitetno in uporabno znanje, njeni učenci so uspešni v nadaljnjem šolanju in dobro pripravljeni na kasnejše življenje. Učiteljem in učencem ob jubileju še enkrat čestitam in jim želim še nadaljnje uspešno delo! mag. Borut Sajovic, župan Občine Tržič POGLED NAZAJ Vrnitev v osnovno šolo ni bila enostavna, bila pa je moja želja, ki jo kasneje nisem nikoli obžaloval. Ni bilo enostavno se vključiti po daljšem obdobju v izobraževalno-učni proces, ki je kot živ organizem podvržen stalnim strokovnim spremembam, ki jih je bilo med mojo odsotnostjo kar nekaj. Prepričan sem bil, da če si s srcem za stvar in s sodelovanjem in podporo učiteljskega zbora, ki je bil visoko strokoven in dovzeten za spremembe, ter sodelovanjem staršev in željo otrok po nadgradnji osnovnih znanj, uspehi ne morejo izostati. Pogoje za delo smo v večji meri uspešno izkoristili in izpeljali kar nekaj projektov, ki so zaznamovali naš šolski prostor. Poleg nadgrajevanja strokovnega znanja učiteljev in uspešnega uvajanja programa 9-letne osnovne šole, smo želeli s projekti nadgraditi znanje otrok in jih oblikovati v osebnosti s pozitivnim pogledom na samopodobo. Osnovna šola Križe je bila prva slovenska šola, kjer smo ustanovili denarni fond, preko katerega smo finančno podprli organizacijo in izvedbo razširjenega programa, še zlasti raziskovalne tabore, šole v naravi in tudi nakupe sodobne učne opreme. Odmevni so bili tudi turistično-gostinski dnevi, ki so bili vsebinsko grajeni na posameznih tematskih področjih in so nadgrajevali znanje učencev, doseženo pri rednem pouku. Za vsako posamezno prireditev je bilo potrebno opraviti tudi po več deset raziskovalnih nalog s poudarkom predvsem na etnologiji, obrtnih dejavnostih, ki izumirajo, ekologiji, športu, zdravem načinu življenja in medsebojnih odnosih. V priprave, ki so potekale od 4 do 6 mesecev, so se učenci vključevali na osnovi osebnih nagnjen, interesov in sposobnosti. Turistično-gostinski dnevi so bili dobro sprejeti v celotnem kolektivu in našem šolskem okolju, dali pa so tudi vzpodbudo za organizacijo in izvedbo podobnih projektov na marsikateri slovenski šoli. In ne nazadnje, tu so bili tudi projekti zgodnjega učenja tujega jezika na razredni stopnji, računalniško opismenjevanje in projektno delo, kjer smo bili med prvimi šolami in smo orali ledino. Čas mojega dela v šoli se počasi odmika, a se še vedno rad spominjam let, ki sem jih aktivno preživel skupaj z generacijami učencev in učiteljev. Vesel sem in ponosen, da sem delal med ljudmi, ki so bili v večini vedno pripravljeni slediti in aktivno sodelovati pri doseganju višjih ciljev v dobro otrok. Janez Piškur, ravnatelj v letih 1985 - 2005 MOJIH ŠESTINDVAJSET LET NA OSNOVNI ŠOLI KRIŽE V času, ko sem se odločil za učiteljski poklic, učitelj ni bil le šolnik otrokom. Posebno v zaostalih in odročnih predelih je bil učitelj pobudnik kulturnega in družbenega življenja v kraju, organizator strokovnega usposabljanja mladih in starejših. Tako naju je z ženo, tudi učiteljico, življenjska pot leta 1960 pripeljala poučevat v Križe. Poučeval sem tehnični pouk in vodil krožke, ki so jih učenci v popoldanskem času z veseljem obiskovali. V tem času so učenci kriške šole postali državni prvaki v ladijskem modelarstvu. Od leta 1970 pa do upokojitve sem bil ravnatelj šole, s katero smo povezani naši štirje rodovi: moja oče in mati, jaz, moja otroka in moja vnuka. Moji starši so obiskovali pouk v stari stavbi mežnariji, kjer je bil samo en prostor namenjen poučevanju. Sam sem obiskoval pouk v šolskem poslopju, kije bilo zgrajeno pred dobrimi stotimi leti. Leta 1958 so šolo prizidali, imela je šest učilnic. Šola je kmalu postala premajhna. V tistem času sem prevzel vodenje šole in si prizadeval, da bi kraj dobil novo šolsko poslopje, učenci pa boljše pogoje za šolanje. Današnja šola je bila zgrajena s samoprispevkom občanov na zemljišču nekdanje vojašnice. V njej poteka pouk od leta 1970. Dobri prostorski pogoji so omogočili, da so se na šoli razvile številne športne in kulturne dejavnosti, ki so obogatile delo. Šola je nekaj časa izvajala program celodnevne osnovne šole za učence od 1. do 4. razreda. Trudil sem se, daje bila šola tudi primerno materialno opremljena. Razvoj in