DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XI. V Ljubljani, avgusta 1894.	8. zvezek.
Dvanajsta nedelja po binkoštih.
I. Ljubezen do sebe in do bližnjega.
»Kaj naj storim, da bom zadobil večno življenje?« tako je vprašal neki pismouk našega Gospoda Jezusa Kristusa; tako jih še dandanašnji veliko vprašuje. In kaj je Jezus odgovoril na to? »Kaj je v postavi pisano, kako bereš?« — Pismouk mu je nato rekel: »Ljubi Gospoda itd. ... in svojega bližnjega kakor sam sebe.« Prav si odgovoril; pojdi in stori tudi ti tako! Glej, kristijan, ki bi bil rad zveličan in vprašaš, kaj moram storiti v ta namen: le dve reči hoče Jezus od tebe, da ljubiš Boga in svojega bližnjega! Te dve zapovedi ste pa med seboj tako sklenjeni, da tisti, ki ene ne spolnjuje, tudi druge ne spolnjuje; zato piše sv. evangelist Janez: če hdo pravi, da ljubi Boga — pa sovraži svojega bližnjega, je lažnih; Bahaj če ne ljubi svojega bližnjega, katerega vendar vidi, haho bo ljubil Boga, katerega ne vidi ? — Ker to postavo smo od Boga dobili, da kdor Boga ljubi, mora tudi bližnjega ljubiti. (I. Jan. 4, 19. id.) Na tem se tedaj spozna, da kdo Boga ljubi — če ljubi tudi svojega bližnjega. To je najimenitnejša postava. Predno sc je Jezus poslovil, jo je še posebno priporočal rekoč: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj ... in njegov najljubši učenec Janez je še na stare dni verne kristijane opominjal s lemi besedami: »Otročiči, ljubite se med seboj!«
In vendar se ta postava tako slabo spolnuje med kristijani, in vendar je te ljubezni do bližnjega tako malo med nami. Naš Učenik nas opominja in pravi: »Ljubi svojega bližnjega, kak r
sam sebe!« kristijani pa ne spolnujejo te zapovedi, ker ne znajo ne sebe ne bližnjega prav ljubiti. Zatorej vam hočem danes pokazati: 1. Kako moramo sebe, 2. Kako moramo bližnjega ljubiti?	__________________
I. Da kristijani prav ne ljubijo svojega bližnjega, pride od tod, ker ne znajo sebe prav ljubiti. Človek mora poprej sebe prav ljubiti, da bo potem znal tudi bližnjega ljubiti.
Kako pa to? bo marsikdo mislil, to je vendar čudno, da bi kdo ne ljubil samega sebe ? Vsak ima sebe rad, vsak je sam sebi najbližnji. In vendar jih je veliko, ljubi moji, ki sami sebe ne ljubijo; to je takih, ki se sicer ljubijo, še preveč ljubijo, ki pa ne ljubijo prav. Človek le prerad pozabi, da je iz dveh delov sestavljen; le prerad pozabi, da je duša več ko telo, da se mora za dušo bolj skrbeti, kot za telo! Pa poglejmo okrog sebe, kako dela mnogo kristijanov? Svoje telo bolj ljubijo, kakor svojo dušo; za truplo vse radi store, za meseno poželenje se poganjajo, za dušo pa se ne pečajo; svojemu telesu strežejo, kar morejo, dušo pa puste stradati. In glejte, ljubi poslušalci! to je napačna ljubezen; kdor tako sebe ljubi, ta se ne ljubi prav, on je sam svoj sovražnik. O takem govori sv. Janez, ko pravi: Kdor ljubi svoje življenje (preveč na tem svetu), ga bo zgubil (tam); kdor pa tukaj sovraži svoje življenje, ga bo ohranil na vekomaj. (Jan. 12, 25.) Nekateri kristijani so podobni otrokom, ki se igrajo in ob potoku iz ka-menov zidajo hišice in mline; čez malo časa pa pride ploha, potok naraste in hišica in mlin — vse je proč. Ravno taka se godi nespametnim kristijanom, ki delajo le za časno in zamudč za najpotrebnišo reč, za zveličanje skrbeti. — Naj bi se vendar kristijani učili od usmiljenega Samarijana, kako imajo sebe in bližnjega ljubiti; Samarijan je pomagal svojemu bližnjemu; tako moramo tudi mi poprej za sc in potem za bližnjega skrbeti, in zopet bolj za dušo, kot za telo.
Ko bi se še kaj tacega zgodilo, kakor nam pripoveduje današnji evangelij, mislim, da bi ne bilo kmalu katerega tako neusmiljenega, da bi no pomagal na pol mrtvemu — in glejte, to kar bi svojemu bližnjemu vsak rad storil, tega, sebi, svoji duši, marsikateri noče storiti. Le prevelikokrat je naša duša človeku podobna, ki jo na poti prišel med razbojnike. Tudi našo dušo mnogi razbojniki in sovražniki od vseh strani obdajajo in zalezujejo na nevarnem popotovanju skoz življenje; večkrat jo tudi oropajo in jo
375
puste na pol ali še cel6 popolnoma mrtvo. Hudobni duh, zapeljivi svet, slabi tovariši, tovarišice — so tisti razbojniki, ki tolikrat napadajo krščansko dušo, z ranami obdajo, milosti božje oropajo in jo puste na pol mrtvo ležati. — Rane naše duše niso druzega kot grehi; vsak greh našo dušo rani — smrtni greh ji tudi zada smrtno rano. In če je tvoja duša, moj kristijan, zabredla med razbojnike, če so ji vzeli milost božjo in jo smrtno ranili, ali bi ne bilo dobro, da bi prišel kak usmiljen Samarijan in da bi ji pomagal ? In kdo je tvoji duši najbližnji ? Kdo drugi, kot ti sam! Glej, ti sam moraš biti duši usmiljeni Samarijan, ti se je moraš usmiliti, če je bila tako nesrečna, da so jo grehi ranili in ji vzeli milost božjo. Zadeti jo moraš in nesti v bližnjo gostilnico, to je v cerkev; tam ji moraš rane izmiti v zakramentu sv. pokore, olja in vina vanje uliti pri sv. obhajilu; tako se bodo rane zopet zacelile in tvoja duša bo zopet nazaj dobila zgubljeno milost. — Ali kako neusmiljeno delajo nekateri kristijani s svojo ubogo dušo! Vidijo jo vso krvavo od grehov, vso ranjeno od hudobij, vidijo, kako brez obleke milosti božje vsa raztrgana in skoraj naga leži za potjo — pa kaj store? Kakor oni duhovnik in levit — pogledajo jo in gredo svojo pot naprej; kakor bi jim nič mar ne bilo za svojo edino, neumrjočo dušo. če telo zboli, kako hitro iščeš pomoči in zdravila; če se ti rana napravi, kako hitro jo obežeš ali pokladaš rutice nanjo; le če je duša vsa od greha ranjena, to te nič ne boli; le če duša, milosti božje oropana in zapuščena, modli in je v smrtni nevarnosti, le takrat se ne pečaš, jo pustiš medleti, giniti in konec jemati; ti naprej hitiš memo nje, le malo jo pogledaš — pa jo popustiš, ne da bi jo zadel na rame in nesel do bližnje gostilnice, to je, da bi hitro, prej ko mogoče prišel v cerkev in v sv. zakramentih zopet nazaj pridobil zgubljeno milost. — Glej, kristijan, jaz vem, da je tvoja duša že davno zopet oropana, da je davno že zopet od smrtnih grehov ranjena, pa ti se je le ne usmiliš, je ne prineseš k sv. pokori, da bi ji grešne rane spral in nazaj dobil zgubljeno milost. Memo nje hitiš tje v en dan po stari grešni poti in če so ti tudi naročili spovednik o Velikem Šmarnu nazaj priti, te vendar ni nazaj; zato ker telo bolj ljubiš kot svojo dušo!
II. Kar je pa človek dolžan sam sebi storiti, to mora po Jezusovem nauku tudi svojemu bližnjemu skazati. Kar namreč hočete, da bi ljudje vam storili, tudi vi njim storite.

Ko bi bil ti v takem stanu, kakor jc bil oni nesrečni popotnik, ali bi ne želel, da bi prišel kak usmiljen Samarijan memo in da bi ti pomagal? Ravno tako pa moramo tudi mi svojemu bližnjemu v nadlogi in nesreči pomagati: prave reveže obdarovati, nage oblačili, pogorelcem priskočiti; če tako delamo — potem spolnujemo Jezusov nauk, ki nas je učil: Pojdi in stori tudi ti tako, kakor Samarijan! Potem bomo tudi mi usmiljenje dosegli pri Bogu, ki nam je rekel: S kakoršno mero lote merili, s tako vam bo odmerjeno. — če bi pa mi bližnjemu ne pomagali v revah in stiskah, bili bi podobni duhovniku in levitu, ki sta kar memo šla. če sami pri sebi mislimo: kaj meni mar, sam naj si pomaga — to bi ne bilo po krščansko; tudi ni dosti, da bi bližnjega v revah le milovali, moramo mu zares po svoji moči pomagati. Zato pravi sv. Jakob (2, 16.): če sta tvoj brat in tvoja sestra (to je tvoja bližnja) naga in nimata vsakdanjega živeža, pa bi ti rekel k njima: Pojdita v miru, pogrejta sc in jejta, pa bi jima ne dal, česar potrebujeta, kaj to pomaga? — Taki pa tudi usmiljenja ne bodo dosegli, zato pravi ravno tisti apostelj: Sodba brce usmiljenja tistemu, ki ni bil usmiljen.
če smo pa po Jezusovem nauku dolžni svojemu bližnjemu v telesnih potrebah pomagati, to še veliko bolj velja o dušnih. Če vidiš bližnjega med razbojniki, to je med zapeljivci in hudobnimi tovariši, če ga najdeš na slabi poti, zadeni ga na rame — izvleci ga iz razbojniške jame, pelji ga na pravo pot nazaj, izroči ga gostilničarju, to je, duhovnemu pastirju, da tvoj bližnji zopet zadobi zgubljeno milost. — Ako pa vidiš svojega bližnjega na nevarnem potu, pa se tega veseliš, ali ga ne opominjaš, ali pa misliš: kaj meni mar, kako drugi živč, podoben si potem judovskemu duhovniku in levitu. Ako ga vidiš v žalosti in ga nočeš potolažiti, ko bi lahko; če mu nočeš svetovati, ko te prosi: tak si, kakor onadva!
Ljubi moji! Veliko se dandanašnji govori in piše o ljubezni; pa le ena je prava: ljubiti Boga čez vse, pa svojega bližnjega kot sam sebe. Kdor pa sam sebe preveč ljubi in telesno poželenje, ki vse privošči in ničesar ne odreče telesu, dušo pa pusti stradati, tisti ne ljubi prav; kdor ljubi svojega bližnjega, pa le iz pregrešne, nesramne ljubezni — tistega ljubezen jo napačna; le tista je prava, ko človek tako ljubi sebe in bližnjega, da ne pogubi svoje in svojega bližnjega duše. — Jezus sam nam izgled prave ljubezni
v povesti o usmiljenem Samarijanu pred oči stavi in nas opominja po tem izgledu se ravnati, ko pravi: Pojdi in stori tudi ti tako, kakor si slišal o Samarijanu. — če je tvoja duša ranjena, usmili se je in zadeni jo na rame, nesi jo v cerkev, operi rane v sveti pokori, zaceli jih pri sv. obhajilu — in nikar ne hodi memo kakor oni duhovnik in levit. — če vidiš bližnjega v telesnih potrebah, bodi mu usmiljen Samarijan. Ako ga vidiš v dušni zmoti, v pregrešni nevarnosti, bodi mu usmiljen Samarijan! In tako boš spolnil to veliko zapoved o ljubezni do bližnjega. In kdor ljubi bližnjega, prav ljubi; ta ljubi tudi Boga — ta dopolni celo postavo. Blagor mu! Nad njim se bodo spolnile besede našega Gospoda Jezusa Kristusa: Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli. Amen.
Janez Ažman.
2. Roparji na poti človeškega življenja.
Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho, in je padel med razbojnike.
Luk. 10, 30.
Pot od Jeruzalema v Jeriho je peljala skozi puste in samotne kraje in je bila zavoljo pogostnih roparskih napadov na prav slabem glasu. Zato je vzel naš božji Zveličar od nje podobo in priliko za človeško življenje. To pa je pomen današnje evangeljske prilike. Kristus nas s to priliko spominja na nevarnosti, ki nam prete na poti pozemeljskega življenja; človek pa, ki je od Jeruzalema v Jeriho gredoč prišel med razbojnike, pomeni slehrnega človeka. Mnogotere so namreč nevarnosti, katere prete človeku na popotovanju skozi življenje, in mnogoštevilni so sovražniki, ki ga zalezujejo, in nobenega ni, ki ne bi bil nikoli v svojem življenju napaden od razbojnikov; in veliko jih je, ki so bili že oropani in ranjeni. Vendar tukaj ne mislim razbojnikov, kateri so nevarni našemu telesnemu življenju in kateri denar in premoženje ropajo in telo ranijo ali ga cel6 umorijo. Taki roparji so dandanašnji bolj redki in človek se jih more ogniti. Pa so še drugi roparji, katerim človek ne more lahko uiti in kateri so za človeka še pogostniši in nevamiši, ker ga oropajo največjih, ne pozemeljskih, marveč dušnih in nebeških dobrot in pred takimi skoraj ni nobeden popolnoma varen.
Kateri so pa tisti razbojniki, kateri človeka zalezujejo na poti skozi pozemeljsko življenje? Na to vprašanje vam želim danes odgovoriti v imenu Jezusa in Marije!
Ako kristijan zvesto živi po naukih naše svete vere in natanko spolnuje božje in cerkvene zapovedi in si tudi prizadeva za lepe krščanske čednosti in dobra dela, more pač obogateti na duhovnih dobrotah in zakladih. Prerojen pri sv. krstu v božjega otroka, posvečen z milostjo božjo, potrjen in pokrepčan pri sveti birmi in posebno pri prvem sv. obhajilu srečno prične kristijan svoje potovanje skozi življenje. Sedaj ima posvečujočo milost božjo, najdražji zaklad, ki ga človek more imeti, ker ga stori otroka in prijatelja božjega in dediča nebeškega kraljestva. Potrjen je pri sveti birmi v vojščaka Kristusovega in pri prvem sv. obhajilu sklenjen s Kristusom kot mladika z vinsko trto; torej more veliko dobrega storiti za nebesa. Ako tedaj mladi kristijan po vzgledu Jezusa Kristusa raste kakor na letih, tako tudi na modrosti ali pameti in milosti pred Bogom in pred ljudmi, in ako z milostjo božjo zvesto dobro dela in se skrbno varuje hudega, o koliko zasluženja si more pred Bogom nabrati in kako lepo nebeško krono zaslužiti! Vsaka molitev, ki jo pobožno opravi, vsaka pokorščina, ki jo skaže starišem in svojim prednikom, vsaka stanovska dolžnost, ki jo spolni, vsako premagovanje hudega nagnenja — vse to mu pomaga k množenju njegovega zasluženja pred Bogom. To so zakladi, katerih po besedah Kristusovih rja in molj ne končata in tatje ne izkopljejo in ne ukradejo; vendar pa so taki v veliki nevarnosti in morejo biti teh zakladov — milosti božje in dobrih del — oropani po razbojnikih. In Bogu se smili! da je mnogo ljudij, katere razbojniki napadejo, oropajo in ranijo na poti tega življenja!
