-—    54    ----
lrate noč je zakrivala,
Noč pretemna krog in krog; Vsa narava je molčala
Ino nem je dihal log. Žalno bilo je bobnenje
Bistre Save na uho, Zdelo tužno se vršenje,
Kakor sreče mi slovč. Temna clo je bila zarja,
Solnce s'jalo ni nikdar; Moč čutila sem viharja
In nevihte  srepi dar. In dremali so sinovi,
In dremale hčere so, V hudih sanjah mi rodovi
Zdihovali so težko. Britke solze sem točila,
Sem lomila si roke: Zelno sem Boga prosila,
Da odvzel bi to gorje.
In začelo je šumeti
In sveteti se povsod, In pozdravi sila vneti
Kar prebujajo moj rod. Sini moji ino hčere
Viže pevajo sladke, Nade polne so in vere
In ljubezni sprelepe. Zlate zvezde mi migljajo,
Ko migljale niso pred, Žarne iskre se igrajo
In raztapljajo mi led. Srečno sope vsa narava,
Ker jej miga že spomlad, Spomlad lepa, spomlad prava,
Ki obeta sladki sad. Solnčni žarki svitli, mili
Zemljo grejejo sedaj, Logi, ki so veli bili/
So cveteči kakor raj. Mladi tički se glasijo
In po zraku žvrgole, Urno v gozdno domačijo
Svojo lepo že hite. Krasni Save so bregovi,
Reka dere zdaj z močjo, In kristalni nje valovi
Stare marnje mi poj6. In smehljaje se cvetice
Prebudijo tudi vse, Glasi lepe govorice
Jih dihljati spet učč. Tiho so viharji jezni,
Ki so rjuli krog srca, Sveta pesem le ljubezni
Zdaj se vzdiga do Bogd.
Ali kdo je luč mi rešil,
Petje klical kdo na dan? —
Kdo natok temote vjezil, Kdo za vrača bil poslan? —
Vodnik bil je ta prikazen,
Ki je oživila cvet, Vodnik bil je vodnik važen.
Ki prebudil moj je svet. Vodnik je podajal r6ke,
Zvesto meni in skrbno, Je pomembe mi visoke
Vzor postavil pred oko. Vodnik nado mi je vzdignil
Moj rešitelj bil zares, In   po Vodniku je švignil
Žar nadušbe do nebes. — Mojo gladil je besedo,
Da čistejša se glasi, Je preganjal hudo zmedo,
S ktero tujec jo kazi. Da zakladi nje obili,
Svitli so ko živ porfir, Da lepoto bi izlili,
Ko Savice krasni vir. Da soglasje se hvalilo
Njeno s čudom bo naprej, Da najlepše poročilo
Bo Slovencu vekomej. Da v besedi bo prekrasni
Dom in mater ljubil sin ; Dom in mater! zvezdi jasni,
Ki najslajši ste  spomin! —
Ino strune je prebiral,
Pesmi narodne je pel, Je po domu jih razširjal,
„Zadovoljnosta ž njimi vneL Polno čiste harmonije
So donele mi na čast, Da je glorja poezije
Bila kinč mi zdaj in last. „Brambovce" mi je navdušil,
Malosrčnim dajal lek, In resnobi sveti družil
»Voljo zidano" za vek. Je z „Ilirjo oživljeno"
Večno mi svetilo vžgal, Ki z navdihom preskrbljeno
Bilo čvrsto je do t&l. Do Parnasa gor ga vzdignil
Pevske sile je poklic, Ko je bil z „Vršaca" mignil
Cvet najlepši vseh cvetic.
Ko slovesno nam zvonjenje
Prebudi vselej odglas, Tak bo pesem teh donenje
Jek rodilo vsaki čas. In presladko že odmeva
Iz trpečega srca, Ki ljubezni razodeva,
Kar umet' le ona zn&. Cudapolno jej oznani,
Da po sreči hrepeni, Da zdravila britki rani
Mu na svetu najti ni.
Da žaluje in zdihuje
Brez počitka le po njej, Da jo vedno hvalisuje
In hvalilo bo naprej. Franc Prešerin bil je slavec,
Ki je tožil tak sladko, Ko izvoljeni puščavec
Predno videl je nebo. In živelo  bo to petje,
Ko presvitli, rajski dar, Saj  njegovo milo cvetje
NevmrjoČ obdaja čar. Dušo  bode omečilo,
In izbujalo solze, Vsako srce bo ganilo
Dokler bilo bo srce.
Ino zopet se ponavlja
Vodnik ! tvojih pesem jek, In z zakladi me pozdravlja
Novih viž orjaški šek. Dušni vzdiga dar nebeški
Iz bogastva globočin, Žlahtni delavec Koseški,
Slave moje slavni sin. Zvonovino, ki obsiva
Večne cene dragi svit, Rudar zdaj v kalupe vliva
Ino kinča ž njimi ščit, Scit slovenski in sloveči,
Ki me krije čez in čez, Ki od nekdaj plameneči
Bil protivniku je jez.
In marljivo ko bučela,
Ki nabira medni dar, Mi je Vodnik skupljal dela
Za potrebni nam slovdr. Pisal svojega naroda
Zgodovinski je obraz , Da od jutra do zahoda
Se zanese lepi glas: Da Slovenci so junaki,
Kteri „Slavi" le žive. Da v zvestobi so prvaki,
Ki za Avstrijo stoje. Našel varstvo in zavetje
V delu tem bo moj spomin ; — Nadaljuje da početje
Kje pogumni je moj sin?!  — V živi narodi zavesti
Sklical časnik je na dan, Kteri ko učitelj zvesti
Bil Slovencem je poslan. Al umoril mi „Novice"
D6be je nemile beg, Ino dušne njih cvetice
Je končal mi zimski sneg. Toda cvetje so pognale
Vsahnjene tud' kali, Pomnožene, lepše vstale
Izpod ledaste prsti.
*) Govorila 6. svečana gospodičina Ema Tomanova.
Slovenija Vodniku.*)
Zložila Luiza  Pes Jakova.
Saj „Novice<* prebudile
So „Novic" prečvrsti list, Kteri domovine mile
Je poduk in korist. In sedanji tudi vrednik
Vreden Slave je časti, Kajti Vodnikov naslednik K luči narod svoj budi. Zvesto, skrbno mu daruje
Pokrepčalo za duhd, In se vsega le žrtvuje
Da pravica obveljd. —
To so Vodnikova dela,
To je njihov žlahtni sled, S kterega se dalje plela
Blagih se dejanj bo red; S kterega se pomnožila
Duše moje bo oblast, In preslavna se rodila
Mi omike svitla čast. In zato hvale pozdravljam
Dobrodelnika sedaj, In torej ga blagoslavljam
Ljubijoča vekomaj!
-----    55    -----