766 Mladi Župančič med tradicijo in moderno France Bernik Slovensko moderno označuje naša literarna zgodovina kot prelomno obdobje v razvoju slovenske besedne umetnosti in njene predstavnike kot tisto generacijo literarnih ustvarjalcev, ki je ujela zvezo s sočasno evropsko umetnostjo. V tej zvezi se nam ob Zupančičevi Časi opojnosti iz leta 1899 zastavlja vprašanje, kako razumeti modernost te zbirke. Kakšna je modernost pesnikovih zgodnjih verzov v raz- merju do slovenske poezije in koliko se ti verzi vključujejo v evropsko liriko ob koncu 19. stoletja, ki jo literarna veda označuje kot moderno? Da bi odgovorili na vprašanje, je treba pregledati motivni in idejni svet, predvsem pa slog Župančičeve zgodnje poezije. Erotika je osrednji motiv lirskih pesmi v Časi opojnosti. Prvi cikel zbirke, Albertina, sestavljajo izključno ljubezenske pesmi. V največji meri erotične so pesmi drugega cikla, Zimski žarki, ljubezenske izpovedi prevladujejo tudi v motivno raznorodnem ciklu Steze brez cilja. Četrti in peti cikel, Seguidille in Bolne rože, sta spet docela v znamenju doživljanja ženske. Sledijo otroške pesmi Jutro in cikel Romance, kjer ima erotično čustvo vidno, včasih kar odločilno vlogo. Kot vidimo, stoji pri Zupančiču podobno kot v Cankarjevi pesniški zbirki erotika v ospredju pesnikovega doživljanja sveta. Oba, Cankar in Zupančič, sta prav spričo prevladovanja erotične teme pa tudi zaradi inovativnega značaja svoje poezije naslovila zbirko pesmi drugače, kot je bilo pri nas v navadi. Od Prešerna do konca stoletja je na Slovenskem prevladovala praksa, da so zbirke nosile splošne naslove, oznake literarnih vrst ali zvrsti, kot npr. Pesmi, Izbrane pesmi, Poezije, Razne poezije, Lirske in epske poezije, Balade in romance, včasih tudi Prvenci, Drobiž. Redki, naravnost izjemni so bolj vsebinski naslovi zbirk. V nasprotju s tradicijo sta se Cankar in Zupančič odločila za konkretnejšo oznako, ki nakazuje tematiko pesmi, nekoliko zastrto celo pesnikovo razmerje do sveta. Erotika in Časa opojnosti iz leta 1899 tako že s samim naslovom razkrivata pesniški svet zbirke: Cankar bolj neposredno, programsko določno, Zupančič z metaforo. Vsebinskost naslovov in okoliščina, da naslov obeh zbirk izpostavlja erotiko oziroma erotični senzualizem, nedvomno nasprotujeta ustaljenim navadam v slovenskem pesništvu, polemizirata z njeno tradicijo. Pri branju Zupančičevih zgodnjih pesmi prevladuje vtis, da erotika, čeprav je nenehno v središču pesnikovega doživljanja sveta, ne posega v globlje plasti izpovedovalčeve zavesti. Celo čustvo žalosti ali prevaranosti znatneje ne obtežuje notranjega življenja lirskega subjekta.1 Povsod, zlasti pa v ciklu Bolne rože je očitno, da predstavljajo negativni doživljaji sicer 1 Prim. pesmi Milostno nebo ti bodi, Moje srce je, Pod tvojim oknom, Berta. 767 Mladi Župančič med tradicijo in moderno neugodno, a še zdaleč ne usodno stanje pesnikovega čustvovanja.2 Morda je eden od vzrokov za dedramatizirano sprejemanje erotičnih porazov dejstvo, da se pesnik v Časi opojnosti obrača na več ženskih oseb, včasih celo na več oseb hkrati3. Tudi če so ženske, ki nosijo izrazito meščanska imena, zgolj fiktivni liki, kaže ta okoliščina na precejšnjo svobodo pesnikove ljubezenske domišljije, kar seveda ni bilo v skladu s slovensko, za erotiko nenavadno občutljivo tradicijo. Pluralizem čustvovanja pa ni edina realnost pesnikove zgodnje poezije. Izpovedovalčeva zavest vključuje med svoja spoznanja dialektično razumevanje najbolj individualnega in hkrati najbolj tipičnega človeškega čustva. Kljub temu je sporočilo Župančičevih zgodnjih pesmi v največji meri svetlo in harmonično, nekajkrat dovtipno ironično, nikoli obremenjeno z mračno usodnostjo.4 Z ugotovitvijo o svetlem, z usodnostjo neobremenjenem doživljanju ženske seveda ni izčrpan doživljajski svet Zupančičevih zgodnjih