To nam sam Jezus pove z besedami današnje evangeljske prilike: Neki človek jc šel od Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike, kateri so ga tudi oropali iti s ranami obdali ter so šli in ga pustili na pol mrtvega. To se zgodi v duhovnem pomenu še nad mnogimi ljudmi.
a)	Najnevarniši razbojnik, ki človeka oropa duhovnih dobrot in zakladov, milosti božje in zasluženja pred Bogom, je smrtni greh. Smrtni greh oropa človeka posvečujoče milosti božje, stori človeka otroka jeze božjo in sovražnika božjega, vzame vse zaslu-ženje, ki ga je nabral za srečno večnost, pokonča mu lepo nebeško
krono, ki si jo je zaslužil v stanu posvečujoče milosti božje. Smrtni greh vseka človeku tudi hude rane na duši, ker mu zbudi hudo vest in mu napravi strašni nemir v srcu; in ako se kristijan popolnoma udaja grehu, ga pri živem telesu na duši skoraj vsega zamori, ker mu oslabi voljo, da le slabo želi, zatemni ali ugasne mu luč sv. vere, da ne spozna svojega žalostnega stanu, ljubezen do Boga omrzne, zgubi vse veselje do dobrega, do lepih čednostij in dobrih del, posebno do molitve in prejemanja sv. zakramentov; mrtev je pri živem telesu na duši, ker nima več posvečujoče milosti božje, ki je življenje duše; po pravici se imenuje na polu mrtev, živ sicer še po telesu, ali mrtev na duši. Oh, kako strašno spridi smrtni greh človeško dušo! Človek, ki je v takem nesrečnem grešnem stanu, je res enak takemu, ki je padel med razbojnike, ki ga oropajo, ranijo in pustijo na pol mrtvega. Zato je smrtni greh človeku največji sovražnik in nekak dušni ropar. Smrtni greh je vzrok toliko hudega in trpljenja na svetu, toliko šib božjih. Smrtni greh pokvari v človeku podobo božjo in ga v nravnem oziru ali v oziru krščanskega mišljenja in življenja sčasoma popolnoma spridi in od tod pride, da so mnogi v svojem mišljenju in v svojih sodbah, v svojem poželenju, govorjenju in dejanju tako sprijeni in nespametni, v veri tako slabi, v dobrih delih tako nerodovitni, v hudobijah pa tako utrjeni in rodovitni, da so največjega pomilovanja vredni. Padli so med razbojnike, to je, udali so se strastim in grehom, in le ti so jih pahnili v tako žalosten stan, v katerem so zdaj tako nesrečni!
b)	Pa so še drugi razbojniki na poti skozi to življenje, namreč ljudje, kateri druge v hudobije zapeljujejo in jih odvračujejo od dobrega. Saj so taki ljudje, ki niso zadovoljni s tem, da so sami zabredli med razbojnike in bili od njih oropani in ranjeni, ampak postanejo še sami razbojniki in roparji za druge ljudi. Sami so prišli ob vero, zato jo iščejo tudi drugim vzeti; sami so postali razuzdanci in nečistniki, zato želijo tudi druge v razuzdanost in v nečistost zapeljati. Sami ne marajo nič za pobožnost in lepe krščanske čednosti, zato iščejo tudi druge od tega odvrniti; sami so polni hudih strastij in hudobij, zato iščejo tudi druge vanje zapeljati; sami ne storijo nič dobrega, zato iščejo tudi druge od tega zadrževati. Oh, koliko takih dušnih roparjev je na svetu in cel6 med nami in koliko jih je že bilo od njih oropanih in ranjenih in umorjenih na duši! Vsi taisti, ki govorijo zoper vero in okoli trosijo zapeljive in veri
nasprotne nauke, so taki roparji, ki ropajo drugim vero. Vsi tisti, ki v druščinah nesramno govorijo in kvantajo, ali zapeljujejo v nesramna dela, so taki roparji, kajti oni ropajo drugim nedolžnost. Vsi tisti, katerikoli v kaki zadevi drugim dajejo slab izgled ali jih slabo učijo in jih odvračujejo od dobrega, so taki roparji, kajti oni ropajo drugim milost božjo, čednost zasluženja pri Bogu in večno zveličanje. O gorje takim, ki posebno poprej dobre mlade ljudi tako oropajo vse nedolžnosti in lepih čednostij in jih pohujšajo! Zanje bi bilo pač bolje, da bi se jim mlinski kamen na vrat obesil in bi se potopili v globočino morja. Pa včasih so celo stariši roparji ali razbojniki svojih otrok, ker so jim s svojimi slabimi izgledi v spodtiko in pohujšanje in ker jih zapeljujejo v hudobijo, posebno v preklinjevanje in pijančevanje in jih odvračujejo od dobrega. Oh, kako strašno oster odgovor pred božjim Sodnikom si nakopavajo na glavo vsi taki dušni razbojniki!
Varujte se, da takim dušnim razbojnikom ne padete v roke. Saj ni nič ložje, kakor spoznati, kaj je prav in kaj slabo, saj se vam to v cerkvi oznanuje. Poslušajte le božjo besedo v pridigah in v krščanskih naukih, ubogajte svoje spovednike in gotovo ne boto prišli v pest razbojnikom ali roparjem, ki vas hočejo s svojimi hudobnimi in krivimi nauki in celo naravnost z zapeljevanjem oropati vere, čednosti, nedolžnosti in večnega zveličanja!
c)	So pa še tretje vrste roparji ali razbojniki, ki človeka želijo oropati milosti božje in nebes, in to so prirojena huda nagnjenja in strasti v Človeškem srcu. Lete so toliko nevarnejše, ker jih človek s seboj nosi. Premagajte tudi te razbojnike s čuječnostjo nad svojimi počutki, posebno nad srcem, z zatajevanjem samega sebe in z molitvijo in varujte se privoliti v kak smrtni greh. Še manj pa ostanite v grehu, če bi kateri po nesreči vanj padel, da čedalje bolj ne oslabi v dušnih krepostih in pozneje še težje vstane iz greha.
Katerega je pa zadela ta nesreča, dajo padel med razbojnike in je na duši oropan in ranjen, naj se velikoveč izroči usmiljenemu Samarijanu. Tega more vselej in povsod najti in pomoč in zdravje zadobiti od njega. In ta ni noben drugi kot Jezus Kristus, ki je iz nebes prišel na ta svet, da bi prinesel pomoč človeškemu rodn, ki je padci med razbojnike, to je, v greh, da bi oropane zopet obogatil, ranjene ozdravil, na duši mrtve obudil k dušnemu življenju. Jezus živi vedno med nami, v naši cerkvi in je vedno pripravljen nam pomagati.

Posvetni ljudje gredo naprej memo tacega, ki je padel med razbojnike, t. j. v grehe, nimajo zanj nobene tolažbe in pomoči; tudi posvetne dobrote in veselice jih ne morejo potolažiti in jim ne pomagati. Le usmiljeni Samarijan, Jezus Kristus, sam jim more in hoče pomagati. Zato pravi v sv. evangeliju : Neki popotni Samarijan pa je prišel do njega, in ko ga je videl, se mu je v srce usmilil. In je pristopil in mu obešal rane in je vlil vanje olja in vina in ga je posadil na svoje živinče, ter ga peljal v gostilnico, in ga oskrbel. V teh besedah je lepo naznanjena skrb, ki jo ima Jezus do tistih, ki so po grehu oropani in ranjeni. Do njega se morajo obrniti in pri njegovih namestnikih v sv. cerkvi pomoči iskati. V ta namen morajo poslušati božjo besedo v pridigah in krščanskih naukih, da se vera zopet oživi v njih. K sv. Duhu morajo moliti, da jim da milost, da prav spoznajo in obžalujejo svoje grehe. Zakramenta sv. pokore in presv. rešnjega Telesa, kiju je Kristus postavil, morajo prejeti, in tako se bota olje in vino tolažbe vlila v dušne rane. Glejte, to dela Jezus, usmiljeni Samarijan, še vedno v svoji cerkvi po svojih namestnikih; in blagor njim, ki pri njem pomoči iščejo z vso skrbjo; kajti oni bodo ozdravljeni dušnih ran, na duši potolaženi, nova obleka posvečujoče milosti božje se jim zopet podeli, zasluženje dobrih del po grehu oropano, se jim zopet povrne, zadobijo zopet prijaznost božjo in upanje večnega zveličanja.
In tako ste, o kristijani! danes slišali, kateri so razbojniki na poti našega pozemeljskega življenja; to so: pred vsem drugim smrtni greh, ki človeka oropa milosti božje in vsega zaslu-ženja pri Bogu in mu vseka hudo rano pekoče vesti; — razbojniki so tudi pohujšljivci in zapeljivci, ki so sami oropani in ranjeni na duši in postanejo še sami razbojniki ter dušni roparji, da hočejo Se druge v enako nesrečo pripraviti; dušni razbojniki so tudi hude strasti v človeku, ki človeka napeljujejo v hudo.
Varujte se vseh teh razbojnikov, posebno pa zapeljivcev. Ako je pa kdo bil sam razbojnik in zapeljivec ali dušni ropar, naj se poboljša; kajti roparji, pravi sv. pismo, ne bodo posedli nebeškega kraljestva. (I. Kor. 6.) Kdor pa je bil tako nesrečen, da je padel med razbojnike in bil na duši oropan in ranjen, naj se zateče k Jezusu, nebeškemu Samarijanu, naj poln kesanja prejme sv. zakramente, da bo ozdravljen od dušnih ran in rešil svojo dušo! Amen!
Jos. Krčon.
Trinajsta nedelja po binkoštih.
Potrebnost zakramentalne spovedi.
(Dogmatičen govor.)
Pojdite, skažite se duhovnom!
Luk. 17, 14.
Ena najstrašnejših bolezni v jutrovskih deželah so bile gobe. Vse telo gobovih ljudij je bilo napolnjeno z oteklinami in gnjus-nimi tvori, ki so vedno bolj meso razjedali; prijeli se slednjič kit in kostij, da so kar udje odpadali od živega telesa; po neznanskih bolečinah še-le jih je smrt rešila. Ker je bila ta bolezen nalezljiva, zato gobovi niso smeli med zdravimi ljudmi prebivati, temveč so morali stanovati na samotnih krajih. Med ljudi se niso smeli prej vrniti, dokler se niso pokazali d u h o v n o m , ki so jih spoznali in razglasili za čiste.
Te nagnjusne gobe pa so že od nekdaj veljale za podobo greha. Kajti veliko bolj in grozneje, kakor telo po gobah, se duša razdene po grehih. Ako se hočejo dušno gobovi ozdraviti, morajo se pokazati duhovnom. Kar je po današnjem sv. evangeliju Zveličar rekel telesno gobovim, to velja tudi dušno bolnim: »Pojdite, skažite se duhovnom!« Najbolj pa sc jim skažejo v zakramentu sv. pokore, ker pri spovedi razodenejo svoj dušni stan, pokažejo svoje skrivne rane in se res očistijo svojih grehov.
Deset gobovih je bil Kristus sam ozdravil vsled njih ponižne prošnje, ker že grede k duhovnom so bili očiščeni; a po postavi so jih še-le duhovni spoznali in razglasili za zdrave. Tako tudi zdaj Kristus sam, naš vsemogočni Bog, odpušča grehe; a ob enem zahteva, da se grešnik duhovnu pokaže ter se mu spove, sicer bi ne zadobil odpuščanja grehov, sicer bi se ne očistil dušnih gob.
Ker so krivoverci tajili, da spoved ni potrebna, in se še dandanes nahaja kak ošaben in zaslepljen kristijan blebetajoč: čemu bi se spovedoval, to so si duhovni izmislili . . . bom danes v potrjilo vašega verskega prepričanja dokazal, da jo zakramentalna spoved v odpuščanje neogibno potrebna, Videli bote, da to zahteva: a) že natora, b) Kristus sam, c) vsled tega tudi sv. cerkev.
I.	Splošen zakon n a t o r e je, da človek tisto, kar močno in živo občuti v svojem srcu, kar ga znotraj zelo prešinja in
pretresa, tudi rad razodene. Zato ga nekaj sili, svoja notranja čustva, naj si bodo veselega ali žalostnega zapopadka, svojim prijateljem naznaniti. Tako se njegovo veselje podvoji, njegova bolest pa se pomanjša vsled sočutja prijateljevega. Ako je grešnik od žive bolesti in globokega kesa prešinjen, čuti v sebi neki nagib, svojo žalost tudi zunanje pokazati, svojo krivdo tudi drugim razodeti, ali celo svoje grehe spoznati ter se jih obtožiti. Cerkveni pisatelj Origen primerja greh škodljivi jedi, ki se zavžije. Želodec ne bo tako dolgo imel miru, dokler ne bo jedi izbljuval. Tako tudi vest onega človeka, ki je zavžil strupeno jed pregrehe, prej ne dobi miru, dokler ne vrže greha iz sebe, t. j., dokler se ne spove.
Odtod pride skušnja, da se hudodelci, katerih pregrehe so bile skrivne in se jim ni prišlo do sleda, večkrat sami naznanijo sodnijam in svojo krivdo spoznajo, zato da bi si vest utolažili. Ker je spoznanje krivde prav natoren izraz kesanja, zato tirjajo tudi stariši od svojih otrok, učitelji od učencev, predstojniki od podložnih, da naj, če so storili kaj hudega, svojo krivdo prej spoznajo, predno jim bodo odpustili. In vsak rajši zmanjša ali celo pregleda kazen za hudobijo, če grešnik obstane svojo napako, ker s tem pokaže, da mu je žal. Da, celo z največjim hudodelnikom imamo sočutje, ko slišimo, da je skesano obstal svoje hudodelstvo, med tem ko nas sveta novolja navdaja, ako beremo, da je hudodelec trdovratno tajil do zadnjega trenutka, čeravno je njegova krivda dokazana, ker po pravici sklepamo, da nima kesanja nad svojo hudobijo.
Kakor pa je spoznanje krivde natoren izraz notranjega kesa, tako je tudi poseben p o m o č e k , tiste, ki ga še ne čutijo, k njemu nagniti, ker se takrat posebno zavedajo ostudnosti svojih pregreh, ko jih je treba spoznati ter svoje zadolženje obstati.
Iz tega dvojnega vzroka je Bog žeodnekdaj zahteval od tistih, ki so ga razžalili, naj spoznajo svoje grehe. Ko je Adam v raju jedel od prepovedanega sadu, je Bog zahteval, naj spozna svojo krivdo. Bog je vprašal Adama, piše sv. Krizostom, da bi ga nagtiil, naj svoj greh spozna. In Adam je bil res prvi skesani in potrti spovedanec, zato pa mu je Bog tudi Odrešenika obljubil in podelil odpuščanje. Ko je bil Kajn umoril nedolžnega Abcljna, ga je Bog, da bi mu dal priliko svoj uboj spoznati, vprašal: »Kaj si storil?« A ker je trdovratno molčal ter v sebi obdržal krivdo, zato ga je zadelo prekletstvo božje. V Mojzesovi postavi je bila

tudi Izraelcem neka spoved ali obtožba storjenih grehov zapovedana. To se je godilo vpričo duhovna, kot namestnika Jehove. (IV. Moz. 5. 6, 7.) Sledi spovedi nahajamo celo pri malikovalcih, n. pr. pri starih Perzih, kakor se popisano bere v knjigi Zend-Avesta, katera je zelo podobna naši obtožbi.
če vprašamo, od kod tako ravnanje, moramo pač obstati, da je že natora sama ljudi prisilila na (ak način olajšati si grešno breme in si vest utolažiti.
II.	Kar pa človeku svetuje že zdrava pamet, to kristijanu naravnost zapoveduje Zveličar, ustanovnik naše svete vere. Kdor hoče odpuščanje grehov zadobiti, ta se jih mora maš-niku skesano spovedati. Kdaj pa je Kristus zapovedal spoved? Takrat, ko je postavil zakrament sv. pokore. To pa se je zgodilo po njegovem vstajenju, ko je k aposteljnom prišel, vanje dihnil ter rekel: Prejmite sv. Duha. Katerim hote grehe odpustili, so j itn odpuščeni, in katerim jih hote zadržali, so jim zadržani. (Jan. 20, 22, 23, Mat. 18, 18.) Vso to oblast pa je izročil, kar je prav naravno, tudi njihovim naslednikom škofom in mašnikom, naj namreč enemu delu ljudij grehe odpuščajo, drugemu pa zadržujejo. Kako pa naj mašniki izvršujejo to oblast? Komu naj odpuščajo grehe, komu pa zadržujejo ? Ali naj se poslužujejo tako te oblasti, da bi kar brez premisleka enemu rekli: »Tebi odpustim tvoje grehe«, drugemu pa: »Tebi jih ne odvežem?!« Gotovo ne! To bi bilo najgrše samovoljstvo v preimenitni zadevi. Že zdrava pamet nas sili k trditvi, da je Kristus, vsegavedni in modri, gotovo imel namen, naj duhovni grehe odvežejo le tistim, kateri so odpuščanja vredni, in jih pridrže le tistim, kateri te milosti niso vredni. Zdaj pa je važno vprašanje: Kako in odkod naj mašniki vedo, kdo zasluži milost odpuščanja, kdo pa ne? Mašnik v spovednici opravlja dvojno službo: sodnika in zdravnika.
a) Spovednik je sodnik; v spovednici naj grešnika preiskuje, in potem naj čezenj izreče pravično sodbo. Da pa bo obsodba pravična, mora natanko poznati dušni stan. če hoče posvetni sodnik kaj razsoditi, mora tudi dotično zadevo poznati, krivdo ali nekrivdo obtoženih spregledati. N. pr.: dva bi se tožila zavoljo njive. Sodnik, ne vedoč za kaj se gre, bi ju pa ne poslušal dosti, temveč bi kar rekel: Ti imaš prav, oni je zgubil in mora stroške plačati. Ali pa bi dveh hudodelcev no preiskaval dosti, temveč kar enemu rekel: Tebe oprostim, onega pa obsodim za toliko let v ječo. Ali bi bila to pravična sodba ? Ne, marveč grozno
samovoljstvo! Obrnimo to na spovednika. V spovednici naj raz-sojuje ter grešnike ali odveže ali pa jim zadrži grehe. Kako bi mogel to, ako ne pozna dušnega stanu, če ne ve, kaj je grešnik zakrivil? Kako pa naj zve? Kdo mu naj razodene dotične grehe? Sam ne more videti v grešnikovo srce, ker mu Kristus za to ni podelil vsegavednosti. Drugi ljudje tega ne morejo, ker jih ne vedo, najmanj pa skrivne grehe, ki so večkrat smrtni. Ne ostane druzega, kakor da mu jih človek sam razodene, t. j. se s p o v e.
Kot sodnik pa naj spovedancem tudi naloži primerno kazen, pokoro. Da je pa pokora pravična, se mora po velikosti greha ravnati; kolikor več in težjih grehov je kdo storil, toliko večja in težja mora biti sploh pokora. Da mu pa naloži pravično kazen, mora spoznati dušni stan grešnikov, a tega mu more le ta sam razodeti.
P) Mašnik je v spovednici tudi zdravnik. Skrivne bolezni in že zaraščene rane mora zdraviti. Kakor pa navadni zdravnik notranjih boleznij in skrivnih ran ne more ozdraviti, ako mu jih bolnik ne pokaže in opiše, tako tudi spovednik ne more ranjene duše zaceliti, če mu je grešnik ne odkrije. Še-le potem more svetovati prava zdravila, dati mu dobre nauke, sploh vse pomočke mu naznaniti, ki bodo njegovo dušo očistili ter ga varovali prihodnjih grehov.
Iz tega je razvidno, da je Kristus ravno takrat, ko je apo-steljnom ter njih naslednikom dal oblast, grehe odpuščati ali pa zadržavati, tudi odločil, da se morajo grehi mašniku spovedati, ker bi ta sicer ne mogel opravljati svoje službe kot sodnik in zdravnik.
