Cerkvene zadeve. Slomšeku v spomin. (Pri Slomšekovi svečanosti v Mariboru dne 2. svečana 1893 govoril dr. Ant. Medved.) (Konec.) Vse za vero, dom, cesarja! Tretjič toraj »vse za cesarja«, to je tudi v slovenskem geslu. No — kako je neki veliki Slomšek storil? Gospoda! Žalostna resniea je, da naši nasprotniki zlobno šepečejo kot erni ovaduhi, rekoč: Slovani sploh in Slovenci posebej »s hrepenenjem gledajo prek iztoene meje avstrijske države«, cesarju zvesti niso. Slomšeku se je ravno tako godila. Posebno v uradnih krogih »zgoraj« so rekli: Slomšek je panslavist, toraj cesarju sovražnik, cesarju nezvest. . . Za Boga! Kaj, kaj ? Mi Slovenci izdajice? Mi sovražni Avstriji in Habsburžanom ? Katerega Slovenca to grozno očitanje krvavo ne boli? Gospoda! Drugi avstrijski narodi so večji, da! so bogatejši, da! so bolj olikani, da! — toda presvillemu cesarju Habsburškemu zvestejši niso, bolj vdani nikdar niso, kakor smo mi Slovenci! In da taki moramo biti, tega nas uči naš Slomšek. Evo Vara dokaze, da je Slorašek vse za cesarja storil. Dandanes cesarju biti zvest, je lahko, ali leta 1848 je bilo to drugače. Takrat je merilo stotero smrtonosnih pušk na onega, ki je avstrijskega cesarja branil; sto krvavih mečev je mahnilo po njem, ki je cesarju zvestobo pr-isegel. Ko so uporni punlarji hoteli vzeti prestol Habsburžanom, takrat, takrat je Slomšek pokazal, kaj se jjravi to: vse za cesarja! Ko so uporni kmetje leta 1848 cesarju dačo odpovedali, je Slomšek koj 2. aprila izdal pastirski list, ter je svoje podložne ojstro spomnil na Izveličarjevo povelje: Dajte cesarju, kar je cesarjevega! Med drugim prelepo pravi: »Naj svet spozna, da mi cesarja ne ljubimo samo z besedo, temveč tudi v dejanju in resnici!« — Ko so se cesarske čete leta 1849 zmagonosne vračale iz Laškega, bil je Slomšek med prvimi škofi, ki so v posebnih pastirskih listih svoje vernike opomnili, naj za to Boga hvalijo. Ko je bil presvitli cesar 1. 1853 kruto zavratno napaden, a po neskončni dobroti Božji srečno rešen grozovite nesreče, hvalil je naš Slomšek v silno ganljivem pastirskem listu Božje vsmiljenje, ki je Avstrijo rešilo nepopisne nesreče. Leta 1859 šli so Avstrijci zopet v vojsko. Slomšek je precej zaukazal, po celi škofiji moliti za zmago Avstrijskega orožja. Še več! Telesno sicer ni šel z vojaki proti sovražnikom, a vendar, kakor bi sam mladeniško ognjevit vojak bil, zložil je on, priletni škof Slomšek, vojakom navdušene pesmi, ki jim naj Ijubezen in pogura za Avstrijskega cesarja vžigajo. Čujte, kako poje: nNaj cesarska roka braui Nas ves čas sovražnika; Bog obvaruj nam cesarja Naš'ga Franca Jožefa!" In to naj bi bil mož-izdajica?! . . . Slorašek, dobro vedoč, da ,,Hrast se omaje in lirib, zvestoba Slovenca ne mine", zapel je slovenskim vojakom-junakom ganljiv in plamenit slavospev: ,,Le naj ropoče in bobni, lz tisoč topov naj gromi, Naj krogle križem švigajo Slovenci ne pobegnejo! . . ." Da, nikdar niso in nikdar ne bodo Slovenci pobegnili, kadar je treba v boj za cesarja. Vse za cesarja! Gospoda! Ako bodo Avstrijski cesarji imeli vedno tako zveste podložnikp, tako vdane škofe, kakor je bil naš Slomšek, potein — slobodno rečem — bo Avstrija do konca dni prva in najtrdnejša država na svetu! Kdo je bil za to bolj vnet, kakor naš Slomšek, nesmrtni Slomšek? ... Slavna gospčda! Zastopniki Mariborskega mesta so 12. svečana 1. 1858. v slovesni seji sklenili: poslati zahvalno izjavo škofu Slomšeku, ki je takrat dovršil svoja trudapolna pogajanja za preselitev škofovskega sedeža iz Št. Andreja v Maribor. V izjavi pravi zastop Mariborskega raesta tudi to-le: »Imeni Ternkoczy in Slomšek bodete pri nas neumrjoči ostali«. — Da, da! nevmrjoče bo Slomšekovo ime in ne samo v Mariboru, temveč tudi po vsem Slovenskem. Slomšek med nami ne bo prominol. Naš Ijubljenec, naš velikan je. Hočete-Ii biti dobri, verni katoličani, poslušajte škofa Slomšeka! 