pesmi. Sestavina, ki bistveno določa pesnikovo mladostno liriko, je čutna erotika. Čutnost v slovenski poeziji sicer ni nova, saj se v obdobju pred moderno pojavi že pri Jenku, vzporedno z Župančičem jo odkrijemo v Cankarjevih Dunajskih večerih, vendar je senzualizem v Župančičevi zgodnji liriki prisoten na poseben način. Pri našem pesniku se namreč čutnost pogosto izpoveduje z religioznimi motivi in religioznimi izraznimi sredstvi. Naj gre že za subtilno govorico pogledov ah za poželenje, erotika se združuje s krščansko resnostjo, s svetom odpovedovanja in zanikanja telesnih užitkov. Najbolj nazorno odkrivajo erotično-religiozno dvojnost velikonočni soneti iz prvega cikla zbirke.5 V njih opisuje pesnik ljubezenski dogodek v cerkvi. Pobožna Albertina moli pred božjim grobom, poljubi kip Kristusa in odide iz cerkve — pesnik ji sledi, ukrade njen poljub in kot izdajalski Juda pobegne v mrak. Tudi sonet V galeriji slik sodi v sklop ambivalentnega doživljanja sveta. Umetniške slike pesnik ne razume kot podobo o grehu in božji kazni, temveč odkriva med Kristusom in grešnico intimno bližino. Namesto strogega sodnika vidi v njem prijaznost, ljubeznivo tolaženje, skoraj erotično nagovarjanje ženske. V izpovedi Kes se doživetje čistega, nedolžnega dekliškega pogleda neposredno sooča s pesnikovim poželenjem, z »dušo grešnico«. Senzualizem se veže s svojim nasprotjem ali vsaj z močno drugačno duhovno ali čustveno držo tudi pri nekaterih drugih pesmih.11 Redko se v pesmih oglasi etični glas, ki čutni ljubezni jemlje vrednost, ali se celo ke-sanje upre slasti erotičnega užitka.7 V erotiki tudi redko tako močno prevladuje duhovnost kot v pesmi Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, Čutnost ostaja slej ko prej poglavitna silnica pesnikove afinitete do ženske v njegovi prvi zbirki pesmi. V tej zvezi naj omenimo, da se v izpovedovanju čutne ljubezni izjemoma razkrije notranja drža lirskega subjekta, ki bi jo lahko imenovali neasimilativnost. V pesmi Divje polje moja duša postane 2 Prim. pesmi Nad mojim žitjem je ugasnil dan, Pa da ti gladim spet ročice bele, Slušaj pesem, draga moja, Tiho se sklanja nad mano. 3 Prim. V aleji, Ljubice tri. 4 Prim. To so tiste lepe rože, Tu... 5 Prim. Pred božji grob pokleknil sem kristjan, Prižgal si plamen mu resnice čiste, Kako je poln kristjanov temni hram. 6 Prim. Ti gizdava devojka Julijana!, Moja Madonna. 7 Prim. Vrt mojih sanj je ležal pred menoj. 768 France Bernik očitno, da se izpovedovalčev duh ne more umiriti niti v čutnem doživetju ženske niti v razpuščenem beganju domišljije. Senzualizem doživljanja, povezan največkrat z religiozno motiviko ali vsaj z religioznimi izraznimi sredstvi, kaže na Zupančičevo zvezo z evropsko dekadenco v prvem obdobju lirskega pesnjenja. Kot dekadenčno občutenje sveta bi lahko razumeli tudi pesem In nikjer, nikjer tolažbe, če bi bilo negativno razmerje do življenja »Stud v življenju, gnus v nasladah — »izrečeno z večjo zaresnostjo. Tako pa dajejo ton zbirki tiste eksistencialne izpovedi, ki nasprotno izražajo čisto, nezavrto veselje do življenja. V pesmi Kot bi viseli zlati sadovi izpovedovalec ne pozna omejitev in odpovedi, ne občutka za mero. Posluša zgolj svoje srce in svoje želje. Redko katera pesem tako neposredno sporoča pesnikov optimizem, njegovo gotovost vase. Trgal bom, trgal z rokami željnimi jasni, zlati sad in utešil bom svojega srca koprneči glad . . . Luči! Luči! Bisernih žarkov! Več, še več! Do vrha! Dajte mi čašo polno svetlobe — Eks! To se pravi: do dna . . . Najpomembnejša izpoved pesnikovega miselnega sveta pa so Moje barke iz cikla Steze brez cilja. Na prvi pogled se pesem niti ne sklada z naslovom cikla, v katerega je uvrščena, toda vedeti je treba, da pesnikovi cilji niso identični s cilji slovenske družbe. K pesnikovim ciljem v življenju namreč »ne vodi cesta uglajena«, k njim »ne hodi