III.	Ker pa je Kristus spoved zapovedal, zato jo je od nekdaj že zahtevala sv. cerkev; saj ona le naredbe Jezusove varuje ter izvršuje. To ima in to je ohranila, kar se je že nahajalo ob njegovem in apostoljskem času.
a) Da je ta navada, spovedati se grehov, že takrat obstala, potrjuje sv. pismo. O Efežanih, katero je sv. Pavel spreobrnil, pravi sv. Dejanje apostoljsko (19, 18.): Veliko vernih je prišlo in so se spovedali in oznanili svoja dela. Sv. Janez (I. 1, 9.) spodbuja vernike k obtožbi rekoč: Ako se spovemo svojih grehov, je (Bog) zvest in pravičen, da nam odpusti naše grehe in nas očisti vse hudobije. In sv. Jakop (5, 16.) piše: Spoznajte eden drugemu (ne samo Bogu) svoje grehe t. j. čeda pastirjem, verniki duhovnom, mašnik mašniku, da hote ohranjeni. Da ima sv. pismo v teh besedah
spoved, kakor je še dandanašnji navada, v misli, pač lahko vsak sklepa. In če bi bil kdo v dvomu, ga pa popolnoma prepriča
P) ustno izročilo iz prvih stoletij. Sv. očetje enoglasno učijo, da se mora slehrni, kdor hoče odpuščanje zadobiti, svojih grehov pred mašnikom spovedati. Iz njihovih besedij je tudi dokazano, kako prazno je govoričenje, da bi bil namreč še le papež Inocencij III. I. 1215 »vpeljal« spoved; kajti zgodovinsko je znano, da je ta papež takrat le zapovedal, ker je bila mlačnost v prejemanju sv. zakramentov med kristijani že velika, naj se vsaj enkrat v letu spovejo svojih grehov. Za vsako stoletje imamo glede zakramentalne spovedi dovelj dokazov. — V prvem stoletju, koj po apostoljskem času, že piše sv. Klement, učenec in naslednik sv. Petra: Kdor ima skrb za svojo dušo, naj se ne sramuje predstojniku svojih grehov se spovedati, da bo posvečenje zadobil. Sv. Peter je učil, da se morajo mašnikom celo hude misli razodeti. Dokler smo na svetu, hočemo se iz srca spreobrniti; ker če smo z njega šli, ne moremo se več ni spovedati, ni pokoriti. In takih dokazov je od druzega do 12. stoletja dovelj, ki spričujejo, da je bila vedno v navadi zakramentalna spoved in ni bila še-le v 13. stoletju vpeljana.
y) Za vse to govori že od nekdaj obstoječa splošna navada, grehov se spovedati, česar gotovo niso ljudje vpeljali. Ni namreč mogoče dokazati, kedaj bi v sv. cerkvi ne bilo te navade. Nihče ne more povedati časa, kdaj bi bila sicer vpeljana, nihče ne ve za osebo, katera bi bila spoved naložila. Ali kdo bi trdil, da so spoved vpeljali duhovni ali kralji ali kateri drugi, ko spoved vendar nikakor ni vabljiva, temveč z največjim ponižanjem samega sebe sklenjena! Hipoma pa tudi polagoma se ni uvedla ta naredba, ker se nahaja po vsej katoliški cerkvi in bi se pri takem novo-tarenju koj bili mnogoteri pastirji ustavili in bi bili gotovo obsodili tak nadležen nauk. Pa glejte, ravno zoper tiste so se vzdignili, kateri so v 16. veku trdili, da spovedi ni Kristus postavil in da ni od apostolskih časov.
Dovolj je torej dokazano, da je navada, grehov mašniku se spovedovati, tako stara, kakor cerkev sama. Razvidno je tudi, da ne zadostuje, ako bi se grešnik hotel samo Bogu spovedovali na tihem v svojem srcu, kakor mislijo listi ošabni kristijanjo, ki nočejo k spovedi hoditi in jo morda odlašajo na smrtno postelj. Take že sv. Avguštin obsodi pišoč: Nobeden naj sam pri sebi ne reče: Na skrivnem, pred Bogom delam pokoro; Bog, ki ve, da sc v srcu
pokorim, mi bo odpustil. Ali je zastonj rečeno: Kar bote na zemlji razvezali, bo tudi v nebesih razvezano? Ali so Cerkvi zastonj dani ključi nebeškega kraljestva? Kdor tako govori, vzame besedam Kristusovim slehrni pomen, ta si obljubuje, kar mu Kristus odreka, ta sam sebe slepi. In potem pristavi še strašilne besede: Ako se pa ne spoveš, in svoje grehe zakrivaš, boš brez spovedi pogubljen.
Dokazal sem vam torej, zakaj se mora grešnik, ako hoče odpuščanje od Boga zadobiti, svojih grehov spovedati. Culi smo, da to zahteva natora, Kristus sam in po vsej pravici vedno sv. katoliška cerkev. Spoved torej ni človeška iznajdba, nego je božja naprava; Bog sam jo je postavil. Pač smo dolžni iskreno zahvalo svojemu Zveličarju, ki nam je zapustil tak lahek pomoček odpuščanje grehov in milost od Boga zadobiti. Spričujmo svojo hvaležnost s tem, da radi hitimo k sodnemu stolu ter se skažemo duhovniku, t. j. se mu skesano in ponižno obtožimo svojih grehov; on nas bo v imenu Kristusovem ozdravil dušnih gob in, kakor so se očiščeni gobovci veselili zbog ljubega ozdravljenja, tudi naše srce ho veselja poskakovalo zavoljo sprave z Bogom. Amen.	Ant. Žlogar.
Praznik Marijinega vnebovzetja.
I. Kaj je Marija našla v nebesih?
Marija je izvolila najboljši del, kateri jej ne bo vzet.	Luk. 10, 42.
Sv. Brnard govori v neki pridigi o današnjem prazniku tako-le: Po vsej pravici se razlega danes po nebesih glas hvale in slave; mi pa na zemlji, dejal bi skoraj, imeli bi bolj jokati, nego veseliti se. Zakaj, kakor se nebesa vesele Marijine pričujočnosti, tako mora ta solzna dolina žalovati, da je ni več tukaj. Vendar, pravi dalje, nehajmo tožiti, saj nimamo tukaj doli stalnega mesta, in iščimo oni kraj, kamor je Marija danes došla. Poslali smo jo na svojem potovanju kot svojo srcdnico, da bi Mati večnega sodnika in Mati usmiljena najboljše in najvspcšnišc delovala za naš večni blagor.
Kristijanje! Če je pa temu tako, potem se moramo z Marijo danes zares veseliti, in častitajmo jej iz dna srca, da je danes
dosegla v nebeškem Sijonu oni del, kateri jej ne bo odvzet na vekomaj. In kateri je tisti najboljši del, ki si ga je bila Marija izvolila v življenju in potem dosegla v nebesih ? Izvedeli bomo to, če premislimo, kaj je Marija našla v nebesih! Odgovor na to vprašanje naj bo v proslavo današnjega najlepšega praznika Marijinega.
Štiri reči so, katere nam svet tu ponuja, in po teh štirih se tudi ljudje ločijo med seboj, ker nekateri teže bolj po eni, drugi bolj po drugi ali tudi po vseh štirih. Človek hoče namreč na zemlji a) nekaj biti, b) nekaj vedeti, c) nekaj imeti, č) nekaj vživati. V prvem je podoben »očetu laži«, ki je dejal: »V nebo pojdem, nad zvezdami božjimi bom povišal svoj prestol, in enak bom Najvišjemu. (Iz. 14, 13. 14.) V drugem je podoben Evi, ki je menila, da bo, če je od drevesa spoznanja, vedela dobro ločiti od hudega. V tretjem je podoben onemu evangelijskemu bogatinu, ki si je prenapolnil svoje žitnice. Tisti pa, ki hrepeni po vživanju, je podoben posvetnjakom, kateri govore po besedah sv. pisma: »Pridite in vživajmo pričujoče dobrote in hitro rabimo stvari še v mladosti, povsod puščajmo za seboj znamenja veselja.« (Modr. 2, 6. 9.) Vse to, posamezno ali skupno, ima večina ljudij že za nebesa tu na zemlji. In marsikdo, ki je vse svoje srce navezal le na taka nebesa, ne bo dosegel drugih, pravih nebes.
Glejte, današnji praznik nam pa kaže človeško bitje, katero ni hotelo ničesar vedeti o vseh teh štirih rečeh. Da bi kaj bila, da bi kaj vedela, da bi kaj imela, da bi kaj vživala, vsega tega si Marija na zemlji ni izvolila. Iskala in izvolila je le eno potrebno, in zato je našla današnji dan v nebesih vse, kar more srce razveseljevati, našla jel. vso čast, II. vso resnico, III. vse zaklade, IV. vso blaženost in popolno srečo.
I. Marija na tem svetu ni iskala časti, temveč vso čast je dajala Bogu; in zato jo je Gospod danes ovenčal z vso slavo in častjo. Komaj se dvigne iz groba, že se nebna telesa uvrste, da mater svojega Stvarnika obdajo z nepopisno bliščobo. Sv. Janez jo je tako zagledal v skrivnem razodenju in kaže jo nam pišoč: In veliko znamenje sc je •prikazalo na nebu: Žena s solnccm obdana in luna pod njenimi nogami, iti na glavi krona iz dvanajst zvezd. (12, 1.)
Dvigujočo se višje pridejo pozdravit vsi nebeški zbori in sam Kralj večne slave, da bi to ponižno deklo postavili na najvišje častno
mesto. Strmeč se poprašujejo nebeški knezi: Kdo je ona, ki se vzdiga iz puščave? (Vis. pes. 3, 6.) Ali je mar to nevesta tesarjeva? Oj, poglejte, kako je blaženosti polna! Ali je mar to ona žena, ki v Betlehemu ni našla prenočišča? Ali je mar to ona žena, ki je bežala v Egipet in iz Egipta, pa je poznati ni hotel nihče, niti pozdraviti, niti kaj postreči sv. družini? Ali je to ona žena, ki je stala pod križem ? Glejte, kerubi in serafi se jej sedaj klanjajo pripravljeni, nesti jo na njen vzvišeni prestol! Milo nebo je bilo nekdaj njena streha, danes se nebes nebesa upogibljajo njenemu kraljevemu žezlu. Na zemlji so je nekdaj reklo: Za-nje ni bilo prostora v hiši, (Luk. 2, 7.) v nebesih se danes zopet sliši: Za njo ni prostora v nebesih, ni ga prostora njenemu veličastvu primernega. Pride do neštetih trum čistih devic; ali je tu prostor za Marijo? Ne, ker ona je devic Devica in Kraljica devic. Nebeški gospodar jej zakliče: Pomakni se više! (Luk. 14, 10.) Dospe pri zboru sv. spoznovalcev, pa tudi tukaj ni zanjo primernega sedeža, da bi bila za svojo stanovitnost pod križem dovolj poplačana. Zato zasliši zopet iz ust božjih: Pomakni se više! Dospevša do vojnih trum sv. mučencev spet ne najde primernega prostora, ki bi se prilegal kraljici mučencev. Pomakni se više! začuje se spet, in Marija se vzdigne do sv. aposteljnov, kjer se blišče sodniški sedeži izraelskih rodov. Pa svojega sedeža ne najde Marija tudi tukaj, in zato se povzdigne čez vsa nebesa, čez vse zbore zveličanih duhov, pustivša daleč vse za seboj, vse pod seboj, ter se približa onim prostorom, kjer jo njen lastni Sin sprejme z najlepšo krono ter tako ovenčano in s kraljevim žezlom odičeno povabi na najbližji prestol pri presv. Trojici. Ali je mogla najti večjo čast presveta Devica, kot je ta, daje imenovana Kraljica zemlje in nebes?
Le nekoliko let je preživela v tihi ponižnosti na zemlji, mnogo ljudi jo je tedaj preziralo, toda danes se jej klanjajo milijoni nebeščanov. In sedaj je njej v čast postavljenih na tisoče prezalih svetišč po vsem katoliškem svetu, sedaj jo časte milijoni pobožnih vernikov na milijonih njenih altarjev. Od rodu do rodu gre njena slava njeno sladko ime časte kralji in kraljestva, zemlja in nebo sta polna njene slave. Tako daleč, tako visoko je povzdignila Marijo njena ponižnost.
III. Kakor Marija na zemlji ni bila izmed števila onih, ki hočejo kaj biti, kaj postati, tako tudi ni hotela druzega vedeti, kot samo to, kar jej je narekovala sv. vera. Zadovoljna s sveto vednostjo, zadovoljna z večnimi resnicami, katere je pogostno
brala v sv. pismu, ni se brigala nič za ostali svet. In kaj bi jej bilo tudi pomagalo, ko bi bila imela vso učenost, neznane pa bi jej bile okoliščine njenega lastnega srca? Kaj bi jej bilo pomagalo, ko bi bila vse vedela, kar se godi okoli nje, ko bi pa ne bila poznala volje nebeškega Očeta? Ko hočejo nekateri že veličastvo božje preiskati, pa jih moč potare, čakala je Marija rajše, da v večnosti spozna vse božje skrivnosti.
In sedaj jej je vse jasno, kar je poprej gledala le kakor v zrkalu. česar noben naravoznanec ne more razložiti, česar ni mogel razumeti ne sv. Janez, ne sv. Pavel, ne sv. Avguštin, kar je prikrito in ostane prikrito vsakemu zemljanu, vse to stoji sedaj razkrito in določno izraženo pred njenim očesom. Kako se narava na zemlji razvija, kako se grešniki spreobračajo z čeznaturno milostjo, kako se vrše čudeži, kako sestoje božje skrivnosti, kaka je večnost in kakšen je edini Bog v treh osebah: vse to razume sedaj popolnoma Mati našega Stvarnika in Odrešenika. Vse, kar je v nebesih, vse, kar je na zemlji in vse, kar je pod zemljo, vse pozna, vse jej je znano — Devici modri.
Le nekoliko let je bil njen um ves prevzet sv. vere, in sedaj je našla vso resnico, našla golo resnico pri njem, ki je sam zgolj resnica. Tak sad obrodi živa vera v pobožnem srcu.
III. Za kar se poti in kar največ obrajta velik del človeštva, tudi za to se je Marija brigala tako malo, da se mora reči; vso bogastvo njeno je bilo sveto ubožtvo. Vedela je, da je vse posvetno minljivo in da vsak samo to ponese s seboj na oni svet, kar si je nabral čednostij in dobrih del. Zato je skrbela, da bi vsak njen korak bil Bogu posvečen. Kako bogata žetev je morala slediti tako marljivi setvi!
Slehern, kateri zapusti očeta ali mater zavoljo mojega imena, prejel bo stoterno in dosegel večno življenje, (Mat. 19, 29.) pravi Kristus. Marija je to storila že v tretjem letu, prihitevši v tempelj Bogu služit. Kdor sprejme preroka v imenu preroka, prejel bo plačilo preroka. (Mat. 10, 41.) Marija je sprejela kralja vseh prerokov. Kdorkoli dd piti komu izmed teh najmanjših le kozarec mrzle vode v imenu učenca, resnično vam povem, ne bo zgubil svojega plačila-(Mat. 10, 42.) Marija jo Najvišjega živila leta dolgo in zanj skrbela v vseh njegovih potrebah. Kjer sem jaz, tamkaj bo tudi moj služabnik (Jan. 12, 26). Marija je Jezusu služila kakor dekla od jaslij do križa. Kdor premaga in ohrani moja dela, dal mu bom oblast čez narode. In mu bom dal zgodnjo danico. Kdor premaga, dal mu
bom sedeti e menoj na mojem sedežu (Raz. 2. in 3. pogl.). Marija je premagala, premagala vse sovražnike, premagala pekel, svet in meso ; zmagoslavno se vrača danes v nebesa. In zato : kje je dovolj lilij in palm, vencev in kron, da bi dostojno počastili zmagoslavno kraljico, kraljico devic in spoznovalcev, kraljico mučencev in apo-steljnov, kraljico očakov in prerokov, kraljico angeljev in vseh svetnikov? Kje so zakladi, da bi iz njih prejela primerno plačilo za vse svoje nebeške misli in želje, za vse svoje vzvišene besede, za vse angeljske čednosti in zasluge? Kje je dovolj kron, da se poplača ves ponočni trud, ki ga je imela s teboj, o Jezus? Kako naj se poplača ves pot in vse stopinje, ki jih je storila, da tebe reši? Kako naj se po nebeško poplačajo vse bolečine, ki jih je imela ob tvojem trpljenju in tvoji smrti? Predragi! Ali ni Jezus prisiljen dati svoji Materi kar celih nebes? Ali ni primoran reči Mariji, kakor nekdaj kralj Asver Esteri: Kaj hočeš, kraljica ? Ako prosiš tudi polovico kraljestva, dalo se ti bo! (Est. 5, 3.) Tukaj je dvojnata krona, danes si postavljena kraljica zemlje in nebes! Tukaj dvojnato žezlo, gospoduj ž njim angeljem in ljudem! Tukaj je ključ k vsem mojim zakladom, tukaj so vsi moji angelji in nebcščani, vsi so pripravljeni, da tebi strežejo! Tukaj je sedež, od vekomaj pripravljen tebe nositi! In slednjič: tukaj je moje božje Srce, pripravljeno vekomaj te ljubiti!