2elite-li biti vrli Slovenci, posnemajte našega Slomšeka, prejasen vzor Vam je! >Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti«, to zlato načelo Vam krepi pogum, Vam slajšaj grenke britkosti narodnega boja, Vam davaj nado do zmage, ki mora kronati naše delo. Kot Avstrijci, neomahljivo zvesti presvitlim Habsburžanom, pa čujmo Slomšeka; ako se po njegovem vzgledu ravnamo, nas bo slavila mogočna Avstrija! Ko je Slomšek zadnjič govoril sredi svojih nad vse mu vdanih duhovnikov, je rekel: >Mene pozabite, ali mojih naukov ne pozabite!« Duhovniki so se zjokali, plakali, ko so slišali, naj Slomšeka pozabijo. Kako neki ne ? Je-li mogoče SlomSeka pozabiti ? Ne, ne ! Po naukih Slomšekovih se bomo ravnali, a zraven njegovega slavnega imcna pozabili ne bomo. Tukaj blizu pred nami —• sto korakov oddaljen — je hladen grob, ki krije prah in pepel našega Slomšeka. Mi smo častna straža ob tem grobu. 0 bistra šumeča Drava, ki tečeš todi mimo, povej širnemu svetu, kako blažena tla ti tukaj poljubljaš. 0 ve žlahtne vinske gorice, ki tako Ijubko Maribor venčate, vedite, da je vas sam Slomšpk prepeval, čuvajte toraj hvaležne na vekp njegov spomin! A mi ? . . . Mi pa bodimo Slomšekovi goreči učenci in učenke v besedi in dejanju. Zraven pa proslavljajmo svojega velikega, nedosegljivega učenika in kličimo mu iz globin vdanega srca vselej, posebno pa danes pri tej veličastni narodni svečanosti: Našemu Slomšeku slava, slava! Šolska sestra Ljudmila roj. Arzenšek. Spisal Dravinjski. Dne 11. seplembra eno uro pred polnočjo 1. 1892. umrla je v Mariboru v zavodu čč. šolskih sester čast. šolska sestra Ljudmila roj. Arzenšek še le komaj 21 let stara. Dne 13. septembra bila je v veličastnem sprevodu prenesena na pokopališče v jamico, prirejeno ji poleg 1. 1891. umrle č. sestre Bonaventure. Rodila se je 1. 1870. dne 29. januvarija v Stranicah pri Konjieah kot hči tamošnjega učitelja, sedaj nadučitelja g. Antona ArzenJek. Dekle je imelo dobro glavico; zato so jo oče poslali v Maribor v zavod čč. šolskih sester, naj se kaj nauči, morebiti, naj postane učiteljica. Z vso vnemo se je mlada Marijiea poprijela šolskih naukov. Napredovala jp izvrstno. Pa ko si je glavo bistrila, skrbela je tudi za svoje nežno nedolžno srčice. Navzela se je pobožnosti tako, da je bila naprejpostavljenim v veliko veselje. Gč. sestre so se ž njo poeevale, kakor bi ž njimi bila na pnaki stopinji. — Ko je prišla na počitnice domov, ni bila več tista vesela Mima, kakor so jo klicali. Bila jp nekako resna, zamišIjena, sama za sebe. Le kadar je bilo treba v cerkev, tedaj se je razgrela, tedaj je bila nekako živa. Z eno besedo svetno življenje je ni več mikalo, Ie samostan, samostan — bile so njenp želje. Leta 1887. šolala se je v Ljubljani. Leto 1888. bilo je za njo posebno pomenljivo. Imelo se je pokazati, bo-li vstopila v samostan, ali ga bo zapustila. Meseca avgusta tistega leta se pelja v Gornjigrad, da bi se posvetovala s svojim bratom, tamošnjim kaplanom. Kako sla se pogovarjala, ne vem; le to vem, da je že dne 1. meseca septembra bila v Mariboru pri čč. šolskih sestrah. Dne 8. septembra leta 1888. bila je preoblečena, terje prejela samostansko ime Ljudmila. 0, kako srpčna je zdaj bila! Njene tovarišice vedo dosti povedati o njenem odkritosrčnem, nehlinjenein veselju. 