romarjev krdelo«, ti cilji so »daleč proč od tega ljudstva«. Župančič prerašča konservativno svetovno naziranje in ga zavrača. Mračna gotska katedrala, mrzel zrak v njej, »bolehna« večna luč in plašni, prestrašeni kristjani, ki hrepenijo po življenju, pa se sklanjajo v kesanju in molitvi — ta svet ni Župančičev svet. Zanikanje krščanstva, pesnikovo individualno iskanje resnice, polno nevarnosti in tveganja, a prav zato vredno truda, izpoveduje zadnja kitica pesmi: Jaz pa zbežal sem iz te trohnobe, moje barke so razpete jadra, zapustile varne so pristane, moje barke plavajo v brezbrežnost, k mojim ciljem ... Ah, vi moji cilji, kak bleščite v daljni se krasoti. . . Navedeni verzi in nekatere druge pesmi potrjujejo prepričanje, da Zupančič zavrača konfesionalno vernost. Ko npr. čisto človeško razume biblijski motiv v sonetu V galeriji slik, označi Kristusa s polemičnim vzklikom: »Da, to je Bog, ne oni po cerkvah!« Nič manj zgovorna ni pesem Brezplodne ure.. ., v kateri izpovedovalec sebe izvzema iz množice vernikov in nedvoumno ostaja zunaj cerkvene vernosti. Strinjati se kaže z Alešem Ušenič-nikom, ki v zvezi s to pesmijo piše o Zupančičevi »izgubljeni veri«.8 Sem 8 Katoliški obzornik 1900, 181. 769 Mladi Zupančič med tradicijo in moderno sodijo tudi nekateri protikonservativni satirično-hudomušni verzi, utemeljeni v pesnikovi privrženosti svobodni misli.9 Župančičevo individualno miselno iskanje se ni ustavilo v zanikanju cerkvene religioznosti. Pesnikova misel je tipala naprej. Glede na povedano se morda zdi na videz protislovno, v resnici pa se sklada z idejnim profilom mladega pesnika okoliščina, da večina njegovih refleksivnih pesmi odpira svet transcendence. V pesmi In nikjer, nikjer tolažbe je miselna vsebina odločno naravnana v eshatologijo. Na vprašanje o posmrtnosti se pesniku zarišejo tri možne domneve. Prvo možnost za razlago sveta prinaša filozofija idealističnega monizma: duh je prvotna substanca življenja in po smrti se človek vrača k svojemu izvoru, v »blaženi, razkošni Eden«. Naslednja možna razlaga sveta je skeptično sprejemanje idealizma, čeprav še ne njegovo zanikanje. Tretjo ali zadnjo domnevo o posmrtni usodi človeškega duha opira pesem na materialistično miselnost, po kateri se duh, ki je v snovi zaobsežen in deležen njene usode, vrača v smrt, v večno nebivanje. Kaže, da je bil pesnik najbliže hipotetični predstavi o posmrtnem bivanju duha, saj je v vseh njegovih pomembnejših, čeprav redkih refleksivnih izpovedih zgodnjega obdobja navzoča metafizična razsežnost narave. V Samotni melodiji priznava npr. obstoj »nevidnih rok«, nevidnega duha in izpovedoval-čeva potreba po obstoju metafizike sveta je očitna. Idejno sorodna tej pesmi je Nočna melodija, v kateri so zvezde, ki popotnika branijo pred zmotami, zgolj metafora za nadsnovno resničnost. O «skrivnostih večnih« poje pesnik tudi v Mojih barkah in epiteton »skrivnosten« se pojavlja v številnih pesmih zbirke. Himna je poudarjeno esteticistična pesem, vendar njena refleksija teži v etično, eshatološko samospraševanje o bistvenih stvareh človekovega bivanja. V soglasju z idejno vsebino Zupančičeve zgodnje lirike je cikel njegove otroške poezije. Otroške pesmi v zbirki, objavljene pod naslovom Jutro, niso poučne v smislu tradicionalne mladinske književnosti, ki pri nas prevladuje z izjemo Levstikovih pesmi vse do nastopa moderne. Sicer tudi nekatere Župančičeve otroške pesmi sporočajo vzgojno etične vrednote, vendar v teh pesmih vrednotenjsko sporočilo ni odtrgano od pripovedne ali lirske vsebine. Ideja otroških pesmi je organsko zraščena z motiviko, zato prihaja v bralčevo zavest s pripovedno ali lirsko povednostjo.10 Razen takih verzov vsebuje otroški cikel pesmi, ki bralcu ne sporočajo etičnih, vzgojnih ali življenjskih vrednot, pač pa prihaja z njimi v slovensko otroško poezijo novo razpoloženje. Namesto