w - 214 - Novičar iz slovanskih krajev. Xp. Iz Ccljd. fNa dalje porotna sodba zoper Ano Aleksander.) Tožba zastran zavdaoja gospoda Wur-celna se je opirala na sledeče sumljive prigodbe : 1} Ana Aleks. se je , ko Wurcelna doma ni bilo, podala v Gradec in je ondi 2 zdravnika in lekarnico pri „Za-morcu" za mišico (arsenik) silno nadleževala, pa je ni dobila. V Marburg sopet nazaj pridši je od ondašnjega g. dr. Cesnika z izgovoram, da jo je njeni oče poslal, kaj lahko recept za 2 lota arsenika za podgane dobila, in ga potem v lekarnici g. Bankalari-ta 1 lot kupila. Vse to je bilo tudi pri porotni sodbi za resnično spoznano, in je ona sama poterdila; le s tem je svoje iskanje po arseniku izgovarjala, da jo je rajnki zavolj podganj po-nj poslal. 2) Rajnki je 15. sept. 1849 žgance jedel, ktere mu je zatoženka napravila , ktere je skerbno v dve polovici ločila, kakor je Maria Maggi vidila, ko je iz verta nazaj prišla, kamor jo je zatoženka po kumar poslala. Tudi to je poterdila Maria Maggi pred poroto ravno tako , kakor je o poprejšnji preiskavi govorila, čeravno je po mnogostranskim pra-aevanju nekoliko zbegana bila. Tako je namreč v poroti rekla, da je zatoženka svojega očeta tisti dan, ko je iz Marburga v nograd eno četertinko pred poldne prišla, prašala: ali hoče žganeov? in ko je rekel, da,— mu jih je naredila, čeravno so scer navadno ob dvanajstih kosili. Tudi je sedaj rekla, da so mogli žganci a samo zaseko (špeham) zabeljeni biti, ker ni masla pri ognju vidila, čeravno je pa vunder pozneje rekla, da ob enim napravljeni svalki so bili z maslani zabeljeni ; — vunder nad tem drugačnim govoram se nihče čudil ne bo, ako premisli, da se človek tacih malenkost po 2 letih natanjko ne spomni. Zatoženka je pred poroto delitev žganeov v 2 polovici, kar je v prediskavi obstala, tajila, in s tem zagovarjala, da je eno polovico s zaseko, drugo pa z maslam zato zabelile, ker z maslani za-beljene raji je. Kar je žganeov ostalo, je rekla, da jih je dala mački, — mačke se pa nihče ne spomni. — 3) 16. sept. je jedel rajnki Wurcel po zatoženki napravljeno vinsko juho, po kteri je še huji bljuvati začel. V piskru, v kterim je bila vinska juha kuhana, so pri kemijskim preiskovanju arsenika našli. Tudi zavoljo te vinske juhe je kuharca Maggi enoglasno s svojim poprejšnjim govoram tudi pred poroto ponovila: da je po naukazugosp. Wurcelna vinsko juho napraviti hotla in, kar je za njo potreba bilo, že v pisker djala; med tem ji ukaže Ana Aleks., da naj gre zgornjo izbo pospravit, — ona gre; med tem skuha Ana juho in jo nese očetu. Kuharca sliši po tem , da je gospod zlo hud bil, da so piskri, v kterih se jed kuha, tako nečedni. Na klic zatoženke doli pridši, ji pokaže ta pisker, v kterim je juho skuhala ; pa ta pisker ni bil tisti, kteriga je ona (kuharca) k ognju pristavila; na dnu je belo goščavo zapazila. Obe ste pokusile potem nekoliko te goščave, pa berž vun plunile ; kuharca Maggi je nekaj maliga požerla, kar ji je slabo djalo. Na to ji vzame zatoženka pisker iz rok, ter ga verze skozi kuhinsko okno rekoč : ^poprejšnja svinska dekla je mogla apno v tem piskru imeti". Kuharci Maggi se je to čudno zdelo, zato skrive po pisker gre, ga skrije in nogradnici pokaže, ki ga spravi; tudi ona je enmalo tiste goščave