časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika ZELEZNICARSKA stavka aprila leta 1920 (Oris) Janez Kos »Mati je umrla«' Pokol stavkajočih delavcev na Zaloški ce- sti v Ljubljani 24. aprila 1920 »to zmago- slavje klerikalnega nasilja«, je bil greh po- vojne vlade, ki klerikalcem dolgo ni dal miru. Se po osmih letih se je moral dr. Jan- ko Brejc, ki je bil v času stavke predsednik deželne vlade za Slovenijo, v zborniku ob desetletnici prve Jugoslavije^ še enkrat opra- vičiti, pokazati, drugim pa dokazati, da sta njegova vest in vlada čista. Njegova stran- karska sovražnica liberalna stranka je po do- godkih na Zaloški cesti na vprašanje, kdo je kriv, odgovarjala: »Na eni strani so torej Lemež, Golouh, Petrič, bratje Žorga itd., na drugi strani pa Brejc, Remec, Korošec, Pro- tič. Njihovih rok se drži kri slovenskih de- lavcev«'. Brejc se je dobro zavedal, da bo kdajkoli težko izmiti iz delavske zavesti spo- min na »ulico, kjer so ležala trupla mrtvih in luže krvi na vse strani« in še teže jim dokazati, da so bili tega le sami krivi. »Pu- stimo vse rekriminacije. Ni čas za to«, je tiste dni zapisal »Delavec«,"* »pač pa mora- mo konstatirati, da te žrtve ni povzročilo delavstvo, ampak sedanji sistem, ki sicer go- vori o socialnih vprašanjih, izvaja pa terori- zem v bojazni, da je vsako delavsko gibanje politično.« V stavki, ki so jo njeni voditelji, komunisti, začeli v razmerah prehranjevalne krize, rapidno rastočih cen in revolucionar- nem razpoloženju kot čisto mezdno gibanje »lačnih želodcev«, ni bilo treba ščuvati, da so to »želodčno vprašanje« ponekod razvili v boj za oblast, na sploh pa so pričakovali, da jim bo stavka prinesla temeljite družbene spremembe. Stavkovno vodstvo se je zave- dalo, da za revolucionarni preobrat nima do- volj moči, zato tudi ni maralo razvijati akcij za Drevzem oblasti, ki so se spontano po- javljale, nasprotno je z vedno znovičnem za- trjevanjem, da je stavka samo mezdni in ne tudi politični boj, stopilo na pot umikanja: napačno je pričakovalo, da bo država morala kloniti pred enotnim nastopom delavstva. Velja pa omeniti besede Franca Perdana, ki jih je namenil oblastem: »Hoteli ste imeti politični štrajk, pa ga imejte.« To je bilo od stavkovnega vodstva edino glasno povedano spoznanje, da se je mezdno gibanje razvilo v pravo politično bitko. Stavka železničarjev je torej le bila politično gibanje, saj je bila navsezadnje naperjena proti delodajalcu, ki je bil za večino stavkajočih — država. V vrsti stavk v medvojnem obdobju stoji splošna železničarska stavka aprila 1920 po svojem pomenu, ostrini in obsegu na vrhu. Jugoslovanska buržoazija, ki si je že utrdila oblast in bila pripravljena začeti boj z revo- lucionarno razpoloženim nasprotnim razre- dom, je izzvala na boj najnaprednejši del jugoslovanskih delavcev, to je železničarje in druge prometne delavce. Ta boj, ki ga je z delavske strani vodila mlada komunistična stranka, je tekel takole: Glavni vzrok stavke je bila Koroščeva od- prava tako imenovanega protokola sporazu- ma, kolektivne pogodbe med komunistično Zvezo prometnih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije (ZPTDUJ) in mini- strstvom za promet. Josip Petrič, tajnik slovenskega pokrajinskega tajništva Sploš- ne železničarske organizacije za Jugoslavi- jo (SZOJ), jo je označil kot plod in uspeh združitve jugoslovanskih prometnih delavcev v enotno organizacijo, »Slovenec« pa jo je, jasno, imenoval »skrpucalo«. Podpisal jo je Korošcev predhodnik prometni minister Dra- škovič. Da bi ji poudaril veljavo, jo je ob- javil v uradnem listu. Z njo je bilo urejeno vprašanje plač, delovnika, bolniškega zava- rovanja in drugo. Protokol sporazuma je da- jal železničarjem velike ugodnosti in se je po njih zelo razločeval od drugih kolektivnih pogodb. Železniške uprave pa tudi vlada so ga močno omalovaževale, tako da se je morala ZPTDUJ pravzaprav vseskozi od njegovega podpisa 30. oktobra 1919 bojevati za njegovo uresničenje. V tem boju je po lastni oceni šla »v svoji toleranci in legaliteti mnogo dlje, kakor je to zahtevala instinktivna odpornost železničarjev«. Namesto protokola sporazuma je »izzivalec stavke«, Korošec, ob podpori Zveze jugoslovanskih železničarjev (ZJ2), ki 1 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino je menila, da je protokol sporazuma »škodljiv za železničarje vseh kategorij, za železničar- sko službo samo in za državo«, pripravil tako imenovani začasni pravilnik. ZPTDUJ, ki je morala v oseminštiridesetih urah dati o njem svoje pripombe, ga je 28. marca 1920 zavr- nila. Menila je, da bi pomenilo popravljati ta zelo slabi pravilnik »graditi stavbo na pesku«. Zato je Korošcu predlagala, naj z njo na osnovi določil protokola o sporazumu izdela nov pravilnik, do takrat pa naj bi veljal protokol sporazuma. ZPTDUJ se je ob tem obrnila tudi na svoje članstvo z upanjem, da tega napada ne bo sprejelo brez najodloč- nejših protestov. Z začasnim pravilnikom je Korošec odvzel osemurni delavnik, ki je bil »v zakoniti veljavi v vsej državi in za vse delavstvo. Odvzel jim je dalje starostno in bolniško zavarovanje, pritrgal jim je plačo in prejemke, onemogočil delo železničarskih svetov, ki bi imeli urejati personalna vpra- šanja«. Tako je bil železničar z dvema otro- koma, ki je prejemal mesečno 1200 kron, pri- krajšan za okoli 500 kron, kvalificiran dela- vec z enakim številom otrok pa je od 1500 kron izgubil okoli 300 kron. Delavniške in kurilniške delavce je začasni pravilnik uvrstil v nižje plačilne razrede, nekaterim kategori- jam pa je lahko podaljšal delovni čas za dve ali za štiri ure dnevno brez ustreznega pla- čila.