stroge resnosti, ki je značilna za poučevanje, za ukazovanje in prepovedi vzgojiteljev, zasledimo v prenekaterih verzih vedrino, veselost, igro.11 Namesto hladnega pouka nas preseneča bistra duhovitost, namesto obvezne morale privlačna, brezobvezna igra duha. Ne samo iznajdljivo domišljijo, tudi načelno spoznanje razkriva pesem Zvezdice. Izpovedovalec zagovarja moč sproščujoče vedrine in se opredeljuje proti otožnosti, proti negativnemu stanju duha, ki je obsojeno na sanje in hrepenenje. Kakor otroške pesmi, je Župančič tudi Romance dodal lirskim pesmim v zbirki. Motivno in idejno se romance deloma povezujejo z erotično liriko 9 Prim. O svetem duhu, Verzi, Hi! 10 Prim. pesmi Kanglica, Mak, Oblaček, Barčica. 11 Prim. V saneh, Na poljani. 770 France Bernik Čase opojnosti^2 deloma so izraz njegovega idejnega in svetovnonazorskega sveta.13 Romanca Essehrin kip, ki po orientalski motiviki spominja na Aškerca, razkriva prizadevanje po notranji osvoboditvi človeka, zato izzveni v obsodbo utesnjujočih, iz tradicije prevzetnih etičnih norm. Poseben motiv je Župančič upesnil v romanci Stari Kiš. Manj običajna, v osebno tragiko naravnana snov pesmi pa se zdi bližja baladi kot romanci, prav tako nenavaden je lik umsko prizadetega junaka, ki v simbolno-alegoričnem jeziku pripoveduje bridko zgodbo. Izjemna, toda psihološko motivacijsko manj izdelana je romanca Večno življenje, v kateri se brezumno, nenasitno čutno uživanje veže z dekadenčnim gnusom do življenja, obupom in nazadnje s težnjo po samouničenju. Kakor v motivnem in idejnem svetu, tako se v slogu Župančičevih zgodnjih pesmi spopadata tradicija in antitradicija. Če predstavlja v motiviki in delno v idejni vsebini Čase opojnosti dekadenca zvezo s sočasno evropsko poezijo, je slogovna modernost zbirke utemeljena v impresionističnem in simbolističnem pesniškem izrazu. Ta misel je seveda še hipoteza, ki jo je treba preveriti na gradivu in pojasniti z več strani. Impresionizem je v Časi opojnosti zapustil veliko manj sledov, kot bi pričakovali. V sklepnih verzih zbirke, Na pot, Župančič sicer označuje svoje zgodnje pesmi kot »hčerke trenutka«, s pojmom torej, ki gre v poetiko impresionistične umetnosti. Kljub temu impresionističnih pesmi v zbirki skoraj ne najdemo. Kako težko se pesnik ustavi ob hipnih, begotnih vtisih iz zunanjega sveta pojavov, pri »hčerkah trenutka«, kako jih ne more obdržati v središču estetskega doživetja, dokazuje pesem Bohemien. Samo njen prvi stih obnavlja v impresionistični tehniki trenutek dogajanja v pokrajini, v naslednjih verzih se pozornost lirskega subjekta že umakne iz takega razmerja do sveta. Podobno je v zadnji kitici, kjer se izpoved najprej ujame s trenutkom, takoj zatem se vključi v širši, skoraj pripovedni tok dogajanja in prenese v spomine. Na trajajoče stanje v naravi je vezana ljubezenska pesem Zvezde žarijo pokojno. Tu je tudi bolj prisotna razpoloženjskost ali Stimmung, ki nepogrešljivo sodi v impresionistično liriko. Za Zupančiča in njegovo razmerje do impresionizma pa je spet značilno, da njegova doživljajska pozornost ne zdrži dolgo v območju neposredne, zemeljske resničnosti, temveč se hitro umakne v vesoljno brezmejnost. Najbolj impresionistična pesem, edina v zbirki, ki bi jo lahko tako imenovali, je pesem Večer. Trenutni vtisi iz pokrajine sestavljajo kratko dvokitično pesem, ki jo označujejo priredna stavčna zgradba, rimani verzi in dovolj slišna zvočnost. Subjektivno doživetje zunanjega sveta se druži z razpoloženjsko čustvenostjo, s krhkim lirskim vzdušjem. Za Zupančiča tako značilno umikanje v kozmično vseobsežnost v tej pesmi niti ne moti lirskega stanja, kajti zadnji verz spet približa doživljanje konkretnemu, čutno navzočemu prostoru. Metuljčki slovo že jemljejo, utrujene cvetke dremljejo, le vetrček lahen še plava nad poljem .. .v snu ziblje se trava. 