pokusila in se potem slabo počutila. Ker se je pa bala, da bi utegnila zavolj piskra kakošne sitnosti imeti, ga je djala spet na poprejšnje mesto. Na to je kuharca Maggi spet po pisker šla , ga spravila in ga gospe K..., svakinji rajnciga Wurcelna , ki je 19. sept. tje prišla, izročila in ji ob enim tudi sum razo-dela, da zna biti, da je bilo Wurcelnu zavdano. Ta dan je našla ona tudi v mizi en zvezek, v kterim je bila bela štupa; te štupe je dala kuharca nekoliko nogradnici, ta pa nekimu starimu zvedenimu možu, ki jo je za arsenik spoznal, kakoršniga so v glažuti rabili, v kteri je več časa delavec bil; — tisti del te štupe pa, ki ga je gospa K... vzela in ga nekimu kirurgu pokazala, je gospa K... potem proč vergla, ko ji je kirurg rekel, da je solnitar. Ta štupa je bila, ktera je g. deržavnimu pravdniku posebno važna bila, ki pa je zginila, kakor je na dan prišla, brez da bi jo bila sodija v roko dobila in kemijsko preiskati dala. V poroti pokazane nesumljive čepinje piskra , ktero je kuharca po svojim pervim govoru pri prediskavi gospe K... dala, po kteri je ta čepinja v roke sodije prišla, ni spoznala, in je svojo pervo povedbo s tem razjasnila, da je pod besedo „čepinjatt, ktere seje o pervi preiskavi poslužila, celi stari malovredni pisker zapopadla (kakor se stara šara večkrat imenuje), ne pa le en kos piskra. Ta čepinja, ktere k sodii prinesti se nihče spomniti ni mogel, je sploh zvonec nosila (spielte eine Hauptrolle) v prid zatoženki. Tisti pisker pa, ki ji je bil pokazan z mišico, je kuharca za tistiga spoznala, kteriga je zatoženka skozi — 215 — skozi okno vergla. Kako je pa ta pisker sodii v roko prišel, De ve. Gospa K..., kteri je kuharca, kakor se dobro spomni, pisker dala, se k nesreči kar ni mogla spomniti, kaj se je s piskram zgodilo, — gosp. deržavni pravdnik ji je to pozabljivost nekoliko očital. — Dalje je pa priča (kuharca) povedala, da je zatoženka tistima poslu , ki je za bolniga gospoda zdravila in štupe nosil, vselej nasprot šla, in ko je ona (kuharca) enkrat vun prišla, je zapazila, da je zatoženka ravno en zavitek s štupo odpert imela in skrive nekaj ž njim mučkala. Tudi je na enim oknju, na ušesu ene sekire in na enim nožu bele lise vidila. Dalje je zagotovila, da je slišala gospoda Wurcelna na vprašanje 3 zdravnikov: ali je kadaj v hiši strupa imel? odgovoriti, da ga ni nikdar imel in da tudi nikdar ni po-nj poslal. — Ti kuharci je rajnki v oporoki 500 gold. zapustil, ker jo je prav rad imel. Spraševanje te poglavitne dolživne priče , ktere življenje je brez madeža, je terpelo več ur; odkrito-serčno je odgovarjala; da se več majhnih stvaric, ktere so pa vunder važne bile, spomniti ni mogla, se ni čuditi , ker ste že 3 leti po ti prigodbi pretekle. Zatoženka pokazaniga piskra, kteriga je v pervi preiskavi spoznala, ni hotla več spoznati in je sedaj menila , da je le unima ves podoben. Scer je pa vse razodetje priče kuharce hudobno laž imenovala. — Opomnim tukaj le še , da se je zato-ženki mnogokrat dozdevalo , da bo oče kmalo umeri, — da je večkrat rekla , da mu vse zdravila ne bojo nič pomagale, ker je on ravno na tisti bolezni bolan, za ktero je mati umerla, — da si je zlo prizadevala strupene mušice dobiti in da je ž njo marsikaj poskušala ; — in da ji je neka