^ Omejil pa je tudi pravico do brezplačne režije in dopustov. V določilih začasnega pra- vilnika je ZPTDUJ videla namerni napad na solidarnost železničarjev in napad na orga- nizacijo; zato je krivdo za vse morebitne po- sledice začasnega pravilnika pripisala vladi. Stavka, na katero so že v času bojev za uve- ljavitev protokola sporazuma vse bolj mislili, je bila sedaj gotova stvar. Na zagrebškem plenumu konec marca je ZPTDUJ sklenila stavkati in ta stavka je morala imeti le mezdni značaj. Ponovno je formulirala svoje zahteve za uveljavitev protokola sporazuma, dokler ne bi bila sklenjena nova kolektivna pogodba, zahtevala je zvišanje plač za toliko, kolikor so narastle cene v času med podpisom protokola sporazuma in aprilom 1920 — zvi- šanje plač naj bi določila paritetna komisija zastopnikov zveze in ministrstva za promet pod predsedstvom zastopnika ministrstva za socialno politiko — ter da naj vse ugodnosti, sklenjene s kolektivno pogodbo, veljajo tudi za železničarje takrat še zasebne južne želez- nice. Ker vlada ni reagirala, jo je ZPTDUJ opozorila, da »z oziroma na interes vlade to pot ne bomo izvajali najhujših konsekvenc, temveč se zadovoljujemo le s primerno de- monstracijo v podobi dvodnevne stavke na vseh železnicah kraljevine SHS«, toda le v primeru, da vlada ne bo uporabljala sile. Drugače pa bo prisiljena »nadaljevati boj do dokončnega poraza vlade«. Opozorila jo je, da je pripravljena na vse žrtve, ki bi jih ta boj zahteval. Centralno radničko sindikalno veče (CRSV), katerega član je bila komuni- stična ZPTDUJ, je 1. aprila odobrilo zagreb- ške sklepe.' Začele so se priprave na splošno železni- čarsko stavko, ki jih je za vso državo koordi- nirala ZPTDUJ. V Sloveniji jih je vodila nje- na članica in tudi članica Strokovne komisije (SK) SŽOJ. Bila je v rokah članov nove De- lavske socialistične stranke (komunistov). V svojih triintridesetih krajevnih skupinah je tedaj štela okoli sedem tisoč dvesto članov. Najmočneje je bila zasidrana med železničar- ji južne železnice.' SŽOJ je že na svoji konferenci 14. in 15. marca 1920 v Ljubljani ostro obsodila in od- bila začasni pravilnik, ki ga je vladi predlo- žila ZJZ in katerega »vsebina bije vsakemu modernemu nazoru in socialnemu gibanju na- ravnost v obraz«. Zahtevala je, naj novo ko- lektivno pogodbo z železničarji sklene na osno- vi določil protokola sporazuma s splošno volil- no pravico izvoljena skupščina!* Na sestanku z zastopnikom CRSV 3. aprila v Ljubljani so ljubljanski železničarji zavračali zamisel o tridnevni demonstrativni stavki in se zavze- mali zaradi nespoštovanja protokola sporazu- ma in zaradi neprestanega naraščanja cen za neomejeno stavko, za stavko do zmage ali poraza. Tak sklep so tudi sprejeli.' Po tem so začeli funkcionarji organizacije s pripravami med članstvom. Organizirali so shode član- stva vseh krajevnih organizacij in na njih razlagali stališča organizacije v zvezi z od- pravo protokola sporazuma in uvedbo začas- nega pravilnika. Stavko železničarjev so ome- njali kot edino obliko boja, ki bi rešila kri- tično stanje. Na shodih se je oblikovala za- hteva po zvišanju plač za toliko, za kolikor so narastle cene od oktobra 1919. Članstvo je na njih podpisovalo tudi resolucijo, s ka- tero so »odločno in zadnjič« protestirali proti ukinitvi protokola sporazuma in uvedbi za- časnega pravilnika ter opozorili vlado, da sme železničarske koristi zastopati le ZPTDUJ (ki je zajemala v svojih vrstah 90'°/o jugoslovan- skih železničarjev), ter ugotovili, da jih pro- metni minister »izziva iz najvišjega mesta v državi v usodepolne korake«."* Osrednji od- bor SŽOJ je 10. aprila poklical zastopnike krajevnih skupin v Ljubljano in jim oznanil datum za začetek stavke ter dal navodila o organizaciji stavkovnih odborov, železničar- skih straž in sploh stavke. Drugim skupinam, zastopnike je poslalo le sedem organizacij, je 2 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika poslal navodila po pošti. Osrednji stavkovni odbor so sestavljali Josip Petrič, Ivan Makuc in Marcel Zorga, po razglasitvi stavke pa je bil vanj vključen še Rudolf Golouh. Makuc in Zorga sta morala po lastni presoji sesta- viti še dva stavkovna odbora, enega za držav- no in drugega za južno železnico, ki naj bi v času stavke skrbela za varnost in red." Zvečer 15. aprila je bil na Krekovem trgu v Ljubljani shod, katerega je stavkovni od- bor naznanil v skladu z vladnimi predpisi že 10. aprila. Nanj so vabili letaki stavkovnega odbora: »Delavci, delavke, vse pošteno in trpeče prebivalstvo, udeležite se velevažnega shoda v najmočnejšem številu!« Zaradi na- vedenih besed je predsednik deželne vlade takoj posumil, da ima zbor politično ozadje. Na shodu je v imenu ZPTDUJ predsedujoči Makuc razglasil splošno železničarsko stavko z začetkom opolnoči. Perdan, Petrič in Zor- ga so v svojih govorih zahtevali uveljavitev protokola sporazuma in povečanje plač za 120 "/o do 200'"/o, zlasti pa so poudarili mezd- ni značaj stavke. Pozvali so tudi železničarje drugih organizacij, naj se v lastnem interesu pridružijo stavki. Podobni shodi so bili tudi drugod.'^ »Slovenec« je takoj ugotovil, da je po stav- ki beograjskega dijaštva in tobačnega delav- stva, ki se je končavala, prišla splošna želez- ničarska stavka kot tretja preizkušnja komu- nistične moči. Zanj je veljalo, da zgolj sploš- na zahteva po zvišanju plač brez zadostne utemeljitve še ne more biti dovoljšen vzrok, ne pravi povod za stavko. »Štrajk je politi- čen in naperjen proti sedanji vladi. Političen štrajk pa je danes zločin nad državo in celo- kupnim prebivalstvom.« Temu je še zlohotno pristavil, »da imajo železničarji v vsej Jugo- slaviji najmanj povoda za stavko ... V pri- meri z drugimi proleterskimi stanovi so oni buržuji. Zato so jih komunisti vzeli v zakup, ker so v primeri z drugimi delavci najbolj krepki in siti in imajo največ časa in korajže za ta način ,boja proti draginji in korup- ciji'.«i3 Predsednik deželne vlade je že 14. aprila, ko mu je notranji minister Trifkovič sporo- čil, da bo najbrž 15. ali 16. aprila izbruhnila splošna stavka železničarjev, in mu zapove- dal, naj zagotovi normalen promet, red in mir, naročil pri komandi dravske divizijske oblasti obsežne vojaške priprave v Ljubljani, Celju, Mariboru, na Jesenicah ter seveda tudi za Trbovlje in Kočevje.'" To je bilo prvo zna- menje, da je bila vlada takoj pripravljena začeti s stavkajočimi železničarji boj s silo. Splošna železničarska stavka je izbruhnila istočasno s stavko avstrijskih železničarjev i in je zajela vso Jugoslavijo. Vlada in časo- pisi so trdili, da se je začela zahrbtno, brez predhodnega ultimata ali obvestila. Železni- čarji so pozneje to »zahrbtnost« utemeljevali s trditvijo, da bi bila vlada, če bi vedela za začetek stavke, skušala železničarje s silo zadržati na delu. Železniški promet je v noči od 15. do 16. april popolnoma zastal, le na progah Dolnja Lendava—Cakovec in Murska Sobota—Hodoš je tekel naprej. Železničarji v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zidanem mo- stu, Pragerskem, na Jesenicah ter še na ne- katerih drugih večjih postajah so s stavko omrtvili promet tudi drugod, kjer so bili ne- kateri pripravljeni delati. Stavkajoči so pu- stili vlake na postajah, kjer