12 Prim. romanci Svidenje, Stari Kiš. 13 Prim. Kmečko balado. 771 Mladi Zupančič med tradicijo in moderno V daljavi tam črni gozd šumi. Okrog in okrog prostost šumi. Vseobseina je, neizmerna .. . Mirno gori zvezda večerna . . . Močnejši od impresionizma, globlje v živem tkivu Župančičevih zgodnjih pesmi je zasidran simbolistični slog, čeprav kaže podčrtati, da sta tradicionalna oblika in tradicionalna funkcija podob pri pesniku še zelo pogosti. V Časi opojnosti imamo vrsto pesmi, kjer podobe ali prispodobe iz narave samo ponazarjajo duševni svet lirskega subjekta ali pa služi pokrajina za paralelizem izražanja.14 Znotraj teh izpovedi pa opazimo proces, ki pesnika že polagoma odtujuje klasično romantični tradiciji in ga približuje modernejšemu razmerju do sveta. V pesmi Moje srce narava npr. še vedno izraža človekovo notranjost, toda od tradicionalnih pesmi je drugačna toliko, kolikor se njeni ponazorjevalni vlogi pridružuje izpostavljena tendenca po estetskem oblikovanju. Narava v pesmi se še ne osvobodi sporočilnosti, a njena sporočilnost postaja bolj in bolj pomaknjena v ozadje. Pesmi, v katerih si estetska funkcija narave podreja sporočilo ali izpovedno vsebino, predstavljajo vmesno stopnjo v razvoju Župančičeve zgodnje poezije. Narava ni več zgolj podoba individualnega izpovedovanja, kakor je bila v dobi romantike in pozneje, pa tudi ne predmet subjektivno mimetične umetnosti ali impresionizma. Narava postane v vse smeri odprto, na posnemanje malo vezano področje estetske predstavljivosti. Ena takih pesmi je pesem Padale so cvetne sanje. Posebno skupino pa predstavljajo pesmi, v katerih podobe sporočajo nekaj povsem drugega, kot sporočajo podobe v neestetskem, referencialnem jeziku. V teh redkih verzih se Zupančič najbolj približa simbolizmu, kajti podobe niso niti logično zgrajene alegorije niti konvencionalni znaki, ki označujejo nekaj zunaj sebe. Namesto eksplicitne neposrednosti skrivajo podobe v teh pesmih nov pomen, nadpomen ali simbol. V drugem delu soneta O ljubica, kedar spusti večer daje podoba o pesnikovi duši, njenem potovanju v vesolje in uživanju nebeške lepote slutiti erotično igro, ki izzveni v »sladkem nepokoju«. Duša nastopi kot lirski subjekt tudi v pesmi Divje polje duša moja in tudi tukaj razkriva duša kot simbolna metonimija svet erotike. Vihar, hudourni in šumni vetrovi spremljajo pesnikovo dušo do ženske, kjer duša najde omamo, da se potem vrne v brezmejno, nezavezujočo svobodo: Ti si moja! Ti si moja! Kaj trepečeš? Ti si moja! Daj, napolni vnovič čašo, da se peni, da iskri se — vriskajoča duša moja pije jo na dušek ves. In pijana spet se vrne ven, v viharja črno grozo, in pijana blodi z vetrom 14 Prim. Milostno nebo ti bodi, Pod tvojim oknom, Berta, Premnogo noč, Ti gizdava devojka, Julijana!, Nad mestom belim dremlje težek, Nedolžnost. 772 France Bernik nad šumečimi lesovi nad bučečimi valovi — prosta, prosta .. . Pojem duše se tukaj vključuje v pomensko zvezo, ki ne dovoljuje, da bi v pesmi iskali razkrivanje duhovne ljubezni ali celo samo duhovne ljubezni. V kontekstu vetrovne, viharne noči, v formulaciji, da duša »plane« k ženski, v podobi »čase«, iz katere pije duša, da zatem »pijana« zbeži v noč — v vsem tem se prikrito, čeprav nedvoumno izpoveduje čutna erotika. Verzi o časi, iz katere pije duša, da se pijana ali opojena vrne v noč, pa so tudi v neposredni bližini sintagme »časa opojnosti«. Naslov Zupančičeve prve zbirke je tako naravnost izpeljan iz podobe čutnega doživetja ženske in ustreza večjemu delu pesmi. V tej zvezi ni odveč pripomniti, da je pesnik zbirko najprej naslovil Mlada hrepenenja, da pa se je kasneje premislil in naslov spremenil.15 Sprememba naslova pove, katero sestavino svojega pesniškega sveta je želel posebej podčrtati. Vsaj v naslovu zbirke je kot osrednjo značilnost pesmi poudaril senzualizem doživljanja. S tem je določil, kako