Irfjubljaiisl^ i9 Leposlover\ in znanstvert list: Štev. 6. V Ljubljani, dne i. rženega cveta 1893. Leto XIII. k Veče 1. ep kraj tu, vreden kratke pomude ! Tu sem položim na mehki mah Od dolzega pota trudne ude. Kako je pobelil me cestni prah ! Prijetno ležišče, prijazen les, Grmovje, breze in smrečice vmes; In duh domač mi od praproti, rdse Cvetoče in gob! — Pred mano vrste" se V daljavi sinji gore" za gorami. — Vse tiho, nič pokoja ne drami Le čmrlj tu brenči, po resji se trudi, Da vidi človeka tu, menda se čudi. Pozdravljen mi bodi, znanec moj; Zakasnil si se malo nocoj ! Na nebu solnce se niža in niža, Zatonu za goVe večerne se bliža. In cede zvonec v daljavi se glasi! — Živinica krotka, pasi se, pasi Po slemenu mirno, po gori zeleni! Spomini mladostni se vzbujajo v meni. — II Nekdaj in zdaj! Prej vse pred teboj, Zdaj vse za teboj ! Mlado hrepenenje Izpolnjeno je; spoznal si življenje In videl si svet! — Življenje, oj! Težavna ti človeku si pot, Nemira polna in znoja in zmot ! Po tebi se človek ubija in trudi, Mir najde, ko v temno jamo se zgrudi. Po sreči mu vedno srce" hrepeni, r na. Iz tuje dežele čez hrib in ravan Poleti, moj duh, tja v južno stran; Nazaj v pretekle čase — minila So leta in leta, ne včm jim števila — Mladenič takd tam ležal je v travi, V nebd je jasno, v poletno nebd Upiral mhido, bistro oko In misli so mu rojile po glavi, Negodne misli! Oblački beli Pod nebom so plavali, dalje hiteli, Hiteli so dalje brez postaje, Kam? kam? V nedogledne, daljne kraje! In duša je mlada mu koprnela In duša je mlada z njimi želela ; Kam, ljubi oblaki, pod nebom hitite ? Za vami želim, seboj me vzemite, Da vidim svet, življenje spoznam, Življenje, ki je pred sabo imam, Višine spoznam, globočine njegove, Prikazni željan sem videti nove. Za nj6, za njod mlad ! Spomladi bodo čebele brneče Obirale cvetje rudeče in belo, Ko bo mu v zemlji truplo trohnelo; In jabolko bo dozorelo, žareče V jeseni glodal deček vesel, Ne vprašal, odkod je sad prejel, Hvaležno se deda spominjal ne bd, Ki zdavnaj leži mu in spi pod zemljo. Po gozdu potika se divja zveV, Povsod doma in domd nikjeV; Vse njeno, prostora ni za dve", Nič poleg nje se gibati ne sme! — —• Rodbina velika je veliki rod, Ki znamenje nosi človeškega lica; Vesoljni zemlji je človek gospod, Za g'5re je solnce zašlo; nižave Mrače" se, gora visoke glave Žare" se, na nebu večernica sije, In roso cvetica žejna pije. Prijetno diha večerni hlad, In pesem večerno poje strnad. Le poj, v deželi tuji mi poj, Iz let otročjih ti znanec moj; Tvoj glas tožeči se mi prilega, V sred mi pesem otožno sega. — — Minil je lepi poletni dan, Poslednji moj bo skoraj končan, Ko zastor črni svet mi zakrije, NikdaV več solnce mi ne zašije. Ko bodem stal na večnosti pragi, Ko bila bo ura: — Z Bogom, dragi, Najbližji srcu mojemu vi; ritar: Večerna. Hiti, izteza deček roko, — Tako za resnico človek željdn Hrepeni in hiti; zaman, zaman ! Ko me"ni, da je objel jo že", Začuti, da so mu prazne rok6 ! III. Človeku naj gospoduje pravica; Usmiljenje naj nas druži in vodi, Kar tebe, brat, to mene boli; Kedor največ med nami trpi, Največ usmiljenja njemu bodi! — Ne hlepi po sreči, ne hiti za njo, Kedor je išče, ne najde sreče; V nemiru, skrbdh mu dnevi teko, Od želje do želje mu duša trepeče. — Resnice naj človek išče in išče, Po nji hrepeneč premeri naj svet, In ako je tudi prišel ji na sle"d, Nikdar ne vnide v njeno svetišče! — In vendar, lepo je človeku živeti, Za svojce truditi se in skrbeti, Za ndrod svoj, za človeštvo vesoljno Trpeti in delati radovoljno Telesa velikega, človek, si ud. Kar koli storiš, izgubljen ni trud; Ne misli nase samo, veselo Ti orji, sejaj, človeštvo bo želo. IV. Moj narod, ki sem te ljubil tako, Vse, kar pod solncem živi in trpi, Pozdrav moj vzprejmi in moje slovo ; Vse, kar se po zemlji giblje iu hodi, Pozdravljeno zdaj mi zadnjič bodi ! — — In ko bo pretekla vrsta let, Moj duh se vrne zopet na svet, Nad Dravo in Savo in Sočo se vstavi, Z višave deželo drago pozdravi In gleda in vidi vesel povsod Cvetočo deželo, srečen rod! Kjer pred je razsajal med brati prepir, Zdaj zloga kraljuje, sprava in mir. Pregnane so pogubne pošasti, Sovraštvo, krivica, podlost, zavist V deželi nimajo več oblasti. Ljubezni bratovske ogenj čist Fr. Gestrin : Balada b vinu. 323 Vsa srca blagodejno ogreva, Iz bistrih, prijaznih oči odseva. In pesmi pevci nove pojd, Narodu učitelji in proroki; Vodniki z blaženo mu roko Človeštva kažejo smoter visoki. — Ko se je nagledal, preko mej Slovenskih dalje plava, in glej ! Povsod domači, dragi mu glasi, Nikjer nekdanjega ni mejnika; Dežela moja, kako si velika, Prišli so ti dolgo želeni časi! Ko zopet preteče vrsta let, Moj duh se v drugo vrne na svet. Izpremenila je zemlja lice. Vihar je potihnil, zavladal je mir, Prišla je zlata doba pravice. — Vsi ena čeda iu en pastir! Ne — brez pastirja mirno žive"! Ukrotil je človek zverinske strasti, Ki so ga imele v svoji oblasti; Končane so bratomorne vojske"! Kjer ni hlapčevanja, ni upora, Vsem ima zemlja dovolj prostora: Kedor se trudi, on sad uživa, Ko se je utrudil, mirno počiva. Družina velika so vsi narodi, Pravica vlada, ljubezen sodi: Vresničilo se mu je hrepenenje, Človeško človek živi življenje! — Mrači se, na ndge, dovolj je pokoja; Domd te čaka družinica tvoja! — Josip Stritar. Balada o vinu. v e zlato vince v časi se blišči, Hitreje kri v človeku plati jame, Veselja žar se v prsih mu razvname, Oko iskri se, in srce" drhti. I jaz, sin grešnih dedov, čislam vino: Z baržunasto roko me žitje boža, Lijoč mi v prsi radosti brezdanje, Ovevajoč z neznano me milino — Pušfc zbadljivih mi ne čuti koža, Ne vzburi sivcev hladno modrovanje, Ne stark brezzobih mene jezikanje, Radujem se, da žijem, Smejoč se vsemu, pijem, pijem, pijem, Če zlato vince v časi se blišči. Fr. Gestrin. 21*