Ko bi bili mi živeli ob času Marijinem tam v Nazaretu ter ogledovali njeno ubožno hišico v malem mestecu, kdo bi si bil mislil, da pod tako uborno streho biva Kraljica nebeška? Kako so pač različna božja pota, božje misli od človeškega mnenja! Tudi dandanašnji gremo tu pa tam mimo starega bornega moža, mimo preproste ženice in ne vemo in ne pomislimo, da nad teh glavo plava v nebeških višavah tista krona, ki jo je naš Gospod obljubil z besedami: Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. (Mat. 5, 3.)
IV. Sveta Devica pa tudi ni bila udana nikakemu posvetnemu vživanju. Zato je v zgodnji mladosti storila že obljubo svete čistosti, da bi živela kakor angelj v mesu. Zato je šla že v tretjem letu v tempelj, da bi tu, oddaljena od vsega posvetnega veselja, čisto živela v čisti službi Gospodovi. Zato je privolila, da se poroči z ubogim tesarjem, da bi jedla kruh v potu svojega obraza ter tako tudi v mislih se odpovedala zložnemu, brezskrbnemu življenju. Veliko se je postila, veliko molila, veliko delala; njeni dnevi so bili dnevi pokore, dnevi zatajevanja. Mislite na
28*
Betlehem, mislite na Egipet, predstavite si pred oči goro Kalvarijo! Kaj je mogla v tem žalostnem položaju okušati prijetnega? Prihranila si je prijetno vživanje za oni svet, kjer vživanje ni združeno z grehom, kjer je vživanje sama nebeška blaženost. Kar ima nebo nebeškega, kar ima blaženost blaženega, kar ima ljubezen ljubeznivega, vsega tega ima Marija v nebesih na izbero.
a)	Njene oči, ki se niso nikoli ozirale po zemeljski lepoti, oj kako strme nad neizrekljivo lepoto nebeško v raju večnega Boga! Kako njenim ušesom, ki niso nikdar hotela količkaj pregrešnega poslušati, sedaj prijetno done angeljski spevi po nebeških višavah! Njene noge, ki so vedno hodile po potu božjih postav, kako lahno se sedaj vzdigajo nad zvezdami nebeškimi! Njene roke, katerih krivica ni nikdar omadeževala, marveč jih le molitev sklepala, delo pa urilo, te njene svete roke se sedaj igrajo z nebeškimi palmami in venci. Njeno srce, ki ni nikdar občutilo niti diha kakega pregreška, kako se sedaj neprestano veseli v Bogu, ki napolnuje celo njeno srce! Njeno deviško telo, ki ga je ohranila v vedni čistosti, kako se sveti sedaj v svetlo-belem oblačilu nebeške slave! In slednjič njena sveta duša, kako je sedaj prevzeta samega nebeškega veselja, onega veselja, ki ga je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo! In kdo ga je ljubil bolj kot Marija?
Le nekaj let ni uživala Marija posvetnih sladnostij, le nekaj let se je premagovala in sedaj uživa vse mogoče, nepopisno, neizmerno veselje.
b)	Pa ne bila bi njena blaženost popolna, njena sreča ne dovršena, ko bi bila Marija v nebesih našla le svojo popolnost, ne pa tudi svojih n a j 1 j u b š i h prijateljev. Saj je nam že to prirojeno, da le potem se čutimo dovolj srečne, če so srečni in zadovoljni tudi naši sorodniki in prijatelji in znanci.
Marija v nebesa dospevša najde povsodi svoje sorodnike, povsodi prijatelje v nebeških krogih. Med očaki zagleda Abrahama in Davida, svoja pradeda. Hitita jej naproti Caharija in Elizabeta, njena krvna sorodnika. In kolika radost jo prešine, ko jej prideta naproti Joahim in Ana, oče in mati, s krono ovenčana! Med apo-steljni zagleda Jakoba starejšega, tudi svojega sorodnika, ki je izmed aposteljnov prvi prelil kri za Jezusa. Prelep prestol ugleda tam pripravljen za sv. Janeza, ki ga je bila ona vzela za sina, in ki je po Jezusovi smrti ljubeznivo skrbel zanjo. In tam sv. Jožef njen čisti ženin in pravični mož! In tam spet sv. Janez Krstnik, po sv. pismu »velik« svetnik!
Ko slednjič Marija pride do vseh angeljskih zborov, zagleda Njega, ki bi bil sam nebesa, ko bi tudi nebes ne bilo. Marija ugleda svojega edinorojenega Sina, sad svojega telesa! Ne gleda ga med svetniki, ne med angelji, marveč na prestolu božjega veličastva.
Ko je očak Jakob, prišedši v Egipet, videl svojega Jožefa, nekdanjega pastirčka, postavljenega čez ves Egipet in prvega za kraljem, topilo se mu je srce samega veselja in čutil se je na vrhuncu svoje sreče.
Neprimerno večja je bila še sreča Marijina, ko je ugledala svojega Sina na desnici Očetovi. Kaj drugega si je mogla misliti, kot to: »Ta le Kralj nebeški, ta je moj Sin! Tega sem ljubila izmed tisočev in rodila na svet; njegova človeška natura je vzeta od moje, in sedaj je tu kralj vse slave, deleč raz božji prestol vso milost nebeščanom in zemljanom. Pri tem preobilnem veselju je pač dostavila z Judito: Vse dni svojega življenja nisem bila v taki časti, kakor danes. (12, 18.) Veliko je bilo moje veselje, moj Sin, ob tvojem rojstvu, ko sem videla kralje iz jutrovih dežel tebi se klanjati in tebe moliti, toda neizmerno večje je moje veselje danes, ko te molijo nebes nebesa! Velika je bila moja radost, ko sem te videla poveličanega po vstajenju in častitljivo v nebeški svitlobi gredočega v nebo; toda neskončno večje je moje veselje danes, ko te gledam v veličastvu božjem, v presveti Trojici!
Vse to je Marija danes našla v nebesih. Našla je vso čast, vso resnico, vse zaklade, vso blaženost in popolno srečo. Ali je Marija v nebesih našla tudi kaj za nas? Našla je, našla, namreč sedeže za nas pripravljene; saj je po obljubi Zveličarjevi »v hiši nebeškega Očeta veliko prebivališč«. (Jan. 14, 2.) Našla je sedeže, našla pa je tudi moč, nam do njih pomagati. Ona je tista Jakobova lestvica, po kateri svetniki in svetnice prihajajo v nebesa. Kakor je na zemlji rada prosila svojega Sina, tako zdaj v nebesih še z večjo pravico kliče z Esterinimi besedami: O kralj, pusti meni moje ljudstvo, za katero te milo prosim. (7, 3.) Pusti meni moje ljudstvo, ki me časti z angeljskim češčenjem, ki me časti s sv. rožnim vencem, ki me časti s svetimi pesnimi doma in v cerkvi in po božjih potih; pusti meni moje ljudstvo, da je pripeljem varno pred tvoje obličje!
Toda, kristijanje, ne bi nam mogla pomagati tudi Marijina mogočna prošnja, ako bi ostali v smrtnem grehu, ako bi nič ne marali za čednosti Marijine. Kdor ima očiščeno srce, kdor si prizadeva Marijo posnemati v njeni ponižnosti, njeni čistosti, njeni vdanosti v voljo božjo, njeni živi veri in goreči ljubezni, tak si je z Marijo izvolil najboljši del, ta bo tudi posedel sedež, ki ga je Marija našla v nebesih zanj pripravljen. Vžival bo potem tudi on z Jezusom in z Marijo nevenljivo srečo na vekomaj! Amen.	Valentin Bernik.
2. Najboljši del.
Marija je najboljši del izvolila, ki ji ne bo vzet. Luk. 10, 42.
V prijazni vasici Betanija, blizo Jeruzalema, so živele tri slavne osebe, brat Lazar s pobožnima sestrama Marijo in Marto. Naš božji Zveličar je rad prihajal v njihovo družbo. Ko se je po dnevu veliko trudil s tem, da je nevedne učil, žalostne tolažil, lačne nasi-čeval, bolnike ozdravljal, ter povsod delil blagoslov in dobrote, šel je pogostokrat na večer v Betanijo k pobožni družini, da bi si nekoliko počil od težavnega dela. Ko pride neki dan zopet iz tega namena v hišo, ima Marta veliko skrbi in truda, da bi kar moč gostoljubno postregla božjemu Zveličarju. Marija, njena sestra, pa so ne briga za gospodinjske stvari, temveč ima le Jezusa pred očmi, ter posluša njegove besede. Marta se radi tega nekoliko nevoljna obrne k Jezusu rekoč: »Gospod, ti ni mar, da me moja sestra samo pusti streči? Reci ji tedaj, da naj mi pomaga!« Gospod pa ji odgovori: »Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš. Pa le eno je potrebno. Marija je najboljši del izvolila, ki ji ne bo vzet«.
Tako nam pripoveduje današnji sv. evangelij. Po vsej pravici ukazuje sv. cerkev na današnji praznik Marijinega vnebozetja ta evangelij brati. Kar se nam pripoveduje o Mariji, Martini in Lazarjevi sestri, to vse velja še v posebnem pomenu o Mariji, materi našega Gospoda. Ona si je izvolila najboljši del, zato je bila tudi izmed vseh svojega spola vredna spoznana za mater Najvišjega! Marija si je izvolila najboljši del, zato jo proslavlja ves krščanski svet kot najsvetejšo Devico, ki je bila častitljivo v nebesa vzeta in kronana! Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo odvzet! Kristijani! Tudi naša večna sreča ali nesreča visi na tem, ali si volimo najboljši del ali ne! Zato, predragi! je pač potrebno vedeti, v čem obstoji naš najboljši del, pa potrebno tudi, da
se vprašamo: ali smo dozdaj iskali svoj najboljši del ali ne; in ravno o tem hočem danes govoriti. — Reč, o kateri bom govoril, je najimenitnejša, zato me pa tudi z vso mogočo zbranostjo in pazljivostjo poslušajte!
I.	Marija, Lazarjeva in Martina sestra, ni obrnila očij od Jezusa. Sedela je kakor pazljiva učenka pri nogah Gospodovih in si vtisnila in ohranila v svojem sreu vsako njegovo besedico, katero je slišala, zato je pa tudi rekel Gospod o njej: »Marija si je izvolila najboljši del«. Iz tega se vidi, kaj je najboljši del. Boga vedno pred očmi imeti in njegove besede v svojem srci ohraniti, je najboljši del. Ta del si je izvolila Marija iz Betanije, in ta del bi si moral voliti sleherni človek.
Ravno to pa nam pripoveduje sv. evangelij tudi o Mariji, materi našega Gospoda.
Ko je stopil k njej angelj in ji prinesel veselo oznanilo, da bo spočela Sinu božjega od sv. Duha, jo najde v molitvi, združeno z Bogom! Ko so angelji združeni s pobožnimi pastirčki na betlehemskih planjavah Bogu na višavah čast prepevali, pravi sv. Lukež (2, 19): ohranila je Marija vse te besede, in premišljevala v svojem srci! — Ko jo Jezus začel očitno učiti, in se kot božjega Sina spričevati, je Marija vse njegove besede ohranila v svojem srci, kakor nam pove ravno ta evangelist (Luk. 2, 51). Iz tega vidimo, da je Marija, mati našega Gospoda, ravno tako, kakor Marija iz Betanije, vedno imela Boga pred očmi, in da je božjo besedo v svojem srci ohranila in po nji živela. — Boga pred očmi imeti in njegovo besedo v srci hraniti, je tedaj najboljši del za človeka. — Da je to res najboljši del, to nam je tudi Jezus potrdil ob drugi priliki.
Ko je nekdaj vpričo obilno zbranega ljudstva učil, da so drugi strmeli, je povzdignila neka žena glas in začudena klicala: »Srečno telo, katero te je nosilo, in srečne prsi, ki so te dojile«; on pa ji je odgovoril: »Srečni so pa tudi tisti, ki božjo besedo poslušajo in jo ohranijo v svojem srci.« (Luk. 11, 27.)
Da je bila Marija mati Jezusa, to ni bil zdnjo najboljši del, in to je ni zveličalo. Kar je bilo za Marijo najboljši del in kar jo je zveličalo, in kar more slehernega človeka zveličati, je edino to: imeti Boga pred očmi in ohraniti božjo besedo v srci.
Kdor ima pa Boga vedno pred očmi in kdor ohranuje božje besede v srci in po njih živi, o takem pravimo, da je pobožen.
Tedaj prava in resnična pobožnost je tisti najboljši del za človeka, katerega si more na tem svetu izvoliti. Zatoraj pravi tudi sveti apostelj Pavel (I. Tim. 4, 8): Pobožnost je za vse koristna, ona ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja!
Kako pa se pobožnost po vnanje razodeva?
Zares pobožni človek ljubi Boga nad vse; iz ljubezni do Boga se boji in varuje tudi sence greha in stori vse, s čemur ve, da bi si pridobil dopadenje božje. Pobožni človek rad moli, rad hodi k službi božji ob nedeljah in praznikih; rad posluša božjo besedo; rad prejema svete zakramente; spolnuje zvesto dolžnosti svojega stanu in vse, kar dela in počne, dela iz dobrega namena. — Pobožni človek ne išče svoje sreče in svojega najboljšega dela v premoženju, bogastvu in denarju, dobro vedoč, da časne dobrote, denar in bogastvo niso najboljši del, ker jih lahko tatje odncso, molji končajo ali rija sne; in ker jih slednjič hote ali nehote vendar le mora pustiti; temveč išče stanovitnih, neminljivih dobrot, namreč božjega kraljestva in njegovih zakladov. — Pobožni človek ne išče posvetne časti, ker tudi ta ni najboljši del, ni stanovitna, je le od danes do jutri. Mnogo je obrekovalcev in opravljivcev, in ti že skrbe za to, da je človek danes češčen, jutri zaničevan; danes hvaljen, jutri grajan; danes na konju, jutri v blatu. — Pobožni človek pa tudi ne išče mesene sladnosti, ker v tej že celo ni prave sreče. Večkrat se doseže z veliko težavo, le kratko trpi, in vselej pusti za sabo grenkosti in grizenje vesti. Vse te reči ne dajo človeku prave sreče, niso njegov najboljši del, temveč so goljufive in nečimerne. — Nobeden umrljivih ljudij ni toliko imenovanih dobrot vžil, kakor kralj Salomon; pa tudi njega niso nasitile, kar je sam spoznal, rekoč: »Videl sem vse, kar se pod solncem godi in vse sem si privoščil — nobene reči si nisem odrekel, ali glej, vse je prazno, nečimernost čez nečimernost!« — Zato je vsak neumen, kdor stavi v imenovane navidezne dobrote svojo srečo, zadovoljnost ali upanje, ker v teh nikdar in nikoli ne bo našel prave sreče, ker v tem ni najboljši del človekov.
Prava sreča ni na zemlji doma, in vse časne dobrote ne morejo našega po sreči hrepenečega srca nasititi. Edini, ki nas more zares in za večno srečne storiti, jo: Bog, večna in neminljiva dobrota. Zato govori sv. Avguštin: Naše srce je ncpokojno, ter nima prej miru, dokler v Bogu ne počiva. In Tomaž Kempčan pravi: Vse je nečimurnost, razun Boga ljubiti in njemu samemu služiti! Zato je prava sreča le v pobožnosti, kor le ta edina
k Bogu pelje; le pobožnost je tisti najboljši del, kateri nam nikdar ne bo odvzet.
II.	Vprašajmo se pa, predragi moji! kako smo mi do sedaj iskali po zgledu Marijinem tega najboljšega dela svojega? če pogledamo dejanje in nehanje ljudij, za kaj pač delajo? za kaj se pehajo? kaj iščejo? po čem hrepene? kaj si žele pridobiti? — Zgolj ali vsaj 'večinoma le za časno skrbe in delajo. Bogastvo, premoženje, čast, minljive in nečimerne veselice so jim skoraj edina skrb — za edino potrebno, za zveličanje svoje duše, pa ne skrbe
—	poglavitno skrb zanemarjajo! Ali ni to narobe svet? Ali ni to prava neumnost? če tudi duša škodo trpi, če tudi v zgubo gre, če se tudi pogubi — na to se ne gleda! Da ima le malo časnega dobička, da le užije nekoliko minljivega veselja, pa misli, da je srečen zadosti; naprej noče misliti, še na jutrajšnji dan ne misli
—	večnosti si pa svet še celo k srcu ne jemlje.
To je tedaj najhujša slepota, prava neumnost in obžalovanja vredna zmota, da kristijan svoje prave sreče in zadovoljnosti ter svojega najboljšega dela ne išče tam, kjer je zares, marveč v časnih, minljivih rečeh.
Sv. Avguštin je tudi sreče iskal v vživanju mesenega in zemeljskega veselja, pa je slednjič vendar moral spoznati, da se v tem zastonj išče sreča, in da človeško srce ni pokojno, dokler ne počiva v Bogu. Spoznal je nazadnje, da je tako življenje nespamet, in da so priprosti ljudje, ki skrbe za zveličanje, veliko modrejši, kakor on, in kakor vsi, ki se štejejo učene in modre. To je sveti Avguštin naravnost spoznal svojemu prijatelju Olipiju rekoč: »Nevedni ljudje bodo nebeško kraljestvo nase potegnili med tem, ko se mi učenjaki v blatu valjamo!« In res! Sv. Avguštin je moder postal še le, ko je raztrgal verige, ki so ga vezale na nečistost, ko je zapustil pohujšljivo znanje, ko se je odločil Bogu služiti in začel za svojo dušo skrbeti!