je treba brati pesmi. Zlasti je zbirko odprl sodobnemu bralcu, ki za razloček od konservativne slovenske tradicije brez vnaprejšnjega nezaupanja sprejema čutnost v svet recepcije. Simbolizem si je v Zupančičevih zgodnjih pesmih mukoma krčil pot k uveljavitvi. Simbolistične so v Časi opojnosti predvsem pesmi, ki opisujejo čutno ljubezen, toda tudi v njih se simboli navadno povezujejo s konkretnim jezikom. V pesmi Vrt mojih sanj je ležal pred menoj imamo npr. sanje o strastno čutnem doživetju izražene v radobesednem simbolističnem jeziku: Vrt mojih sanj je ležal pred menoj: plameni so podili se po njem. A j to je bila divja orgij a! To bil je bakanal nebrzdanih strasti! Deviške brezice — kako žare! Parfumovane tamariske in aristokratsko samujoče teje udale so se vročemu objemu. In v nunskih srcih spokornic cipres zavrelo je pregrešno poželenje: proč samostanska halja, pajčolan! Simbolistični podobi sledi kratkobesedni nesimbolistični govor lirskega subjekta: Minilo je. Pepela vročega si trosim na razmršene lase. Ni treba, kerub! Čemu nazaj na pusto pogorišče?! Simbolistično posreden jezik pri mladem Zupančiču največkrat ne obvladuje pesmi v celoti. Veliko bolj kot v pravkar navedenem primeru, čeprav 15 Prim. Zupančičevo pismo Schvventnerju 29. novembra 1898 (Zbrano delo I, 1956, 345—346). 773 Mladi Župančič med tradicijo in moderno še vedno ne povsem, je simbolizem navzoč v ljubezenski izpovedi Moja Madonna. Dovolj odprta prispodoba v začetku pesmi se v nadaljevanju spremeni v abstraktno, močno zaprto simbolnost, ki bi utegnila postati her-metična, če ne bi invokacija v prvem verzu vsake kitice opozarjala bralca na konkretno osebo. V celoti simbolistična, nič zrahljana z neposrednejšim, konkretnejšim jezikom pa je ljubezenska pesem Himna, v kateri predstavlja duša erotično bitje. Toda celo v tej pesmi simbolistična govorica ni povsod enako zastrta in večpomenska. Najbolj abstrakten, skoraj metasimbolistični jezik je v tretji kitici, kjer postane izbruh oblikovalnega esteticizma tolikšen, da se pesem že približa enigmatičnosti. Tvoja pot je bila svetla, brez zmot, brez padca, tvoja Hlasta krila so zvenela po sinjih višavah in brezkončnosti so se čudile in trepetajoč so ti gledale v lice in te božale mehko, lahno . . . Iz povedanega izhaja, da Župančičevemu simbolizmu ni mogoče odmisliti pojma duše, zlasti ne, ker je duša tesno vključena v pesniški jezik Čase opojnosti. Ker pa se duša kot simbolna metonimija največkrat pojavlja v svetu čutnosti, ker se skoraj izključno povezuje z erotičnim senzualizmom, je očitno, da ima Župančičev simbolizem spočetka v sebi še močne usedline dekadenčnega občutja življenja. Toda pripomniti moramo, da ob duši pogosto zasledimo pesnikovo izpovedovanje srca. Številne pesmi, v katerih govori srce izpovedovalca,16 nas tako obvezujejo k sklepu, da je bila ob nekaterih prvinah moderne lirike v mladem Župančiču živo navzoča še romantično tradicionalna poetika. Tradicija se zlasti vidi v slogovnih elementih posameznih pesmi, v stilemih, ki so značilni za tako imenovano čisto liriko, za evropsko romantično oziroma poznoromantično poezijo čustva in razpoloženja. Med njene slogovne značilnosti sodijo najprej oblikovni pripomočki, ki varujejo lirsko umetnino pred razblinjenjem. Gre za ponovitve posameznih besed, besednih skupin ali kitic, ki hkrati stopnjujejo melodičnost oziroma liričnost verzov. Liričnost se namreč zgosti tam, kjer se verzi ali deli verza ponavljajo. V Časi opojnosti imamo primere, ko se prva kitica ponovi na koncu pesmi, ko se v pesmi ponovijo trije verzi, ko se ponovita dva verza ali en verz.17 Zlasti pogoste so anafore, ponovitve besed na začetku stihov,18 medtem 18 Prim. Moje srce je, Pred božji grob pokleknil sem kristjan, Prižgal si plamen mu resnice čiste, O ljubica, kedar spusti večer, Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, Kot bi viseli zlati sadovi. 