delovanje šole morata slediti potrebam časa, odzivati se morata na nove pobude in spremembe, iskati rešitve in se nenehno povezovati s starši in okoljem z namenom, da bi učencem ponudili čim več znanja, vzgoje in drugih vrednot, potrebnih za življenje. Večino doseženega je plod trdega dela in ustvarjalnosti učiteljev, učencev in šole kot celote. Dosežki in uspehi učencev Osnovne šole Križe so dokaz, da se na šoli dela dobro. Ob častitljivem jubileju želim šoli uspešno nadaljnje delo in veliko ustvarjalne volje. Janez Ribnikar, ravnatelj v letih 1970 - 1985 ŠOLA NEKOČ 150 LET OSNOVNE ŠOLE KRIŽE Od ustanovitve pa do prve svetovne vojne Kriška ljudska šola je bila ustanovljenja leta 1859 v času Avstrijske monarhije. Prvi učitelj je bil Ivan Mandeljc, ki je z rednim poučevanjem začel januarja 1860. Do šolskega leta 1888/89 je pouk potekal precej redno, nato pa so tedanjega učitelja Konrada Mallya premestili. Učenci so ostali brez učitelja, zato jih je začasno poučeval kriški kaplan Alojzij Žužek. Prvega marca 1889 pa je v vas prišel nov učitelj Janko Jezeršek. Šola je bila enorazrednica. Pouk je potekal v slovenskem jeziku. V ljudskih šolah so se otroci v tistem času učili verouka, jezika, pisanja, računstva in geometrijskega oblikoslovja, prirodoznanstva, zemljepisa in zgodovine ter petja. Ročna dela za deklice in telovadbo za dečke so na kriški šoli uvedli leta 1893. Posebno nad telovadbo starši na splošno niso bili navdušeni, saj so menili, da si pri tem otroci le trgajo obleko. Šolarji so imeli tudi eno uro kmetijskega pouka na teden. Šolstvo je bilo v tem času že podržavljeno in učitelji so plačo dobivali od dežele. Slika: Do leta 1900je pouk potekal v »mežnariji« ob kriški cerkvi. Podoba stavbe je iz leta 2005. Foto: Janez Kavar. Pouk je potekal v poslopju ob cerkvi, ki se je imenovalo »mežnarija«. Stavba je postala pretesna, zato so leta 1900 čez cesto zgradili novo šolsko poslopje. Z denarnimi prispevki in delom so pri gradnji sodelovali tudi vaščani in nova šola je bila slovesno blagoslovjena 24. oktobra 1900. Istega leta se je šola razširila v dvorazrednico. Kot druga učna moč je na šolo prišla učiteljica Helena Debevc. Leta 1912 je šola dobila še tretji razred, v katerem je poučevala Helena Oranič. Kriško šolo so obiskovali otroci iz Križev, Pristave, Retenj, z Brega, iz Žiganje vasi, Sebenj, Seničnega, s Spodnjega in z Zgornjega Veternega, iz Gozda, Novakov in do leta 1922 tudi z Golnika. Otroci so v šolo prihajali peš. Najdaljšo pot so morali prehoditi učenci iz Gozda in Novakov, saj je pot v šolo trajala kar slabo uro. Izleti so bili že od nekdaj v veliko veselje učencem. Bili so tudi nagrada za najbolj prizadevne in poročilo o takem izletu v šolski kroniki prvič zasledimo leta 1884. Opis nam nazorno pričara razmere ob koncu 19. stoletja: “Pridni učenci in učenke so se udeležili izleta na Golnik. Ob 6. uri zjutraj se je v šoli zbralo 53 otrok. Paroma in pevaje so šli proti Seničnemu, kjer je bila ob pol sedmih sveta maša, pri katerej so otroci peli ter se je končala s cesarsko himno. Po sveti maši so šli v hišo g. Bajda, kateri nam je zadovljno prepustil prostor in kuhinjo, za kar mu bodi izrečena zahvala. Otroci so tu dobili zajtrk. Po zajtrku smo se podali paroma proti Golniku. Blagorodna gospa M. Kolz je ukazala pokositi travnik, kjer so se otroci igrali in skakali. Tudi nam je prepustila „ Kolovrat", hišo za oskrbnika, ki je pa bila prazna s kuhinjo ter nas preskrbela z lesom. Ob 12. se podajo otroci s travnika na „Kolovrat“, kjer so dobili kruha, bržol, fancotov in vsak majhen kozarec vina (prirejeno po Šolski kroniki, prva knjiga, leto 1884). “ V tem obdobju sicer skromni zapisi v šolski kroniki poročajo o večkratnih mesečnih prekinitvah pouka zaradi otroških bolezni. Tako sta na primer leta 1890 razsajali najprej pozimi huda gripa, nato pa davica, 1896 pa oslovski kašelj. Med prvo svetovno vojno so bila šolska vrata velikokrat zaprta. Pouk so spomladi in jeseni skrajšali, da so otroci lahko pomagali pri poljskih in drugih opravilih ter tako za silo nadomestili moške, ki so odšli v vojsko. Šolski zvonec ni zvonil tudi od sredine oktobra 1917 do januarja 1918, ker so se v šolskem poslopju nastanili nemški vojaki. V