Tako moder je bil tudi v stari zavezi očak Jakob. Ko je šel svojemu bratu Ezavu naproti, je naprej poslal svoje čede, najdražje pa, namreč žene in otroke, pridržal je pri sebi, češ: če mi brat tudi čedo vzame in pokonča drugo imetje, je to manjša zguba, da mi ostanejo le moji domači, moja družina. O kolikokrat pa mi kristijani temu ravno nasprotno ravnamo! Kar bi nam imelo biti najdražje, najljubše — naša lastna duša — na to tako radi pozabimo, to tako brez skrbi postavljamo v nevarnost; za čede pa, t. j. za bolj malovredne reči, pa tako silno skrbimo, da se nikakor od njih ločiti ne moremo!
Pravo skrb za zveličanje svoje duše so kazali prvi kristijani in mučenci in svete device, ki so vse rajše zapustili, tudi življenje dali, da so le duše ohranili in zveličali. — Sv. Katarina, devica v
Aleksandriji, je bila hudo skušana in močno vabljena, da bi se odpovedala Kristusovi veri in svojemu Zveličarju. Ponujali so ji bogastva, jo vabili v imeniten zakon, obetali ji vsakoršno časno veselje; pa ona je vse to zaničevala in za zgubo imela proti spoznanju Jezusa Kristusa. Poganske modrijane, ki so bili k nji poslani v ječo, da bi jo pregovorili, pridobila je za krščansko modrost, ko jim je — navdihnjena od sv. Duha — dokazala neumnost malikovalstva in lepoto krščanske vere. — Zato se že od nekdaj kri-stijani priporočajo sv. Katarini za krščansko modrost!
Ob Lutrovem času je živel v Parizu španjski mladenič plemenitega stanu. Obiskoval je ondi visoke šole. Čvrst, mlad, bogat in učen je iskal zgolj le nečimernega veselja; za dušo in njeno zveličanje mu še mar ni bilo. Pride pa k njemu njegov rojak sv. Ignacij Lojolan, in ko zapazi pri mladeniču posvetno hrepenenje, mu v spomin pokliče Jezusove besede : Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na duši pa škodo trpi! — In te besede so mladeniča spametovale in pridobile za krščansko modrost. Zapustil je svet in njegovo nečimernost, stopil je v Jezuvitovski red ter postal najslavniši indijanski apostol, katerega sveta cerkev časti kot velicega svetnika! Ta mladenič, kakor vam je morebiti že znano, bil je — sv. Frančišek Ksaverij!
Predragi v Gospodu! Iz današnjega govora lahko spoznate, kaj je najboljši del za človeka, katerega naj si voli, da bo večno srečen! Najboljši del je prava pobožnost, katera obstoji v tem, da ima Boga vedno pred očmi in božjo besedo v srcu, po kateri živi. Ta del si je izvolila Marija in po njenem zgledu so si ga izvolili tudi brezštevilni njeni častilci in svetniki Božji; ta del si zanaprej izvolimo tudi mi, ako še dosedaj nismo na to mislili, da bomo tudi mi kedaj za Marijo v nebesa vzeti in tamkaj venčani Amen.	Andr. Šimenec.
Štirinajsta nedelja po binkoštih.
Bodimo zvesti in ponižni služabniki Kristusovi.
Nihče ne more dvema gospodoma služiti.	Mat. 6, 24.
Kar svet stoji, bojuje sc hudo z dobrim; kar sta Adam in Eva zapustila rajski vrt, živeli so, žive in bodo živeli dvojni ljudje na svetu: dobri in hudobni. Že pri otrocih prvih starišcv se je to pokazalo; Abelj je bil pravičen in nedolžen, Kajn pa brezvesten zločinec. In ta razlika so je pozneje še bolj pokazala: vse človeštvo
se je ločilo v dva tabora; dobri ljudje so se imenovali otroci Božji, zlobni pa otroci tega sveta. Tudi po Kristusovem prihodu je bilo tako; nekateri so Kristusa ljubili in se ga tesno oklenili, drugi pa so mu bili sovražni in so ga preganjali ter celo umorili. In kar obstoji sv. katoliška cerkev, ni prav nič drugače; dobro se vedno vojskuje s hudim, in sicer sedaj v krščanstvu še vse bolj očitno. Tudi med otroci sv. katoliške cerkve je velikanski razloček; mnogi so dobri in zvesti služabniki Jezusa Kristusa, drugi pa so se po-popolnem zatopili v posvetnost, popustili so Kristusa in začeli svetu služiti; njih gospodar je mamon. Vendar moj namen ni danes vam še dalje snuti in razkazovati razliko med dobrimi in hudobnimi, marveč vaše misli hočem obrniti samo na dobre služabnike Božje ter vam nekoliko opisati: Kako bodimo zvesti in ponižni služabniki Jezusa Kristusa.
Kaj menite, kako so se aposteljni, poslanci Kristusovi, navadno in najraje imenovali; katero ime so si celo v čast šteli ? Vprašajte sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza ali kateregakoli. Pavel in Timotej — služabnika Jezusa Kristusa; Peter, služabnik Jezusa Kristusa; Jakob, služabnik Jezusa Kristusa; Janez, hlapec Jezusa Kristusa. (Filip 1, 1.; II. Peter 1, 1.; Jak. 1, 1.; Raz. 1, 1.) Vsi svetniki, naj so bili poprej kralji ali cesarji, škofje ali papeži, bogati ali revni, visoki ali nizki — vsi so si v čast šteli biti — služabniki ali služabnice, hlapci ali deklo Jezusa Kristusa — v večjo čast, kot vsa častna imena in slavne priimke, kakoršne jim bi mogel svet dati. Tukaj pa je zlasti treba, pravi sv. Pavel, ali in da je služabnik Kristusov zvest najden (I. Kor. 4, 2.). Zakaj Kristus pripoveduje tudi o lenem in hudobnem hlapcu (Mat. 25, 26.), o nepridnem, kateri je bil vržen v vnanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. (25, 30.) Torej le zvesti in dobri hlapec sme upati plačila, in le on bo slišal kdaj iz ust svojega Gospoda vesele besede: Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega gospoda (21, 20.). Kaj nam je tedaj storiti, da bomo zvesti služabniki, zvesti hlapci in pridne dekle Kristusa, svojega Gospoda?
1.	Prvič moramo spolnovati vse zapovedi božje, brez razločka. Mladenič pride nekdaj k Jezusu ter ga vpraša: »Dobri učenik! kaj naj storim dobrega, da zadobim večno življenje ?« In Gospod pravi: »Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi« (Mat. 19, 16.). Kristus ne izvzame nobene zapovedi. In sv. apostelj Jakob kar

naravnost piše: Kdorkoli pa spolni vso postavo, pregreši se pa v eni, kriv je vsega (Jak. 2, 10.); zakaj kateri je rekel: »Ne ubijaj, rekel je tudi: »Ne prešestvaj, ne kradi!« — Pa ne le božje, tudi cerkvene zapovedi moramo spolnovati, saj pravi Kristus: Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik. (Mat. 18, 17.) Spolnovati nam je zlasti dvojno zapoved Gospodovo, v kateri so vse druge ob kratkem: Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Ta je največja in prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. V teh dveh zapovedih je zapopadena vsa postava in preroki. (Mat. 22, 37.)
2.	Da bomo zvesti hlapci in dekle Kristusove, pa še ni dosti, da spolnujemo le sploh zapovedi božje; treba je tudi, da spolnujemo dolžnosti svojega stanu, v katerega nas je poklical Gospod. Bog je postavil več stanov in razredil po njih ljudi, ter je nekaterim dal po pet talentov, nekaterim po dva in nekaterim celo le enega, po svoji previdnosti, da bi jih obračali vsak po svoje Bogu v čast in sebi v zveličanje, eni v zakonskem, eni v samskem stanu, eni v časti in v bogastvu, eni pa v nizkoti in revščini. Vsi pa — cesar na prestolu, kakor rokodelec v svoji borni koči, gospod in kmet, učeni in priprosti, bogatin in berač, gospodar ali hlapec — vsi imajo in morejo biti vsak po svoje zvesti hlapci in dekle Jezusa Kristusa s tem, če zvesto spolnjujejo dolžnosti svojega stanu, da dobro delajo in tako z dobrimi deli zagotovijo svoj poklic in svoje izvoljenje. (II. Petr. J, 10.) Vsak stan ima svoje solnce, pa tudi svojo senco; svoje nevarnosti in težavnosti; v vsakem stanu nam je več ali manj v potu svojega obraza kruh služiti (I. Moz. 3, 19.), zakaj kdor ne dela, pravi sveti Pavel, naj tudi nikar ne je (II. Tes. 3, 10.). V vsakem stanu in vsaki starosti je trpljenje, dušno ali telesno; le tu se bolj vidi, tam je bolj skrilo; katero si sami napravimo, katero nam prizadenejo drugi. Vse te težave, nadloge in trpljenja skupaj imenuje Gospod kelih, kateri nam je piti (Mat. 20, 22.), kakor je tudi on do dna izpil kelih trpljenja. Ako hočemo s Kristusom v nebesih gospodovati, moramo ž njim na zemlji trpeti, ker vsem brez razločka pravi: Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe in vsak dan svoj križ zadene, in naj gre za menoj! (Luk. 9, 23.) Tako so ravnali vsi pravi učenci.
3.	Toda, preljubi! da smo zvesti služabniki in služabnice Jezusa Kristusa, ni še dosti, da le tisto spolnujemo, kar nam jo
zapovedal; treba je, da tudi prav, po krščansko storimo. Da, Gospod ne gleda tolikanj na to, koliko smo storili, temveč na to, kako smo storili; gleda posebno na to, kar smo mislili in hoteli pri svojem dejanju in nehanju.
Da bomo res zvesti hlapci in dekle Jezusa Kristusa, moramo delati po izgledu Gospoda našega, kateri nas vabi in kliče in nam veli za seboj; nanj se vedno ozirajmo. — Saj gre Kristus pred nami po ozki poti, katera pelje v življenje; saj nese pred nami on sam svoj križ. Za njim hodimo, ne pogledovaje ne na levo ne na desno, da ne pademo; z levim očesom na to časno in minljivo, z desnim pa na nebeško in večno gledaje. (Imit. Christi
111.38.). Nikoli pa svojega Gospoda ne izpustimo izpred očij, da porečemo lahko s kraljevim prerokom: Glej! kakor oči hlapcev na roke svojih gospodarjev, kakor oči dekle na roke svoje gospodinje, tako gledajo naše oči na Gospoda, našega Boga. (Ps. 122, 2.). Da bomo v resnici zvesti hlapci in dekle Kristusove, moramo delati dobro, v imenu Kristusa, Gospoda našega, ne le iz pokorščine, ampak tudi iz vere, v upanju, iz ljubezni do njega — še več — z milostjo in močjo, katera nam le od njega prihaja, katere nimamo sami iz sebe. Preljubi, Kristus ni le naš Gospod, ampak je tudi naš Bog. Kar nam veleva naš Gospod, k temu nam daje svojo moč in milost. Ali veste, koliko premoremo brez njegove pomoči? Sam nam je povedal: Jas sem trta, vi mladike; mladika ne more roditi sadu sama od sebe, ako ne ostane na trti; tako tudi vi ne, ako ne ostanete v meni. Jas sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, on rodi veliko sadu; ker brcs mene ne morete nič storiti. Ako kdo v meni ne ostane, bo vcnlcaj vršen, kakor mladika; in bo vsahnila, in jo bodo pobrali in v ogenj vrgli in sgori. (Jan. 15, 4 id.) Glejte, tako nam je delati v imenu Kristusovem, t. j. vse po njem in v njem in ž njim; njega torej prosimo, da pri nas ostane, da nas spremlja po pravem potu; in kadar pešamo ali omagujemo, potolažimo in poboljšajmo se s tem, da pridno nanj mislimo, beremo in poslušamo besedo božjo, da se večkrat sklenemo ž njim po duhovno in po telesno, pri sv. maši in pri svetem obhajilu. Tam gori je naša boljša očetnjava, tje gori želimo in hrepenimo, dokler nas Gospod Bog preseli tje, kjer se svojim izvoljenim gledati, ljubiti, vživati daje vekomaj! Tako so delali, tako koprneli in tako dosegli svoj večni namen vsi pravi služabniki Kristusovi, vsak po svojem stanu. — Preljubi! tudi to še ni dosti; biti moramo tudi ponižni služabniki Kristusovi.
1.	Ko bi tudi vse storili, kar in kakor ima storiti zvest služabnik Kristusov, vendar si zato ne smemo kaj posebnega domišljevati, se ne napihovati, ne prevzetovati; ponižni moramo biti in spoznati, da smo ubogi grešniki, kar smo in ostanemo. Kadar storite vse, kar vam je zapovedano, recite: Nepridni hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti. (Luk. 17, 10.) Tako je dejal Gospod in sicer aposteljnom. Oh, kateri izmed nas more reči: Jaz sem storil vse, kar mi je bilo zapovedano ? Zakaj v mnogem se pregrešimo vsi, pravi sv. Jakob (3, 2.). Kolikrat se pregrešimo na dan v mislih, v željah, v besedah in dejanju in z zamudo dobrega, katero storiti smo dolžni! — In mi bi se ne spoznali za nepridne hlapce? mi bi se prevzetovali in napihovali? Koliko storimo mi za Kristusa? Oh, koliko so storili aposteljni! Koliko vsi drugi svetniki? (Po priliki kak izgled iz svetniškega življenja.)
Ali smo mar služabniki Kristusovi, ako nismo iz srca ponižni, ako resnično ne spoznamo, da smo le nepridni hlapci in slabe dekle Gospoda našega? Saj še tega nismo storili, kar je bilo nam zapovedano, kar bi bili mogli in morali storiti! Ni mi torej treba veliko dokazovati, da kot zvesti služabniki Kristusovi moramo biti tudi ponižni! — Ali prav za prav, kako moremo biti zvesti služabniki Kristusovi, če nismo tudi ponižni?
2.	Kristus nam je najpopolniši izgled v vseh čednostih, posebno vendar v ponižnosti. Od jaslic do križa bil je vseskozi sama ponižnost. Učite se od mene! nam kliče. Kaj? vpraša sveti Avguštin, kaj se bomo učili od tebe, božji učenik ? Ali nebesa in zemljo stvariti ? ali mrtve oživljati ? ali druge znamenja in čudeže delati? — Kaj še! Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. (Mat. 11,29.) Glejte, preljubi! Lucifer in njegova tovarišija so se napuhnili in so hoteli Bogu enaki biti; in v kazen je toliko prevzetnost iz nebes pahnil v pekel, in najlepši in najboljši angelji so postali najgrše hudobe! Adam in Eva sta verjela kači: bosta kakor bogovi (I. Moz. 3, 5), prevzameta se in Bogu nepokorna morala iz raja v dolino solz, kjer sta sebi in svojim mlajšim naklonila toliko nesreč. Da bi nas Sin božji otel pogube, ponižal se je in tako nam pokazal pot, po kateri moremo njemu podobni postati in sc rešiti, namreč s tem, da so učimo od njega biti krotki in iz srca ponižni.
3.	To je pa tudi edina pot, po kateri moremo postati Jezusu podobni; edini pomoček, katerokoli milost dobiti od Boga, zakaj Bog sc ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje milost. (Jan. 4, (5.)
In kakor je napuh prvi in poglavitni greh, tako je ponižnost prva in poglavitna vseh čednostij.
Toraj, ljubi kristijan! da bodeš dober in zvest služabnik Kristusov — bodi ponižen — t. j. a) Kar imaš dobrega na sebi ali kar dobrega storiš, nikar ne prilastuj samemu sebi, ampak Bogu, od katerega vse dobro prihaja. Saj pravi sv. Pavel: Kaj imaš, o človek, kar bi ne bil prejel ? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor da bi ne bil prejel? (I. Kor. 4, 7.) — To je milost božja, tedaj Bogu se spodobi vsa čast!
Torej, ljubi kristijan! da bodeš dober in zvest služabnik Kristusov — bodi ponižen, t. j. b) Ne zaničuj, ne obsojuj in ne pogubljaj nobenega človeka, ko bi ga tudi videl v grehih, ka-koršnih ti nimaš! Saj ne veš, koliko dobrega ima sicer nad seboj! in morebiti je veliko bolje, kakor tvoje; ko bi tebe ne bila posebno varovala roka božja, ali ako bi te bil Bog dejal v tiste okoliščine kakor tvojega bližnjega, morebiti bi bil še več in huje grešil. Misli si raje, da si slab in reven, da si nepriden hlapec Gospodov; ko bi bil Bog drugim podelil milosti, ki jih je tebi dal, koliko bolje bi jih bili obrnili, in koliko bolj bi bili hvaležni memo tebe!
Torej, ljubi kristijan! da bodeš dober in zvest služabnik Kristusov — bodi ponižen, t. j. c) Ne le, da se sam imaš za nepridnega hlapca, trpi in potrpi, če te tudi drugi za takega imajo in tako imenujejo! Ne maraj za hvalo, katero ti priliznjeni ali zapeljani svet daje, in ti po pravici ne gre; temuč veseli se, če te kaj zaničuje ali zasramuje! Ilvala tega sveta — kateri je Sina božjega, večno modrost in resnico, za nespamet in krivico grajal in na križu zasramoval — kako če tebi všeč biti? V čast si smeš temveč šteti, če te brez zadolženja, po nedolžnem zasramuje in preklinja!
Torej, ljubi kristijan! da bodeš dober in zvest služabnik Kristusov — bodi ponižen, t. j. č) čim več milosti in darov ti je Gospod dal, tem bolj se ponižuj pred njim svest si svoje pre-grešnosti in nevsednosti, tem bolj pripisuj vse dobro in dajaj vso čast Bogu! Veliki angelj Gabrijel pravi Mariji: Milosti polna. (Luk. 1, 28), mati Sina božjega; Elizabeta ji pravi: Blažena med ženami, Marija pa, glej, dekla sem Gospodova, Boga poveličuje, le Boga — kateri se je ozrl na nizkost svoje dekle, ker velike reči mi je storil itd. (Luk. 1, 48.) Tako bodi tudi ti hlapec, dekla Gospodova in kolikor bolj grešen si, toliko ponižniši bodi, skesan
trkaj na svoje prsi ter reci s cestninarjem: Gospod, Bog, bodi mi milostljiv ubozemu grešniku (Luk. 18, 13.) in opravičen pojdeš s tega sveta v življenje.
