Srečni ljudje   
v                     3. Sladko kamenje.                  4HI
2^^j,udno  se   ti gotovo zdi,   kaj nc,   mladi čitatelj, (Tg^; ko   čitaš   napis   o   sladkem   kamenju.   Kaj   bo S-e^ neki   to?   Kako   more   neki biti celo kamenje ' \  siadko?                                                              1
Najprej omenim, da ljudje ne govore vselej narav-nost, marveč gostokrat tudi v primerah in podobah. Če rečemo komu, da mu je kamenje sladko, hočemo reči, da mu je kamenje prijetno ter se mu zdi celcj takrat prijetno, ko ga kamenjajo.                               ¦
In komn je bilo, vprašaš dalje, prijetno cel6 karaenjanje? — O sv, Štefanu pravi sveta Cer-kev v svojih molitvah: »Kamenje veletoka mu j e bilo sladko; njega posnemajo pravičneduše.«                                                  ¦
Sv. levita Štefana so namreč judje tirali vun iz mesta jeruzalemskega in ga pobili s kamenjem, t. j., tako dolgo so metali kamenje vanj, da je izdihnil. Gro-zovito je moralo biti tako umiranje! A glejte, sveti mladenič Štefan se je čutil srečnega in je bil vesel v teh silnih bolečinah.
Kaj pa ga jc osrečevalo? Zlasti tri reči so bile, ki so mu osladile prebridkostno kamenjanje: njegova nedolžnost, junaška potrpežljivost in nebeška   tolažba.                                             S
Sv. Štefan je bil posebcn Ijubljcnec božji. Saj s<P^ bili prvi kristjani, ki so jih še vodili apostoli, vsi izvrstni ljudje. Izmed teh dobrih ljudi so pa apostoli odbrali še posebej sedem najboljših in jih posvetili v d i j a k o n e. In med temi odbranimi se je še zlasti odlikoval sv, Štefan, kar že razodeva njegovo ime, ki pomeni: »venec«. Ko sveto pisrao našteva imena sedem dijakonov, pri njegovem. imenu še posebej ori-stavi: »Moža polncga vere in svetega Duha.« — Celo na zunanje je odsevala plemenitost njegove duše. Nje-govi srditi sovražniki so ga sodili, in svcto pismo pravi o njih: »Gledali so nanj vsi, ki so sedeli v zboru, in so videli njegovo obličje kakor   obličje   ange-
19
1 o v o«. Lepšega izpričevala pač ne more dobitLnihče, kakor je to, če morajo najhujši sovražniki pričati, da je nedolžen kot angel. Ali ni mar srečen tak angel?
Izvrsten kristjan si prizadeva za vse krščanske čednosti, in med njimi ni zadnja — potrpežljivost in krotkost. To pa je jasno, da je vsak tembolj srcčen v tem burnem življenju, čimbolj je potrpežljiv in krotak. Kako srečen je bil sv. Štefan v zadnjem silnem boju! Bil je kakor jagnje med volkovi, pa jagnje je zmagalo z radostnim vzklikom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« in je v tem hipu pričelo večnorajsko zmago-slavje!
Najslajši vir sreče v mučeniškem trpljenju je pa zajemal sv. Štefan naravnost iz nebes, kakor priča sveto pismo. Ozrl se je v nebo in videl nebeško svet-lobo in Jezusa stati na desnici božji in je vzkliknil: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega stati na desnici božji!« Taka nebeška tolažba mu je pač posladila težke in robate mučeniške kamene.
Dobro si zapomnite trojni vir sreče, iz katerega je zajemal sladko radost v najhujši bridkosti prvi mučenec svete katoliške Cerkve: nedolžnost, potrpežljivost in krotkost ter b o ž j a pomoč  in  tolažba.
4. Sveti šaljivec.
Naj vam takoj pokažem še drugega enako sreč-nega dijakona-mučenca, ki je pa umrl 222 let pozneje, tudi zelo bridkostne mučeniške smrti — v Rimu.
