109 petra s voljša K – Gre Gor a ntoličič: LETa ST rahOTE . SLOVENci i N Pr Va SVETOVN a VOj Na. Cankarjeva založba, Ljubljana 2018, 432 str. Sto let po koncu prve svetovne vojne smo dobili obširno in izčrpno zgodo- vino prve svetovne vojne, ki obravnava Slovence v tej moriji, imenuje jo leta strahote. Da je moralo miniti sto let do tega prikaza, dokazuje, da sloven- ska historiografija dolga desetletja tem dogajanjem ni namenjala veliko ra- ziskav. Vzroki so različni, opravičeva- nja pa so komaj zadostna. Šele zadnjih trideset let je to proučevanje večje in bolj sistematično in za njegov začetek bi lahko šteli razstavni katalog mari- borskega muzeja z naslovom Svetovna vojna 1914–1918 iz leta 1988. Od takrat je bilo opravljenih in izdanih več di- sertacij in magistrskih del ter številne razprave in članki o tem dogajanju ta- ko v znanstvenih revijah kot tudi v bolj poljudnih publikacijah in tisku. Seveda pa je velika razlika v količini raziskovanja druge svetovne vojne v primerjavi s prvo, kjer gre velikokrat za multum in ne za multa. Predvsem vojaška zgodovina je bila za tisto ob- dobje obravnavana zelo sistematično in pod enotnim vodstvom. Prav tega pa za zdaj o zgodovini prve svetovne vojne še ne moremo govoriti. Za knjigo Leta strahote lahko rečemo, da je rezultat in odraz dosedanjih raziskav, in le upa- ti je, da se bodo raziskave nadaljevale tudi po stoti obletnici prve svetovne vojne. Knjiga Leta strahote se začenja vsaj zame za zgodovinsko monografijo nenavadno, in to s Cankarjevo črtico Gospod stotnik in tudi končuje se z njegovo drugo črtico Kostanj posebne sorte, moto vsakega poglavja pa je prav tako stavek iz Cankarjevih črtic. Za kaj več kot hommage pisateljevi stoletnici smrti ne vidim vzroka in smisla. Temu sledi zelo informativen in poučen tekst Toneta Partljiča: Ivan Cankar – včeraj in danes. V uvodu sta avtorja predstavila svoj koncept, kakšnega večjega sodelova- nja med zgodovinarji na to tematiko ne zaznavam. Res je, da prihaja do po- vezovanja in priključitve k sodobnim trendom v zgodovinopisju, pri čemer je treba vendarle opozoriti, da se je za- čelo raziskovati tiste vidike, ki se jim več desetletij ni posvečalo nobene po- zornosti, in da so nosilci novih trendov te začeli na podlagi tistih prejšnjih, ki so pri nas bolj ali manj izostali, to pa je vojaška zgodovina v ožjem smislu. To se v tej knjigi seveda pozna. Za uvodom se začenja prvo poglav- je, ki je med vsemi tremi poglavji naj- obsežnejše in pod naslovom Vojna se prebuja obsega 213 str. Razdeljeno je na 12 podpoglavij, ki se začno s Slo- venci na predvečer prve svetovne vojne in konča s Posledicami prve svetov- ne vojne. Čemu tak naslov, če sega do ocene in poročila – reviews and reports 110 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/1 konca vojne? Poglavje govori o polo- žaju Slovencev v zadnjih desetletjih pred vojno, o stanju v Evropi, nasploh o monarhiji, o atentatu na prestolona- slednika, vstopu Italije v vojno, največ o soškem bojišču, pa vendar manj kot v Slovenski enciklopediji, mnogo manj o vzhodnem in balkanskem bojišču, nič o vojni na Jadranu. Marsikaj je prepo- drobno, marsičesa pa bi lahko bilo več. Drugo poglavje z naslovom Notra- nja fronta ima pet podpoglavij in 117 strani, obravnava pa vojni absolutizem, begunce, okupacijo, ženske v tem času, slovensko ozemlje med vojno, boj za preživetje in začetek konca. Tretje poglavje nam z naslovom Sto let kasneje na 40 straneh prikaže ko- ristno kronologijo vojnih let, de dišči no prve svetovne vojne, ki govori o od- mevih vojne v slovenski umetnosti in literaturi, spominih udeležencev. Na koncu je skoraj 900 opomb, 15 strani virov in literature ter imensko kazalo. Pri seznamu imen je prišlo do neka terih netočnosti in zamenjav. Naj nekatere naštejem: Aarenau je predikat, priimek je Brosch, goriški škof je Sedej in ne Borgia, pri Rusih je nekajkrat ob činstvo zamenjano s priimkom (Sazo nov ne Dimitrijevič, Benckendorf ne Konstan- tinovič, Iz volski ne Petrovič), angleški politik je bil Lloyd George ne George, tudi Lexa je predikat Aehrenthala, ali Gieslingen Giesla. Mi slim, da bo knjiga vzbudila precejšnje zanimanje pri bral- cih, ne rečem, da ne bodo izvedeli doslej neznanega, zlasti iz diplomatske zgodo- vine in vsakdanjega življenja. Vse to je res in pohvalno. Vendar pa: zakaj ni zemljevidov, razen humoristične karte Evrope? Zakaj ni nič ali skoraj nič za- pisano o bojiščih na Bližnjem vzhodu, na zahodni fronti ali v tirol skih Alpah, kjer so se tudi bojevali naši vojaki? Av- stro-ogrski mornarici je vse do svoje smrti poveljeval veliki admiral Anton Haus iz Tolmina, čin je dobil leto dni po vstopu Italije v vojno in to za zaslu- ge na Jadranu. Ta čin je dobil kot edi- ni mornariški oficir. Lahko bi bil vsaj omenjen spopad na morju, ko je že 16. avgusta 1914 francoska eskadra pri Ba- ru potopila avstro-ogrsko lahko križar- ko Zenta, ki ji je poveljeval Mariborčan, kapetan korvete in kasnejši kontraad- miral Paul Kajetan Pachner. Rešeni mornarji s poveljnikom vred so prišli v črno gor sko ujetništvo in tam ostali do 22. januarja 1916. Med njimi je bilo tu- di nekaj Slovencev. Domovinska občina feldmaršala Aleksandra von Krobatina je bila Stražišče pri Kranju, kjer je bil doma njegov oče. T orej ga imamo lahko za prvega in edinega slovenskega mar- šala. Mar nam je nerodno? Ta poskus sinteze dogajanj v prvi sve- tovni vojni je pokazal, česa smo ta hip zmožni in na katerih področjih nam preostaja še veliko dela. Torej je to tudi napotek za naprej in upam, da bomo kmalu vedeli, koliko je padlo naših si- nov in očetov, podobno kot že imamo število žrtev za drugo svetovno vojno, ki so bila še večja leta strahote kot pred sto in nekaj leti. Franc rozman