jih je zatekel začetek stavke. Strajk se je začel in nadalje- val prve dni v najlepšem redu in miru. Stav- kajoči so na postajah in drugih železniških objektih postavili svoje straže, ki so, oprem- ljene s posebnimi znaki, nadzorovale vse po- četje na železnici; preprečevale naj bi vsa- kršno nasilje, sabotaže, tatvino, odganjale stavkokaze in podobno. Za zastraženje ljub- ljanskega glavnega kolodvora je bilo pred- videnih stoosem oseb. Osrednja stavkovna odbora sta jih nadzirala po posebnih kurir- jih. Za dostop na ljubljanski kolodvor je stav- kovni odbor dajal posebne dovolilnice. Želez- ničarske straže, ali kakor jih je imenoval »Slovenec«, »boljševiški vohuni«, so oprav- ljale svoje delo do 19. aprila, ko so se mo- rale umakniti vojaštvu, ki je potem stražilo vse do 11. maja." V stavko sta se vključili tudi ZJZ in Pro- metna zveza (PZ). ZjZ je bila druga največja železničarska organizacija, v kateri je bilo zlasti veliko železničarskega uradništva. Njej je vlada takoj, ko je zvedela, da bo stavka, ponudila zaščito, če bi nadaljevala z delom. Vendar se je ZJZ že prej odločila in se raz- glasila za pasivno. Stavki je pravzaprav na- sprotovala in je takoj zavrnila tudi vsako odgovornost za njene posledice. Vodstvo ZjZ se ji ni priključilo zato, da bi preprečilo ne- potrebno prelivanje krvi, kot je zatrjevalo, temveč zaradi bojazni, da bi člani ali zave- zarji imenovani, zlasti pa delavci, ki so po podpisu protokola sporazuma simpatizirali z ZPTDUJ — (edinim pravim »zaščitnikom vseh železničarjev«) — kljub njegovi prepo- vedi stavkali in se po morebitni zmagi celo prepisali v komunistično železničarsko orga- nizacijo. Njegov strah za članstvo je bil več- ji kot njegova načelnost; navsezadnje je bila stavka naperjena tudi proti njegovemu pra- vilniku, ki ga je sugeriralo prometnemu mi- nistru namesto protokola sporazuma. Z iz- javo, da bo pasivna, dokler se ne bi izkazalo, 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino da je gibanje politične narave, si je ZJŽ pu- stila odprta vrata, skozi katera bi lahko vsak čas smuknila iz stavke.'* ZJŽ se je zelo mu- dilo iz stavke, saj je že prvi dan sporočila vladi svoje pogoje za izstop iz nje. Ti pa so bili taki, kakor da niso bili njeni: razveljav- Ijenje začasnega pravilnika, uveljavljenje protokola sporazuma do izdelave nove služ- bene pragmatike, takojšnja pogajanja za nov pravilnik ter podpis tega pravilnika do 1. maja in varstvo časti in telesa. Vlada je po- goje posredovala v Beograd. Drugi dan sta Rupnik in Brandtner na shodu ZJŽ v Ljub- ljani zelo hujskala proti stavki, a nista ni- česar dosegla, ker je bila večina za njeno nadaljevanje." ZJŽ in PZ sta se tako hitro mehčali, da je 18. aprila Brejc že lahko po- ročal v Beograd, da sta pripravljeni pozvati svoje člane na delo, če bi jim mogli pokazati vsaj kakšen uspeh. Ce bi jih pozvali k delu brez uspeha, je opozoril Brejc osrednjo vlado, bi bila nevarnost, da bi večina njunega članstva prestopila v vrste ZPTDUJ.'^ ZjZ glede stavke ni bila enotna. To se je posebno lepo poka- zalo na shodih 19. aprila v Ljubljani. Na do- poldanskem v Narodnem domu so njeni člani nižjih plačilnih kategorij zahtevali vztraia- nje v stavki, medtem ko si je vodstvo pri- zadevalo, da bt organizacijo Cimorej pripe- ljalo iz nje. Železničar Rogelj je zvezarie pozival, naj gredo na delo. omogočijo naj- nuinejši oromet, ohranijo mir pa vzameio v roke možgane, (komunisti so mu zaklicali: »Kole in Duške!«), in trezno premislilo po- ložaj. Prebral je tudi brzoiavko. s katero ie Udruženie narodnih železničara iz Beograda — ZJZ ie bila njegov član — snoročalo. da so na Srbskem narodni železničarii začeli z delom ter da naj z njim začno tudi v Slo- veniji. Na tem .sestanku vodstvo ni moplo do- biti večine, zato je za popoldan sklicalo no- vega z opravičilom, da se ne bi mogli ko- munisti, ki so bili na sestanku, vmešavati v zvezine zadeve. Popoldne ie Runnik skušal zborovalce nrepričati in jih pridobiti za iz- stop iz stavke z lažnimi novicami, da je vla- da ugodila njihovim zahtevam in da ie v delu nova službena pragmatika ter da zato Z.TZ nima za kaj več stavkati. Del zvezariev ie kliub takim utemeljitvam še vedno vztraipT na stavki. Nazadnje pa se je vodstvu le po- srečilo izglasovati izstop iz stavke. Ko je nato Rupnik pozval tiste, ki se glede stavke niso strinjali z vodstvom, naj zapuste zborovalni prostor, je menda odšla večina delavcev, ostalo je le uradništvo. Do tedaj enotna stav- ka vseh železničarjev se je zlomila, Brejc je tisti dan poročal, da bo ZJZ 22. aprila začela z delom.i^ Tudi mariborska ZjZ je hitela iz stavke. Na shodu zaupniškega sveta je ugo- tovila, da se je položaj razjasnil, ker je beo- grajski odbor sporočil, da je »krušno vpra- šanje«, to je plačilna pragmatika, rešeno, stavka pa je dobila politično vsebino in zato protidržavno ost. Pozvala je svoje člane na delo in ti so se do 23. aprila domala skoraj vsi javili na službenih mestih.^" Prometni minister dr. Korošec je 17. aprila sprejel delegacijo ZPTDUJ, ki je zahtevala umaknitev začasnega pravilnika, povečanje plač, spoštovanje protokola sporazuma tudi od ravnateljstva južne železnice ter sprejem na delo vseh železničarjev, ki so stavkali. Korošec je zahteve zavrnil. Neizprosno je zahteval, da se morajo stavkajoči najprej vrniti na delo in izjavil, da se bo šele potem pripravljen pogajati. Zatrdil je tudi, da ne bo umaknil začasnega pravilnika. Delegacija mu je dala še eno možnost za sporazum s spomenico, s katero mu je predlagala, nai skupaj z njo izdela nov začasni pravilnik. Naslednji dan je okoli osemsto ljubljanskih železničarjev zborovalo na Krekovem trgu, kjer so jim govorili Petrič. Makuc, Perdan in Golouh. Petrič je zanikal vsaka pogajanja z deželno vlado, rekel je. da so železničarske zahteve zadnia beseda. Pozval je člane ZJŽ, nai skupaj s SZOJ vzdrže v stavki do konca. Golouh pa je dokazoval, da stavka ni po- litična.22 Četrti stavkovni dan je bil pomemben za- radi sklepa ZJŽ o izstopu iz stavke, zaradi razglasitve militarizaciie železničarjev pa zaradi voiaškepa zastraženja kolodvorov in drugih železniških obiektov. liublianske pli- narne, elektrarne, večnih živilskih skladišč in trgovin, vladne. noStne in sodne palače — fsamo v Liubliani ie bilo na teh stražah se- demsto voiakov in dvesto mož policije) — in nazadnje pomemben tudi zaradi prepovedi točenja alkoholnih pijač, ki je veljala do 5. maja. Vse to je