Gotovo že vsi poznate mladeniča - svetnika, ki ima na slikah poleg sebe železno pletenico — s v e -tega  Lavrencija.
Čudovit je bil njegov pogum. Tudi najhujšc muke ga niso mogle spraviti ob dobro voljo. Plemenito se je pošalil že ob sodnijski preiskavi. Mestni oblastnik mu ukaže, da naj izroči cerkveno premoženje, ki ga je imel kot dijakon v oskrbi. Svetnik pa si izprosi tri dni odloga; potem razdeli imetje med uboge in čez tri dni pripelje dolgo vrsto ubožcev, vdov in sirot ter reče oblastniku: »Glej, to so naši cerkveni zakladi«.
2*
20
Zdaj ukaže oblastnik Lavrencija neusmiljeno prete-pati in mučiti ter slednjič na železno pletenico raz-tegniti in počasi peči. Ko je junaški mladenič že v najhujših bolcčinah — nappl pečen — reče v sveti šaljivosti: »Zdaj me pa obrni, po eni strani sem že pečen!« To se zgodi. Čez nekaj časa pa se zopet junaško pošali: »Zdaj sem pa že dovolj pečen, zdaj lahko načneš in ješ!« Ta sveti nasmeh je bil zmago-slavni vzklik, s katerim je prejel venec slavne zmage, ki jo že naznanja njegovo ime, ki pomeni: »Z lavoriko venčan«.
Izvrstno sredstvo za pridobitev časne in večne sreče je to, če zna kdo na tak šaljiv način bridkosti ponosno izpreminjati v radosti. A to more storiti le pogumen krščanski junak.
5. Sreča vdanosti.
To, kar vam zdaj povem, se je zgodilo v Lurdu, na slavni božji poti.
Šestletna deklica leži na majhni posteljici, vsa sključena, hroma, shujšana in slabotna. Vsem se smili; vse se zanima zanjo tembolj, ker je vkljub svoji veliki bedi čisto mirna ter se zadovoljno smehlja — nedolžna kakor angelček.
Pripeljala jo je mati tja in jo vzpodbujala: »Moli, le lepo moli, dete moje; sveta Devica te bo ozdra-vila.« In deklica je molila lepo, s polnim zaupanjem. Da bi jo tem gotoveje uslišala presveta Devica, o kateri ji je raati pripovedovala že toliko lepega, ji obljubi, kako bo ubožcera, zato da bi zanjo molili prav veliko češčenamarij, razdelila ves svoj prihranjeni denar: petnajst frankov, kijihje polagoma nabrala za darila.
Tako čaka že tri dni. Vsi, ki gredo mimo nje, jo sočutno opazujejo in poprašujejo; ona pa smehljaje odgovarja vsem:  »Čakam.«
Četrti dan pa se ji očetovsko približa neki duhov-nik, ki jo je bil blagoslovil prejšnji dan: »Ali tz pre-sveta Devica še ni ozdravila, dete moje?«
»Še ne«, odgovori preprosto . . . »pa« — pristavi z neko junaško odločnostjo — »zdaj  nočcm več.«
21
»Ti nočeš več?«
»Ne. Davi sem se jokala, da še nisem ozdravljena, pa mi je rekla neka sestra: »Potolaži se, ljuba moja. Če ne ozdraviš, je to zato, ker te dobri Bog takoboljljubi. Izmcd onih, ki ozdravijo in ki ne ozdravijo, vidiš, so neozdravljeni tisti, ki jih Bog najbolj ljubi.« Tako mi je rekla dvakrat. Od takrat pa ne prosim več, da bi bila ozdravljena. Hočem, da me dobri Bog najbolj ljubi.«
Mašnik se poslovi ginjenega srca in pravi sam-sebi: »Nikjer se ne slišijo tako vzvišene besede kot v Lurdu.«
Vi pa se učite od te srečne mlade bolnice, da se zadovoljite vselej s tem, kar je Bogu všeč, ko bi se vam tudi ne zdelo prijetno.                Paillettes d'or