dr. Nevesekdo V Ljubljani 4000 Času primerna povest iz prihodnjih dob. F>o vzorih d_r_ USTIčmalia, napisal dr. Nevesekdo. £ ' v Ponatis iz „Ljubljanskega Zvona". V Ljubljani, 1891. Založil pisatelj. — Tisk „Narodne Tiskarne" I. isalo se je leto 4000. po Kristovem rojstvu! Zaspal sem bil, in dvetisoč let so me imele v sebi moči zemlje slovenske. Tedaj je pristopil angelj Gospodov, angelj Azrael, in »Vstani!« Vstajal sem. Ali prostor — meril mi je šest čevljev v dolžini — kateri mi je bil spočetka preozek in pretesen, bil mi je že preobširen, takó da bi se bil zlahka raztegnil na vse strani, samó da sem imel kaj, kar bi se sploh dalo raztegniti! Toda angelj Gospodov je dvignil žarečo svojo roko, in z vseh štirih krajev svetá so se zbirali in zbrali ostanki mojega rojstva. Dejal je angelj Gospodov: »Vstani in vzemi prejšnjo obleko svojo U Storil sem takó, in bila mi je znova pretesna stoinstoletna moja sobica. Na levi in desni stráni so zaječali duhovi, češ, da jih potiskam s kraja, kjer so si pridobili pravico, utrjeno po mirni tisočletni posesti. »Sodnik te kliče pred svoj prestol,« govoril je óni, ki me je vzdramil iz smrtnega spanja, »izkazati ti hoče milost!« »Torej mi je oprostil pregrehe moje!« zaihtel sem radostno. »Vse ti je oproščeno! Dvetisoč let si ležal v zemlji brez življenja in zavesti. In to se je videla stvarniku primerna kazen za tvojo samozavest, s katero si se odlikoval nekdaj!« »Dvetisoč let!« vzkliknil sem. »Kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem času?« »Molči in čakaj!« ustavi me ostro poslanec Gospodov. »Molči in čakaj ter ne preprečaj z vprašanji namenov Tistega, ki te je komaj poklical iz prahu, in ki ima nas vse v mogočni roki!« mi ukazal: »Dvetisoč leti Dvetisoč let!« Ta misel mi ni hotela zapustiti znova ustvarjenega telesa. »Kakó lahke se mi čutijo kosti U pristavil sem zadovoljno. »Ne čudi se!« odgovori mi angelj, »saj so bile v različnih rokah, in prav močn<5 so obrabljene sedaj, ko so ti po brezkončni milosti podarjene znova!» Nadaljeval je: »Gospod ti je odločil dolg pot, zategadelj vstani hitro 1 Dodajem še to: široširna je njiva, kjer si spal, in s tabo je spalo tisoč in tisoč drugih mrličev. Taka je zaukazba božja 1 Izberi si spremljevalca, da ti je na poti prijatelj in svetovalec!« »Kdo li bode hotel z mano?« »Obišči jih, nekdanje prijatelje svoje! Toda hitro, ker le kratka je nama odločena dóbal« Vstal sem. Odmikala se je zemlja pred mano, in od angelja se je razlivala svetloba na okrog in okrog. Povsod sem gledal posteljo pri postelji; in spala je Adamovih otrok legija pri legiji! Prijel me je Azrael za roko, in obstala sva pred ležiščem, ki je bilo široko in pripravno za dva človeka, kakeršni so umirali takrat, ko sem še hodil po črni zemlji. Angelj Gospodov je dihnil proti črni ruši in dejal: »Govori!« Iz osrčja zemeljskega se začuje: »Kdo me kliče?« Po tvojem glásu, prijatelj Tine, spoznal sem te kakor mnogokrat prej, ko sva še dihala sladko življenje! »Gospod me kliče na zémljo,« odgovoril sem, »in ti mi bodi spremljevalec in svetovalec!« »Na zémljo?« — in videti je bilo, da se je prijatelj Tine nekaj zamislil v gomili svoji. »Na zémljo, praviš? Odgovori mi to-le: Ali rodi po šampanjskih goricah trta, in ali pijó na zemlji pametni ljudje še vedno francosko vino ?« Obsenčil me je Azrael z desnico svojo, da sem odgovarjal resnično in pravično na vsako vprašanje. Odgovoril sem torej: »Nič več ga ne pijó francoskega vina zemljanje, in v Sampaniji je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji Sahari! Zadnjo steklenico šampanjca je izpil ruski car leta 2905. po rojstvu Odrešenikovem, in od tedaj ga niti ruski carji niso dobili ne kaplje!« Duh pod mano zastoče takó milo, da me prešine in gane, da koprnim od sočutja. »In kaj pij6 sedaj umrjoči rodovi planeta našega?« Zopet sem moral odgovoriti resnično in pravično: »Vodo, in zgolj vodo!» Takoj se začuje odgovor iz zemeljskega osrčja: »Ne grem! Hodi sam! Tukaj ležim tak6 prijetno: tukaj ni pravd, ni biričev in ne ošabnih sodnikov!« Pristopila sva k sosedni gomili. Azrael dahne nanjo in ukaže: »Govori!« In sedaj si se odzval ti, prijatelj Fran, in vprašal, kdo te kliče na dan. Odgovoril sem: »Ali bi ne hotel z mano na zčmljo, da mi bodeš moder svetovalec?« Strahoma sem pričakoval odgovora njegovega. »S tabo?« zazvenelo je iz osrčja zemeljskega, »s tabo? Skoraj vem, kdo si. Pisec slovenski si bil nekdaj, toda pojma nisi imel niti o staroslovenščini niti o tem, kako se pravilno piše nova slovenščina. Ali ni bilo res tak6?« Pravično in resnično sem moral odgovoriti: »Res, bilojetak6!« »Vidiš,« zavrnil me je porogljivo, »odrini, kamor ti drago! Že dvetisoč let počivamo tukaj, ali še sedaj me časih glava boli od vaših slovniških pregreh. Pojdite rakom žvižgat, vsi pisači in pisuni! Se nekaj mi odgovori. Imate li še vedno nadškofa olomuškega na zemlji?« Resnično mu odgovorim: »Še vedno, in sedaj je kardinal!« »Odrini in ne krati mi dragega spanja!« Obupan in preplašen pristopim k tretji gomili. Bilo je to ležišče ozko in pričalo je, kak6 ubožno in tanko je bil v življenji oblečen duh, ki je sedaj počival tu spodaj. Oživel ga je s svojim dihom Azrael in mu ukazal, naj govori. Mene pa je zopet obsenčil z desnico svojo, da sem moral govoriti resnico in pravico. »Kdo sta, ki mi kratita smrtni mir, dasi vaju nisem klical?« Po tej slabi volji sem spoznal takoj osornega prijatelja Josipa. »Kličem te, da me spremiš na zčmljo, v domovino slovensko!« »Glej ga, ti si!« odgovoril mi je. »Dvetisoč let si že mrtev, in smrt te še sedaj ni spametovala 1 Da bi se zopet napotil v Slovence, pit kislo vino dolenjsko in brezplačno pisat romane in novele — tako silno me Oče nebeški gotovo neče udariti! S svojega mestiča se ne ganem! — Ali se sploh še kaj piše in ,pisari' v slovenščini ?« Prisilil me je Azrael, da sem moral odgovoriti pravico in resnico. »Zgolj molitvene knjige, druzega nič!« Zdelo se mi je, kakor bi čul grohotanje iz osrčja zemeljskega. Potem pa mi je zazvenel odgovor: »Odrini v miru božjem, mene pa pusti, da zopet zaspim na sto-tisoč in stotisoč let!« Tožno sem vzdihnil: »Nikdo mi neče biti spremljevalec!« »Moči nimam, da bi ti šiloma vzbudil tovariša!« odgovori mi nat6 angelj Azrael. »Pojdiva torej sama na pot!« Vzel me je v nar6čaj, in grozen piš in vihar me je vzprejel v sredo svojo. Angelj pa je uprl nogo na trepetajočo zemljo, in kamor je stopil, podirala so se selišča, in skalnate gore so se drobile. Z jedno nog6 se je dotikal zemlje, z drugo pa jasne lune! Od svetdv do svet6v je stopal, majali so se vsi, toda niti jeden ni prišel s svojega tiru, ker bi se bil sicer že tiste dni moral poroditi kaos, v katerega bode končno roka Stvarnikova pomešala vse svetovje. Svet za svetom se je vrstil pred mojim pogledom; bilo jih je na milijarde; milijarda za mano, milijarda pred mano. Ali neprestano dalje me je drevil poslanec Gospodov, da jih niti šteti nisem mogel, dasi sem bil nesmrten duh, kakor 6ni, ki me je objemal v nar6čaji svojem. Človeške rcdove po zemlji pa je tepla tedaj šiba Gospodova, in vsi so pričakovali grozovitne dobe, da se prikažejo apokaliptiški jezdeci na obnebji in da pričnd pobijati človeštvo. Potrčsi, lakota in pov6dnji, vsa ta zla so morila človeštvo, in nepremagljivi orkani so tulili okrog zemeljske 6ble. Po vsem severnem nebu pa se je kazala zvezda repatica, ki je bila kakor ognjen meč, s katerim je hotel razsekati večni Bog vse ustvarjene svetove. Ali to ni bila zvezda repatica, to je bil angelj Azrael, noseč me pred prestol večnega Sodnika! Zapustivšima vesoljnih svetov vesoljne prostore, zažarila so se pred nama nebes velikanska vrata. Izdelal jih je nekdaj Hefajst od čistega zlata in jih okrasil z dokaj divnimi podobami. Obrnil sem pogled v kraje, odkoder sva prišla: zvezda pri zvezdi se je utrinjala, in sukali so se brezštevilni svetovi, kakor bi švigala iskra pri iskri po večnem ozračji! Kj6 si se sukala v tej množici, stara mati zemlja? Obrnil sem pogled prčdse, kamor sva hitela. Pred nama se je žaril ogenj nebeških vrat! Sam Bog je bil v svoji slavi vpodobljen na njih in okrog njega vsi zbori angeljev in arhangeljev. Bila so visoka in široka, da jih ni moglo prezreti nobeno ok6 človeško. Pred njimi pa se je širil brezkončen prostor, ki je sezal iz večnosti v večnost. Svetil se je kakor parket v gospodskem dvoru, ali živega duha ni bilo opaziti na njem. »To je predpekel!« izpregovori Azrael. »Predpekel!« začudim se. »In kjd so duhovi očakov, ki so nekdaj samevali tod?« »Vsi so prejeli milost v Gospodu!« reče mi angelj. Tedaj se je po bliščeči vršini od nekod hipoma pokazala sklonjena podobica drobnega možička! V rokah je nosil dolgo, težko metlo, in kakor blisek je švigal ž njo po predpekla parketu sedaj sem, sedaj tja! Ali neprestano so mu kapale debele srage z ozkega obraza, kjer se je kazala gubica pri gubici. In vsaka kaplja je padla na svetli tlak, in po vsaki kaplji se je napravila na svetlem tlaku velika črna lisa. In pri vsaki kaplji je zastokal: »Oj, te lise, te nesrečne lise!« Bil je zamolklo zvenčč glas, in čul se je kakor iz groba! Potem pa je kakor huda ura bU z metlo svojo za svojimi lisami; ali čimbolj je delal, tembolj se mu je množilo delo. »Kdo je ta siromak?« vprašam sočutno. Veličastne poteze an-geljskega obraza je zdajci pomilil nasmeh, kateri se je pa hipno zopet raztajal. »Opazuj ga!« izpregovoril je Azrael mirno, »in potem priznaj pravičnost sodbe božje!« Takrat naju je ugledal možiček na predpeklenskem tlaku. Kakor bi ga bila odnesla sapa, izginil je vzdihuj^ v večni planoti. »Opazuj ga!« nadaljeval je angelj Gospodov. »V življenji je sodil in sodil, bruna v svojem očesi pa ni obsodil nI obsojal. Udaril ga je zat6 Gospod in mu odkazal jedino mesto v predpeklu, da čisti ondu tlak in odpira nebeška vrata dušam, hitečim v nar6čaj premilostivemu Stvarniku!