0, tukaj ni bila več čmerna, npzaupljiva, sama za sebe, temveč vesela, živahna, prijazna. Kjer je ona bila, tam je moralo vse veselo biti. Zmirora je vedela kaj povedati, da je svoje sosestre kratkočasila in je v nedolžnem veselju zibala. Sestre pripovedujejo, da je bila naj veselejša, najzgovornejša. V svojih opravilih — bila je učiteljica za ročna dela — in v pobožnostnih vajah pa je bila vestna in izgledna. Vse jo je Ijubilo in spoštovalo: sosestre, otroci v zavodu in ueenke. Dne 2. februvarija leta 1890. storila je obljube za tri leta. Ucila se je v enomer tako, da je že leta 1890. podučevala vse predmete v III. razredu. Kako jo je to veselilo! Z veliko vestnostjo in natančnostjo se je pripravljala na šolske predmete. In v šoli bila je dobra, Ijubeznjiva učiteljica. Srca nedolžnih otročičev si je v hipu pridobila. Otroci so njo ljubili, kakor svojo mater. V dokaz te otroeje ljubezni do svoje učiteljice naj služi sledeče! Ko so otroci izvedeli, da so s. Ljudmila zboleli, začeli so na glas jokati in za njo moliti. Kadar se je bolehna s. Ljudmila prikazala na mostovžu, od koder se vidi v šolo, prilptela so vsa dekletca k oknom, svoje rokice stegala, ter ji prijazno namigovala. V bolezni je dobila s. Ljudmila od otrok večkrat lepih rož, vrtnic, zvončkov spomladnih, jagod itd. Tako so se ti otročiči kazali hvaležne svoji učiteljici. Vse je šlo vrlo pri sestri Ljudmili. Vse se nje je veselilo — toda zdrava ni bila. V prvi mladosti bila je zdrava in močna. Pa že, ko je še učenka v zavodu bila, imela je pljučni katar. Ležala je okoli šest tednov, pa je ozdravela, menda le navidezno. Popolnoma pa te bolezni že še ni odpravila, ker jo je pozneje kašelj polagoma večkrat napadal. Jela je po malem tudi kri pljuvati. To je bilo slabo znamenje. Zdravniki so svojo pazljivost pomnožili. Posebno njo je bolezen napadla spomladi leta 1891. in 1892. Leta 1891. je še ušla smrti, je vstala, je opravljala vse svoje dolžnosti, in je bila vesela in zadovoljna, kakor zmirom. A drugače je bilo leta 1892. Nesrečna pljučna bolezen se je pri njej že preveč udomačila, ne govoreč več o tem, da bi njo zapustila. V sredi meseca junija pa njo je bolezen tako stiskala, da so čast. mati in vse sestre bile pripravljene na najhujše. Pa bolezen je bila nagajiva in motljiva. Ljudmila je zopet toliko okrevala, da se je že mislilo, da bo popolnoma ozdravela. Zdravniku samemu je bila bolezen uganjka. Pa imelo je drugače priti. Nenadoma hitro se bolezen shujša začetkom jeseni — in naša Ljudmila je na smrtni postelji. Pa misliteli, da je bila Ljudmila vsled tega vznemirjena in žalostna? 0, nikakor ne! Kakor je v zdravih dneh rada bila šaljiva, tako še tudi v hudi bolezni. Kolikrat je rekala sosestram svojim: »Mislite, da se bojim smrti ? Veselim se je pač. Saj me bo združila z ženinom moje dušp«. Ali pa, da bi se bil kdo jokal pri njeni postelji! To nji je bilo zoprno. Zato nji tudi ni bilo prav po volji, da bi njo še bili starši obiskovali med boleznijo, ker je vedela, da se bodo jokali. Bekala je: »Saj mi ne verjamejo, da rada umrjem — ne razumejo, da raje umrjem, kakor živim, samo, da se z Jezusom združim«. Večno obljubo je storila na smrtni postelji v roke svojega spovednika vč. p. Kalista, gvardijana v Mariboru. To je bila posebna milost za njo. Prav za prav bi še le po treh letih smela večne "obljube storiti. Je zato pa tudi vedela to veliko milost ceniti. Njeno obličje je kar žarelo velikih milosti in veselja neizrečenega vsled te nji še na zadnjo uro izkazane naklonjenosti. Vsa mirna je pričakovala ločitve duše od umrljivega telesa. Vsa vdana v voljo božjo zatisnila je svoje oči za ta svet dne 11. septembra leta 1892. Hvaležne kandidatinje učiteljičinega pripravnišča položile so krasen venec na njeno rakev. Stariši in bratje in druga rodbina so prihiteli na pogreb. Jokali in žalovali so nad ugasnenim mladim življenjem. So vendar imeli veliko veselje nad svojo bčerjo, oziroma sestro — redovnico. Vendar potolažite se, ne jokajte! Sestra Ljudmila je šla rada v smrt zaradi Jezusa. Zdaj se raduje ž njim nad zvezdami, ter prosi za Vas obilnega blagoslova iz hvaležnosti, da ste njo spravili v samostan, ter ji s tem pripomogli do tako lepe izgledne smrti. »Na veselo svidenje pri nebeSkem Očetu, ljubi starši, dragi bratje in sestre«, kliče' vam sedaj iz nebes nepozabljiva 6. šolska sestra Ljudmila.