590 Pesmi Ludvik Dušan POSLANICA Trideset let ponižanja in molka! Še oster meč se skrha z leti, gorje sprosti svoj lok, napet ko mišelovka, požig želja se sklene z ognjemeti. Narobe up je jalov, sum je izziv in bes je škoda, kdor vse črti, sovraži najbolj sebe, ko bližnjika ne more, svoj drob gloda, sam svoj smrtnjak, si koplje grob, se vanj zagrebe. Ne, nisem ukročen! Le korobača sem sit — in vsega mi je dosti. S slepoto, ki vse vidi in vse prav obrača, ne splača se razpravljati in bosti. Navadno vprašam, komu bo vse to za zgled služilo, odvržem stvar, ko jo koristno odrabim, obsojam sprijenost, zavračam silo, krivico odpuščam, zlobe nikdar ne pozabim. Beseda-molk, ti, zvon brez zvonovine, kaljena v kačah, ulita v jezi — zvon je zato, da poje; gad, da kvišku šine; jeza, da žge s smodljivimi železi. Preparaj že svoj molk, kjer so obešeni spomini z glavo navzdol kot v zimskem snu mračniki. Kdor čaka, črvavi! Zato vsaj zini, čeprav boš le jecljal z odrevenelimi jeziki. smrtnjdk (Braslovče): okostnjak, poosebljena smrt mracnik (Savinjska dolina): netopir PODREPNIKOM Njih želje gnojne so ko zreli čir, v možganih jim preži potuhnjeni modras, zdresiran, da na slepo useka iz zasede. Spočnejo laž in krešejo prepir, ko merijo v srce, nam prskajo v obraz nahujskane besede — in vsaka je kot polž, ki cvet objeda. Tako ste lajali, da vam smrdel je v gobcih dih, da pasji jezik krivih prič po gadje se razklal je v službi gospodarja. Kupljivi trop in kdor laži je splel, ne pozabite niti v sanjah, da vsak bič na dve plati udarja, da še mi je poslušna NOŽ BESEDA. RESNICA Resnice ne podkupiš s suhim zlatom, ne stisneš je kot glino pod pečatom. Prava resnica je dejanje in dognanje, trdnejše kakor v kamnolomu trd granit, je misel večnih misli, strogi red zorenja in sklep izkušenj, ki zbistri ga opazovanje. Čeprav je laž posilila prvinsko bit, ni mogla ugonobiti žlahtnega hotenja: resnica je stržen snovanj in duh besede, njih upravičenost, nasledek ter namen, ne moreš nič odvzeti, tudi nič dodati, drugače se ko trhel panj pri dnu sesede — 591 Pesmi 592 Dušan Ludvik v vsem ena, v enem vsa, v vrednotah vezni člen. Z njo se ne da ciganiti in barantati. Je tista živa kri v veselju in trpljenju, ki z njo podpišemo zadolžnico življenju. ŽIVLJENJE Življenje, svržast hlebec stradanega kruha! In vsakemu odlomljen je drugačen kos, nekomu je spodbuda, dugemu potuha, nekdo gara, pa vse življenje hodi bos. Pravica zanj je slepa in enakost gluha, ki brez drevnjače klesti zlo, pa mu ni kos, čez spodkopane ure mu voznik napuha prevaža prazne upe in mrliški voz. Življenje poduhovlja se in plemeniti tako kot duh je cepljen na brezdušno snov — če panj je klen in čvrst, bo tudi veja zdrava. Nedojemljivo v svoji biti in nebiti, varljivo je ko struga s tisoči tokov, kdor zdrknil je v sukavnik, k bregu ne priplava. drevnjača: drvarska sekira sukavnik (Savinjska dolina): vrtinec v vodi HVALNICA Pojem staro hvalnico modrosti, MODROSTI ki drži ogledalo muhasti norosti in presega jo kot luč temo. S pametjo blaginja se utrjuje, norec topo čaka, da se krov sesuje, biser da za sprijeno blago. Modri tudi slabo v dobro obrača, norec strup izloča kot srdita kača in razžre, kar nam je najbolj všeč. Pamet je satovje redke sreče, norec norcu se proda za skledo leče, cilj življenja mu je topla peč. Kdor razumnost išče, najde znanje, kdor neumnost seje, samo škodo zanje, grajan bo in javno sramočen. Ognji vseh stičišč sveta