« Tedaj se je zopet prikazal oni, ki je bil ravnokar izginil. Metlo je odložil, ali na desno rame si je sedaj oprtal težak kjuč od samega, čistega zlata. Pod težo tega bremena se je opotekal, da mu je znoj kar curkoma lil po usnjatem obrazu, in da so ostajale v dolgih brazdah črne lise za njim. Na rameni, kjer ga je težil ključ nebeških vrat, napravila se je bila v teku tisočletij žuljasta grba, jednaka velblodovi. Pri vsakem koraku mu je zlato breme stisnilo to grbo, da se je telesce kar zvijalo od bolečin. V tem sva ga dohitela pri nebeških vratih. Ječaje in godrnjaje si je zvalil ključ z ramena, da bi ga potisnil v nebeško kjučanico. Pri tem si je prišlece venderle ogledal nekoliko. Srd in nejevolja sta mu napčla zgubani obrazek, in kakor lučici sta se mu zaiskrili očesci. »Zopet slovenski liberalec!« zatogotil se je. »Odprl in ne sodi!« zavrne ga angelj Gospodov. »Ne sodi, ker sedaj si sam sojen!« Renčč dvigne ključ in rožljaje odpira nebeški portal. »Slovenski liberalec I « Da, takrat sem te spoznal, doktor Tone od zelene Sočel Dvetisoč let in delj že nisem čul tvojega glasu, ali tukaj sem te izteknil v predpeklenski revščini in zapuščenosti 1 Muze, dajte mi moči, da vredno zapojem o čustvih, ki so tedaj napolnila komaj prebujeno dušo mojo! »Tone od Soče je!« zaviknil sem, in usmiljenje mi je raztopilo dušo, da sem se hotel razjokati zaradi njega, ki je nekdaj kandidiral za prvo mesto v nebeških višavah, a je sedaj toli siromaški obtičal v predpekla grozovplivnih samotah. Razjokati sem se hotel, toda solza mi takrat še ni bila znova podeljena, in sočutje ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mene. Predrznil sem se ogovoriti Azraela: »Ta je torej tisti, ki je gospodaril nekdaj na zelenih obalih zelene Soče?« »Govoril si!« »In koliko časa je že tukaj ?« »Dvetisoč let!« »Dvetisoč let! — In neprestano mu je pometati stezo do nebeških vrat in odpirati dušam, katgre so poklicane v raj Gospodov ?« »Govoril si!« »In odpirati mu je tudi dušam slovenskih liberalcev?« »Govoril si!« »Brezkončno pravična sodba razsodnosti božje! In kdaj bode dopolnjena vrsta njegovih muk?« »To je zapisano v knjigah sodeb božjih! Te knjige mi niso odprte, in sam arhangelj Mihael straži s svojim mečem pred njimi!« V tem so se na iztežaj odprla vrata nebeška, in ob roki Azra-elovi sem prekoračil prag svetega raja. »Kdaj mu bode dopolnjeno?« vprašal sem znova. »Koliko vekov ostane še tu?« »Nekaj bilijonov, in če se ga usmili Gospod prej, nekaj milijonov let!« »Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let!« Duh moj ni mogel prebiti besed Azraelovih! Omahnil sem kakor posekan hrast na tlak pred angelja in obležal onemogel. Svojeroč me je vzdignil. Prav takrat so se sama od sebe zapirala nebeška vrata, in le za nekaj trenutkov se je onemogli pogled moj razprostrl po predpekla bliščeči vršini. Po tej vršini pa je že plesal nesrečni nebeški vratar in se z metlo svojo drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: »Oj, te lise, te strašne lise!« Potem so se treskoma zaprla vrata. Azrael pa je izpregovoril temno-resnega obraza: »Ako ti dodeli Gospod, da zopet kdaj ugledaš zeleno zemljo, ne sodi, da ne bodeš sojen !« II. Ko sem se zopet zavedel, hitela sva z angeljem Gospodovim po neizmerni tratini. Na levi strdni se je v črnih oblakih izgubljala orjaška pečina, s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje oko. Megla se je vlačila po krajinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhdv, begajočih po meglenem pdlumraku. Prešteti ni bilo 6nih, ki so trpeli in jokali ondu ob tožnih strminah. Na desni strani pa je sijalo večno solnce, in njega žarki so ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad bistro reko, ali nad modrobojnim jezerom. Po livadah na okrog je cvetela lilija pri liliji, in zlate ptičice so letale od čašice do čašice. Po teh livadah so se v nebeškem veselji igrale nedolžnih otročičev neštevilne tolpice; nadzirali so jih angelji, vodili jih in obkrožali z ljubeznijo svojo. »Kakšen kraj je to ?« vprašal sem Azraela. »Tu solnce in nebeški ples, tam megla in koprnenje duhčv. Večni angelj, pojasni mi vse to, ako je taka volja tvoja!« Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje ok6 kraje, kamor je milost božja pregnala tiste grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega! Tu umorjenci, tam morilke! In vsaka gleda trenutek za trenutkom v solnčnem svitu in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila v bolečinah in uničila v grehu! Tja hrepeni vsaka grešnica in bode hrepenela na vekov veke!« In kakor prinaša sapa jesensko listje iz jesenskih gozdov, tak6 so se sedaj in sedaj nesrečni duhovi dvigali iz meglenih krajev, da bi šiloma dospeli na solnčno livado, kamor jih je silil kes in jih gnala iznova vzbujena ljubezen. Menil sem že, da prestopijo mejo, ali v zadnjem trenutku se je vselej prikazala vojska angeljev nebeških, ki so nesrečne duhove s krvavimi meči drevili nazaj v meglo, kjer je jok in škripanje z zobmi. »Kdaj jim bodo dovršene muke?« vprašam spremljevalca svojega. Zatemni se obraz Azraelov, in z jeklenim glasom mi odgovori: »Nikoli!« Zdajci prihitiva do drugih nebeških vrat. Bila so izsekana od ahata, in na njih je bila vpodobljena Porodnica božja v milobi in krasoti svoji. In obkrožale so jo vse svetnice - mučenice, kolikor jih je kdaj porodila zemlja. V nje vznožji je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano klil cvet za cvetom. »Evo ti nove muke zavrženim duhovom!« izpregovori angelj. »Tam zavržene matere, tukaj pa vzor vseh mater! In ta vzor jim je gledati na veke! Z mano poveličuj pravičnost božjo!« In z Azraelom sem poveličeval pravičnost božjo! Zdaj se sáma od sebe odpró druga nebeška vrata. Stopila sva v kraje, kjer je v di vnos ti svoji že kraljevalo veselje nebeško. Okó moje je zrlo krajino, kakor si je lepše in milejše ne more želeti duša! V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat sta izvirala izpod njega. Indus in slovanska Volga, Misisipi in brezkončni Amacon in vse druge mogočne reke so se vile po vrtovih, kjer se je šibilo vejevje od bogatega sadja. Lev in tiger in druga zverjád je krotka, kakor v prvi dobi, lazila v senci velikanskih dreves. »Kakšne kraje gledam sedaj ?« vprašam ponižno angelja na desnici svoji. »Okó ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena prva človeka«, odgovori mi Azrael. »Toda po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje in ga prestavil sem.« »Čemu?« drznem se vprašati iznova. Takoj mi odgovori angelj: »Tu je kraj, kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti!« »Tukaj se poveličuje zakonska zvestoba!« vzkliknil sem. Sveti Odrešenik! Ti prostori niso sezali iz večnosti v večnost! Neresnice ne morem govoriti! Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori; v brezkončni ljubezni so se družili duhovi po njih, ali gnéáe ni opažalo strmeče moje okó! Adam in Eva sta hodila krasna, kakor v prvotni dobi, ob obálih mogočnega Evfrata in se objemala v čisti ljubezni. Videl sem še mnogo drugih blaženih duhóv, sósebno v visoki slavi tebe, Vitorija Colonna, in soproga tvojega Francesca Pescara, ki je nekdaj s srčno svojo krvjó rosil bojno polje tožne Pavije! Zadaj je ugledalo srečno okó tudi njo, katera mi je bila družica v življenji in mi porodila obilo cvetočih otrók! Toda angelj Gospodov ni dopuščal, da bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer se je zbralo le oskromno število ónih, ki so bili poklicani tja. Obstala sva pri tretjih vratih nebeških. Bila so izsekana od samó jednega rubina, in Kristus, Odrešenik naš, vpodobljen je bil na njih s trpljenjem svojim. Dvignil je angelj roko in se trikrat globoko priklonil. Jaz pa sem se priklanjal ž njim. Sáma od sebe so se odprla vrata, in stopila sva v kraj, ki se razteza pred zadnjimi vrati nebeškimi. Povsod miloba, povsod krasota! Ali niti jednega nebeških duhóv nisem mogel opaziti 1 »Dobri angelj«, izpregovoril sem, »pojasni mi blagohotno, zakaj so takó osameli ti prednebeški kraji, in zakaj so duhovi pregnani s teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in kras?« »Tudi ti kraji», odgovori mi angelj, »odkazani so po brezkončni razsodnosti božji posebnemu namenu. Semkaj so poklicani izvoljeni duhovi, ki so v življenji prejemali dobrote, in se zaradi njih vžgali v pravi, čisti hvaležnosti I * Strmčč obstanem. Nikjer nisem opazil vzveličanega duha, in leta 4000. po Kristusovem rojstvu je bil ta prednebeški prostor še — prazen! Zdajci se pred nama zaiskré četrta in zadnja vrata nebeška. Zbrušena so bila od samó jednega demanta, in sveta Trojica je bila vpodobljena na njih. Okrog njih se je ovijal vinski trs, vedno zeleneč in neprestano rodéc raznobojno grozdje. Ali tu pred vhodom sem ugledal tebe, starčka iz národne pesmi slovenske! Z lica se ti je ža-rila prava radost nebeška, in v roki si stiskal kozarček rujnega vinca. Kadar si ga izpil, prihitel je précej angeljček božji in ti iznova nalil kupico. Neprestano pa si pel slavo svojemu Bógu: »Ole nebeški, glej, Se en kozarček zdej, Hvalo bom vekomej, Vekoraej pel!« »Kako, da je izbran samó ta na to izvoljeno mesto?« začudil sem se. Odgovoril mi je Azrael: »Mnogo je pil! Ali pri vsaki kupici je dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril gorko kapljo. Bila je to prava hvaležnost, ker je prihajala resnično od srca. Zategadelj ga je poveličal Gospod in mu dodelil milost, da mu še po smrti rodi vinska trta!