času stare Jugoslavije Leta 1918 je Avstro-Ogrska država razpadla. Na njenih ruševinah je za slab mesec nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že 1. decembra 1918 združila s kraljevinama Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 imenovano Jugoslavija. Šolski sistem se v novi državi ni takoj spremenil in na Slovenskem je še naprej veljala staroavstrijska šolska zakonodaja. Trirazredna ljudska šola v Križah se je leta 1919 razširila v štirirazrednico s ponavljalno šolo. Ponavljalna šola je bila namenjena otrokom, ki niso nadaljevali šolanja v meščanski, strokovni ali kakšni drugi šoli, morali pa so izpolniti osemletno šolsko obveznost. Novi šolski zakon iz leta 1929 je osnovno šolo preimenoval iz ljudske v narodno in jo ločil na štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo, kjer je pouk trajal do dopolnjenega učenčevega štirinajstega leta. Vendar so mnoge podeželske šole imele organiziranih le šest razredov višje narodne šole in niso imele rednega sedmega in osmega razreda. Namesto tega so imeli le pouk od novembra do konca marca kot nekakšen nadomestek za nekdanjo ponavljalno šolo. Tako je bila večina mladine deležna le šestletnega rednega šolanja. Podobno je bilo tudi v kriški šoli, kjer so imeli le peti in šesti razred višje narodne šole, ki sta vključevala učence od petega do osmega leta šolske obveznosti. Tisti učenci, ki so želeli pridobiti nekoliko več izobrazbe, pa so se po četrtem razredu vpisali v obrtno ali pa v meščansko šolo v Tržič. Kot rečeno, je pouk od leta 1900 potekal v stavbi blizu cerkve, čez cesto, ob križišču na desni, kjer se odcepi stranska pot v Sebenje. Šola je imela le tri učilnice. Zato je pouk potekal izmensko v dopoldanskem in popoldanskem času, nekatere učne ure pa so imeli v “mežnariji”. V arhivu najdemo popis šolskega inventarja, ki nam v misli prikliče podobo takratne učilnice: »V prostoru si najprej opazil visok učiteljev kateder, ob njem pa šolsko tablo, ki je stala na posebnem stojalu. Vsaka šolska klop je imela posebno odprtino, v kateri je stal tintnik. V kotu je viselo razpelo (križ), na steni pa slika Njegovega Veličanstva kralja Aleksandra. Pri kraju je stalo vedro vode, blizu pa pljuvalnik. V razredu je bila še peč, ob kateri so bila naložena drva, zraven pa je stala še lopatka za pepel.« Šolska stavba je leta 1933/34 dobila vodovod s pitno vodo. Na šolskem zemljišču so imeli urejen sadovnjak in zelenjavni vrt. Šola ni imela telovadnice, niti igrišča. Pouk športne vzgoje je zato dostikrat odpadel. Namesto tega so učenci hodili na krajše izlete, na primer na Veterno, v Gozd ali na Močila. Kriška šola je v tem obdobju večkrat spremenila ime. Iz Ljudske šole v Križah pri Tržiču se je konec dvajsetih let preimenovala v Državno osnovno šolo Križe, leta 1933 so oznako osnovna zamenjali z narodna in se je tako imenovala Državna narodna šola Križe. Leta 1939 so šolo poimenovali po takratnem mladoletnem jugoslovanskem kralju in šola je tako nosila ime Državna mešana ljudska šola „Kralja Petra II.“ v Križah. V tem obdobju je šolo obiskovalo približno 270 učencev. Poučevalo jih je pet do šest učiteljev in nič nenavadnega ni bilo, da je v razredu sedelo 50 učencev in več. Po mnenju šolskega upravitelja so otroci šolo obiskovali dovolj redno in niso pretirano zanemarjali pouka. Med vzroki izostankov pa najdemo za današnje čase nenavadne razloge. Učenci so na primer manjkali, če so bile doma koline, zaradi obilice dela na polju, ker jim je pobegnila krava, pa tudi če so bili brez čevljev. Učni uspeh je bil v povprečju precej nižji od današnjega, na primer leta 1940 je od 287 otrok razred ponavljalo 46 učencev, kar pomeni 16 odstotkov. Na urniku so učenci ljudske šole imeli slovenski jezik, lepopisje, računstvo, telovadbo, petje, risanje, verouk, prirodoznanstvo, zemljepis in zgodovino, ročna dela, higieno in srbohrvaščino. Nekateri predmeti so nosili le drugo ime, drugih pa v današnji šoli ne najdemo več. Med takimi je lepopis, katerega kakšna ura nam tudi v današnjem času ne bi škodila. Ročna dela so imeli fantje in dekleta ločeno. Prvi so se učili obrezovati sadno drevje, cepiti drva in plesti koše, dekleta pa plesti, kvačkati, vesti in krpati nogavice ter