dajalo vtis izrednega stania, hkrati pa zanesljivo napovedovalo, da bo vlada uporabila vse sile in da nikakor ne bo dovolila, »da ji njeni uslužbenci diktirajo svojo voljo z grožnio, s stavko«. Objave že- lezniških direkcij, južne in državne, da po sporočilu vojaških oblasti pomeni v mobil • nem času sodelovanje v stavki upor v voi- ski, niso imele na stavkajoče nobenega vpli- va. Zato je komandant železniškega oddelka vojnega ministrstva major Disineer na osno- vi ukaza ministrstva za mornarico in voisko z dne 17. aprila vpoklical 19. aprila vse želez- ničarje vojaške obveznike v starosti med enaindvajsetim in osemintridesetim letom na dvomesečno vojaško vajo. Obvezniki so se morali zglasiti najkasneje do osme ure zjutraj ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 20. aprila. Tisti, ki se ne bi javili, bi bili kaznovani kot vojaški dezerterji. Razglas je naznanjal, da bodo železničarji dobivali pla- čo pri železniških upravah in bodo morali sami skrbeti za prehrano in stanovanj e.^^ Militarizacija je bila za stavkajoče trda preizkušnja. Po njej je pomenilo stavkati upirati se in hoditi po poti, ki je vodila na- ravnost v spopad z državno oblastjo. To vse- kakor ni bil več samo običajni mezdni boj. Poleg tega pa militarizacija ni zadela vseh železničarjev, kar je seveda kalilo enotni na- stop. ZPTDUJ in z njo SZOJ sta bili kljub te- mu pripravljeni nadaljevati s stavko v pre- pričanju, da je vlada ne bo mogla več dolgo vzdržati in bo morala kloniti njihovim za- htevam. Vlado sta opozorili, naj ne sega po nasilnih sredstvih, če noče izzvati splošno stavko vsega delavstva. Tako je Zorga po- svaril: »Mi se pa nobene sile ne bojimo. Mi vemo, da ima železničarska stavka največii vdHv na državo in je tako močna, da bo vlada morala ugoditi našim zahtevam. Ako • pa bi oblast s silo posegla v stavko, potem pa smo zasigurani, da stopi za nami ves drugi proletariat, ki nam bo takoj pokazal simpa- tijo z generalno stavko.«^* Medtem ko so se ZJŽ in PZ ter drugi omahliivci odzvali vpo- klicu na orožne vaje in iskali pri oblasteh »varstvo in zaščito pri izvrševaniu službe nasproti komunistom«, so člani SZOJ ostro reagirali.^5 Na shodih v Ljubljani, Celiu in Mariboru so se odločili, da se ne bodo od- zvali vpoklicu v vojsko in so celo zagrozili s splošno stavko vsega delavstva. To stališče; so naslednja dneva zlasti odločno pokazali ljubljanski železničarji. Nič več se niso zbi- rali na Krekovem trgu, kjer jih je mogla vlada s svojimi agenti imenitno nadzirati, ampak v mestni okolici, ker niso marali, kot je rekel Zorga, »zborovati v senci bajonetov, ker to razburja našo kri«. Tudi niso policiji naiavljali svojih shodov, kot je bilo to do- ločeno z zborovalnim zakonom. Dne 20. anri- la so se zbrali dvakrat za starim streliščem Pod Rožnikom. Na dopoldanskem shodu ie Zorga razlagal, da so v meščanskih listih razglašeno mobilizacijo odredili na lastno pest neodgovorni faktorji. fPrav zaradi te zelo razširjene razlage je Brejc prihodnji dan ponovno razglasil in potrdil vpoklic na vojaške vaje.) Zorga je opozoril vpoklicane, naj se ne drže domov, podnevi naj gredo na sprehod, noč pa naj prespe pri znancih, ker je policija dobila sezname železničarjev, ki jih mora aretirati. Sporočil je zbranim, da ima or- ganizacija vsa zagotovila drugih delavskih organizacij, da bodo takoj začele stavkati, kakor hitro bi vlada začela z aretacijami in drugimi nasilji siliti železničarje na delo. Zelo ostro je obsodil stavkokaze. Za njim sta govorila Mariborčana Koloman Wallisch in Kopač, ki sta izrazila solidarnost vsega mariborskega delavstva z železničarji. Po- poldne je zborovalo okoli tri tisoč ljudi. Go- vorili so jim tajnik SK Kokalj, Zorga, Ma- kuc, Petrič in zastopnika trboveljskih in ko- čevskih rudarjev, ki sta obljubila vso pomoč. Vsi govorniki so pozivali k vztrajnosti v stav- ki. Zlasti ognjevit je bil Zorga: »V stavki vztrajajmo do zmage! Saj ne gre samo za zmago železničarjev, temveč, da zmaga raz- redno zavedni proletariat. Vlada je odredila mobilizacijo železničarjev, mi smo odredili mobilizacijo našega proletariata.« Pozval je žene, naj bodre svoje može v težkem boju. Na shodu so sklenili, da bo drugi dan ženska deputacija ponesla resolucijo k predsedniku deželne vlade.^^ Tudi socialnodemokratski list Naprej, ki je vneto podpiral stavkajoče in jih bodril v vztrajnosti, socialni demokrati so namreč ra- čunali, da bo stavka spodnesla Protičevo in Koroščevo vlado, je opozoril vlado: »Ako nam vlada velik in težak boj vsiljuje, potem naj ve eno: v tem boju bo našla ves slovenski in gotovo tudi jugoslovanski proletariat str- njen. «2'' Delavstvo drugih kategorij je podprlo že- lezničarje in njihovo stavko ne samo moral- no, ampak tudi s stavkami. V dogovoru z njimi so 20. aprila začeli stavkati kočevski rudarji in radeški papirničarji. Naslednji dan so se stavki pridružili še zabukovški (do 29. aprila), trboveljski, zagorski, hrastniški ru- darji, steklarji (do 4. maja) in apneničarji, rudarji v Velenju (do 29. aprila) in Žagarji v Šoštanju. Rudarji v Senovem in delavci tovarne Woschnagg v Šoštanju (do 28. apri- la) so začeli stavkati 22. aprila. Isti dan tudi lesni delavci v Kočevju. Opekarji v Ribnici so stavkali že od 17. aprila. Rudarji so začeli z oseminštirideseturno stavko, pa so jo potem spremenili v permanentno.^^ Stavka rudarjev je bila imenitna taktična poteza, ki je neposredno vplivala tudi na že- lezniški promet. Ze potem, ko se je stavka zaradi nasilja, izdaje žoltih organizacij in utrujenosti stavkajočih začela rušiti, je bil premog glavno vprašanje pri vzpostavitvi normalnega prometa. Rudarji so se tega do- bro zavedali in zato kočevski niso pustili od- važati premoga.^' V znak solidarnosti z železničarji in v pro- test proti vladnemu nasilju je bilo več de- lavskih zborovanj. V Kamniku je 21. aprila, kakor že prejšnji dan, demonstriralo z rdečo 5 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO zastavo okoli sto delavcev.^" V Tržiču in Kra- nju so delavci odločno protestirali proti na- silju ter zahtevali, da vlada v državnem in ljudskem interesu takoj ugodi železničarjem. »Zahtevamo demisijo vlade, ki ni zmožna so- cialnih vprašanj drugače rešiti kot z bajone- ti!«, so zapisali v resolucijo.'