« Odprla so se zadnja vrata nebeška. Gledal sem Bogá od obličja do obličja, in jasne so mi bile vse skrivnosti njegove. Popisati se ne dá, kar sem gledal, ali toliko je gotovo, da nebeški Oče naš ni takšen, kakor govoré o njem njega hlapci po Goriškem. Angelj Gospodov me je spremil pred prestol božji in me obvaroval, da me niso pokončale strele, ki so se neprestano vžigale s tega prestola. Gospod pa je izpregovoril: »Nekdaj, ko si še pregrešno živel na zemlji, želel si, da bi za dvetisoč let zopet ugledal domovino slo- vensko. Bodi človek! In ti, angelj življenja, dotekni se ga s prstom svojim, da se izpolni želja njegova!« Angelj življenja je pristopil in mi iznova uklenil dušo v človeško teló. Nató izpregovorí Gospod: »Pristopi tudi ti, angelj smrti, in dotekni se ga s hladno roko, da mu bode zopet umreti, ako si bode zaželel, daleč od zelene zemlje!« Obsenčil me je angelj smrti, in pretresla me je ledena njegova moč, da je bilo zdajci zopet umrjoče teló, katero je ravno dal iz rok angelj življenja! Končno je še izpregovoril Gospod: »Približaj se tudi ti, angelj ljubezni, in rahlo roko mu položi na glavo, da se iznova vname ljubezen v njem, ljubezen, najslajše tolažilo otrokom mojim na zemlji!« Kakor topla sapa, v kateri se spomládi tajata sneg in led na gorskih vrhovih, takó je dihnil náme angelj ljubezni. Srce moje je bilo hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen zdajci pognati svoje kali! »Azrael!« izpregovoril je Gospod, »vzemi ga zopet v naročaj in odnesi ga na kraje, kjer ga čaka novo življenje!« Takó se je zgodilo. Tema je bila ob meni in otrpnila je zavest duše moje. Ko sem se zopet zavedel, bil sem že na zemlji! III. Ne zemlji sem bil torej! Telo mi je bilo umrjoče kakor nekdaj, in v sebi je nosilo vse tiste strasti, kakor tedaj, ko se je porodilo prvikrat! Tudi stari spomin se je oživil v meni, in prvo življenje se je raztezalo pred duhom mojim kakor ravan, kjer mi je bil znan vsak prostorček, slčharn kotiček! Po meni se je pretakala vroča kri, in mladostna moč me je pre-šinjala. »Zopet si človek!« Pri tej misli je vse zakipelo po meni, in presrečen sem si potipal iznova ustvarjeno lice. Začutil sem mehko in voljn6 kožo. Tedaj se je vzbudila prva želja v meni: želja po zrcalu, da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo. Ta želja mi je utrdila prepričanje, da sem res zopet človek, <5na uboga stvar, ki se porodi v pregrehah in nečimernostih in prav tako umira! Ležal sem na mehki travi polja ljubljanskega. Nad mano je sijalo solnce in me grelo s toplimi svojimi žarki. Po dvetisoč letih sva se zopet videla s tem orjakom in velikim prijateljem človeštva. Vedno je še tičalo sredi velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo, toda solnce samo je ostalo, kakeršno je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok. Zagledal sem se tja v kamniške planine; prebile so stoletne viharje in krasne kakor nekdaj mejile krajino. Obrnil sem pogled proti beli Ljubljani. Mnogo se ni bila razširila. Obkrožalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov. »Dolgo časa si spal, prijatelji« ogovori me nekdo. Ozrem se za glasom. Blizu mene, tik njive, obsejane z repo, čepčl je na zemlji plešast človek, siromaški oblečen. Marsikako zaplato si je bil prikrpal na suknjo, in palec na desni nogi mu je gledal iz obuvala, koje si je ovil z brezovo trtico. V roki je imel olupljeno repo, katero si je ravnokar izpulil na sosedni njivi in jo sedaj glodal. Ta mož se je torej ponižno oglasil in sicer latinski, dasi ne preklasiški. Ker sem tiste dni govoril vse jezike sveta, odgovarjal sem mu brez težave. »Dolgo si spal! Prijezdil si na tem-le konji, toda že v sedlu si spal, in vsak trenutek sem menil, da padeš na tla!« Šele sedaj sem opazil konja, obloženega z obilo prtljago. Pasel se je po livadi in se ni menil za naju. »Hvala ti, Azrael!« dejal sem, sam v sebi, »da si tak(5 izvrstno skrbel zame!« »Ko si se hotel zgruditi s sčdla«, nadaljuje oni, »prestregel sem te in te položil semkaj na travo!« Iskreno ga zahvalim. »Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, katerega je usoda zanesla v našo krajino?« »Pravo si pogodil,« odgovorim mu; »tujec sem, dasi je nekdaj ok6 moje že gledalo tu ravan.« »Odkod prihajaš, brate in prijatelj?« vpraša me. »Visoko od zgoraj.« »Torej iz visokega severa ? Morda iz krajev, kjer vlada narodom sibirska republika?« »Iz tistih krajev!« »Kakih novic nam prinašaš ?« »Ničesar posebnega, česar bi že ne vedeli.« Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti jako radoveden. »Torej je resnica,« povprašuje me živahno, »da sta se kardinal iz Varšave in ruski car merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila ves teden?« »Tak6 je, kakor govoriš 1« odgovorim jaz. »In končno je res zmagala njega eminencija in uničila belega carja ?« »Tudi to se je zgodilo.« »Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu iz Varšave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju združenih severno-ameriških držav, kakor se je nam poročalo?« »To je resnica.« Navdušeno je vzkliknil: »Kakó velika je moč svete cerkve!« Ali sedaj, ko me je izprašal toli temeljito, pričnem ga izpra-ševati še jaz. »Tujec sem,« rečem mu, »in pótujem že dolgo. Obhodil sem mnogo deželi, ali semkaj sem dospel ravnokar. Nisem še dobil brata, kateri bi me poučil o tukajšnjih krajih in rodovih. Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je še temno in nejasno!« »Moja prijaznost ti bodi, vérni hlapec!« odgovori mi takoj. »Imenuj mi to deželo in mesto, čegar ozidje se dviga pred mano!« »To mesto je Emona, in o njega prvi. zgodovini vemo samó to, da je bilo od nekdaj sedež slavnoznanih škofov.« »In dežela, kakó se imenuje ?« »Papeževa provincija številka LIL« »Papeževa provincija!« začudim se, »in kje so druge številke?« »Samó v osrednji Afriki jih je petnajst?« odgovori mi ponosno. Čudil sem se sam v sebi nekaj časa. Potem pa boječe vprašam: »Kdo vam je vladar?« »Prvi vladar je papež.« »Rimski papež?« »Vidi se ti,« veli mi porogljivo, »da si tujec in da slabo poznaš zgodovino. Kje so časi, ko so še naši papeži imeli svoj sedež v Rimu!« »In kje stolujejo sedaj?« »To bi moral vender vedeti! Ko je sveti Gregor CCXXII. dal na kapitolu usmrtiti poslednjega laškega kralja, preselil se je s kardinali svojimi, katerih je bilo takrat samó tritisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži naši v starodavnem Timbuktu!« »Hvala ti za pojasnilo! In kdo je drugi vaš vladar?« »Premilostivi naš nadškof ljubljanski.« »Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji,« omenil sem ponižno. »Ti vladajo še, toda le po imeni.« »Po imeni! Pojasni mi to, prijatelj!« »Najvažnejša zgodovina ti je popolnoma neznana! Leta 3992. se je uprl nadškof ljubljanski, in kardinal iz Zagreba mu je prihitel na pomoč. Cerkvene čete — na desnem krilu jim je veléval kapelan Trnovski — zgrabile so se z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale na ptujskem polji.« »Da, da, prijatelj!« nadaljuje ponosno, »na ptujskem polji seje bila tista zmagonosna bitka! Od tedaj smo papeževa provincija štev. LIL, in Dunaj nam mora vsako leto plačevati dánj.« »Kakšen je ta dánj ?« »Petdeset tisoč centov voščenih svéé, kar ni malenkost sedaj, ko je vosek toli drag.« »Sedaj, ko si me prijazno poučil o politiškem razmerji, pouči me še, kakšen jezik govori ljudstvo po teh krajinah?« »Tudi to ti razložim. Občevalni jezik je latinski, in vsi olikanci ga govorimo. Tudi seljáki ga večinoma že govoré, samó nižje ljudstvo govori star, pozabljen jezik, in sicer vsaki dve uri drugače. Učenjaki še nismo jedini, kakov jezik je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare tatarščine, drugi zopet, da je to nekdanji turški jezik.« Srce se mi je krčilo zaradi tvoje usode, uboga, uboga slovenščina. »In nemščina?« vprašal sem, »Ta se že tisoč let ne govori več.« Prijetno mi je zazvenel ta odgovor na novoustvarjena ušesa. Ali ni se mi videl verjeten, zato vprašam začuden: »Kakó to ?« Odgovori mi: »Ne poznaš li dekreta nadškofa Janeza devetinde-vetdesetega? Ta dekret prepoveduje nemški jezik jedenkrat za vselej.« »Zakaj ?« »Vzroki so tehtni. Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti Martin Luter! Ta je pisáril pohujšljive svoje knjige v nemščini, in zategadelj je blaženi nadškof Janez prepovedal to govorico. Že tisoč let se ni čula v nas nemška besedica!« Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa, samó žal mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko bi ga bili Slovenci potrebovali toli bridko. Znanec moj je v tem času pohrustal repo svojo. Vstal je in izpregovoril elegiški: »Solnce že zahaja, in mrak me sili v mesto. Ako hočeva o pravem času dospeti k mestnim vratom, čas je, da odrineva. Ako hočeš v mesto, bodem ti spremljevalec, kakor si ne moreš želeti boljšega!« »Spremstvo tvoje me bode osrečilo!« odgovoril sem hvaležno. »Ako mi odšteješ nekaj novcev, védem ti konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi splezal na sedlo!« Odštejem mu nekaj drobiža, in na vse strani mi izraža hvaležnost svojo, ko ga spravlja v žep. Nató prime konja za povódec in krene po ozki stezi proti mestu. Spotoma vprašam: »Ali stanuješ v mestu?« »V mestu, kje pa drugjé!« »Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov ?« »Kaj hočeš,« odgovori mi ponižno, »saj sem samó profesor na vseučilišči.« »Pofesor na vseučilišči 1« vzkliknem. »Da, na vseučilišči svetega Simplicija!« »Kaj predavaš ?« »Učencem svojim razlagam teorijo blaženega Antona od Kala. Toda saj se ti ponudi prilika, da bodeš poslušal predavanje moje, ako prideš na vseučilišče svetega Simplicija!« Takrat sem že sklenil v duhu, da obiščem to svetovnoznano vseučilišče. Za sedaj pa vprašam: »Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?« »Ti dohodki niso nikakor neznatni 1 Na teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve liri; poleg tega imam privilegij, da se smem brezplačno najesti na kapiteljskem polji, kadar hočem.