perilo. Verouk je poučeval veroučitelj, kije bil ponavadi domači župnik. Kot edinega tujega jezika so se učenci učili srbohrvaščino, nekakšno mešanico srbskega in hrvaškega jezika. razredna osnovna šola v , odd. , uč. sto. dolsko leto ,ifj Izkaz o žoiskem napredku v m ta. Obiskuje ta rar-rjodil., vič.stp.l Ponavlja 1 razred n vt/CAi U^., Slika: Spričevalo kriške šole iz leta 1928. Iz takratnih spričeval lahko vidimo, da so takrat ocenjevali tudi vedenje in pridnost. V višjih razredih so poučevali tudi kmetijski pouk, ki pa so ga prilagodili krajevnim potrebam. Kriški šolarji so večinoma prihajali iz obrtniških in delavskih družin in okoli devetdeset odstotkov mladine je po končani šolski obveznosti odšlo v obrt, tovarne, posamezniki pa tudi v srednje šole. Zato so od kmetijskih panog intenzivneje poučevali le sadjarsvo in vrtnarstvo. Tako kot v času pred prvo svetovno vojno so tudi v Kraljevini Jugoslaviji učenci bolj redko odšli na izlete. Večinoma so si peš ogledovali bližnje kraje ali pa so se odpravili v hribe. Vendar v tem času v šolski kroniki že zasledimo sicer zelo redke daljše izlete učencev. Enkrat na leto so se starejši učenci odpeljali na primer na Bled, v Bohinj ali v Ljubljano, potovali pa so z vlakom. Poleg pouka so učenci v takratni šoli opravljali tudi nekaj takrat tako imenovanega družbeno koristnega dela. V šolskem letu 1920/21 so na primer nabirali vrbove palice, par let pozneje so na poljih uničevali rjavega hrošča, v tridesetih pa so največ pogozdovali. Šola je v tem obdobju že načrtno skrbela za zdravstveno stanje otrok, saj so imeli dokaj redne zdravstvene preglede, otroke pa so tudi cepili proti davici, škarlatinki in pozneje v sodelovanju z zdraviliščem na Golniku še proti tuberkulozi. V tem obdobju je šolski upravitelj, kakor so takrat imenovali ravnatelja, v kroniko z navdušenjem zapisal, da so se starši nekoliko bolj začeli zanimati za šolo in vzgojo mladine in leta 1936 so pripravili prvi roditeljski sestanek. V času kraljevine so tudi na kriški šoli kot naj večji državni praznik obeležili 1. december - Dan ujedinjenja. Nastanek države so počastili s prepevanjem narodnih pesmi in s slovesno mašo v cerkvi. Praznovali so rojstne dneve takratnih kraljev Karadordevičev. V duhu povezovanja jugoslovanskih narodov so obeležili tudi praznike drugih narodov v kraljevini, na primer srbski praznik Vidov dan. Praznovali so še materinski dan, dan Antona Martina Slomška, dečji dan ... Ob teh dnevih so pripravili gledališke igre ali pa so razstavili svoje izdelke. V tistem obdobju so v šolah praznovali tudi cerkvene praznike: božič, veliko noč, binkošti, vse svete, svečnico, vnebohod in praznik sv. Alojzija. Ob teh praznikih so se odpravili čez cesto k sveti maši. Skozi vihre druge svetovne vojne 6. aprila 1941 je Nemčija s svojimi zaveznicami napadla Jugoslavijo. Pouk na kriški šoli je bil prekinjen. Šolo so dokončno zaprli 7. maja. Nemški okupator je vseh šest takratnih učiteljev odpustil in štiri tudi izgnal. Janez Lampič in Leon Janškovec z družinama ter Anton Belihar so bili izseljeni v Srbijo, Valerija Rodič pa je bila kot učiteljska pomočnica premeščena na Koroško. Od vsega učiteljskega zbora je med vojno v Križah ostala le starejša učiteljica Helena Oranič, ki je po ukazu oblasti delala na občini. Nemška izseljevalna politika je zajela tudi šolske otroke. Skupaj z družinami so izselili 18 otrok. Nekateri so se vrnili že med vojno, drugi pa po osvoboditvi. Julija 1941 so v Križe prišli prvi nemški učitelji. Takoj so pričeli z nemškimi jezikovnimi tečaji za šolsko mladino in odrasle. Redna nemška šola se je odprla 24. septembra 1941. V skladu z nemško okupacijsko politiko je ves pouk potekal izključno v nemškem jeziku. Nemškim učiteljem je bilo naročeno: „Kjer odpove beseda, se ne poslužujte slovenskega jezika, četudi ga znate. Potem rišite, rišite, rišite!" Slovenska beseda je bila prepovedana tudi med odmori in male kršilce „novega reda" so nemški učitelji, ki po večini niti niso imeli ustrezne izobrazbe, hudo telesno kaznovali. Nemška šola se je v Križah zaprla okoli božiča 1943, ko so vsi učitelji s šolskim upraviteljem Jakobom Winklerjem na čelu zapustili Križe. Po poročanju kronike naj bi odšli zaradi