283
Mnogovrstne novice.
Kako dobro se hudodelcem dandanes godi v
zaporu.
Nek vojak v ,,Wehrzeitung" o tej stvari tako-le piše: „Ravno sedaj, ko so burne obravnave o stroških za armado avstrijsko, bodi mi dovoljeno, oči naših bralcev obrniti v zapore, kjer hudodelci prav prijetno žive" pod širokimi krili tako imenovane človečnosti (hu-manitete). Pisatelj tega sestavka je, odkar se je vpeljalo Hye-tovo človečno načelo, imel priložnost, večkrat obiskati kaznilnico v Karthaus-u, in, ker prav blizo nje stanuje, na tanko opazovati ondotno življenje in gospodarstvo. To, kar piše, velja sicer le o imenovani veliki kaznilnici, v kteri je sedaj 752 hudodelcev, ki so obsojeni za več kot 10 let; vendar se sme misliti, da po tej „očetovski" osnovi brž ko ne so napravljene vse jetnišnice našega cesarstva, ker vse stoje* pod istim ministrom.
Kako strašne reči si domišljuje marsikdo, ko sliši ali bere, da je ta ali oni veliki hudodelnik, ropar, mo-rivec ali drug razbojnik v ječo obsojen na 20 let ali celo do smrti! Poskusimo toraj, dosmrtno ječo, kakoršna je v resnici, nasproti postaviti strašnim podobam, pod kterimi si ljudje* mislijo take zapore.
„Karthaus", 3/4 ure od Jičina (Gitschin) na Ceskem, stoji v krasnem in zdravem kraji;   vsak  bi raji verjel, da je to grad kakovega bogatega plemenitaža, nego pa, da je  bivališče   752   oseb,   ki   so   izmeček   človeštva. Svetle,  visoke, prijazne sobe,  zračni mostovži, široke stopnjice   so   v tem  poslopji,   po   kterem hudodelniški cvet roji in se sprehaja veselo  pogovarjaje se pri delu ali tudi postopaje brez dela, kakor je komu drago.   Za kratek čas porogovili  ta  cvet večkrat na mesec in napravi kakovo rabuko.  Prav ginljivo se skrbi za trebuh teh „gospodov lumpov"; daje se jim prav okusna hrana, ktera vojaka nikoli ne doleti.  Sestava jedi, kijih imajo dobivati zdravi kaznovanci,   ni najmanjša skrb državnega pravdnika in  hišnega oskrbnika,  kajti  treba je gledati na to, da dobijo, kar moč, vsaki dan kaj dru-zega. In vendar — kdo J>i verjel! — veči del jedil zmeče se v bedenj   (kiblo)!    Čudne  misli  sprehajajo  človeka, videvšega, kako se opoldne okoli kaznilnice gnjete velika množica ubožnih  ljudi,  kterim  se  dajejo  ostanki, za ktere „gospodje lumpi" ne marajo.   Nedavno pa se je ta živež odtegnil siromakom, in to s tem,  da so se ti ostanki za živinsko krmo najemniku prodali za celih osem goldinarjev.  Manj krotki so „gospodje lumpi" v Karthaus-u s kruhom;  ker ga poldrugi funt na dan ne morejo snesti, zato  ga v  stranišče  (sekrete) toliko pomečejo,  da jih večkrat zamaše ž njim.   In ta kruh, po posebni svoji dobroti znan v vsej okolici, je mnogo boljši od vojaškega,  da,  v vrsto se sme postaviti vsakemu  navadnemu  domačemu   kruhu!   Zato   le  sem  v Karthaus,   vi razbojniki,  vi roparji;  semkaj!  semkaj ! Slava Kajeni avstrijski! — Al stran s šalo!    Vse spoštovanje jnožem človečnosti, kajti gotovo so imeli dober namen. Čast njim, kterim srce tako vroče bije za smeti človeške družbe.    Tega  pa gotovo niso ti možje sprevideli,   da se  geslo  ^človekoljubja" v rokah marljivih in boječih uradnikov, ki radi še kaj več storž, ako se jim ukaže „od zgoraj",  raztegne tako,  da je jetnišnica za.
284
velike hudodelnike podobnejša plačilu kakor kazni za večletna hudodelstva. Malo vojašnic je v Avstriji, v kterih bi se tako složno živelo, kakor v tej kaznilnici. Kaznilnica v Spielbergu blizo Brna, kjer je bila jetniš-nica za velike hudodelnike, opustila se je in postala vojašnica za brnsko posadko; prejšnji njeni prebivalci pa zdaj žive v prijetnem kraji Karthauskeni. Kteri vojaški zdravnik bi se predrznil, 60—70 bolnikom vsaki mesec zapisati po 700 bokalov pive in 1 — 1 !/2 vedra vina? Zdravnik v Karthaus-u sme ne le to, temuč on veleva svojim bolnikom dajati jedila, kterih vojaški kuhar še pripraviti ne znd. Tu vidiš nakipneke, omelete, gubanice, pečenko itd.; on bolnikom zapisuje slatino (kislo vodo), mesne izleČke itd. Obleka in obutev je vjetniku in vojaku odmerjena, a vjetnik sme, kedar le hoče, oglasiti se za novo obutev, tak oglas pa vojaku ne bi naklonil stotnikove všečnosti. Lahko bi navedel še več takih stvari, toda nočem dalje plesti te nepri-lične primere, ampak sklenem ta sestavek s pristavkom, da mi je bil namen, le pokazati, da je še mnogo stvari, pri kterih bi se dalo veliko prihraniti, da bi se ljudstvu olajšali davki".