« »To repišče je torej kapiteljsko polje?« »Tak<5 je, in često sem tukaj večerjal že prav izvrstno!« »Obuvalo ti tudi ni najboljše!« pristavil sem. »Vidiš, to so res posebne sitnosti!« odgovori mi. »Nam vseuči-liškim profesorjem morajo nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno na-pravljati obutev. Vrstimo se drug za drugim. Sedaj je na vrsti naš rector magnificius — tisti, ki tako smešno predava o sandalah svetega Antona — in to je tanko in neznatno človeče, ki prav počasi trga obutev svojo! Jaz pa moram čakati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor bi ne bilo nI čevljarjev nI usnja na svetu!« Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda dokaj žalostna. »Sicer pa človek izhaja prav lahko,« zatrjuje mi, »tem lože, ker imam postranskih dohodkov !« »Kakšni dohodki so to?« »O vélikih praznikih,« odgovori mi, »zvonim v stolpu svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša nekaj lir. Vender je že tudi v tem slabše!« pristavi vzdihujé. • r »In kakó to ?« »Kako to? Ker se že do malega ponujajo vsi profesorji vse-učiliški, da bi zvonili v stolpu svetega Nikolaja !« Ko mu ne odgovorim ničesar, dodá še: »In tako se narn krade kruh, nam, ki smo vender stari in izkušeni učenjaki!« Prikorakala sva malone do mestnih vrat. Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje, in že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so ho- dile po tem ozidji. Stopila sva na most, kateri se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjaškim portalom. Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gospodska kočija. Pred njo so bili upreženi štirje tolsti konji, kateri so s kopiti teptali po prahu, da se je dvigal kar v oblakih. Profesor iz vseučilišča svetega Simplicija se ponižno umakne, globoko se pokloni in sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedel v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je bliščalo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela straža v orožje. Začula so se ostra povelja, in vojaki so prezentirali. Potem je bliskoma vse izginilo v mesto. »Kdo je bil ta dostojanstvenik?« vprašam radovedno. »Izkazujejo mu vojaške častil« »Velika in imenitna glaval« odgovori mi profesor vseučiliški. »Cerkovnik pri svetem Nikolaji je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala! Peljal se je na izprehod, in sam Bog ve, ali sem se mu priklonil dovolj globoko!« »Z dostojanstvom generala!« začudim se. »Da! Da! In z dohodki generala!« »Čudna, čudna zemlja!« premišljal sem, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata bele naše Ljubljane! IV. Ljubljano je obkoljalo tiste dni visoko in debelo zidovje. Učenjaki so ga primerjali ozidju, katero je v starodavnih dobah obkrožalo slavne Ninive. Sezidano je bilo ozko, toda vender tak6 široko, da je bilo v njem prostora raznovrstnim vojašnicam, skladiščem, kapelicam in drugim prostorom, kjer se je vežbala in vadila mestna posadka. V tem ozidji je tičala kar velika vojska, kateri je bilo v varstvo izročeno mesto ljubljansko. S spremljevalcem svojim, ki mi je vodil konja, napotil sem se pod velikanski obok mestnih vrat. Zunanja straža je naju pustila v miru, prav kakor da naju niti opazila ni. Pod obokom mi je bilo, kakor da sem stopil v podzemeljsko jamo. Povsod je kapalo od stropa, prav kakor v predoru. Zamolklo je zazvenelo vselej, kadar je konj s kopitom udaril po tlaku. Tema bi bila, da ni malone vsakih pet ko rakov ob steni gorela svetilnica, ki je razširjala mračno svetlobo. V tem somraku sem opazil tik pota, po katerem sva hodila, še drug tir, in lahko si mislite, kakšna čustva so me obšla, ko sem tu pozdravil staro znanko železnico! Bil je resnično železniški tir in kar nič se ni razlikoval od 6nih, po katerih sem se vozil, ko sem bil še prvič na zeleni zemlji. »Tu je železnica 1« rečem profesorju z vseučilišča Svetega Sim-plicija. »Da, da, železnica, po kateri se vozi premilostivi nadškof na svoje letovišče v GoričanahU »Drugega namena nima?« »Drugega namena nima! No, saj je že to namen vseh namenov!« »Kaj vraga!« vzkliknem začuden. Bliskoma je pri meni profesor in mi s široko svojo dlanjd zatisne usta. »Ti kolneš! Za Boga, če te čuje straža! Danes še bi tičal v že-lezji, in tudi mene bi vrgli v ječo, ako bi me zalotili v pregrešni družbi tvoji!« Potolažil sem ga obetajoč, da bodem odslej opreznejši, in da nečem več kleti. »Torej železnico imate še vedno?« vprašam, da bi jela govoriti o drugih stvarčh. »Ali kje vender dobivate premoga, da kurite železniške stroje, ko so že pred 2000 leti učenjaki trdili in preračunjali, da po 300 letih ne bode nobenega premoga na zemlji!« »Tak6 je! Prav so računjali, premoga ni! In če bi svete knjige ne govorile o njem, niti bi ne vedeli, kaj je bil premog!« »Ali vam sedaj goni vlake elektrika?« vprašam radovedno. »Elektrika!« začudi se učeni starec. »Ali ne poznaš knjig blaženega Antona od Kala? V teh knjigah je prepričevalno dokazano, da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangelj v peklenski prepad, trenil z dolgim repom svojim med vesoljne svetove. In ta udarec je treščil baš na ubogo našo zemljo, da se je vse zaiskrilo. Pri tistem udarci se je rodila ta moč, kateri so nekdaj rekli elektrika, in katera brez dvojbe izvira od hudiča. Zato odobrujejo vsi modrijani dekret pokojnega nadškofa Jerneja XXXIX., s katerim je ostro prepovedal, da bi kjerkoli rabili elektriko v teh pokrajinah. S tem ukrepom je blagi nadškof ponižal Belcebuba samega, da nima več moči do nas!« »Kaj pa vam torej goni železnico?« vprašam ga strmeč. »Glej in opazuj sam!« Začulo se je res nekako drdranje, kakor pred 2000 leti, kadar je tekel železniški voz po plesmih. Škripale so osi, in bobnenje je odmevalo od visokega oboka. Vmes se je čulo kričanje gonjačev, po- kanje Dičev in zamolklo ječanje. V mráku ugledam tolpo nesrečnikov, na pol golotnih, in z verigami priklenjenih k težkemu vozu, katerega vlečejo s poslednjimi močmi po tiru. Kadar gré prepočasi, vseka nadzornik z vozá sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim bičem svojim. Kamor zadene, ondú se zmésita znoj in kri. In vpreženci napenjajo skrajne sile, da bi hitreje tirali težki voz, prav kakor živina, ki je nekdaj ob naših vodah vlačila težke ladje proti reki. Trudni sopihajo mimo naju in jeèé, da se priénè konj plašiti, in da ga le iztežka pomiriva s profesorjem. V tem je oddrdral železniški voz, in niti opazil nisem, je li kdo sedèl v njem ali ne. To je bila železnica ljubljanskega nadškofa leta 4000. po Kristusu 1 . . . Sočutno vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti vpreženci, da se morajo péhati takó nečloveški?» »Veliki hudodelci sol« odgovori mi profesor važno. »Zgolj zločinci so, ki so se pregrešili proti sveti teoriji blaženega Antona od Kala !» »Proti teoriji blaženega Antona od Kala? V èém tiči njih krivda ?« »Takoj ti pojasnim vse! Prvi, dolgih sivih lâs, ki je vlekel prav spredaj, bil mi je nekdaj tovariš na vseučilišči Svetega Simplicija. Toda v predavanjih svojih je zabredel v grozno zmoto; trdil je namreč, da je po zapóvedih svete cerkve dovoljeno, ako pišemo besedi »nadškof ljubljanski« sredi stavka le z malimi črkami. Ker ni hotel javno preklicati te zmote, obsodil ga je urad za ohranjenje nadškofove časti — sacrum officium defendendae sanctae dignitati archiepiscopali — za vse življenje v železniško vprego!« »Resnično, ta kazen ni pretirana!« »Dà, nikakor ne! Za Jakopa XV. so take grešnike sežigali na grmadah ! Dandanes jih pa samó priprezajo k železnici, ker je njega milost, sedanji nadškof Martinus, v tem oziru premehak, predober.« »Kaj li je pregrešil mladi človek, katerega sem opazil tik bivšega tovariša tvojega?« »Pregreha njegova je nekoliko manjša. Srečal je na ulicah duhovnika svete cerkve in mu v pozabljivosti svoji ni poljubil roke. Urad za obrambo časti mašnikov — sacrum officium defendendae dignitati sacerdotum — obsodil ga je gledé na njega mladost in očitno globoko kesanje — samó na šest let v vprego!« » Tudi ta kazen se mi vidi milostna!« odgovorim. »Pri nas v Sibiriji bi ga bili bržkone obsodili kàr na dolgih deset let! — Ali kdo je óni, ki vleče prav zadaj, kateremu $e vidi najbolj, kakó težko pre- 2* mika svoje kosti? Ta je tudi tisti, kateremu nadzornikov bič največkrat zazvižga po plečih.« »Temu se ne godi preslabo!« odvrne mi profesor. »Čevljar je iz čevljarskega oddelka. Ko pa je srečal cerkovnika Svetega Florijana, ni se mu odkril, kakor je propisano. Urad za češčenje cerkovnikov — sacrum officium defendendae dignitati sacristanum — obsodil ga je zaradi tega na šestmesečno težko železniško vprego.« »Sedaj mi je pa že jasna teorija blaženega Antona od Kala!« odgovorim spremljevalcu. »Dobro vidim, da imate v mestu svojem pravične sodnike!« »Sreča tvoja,« dostavi profesor, »da te ni kdo čul, ko si za-klical prej ime vragovo!« »Pred kakšen urad bi me bili tirali potem?« »Takoj bi te bili vklenili v železje in te izročili uradu v zabra-njevanje pregrehe — sacrum officium de prohibendis peccatis. — Glede na to, da si tujec, obsodil bi te bil ta urad vsaj na dvanajst let v ,kaze-mate' na G61avec. Tvoj imetek pa bi zapadel nadškofovi blagajnici!« »Hvala ti za pojasnilo! Sedaj mi pa še povej, kakšno vojaščino imate, in kakšna je posadka, ki brani srečo in blaginjo mesta vašega?« »Tudi to ti hočem povedati. V Emoni sami ležita dva polka, in slavnoznana kohorta ,starih devic', kateri je izročen ženski oddelek. Oba polka sta samostanski urejena in bivata tu v mestnem ozidji. Vrhovni vojskovodja je presvetli nadškof Martinus; vsakemu polku pa zapoveduje polkovnik z dostojanstvom prelata. V mestu je torej jedna brigada, katera pa je samo oddelek velike papeževe vojske, stalno utaborjene pri Gorici. Tam pa zapoveduje grof Nerva, papežev maršal, kardinal in partibus infidelium, zajedno papežev generalissimus za to provincijo. Ker bode njega eminencija skoro pregledovala mestno posadko, učakaš morda srečo, da mu bodeš gledal v obraz. Znamenit vojak je in v mnogi bitki se je že izkazal!