Kedar se pa govori o služabnikih in služabnicah, o hlapcih in deklah, nastane vselej tudi vprašanje o plačilu, kajti služiti in potlej plačilo potegniti, to dvoje je tako tesno sklenjeno, da se eno brez druzega niti ne more misliti. Gotovo tudi vi vprašujete : kakšno plačilo pa bodemo prejeli, ako tako zvesto in ponižno služimo svojemu Gospodu, Jezusu Kristusu, kakor se nam je danes razložilo? Današnji sv. evangelij nam ga naznani ob koncu. Zvesto in ponižno Jezusu služiti, pravi se ravno : najprej in pred vsem drugim božjega kraljestva iskati. Kateri pa zvesto in stanovitno iščejo božjega kraljestva, bodo ga končno tudi res dosegli; poleg tega pa jim je Kristus sam dal zagotovilo, da jim bodo tudi časni blagri v nameček. Pravi služabniki Kristusovi, tega nas uči cerkvena zgodovina, srečni so že tukaj na zemlji; kajti če jih tudi zadene kaka nesreča, ostanejo mirni in utolaženi, celo veseli, da, želijo si še večjega trpljenja. O bodimo vsi zvesti in ponižni služabniki Kristusovi in prejeli bodemo tako veliko plačilo, da si večjega ne moremo niti misliti in želeti: časno in večno srečo. Amen.	t Jos. Marn (1864.).
Petnajsta nedelja po binkoštih.
I. Stariši, skrbno vzgojujte otroke!
Glej, mrliča so nesli, edinega sina svoje matere. Luk. 7, 12.
Današnji sveti evangelij nam kaže pač najžalostnejši prizor iz družinskega življenja: pogreb domačega sina. Vsak pogreb ima nekaj tužnega; a razne okoliščine storijo večkrat, da je pogreb še mnogo tužnejši mimo drugih. In take okoliščine so bile tudi ob tem pogrebu, ki ga nam opisuje sveti evangelij. Umrl je edini sin; in to je znano, da stariši, kateri imajo mnogo otrok, lažje pogrešajo, ako jim Bog odvzame katerega; kako lužno pa je za stariše, kateri so imeli edinega otroka, ki so ga prisrčno ljubili, pa jim ga odtrga prezgodnja smrt, ker ta izguba se jim zdi nenadomestljiva ! Poleg tega je bila mati tudi vdova, kateri je bil po moževi smrti edina podpora še njen sin, in glej, zdaj ji še lo
oporo izpodmakne neusmiljena smrt. Videti je tudi, čeravno nam sveti evangelij ne pove izrečno, da je bil ta mladi mrlič umrl v najlepših letih svoje dobe; v tej cvetoči dobi se nam zdi tudi smrt še bolj pretresljiva, kakor če umrje otrok ali prileten starček.
Še vse tužnejša kakor telesna smrt je dušna smrt pri mladih ljudeh; kadar zgubijo dušno življenje, milost božjo, pa jim še ni mar, da bi se potrudili in zopet prejeli zgubljeno življenje v dobri spovedi. In kar je le še tužniše, je to, da ti mladi mrliči navadno nimajo sožalujočih. Oče ve, da je njegov sin v smrtnem grehu, toraj mrtev — pa se ne joka; mati ve, da je njena hči v smrtnem grehu, toraj mrtva na duši, pa ne potoči zaradi nje niti ene solzice. Vendar še za eno žalostnišo reč vem. Po telesni smrti se navadno poprašujejo, kaj je bilo vzrok prezgodnje smrti, in velika nevolja se razodeva, če so domači sami s svojo zanikarnostjo in malomarnostjo zakrivili prerano smrt. Ko bi tudi pri zgodnji dušni smrti popraševali po vzrokih, dobili bi jih lahko mnogo; med vsemi vzroki, ki pospešujejo zgodnjo dušno smrt, je gotovo naj-navadniši in najvplivniši pomanjkanje dobre vzgoje. O kolikrat se joka naša najboljša mati sveta katoliška cerkev zarad zgodnje dušne smrti svojih otrok, katero so zakrivili zanikarni stariši s svojo brezskrbnostjo! Zdi se mi potrebno, da pregovorim danes nekoliko besedij o krščanski vzgoji in podučim vse stariše in vzgojitelje, kako naj učijo svoje otroke z besedo in izgledom.
Premnogi stariši zanemarijo vzgojo svojih otrok iz neke lahko-mišljenosti in lenobe, ker se ne zavedajo ostre odgovornosti, ki jo imajo pred Bogom zarad take zanikarnosti; drugi sicer dobri stariši se zanašajo na šolo, češ bode že šola izučila in vzgojila njihove otroke. Toda šola bi malo koristila, ali nič, ako stariši doma ne pomagajo ali če celo razdirajo, kar se je zidalo v šoli. Stariši so dolžni svoje otroke učiti in svariti ter jih k dobremu napeljevati; to jim zapoveduje sam sv. Duh po modrem Sirahu v sv. pismu rekoč: Uči svojega sina, in te bo hladil ter veselje delal tvoji duši (Preg. 29, 17). Imaš sinove? uči jih in pripoguj jih z mladega. Imaš hčere, vari njih život, in ne kaži jim veselega obraza (Sir. 7, 25.), t. j. ne posmehuj se jim, nikar jih ne božaj, ne gladi, jim vsega skozi prste ne pregleduj. In sv. apostel Pavel opominja: In vi, očetje! . . . vzredite svojege otroke v nauku in stralm Gospodovem (Efež. 6, 4.), to je, učite jih čisti nauk našega Gospoda
29
Jezusa Kristusa, ne pa kakih izmišljenih kvant, katere bi otroci le od danes do jutri verjeli, potem pa zavrgli; učite spoznavati Boga in njegovo sveto voljo, ter jim pogostoma — ob vsaki lepi priložnosti — razlagajte njegove svete lastnosti, njegovo vsegamo-gočnost, vsegapričujočnost, dobrotljivost, pravičnost in njegovo neskončno ljubezen do nas, da boste s tem v njih mehkih srcih obujali strah in ljubezen božjo. Pripovedujte jim zgodbo življenja, trpljenja, smrti, vstajenja in vnebohoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bodo spoznavali njegovo božjo in človeško naturo, združeno v edini božji osebi, svoje nedolžne ročice k njemu povzdigovali, ter ga pobožno molili in prisrčno ljubili. Učite in priganjajte jih ob vsaki priložnosti po božjih in cerkvenih zapovedih živeti in slednjega greha se skrbno varovati. Da vam ob kratkem rečem: Obdelujte njih mlada in še mehka srca z lepo in krotko, včasih pa tudi, če je treba, z ostro besedo, nikdar nikoli pa ne z divjo togoto, z zmerjanjem, s kletvijo in rotenjem, ker bi s tem njih mehka srca zakrknili ali jih storili trdovratna, ljubezen do sebe v njih ugasnili in blagoslov božji odganjali od njih, kar potrjuje modri Sirah v sv. pismu, rekoč: Očetov blagoslov otrokom hiše utrjuje, materina kletev pa jih do tal podira (Sir. 3, 11), to je, materina kletev, ravno tako pa tudi očetova kletev, njih otroke nesrečno dela. Tacih žalostnih izgledov bi vam lahko veliko povedal, ko bi mi čas dopuščal.
Pa morebiti kdo poreče: »Saj me moji otroci ne ubogajo, dokler ne začnem nad njimi vpiti in jih rotiti«. Preljubi stariši, očetje in matere! če imate neubogljive, samovoljne, poredne, samopašne otroke, ki nič ne marajo za vašo lepo besedo, za vaše ljubeznivo svarjenje, vzemite tiho brez vpitja šibo v roke, ter z njo njih trmo uklonite, kar vam sveti Duh veleva v svetem pismu, rekoč: Ne odteguj otroku krotitve; zakaj če ga s šibo udariš, nebo (eato) umrl. Ti ga boš s šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil (Preg. 23, 13. 14). Komur sc šibe škoda udi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno strahuje (Preg. 13, 24). Ne pr e puščaj ga v (njegovi) mladosti njegovi volji . . . Pripoguj njegov vrat v (njegovi) mladosti, dokler je še otrok, da kje ne bo trdovraten (Sir. 30, 11. 12), ko odraste. Šiba in svarite v podelujeta modrost; deček pa, ki je svoji volji prepuščen, dela sramoto svoji materi. (Preg. 29, 14). Tako tedaj govori sveto pismo, in sploh nam že znani pregovor pravi: »Šiba novo mašo poje«.
Preljubi! če vam priporočam šibo, moram vas pa tudi opomniti, da je treba neubogljive, trmaste otroke njih pregreškom primerno in po pameti kaznovati, ne pa jih po živinsko pretepati, pa tudi ne za vsak pregrešek, ne za vsako malo reč, ker bi s takim preostrim in prepogostnim tepenjem zadušili vso ljubezen do sebe v njih in bi jih naredili še bolj otožne, trdovratne in trmaste. Zato pravi pregovor: »Kogar je veliko biti, ga je malo užiti«. Da bodete pa mogli svoje trmaste otroke po pameti in njih napakam primerno kaznovati, vam treba nekoliko počakati, da se vam kri ohladi in jeza uleže, ker jeza nima nobene meje; brez pameti razbija in nabija, preklinja in roti, zato pa tudi srca ne poboljša, ampak še le pohujša. Tako nespametno kaznovanje otrok je enako toči, ki sadeže na polji razbija, ne pa pohlevnemu dežju, ki jih oživlja. Preljubi! varujte se tedaj jeze in rotenja ob svarjenju in kaznovanju svojih otrok, ker vedite, da vaši otroci niso ne črna živina, ne satan, ne hudič, ne pošast, ampak dar božji so, katere morate Bogu darovati, njemu izročati in zanje moliti po izgledu svete Monike, ki je s svojimi bridkimi solzami, s svojo neprenehano molitvijo v svetnika spreobrnila svojega razuzdanega sina Avguština.
Lep izgled tega, kaj in kako — s koliko krotkostjo in pohlevnostjo — je treba otroke učiti, kako prisrčno jih opominjati, imamo nad starim Tobijem, ki je po besedah sv. pisma svojega sina, mladega Tobija, že od mladega učil Boga se lati, in zdržati se vsacega greha (1, 10). Učil ga je 1.) dolžnosti, ki jih imamo proti Bogu, rekoč: Moj sin! poslušaj besede mojih ust, in trdno si jih vtisni v svoje srce (4, 2). Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu in varuj se, da kdaj v greh ne privoliš, in da v nemar ne puščaš zapovedij Gospoda našega Boga (4, 6). Vsak čas hvali Boga, in prosi ga, da vodi tvoja pota, in da vsi tvoji sklepi v njem ostanejo (4, 20), to je, da so vsi tvoji sklepi in nameni le v Bogu — po njegovi sveti volji storjeni in dokončani. — 2.) Učil ga je dalje tudi dolžnosti, ki jih imamo do svojih starišev, rekoč: Moj siti! . . . Kadar bo Bog mojo dušo vzel, pokoplji moje telo; in spoštuj svojo mater vse dni njenega življenja; zakaj spominjati sc moraš, kakošne in kolikošne nevarnosti je zavoljo tebe trpela v svojem telesu. Kadar bo pa tudi ona dopolnila čas svojega življenja, pokoplji jo zraven mene (4,—5). — 3.) Učil ga je tudi dolžnosti, ki jih imamo do svojega bližnjega, do delavcev in najemnikov in do ubozih, rekoč: Moj sin! . . . Kar nočeš, da bi kdo drugi tebi storil, glej, da ti nikdar drugim ne storiš (4, 16). Kdor ti kaj dela, mu brž daj plačilo, in plačilo tvojega najemnika naj nikdar pri tebi ne zastaja (4, 15). Od svojega premoženja dajaj miloščine in svojega obraza ne obračaj od nobenega siromaka; tako namreč se bo zgodilo,
29*
da tudi Gospod od tebe ne bo obrnil svojega obličja. Kakor pre-moreš, bodi usmiljen. Ako imaš veliko, obilno dajaj; če imaš malo, si prizadevaj, tudi malo rad podeliti. Zakaj dobro plačilo si nabiraš za dan potrebe (za dan svoje smrti, ko boš potreboval usmiljenja božjega), ker miloščina reši vsega greha in smrti, in ne pusti duši priti v temo (4, 7—-11), to je, miloščina nam naklanja milost božjo, resnično spreobrnenje, solze prave pokore, in v tem pomenu reši miloščina vsega greha in večne smrti. — 4.) Učil je poslednjič stari Tobija svojega sina tudi dolžnosti, ki jih imamo do sebe, rekoč: Moj sin! varuj se nečistosti, in zraven svoje žene nikoli pregrehe ne poznaj. Napuhu ne puščaj gospodovati ne v svojih mislih, ne v svojih besedah; zakaj v njem se je začela vsa spačenost (4, 13. 14); napuh je namreč vrgel angelje iz nebes, naše prve stariše pa iz raja. Moj sin! nikar se ne boj; revno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se bomo Boga bali, in se vsega greha ogibali, in dobro delali (4, 23).
Taki milosrčni nauki, ki jih je Tobija z vso pohlevnostjo dajal svojemu sinu, zlasti pa, ker je te svoje nauke tudi sam v dejanju spolnoval ter jih potrjeval s svojimi lepimi izgledi — taki milosrčni in z lepimi izgledi potrjeni nauki so se prijemali mladega Tobijevega srca in so v njem obrodili obilno dobrega sadu, ker je svojo vero, svojo nedolžnost in pravičnost ohranil tudi v sredi malikovalskega, razuzdanega, hudobnega Babilona.
Preljubi stariši, očetje in matere! da bodo tudi vaši otroci v teh nevarnih, nesrečnih časih čisto ohranili sveto rimsko katoliško vero, da bodo v sredi spačenega in sprijenega sveta živeli po božjih in cerkvenih zapovedih, jih pridno pošiljajte v šolo in h krščanskemu nauku, pa jih tudi sami doma ob vsaki lepi priliki učite, ter svoje nauke potrjujte in podpirajte s svojimi lepimi izgledi, da se bodo srca vaših otrok prijeli, se globoko v njih vko-reninili in donašali obilno sadu.
Lepi izgledi so ob podučevanju in izrejevanju otrok tako potrebni, da bi brez njih še tako lepi in prisrčni nauki le malo ali pa še celo nič ne koristili, le malo ali pa še celo nič ne veljali. Zatorej še ni dovolj, da bi stariši svojim otrokom pravo pot v nebesa kazali le samo s svojim prstom, le s svojo besedo, ter bi jim rekali: »Glejte, ljubi otroci! po tem-lo ozkem, trnjevem potu hodite proti nebesom« — to bi še ne bilo dovolj le samo pot pokazati, kakor steber pri cesti, ampak stariši morajo tudi sami ravno po tem potu hoditi, pa katerem velevajo hoditi otrokom svojim, če hočejo, da bodo tudi njih otroci za njimi hodili; sicer bi lahko svoje stariše — če ne glasno, pa vsaj v svojih mislih — vprašali: Oče! mati! zakaj pa le nam zapovedujete po tem ozkem potu hoditi, vi pa hodite po drugem bolj širokem, gladkem potu ?

In ko bi otroci že pričeli po pravi poti hoditi, pa videli svoje sta-riše na nepravi poti, popustili bi svojo in bi krenili za stariši, češ, da mora ta pot tudi prava biti, saj tudi moj oče in moja mati po nji hodita.
Izgledi imajo toraj kaj veliko in čudovitno moč zlasti pri otrocih, ker še sami pri svoji plitvi pameti ne morejo prav razsoditi, kaj je dobro in kaj je slabo, zatorej se prav radi ravnajo po druzih, posebno pa po svojih stariših, bodisi že v dobrem ali slabem; izgledi jih za seboj vlečejo, če n. pr. otroci vidijo svoje ljube starišc, zlasti ljubljeno mater, zjutraj in zvečer in ob zvonjenju angeljevega češčenja pobožno moliti, tudi oni radi molijo ter svoje nedolžne ročice povzdigujejo k Bogu; če vidijo svoje stariše pridno v cerkev hoditi k sveti maši in h krščanskemu nauku, tudi oni radi z njimi hodijo; če jih vidijo pogostoma prejemati svete zakramente, jih tudi oni radi pogostoma prejemajo; če vidijo, da so njih stariši postrežni in dobrih rok do svojega bližnjega, tudi oni radi kaj postrežejo in iz rok podajo, če kaj imajo; če slišijo svoje stariše spodobno govoriti o duhovski in deželski gosposki, o učenikih in sosedih in sploh o svojem bližnjem, naučijo se tudi oni ravno tako govoriti; da ob kratkem rečem: če imajo stariši dobrega, krščanskega duha, če so tihi, pohlevni, mirni, pokojni, trezni, pobožni, navzamejo se tudi otroci od njih ravno tega duha. Stariši so otrokom živa podoba, ki jo imajo vedno pred očmi, in po tej podobi se izobražujejo ali uravnavajo svoje dejanje in nehanje. Zatorej so otroci svojim starišem tudi v duhu podobni.