kartavka v Gradcu prerokovala, da bo svoj cilj dosegla, pa le — po smerti svo-jiga rednika (očeta). Ker sim od 36 v poroti zaslišanih prič — izmed kterih so bile nektere o poroti po telegrafu k sodbi poklicane, kakor, opravičene priče, ki bi bile imele pričati, da je bil rajnki Wurcel strupojedec, kakor se je sem ter tje govorilo, pa vunder ne dokazalo — ker sim tedaj od vsih teh prič vsih važniših reči, iz kterih se za-more ta pravda razsoditi, ob kratkim v misel vzel, spomnim le še, da je apotekar in kemikar g. Wunder svojo kemijsko preiskovanje v poroti s posebno natanjč-nostjo in zvedenostjo opravil, in da deveteri zdravniki, ki so bili kot priče ali zvedenci v poroto poklicani, so različne mnenja razodevali, med kterimi pa je kirurg g. Jiittner z mirnim in previdnim razlaganjem slovel, g. dr. Cesnik pa v zabavljicah zoper druge zdravnike se skazoval. 7 celih dni je terpela ta porota, ki je v zgodovini dosadanjih porotnih sodb celiga cesarstva gotovo nar važniši bila; pa je bila porotnica tudi vsak dan čez in čez polna poslušavcev; posebno veliko ženstva je vsaki dan privrelo in pa veliko ljudi iz Marburga, kjer se je grozovitno hudodelstvo zgodilo. Osmi dan zjutraj je rekel g. predsednik, da je preiskovanje in pričevanje dognano , — in naš sloveči deržavni pravdnik g. dr. Mullei se vzdigne in besedo poprime. Vse vtihne kot v grobu — pričakovaje kaj bo postave zastopnik govoril, ki blizo takole v nemškim jeziku začne: „Povzamen besedo o sila resni zadevi. Dokler se veselimo javnosti kaznovavne pravde, še ni bilo dogodbe, ki bi bila o grozovitosti dušo tako pretresla, kakor ta, — ki bi bila tako posebna, kakor je ta. Grozovita je zavolj velikosti hudobije5 ki za-more nar globokeji brezden človeške malopridnostispol-niti, — posebna pa je.zavolj osebnosti zatoženke, nje mladosti, nje omamljenega pa vunder neprestrašenega obnašanja. Je tedaj, g. porotniki! vaša velika in sveta naloga, vse veliko pomenljive dogodbe in posamesnosti natanjko pretresti in razmotriti, da boste zamegli pravo in resnično sodbo storiti in pravici na vse strani zadostiti. Preden vunder reč začnem, se moram nekima predsodku upreti. Vi, gospodje porotniki, imate danes o reči soditi, o kteri je mnenje sveta že davnej sodilo. Glas ljudstva je scer po znanem pregovoru glas božji, — pa skušnja uči, da temu ni vselej tako". Zlo omejeni prostor 55Novic" mi ne pripusti celiga tega govora, ki je vse pričujoče močno ganil, natisniti dati, bom tedaj le bistvene oddelke naznanil, in tiste, ki bi radovedni vse brali, napotim na stenografiški popis v sodijskim časniku (Gerichtszeitung), ker v Graškim časniku ni vse natanjko gotovo popisano. Namen , kteriga je g. deržavni zastopnik s svojim jasnim govoram doseči hotel, je bil v porotnikih dvomenje in pomišljenje nad krivico zatoženke obuditi, ker sam po sebi ni prepričan bil, da bi bila zatožena zavdanja Wur-celna kriva. Zato jih je v uvodu svojega govora nar-poprej tega opomnil, da naj nikar ne slušajo govoric sveta, ki večkrat slepo sodi. Potem je rekel, da je njega — postave zastopnika — dolžnost, porotnike vsih pomankljivost in pogreškov opomniti, ktere so zapazili v razlagi te prigodbe. Opomnil jih je, da vposled zapisnika, v [kterim je raztelesenje umerlega AVurcelna popisano, in