17 Prva kitica se ponovi pri pesmih Ti gizdava devojka Julijana!, Nad mestom belim dremlje težek, Slušaj pesem, draga moja. Trije verzi se ponovijo v pesmi Moje barke. Dva verza se ponovita v pesmih Milostno nebo ti bodi, V Aleji, Moje barke. En verz se ponovi v pesmih Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, Kes, Himna. Moje barke, Mak, Kmečka balada, Stari Kiš. 18 Prim. Ti gizdava devojka Julijana!, Ti skrivnostni moj cvet, Himna, Ljubezen, njena deca, Iz vseh grobov ta večnost, K šotorom jasnobelim, Pod mojim žitjem je ugasnil dan, Bila si mi posoda vse svetosti, Pa da ti gladim spet ročice bele, Iskal sem svojih mladih dni. 774 Franci Bernik ko anadiplozo, postopek, ko se konec verza ponovi na začetku naslednjega verza, najdemo bolj redko.10 Številne pa so podvojitve besed ali gemina-cije.20 Med njimi zasledimo tudi stopnjevana, modificirana ponavljanja.21 Naslednja stilistična posebnost, ki označuje tradicionalno čisto liriko, je gramatikalna nedodelanost. In v Župančičevem lirskem jeziku v prvi zbirki so nekajkrat izpuščeni pomožni glagoli. Na primer: V tihi minuti / vzpla-vala gosta zavesa . . .22 Ali: ... na moje setve mrazi dahnili.2* Ali v Zvezdicah, kjer v drugi kitici manjkajo trije pomožniki, v tretji eden. V teh in podobnih primerih je struktura verza zahtevala izločitev pomožnih glagolov, zato se nam krčenje besednega gradiva zdi sprejemljivo. Nasprotno bi bilo izpuščanje pomožnikov v prozi nemogoče. Prav zaradi gramatikalne okrnje-nosti besedila je liriki toliko bolj potrebna izpovedno vsebinska ali razpoloženjska strnjenost in hkrati melodičnost, ki jo ustvarjajo besedne in kritične ponovitve, ponavljanja metričnega obrazca, ritmičnih enot verza in zlasti rime. V slovenski poeziji odkrijemo še pred moderno nastavke čiste lirike. Pri Jenku imamo začetke impresionistične razpoloženjskosti, pri Gregorčiču retorično blagoglasnost verzov, tako da Zupančičeva čisto lirska pesem ne predstavlja revolucionarne novosti, marveč oživljanje romantične in pozno-romantične tradicije. Inovacijo v razvoju slovenskega pesništva pomenijo šele slogovne disonance pri mladem Zupančiču. Kontrastnim položajem v doživljajski vsebini in idejnosti ustrezajo razglasja v zgradbi verzov in pesmi. V pesmi Ti gizdava devojka Julijana! sledijo slovnično pravilnemu jeziku gramatikalno nedodelane eliptične stavčne konstrukcije. Skladenjske razlike pogojujejo seveda različne metrično-ritmične oblike: Ti gizdava devojka Julijana! Nocoj, nocoj me poslušaj, nocoj govori moja duša s teboj. Okrasila se s cvetkami poljana. Tajnostno okrog trepetanje — povzdigovanje. . . Pogosta so pri mladem Zupančiču razglasja, ki jih ustvarja kombinacija brezzvezja z mnogovezjem. Menjavanje različnih tipov skladnje vnaša v pesniški jezik določeno napetost, kot npr. v pesmi Himna: Ti si čista in jasna, nedolžna si, kot bila si prvi dan. Tvoja pot je bila svetla, brez zmot, brez padca, tvoja Hlasta krila 19 V pesmi Padale so cvetne sanje. 20 Prim. Milostno nebo ti bodi, Premnogo noč, Ti gizdava devojka Julijana!, Padale so cvetne sanje, Ti skrivnostni moj cvet, Nad mestom belim dremlje težek, In nikjer, nikjer tolažbe, Divje polje duša moja, Kot bi viseli zlati sadovi, Idila, Oranža, Nad mojim žitjem je ugasnil dan, Iskal sem svojih mladih dni, Mak. 21 Prim. Kot bi viseli zlati sadovi, V galeriji slik, Gini. 22 Prim. Moja Madonna. 