-' Tri tisoč osem,- sto delavcev v Zagorju je na zborovanju za- htevalo, naj vlada nemudoma začne pogaja- nja z železničarji in naj se ne loti repre- salij: »sicer bi bilo celokupno delavstvo pri- morano nemudoma stopiti v naj ostrejši hoj« P Tudi dva tisoč jeseniških železarjev je zago- tovilo železničarjem svojo pomoč. V Kočevju, kjer so vsi »kot en mož zapustili delo«, so stavkajoči sporočili okrajnemu glavarstvu, da se ne pokoravajo nobeni vladi, ampak le stavkovnim vodstvom. Demonstrirali so po mestu z rdečo zastavo in pokazali, »da je ves kočevski proletariat napravil eno fronto pro- ti buržoaziji in sramotni vladi.«'' V Ljublja- ni so 21. aprila zborovale ženske. Nekaj sto se jih je zbralo na Krekovem trgu in se od tam napotilo k predsedniku deželne vlade. Med potjo so se jim pridružili možje, ki so prej zborovali v Lattermannovem drevoredu. Brejc je kljub temu sprejel odposlanstvo žensk — vodila ga je neka Kregarjeva — če- prav je policijsko ravnateljstvo opozorilo Pe- triča, naj žensk ne pošilja k predsedniku. Z resolucijo, ki so mu jo izročile, so najprej ugotovile, da se je stavka razvijala v miru, ki ga je začela rušiti vlada, potem pa so pro- testirale proti vpoklicu mož na vojaške vaje ter zlorabi vojaške sile, s katero je vlada omejevala svobodo stavkajočih in jih silila na delo. Zahtevale so, naj vlada čimprej ukrene vse potrebno, da bi lahko ugodila že- lezničarskim zahtevam ter naj v ta namen posreduje pri osrednji vladi. Opozorile pa so tudi, da bo vlada kriva za vse posledice svojega brutalnega nastopa proti »boriteljem za svoje naj primitivne j še življenjske pogoje«. Brejc je vse odklonil: posredovanje pri osred- nji vladi, izpustitev aretiranih železničarjev in ukinitev vojaških uredb. Odposlanke je še opozoril, da bodo njihove družine kmalu lačne, ker je zaradi stavke onemogočen vsak dovoz živil v mesto. Pred vladnim poslopjem je nato tisočpetstoglava množica burno de- monstrirala. Kazalo je že, da bo prišlo do incidentov, ko je Petriču in Golouhu le uspe- lo odpeljati množico proti Rožniku k železni- škemu prelazu, kjer je deputacija poročala o svojem poslanstvu. Množico je Brejčev od- govor silno razdražil. Golouh, ki jo je na- govoril, jo je pomiril in jo opozoril, da se v danem položaju železničarji ne morejo sami bojevati in samo na enem mestu: njihovo stavko kaže razširiti v splošno stavko vsega delavstva. Sporočil je sklep SK o tridnevni generalni stavki in da so rudarji že začeli stavkati.''' Odziv na orožne vaje je bil vsaj v centrih stavke neznaten. Oblasti so morale železni- čarje večinoma s policijo privesti na delo. Tako se je v radovljiškem okraju od tristo vpoklicancev javilo le sedemnajst; drugih se glavarstvo brez vojaške pomoči ni upalo do- seči. Podobno je bilo drugod. Notranji mi- nister Trifkovič je naročil, da naj oblasti energično izvedejo militarizacijo železničar- jev. Na območju mariborskega policijskega komisariata so v času med 23. in 28. aprilom aretirali dvestodevetdeset železničarjev. V Ljubljani so ponoči na 21. april aretirali šest- deset vpoklicancev, pozneje je to število še narastlo. Brejc je bil prisiljen v Beograd po- ročati, da je odziv na vpoklic minimalen ter da še tisti, ki jih je privedla policija, veči- noma odklanjajo vsako delo ter da jih voja- ške oblasti zato pošiljajo v zapore. Ljubljan- sKim zapornikom (85) je stavkovni odbor pla- čeval hrano.'5 »Naprej« je aretacije označil z besedami: »To je krščanska kultura slovenskega kleri- kalizma, ki se je svoj čas posluževala avstrij- skega militarizma, danes pa balkanskega. To je jugoslovanska svoboda!«'^ Tudi nasilje te vrste ni zlomilo moči železničarske stavke. Vlada je zato stopnjevala pritisk. Na svoji seji 21. aprila je sklenila ustaviti preskrbo- vanje stavkajočih železničarjev iz aproviza- cijskih zalog in prepovedala vse shode. Prve- ga sklepa si skoraj ni upala objaviti, druge- ga pa je takoj. V razglasu je stalo, da bodo vsi prireditelji shodov in govorniki na njih kaznovani z 20.000 kronami in do šest me- secev zapora.V zvezi s prepovedjo zboro- vanj je Petrič javil oblastem, da osrednji stavkovni odbor odklanja odgovornost za vse posledice, ki bi nastale zaradi preprečitve le- galnega stika s stavkajočimi.'^ Ko je vlada ukinila preskrbovanje stavkajočih iz aprovi- zacijskih zalog, je poverjenik za notranje za- deve Bogumil Remec posumil, da bosta de- lavska Nakupovalna zadruga in Konsumno društvo v Ljubljani podpirala svoje stavka- joče člane. Zato je zelo vneto iskal opravič- ljive razloge, da bi ju lahko podvrgel reviziji trgovskega sodišča, denar Konsumnega dru- štva pa zasegel. Zlasti nevaren se mu je zazdei sklep Konsumnega društva o pomoči železni- čarjem v vrednosti 100.000 kron. Trdil je, da je namen društvenega sklepa »indirektno pospeševati protizakonito dejanje, kakršna je stavka, ki naravnost ogroža važne javne in- terese«.'^ 6 ČASOPIS ZA slovensko krajevno zgodovino KRONIKA Deželna vlada je na seji 22. aprila ugoto- vila, da je brez točnih navodil iz Beograda. Dobila je le splošno navodilo, naj uporabi vsa zakonita sredstva, da vzdrži red in vzpo- stavi promet. Iz tega je sklepala, da ji v Beo- gradu ne dovoljujejo nobenih izrednih sred- stev. Teh se ni upala uporabiti iz dveh raz- logov: najprej, ker ni vedela, kako bodo rav- nali v Beogradu in Zagrebu: ali bodo šli na pot sporazuma ali v spopad, in drugič, zara- di tega, ker so se tudi železničarji izogibali spopadov z oboroženo silo. Ugotovila je, da je pripravila vse, da bi lahko v potrebi takoj nastopila proti vsakemu izgredu. V Maribor je poklicala vojaštvo iz Radgone, v Celje iz Velikovca, v Tržič pa iz Borovelj. Brejc je posebno poudarjal, da bo vlada nadaljevala z mirno taktiko in se izogibala sili, »skušala pa bo z vsemi sredstvi stavko zadušiti, stav- kajoče utruditi in jih omajati v volji nada- daljevati stavko«. Komandant dravske divi- zijske oblasti general Smiljanič, ki je seji prisostvoval, je odobraval vladno politiko, branil pa se je še kaj bolj angažirati v boju s stavkajočimi, dokler so civilne oblasti lahko še same vzdrževale red in mir. Vlada je kljub takemu stališču le želela dovolj očitno de- monstracijo vojaške moči, ki naj bi stavka- joče zastrašila in jim vzela pogum nadalje- vati s stavko in začenjati z izgredi. Na Brej- čev predlog je sklenila ob prvi priložnosti izgnati vse tuje komuniste, ki so aktivno posegali v potek stavke. Sklenila je tudi, da bo dala aretirati stavkovni odbor, ki ga je dolžila krivde za delavski afront proti vla- di, če bo ugotovila, da še organizira shode stavkajočih.