« »Radostilo me bode, ako ga bodem videl! Kakšen pa je polk, kateri je tukaj v ozidji pri vratih?« »To so naši trijariji!« odgovori mi ponosno. »Pravo jedro so naši posadki in papeževi vojski sploh! Imenujejo se polk .telesne straže', ker so zajedno telesna straža premilostivemu nadškofu. Ta polk ,telesne straže' ima prekrasno zgodovino! Ustanovil ga je znameniti nadškof Benedikt CII., ki se je prvi obkolil s prepotrebno telesno stražo. To je tisti sloveči nadškof, ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje brad — sacrum officium hominibus imberbibus conservandis. — Ustanovil si je torej posebno telesno stražo, katero je po sebi imenoval stražo ,gologlavih benediktincev', ker mora vojaški stražnik slovesno priseči, da nikdar v svojem življenji ne položi pokrivala na glavo. Ta straža se je polagoma razmnožila v polk, ob-sezajoč dvanajst kohort. Po vojaški in samostanski živd; čisti so, trezni in zanesljivi, udani visokemu nadškofu. Zató so jim izročena j e d i n a mestna vrata, da jih stražijo ; ostro pazijo ondu, da se v mesto ne priklati kakšen krivoverec, ki bi begal ljudstvo. Tudi so slovesno obljubili večno uboštvo, takó da živi ves polk ob sámi miloščini. Kàj dobro mu torej rabijo mestna vrata, ker mora vsakdo, naj si gré iz mesta, naj si gré v mesto, gologlavim benediktincem deliti miloščino!« Začudim se: »Torej vedno uboštvo so obljubili vojaki vaši! Potem jim pa nadškof ne daje nobene plače?« »Gotovo ne! Kakšnega pomena bi bilo sicer večno uboštvo? Na tem načelu je osnovan ves oddelek papeževe vojske, kolikor ga je v utrjenem ostrogu goriškem.« »Ob èém pa živi?« »Ob miloščini! Vsak teden ima posebna kohorta pri sléharnem polku službo, da berači po okolici. Ti vojaki jemljejo denar, jedila, vse, kar gré v vrečo ali žep. Take kohorte hodijo daleč na okrog; celó v Emono so že priberačile časih. Ali to ni prijalo golo-glavi telesni straži, ki je menila, da ji tuja kohorta krati dohodek. Pripetilo se je celó, da so se zgrabili z orožjem, in da je tekla kri zaradi milodarov. Od tedaj papeževe kohorte ne smejo več v mesto!« »To je res izvrstna organizacija,« mislil sem si. »Koliko so stale vojske za prvega življenja mojega, sedaj pane stanejo ničesar!« »Torej polk ,telesne straže' živi zgolj ob miloščini?« »Gotovo! In priliko bodeš imel opaziti, kakó izvrstno je vse urejeno v tem oziru.« V tem času sva dospela tja, kjer je pri zidu izviral studenec. Močen curek je vrel iz zemlje in polnil kamenito korito, vloženo v tla. Potem se je odtekal po vodotoči in izginjal pod ozidje. Okrog tega vrelca so bile napravljene klopi ; po zidu pa je viselo obilo posod, s katerimi se je lahko zajemala voda. Železni obroči so bili vzidani v steno, da je bilo moči nánje privezavati živino, ako jo je kdo slučajno imel s sabo. Pri tem vrelci je obstal vseučiliški profesor, privezal mojega konja k steni in izpregovoril: »Odpočijva si nekoliko. Tukaj pijem vselej, kadar sem se navečerjal na kapiteljskem repišči ! Tu pije sploh vsakdo, ki je na poti v mesto. Na tem mestu se smejo napiti celó hudodelniki, vpreženi v železnico, in to celó tedaj, kadar vozijo premi- lostivega nadškofa. Izkratka: tu pije vse, in sicer iz stare navade, vkorinjene v zgodovini naši. Torej pijva!« Natočil je čiste vode in mi jo podal. Pil sem slastno, ker je bila to prva voda, katero sem pil po drugi svoji stvaritvi, in ker je bila to voda z zemlje slovenske 1 »Praviš, da pijo tukaj vsi, ki so na poti v mesto, in to iz stare navade?« »Iz jako stare navade! To je bilo za nadškofa Janeza IC. blagega spomina. Takrat je bil pri Sv. Jakopu vikarij Luka, mlad, čvrst duhovnik, vnet za slavo svojega stanu. Zel6 obljubljen je bil ženskemu spolu, posebno mlademu. Tiste dni je umrl stari župnik Sv. Jakopa, in župnik je hotel biti vikarij Luka, ki je bil zel6 obljubljen ženstvu, posebno mlademu. Ali škof Janez mu ni hotel dati župe, kar je vikanja Luko tak6 užalilo, da se je očitno uprl višjemu pastirju svojemu. Na trgu Sv. Jakopa je zasadil v zemljo prapor vstaje in pozval žen-stvo vse župe sebi na pomoč. To je bila prva in zadnja ženska vstaja, o kateri pričajo listi zgodovine naše. Kakor jeden mož se je dvignilo razljučeno ženstvo, pobralo možem orožje, razdelilo se v kohorte in kakor nekdaj amacone bojaželjno obkrožilo vikarija Luko. Zgodilo se je to meseca malega travna 3919. leta, in najzanesljivejši zgodovinarji nam pripovedujejo, da se je nadškof Janez sam tresel na prestolu svojem. Ali vender se vikarij Luka na Sv. Jakopa trgu ni mogel držati dolgo. To pa zlasti zatd ne, ker ga ni podpiralo moštvo, zakaj vsakemu zakonskemu m6žu šentjakopske župe venderle ni bilo všeč, ako mu je drobna žena lazila za vikanjem Luko.« »Kak6 se je potem godilo vikariju?« vprašal sem radovedno, ker so me obhajali nekaki spomini iz devetnajstega stoletja. »Ko se je nabralo okolo 2000 močno oboroženih žensk, vrgel se je vikarij Luka ž njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje, kjer ga je ženstvo tudi vzprejelo kar najpresrčneje. Hipoma je imel vojske vsaj 4000 junakinj, oboroženih od nog do glave. Ž njimi se je utrdil za Gradaščico in okrog cerkve trnovske. V tem taborišči je dvakrat odbil naskok škofovskih vojakov, in s krvavimi glavami so le-ti bežali pred ženskami. Posebno in na prvem mestu se je odlikovala kohorta ,starih devic', katero si je vikarij Luka izbral za telesno stražo svojo. Ta kohorta je malone vsak dan udarila preko Graddščice v mesto, kjer sta se širila strah in groza. Že se je menilo, da premaga vikarij Luka nadškofa Janeza, in da posadi samega sebe na škofovski sedež, ali na nesrečo vikarijevo se je v kohorti ,starih devic' vzbudila ljubosumnost. Očitale so vikariju, bodisi upravičeno, bodisi neupravičeno, da kaže preveč simpatij do polkovnice, ki je vodila šentjakopsko brigado ženskega spola. Ker se vikarij Luka menda ni popolnoma mogel opravičiti, uprla se mu je kohorta ,starih devic', z vihrajočim praporom prekoračila Graddščico in prestopila v škofovski tabor. Od tedaj je bledela zvezda vikariju Luki, in skoro mu je odbila zadnja ura! Janez IC. sam se je postavil na čelo vojski svoji in ž njo potisnil ubogega vikanja z ostanki njegovih žensk k mestnemu zidu za trnovsko cerkvijo. Ali bitka je bila krvava! Oče je usmrtil hčer, sin mater, in mož ženo! Na Zena, bili so silni časi, toda končno je venderle podlegel vikarij Luka. Obkolili so ga na ozidji za trnovsko cerkvijo, in drugače si ni mogel pomagati, nego da je skočil raz ozidje v veliko globočino, kjer se je pobil do smrti. Sam nadškof Janez je vodil bitko, in ko je bila zmaga dovršena, izdal je takoj splošno pomilostitev za vse krasne svoje nasprotnice. Popoldne tistega dné je šel premi-lostivi škof iz mesta, da bi se ohladil na polji. Prišel je tudi do tega studenca, in žeja ga je zmogla. Naliti si je dal kupo in jo izpraznil na čast slavne premage. Od tistih dob pa je ostala navada, da pije vsakdo pri tem studenci, bodisi, da je na poti iz mesta, ali na poti v mesto, in sicer pije na slavo premagi nadškofa Janeza IC.!« »Ali se je pozneje uprl še kakšen vikarij ?« vprašam radovedno. »Nikdar več! Nadškof Janez IC. je izdal takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri oddelke. Prvi oddelek je odkazal oženjencem — tu je tudi kapitelj in škofova plača — v drugem oddelku so neomo-žene ženske — te brani kohorta ,starih devic' — v tretjem oddelku pa bivajo neoženjeni možje. Vsak oddelek je obkoljen z visokim zidom, takó da živi popolnoma záse in v nikaki dotiki z drugimi oddelki.« »Kako modro in oprezno!« vzkliknem začuden. »Potem ni na svetu več tiste pregrešne spolne ljubezni, ki je v prejšnjih dobah kakor kuga morila človeštvo po zemlji?« Profesor z vseučilišča Sv. Simplicija zamežikne z levim očesom, pogleda me zvito po strani in nekaj časa molči. Naposled mi odgovori: »Spolna ljubezen! Glej, glej, kaj vam je v Sibiriji vse znano! Pri nas poznajo to ljubezen samó učenjaki, katerim so pristopne stare knjige blaženega Antona od Kala. Ali to je stvar, o kateri ne govorimo preradi!« »Za Boga!« vprašam še, »kakó li se ženite in možite pri vas, ako so posamezni oddelki obzidani takó visoko?« »Lepo in spodobno! O tem se bodeš lahko sam prepričal, ker bodo skoro nabori za ženitev v obeh oddelkih, kjer so «neoženjeni možje in nemožate žene. Ako plačaš primerno pristojbino, vzame te dotična naborna komisija izvestno rada s sabo.« »Nabor! Nabor!« začudim se. »Ako se prav spominjam, imeli so v prejšnjih časih samo vojaške nabore ?« »Istina! Ali v našem mestu so se uvedli nabori za ženitev in možitev, in to zat6, da se je baš zatrla tista grozna spolna ljubezen, katero toli pravično obsoja blaženi Anton od Kala v svetih knjigah svojih ! Toda čemu bi ti pravil; saj bodeš sam videl vse, ako le hočeš!« »Ali se o tem studenci pripoveduje še kaj drugega, znamenitega ?« »Posebnega nič. Govori se sicer, da je bil semkaj pred tisoč in tisoč leti pokopan velik grešnik, ki se ni hotel spokoriti ni na smrtni postelji. Imel pa je pobožno mater, in ta je toliko časa jokala na gomili njegovi, da se je Bog usmilil grešnika in mu oprostil vse brezštevilne pregrehe. Poveličal pa je gospod Bog tudi materino solzo, da je prikipela kot hladen vrelec iz grešnikovega groba 1« Tedaj je začul moj duh glas angelja Azraela. In le-ta mi je govoril: »Poglej na okrog, in spoznaj, kam te je zopet postavila mogočna roka božja!