blaznijo, modri so dojeli smisel in svarijo, govor norcev pa je prazen zven. Modri ve: vsa moč, z lažjo dobljena, se podre kot koča iz trstik spletena, kjer je norec rabelj in grobar. Bolje čista voda v časi iz čina kot pa v zlatem vrču skisana žlahtnina, rajši nič kot le kupljiva stvar. STARO Svet se z novim plaščem je ogrnil, IN NOVO pa je le blago in kroj narobe obrnil, pod podlogo skriva kup prevar. Kaj verjeli, kaj smo imeli v čislih! Staro laž krojili smo po novih mislih in po stari meri novo stvar. Kakor slab denar so nas prebrali, mi pa v gumbnico smo uporni nagelj dali kot za majski praznik ali god. Ne prebereš si, onkraj mejnika ni nič bolje: med grenak, slep blišč brez mika, boj, zaplankane besede, plot! Plota in mejnika ne premikaj, kar je prepovedano, se ne dotikaj, bodi vrl občan, oblast spoštuj! 593 Pesmi 594 Dušan Ludvik Ni nedotakljivega mejnika: kadar se po krivem tvojih mej dotika, ga prestavi ali pa izruj. Strah stori dvoreznega človeka, prepovedan sad poznamo od praveka, zdajšnji meč ni nov, le prekovan. Najbrž modro ni, ob strani stati, boja za obstanek pa ne smeš se bati, pomni: Gnati ali biti gnan ... CVETOČI Vrh drena nam pove: DREN sam ni ob grapi, saj v sapi čebeljih krilc se razšumi. Cvet drena nam pove: medi in rase sam zase, za sonce, zemljo, za ljudi. Panj drena nam pove: greni, ker jemlje žolč zemlje, da plodu ostane sladka kri. Kaj pa srce pove: stari, da mine; ko gine, od roba k jedru kameni. Pesmi V blodnjaku let moj svet je ugasla luč, svetivo v njem: bridkost in jalov sen, z minljivostjo oženj en; od sto zaprtih vrat je en sam ključ, naključno najden, tisti hip zgubljen, in srečnikom namenjen. Nič ne pomaga, da sem v sonce vpet, da je po dolgem mrazu spet vsa bit muževna od odjuge: vse sama ničevost in črvojed, še up, ki obeta, je navzkriž zabit kot vrata v času kuge. 2. Na zemljevidu ubogega srca ne najdem kraja, da bi si izbral zavetje za Ljubezen, v rečišču dni, zasutem od gorja, ostal je le okužen, suh rokav, zahrbten kakor nož dvorezen. Tu, preden se razvije, zgnije cvet, in lastovičar zgrešil je svoj cilj, mejniki so podrti, samo srce si skoz polarni led prebija izhod pa z nohti zadnjih sil se še upira zlu in smrti. LOKVANJ Zaman slepim se z lučjo in jasnino! Nekje na mračnih tleh tolmuna bom le mulj, nikoli lokvanj nad presojno globočino: v sinjino vdelani dragulj na valih podrhteva kot čebela v satu in z listov srebrnika spira, z živicami zakoreninjen v blatu, umazanijo in gnilobo destilira, da očiščeno srce navzven odpira UGASLA LUČ 1. 595 596 Dušan Ludvik brez madeža in peg, slepeče bel ko prvi sneg. Mulj pa leži na dnu, prhni in gnije, le ob povodnji se iz neder reke izvije, da v tankih slojih preplavi ves breg. In breg vzbrsti, vzcvete, rodi iz veka v vek. SKLEPNA V stiski sem za senco v zraku grabil, POSLANICA sam za votlim vetrom se podil, dokler nisem še srca pohabil, na sedmini sreče z žveplom ga žalil. Skoz razpadle dni je čas naduti drkotal in trosil trose zla, ko vsi upi so bih zasuti, brez izvirov živa vlaga je pošla. Kaj koristi vir brez zdrave vode, kaj je vreden grad brez trdnih vrat, kaj velja življenje brez svobode? Manj ko dim in čad, še manj ko gnili sad. Kdor priklenjen je k tiranski boli, ve, da bolj umira kot živi: modri se ne ustraši, šibki moli, trdni se upira, vztraja in vzdrži. Teplo me je, ni me moglo zviti, v kleščah stiskalo, pa nisem strt. Pasji bič duha ne more ubiti, prostim mislim zlomi krila šele smrt.