USTVARJANJE
Anna   Ahmatova
Tako je: neka trudnost me prevzema, v ušesih bitka ur ne popusti, v daljavi jeza groma, ki pojema. Vsak vzdih in vsaka tožba se mi zdi ujeta med neznanimi glasovi, zožuje se nekak skrivnosten krog, dokler se med šepeti in zvonovi ne vzpne en sam, vse zmagujoči zvok. Tak tiho je okrog, da se zaeuje, kak raste trava, in njegov korak, ki se po travi s torbo približuje ... A že je tu besed signalni znak in lahkih rim zveneče porotnice, tedaj razumem, kaj mi govore, in že skrbno zdiktirane vrstice na snežnobelem listu obleže.
391