partizanov. Pač pa je v Križah ostal nemški vrtec, ki je deloval v prostorih nekdanjega župnišča. Nemška oblast je po več kot enoletni prekinitvi pouka 19. januarja 1945 ponovno odprla šolo, vendar le za dobra dva meseca. Med vojno je šolsko poslopje ostalo skoraj nepoškodovano. Stavbo je večkrat zasedla nemška vojska in zato je bila delno uničena oprema. V celoti je bila po naročilu okupatorja sežgana učiteljska in šolska knjižnica ter vsa učila in učni pripomočki. Knjige so morali učenci znositi na dvorišče, kjer so jih nemški učitelji sežgali. Nekaj škode na stavbi je nastalo maja 1945, ko je prišlo do manjšega spopada med umikajočo se nemško vojsko in zasledujočo jugoslovansko 29. hercegovsko divizijo. Izstrelki so poškodovali zidovje in razbili okenska stekla. Po koncu vojne so se v šolskih prostorih do konca junija 1945 nastanili vojaki. Pionirji in tovarišice v socialistični Jugoslaviji Po odhodu vojakov je bila šola počiščena, učilnice prebeljene in za silo pripravljene za pouk. Že poleti 1945 so učitelji pripravili tečaje za učence, ki so se jeseni želeli vpisati v nižjo gimnazijo. Vse ostale učence je šolski zvonec k pouku poklical šele 16. oktobra. Po vojni je najbolj primanjkovalo knjig in drugih učnih pripomočkov. Včasih niti papirja ni bilo dovolj in učenci so pisali kar na živilske papirnate vrečke. Otroci tudi niso imeli kaj prida znanja iz obdobja nemške okupacije. Zato so morali učitelji pri vseh učencih do desetega leta pričeti z osnovami branja in pisanja in zavoljo tega so bili drugi učni predmeti v prvem letu precej zapostavljeni. Po vojni je šola ponovno delovala kot šestrazrednica. Za upravitelja je bil imenovan Janez Kavar. Slika: Prva ohranjena fotografija učiteljskega zbora iz leta 1954/55. V omenjenem letu so poučevali (od leve proti desni): Vera Primožič, Viktor Kralj in Rozalija Oblak (stojijo) ter Albina Kavar, Janez Kavar in Angela Istenič. Po vojni so se na področju šolstva zgodile številne reforme. Najprej so leta 1946 po celotni Jugoslaviji uzakonili sedemletno šolsko obveznost. Za Slovenijo je bil to korak nazaj, saj je pred tem imela osemletno šolsko obveznost. Tudi kriška šola je leta 1948 postala sedemletka, kriški šolarji pa, tako kot vsi šoloobvezni otroci po Jugoslaviji, zajeti v šolanje, sestavljeno iz štirih razredov osnovne in treh razredov višje osnovne šole. Nova sprememba je prišla že pomladi 1950, ko so vse sedemletke preoblikovali v nižje gimnazije. Tako so se višji razredi kriške sedemletke spremenili v Nižjo gimnazijo Križe in se tudi upravno ločili od osnovne šole, čeprav je vodstvo ene in druge ostalo v rokah istega šolskega upravitelja. Kriška gimnazija je delovala le dve leti, do leta 1952. Ukinjena je bila iz več razlogov. Najprej so leta 1952 ukinili kriško občino in območje pripojili k Občini Tržič. Nižji gimnaziji sta delovali tudi v Tržiču in Dupljah. Nenazadnje pa je tudi uvedba ponovne osemletne šolske obveznosti povzročila, da so nižje gimnazije postale štirirazredne, za kar pa v Križah ni bilo na voljo dovolj učilnic, niti dovolj učencev za odprtje četrtega razreda. Kriški dijaki so se zato s šolskim letom 1952/53 vpisali v tržiško ali dupljansko nižjo gimnazijo. Za tiste, ki pa niso želeli nadaljevati šolanja na gimnaziji, pa so v Križah odprli višje razrede osnovne šole. Slika: Učenci III. razreda Nižje gimnazije Križe z ravnateljem Janezom Kavarjem pred šolskim poslopjem decembra 1950. Kriška šola je po zaprtju gimnazije dobila status osemletke. Učencev v višjih razredih je bilo sorazmerno malo, kljub temu da so jih obiskovali tudi učenci iz Kovorja, ki niso odšli na gimnazijo v Tržič. Zato so izvajali kombiniran pouk. Tako je bilo na primer v šolskem letu 1955/56 v 6. razredu „le“ 26 učencev, v sedmem osem in v osmem razredu le štirje učenci. Vse tri razrede so zato združili v en kombiniran oddelek. Na drugi strani pa so bili nižji razredi precej polni. Tako je v enem oddelku 1. razreda v šolskem letu 1954/55 sedelo za danes neverjetnih 49 učencev. Slika: Prvi razred leta 1954/55 z razredničarko Angelo Istenič. V razredu je sedelo kar 49 učencev. Največja sprememba na področju šolstva se je zgodila leta 1958, ko so uvedli enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Nižja