*" Izgon neslovenskih, to je, ko- munistov, ki niso bili pristojni v Jugoslaviji, so meščanski časopisi, zlasti pa mariborske oblasti in celo tamkajšnja ZJŽ že večkrat predlagali. Tistega dne je vlada še povečala svoj pritisk na stavkajoče s tem, da je vpo- klicala na orožne vaje vse železničarje voja- ške obveznike v starosti od 18. do 50. leta. Vpoklicanci so se morali javiti do drugega dne.^i Praktično je ta vpoklic zajel vse že- lezničarje. Ne samo vlada, tudi meščansko časopisje je pritiskalo na stavkajoče. Prirejalo je pra- ve kanonade laži, podtikanj in žalitev. Vod- stvo stavke ni utegnilo na vse sproti odgo- voriti, opozorilo je le, da bo obračunalo z vsemi po končanem boju. Stavkovna vodstva so neprestano z letaki in drugače bodrila stavkajoče železničarje k vztrajnosti in jim obljubljala skorajšnjo rešitev njihovih za- htev, čeprav ni kaj posebno dobro kazalo na uspeh.*2 Geslo stavkajočih je bilo: »Niti eno kolo se ne sme na železnici obrniti, dokler zato ne izda odredbe ZPTDUJ!« In do 20. aprila se res ni. Tega dne pa se je na vpoklic ja- vilo 250 vojaških obveznikov. Z njimi in s pripadniki izdajalskih organizacij ter nekaj stavkokazi se je vlada obupno prizadevala obnoviti promet; bolj kot pravi promet je bilo to le merjenje sil. Stavkokazi so delali pod silnim moralnim pritiskom stavkajočih tovarišev. Ravnateljstvo južne železnice jih je skušalo pridobiti z delitvijo posebnih na- grad od 2C0 do 300 kron in je v ta namen porabilo 100.000 kron, posebno nagrado pa je ponujalo prvemu strojniku, ki bi se javil na delo. Teh je namreč najbolj manjkalo. Stavkajoči so nanje skrbno pazili in jih skri- vali, da jih policija ne bi mogla s silo privesti na delo.*^ Prvi vlak je pripeljal iz Novega mesta. Drugi dan, 21. aprila je odpeljal vlak tudi iz Ljubljane na Jesenice. Na cestnem prelazu na Dunajski cesti (danes podvoz na Titovi cesti), ga je ustavilo okoli tristo ljudi. Postavili so se na tire in trdili, da vlak lahko pelje samo preko njihovih teles. Sele tride- set policajev in pol čete srbskih vojakov je vlaku napravilo pot, da je lahko ob zmer- janju in kamenjanju nadaljeval vožnjo proti Gorenjski. Na južni železnici, kjer je bilo največ članov SŽOJ, so vlaki speljali 22. aprila in sicer dva do Logatca in eden do Maribora. Vse vlake so spremljali vojaški oddelki, pa je bil kljub temu vlak med Ver- dom in Borovnico obstreljen.** Tako je že- lezniški promet počasi, a vztrajno rastel, nor- malen pa ni bil še teden dni po dejanskem zaključku stavke. Vlada si je zlasti prizade- vala vzpostaviti promet na južni železnici. Bala se je antantine intervencije, do katere bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo. Da bo- jazen ni bila čisto brez osnov, dokazuje tele- gram ameriškega polkovnika Clauseya z Du- naja. Z njim je pri ravnateljstvu južne že- leznice zaprosil za posredovanje pri stavka- jočih, da bi dovolili prevoz živilskih vlakov. Ljubljanski stavkovni odbor je vladi sporo- čil, da je za tako dovoljenje pristojen cen- tralni odbor v Beogradu."5 Stavka je tako postala tudi majhno mednarodno vprašanje. »Slovenec« mu je hotel dati težo z nepotrje- nimi vestmi iz Rima in Trsta, ki so poročale, da se italijanska vlada pripravlja preko Ju- goslavije sama vzpostaviti zvezo z državami v Podonavju, ter celo, da namerava z vojsko zasesti južno železnico.*^ Zanimivo pa je za- držanje avstrijskih železničarjev iz Gradca, ki niso marali po avstrijske vlake na mari- borsko postajo, da ne bi kršili stavke jugo- 7 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO slovanskih tovarišev. Uprava južne železnice jih je morala zato sama odpeljati na avstrij- sko stran." Dan pred vrhuncem železničarske stavke 23. aprila je SK odločila, da bo z generalno stavko 24., 25. in 26. aprila protestirala proti vladnemu nasilju in podprla boj železničar- jev. Tridnevno splošno stavko je beograjsko CRSV oznanilo že za 21. april. Isti dan se je zanjo odločila tudi SK, ni pa določila da- tuma, ker je pričakovala, da bo železničar- skim zahtevam vsak čas ugodeno. Generalni štrajk je bil že ves čas na vidiku, saj ga je stavkovno vodstvo večkrat obljubilo za pri- mer, da bi vlada začela z nasilji. Vlada je pričakovala, da bo izbruhnil že ob razgla- sitvi militarizacijo in je zato naročila za Tr- bovlje vojaške okrepitve. Drugič ga je pri- čakovala na dan po Golouhovi izjavi. Na seji SK je Petrič predlagal, naj bi stavko čimprej zaključili in trdil, da po prepovedi shodov ni več mogoče brzdati stavkajočih ter da se vse bolj med njimi čuti delo meščan- skih provokatorjev. Stavkovni odbor je z le- taki večkrat opozoril stavkajoče na delo pro- vokatorjev, ki so trosili razne vesti, da na- meravajo stavkajoči povzročiti nemire. Sva- ril jih je, naj se ne puste »begati od ljudi, ki bi radi ribarili v kalnem, da bi utrdili svojo klerikalno pozicijo v Jugoslaviji. Osta- nite mirni! Vzdržite disciplino! V znamenju vztrajnosti, mira in reda bomo zmagali!« Stavkovno vodstvo je torej od svojega član- stva zahtevalo absolutno disciplino, red in mir, kar je zagotovo znamenje, da ni bilo pripravljeno slediti nekaterim spontanim ak- cijam stavkajočih ter je napačno ožilo ves boj samo na mezdno področje in razglašalo vse tiste, ki bi stavki hoteli dati tudi politič- no lice, za-agente provokatorje.^* Krščansko socialistična Jugoslovanska stro- kovna zveza se je takoj distancirala od sploš- ne stavke. Ukazala je svojim članom, naj se je nikakor ne udeleže, ker je politične nara- ve. Svojo odločitev je neprepričljivo uteme- ljevala z ugotovitvijo, da v »... težkih časih je delo edino, ki nas bo rešilo«. Brejc je ob tem zadovoljen zapisal: »Vse kaže, da se stavka ruši.«*^ Zaupniki SK so takoj po sklepu o začetku splošne stavke začeli zelo aktivno delati, da bi vanjo vključili kar največ delavstva. SK in njene posamezne organizacije so v zvezi z začetkom stavke izdale več letakov.^" V enem je rečeno: »Čakali smo doslej mirno na razvoj stvari, ker smo mislili, da bo vlada končno uvidela zmoto, spoznala, da se z na- siljem ne more poravnati mezdne spore. Ker pa vidimo, da hoče vlada z brutalno silo za- treti boj, da zapira nedolžne delavce in jih tira v vojašnice, je naša dolžnost, da se po- služujemo poslednjega obrambnega sred- stva ... Zmaga železničarjev bo obenem zma- ga celokupnega organiziranega proletaria- ta ...« Tudi v tem odločilnem trenutku je SK zagotavljala, da je stavka samo mezdne narave.