če se pa otroci že radi ravnajo po dobrih izgledih, ko se vendar že tudi v njih spačena natora glasi in se dobremu upira: o koliko rajše se še le slabih izgledov svojih starišev poprimejo, ker tudi v njih hudo nagnjenje tiči in jih bolj k hudemu, kakor k dobremu vleče; zakaj čut in misel človeškega srca sta (po besedah sv. pisma) nagnjena k hudemu od njegove mladosti (I. Mojz. 8, 21). Po tem takem se ni čuditi, da se otroci poprej kaj napačnega poprimejo in navadijo, kakor pa kaj dobrega, če n. pr. stariši kolnejo, naučijo se otroci od njih poprej kleti, kakor pa moliti. Zato pravi pregovor: »Kakor stari tiči poj6, tako se tudi njih mladiči glasiti začno«. Otroci se ravnajo po svojih stariših, ter se tudi njih posvetnega, brezbožnega duhd navzamejo in njih napak navadijo. Otroci so po navadi takošni, kakoršni so njih stariši.
Res je sicer, da imajo včasih tudi hudobni stariši prav pobožne otroke, toda to je bolj čudež milosti božje, kakor pa vsak-

danja prigodba; tudi se včasih prigodi, da imajo prav pobožni stariši venderle sprijene otroke, ker so jim preveč skoz prste gledali. Pri vsem tem pa vendarle velja pregovor: »Jabelko ne pade daleč od svojega drevesa«. Otroci se vržejo po svojih stariših. In taki zvrženi, malopridni otroci so najhujša šiba, katera že na tem svetu tepe do belih kostij tiste stariše, ki lepo, krščansko izrejo svojih otrok zanemarjajo ali jih še celo pohujšujejo s svojimi slabimi izgledi.
Preljubi stariši, očetje in matere! da si ne bote sami spletali take strašne šibe, temuč da bodete imeli nad svojimi otroci veselje in podporo na svoje stare dni, izrejujte jih v strahu Gospodovem, čujte noč in dan nad njimi, ter jih varujte, da se vam ne spridijo v kaki hudobni tovarišiji, zlasti pa jih varujte pijančevanja, ponočevanja in vasovanja. Ljubi stariši! bogastva menda nimate, da bi ga zapustili svojim otrokom, namesto njega pa jim zapustite lepe nauke in dobre izglede, ker ti jim bodo bolj koristili v njih časno in večno srečo, kakor vse bogastvo.
Ob sklepu svojega govorjenja se pa še obrnem k vaši mladini rekoč: Preljubi otroci, dragi mladeniči in dekleta! leta vašega življenja so enaka spomladanskemu jutru, ko ljubo solnce izza gora prisije; in kaj je še lepšega in prijetnejšega, kakor spomladansko jutro? in kaj še lepšega in prijetnejšega od vaše mladosti? Pa kakor se jutro kaže, kakošen da bo celi dan: tako tudi vi že zdaj ob jutru svojega življenja — v svoji mladosti — razodevate, kakošna da bodo vaša prihodnja leta. če je zjutraj jasno in vedro, smemo se nadejati lepega dneva; če je pa že zjutraj mračno in oblačno, po navadi ni upati lepega dneva. Skoraj ravno taka je z jutrom človeškega življenja. Kakoršnega se kaže človek v svoji mladosti, takošen po navadi tudi ostane. Na katerokoli pot se človek obrne v svojih mladih letih, ali na levo ali na desno, po tej poti hodi tudi v starosti. Zatorej pravi sv. Duh v Salomonovih pregovorih, rekoč: Mladenič, vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi (22, 6). če mladenič in deklica omahneta na levo stran, jarem božjih postav s sebe vržeta in živita po svoji spačeni volji, bode silo silo težko iz njiju pobožen mož, bogaboječa žena. Hudobije in grdobije, katerih se navadita v mladosti, po navadi neseta tudi v grob.
Glej, ljuba mladina! kakošne nasledke ima jutro tvojega življenja. Kar zdaj seješ, to boš tudi žela; če pšenico seješ, boš pšenico žela; če seješ luliko, žela boš luliko; če vcepiš žlahten
cep, brala boš žlahtno sadje; če pa lesniko vcepiš, boš lesnike brala; če se na ozko pot pobožnega življenja obrneš in po nji hodiš proti nebesom, boš tudi gori prišla; če pa hodiš po potu razuzdanega življenja, boš v brezno padla, ako te poseben čudež milosti božje iz nje ne vrže, česar pa ne smeš predrzno upati, če je pa taka z jutrom tvojega življenja, če navade in razvade tvoje mladosti segajo v prihodnje življenje, še celo v večnost, toraj modro in sveto preživi jutro svojega življenja, to je, svoje mlade dni, ker za dobrim jutrom pride tudi dober dan in potlej srečen počitek — za lepo mladostjo pride lepo življenje v moški dobi in po lepem življenju pride večno-rajska sreča. Amen.
f Jurij Vole.
2. Le eno . . .
Luk. 7, 12.
Vvod. Edinega sinu matere-vdove nes6 k pogrebu. Da jih je imela več, ne bi prelivala toliko solza za njim, ne bi se tudi toliko vzveselila, ko ji je zopet živ podan ... Le enega ima, zato taka žalost, veselje. To je sploh v življenju: quod rarum, carum. Le prav bi bilo, da bi se tega tudi mnogokrat spominjali. Skrb za izveličanje bi bila tem večja. Sv. Terezija je pogosto opominjala svoje tovarišice: Premišljujte, le eno dušo, eno življenje, eno nebč . . . To bode tudi nam koristno, da ne omagujemo v zemeljskih skušnjavah.
Izpeljava. I. Le eno dušo imaš ... 1. Kako imenitna, ker Bog sam jo je vdihnil, Izveličar je trpel, da bi jo za nebesa odkupil, naravnost k Bogu se povrniti iz telesa je njen namen. Toda le eno imaš, glej dajo rešiš. Duša je tisti biser, za katerega evangeljski trgovec vse proda, da si ga kupi. Kedor jo pogubi, pogubil je vse. Roko, nogo, oko, uho če zgubiš, imaš še eno, duša zgubljena — vse zgubljeno. Ali kaj bo dal človek v zamerijo za dušo svojo? (Mat. 16, 16.) In vendar!
2. Kako malo jo cenijo! a) Zaničujejo dušo, ker po pameti ne ravnajo, sledijo svojemu slabemu nagnjenju. Kedor zametuje krotitev, svojo dušo zaničuje. (Preg. 15, 32.) b) Zastaviš jo z rotenjem, pridušanjem, kletvino, c) Prodaš jo z grehom: lažjo, opravljanjem, obrekovanjem, d) Z a m e n j a š jo za minljive stvari: bogastvo, čast uživanje . . . Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ? (Mat. 6, 26.)

II.	Le eno življenje... 1. Kolike p o m e m b e! Življenje je dan, smrt je mrak, večnost noč, ko nam delati več ni moč! Kakor po dnevi, tako si v tem življenju moreš kaj prislužiti za nebesa. Zato ne žabi, koliko je vreden čas. Koliko dobrega za nebesa si moreš pridobiti v eni uri, v enem dnevu! Koliko veselje za dušo pogubljenega, da ima le še eno uro časa! — — Pa tudi tebi bode odbila zadnja: Človeku je odločeno enkrat umreti, potem pa sodba. Kamor drevo pade, ondi obleži. Minuta, ki minila, ne bode se povrnila ... Še je čas, odkupljajmo čas (za nebesa), Icer so dnevi hudi! — In vendar!
2. Koliko se ga potrati! oj v mladosti: z lenobo, igranjem, popivanjem . . . Kar si v mladosti pridobiš, oskrbiš si za starost. — Kako bodo v starosti britki spomini izgubljene mladosti! Vest bode pekla — popraviti ne bode mogoče, b) v letih možke starosti: lakomnost po časti in denarju, pohotnost. Gorje ti, še danes bodem tirjal tvojo dušo iz tvojih rok; kar si pa spravil, čegavo bode? — c) v starosti: z mlačnostjo; nespo-kornostjo. Z eno nogo v grobu, z drugo v grehu . . . Kakšna bode smrt ? . . . Čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, kedaj bode Gospod prišel!
III.	Le eno nebo . . . Nebesa so prebivališče pravičnih, kraj večnega plačila, kraj pokoja. Ali so:
1.	samo ena. Kdor jih najde, našel je na njivi zaklad, za katerega mož v evangeliju vse drugo proda. Kdor jih izgubi, je vse zgubil. Na svet se je zanašal, in ta mu je vzet, za nebesa ni maral in sedaj so mu zaprta. Nebesa so samo za pobožne in spokorne grešnike. Grešniki (raznovrstni) po besedi sv. Pavla ne bodo posedli kraljestva božjega. In če se kdo ni našel zapisanega v knjigi življenja, vržen je bil v jezero ognjeno. (Raz. 20, 14.)
2.	Premalo zanje storimo, a) Kolikrat misliš nanje? Svetniki so se imeli na zemlji kot tujce, popotnike, nimajoč obstoječega sedeža . . . Otroci sveta pa puste, da govori Jezus o hiši svojega Očeta, kjer je veliko sedežev ... pa si na zemlji iščejo svojega prostora in le za posvetnim lahkožitjem se pehajo. Podobni so egiptovskim kmetom, ki gledajo v Nil, ne pa v nebo. Od reke se vsega nadejajo (Seneka). Zakaj pa ti je Bog po konci vstvaril glavo ? Kvišku srca! — b) Koliko storiš, pretrpiš za nebesa? Za svoja opravila noč in dan, za svojo čast si pripravljen trpeti, samo da si jo rešiš ... in za nebesa? — Eno se mora storiti, drugo ne
opustiti. Vsaj dober namen stori vsako jutro, da ti bo to, kar delaš, teknilo za nebesa.
Sklep. Materin edini sin je bil rešen. Rešimo tudi mi, kar imamo edinega. Da se to zgodi, kličimo si v spomin v skušnjavah, dušnih nevarnostih, slabih družbah: le eno dušo, eno življenje, eno nebo . . . Rešimo eno dušo, vse je rešeno, okoristimo si eno življenje, in korist bode večna, pridobimo si eno nebo in vse je pridobljeno. Amen.	Andrej Karlin.
Priložnostni govori.
2. Porcijunkula.
Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga na-se potegnejo. Mat. 11, 12.
Leta 1309 je prišel čez sto let star mož »po porcijunkulo« v Asiz. Izveličani Janez z Alvernije, pri katerem je opravil sveto spoved, vprašal ga je, kako si je upal v taki starosti na tako težavno pot. Nato mu je odgovoril starček: »Moj častiti pater, ako ne bi mogel peš priti, dal bi se prinesti na ta sv. kraj, samo da ne bi zgubil sadu (odpustkov) tako slovesnega dneva. Saj sem bil zraven, ko je sv. Frančišek prenočujoč po navadi v mojega očeta hiši pravil očetu, da gre v Perudžijo k papežu, da mu potrdi odpustek, katerega mu je dal naš Gospod. Od takrat nisem nikdar opustil, ne da bi prišel vsako leto k porcijunkuli na dan odpustkov in tudi ne bom nikdar, dokler bom živel.«
Tudi vi, preljubi poslušalci, ste prišli včeraj in danes iz taistega namena, kakor oni starček, semkaj v to prelepo cerkev frančiškansko. Oni starček se je bal, da ne bi zgubil odpustkov tako slovesnega dneva. Vem, da je tudi vam zlasti na tem, da se vdeležite za se in za svoje rajne popolnih odpustkov današnjega dneva. In prav je tako.
Toda, ljubi kristijanje, s tem, da ste opravili dobro spoved in vredno prejeli sv. obhajilo, s tem, da se danes vdeležite popolnih odpustkov, s tem ne smete vseh skrbij za nebeško kraljestvo odložiti. Zakaj človek je vsled podedovanega greha vedno nagnjen k hudemu in zato mora vedno čuti, da ne pade v skušnjavo, ali z drugimi besedami: treba vam je stanovitnosti v dobrem, Če hočete doseči večno izveličanje. Zato pa je spet treba obilnega premagovanja in zatajevanja, ker Jezus sam trdi: Nebeško kraljestvo silo trpi in silni ga nase potegujejo. In da bi tudi ostali
stanovitni, da bi se neutrudljivo borili za nebeško kraljestvo, hočem vam sedaj-le z božjo pomočjo pojasniti v dveh oddelkih Jezusov izrek: »Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga nase potegnejo.«
Le zvesto poslušajte, da se boste toliko gotovejše uvrstili med one, ki z vso silo hrepene in tišče v nebesa!
I. Nebeško kraljestvo silo trpi. Odkar je Bog rekel Adamu: V potu svojega obraza boš kruh jedel, od tedaj se mora človek že za časne reči, za posvetno kraljestvo toliko truditi; ali bo mar trud za nebeško kraljestvo mogel in smel biti manjši? Sv. Gregorij Veliki pravi: Do velicega plačila ne more nihče dospeti brez velicih naporov, brez velicega truda.
Če hoče kmet sebe in svojo družino pošteno preživiti, mora pridno delati in ne pohajkovati, leno polegati ali po krčmah popivati, zraven tega pa samo želeti, da bi polje dobro obrodilo. Brez truda in pota ne bo nič pridelal, na same želje mu sad ne bo zorel. Glejte, ravno taka je zastran nebeškega kraljestva. Naj bi kdo še tako srčno želel priti v nebesa, če pa noče delati zanje, ne bode jih imel nikdar. Zakaj nebesa so pridelek našega truda, so prislužek lastnega dela, so plačilo za vse naše skrbi. Nebesa so tudi neprecenljiv dar, ki ga nam božja previdnost podeli čez mero naših zaslug. Kakor pa zemeljski gospodar lenega hlapca ne more dobro plačati, kakor hišni oče ne more postaviti za dediča zapravljivega sina, tako tudi nebeški Gospodar in naš Oče ne moro zanikrnih hlapcev in nepokornih otrok poplačati z rajskim plačilom in z nebeško domačijo.
In če se ozremo okrog sebe ter pomislimo, kaj je ta svet, nam bo spet vsakdanja skušnja pokazala, da nam je za nebesa treba trpeti, da nebeško kraljestvo silo trpi. Prašajmo se: Kaj je ta svet? Bojišče je, na katerem se moramo noč in dan z vidnimi in nevidnimi sovražniki bojevati; in ta boj se brez velikega truda ne da srečno izbojevati. Kaj je ta svet? Temen gozd je, poln roparjev in morilcev, ki le na to preže, da bi nam pot proti nebesom zastopili in umorili naše duše. Kdor hoče skozi to ožino srečno priti, nc sme veliko misliti na dobre dni, kako bi počival in lahko živel, ampak to bodi njegova skrb, da bo žmiraj bolj čuječ, zmiraj bolj delaven. Kaj je ta svet? Nevarno viharno morje je, v katero se jih večina za vse veke pogrezne, če hočeš, kristijan, srečno priti na ono stran, glej, da boš krepko
krmaril čolnič svojega življenja! Kaj je ta svet? Njiva je, na kateri ne cveto blagodišeče rože in lilije, temveč raste bodeče trnje in osat. To pusto njivo obdelovati smo poklicani od Boga, da izrujemo najpoprej plevel, t. j. grešne navade, da s silo potrgamo bodeče trnje, t. j. ukoreninjene strasti, in potem nasadimo žlahtne cvetke, ki se imenujejo razne čednosti in dobra dela.
Zato naš Gospod ne primerja nebeškega kraljestva nikjer kakim sladčicam ali kaki lahki reči, ampak on primerja nebeško kraljestvo kvasu, primerja je zakritemu zakladu v njivi, ne pa kupu zlata in srebra, ki bi ležal kar pred nami. Naš Zveličar primerja drugod svoje kraljestvo hišnemu gospodarju, kateri je šel najemat delavcev v svoj vinograd, potem gospodu, ki je izročil svojim hlapcem svoje blago, dalje je primerja desetim de vicam ....
Pa poglejmo še dalje v sv. pismo, da nam pojde še bolj v glavo in srce beseda Jezusova: Ntbeško kraljestvo silo trpi. Sveti Janez je videl v skrivnem razodenju (19, 14) vojske, ki so v nebesih in ki so šle za njim (Jagnjetom) . . . oblečene v belo in Čisto tančico, ali prav za prav v jako tenko platno. — Povej nam, sveti Janez, zakaj svetniki po nebesih ne hodijo v dragocenem žametu ali svili, zakaj ne v zlatu in srebru? Nekaj skrivnostnega je pri tem, kar nam sv. Jeronim prav vrlo razlaga. Ta cerkveni učenik namreč popiše najprej, na kakšen način se platno prideluje, kaj mora lan vse prestati, predno nastane iz njega bliščeče belo platno. S silo ga porujejo iz tal in ga povežejo, prenašati mora mokroto in solnce, potem ga tolčejo in kuhajo, slednjič ga tkalec na vso moč nategne v statvah. Vsled tega, pravi sv. Jeronim, je platno podoba vstrajne potrpežljivosti v križih, v preganjanju, v vsakovrstnih zopernostih. In če hočemo mi v nebesih biti pridruženi oni belo oblečeni vojni sv. Janeza, moramo si že tu na zemlji preskrbeti čisto platneno oblačilo, izdelano iz voljne potrpežljivosti, iz vodnega zatajevanja in iz dobrih del.