23 Prim. Nad mojim žitjem je ugasnil dan. 775 Mladi Župančič med tradicijo in moderno so zvenela po sinjih višinah in brezkončnosti so se čudile in trepetajoč so ti gledale v lice in te božale mehko, lahno . . . In zakaj se bojiš, ti čista, ti svetla — ti duša moja? Tako pogostih in izrazitih slogovnih disonanc kot pri Župančiču v slovenski poeziji pred njim ne odkrijemo in v tem je eden od bistvenih razločkov med pesnikom in našim pesniškim izročilom. Razlik med Župančičem in tradicijo je seveda še nekaj. Naj na tem mestu omenimo samo izbor stalnih pesniških oblik v Časi opojnosti. Poleg šestih, v notranji zgradbi in obliki moderniziranih sonetov in enega nekoliko modificiranega ron-dela imamo v zbirki cikel seguidill in cikel romanc.24 Zanimivo je, da se je cikel lirskoepskih pesmi prvotno imenoval Romance in balade, a je pesnik v končni redakciji črtal iz naslova balade. Črtal je germansko-nemško alternativo španskim romancam, kar je nadvse značilno, saj je v globokem soglasju z njegovo afiniteto do romanskih pesniških oblik — do italijanskega soneta, francoskega rondela, španskih seguidill in španskih romanc. Usmerjenost k romanskim pesniškim oblikam je tako opazna, da jo upravičeno pojmujemo kot ločnico, ki v tem pogledu deli Zupančiča od našega pesništva pred moderno. Če bi zdaj povzeli dosežke razpravljanja o zastavljenem vprašanju, bi morali podčrtati naslednje ugotovitve: Vdor dekadenčnega občutja življenja, zarodki impresionističnega obnavljanja zunanje resničnosti in nekoliko močnejša navzočnost simbolističnega besednega sloga v Časi opojnosti — vse te lastnosti govorijo za moderno naravnanost Zupančičeve zgodnje poezije, za njeno širšo vključenost v kontekst evropske poezije. Tudi disonanca kot jezikovno slogovna posebnost in disonanca doživljajskega sveta postavljata pesnika v območje evropske sočasnosti. Vendar razkrivajo Zupančičeve zgodnje pesmi tudi prvine, ki ne gredo v sliko moderne evropske lirike ob koncu 19. stoletja. Predvsem je v Časi opojnosti očitna pesnikova navezanost na romantično in pozno-romantično pesniško tradicijo, na njeno idejno usmeritev in slogovno strukturo. V Zupančičevi zgodnji liriki — tem bolj seveda v njegovi poznejši poeziji — tudi ne prevladuje težnja po zanikanju resničnosti, po popolni vključitvi lirskega subjekta v domišljijo, zgolj v besedah obstojno realnost. Pri Zupančiču v nekaterih redkih pesmih sicer odkrijemo mesta, kjer volja po artističnem oblikovanju besede presega težnjo po sporočanju, vendar se pesnikova ustvarjalna pozornost še vedno usmerja k podobam in idejam, ne k abstraktnemu, smislu odmaknjenemu jeziku. Pesnik nikoli ne ostane sam z jezikom in nima nič skupnega z razosebljenim izpovedoval-cem. Zupančičeva zgodnja lirika še vedno predpostavlja enotnost empiričnega življenja avtorja in pesniške resničnosti. Zanjo še velja subjektivno izpovedno načelo umetnosti, čeprav ne več zgolj v smislu romantičnega 24 Prim. sonete Pred božji grob pokleknil sem kristjan, Prižgal si plamen mu resnice čiste, Kako je poln kristjanov temni hram, O ljubica, kedar spusti večer, Parček, V galeriji slik. Rondel: Milostno nebo ti bodi. 776 France Bernik izpovedovanja srca, temveč že v pomenu simbolističnega razkrivanja duše. V Časi opojnosti pa je premalo padajoče intoniranih, pojmu klasične lepote nasprotnih, alternativnih prvin grdega, ostudnega, grotesknega ali razkra-jajočega, da bi zbirko lahko razumeli kot pojav moderne ambivalentnosti. V Zupančičevih zgodnjih pesmih tudi ne zasledimo tiste navzočnosti velemesta in tehnične civilizacije, ki vidno zaznamuje moderno poezijo večjih literatur. Odsotnost velemestnega okolja je pri slovenskem pesniku kajpak razumljiva in zgodovinsko razložljiva. Župančičeve zgodnje pesmi so po eni strani v izrazitem, pogosto kar radikalnem nasprotju s slovensko pesniško tradicijo v motivnem, idejnem in jezikovno slogovnem pogledu, po drugi strani pa so povezane s preteklostjo, kolikor obnavljajo model romantične in poznoromantične razpoloženjske poezije. Tudi v sočasno evropsko poezijo se pesmi vključujejo le deloma, saj Župančič poglavitnih lastnosti, ki utemeljujejo moderno evropsko liriko, ni mogel razviti. Njegova lirika je moderna v nekaterih svojih nastavkih, nikoli v izpeljavah, zlasti ne v skrajnih pojavnih oblikah.