^' Mariborsko stavkovno vodstvo je izdalo letak v nemškem in slovenskem jezi- ku; v njem je stalo: »Naš boj je dosegel svojo odločilno fazo. Verolomna vlada ne izbira no- benih sredstev, da zruši našo trdno discipli- no in neomahljivo solidarnost. Ker doslej ni ničesar dosegla, je izigrala zadnje sredstvo in hoče sedaj s prepovedjo shodov, z ustav- ljanjem aprovizacij in mobilizacijo letnikov 18 do 50 streti našo moč ter nas vpreči v dosedanji jarem po lastni volji. Glasom do- šlih poročil so železničarji v Zagrebu in Ljub- ljani enoglasno sklenili, da se takemu pozivu ne odzovejo in vztrajajo v svojem boju do konca — do dokončne zmage. Na plašite se in ne dajte se izzivati.. .«^2 V Ljubljano so prihajale vesti o akcijah stavkajočih. Pri Trojanah so bili ponoči na 23. april spodžagani telefonski in brzojavni drogovi in porezane žice. Dolenjski vlak so Moščani, ko je vozil z Rakovnika na glavno postajo, obstreljevali. Prejšnji dan so v Ve- lenju železničarji za nekaj časa odstavili po- stajnega načelnika in na njegovo mesto po- stavili svojega človeka.^' Najbolj razburljive vesti pa so prišle iz Zasavja. V Zagorju, Tr- bovljah in Hrastniku so rudarji zasedli že- lezniške postaje. V Trbovljah so zavzeli tudi pošto, odstavili občinski svet, izvolili na jav- nem shodu novega ter razglasili sovjetsko republiko. Skušali so pridobiti tudi orožnike, da bi jim izročili orožje. Poškodovali so že- lezniško progo in na njej postavili barikado. Oplenili so več vagonov avstrijskega živil- skega vlaka, ki je ob začetku železničarske stavke obstal na tamkajšnji postaji. Ko je tistega dne pripeljal prvi vlak, ki ga je spremljalo petdeset vojakov, iz Maribora na Zidani most, je bila na močno zastraženem kolodvoru zbrana velika množica ljudi, ki je burno zahtevala izpustitev treh aretiranih delavskih voditeljev (Pečnika, Pahorja, Jo- griča). Od Zidanega mostu do Hrastnika je vlak le počasi napredoval, ker so morali ho- diti vojaki pred njim in s tirov odstranjevati razne ovire. V Suhadolu se je moral celo ustaviti pred barikado, ki jo je branilo kakih dvajset do trideset mož. Prišlo je do stre- ljanja in do prve krvi v tej stavki: eden od braniteljev je bil smrtno zadet, dva pa so zajeli. Na trboveljski železniški postaji je vlak zopet čakala velika množica rudarjev. 8 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika Komisar, ki je vodil vlak, je moral izpu- stiti aretirance, da je množico lahko po- miril in jo lahko pregovoril, da je do- volila popraviti progo. Vlak je šele po petnajsturni vožnji iz Maribora v poznih ve- černih urah pripeljal v Ljubljano. V zvezi s temi dogodki, ki pomenijo kritično stopnjo v razvoju stavke, je Brejc zahteval vojaško in- tervencijo. Dosegel jo je šele na drugo za- htevo, čeprav je notranji minister Trifkovič sporočil, da je vsem vojaškim komandam naloženo, da morajo na vsako zahtevo civil- nih oblasti takoj posredovati. V trboveljski premogokopni revir je prišlo iz Ljubljane in Celja skoraj sedemstopetdeset vojakov z osmimi strojnicami in štirimi pehotnimi to- povi. Golih rok se rudarji niso mogli upi- rati in vojaštvo je lahko hitro napravilo sta- ri red. Vlada je bila sicer obveščena, da so imeli uporniki štiri strojnice. Pozneje pa je sodišče dokazalo le dve vojaški puški. Zelo burno je bilo tudi v Kočevju, kjer so že od vsega začetka stavke bili bolj revolu- cionarni kot kjer koli drugod. Kakšno je bi- lo razpoloženje pred stavko, zvemo iz poro- čila okrajnega glavarja »...nezadovoljstvo je prikipelo do vrhunca in se komunistične ideje hipoma razširjajo. Razpoloženje ljud- stva je deloma slabše kot tik pred razpadom Avstrije. Nezadovoljni elementi so po veči- ni pri vseh stanovih postali naravnost ne- strpni zaradi pomanjkanja . ..« Stavka v Ko- čevju se je zapletla z nezadovoljstvom nem- ških Kočevarjev z novo državo. Ti so takoj podprli stavko delavstva. Pozneje so prav oni zahtevali pri okrajnem glavarju izpusti- tev aretiranih voditeljev v Kočevju in tudi v Ljubljani ter odprtje delavskega konsuma. Zagrozili so, da bo prišlo deset tisoč ljudi osvobodit zaprte voditelje, če jih glavarstvo samo ne bo hotelo. Skupaj z meščani so zbra- li za stavkajoče 10.000 kron. Glavarstvo je bilo proti številnemu delavstvu brez moči. Delavstvo je odrekalo glavarstvu vsako oblast, se kljub prepovedi shodov zbiralo, se navduševalo za Lenina, sovjete in republiko. Govorilo se je tudi, da so nameravali skupaj s kmeti prevzeti oblast na Kočevskem v svoje roke. Ko je 27. aprila le prišla vojska, je rudniška sirena klicala na boj, do katerega pa ni prišlo, ker ni bilo zadostnega odziva. Vojska je napravila stari red, stavka pa se je kljub različnim pritiskom vztrajno nada- ljevala skoraj do polovice maja.'^ V Ljubljani so se železničarji zbirali kljub prepovedi. Zbrali so se tako v Taškarjevem gozdu, 23. aprila pa v mestu in na Fužinah. Na shodu v Taškarjevem gozdu so govorili člani stavkovnega odbora Makuc, Žorga, Per- dan. Slednji je poročal o solidarnosti rudar- jev in pribil: ». .. gre za mezdno gibanje. Zmagati moramo, če ne sedaj, pa ko bomo imeli sovjetsko republiko.« Izrekel je tudi tiste nam že znane besede: »Hoteli ste imeti politični štrajk, pa ga imejte!«, ki jih je me- ščansko časopisje pograbilo kot glavni do- kaz, da komunisti vodijo političen štrajk. Zorga je sproti skušal popraviti vtis Perda- novega govora, a brez uspeha.^^ Zbor pred Mahrovo hišo v Ljubljani (v njej je bil sedež SZOJ), ki se ga je udeležilo okoli petsto železničarjev, med njimi je bilo več rekrutov, ki so nekajkrat zaklicali: »Ži- veli boljševiki!«, so orožniki razgnali.