Sveti Benedikt Jožef Labre, ki so ga sedanji papež Leon XIII. 1. 1881 slovesno prišteli med svetnike, imel je nekikrat v molitvi tole čudovito prikazen. Zdelo se mu je, da gredo pred njegovimi očmi trojne vrste spokorniki kakor v trojni procesiji; popolni spokorniki, nepopolni in navidezni spokorniki. Prva procesija je bila prečudno lepa, vsi so bili belo oblečeni in so se lesketali, kakor demanti v solnčnem blesku; toda le malo jih je šlo za to procesijo. Druga procesija je bila že precej večja, pa bilo jih je tudi žalostno gledati. Zakaj vsi, ki so šli za to procesijo, bili so
rudeče oblečeni, na obrazu se jim je sicer kazalo upanje, pa razodevala se jim je tudi bridka žalost in kesanje. Slednjič zagleda Božji služabnik še tretjo in zadnjo procesijo. A ob tem pogledu se njegova duša strese in prestraši; bila je tako velika in mnogoštevilna, da je ni mogel pregledati. Vsi so bili črno oblečeni, strah in groza in trepet so se jim brali na obličju in obdajale so jih peklenske pošasti. Svetnik si teh prikaznij ne zna razložiti, pa Duh božji mu jih pojasni tako-le: Prva in mala procesija v belih bli-ščečih oblačilih pomeni presrečne, katerim so bili po vrednem prejemanju sv. zakramentov v zvezi z resnično pokoro in popolnim poboljšanjem življenja odpuščeni vsi grehi pa tudi vse časne kazni z odpustki in sploh z dobrimi deli. Ti so šli po smrti naravnost v nebesa. V drugi, večji procesiji so bili spokorniki v rudečih oblačilih. Ti so sicer drugo vse prav opravili, le zadostovali niso dovolj za grehe, zato se morajo za prejšnjo lenobo in posvetnost pokoriti še v vicah. V tretji in najdaljši procesiji pa so oni nesrečni ljudje, kateri niso hoteli prejemati sv. zakramentov ali pa so jih prejemali po nevrednem in so se ločili v smrtnem grehu s sveta ter se pogreznili v peklensko brezno.
Glejte, kristijanje, tudi ta svetnik je torej videl v nebesih le belo oblečene izvoljence Božje, v znamenje, da nebeško kraljestvo zares silo trpi. Zakaj mnogi izmed teh, ki se niso na zemlji dovolj preskrbeli z belo obleko, morali so se poprej še v rudeči očiščevati v vicah, dokler se popolnoma ne obelijo ter postanejo vredni vstopiti v oni preblaženi kraj, kamor ne more nič omadeževanega. (Raz. 21, 27.)
II. Kakor pa je resnično, da nebeško kraljestvo silo trpi, tako je tudi milijonkrat že potrjeno, da le silni ga na-se potegnejo.
Ne bom vas opozarjal na Kristusa, ki je sam rekel po svojem vstajenju: Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako v svojo čast šel? (Luk. 24, 26.) Ne bom vam kazal na njega, čegar celo življenje od jaslic do križa nam priča, kako ozka so vrata in tesna je pot, katera pelje v življenje, in malo jih je, kateri jo najdejo. (Mat. 7, 14.) Tudi o njegovi presv. Materi, katere srce je s sedmerim mečem prebodeno, je dovolj, da jo le omenim; saj vam je vsem znano, kako po pravici ona pod križem stoječa poprašuje s prerokom: O vi vsi, ki memo greste po potu, pomislite in glejte, če je kaka bolečina, kakor bolečina moja! (Žal. p. 1, 12.) Ni čuda, da prerok iskaje primerne podobe po vsej naravi, ni je mogel najti na vsej zemlji, razven v morju: Komu te bom primeril, tako povprašuje, ali komu te bom pripodobil, jeruzalemska hči? Komu te bom pri-cnačil in te potolažil, devica, hči sijonska ? Velika je namreč, kakor morje tvoja potrtost. (Žal. p.)
če pa niti Kristus, niti Marija nista razven s silo potegnila nebes na-se, koliko manj še angelji, ali očaki, ali preroki, ali apo-steljni in mučenci, ali spoznovalci in sv. device. In, če meniš ti priti v nebesa, moral se boš vendar-le postaviti v eno teh vrst.
Med katerimi izmed teh bi ti zavzel mesto, krščanski poslušalec ? Ali mar med angelji ? Čudno se vam utegne zdeti, če začnem z angeljskimi zbori. Toda pred očmi morate imeti, da so se angelji, četudi vstvarjeni za nebesa, morali vendar bojevati za nebesa, pokazati svojemu Stvarniku, da so mu pokorni in da ga ljubijo. Kristijan, kakšna pa je tvoja pokorščina, tvoja ljubezen do Boga? Ali ni obojno zelo pomanjkljivo? Pojdimo dalje. Ali se upaš uvrstiti med očake in preroke? Ali ti ne očita pri tej misli vest, da premalo hrepeniš po nebesih, da imaš svoje želje prav malo pri Bogu? — Ali se drzneš uvrstiti se med aposteljne in mučence? Sv. aposteljni, med njimi patron te cerkve, sveti Jakob, so z neizrečenim trudom dospeli v nebesa. Kdo že ni slišal, koliko so trpeli oznanovaje božji nauk po pustih krajih, med divjimi narodi? Komu je neznana njihova mučeniška smrt za Kristusa? Kolikokrat pa tebi pride na misel beseda Zveličarjeva: Kdor hoče moj učenec biti, naj . . .? — Kristijan, ali mar meniš, da so sveti spoznovalci in sv. device brez truda dosegli nebeško kraljestvo; ali se upaš med nje postaviti? Ali ne veš, kako so se zatajevali, koliko molili, kako se postili, da so dosegli večno življenje ? Saj imajo odtod častni pridevek »duhovni mučenci«. In izmed vseh teh ali vam podoba, ali vam življenje sv. očeta Frančiška ni dovolj znano?
Lepa je podoba njegova, če si ga predstavljamo, kako hodi bosonog in z najmanjšim zadovoljen v ostri obleki od vasi do vasi kazaje s svojo ponižnostjo pot za Kristusom. Poslušajte ga, kako kliče: »O, moj Bog, ničesar ni na zemlji, česar bi ne hotel rad zapustiti; ničesar tako ostrega in težavnega, česar bi radostno ne sprejel!« Vem pa še za lepšo podobo. Poglejte svetega Frančiška, ko moli in premišljuje. Kako plava njegov duh v nebeških višavah ves zatopljen, kako se vnema njegovo srce rajske ljubezni! Neprestano kliče: »Moj Bog, in moje vse!« To je predčutje nebeškega veselja, veselja med angelji božjimi. To je podoba, ki mu je donesla ime »Seratski«. Vendar celo ta podoba, ki je tako veličastno krasna, ne zdi se mi najlepša. Vem še za lepšo. Tam na strmini gore Alvernske na Toskanskem moli nekega jutra sv. Frančišek ves prevzet neizrečene ljubezni do križanega Zveličarja. Kar se mu prikaže angelj seraf s šestimi perotmi, ki obdajajo podobo križanega Zveličarja; dve peroti se vzdigujeta nad
glavo, dve sta razpeti k letanju, dve pa pokrivala telo do nog. Vsa gora je razsvetljena. Frančišek gleda podobo Križanega, pre-britka žalost ga obide in na svojih rokah in nogah, kakor tudi na svoji strani občuti tako grozovitne bolečine, kakor bi mu bil kdo prebodel roke in noge šiloma s cveki ali žeblji, stran pa s sulico. Podoba, ki nam kaže rane Gospodove na sv. Frančišku, ta je najlepša, pa tudi spričuje o največjem trpljenju Frančiškovem. In kakor je jasno nebo lepo po dnevi in po noči, vendar po noči še lepše, ker pokaže več ozvezdja, tako se tudi srce sv. Frančiška kaže najlepše v trpljenju, ker razodeva vso njegovo neobsežno in nepopisno ljubezen do križanega Zveličarja. Zato pa se vse njegove bolečine, kar jih je prenašal v toliki ljubezni, smejo imenovati zlasti tista sila, s katero je potegnil ubogi sv. Frančišek na se nebeško kraljestvo.
Dragi kristijanje! Trda se utegne po vsem tem pač marsikomu zdeti beseda Jezusova: Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga nase potegnejo. Toda: Sursum corda! kvišku srca! Ni vam treba biti malosrčnim! Kakor nam namreč beseda in izgled Kristusov in izgledi svetnikov kažejo po eni strani, koliko je treba za nebesa trpeti, tako nam spet po drugi strani ravno ti izgledi kličejo nasproti: Kristijanje, ne obupajte! Mi, ki smo svet poprej premagali, smo sedaj vaši priprošniki, vaši pomočniki v nebesih. Kličejo nam vsi ti z aposteljnom: Ako je Bog z nami, kdo bo zoper nas?
Med izvoljenci Božjimi pa še posebej sv. Frančišek prosi za vas, ljubi bratje in sestre tretjega reda. In kolikor bolj si prizadevate natanko spolnovati vodilo tretjega reda, toliko gotoveje bo Bog uslišal prošnjo sv. očeta Frančiška in vseh svetnikov iz treh redov njegovih. Zatorej le pogumno, le stanovitno naprej po pravi poti v sv. raj! če bomo stanovitni do konca, potem bomo prejeli krono pravice in vsi vkupaj z nebeškimi zbori slavili trojedinega Boga od vekomaj ! Amen.	Valentin Bernik.
Pogled na slovstvo.
1. Propovijedl za sve nedjclje napisao dr. Martin Štiglid, kr. sveudi-lištni profesor pastirskoga bogoslovja, pedagogike i kateketike itd. u Zagrebu 1894, nakladom kr. sveufi. knjižare Franje Suppana, str. 250. Cena 1 gld. 30 kr. — Tako se imenuje najnovejše delo plodovitega, tudi pri nas poznatega, hrvaškega bogoslovnega pisatelja gosp. dr. M. Štiglida. Že ko je izdal svoje homilelične
propovjedi, že takrat je obečal, da hoče izdati še posebne pridige za vse nedelje v letu in s tem izpolnjuje tako vrlo svojo obljubo. Propovjedi so bolj kratke, (dva do tri liste obsega jedna). Sam gosp. pisatelj pravi v predgovoru, da je s tem hotel ustreči prošnjam nekaterih sobratov, ravnal se je pa tudi po navodilu zbora tridentinskega, ki veh' (sess. 5. cap. 2. de ref.), da naj duhovni propove-dujejo »cum brevitate sermonis«. Radi tega so posebno prikladne za zjutranja sv. opravila. Bolj kratke so, saj pa v njih tudi besedice ni brez potrebe. Človek res mora občudovati ta krepki, a ob jednem tako mili slog. Krasno dispozicijo, strogo logično razvršitev mislij in dokazov. Zraven pa kako preprosto izvaja gosp. pisatelj vse misli in dokaze, res posnemajoč našega Gospoda! In s tem mora pridobiti preprostega poslušalca. Jasnost in prepričevalnost pa morata ganiti srce in razum omikančev. Naravnost moram reči, da še nisem kmalu katerih pridig tako zadovoljen položil iz roke kakor te, zato jih radi lahkega jezika najtopleje priporočam č. gosp. sobratom. Dobe se v Zagrebu v kr. sveučilištni knjižari Fr. Suppana. Iliča br. 16.	i. m,—r.
2.	Missale Romanum ex decreto ss. concilii Tridentini restitutum, S. Pii V. P. M. iussu editum, Clementis VIII., Urbani VIII. et Leonis XIII. aucto-ritate recognitum. Editio octava juxta editionem typicam. Cum approbatione s. rituum congr. Ratisbonae etc. Sumptibus et typis Friderici Pustet. MDCCCXCIV. 12°. Str. 710 -J- (292). Cena v usnju in zlati obrezi 6 gld. 8 kr. Jako lep in priročen majhen misal v taki obliki, kakor je izšel lani brevir (v 12°). — Ker je posebno želeti, da ima mašnik misal tudi za ročno rabo in za pripravo k sv. maši, priporočamo to izdajo prav močno.
3.	Caeremoniae Missarum soleinniuin et pontificnlium aliaeque functi-ones ecclesiasticae illustratae opera Georgii Schober, Congregationis ss. Redem-ptoris sacerdotis. Ratisbonae. Sumptibus, chartis et typis Friderici Pustet. MDCCCXCIV. 8°. Str. 424. Cena broš. zv. 1 gld. 74 kr„ vezan 2 gld. 23 kr. — Knjiga obdeluje: 1. De Missa solcmni. 2. De communione Cleri et populi in Missa solemni. 3. De Missa solemni, cum adsit Presbyter assistens. 4. De Missa so-lemni coram Ss. Sacramento exposito. 6. De Missa cantata. 6. De Missa solemni pro defunctis. 7. De Benedictione et aspersione aquae benedictae. 8. De expo-sitione Ss. Sacramenti. 9. De Missa solemni pontificali ab Episcopo in Ecclesia Cathedrali celebranda. 10. De ministris inferioribus in Missa Pontificali. 11. De Missa pontificali extra Eeclesiam Oathedralem, si Hora tertia non cantatur. 12. De assistentia Episcopi Pluviali parati in Missa solemni. 13. De Assistentia Episcopi cappa magna induti in Missa solemni. 14. De Assistentia Episcopi rochetto et mozzetta induti in Missa solemni. 15. De vesperis solemnibus. — Knjiga ima to-le potrjenje in priporočilo ljubljanskega škofa z dnč 5. maja 1894. : »Librum, cui titulus ,Caeremoniae . . .' a R. D. Georgio Schober, C. Ss. R. sacer-dote, editum eo libentius approbamus, quod eum multa cum diligentia et eru-ditione compositum esse videmus, proindeque apprime aptum, cuius usu cultus divini splendor, prout decet, promoveatur. — Quapropter, dum auctori congra-tulamur, eius librum . . . iterum iterumque commendamus, desiderantes, quam quod maxime, ut eo duce sancta ac tremenda mysteria ubivis rite et exacte, digne ac devote celebrentur.« Tem besedam nam ni treba dodati ničesar.
4.	Anleitung zur Vernaltung des heiligen Bussacrnmcntes. Von Anton Tappehorn, Ehrendomherr, Landdechant und Pfarrer von Vreden. Vierte
k
Auflage. Mit Approbation des hochw. bischofl. Generalvicariats zu MUnster. Dtilmen. W. A. Laumannsche Buchhandlung. 8°. Str. 432. Cena 2 gld. 48 kr.
—	Ta knjiga je tako znana, da nam je ni treba opisovati, niti priporočati. Samo to naznanjamo, da je ta izdaja izboljšana in pomnožena.
5.	Llturgische Predigten liber dle nichtlgsten kirchlichen Seg-nungen und VTeihungen. Von P. Severin Krohe, Benedictiner-Ordens-Priester. Mit Genehmigung der Ordens-Oberen und Approbation des bischofl. Ordinariates in St. Polten. 1.—4. Lieferung. Wien, 1893/94. Verlag von Heinrich Kirsch, I. Singerstrasse, Nr. 7. 8°. Str. 692. Cena 4 gld. 40 kr. — Nobene knjige ne poznam, ki bi cerkvena blagoslovila obdelovala tako obširno in temeljito, tako porabno in goreče, kakor te pridige, katerih je 79. Radi priznavamo, da smo čitali te lahko umevne in prijazne govore ne samo za vspodbudo, ampak tudi za pouk. Zato s prepričanjem knjigo priporočamo in zatrjujemo, da bo jako koristila govornikom in še bolj njihovim poslušalcem.
6.	Dle neuen Sellgen aus der Gesellschaft Jesu: Rudolf Aquavivamit seinen Gefahrten, Martyrer, und Antonio Baldinucci, Bekenner. Kurze Lebens-beschreibung und Gebete von einem Priester der Gesellschaft Jesu. Innsbruck. Druck und Verlag von Felician Rauch. 1893. 16°. Str. 83. Cena 25 kr. O teh svetnikih je izšlo več knjižic v raznih jezikih. Naša knjižica ima dve sliki in podaje mične opise svetega življenja novih blažencev.
7.	Dle christliclien CultusgebKude Im Alterthum. Von Dr. J. P. Kirch, Universitšitsprofessor in Freiburg i. d. Schweiz. Mit 17. Abbildungen. KOln, 1893. Commissions-Verlag und Druck von J. P. Bachem. 8°. St. 96. Cena 1 gld. 12 kr.
—	Ta spis ima namen, da podaje jednotno sliko prvotno-krščanskih svetih stavb, t. j. onih poslopij ali prostorov, v katerih se je opravljala sv. daritev. Pisatelj je gledal na zgodovinski in liturgijski razvoj. Iz tega sc vidi, da je predmet jako važen; zgodovinar, stavbar in prijatelj liturgije se zanima zanj. Knjiga je spis »Gorres-ovega društva« na Nemškem, in že to nam je porok, da je temeljita in tehtna. Opisuje najprej cerkve pred Konstantinom, potem posebej pokopališke cerkve pred Konstantinom, nato mestne cerkve od Konstantina do konca starega veka, nadalje grobne in relikvijske cerkve od četrtega do sedmega veka; tudi zasebne oratorije in naposled notranjo uravnavo in opravo starih cerkva. Slike so preproste, a poučne.
8.	Kleine illustrierte llelligeii-Legciide auf jeden Tag des Jahres, ein Paradiesgiirtlein mit Blumen aller Art. Beschrieben von P. Philibert Seebock, O. S. Fr., Lector der Theologie. Mit Approbation des hoclvvv. Ftlrstbischofs von Brixen etc. Mit Titelbild und 384 Illustrationen. Viertc Auflage. Druck und Verlag Benzigcr et Co. Einsiedeln. 8°. Str. 800. Cena 1 gld. 24 kr. — Prav lična in mična knjiga, zlasti za mlajše čilatelje ali take, ki nimajo mnogo časa za čitanje. Vsak dan v mesecu ima svetnika, nekateri dan po dva. Življenjepis s podobo, z opominom in molitvijo vred zavzema po dve strani.
Dr. Fr. L.
Založba „Katoliške Bukvarne“.	Tisk ..Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Ant. Kr žic.