gimnazija v Tržiču je bila s tem ukinjena in tako so sedaj otroci hodili v enotno kriško osemletko. To je zapolnilo klopi v višjih razredih in od šolskega leta 1961/62 v Križah niso več izvajali kombiniranega pouka. Slika: Prvo zasedanje sveta šole 19. maja 1964. Na fotografiji so člani učiteljskega kolektiva in predstavniki takratnih družbenopolitičnih organizacij Občine Tržič in Krajevne skupnosti Križe. Kakšen pa je bil predmetnik v tem obdobju? V osmem razredu so se učili slovenskega, srbskega ali hrvaškega in angleškega jezika. Na urniku so imeli še zgodovino, zemljepis, računstvo z geometrijo, biologijo, fiziko, kemijo, tehnični, gospodinjski, glasbeni in likovni pouk ter telesno vzgojo, kakor so v tistem času imenovali športno vzgojo. Še tja v osemdeseta leta se je ocenjevalo tudi vedenje učencev, najprej številčno, nato pa z besedami vzorno, primerno in za „največje falote" manj primerno. Nekaj let po drugi svetovni vojni so se učenci kot tuj jezik učili ruščino. Potem pa je leta 1948 prišlo do spora Jugoslavije z vodilno komunistično državo Sovjetsko zvezo in so iz novega učnega načrta izločili ruščino. Namesto nje so uvedli nemščino ali angleščino. V Križah so sredi petdesetih poskusno uvedli nemščino, nato pa so redno od 5. do 8. razreda poučevali angleščino. Število učencev v kriški šoli je postopoma naraščalo in prostorska stiska je bila vedno večja. V stavbi so bile le tri učilnice, pisarna, kabinet in dvosobno stanovanje za šolskega upravitelja. Problem so reševali z dvoizmenskim poukom, dodatno učilnico pa so uredili čez cesto, v stari mežnariji. Gradnja načrtovanega prizidka se je zaradi finančnih težav vedno znova prestavljala v nove čase. Pomanjkanje prostora je vrhunec doseglo leta 1957, ko so bile za poučevanje devetih oddelkov na voljo le tri učilnice. Pouk je zato v šolskih letih 1957/58 in 1958/59 potekal kar v treh izmenah. Prva skupina je bila v šoli od 7. do 10.30 ure, druga od 11. do 13.30 ure, zadnja skupina pa je v šolo prišla ob 14. uri in zaključila ob 17.30. Pouk je bil zaradi takih pogojev okrnjen in skrčen, kar se je poznalo tudi na znanju učencev. V takšnih razmerah so leta 1959, ko je kriška šola praznovala 100 let delovanja, končno dogradili šoli prizidek in nekoliko preuredili obstoječo stavbo. Šola je pridobila dve dodatni učilnici, delavnico za tehnični pouk, mlečno kuhinjo, ki je bila namenjena tudi pouku gospodinjstva, knjižnico, shrambo za učila, zbornico in dve garderobi. Preurejena šolska stavba je bila slovesno odprta 18. oktobra 1959. Ob odprtju so proslavili tudi 100-letnico delovanja šole. Slika: Šolsko poslopje je leta 1959 dobilo popolnoma nov izgled. Slika: Ob stoletnici je šola v dar dobila spominsko sliko novega poslopja, delo akademskega slikarja Milana Batiste. Slika še vedno visi v šolski avli. Slika: Šolski kolektiv ob stoletnici leta 1959. Stojijo: Justina Pižmoht, Milica Studen, Jakob Studen, Lučka Železnik, Karlo Piškur, Milica Magdič, Vida Breška in Majda Jontez. Sedijo: Jerica Mikelj, Albina Kavar, Janez Kavar, Vera Primožič in Marija Beguš. V petdesetih letih so se učenci in učitelji razveselili prvega mikroskopa, diaprojektorja in radioaparata, v začetku šestdesetih pa telefona in televizorja. Ob jubileju je šolska oblast kriški šoli poklonila stroj, s katerim so lahko učenci pri tehničnem pouku stružili, vrtali in brusili. Šola tudi po prezidavi ni imela niti telovadnice niti igrišča. Šolski upravitelj in učitelji so zato pri organizaciji pouka telesne vzgoje morali pokazati veliko iznajdljivosti. Telovadbo so učenci velikokrat imeli na prostem. Organizirali so sprehode po bližnji okolici, gostovali na igrišču kriške vojašnice, velikokrat pa je telovadba odpadla, posebno če je bilo slabo vreme. Pozneje so učenci imeli telesno vzgojo v zadružnem domu, kjer je Telovadno društvo Partizan dvorano leta 1958 preuredilo v telovadnico. Od športnih disciplin so na šoli v danih razmerah najbolj gojili orodno telovadbo, alpsko smučanje in rokomet. Od šestdesetih let dalje je bil zelo popularen šah. Alpskega smučanja so se učenci učili na smučarskih tečajih, ki so potekali v Križah v Bukovci in Pogovci, v šestdesetih pa tudi že pod Storžičem in na Zelenici. Slika: Smučarski tečaj v Bukovci za časa zimskih počitnic leta 1965. Prva povojna leta so bila leta pomanjkanja. Zato učenci niso bili deležni kaj dosti izletov, razen po bližnji okolici. Pozneje so se razmere nekoliko izboljšale in šolarji so se z vlakom odpravili po Sloveniji, zadnji letniki pa tudi po Jugoslaviji. V šestdesetih seje na primer prvi razred odpravil v Podljubelj, drugi v Kranj, tretji na Bled in v Bohinj, četrti v Postojno, peti v Kamnik in v Velenje, šesti v Maribor in sedmi na morje v Rovinj. Najbolj pa so se končnih izletov veselili „osemčki“. Na svoje zadnje skupno druženje so se največkrat za nekaj dni odpeljali na Jadransko obalo (Crikvenica, Opatija, Split ...). Nekajkrat so se odpravili tudi v notranjost Jugoslavije. Generacija osmih razredov leta 1963 je za pet dni odšla na izlet po Bosni. Potovali so preko Banja Luke v Jajce in naprej v Sarajevo. Prenočevali so pri vrstnikih ali pa v domovih Počitniške zveze. Naslednja generacija je potovala po Srbiji, kjer so obiskali jugoslovansko glavno mesto Beograd in Zrenjanin. Denar za izlete so deloma prispevali učenci sami, deloma šola, porabili pa so tudi denar, ki so ga prislužili z družbeno koristnim delom. Kot rečeno, so se učenci na pot največkrat odpravili z vlakom, ki je do leta 1966 vozil skozi Križe. Kot piše Janez Kavar, učenec kriške šole v petdesetih letih „si šolskih izletov brez Tržičana ni bilo možno predstavljati. Osnovnošolci do četrtega razreda smo se na izlet ob koncu šolskega leta z vlakom peljali največ do Kranja, šolarji iz višjih razredov pa tudi v Ljubljano ali na Jesenice in do Bleda. Za izletniške malice takrat še ni bilo sendvičev v vakumskih zavitkih in sokov iz tetrapaka, ampak navadno kos kruha z rezino domače salame, trdo kuhano jajce, jabolko, čaj ali sladkana črna kava proja v steklenici s plutovinastim zamaškom. Seveda je bila malica najbolj slastna nemudoma, ko je vlak komajda speljal s kriške postaje. Trdo kuhano jajce pa zaradi pustega rumenjaka rado povzroči to težavo, da se zatakne v grlu ... Nekje med Sebenjami in Žiganjo vasjo so imele tovarišice, kot smo tedaj imenovali učiteljice, že nemalo opravil s trkanjem po hrbtih učencev, ki se jim je rumenjak zataknil v grlu, da ni prišlo do zadušitve (Kavar, str. 68 - 69). “ Slika: Izlet na Visoko pri Poljanah v šolskem letu 1967/68. Zadaj Tavčarjev dvorec. Takoj po vojni so na kriški šoli, tako kot na vseh drugih šolah širom po Jugoslaviji, ustanovili pionirsko organizacijo. Pionirski odred kriške šole si je nadel ime „Prešernov odred Križe". Med pionirje so bili avtomatično zajeti vsi šolarji. Vsako leto, največkrat ob dnevu republike, so bili učenci prvih razredov svečano sprejeti v pionirsko organizacijo. Na proslavi so prejeli pionirske izkaznice, okoli vratu so jim privezali rdeče rutice, na glavo pa posadili modre kapice. Skupaj so izrekli še pionirsko prisego: Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: Da se bom pridno učil in delal, da bom spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo; Slika: Pogostitev ob sprejemu med pionirje. Da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev; da bom spoštoval slavna dejanja partizanov in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir; Da bom ljubil svojo domovino, samoupravno socialistično Jugoslavijo, njene bratske narode in narodnosti in gradil novo življenje, polno radosti in sreče. V sedmem razredu so učenci odložili pionirske rutice in postali člani Zveze socialistične mladine. Nova je bila knjižica in nov je bil občutek, da so sedaj bolj odrasli. PIONIRSKA KNJIŽICA V okviru pionirske organizacije so delovali posamezni krožki. Pevski zbor in dramsko-recitacijski krožek sta skrbela predvsem za organizacijo raznih proslav. Kmalu so ustanovili tudi radiotehniški in šahovski, nato pa še telovadni, modelarski, fotografski in krožek za ženska ročna dela. V šestdesetih letih je na šoli začel delovati tudi podmladek Rdečega križa Slovenije. Slika: V okviru pionirske organizacije je bil zelo aktiven modelarski krožek. Učenci so se udeleževali tekmovanj širom po Jugoslaviji. V šolskem letu 1967/68je bilo tekmovanje z motornimi čolni v Plevljah v Črni gori. V ekipi, ki je zastopala Republiko Slovenijo, so