vposled kemijskiga preiskovanja je dvomiti: ali je bil preiskovani drob Wurcelnov ali ne? — dalje je rekel, da je kemijska najdba strupa le od eniga samiga zvedeniga moža, — da zdravniki v razsodbi: ali je mogel mertvi na vsako vižo po tem zav-danju umreti, niso bili vsi edinih misel, in da na veliko družili važnih vprašanj se ni gotovo odgovorilo. V daljnim govoru pravi g. deržavni pravdnik: In če bi res ne nar manjšiga dvoma o zgodbi zavdanja ne bilo, je daljno važno vprašanje: kdo da je Wurcelnu zavdal ? Na to si je g. deržavni pravdnik natolcevanje in posa-mesne sumljive vzroke, ki zoper zatoženo govore, osla-beti in vničiti prizadeval, in pred vsim pokazal, da že zlo opešana ljubezin zatožene do A. L. ni mogla nagib biti k tacemu grozovitemu hudodelstvu. Dalje je pretresal veliki trud, s kterim je zatožena po mišici iskala in dokazal, da ni šla ravno le zavolj mišice v Gradec, ampak po družin opravkih. Tudi strup, ki ga je iz Bankaritove iekarnice dobila, ni bil preiskovan, tedaj ni gotovo, ali je bil zares strup ali ne, — in posled-njič je bilo v pravdi tudi povedano, da si je hotla zatožena sama sebi zavdati. Zastran sumljive razdelitve žganeor v 2 polovici je g. deržavni pravdnik opomnil, da ni dokazano, da so bili žganci zares ostrupenjeni, ker niso bili kemijsko preiskani. Zastran lonca, v kterim je bila vinska juha skuhana in v kterim je bila mišica najdena, je opomnil, da je o tem toliko križem-misli, da se resnica najti se more. Porotniki naj dobro prevdarijo: ali je pred poroto prineseni pisker zares tisti, v kterim se je juha kuhala in kteriga je zatoženka skoz okno vergla, ker po pervi povedbi kuharce in nogradnice je le ena če-pinja tistiga piskra ondi najdena bila, in ker gospa K..., ktera je ta pisker sodii izročila, ga ni več za ravno tistiga spoznala in se tudi več spomniti ni mogla, da ga je sodii prinesla. In če bi to tudi vse tako bilo — pravi g. deržavni pravdnik — je vprašanje: ali zamore zatoženka za pisker odgovorna biti, ki je 8 dni pod milim nebam ležal in skozi več rok šel, preden je sodii v roko prišel? In če bi tudi to dokazano bilo, še vunder pri vsim skazano ni, da je zatoženka zares namen imela, rajnciga Wurcelna zavdati, kar bi moglo spričano pred sodbo biti. Poslednjič ogovori g. deržavni pravdnik porotnike, da jim izroči čast sodništva in osodo zatožene, pričakajoč od njih, da bojo kot možje časti, vesti in razumnosti pot pravice šli, da se ne bojo dali — 216 — motiti ne od šepetanja od desne ne od leve, ampak da bojo sodbo storili, ki bo slovela v svetišu pravice. Ta govor, ki je blizo dveh ur terpei, krepak skozi in skozi in izversten v ravno tako jasni kot mirni besedi, je presunil zatoženo tako, da se je zgrudila in v solzah topila, — je živo ganil vse pričujočo, — v porotnikih pa je g. govornik tudi svoj o začetku izgovorjeni namen dosegel, ker, če bi bili poprej tudi živo prepričani bili krivice zatoženke, so mogli sedaj z dvombo nad vsim navdani biti po tem, kar so slišali. Ali — kakor moramo od ene strani obnašanje g. deržavniga pravdnika močno pohvaliti, da si je celi čas porotne obravnave živo prizadeval po bistroumnim spraševanju le resnico na dan spraviti, naj bi bila v dobro ali slabo zatoženki, — ravno tako nemo-remo svojiga mnenja