« Pred mojim duhom se je pričel dvigati zida obok, više in više, dokler se ni vse izgubilo v jasni zrak. Hipoma je izginilo ozidje, in pred očesom moje duše je ležala v meglo zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred 2000 leti. Po blatni cesti se je vil mrtvaški izprevod proti pokopališču Svetega Krištofa. Le malo ljudij je stopalo za pogrebom, in ni ga bilo očesa, v katerem bi se videla solza. Začul sem tudi 6no žalostno, tanko zvonjenje s stolpa svetega Krištofa, ki oznanja vsemu svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni njivi, kjer noč in dan s svojim srpom neumorno deluje večna žanjica — bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla zemlja pred mano, in stal sem ob grobu, kakeršne so pred 2000 leti kopali mrličem. In ko je dospel izprevod na mesto, kjer sem stal plah in trepetajoč, odložili so krsto in jo izpustili zemlji v osrčje. In Azraelova roka mi je odkrila vse, in zrl sem v krsto, in ugledal ondu ostanke svojega prvega telesa, kakor so ga pokopali leta 2000. po Kristusovem rojstvu! Tak6 si me, večni angelj Azrael, leta 4000. po Kristusu pri vedel do prve moje gomile! — 25 — V. Ko me je zapustil Azrael, in sem se iz nova zavedel zemlje, prijel je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija mojega konja za povodec in ga pred mano vodil po mračnem poti. Dejal je: »Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne straže, predno lčže pater polkovnik v posteljo 1« Podvizal sem se in korakal za njim. Prišla sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z železnim pažem, tako da ni mogel nikdo dalje. Na levi in desni stráni so bili vhodi v stransko ozidje. Pred tem pažem pa je hodila straža z dolgo sulico v roki. K steni je bila z debelo verigo prikovana težka piišica, da so mimogredoči ljudje metali vánjo mile darove za telesno stražo. Tudi pred to piišico je stala gologlava straža. Vender ni imela prijetnega posla, ker je ne prestano pihala sapa, da je kar šumelo pod visokim obokom. Tedaj sem prvič ugledal vojsko nadškofa ljubljanskega. Nekateri vojaki so bili oboroženi s puškami; drugi so nosili dolge sulice in sicer iz spoštovanja do Svetega pisma, ki ne pozná drugih vojakov, nego oboroženih s sulicami. Vsa tolpa je bila jako čudna, takó da je pretresla posebno mene, ki sem s prvim življenjem svojim kore-ninil v devetnajstem stoletji. Oblečeni so bili ti vojaki v kratke ha-ljice, sezajoče do kolen; gole noge pa so jim tičale v nekdanjih svetopisemskih sandalah. Tudi so bili vsi gologlavi, torej ni čuda, da se je v vrsti kazalo obilo plešastih glav, katerim je bil večni prepih, v katerem so opravljali službo, spihal vse lasé s témena. Pred pažem obstaneva. Takoj skoči stražnik od piišice pred naju in nama s sulico zabrani dalje. Najprej pregleda mojega spremljevalca in reče porogljivo: »Ali se zopet potičeš tukaj? Saj itak nimaš beliča, da bi kaj dal!« »Prav praviš, frater Miha«, reče rnoj spremljevalec, »z mano ni nič! Kakó pa sicer, prijatelj, ali si zdrav?« »Vse bi še bilo«, odgovori vojak Miha kislega obraza, »ko bi me le vedno ne bolela ta prekleta glava!« »Glava! Aha, to prihaja od prepiha!« »Da, da, od tega vražjega prepiha!« Skrivoma vprašam znanca svojega: »Kakó, da kolne tako?« »Tiho! Ti vojaki imajo záse posebno zlatopečatno pismo, katero jim dopušča celó kletev zaradi vojaške discipline.« »Kdo pa je to?« vpraša sedaj vojak Miha. »Tujec, ki ostane nekaj časa v našem mestu«. Kakor bi jelo goreti v slamnati strehi, tako se razvname vojak Miha. »Tujec, za B6ga«, zakliče osupel, »in v mesto sili! Pokličite patra poročnika, hitro, hitro!« Zdajci se kakor mravljinci vsujejo gologlavi vojaki s postranskih prostorov in me obkrožijo od vseh stranij. Strmeč me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo, da je prišel tujec, ki hoče v sveto mesto. Da je prišla zver pred paž mestne straže, ne bila bi vzbujala večje pozornosti, nego jo je vzbujala neznatna moja, iz nova ustvarjena osebica. Skoro prisopiha tudi pater poročnik. Oblečen je bil v svilnato haljico, ali za službe svoje si je bil pripasel rejen trebušček, da so drobne nožice kar omahovale pod njega težo. »Kaj je zopet?« kriči že od daleč in rožlja s sabljo po tlaku. »Kaj je zopet, gologlavi psi, ki ne daste človeku niti trenutek miru ?« Odgovori mu frater Miha: »Pater poročnik, tukaj je tujec, ki sili v mesto.« »Tujec!« — Zdajci se zadere na Miho: »Naravnost se drži, ako govoriš s poročnikom svojim!« Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji kakor drevd: »Pater poročnik, tujec je, in okrog trebuha ima pas, v katerem je videti obilo denarja.« To patra poročnika nekoliko potolaži. »Odkod prihajaš?« vpraša me osorno. »Iz krajev sibirske republike«! odgovorim hladnokrvno. »Iz krajev sibirske republike! Božja rodica, kaj mi je početi?« Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni vedel, kaj bi počel. Končno zakriči: »Le hitro k patru polkovniku, da ukaže, kar je potrebno! To ni karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec! Morda je krivoverec, in sam Bog ve, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih! Kurirji, naprej!« Pet vojakov pristopi. Vsakemu naroči, kam naj odrine, da odda prevažno novico o tujci, ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivovčrske republike sibirske. »Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na mestno ozidje! Izprožijo naj deset topov, da se vzdrami vse mesto! Zakaj velika je morda nevarnost, katera preti po tem tujci sveti naši veri in nesrečnemu mestu našemu! Kurirji, naprej!« Iz nova pristopi deset vojakov. Naroči jim, naj odrinejo k vsem župnim in samostanskim predstojnikom, k vsem zakristanom in ka-pelanom, in sdsebno k sveti komisiji za izpraševanje tujcev. Dočim še ukazuje tak6, zagrmi topovi z mestnega ozidja, da se kar strese obok nad nami. S stolpov pa takoj tudi zapoj6 zvonovi, in po mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi nadškofovskega dvorca. »Nikar se ne čudi!« šepne mi profesor z vseučilišča Svetega Simplicija, »nikar se ne čudi! Sedaj so minila baš tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto naše!« »Tri leta?« vprašam. »In kaj se je zgodilo ž njim?« »Pred spomenikom blaženega Antona od Kala so ga javno sežgali, ker mu je komisija za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivovčrstvu!« »Na grmadi so ga sežgali!« »To je najmenj, kar se mu je moglo zgoditi!« »Ali postavijo tudi mene pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev ?« »Vsekakor!« »Dobri Azrael!« vzdihnem v sebi, »obsčnči me z varstvom svojim, da ne omagam pred sveto komisijo, in da se mi ne spotakne noga precej pri prvem koraku v mesto!« »Še nekaj«, reče mi načelnik straže. »Kako si kaj denaren, tujec ?« »Nekaj tisočakov nosim pri sebi!« »Nekaj tisočakov? In za polk telesne straže še nisi dal ničesar? Šestdeset lir je najmenj, kar moraš odšteti!« Vzel sem iz pasu šestdeset lir in mu jih odštel. »To je za polk! Za patra polkovnika pa še šestdeset lir posebe!« Tudi te mu odštejern. »Ako daš sedaj še meni šestdeset lir in za spoznavalce blaženega Antona od Kala tudi šestdeset lir in za mestni drevored svetih svetilnic takisto šestdeset lir, plačal si za sedaj, kar ti je dolžnost plačati!« Odštejem mu te vsote iz svojega pasu, in že se mi trese srce, da se bode ubogi ta pas jel prazniti pri teh vednih naskokih! Toda čudi se ljubezni angelja Gospodovega! — Če sem še toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi utegnil poiti dragi denar. »Kakšen drevored svetih svetilnic je to, o katerem si govoril?« vprašam načelnika. »Če prideš v mesto«, odgovori mi osorno, »tedaj se izvestno seznaniš ž njim. Čakaj torej in potrpi!« »In spoznavalci blaženega Antona od Kala, o katerih si govoril ravnokar, kje so?« »Prednje stopiš še danes. Molči torej in idi k patru polkovniku!« Po teh besedah se ponižno oglasi moj znanec z vseučilišča Svetega Simplicija, rekoč: »Naj grem ž njim, saj veš, pater poročnik, kak6 potrebujem zaslužka! Ako grem ž njim, morda mi kaj da, saj veš, da sem lačen do malega vsak dan!« Ta ponižna in ginljiva prošnja ni padla na kamen. »Torej pojdita skupaj«, izpregovori načelnik straže, »in če ti kaj da, tudi mi je prav, ker vem, da si res siromak! Vender, da ne bodeta počenjala kaj napačnega, spremijo naj vaju štirje stražniki. Straža, naprej!« Ko se postavijo stražniki prčdenj, reče še: »Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na ženski oddelek. Ako bi me iskali, včš, kje me dobiš. Na ženskem oddelku!« Odpro mu železni paž, in s svojim trebuščkom se vali po poti v mesto. — S profesorjem pa se napotiva k patru polkovniku. Iz glavnega predora kreneva na levo stran v temen in nizek hodnik. Straža štirih bosonogih vojakov krene za nama. »Skoro ugledaš spoznavalce blaženega Antona od Kala, in potem rad priznaš, kak6 se je človeštvo spopolnilo v zadnjih stoletjih!« Tak6 se baha profesor z vseučilišča Svetega Simplicija. »Da, da, človeštvo je popolno, in svetnike imamo že kar na zemlji.« »Svetnike?« vprašam začuden. »Sam se prepričaš in skoro. Zakaj zdajci dospeva k najdražjemu zakladu, katerega straži gologlavi naš polk!« Radovednost moja je prikipela do vrhunca. Takrat sva prikorakala na obširni prostor; bilo je to nekako široko dvorišče, nad katerim se je raztezala steklena kupola. Na stotine lučic je brlelo po stenah, in svetilniki so viseli od stropa, da se je razširjala žareča svetloba z njih. Po stenah so se šopirili zlati napisi: »Triumf ali največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala.« Ves batalijon gologlavih benediktin- cev je imel tukaj svojo stražo, in malone tisoč bajonetov se je lesketalo v tem svetem prostoru. Tudi je klečalo po tlaku nekaj pobožnega ljudstva in zamaknjeno zrlo na železni stolp, kateri se je dvigal sredi razsvetljenega prostora proti stekleni kupoli. In v tem stolpu je bil óni zaklad, katerega je stražil ves batalijon gologlavega polka, in o katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah, da se kaže v njem največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala. Omenjeni železni stolp je bil razdeljen v več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši spoznavalci te teorije. Stanovanja so bila prikrita človeškim oéém; tam notri so bili ti svetniki sami záse. Ondú so izvrševali Bogú všečna dela — vsaj takó mi je pravil moj znanec z vseučilišča Svetega Simplicija — vender jih ni smel nadzirati nikdo, kar je bilo tem pametneje, ker se je smel svet leta 4000. p. Kr. rojstvu zanašati nánje brez strahu, da bi ga prevarili. V pritličji železnega stolpa sem ugledal nekake celice, katerih jedna stena je bila odprta proti občinstvu. Semkaj so prihajali časih spoznavalci blažene teorije, da so s podobo svojo budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorečnosti. Kadar se je prikazal ta ali óni spoznavalec v célici svoji, takoj se je začulo povelje patra majorja, ki je načeloval sti^écemu batalijonu, in vse kohorte so vzdignile orožje pred njim. Takó so tiste dni častili spoznavalce blagonosne teorije blaženega Antona od Kala ! »Vse célice so prazne!« šepne mi spremljevalec. »Zgoraj molijo! Nekoliko počakajva, in skoro se prikaže ta ali óni, ko je vender obilo vernega ljudstva v svetem hramu!« Obstanem torej in v naglici prezrem, da je vseučiliški profesor pokleknil na kameniti tlak. Takoj stopi k metli vojak in me sune v rebra, da se mi nehoté upogne koleno in da sem hipoma na tlaku tik znanca svojega. Gotovo bi me bil vojak pretepal še nekaj časa z ročnikom suličinim, da se ni začul glas patra majorja, kličočega stražo k pozornosti. Resnično, tedaj se v sprednji célici odpró vratca v ozadji in — v célico stopi prvi spoznavalec blažene teorije. Meni se je videl čuden svetnik, ali znanec z vseučilišča Svetega Simplicija mi zašepetd: »Svet mož je, toda v stolpu so še svetejši! Sicer je pa dopuščeno, da stopiva bliže!« Stopiva torej bliže. »To je oče Protazij«, poučuje me profesor Svetega Simplicija. »Nekdaj je bil bogat lep človek in glavo si je mazilil z dišavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih deželah. Celó toli pregrešen je bil, da so ga nekdaj mestni stražniki izteknili, ko je pristavljal lestvico k zidu ženskega oddelka, da bi se bil priti- hotapil k nedolžnim devicam. Da se ni odkupil z denarjem, hudó bi ga bili kaznovali. Slučajno pa mu je tiste dni prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala. Berilo ga je takó pretreslo, da je krenil na stezo pokore. Razvnel se je proti prejšnji svoji nečimernosti in se zaklel, da se neče odslej nI umivati, nI česati, nI prej zavijati v čisto perilo, dokler mu prejšnje ne pade s telesa! In zvest je ostal obétu svojemu, in sedaj ga vidiš pred sabo jako popolnega!« V tem je blaženi spoznavalec pokleknil v tesni svoji célici in neprestano kričal: »Pokorite se, kakor jaz! Pokorite se!« Obleka je res kar kapala s tega izvrstnega spoznavalca preiz-vrstne teorije. Oblečen je bil v zgolj cape, in njega perilo je bilo prav takó črno, kakor je bila črna polt njegova. Nikdar se ni umival, nikdar česal. »Ta se torej ne umiva in ne češe?k vprašam osupel. »Prav nikdar!« odgovori mi profesor. »Za Bóga! kakó mu je to mogoče?« »Iz posebnega daru božjega! Dokazano ni, vender menimo, da mu je pripisovati že dokaj čudežev!« »Čudna zemlja, čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi célici. »Zaradi perila,« izpregovori mi profesor, »ne strmi preveč. Dokazano je namreč, da tudi puščavniki v starih puščavah niso nosili boljšega perila, in vender so svetniki v nebesih! Poglejva v drugo célico! Glej očeta Hijeronima!« Tudi tukaj poklekneva. V célico je stopil drug spoznavalec blažene teorije. Bil je to šibek mož s prav krepko in močno levo nogo. »Kakšne zasluge ima oče Hijeronim?« vprašam radovedno. »Velike, velike!« odgovori mi stari znanec. »Krčmaril je nekdaj in v gostilni svoji gojil vsakovrstno pregrešno veselje. Posebno rad je plesal, in sumnjali so celó, da je plesal ob praznikih in takó grešil. Toda kaj se zgodi? Cital je knjige blaženega Antona od Kala, in takoj se mu je raztajalo srce, in kesal se je in preklinjal tiste čase, ko je plesal in cvetel v pregrehah svojih! Obetal je, da ne bode plesal nikdar več, in da bode kolikor moči živel na jedni sámi nogi. Takó, kakor ga vidiš sedaj, živi že leta in leta. Na samotnem prostoru je bival, leta in leta stoječ na levi nogi. Dež je lil nánj, sneg je padal nánj, in živel je samó ob tem, kar so mu darovali usmiljeni ljudje. Končno so ga poklicali v stolp spoznavalcev blažene teorije, in v tej célici ga vidiš sedaj malone ob vsaki uri. Večje popolnosti si kar misliti ne moreš!« Kakor štorklja sredi močvirja, stal je sveti mož sredi svoje celice, podoben kamenitemu kipu. Niti uda ni premeknil, kar trenil ni z očesom. Bil je popolnoma zamaknjen v svoj posel, in šele za kakih šestdeset minut se mu je pričela tresti orjaška leva noga. Omahoval je, končno pa se zgrudil kakor posekano drevó po tlaku célice svoje. Ondu je obležal. »Kaj li sedaj ?« »Sedaj bode nekaj časa počival, potem pa se zopet postavi na levo nogo. Stal bode dolgo uro takó, kakor si ga videli« »Ali ničesar ne govori?« »Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu!« »Ako se dobro spominjam, živeli so že nekdaj v sivih časih taki spoznavalci, ki so se postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v posnemo ?« »Res je! Ali tisti so stali na obeh nogah. Naš spoznavalec pa stoji na jedni nogi. Prav to je napredek našega stoletja!« »Priznavam, napredka ni moči utajiti!« »Čas je, da odrineva. Ako se spoznavalec postavi na levo nogo, ne smé nikdo izpred njega célice, dokler ne omahne po tlaku. Takó je zapoved posebnega nadškofovega dekreta.« Hitro odrineva k tretji célici. Ko pogledam iz nova proti drugi celici, že stoji blaženi mož na levi nogi, kakor močvirski ptič, prežeč na žabo v mlaki. »Čuden svet, čuden svet!« vzdihal sem neprestano. Tudi tretja célica je že imela svojega prebivalca. Bil je mož orjak v najboljši dobi življenja svojega. Ne smem pa zamolčati, da je moral blaženi mož nekdaj mnogo piti, kakor sem sodil po njega obrazu. Morda je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija ugenil moje misli. »Pijanec je bil nekdaj!« reče mi tiho. »Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav takó tiho. Oni v célici štev. 3 se je namreč zvijal po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine, in jokal in tulil, da me je bilo kar groza. »Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj je pijan zabredel v ženski oddelek. Čista devica mu pride naproti. Kaj se zgodi? Satan ga zmoti toli hudo, da oberóé goreče in strastno objame to devico. Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke knjige blaženega Antona od Kala. Zopet prečudno spokorjenje! Takó silno se je skesal zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo rokó, s katero je nekdaj objel nedolžno devico. Takó se je spokoril oče KozmaU »Zakaj pa joka sedaj?« »Ker po njega mnenji pokora še ni dovršena 1« »Kakó li ne?« »Saj si vender čul, da je oben5č objel devico. Z obema rokama je grešil, kaznil pa si je samó jedno roko!« »Naj si pa odseka še drugo!« »Kakó li, ako si je že prej odsekal levo roko?« »Res, nemogoče 1 Oče Kozma joka tedaj zató, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je objel nedolžno devico ?« »Takó je, takšen je vir žalosti njegovi! Neprestano si želi še tretje neomadeževane roke, da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico!« »Čuden, čuden svet!« Sedaj pristopiva k četrti célici. »Tu je oče Gervazij!« izpregovori spremljevalec. Na tleh v célici je ležal na pol oblečen človek; samó umazano rjuho je imel ovito okolo sebe. Valjal se je po zelenji; v roki pa je držal bič, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih, sedaj po rjavem hrbtu. »Kaj je to zelenje?« vprašam radovedno. i Koprive!« »Kakšne so zasluge očeta Gervazija?« »Posebnih zaslug nima«, odgovori mi profesor. »Svojo kri pokori sedaj. V mladosti ni bil nič prida. Postopač je bil in denar — dobil ga je po strijci kanoniku — trosil je s polnimi rokami. To je jedini človek, kateremu se je posrečilo, da ¡e preslepil kohorto starih devic in se v temni in viharni noči priklatil na ženski oddelek. Porodil se je — pomisli, amice! — porodil se je otrok na ženskem oddelku, in povila ga je devica, ki pri nabóru ni bila potrjena za zakon! Groza in trepet 1 Prišel je poseben papežev nuncij, da preišče vso stvar, in končno so očetu Gervaziju dokazali, da je on provzročil vse zlo!« »Groza! Groza!« vzkliknil sem. »Kaj se je zgodilo nji?« »Nji? Vprašaš celó? Kar se je moralo zgoditi! Sredi ljubljanskega pólja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoče toda pregrešno teló trli s kolesom, dokler ni izdihnila. Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga je raznesel na vse štiri strani. Ali ni bila to pravična kazen nje pregrehi?« »Da, da! Tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo prav tako takšna zlo-dejstva!« »Vidiš torej, z življenjem je plačala prestopek grehotnega telesa svojega! Gervazija pa bi bili morali izročiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, ujedam v hrano! Takó zapoveduje poseben dekret nadškofa Jakopa XXXII.« »Zakaj se ni zgodilo takó ?« »Ali si že čul, da bi bili kdaj obesili človeka, kateremu je bil strijc kanonik pri katedrali svetega Nikolaja? Nikdar ne, in tudi očeta Gervazija niso smeli obesiti!« »Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega netjáka!