bili tudi trije kriški učenci: Janez Meglič, Peter Meglič in Andrej Žepič. Prva povojna leta so kriški pionirji sodelovali tudi v udarniških akcijah. Pomagali so pri obnovi požganega Gozda in pri gradnji zadružnega doma v Križah. Udarniških akcij po Jugoslaviji pa so se udeleževali učitelji. Šolski upravitelj Janez Kavar in učiteljica Antonija Štrukelj sta med počitnicami sodelovala pri gradnji železniške proge Šamac - Sarajevo v Bosni, Ljudmila Bukovnik pa pri gradnji tovarne težkih strojev v Srbiji. Za »družbeno koristno delo" so šolarji zbirali staro železo, tekstilne odpadke, v gozdu pa nabirali žir in velikokrat, tudi še v osemdesetih letih, pogozdovali. V šestdesetih letih so skoraj vsako leto za kriško kmečko zadrugo pobirali krompir. Leta 1964 so učenci od 5. do 7. razreda v 4 urah pobrali kar 20 ton krompirja. Zaslužek od »družbeno koristnega dela" je šel za šolsko mlečno kuhinjo ali za izlete. Slika: Družbeno koristno delo učencev -pobiranje krompirja leta 1968. Slika: Star papir so zbirali že konec šestdesetih let. Podoba iz šolskega leta 1969/ 70. Z novo državo so prišli tudi novi prazniki. Največji državni praznik je bil dan republike 29. november. V februarju so v čast slovenskega kulturnega praznika pripravili Prešernovo proslavo, marca obeležili dan žena, 27. aprila pa so se spomnili ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Posebno slovesen je bil mesec maj, ko so najprej praznovali praznik dela, konec meseca pa rojstni dan predsednika Tita - dan mladosti. Takrat so učenci sodelovali pri prenašanju Titove štafete, ki je potovala vse tja do Beograda. Na dan mladosti so organizirali izlete in športne dneve. Slika: Kriški učenci so se večkrat udeležili pohoda ob žici okupirane Ljubljane. Na fotografiji je prizor iz leta 1976. V Križah je v letih od 1947 do 1967 stala vojašnica Jugoslovanske ljudske armade. V njej sta bili nastanjeni pehotna četa in protiletalska baterija, ki sta bili del kranjskega polka. Ob dnevu Jugoslovanske ljudske armade, 22. decembru, včasih pa tudi ob drugih priložnostih, so vojaki šolarje povabili medse v vojašnico. Skupaj so pripravili proslavo, potem pa so vojaki na veliko veselje učencev pokazali orožje in jih pogostili. Nov družben sistem je prinesel še en praznik - novoletno jelko. Praznovanje tega, predvsem otroškega praznika, je v kroniki prvikrat zabeleženo leta 1949. Ob novem letu so bili učenci oziroma šola obdarovani s strani tržiških podjetij, Občine Tržič in Kmetijske zadruge Križe. Prvo leto po vojni šolska kronika še omenja praznovanje božiča, nadalje pa se v šoli ni več praznovalo cerkvenih praznikov. Šola je nadaljevala že pred vojno začeto sistematično skrb za zdravje učencev. V sodelovanju z Zdravstvenim domom Tržič so izvajali redne sistematske zdravstvene in zobozdravstvene preglede ter cepljenja otrok. Z letom 1957 so na šoli organizirali prehrano otrok. Prvo leto so malico pripravljali pri Jazbecu in jo trikrat na dan dostavljali v šolo. Po dozidavi šole je bila kuhinja urejena v šolskem poslopju. Na malico je bilo prvo leto naročenih 64 odstotkov učencev. Mesečno je stala 200 dinarjev, plačila pa so bili oproščeni socialno šibki otroci in partizanske sirote. Nova stavba in novo ime Šolska stavba je spet postala pretesna. Število učencev je konec šestdesetih let že preseglo število 350 in večinoma so vsi razredi imeli po dva oddelka. V učilnice so preuredili učiteljsko stanovanje in celo zbornico, le-ta pa se je preselila v prostor, namenjen gospodinjskemu pouku. Vendar so bile vse to zgolj začasne rešitve in na šoli so morali ponovno uvesti troizmenski pouk. Nekaj časa so iskali rešitev še z dozidavo obstoječe stavbe, potem pa je padla odločitev, da zgradijo popolnoma novo, moderno šolsko poslopje. Nova šola je bila zgrajena s samoprispevkom, ki so ga ljudje potrdili na referendumu. V referendumsko kampanijo so bili vključeni tudi učenci, ki so 22. novembra 1968 v Tržiču s transparenti pozivali ljudi, naj glasujejo za samoprispevek. Po tovarnah Peko, Zlit in Pilama so delavcem tudi delili propagandno gradivo. Glasovanje je potekalo dva dni kasneje in samoprispevek v Občini Tržič je bil potrjen. V nedeljo 24. novembra 1968 TUDI Ml GLASUJMO NA REFERENDUMU