zamolčati, da je g. der-žavni pravdnik o tem govoru čez svojo mejo zašel, ker je, namesto tožnik biti, zatožene marljiv zagovornik postal, brez da bi bil tožbo nazaj potegnul, kar bi bil vunder storiti moral, ker je v imenovanim govoru vse se obstoječe sumljice skozi in skozi overgel. (Konec sledi.) Iz Ribnice 2. oktobra. R... c. Danes ob eni popolnoči je bil celi Ribniški terg v veliki nevarnosti ognja, ki se je v kovačnici na mlaki prikazal. Uzrok ognja se še prav ne ve, pa berž ko ne je po nemarnosti zatrošen bil. Pogorela je kovačnica, ena hiša, ene svisli in en kozelc, zakaj domači ljudje in iz bližnje okolice so, krič plat zvona zaslišaje, berž berž na kraj nevarnosti pritisnili, in z združeno močjo kmalo ogenj pogasli in njegovo razširjenje ustavili. — To je bila sreča, da vetra ni bilo, ker v Ribnici so skorej vse hiše ali s žagancami ali pa s slamo pokrite ; veliko je pa še lesenih bajt vmes , torej je bila nevarnost toliko veči. Desiravno Ribenčanje brizglo imajo, ki je o tej priložnosti prav dobro služila, jim vender še veliko druge priprave za gašenje ognja manjka, kakor podov za vodo voziti, slamnatih od znotrej posmolenih verčov vodo zajemati in podajati, cepinov itd. Potreba je, da si županije po deželi take jako potrebne reči, kjer jih še nimajo, berž omislijo, da je ob času nevarnosti kaj v roko vzeti. Tukaj v Ribnici se je danes potreba ome-njeniga orodja vidljivo pokazala ; zakaj vode je zmirej manjkalo , in dosti je bilo gledavcov, kteri bi bili radi pomagali, ako bi bili imeli kaj v roke vzeti. Z praznimi rokami se pa pri ognju nič ne opravi. Milo pa se je nam zdelo, da iz Dolenje vasi niso z brizglo na pomoč prišli; tamkej so mogli vender ogenj iz Ribnice viditi; v pol ure bi bili lahko ž njo vtergu; v taki nevarnosti bi imela ena soseska drugi pristopiti. Ako se včasi ravno že pozno pride , se vender še dosti pomagati zamore; zakaj domači in ljudje bližnje okolice, kteri se pervi trudijo nevarnost odverniti, sčasoma opešajo; toraj jim pomoč vselej prav pride, da popolnama ne omagajo. Vsi pa, ki o takih priložnostih na pomoč hite, naj bi in scer možaki cepine ali sekire, ženske pa škafe seboj vzeli, ki s praznimi rokami se le malo ali pa clo nič ne more pomagati. Večidel so taki ljudje brez po-trebniga orodja le drugim na poti. Tudi je nečimerno, da večidel ljudje potem , ko ni več velike nevarnosti in je že ogenj večidel poga-šen, pogoriše zapuste , brez da bi pomislili, da je nevarnost tako dolgo, dokler se zadnja iskra ne pogasi, ktera se po majhni sapi zopet oživi. Naj bi župani pri takih perložnostih ljudi tako dolgo k delu napeljevali, dokler se nevarnost popolnama ne odverne; isploh bi pa imeli potrebni red pri opravilih na po- goriši deržati, da bi vsak njemu odločeno opravilo redoma storil. — Iz Ljubljane. Ker se po razjasnilu c. k. dežel-niga poglavarstva vposled §. 30. in 42. županijske postave Ljubljanskiga mesta ne morejo magistratni vradniki v mestno svetovavstvo voliti, h kterimu se tudi župan in njega namestnik štejeta, je bila v zboru mestniga svetevavstva poslednjo saboto nova volitev županovima namestnika, v kteri je bil gosp. Anton Sa-masa po večini glasov izvoljen. — Cesarski vradniki v Ljubljani so bili pretekli teden v novo službino prisego vzeti.