« »Obesili ga torej niso. Zaprli so ga v ječo in mu dali v roke knjigo blaženega Antona od Kala. Čital in čital je, in končno spoznal, da je človeku kri največja sovražnica. Navdihnila ga je milost božja, in vpisal se je v bratovščino iskrenih bičarjev, ki si pregrešno teló bičajo po nezmotnih navodilih blaženega Antona od Kala! Od tedaj si je neusmiljeno tepel kožo svojo, in izvestno mu je večni Bog že davno oprostil nekdanjo pregreho. Posebnih zaslug pa vender nima.« »Kakó se mu je odprl stolp blaženih spoznavalcev svete teorije ?» »Ker je bil najstarejši v bratovščni iskrenih bičarjev. Moj Bog, spoznavalcev, ki si z bičem mesárijo kožo svojo, imamo po mestu preobilo: kjer se družijo ulice, tam jih vidiš po dva in še več; kar izkušajo se, kakó bi se prekósili z najkrutejšimi udarci! Toda vsi pričakujejo iz težka, kdaj bode umrl bičar v svetem stolpu, da bi se izpraznilo njega mesto. Vender veliko je poklicanih, malo izvoljenih!« »Čuden svet! Čuden svet!« Oče Gervazij je v tem neprestano pokal z bičem po temni svoji koži in rjúl nekako takó, kakor zaboden vol, ki je ušel mesarju iz klavnice. »Ako ti je po volji, pojdiva v sosedne célice!« ogovori me učitelj z vseučilišča Svetega Simplicija. Moléé stopam za njim. »Evo ti očeta Krispina!« V célici ugledam suhega človeka, katerega so zgolj kosti in kite. Tičal je v kotu sključen na tleh in neprestano obračal oči proti nebu, kakor bi ondu zrl Bogá na žarečem prestolu. Upalih lic je bil, in žolta koža je pričala, da boleha na želodci in jetrih. »Kakove so zasluge očetu Krišpinu?« vprašam jako radoveden. »Neizrecne!« odgovori mi spremljevalec ponosno. »Kakor je videti, mož obilo strada!« »Le malo jé in živi samó ob travi, kakor rase po divjem polji.« »Samó ob travi? Ni mogoče!« »Ni mogoče! Pravičniku ni nič nemogoče! In ali nisi čital v svetih knjigah, da se je kralj Nebukadnecar nekaj let pasel ob sámi travi ? Bil je velik grešnik in ni véroval v pravega Bogá. In pravičnik pred Gospodom bodi slabši od kralja Nebukadnecarja ? Zatrjujem ti na večno življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor jo rodé pusta pólja 1« »Kaj je pregrešil, da se pokori takó strogo?« »To mu je baš neprecenljiva zasluga, da ni pregrešil ničesar! Čudi se mu, zakaj oče Krišpin je najpopolnejši sad, kar so jih obrodile svete knjige blažega Antona od Kala!« »Kakó to ?« »Popolnoma umevno! Blaženi mož se je vglobil z vso dušo v sveto berilo, in dodelila se mu je izredna milost, da je spoznal pravega duhá, s katerim je pisal blaženi Anton. Spoznal je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica in želodec. Odpovedal se je obema, izrekel sveto obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice, in da si izbere zeleno travo v jedino hrano želodcu svojemu. In ta obet izvršuje že mnogo, mnogo leti Kar je bilo dodeljeno kralju Nebuka-dnecarju, moglo se ni odreči pravičnemu čestilcu blaženega Antona od Kalal Čudi se stoletju, v katerem živimo!« »Vedno tedaj molči?« »Neprestano, in svoj želodec si krmi samó z zelenimi bilkami. Ali ni to sad svetih knjig, kakor ga ne pozná zgodovina? Ali se ti ne kaže tu steza, na kateri človek niti ne more srečati pregrehe ? Oj, blaženi, preblaženi oče Krišpin!« Res jame sedaj oče Krišpin jesti zeleno travo, katero so na zlatem krožniku postavili prédenj. Vrtil je oči in stokal, kakor bolnik, kateri mora uživati grenko zdravilo. »Čudna zemlja! Čudna zemlja!« »Sedaj dospeva k šesti célicil« izpregovori stari moj znanec. »Čudil se bodeš še bolj!« »Dobri prijatelji« odgovorim mu, »doslej sem videl toliko po-polnostij, da bi moja duša ne mogla prebiti ničesar! Ako ti je drago, kreniva dalje do patra polkovnika.« »Skoda! V stolpu je še obilo izvrstnih spoznavalcev svete teorije. Ali željam tvojim sem pokoren hlapec!« Tedaj si se mi zopet prikazal večni angelj Azrael! Razširila se je kupola nad mano, in pod jasnim nebom so se mi prožile pred strmečim očem zemlje šire ravnine, kakor tudi goličave, zakrite z večnim snegom! Na Himalaje najvišjem ledenem vrhu pa je sedčl poslanec Gospodov, okrog njega se je tajalo, in vodovje, rešeno stoletnih spon, drlo je nizdolu ter preplavljalo in podsipalo rodovite livade. Azrael pa je pritiskal ognjevito dlan na čelo, za katerim je kraljevala večna modrost, in iz njegovih silnih očij so lile solze, ki so kakor iskre švigale nizdolu na ubogo zemljo. In kamor je padla solza, posušili so se vrelci zelene matere zemlje, in cvetoča p61ja so se iz-premenila v grozno puščavo! Človeštvo pa je tiste dni vzdihovalo in tožilo, da je večni Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša! . . . Toda to ni bila suša, to je bila solza angelja Azraela, katero je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega človeštva! VI. Krenila sva nat6 iz dvorane svetih spoznavalcev blažene teorije in za bosonogo stražo stopala po dolgem hodniku — kakor jih je bilo brezštevilno v mestnem ozidji — dokler nismo prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal stražnik z debelo sulico v roki. »Evo ti stanovanja patra polkovnika!» izpregovori vojak, ki je bil brez dvojbe načelnik straži, katera naju je spremljevala. »Poča-kajta, da pozvem, ali hoče visokočestiti prelat in polkovnik tebe, tujca, videti še danes, ali ne.« »In kaj potem ?« vprašam boječe, »ako se je odpravil prelat-polkovnik že k počitku ?« »Potem lahko spiš tukaj na tlaku do ranega jutra!« odgovori mi trdi vojak in odide v notranje prostore. »Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika,« prične profesor. »Blagost mu, kdor je polkovnik bosonogi telesni straži!« »Ali se mu godi dobro ?« »Preizvrstno! Sob ima štiriindvajset in stražnikov tudi štiriindvajset !« »Toda ali jih mora vzdrževati vseh štiriindvajset?« »Kaj še vprašaš ? Dvanajst mu jih vzdržuje zadruga krojačev, dvanajst pa zadruga čevljarjev.« Tedaj je prišel načelnik straže iz stanovanja patra polkovnika. Z njim pa sta prišla tudi dva strežnika, in vsak je imel v rokah rmeno paličico, katera se jako ostro prime človeškega mesa, kadar jo zasuče spretna in močna pest. Toliko da ugledata strežniški duši ubogega učitelja z vseučilišča Svetega Simplicija, že se razkoračita nad njim v lakajski svoji ošabnosti, katera je bila leta 4000. po Kr. prav tak6 navadna, kakor v devetnajstem stoletji. »Ti si tukaj, berač?« zadere se jeden in dvigne z debelo la-kajsko pestj6 rmeno paličico. »Odrinil« zadere se drugi in takisto dvigne rmeno paličico. Tedaj bi morali videti modrijana s stolice Svetega Simplicija 1 Podplate je pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim, in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo, popokale so in ostale za njim, dočim je hitro meril korake po temnih hodnikih! Za njim sta sopi-hala lakaja in ga pretepavala z rmenima paličicama, kadar sta ga dohitela. Tak6 so čestili tiste dni pobožni strežniki učenika z vseučilišča Svetega Simplicija! Od tedaj ga nisem ugledal prej, nego takrat, ko je v prevzvišenih prostorih prevzvišene stolice razkladal vnetim učencem teorijo blaženega Antona od Kala! Meni pa je izpregovoril načelnik straži: »Pater polkovnik še ne spi. Ukazal je, da te privedo predenj! Stopaj torej!« Sel sem z omenjenima strežnikoma v notranje sobe. Kakšen blesk, ko sem stopal po teh sobah! Zlat6 in srebro se je lesketalo s sten in se iskrilo tudi s preprog, katere so senčile visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirih, in največkrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopelji čudila poželjiva starca, ali pa tebe, Faraonova žena, ko si vsa pregrešna zavajala mladeniča iz dežele kanaanske! Vse to se je žarilo v svetlih okvirih, in ponosna telesa čarobnih žensk so vzbujala pregrešne strasti. Tak6 je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega uboštva! Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, izpregovori mi spremljevalec z rmeno paličico: »Tukaj notri je pater polkovnik. Veselo je čul, da si mu odštel že šestdeset lir, in zategadelj te je hotel videti že danes. Vstopi torej, nama pa, ki sva te vodila, daj vsakemu po pet lir, ker je tak6 pro-pisano v dekretu nadškofa Vrbana, in ker si denaren!« Vzel sem iz pdsa deset lir in jih odštel lakajema. Jeden mi je nat6 odprl vrata, in stopil sem v sobo, kjer je bival tisti večer prelat-polkovnik gologlave straže. Slabo je bila razsvetljena soba, v katero sem stopil. Ostal sem pri vratih, in le polagoma se je privadilo moje ok6 polmraku, ki je vladal v prostorni dvorani. Ondu pri bogato obloženi mizi sta sedeli osebi, ki se iz početka niti zmenili nista zame. V živahnem razgovoru sta bila moža, in jeden — skrlat, v katerega je bil zavit, pričal je o visokem dostojanstvu njegovem — bil je jako razburjen. Veliko ga ni bilo v obleki, bil je pritlikovec, in v dvé gubé mu je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel las, iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika gologlave straže. Obezal si je glavo z veliko ruto, kar je zopet pričalo, da ga je trgalo, ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je še kaj imel. Polkovnik je bil tisti večer razburjen, in prav tedaj, ko sem stopil v sobo, udaril je z roko po mizi, da so zazvenele steklenice, in da se je zazibalo vino v njih. »Na mojo vero«, kričal je, »ali se je kaj takega že kdaj pripetilo polkovniku telesne straže, polkovniku, ki je osivel in ohromel v svoji službi, ki se je tolikokrat prehladil v tej službi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu lucifer tičal v sléharni kósti? Vprašam te, pater major — natoči mi črnega afriškega vina, katerega mi je poslal kardinal iz Hartuma! — ali se je takemu polkovniku že kdaj pripetilo kaj takega?« »Nikdar ne!« odgovori hitro pater major in prav takó urno natoči črnega vina polkovniku in sebi v srebrno kupo. »V nebó vpije krivica, katera se ti godil« »Saj se še spominjaš«, nadaljuje polkovnik milo, »kak