^'' Zelo pomemben shod je bil popoldne 23. aprila na Fužinah pri Ljubljani. Na njem se je zbralo približno dvatisoč ljudi, ki jim je Ma- kuc sporočil začetek splošne stavke in naro- čil, naj se drugega dne zberejo pred tram- vajsko remizo na Zaloški cesti. Ko so jih orožniki pozvali, naj se razidejo, so zboro- valci odšli, kakor da se razhajajo, na vojaško vadišče. Orožniki so jim sledili in jih na vadišču ponovno opozorili, da shodi niso do- voljeni. Takrat pa so delavci začeli prepe- vati, kakor da so se zbrali zaradi zbornega petja. Vlada je po svojih agentih zvedela, da so na shodu sklenili naslednji dan z ome- njenega zbirališča korakati v mesto pred Mestni dom in vladno palačo, po nekih ve- steh pa, tudi pred Belgijsko kasarno, kjer bi zahtevali izpustitev aretiranih železničarjev. Prav nobeno poročilo pa ni govorilo, da bi stavkajoči hoteli pripraviti »pohod na vla- do, ki jo je treba vreči«. To si je Brejc pač izmislil, da bi opravičil kri, prelito na Za- loški cesti. Zanimivo je v tej zvezi omeniti še sodbo državnega pravdništva v Ljubljani, da deželna vlada ni mogla navesti nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazala na to, da se je s stavko ali s pohodom v mesto name- raval uprizoriti državni prevrat. Agenti so res poročali, da so delavci nameravali v ča- su splošne stavke zapreti mestu vodo, plin in električni tok. Najbolj je vlado razburilo nji- hovo poročilo, po katerem so na Fužinah sklenili drugega dne prinesti na zbor »vsak svoje — najbrž orožje«. Zaradi takih vesti je Brejc v poznih večer- nih urah sklical v svoji pisarni sejo zastopni- kov civilne, policijske in vojaške oblasti, dei teh gospodov se je že prej v času stavke vsak dan dvakrat zbiral pri njem. Z njimi je razpravljal o nastali situaciji in razmišljal, kako bi demonstracije in nemire, »katerih dalekosežnosti ni bilo mogoče predvideti«, preprečil. Zbrani so sklenili, da zaradi sum- ljivega obnašanja mase ne smejo dopustiti 9 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO njenega pohoda v strnjenih vrstah v mesto že zato ne, lier stavkovni odbor ni prosil za dovoljenje. Zastopniki civilnih oblasti so me- nili, da bi bilo mogoče preprečiti vsak nemir že v kali, če bi ljudje videli pripravljeno do- volj veliko vojske, ki bi bila zmožna takoj nastopiti. Zato so predlagali, naj bi stala na Krekovem trgu in pred hotelom Slon močna vojaška oddelka v polni bojni opremi; enaki oddelki pa naj bi krožili tudi po mestu. Tako bi sprostili policiste in orožnike, da bi lahko zaprli množici pot v mesto in jo razpršili na zbirališčih. Zastopnik dravske divizijske obla- sti, kapetan Lokar, je imel take priprave za nepotrebne. Menil je, da bi zadostovala pri- pravljenost vojaštva v kasarnah. Končni od- govor na zahteve civilnih oblasti v zvezi z vojaškimi pripravami je dal pozno ponoči general Smiljanič. Sporočil je, da bo vojska pripravljena v kasarnah in da bo nekaj enot vadilo drugega dne v bližini zbirališča stav- kajočih. Liberalna »Domovina«,^" ki je sicer videla v stavki »le dokaz nezrelosti ljudstva in od- govornih faktorjev v državi«, je 23. aprila pravilno ugotovila: »Pot, ki sta jo dr. Koro- šec in vlada ubrala napram železničarjem, je taka, da lahko vodi malone le še do skraj- nosti.« Do nje je prišlo naslednji dan 24. aprila, na dan, ko se je začela splošna stavka. Zjutraj po sedmi uri so se začeli demon- stranti v skladu s sklepom Strokovne komi- sije zbirati pred tramvajsko remizo na Za- loški cesti. Do osme ure se jih je nabralo kakih dva tisoč, novi pa so še vedno priha- jali. Prišli so tudi nekateri delavski voditelji. Zbrani so se postavljali v štiristopih v po- vorko. Na čelo so ji stopile ženske, ker je Perdan menil, da na nje policija ne bo stre- ljala. Vlada je policiji ukazala, da mora na vsak način preprečiti demonstrantom pot v mesto. Oddelek skoraj tridesetih orožnikov in stražnikov je poslala na Zaloško cesto, vse druge sile pa je razpostavila po mestu. Od- delek, ki ga je vodil narednik Ušaj, so ljudje, še preden je prišel na Zaloško cesto, ozmer- jali in opljuvali. Pred sanatorijem Leoniščem se je postavil v dvojni kordon prek ceste. Nabil je puške in nasadil bajonete ter čakal na množico, ki se mu je bližala. Ušaj je uka- zal ženskam, naj se umaknejo s čela sprevoda. Nekatere so ga ubogale. Demonstranti so naj- prej skušali pridobiti orožnike. Prigovarjali so jim: »Saj ste naši fantje! Dajte nam orož- je in podajmo si roke!« Nekateri iz množice so pomirjevali rastočo razburjenost, drugi pa so vse bolj rinili do kordona in postajali vse glasnejši. Vpili so: »Orožje dol! Tudi mi ga. znamo rabiti! Ubijalci naroda! Mi moramo skozi! Z vlado držite, pa ste slabše plačani kot mi! Pustite nas in pojdite z nami!« in podobno. Del demonstrantov je obšel kordon čez neko živo mejo po travniku ob Ljublja- nici in mu, pomnožen s tistimi, ki so še pri- hajali iz mesta, takoj pritisnil v hrbet. Vrsti orožnikov sta se morali sedaj postaviti s hrbti druga proti drugi. Orožniki in stražniki so še vedno pozivali, naj se množica umakne in naj ne sili vanje. Mahali so z nasajenimi bajoneti pred seboj, da se jim ne bi mogel nihče približati. V vse večjem trušču, zmer- janju in žuganju jih je množica stisnila. Naj- bolj ogorčeni demonstranti so zgrabili za nji- hove puške in jim jih hoteli iztrgati iz rok. Nekaj orožnikov so celo prebrnili na tla. Ko je vse tako kazalo, da bo množica orožnike pomendrala, so počili streli. Kdo je prvi stre- ljal? Orožniki so pozneje zelo plastično opi- sovali, kako je neki neznanec stopil pred Ušaj a z besedami: »Ce ne boste vi rabili orož- ja, ga bomo pa mi!« in je sprožil dva strela iz samokresa. S prvim je zadel nekega de- lavca, z drugim pa Ušaj a. S strelom iz samo- kresa naj bi bil ranjen še en orožnik. Poli- cisti in orožniki so pozneje zatrjevali, da so šele po teh strelih iz množice začeli tudi sa- mi brez ukaza streljati. Oddali so triintri- deset strelov, od teh enaindvajset v množico. Pet ljudi so nabodli z bodali in dva pobili s puškinim kopitom. Drugače so zopet opiso- vale to druge priče: pozneje aretirani ali v spopadu ranjeni demonstrant je in priložnost- ni opazovalci. Eni so trdili, da so slišali Te strele iz pušk v zrak, drugi pa da so najprej slišali zamolkle strele iz samokresa, le ena priča je izjavila, da so ji fantje, ki so bili tik ob kordonu, povedali, da so najprej streljali iz množice. Streli so množico pognali v beg, vendar niso vseh do kraja zmedli. Slišali so se klici: »Naprej, to je ognjeni krst!« Voja- štvo, ki je zatem prihitelo na bojišče, je raz- gnalo velike skupine, ki so se še zelo ogor- čeno zadržavale na mestu spopada; ni pa imelo več razloga streljati. Na tlaku Zaloške ceste je v lužah krvi obležalo trinajst mrtvih: dvanajst moških in petletna deklica, ki jo je oče nosil v naročju. V bližnjo bolnišnico so odnesli tudi štirinajst ranjencev; poročila pravijo, da jih je bilo še več: trideset do šti- rideset. Mrliče so našli tudi za obzidjem Leo- nišča, kar potrjuje izjave, da so orožniki in stražniki sledili bežečim in jim streljali v hrbet. Del demonstrantov se je v skupinah napo- til v mesto. Med potjo so kolporterjem po- metali v Ljubljanico vse meščansko časopisje. Malo so se ustavili na Krekovem trgu, po- ■ 10 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tem pa se jih je še kakih petsto zbralo na močno zastraženem prostoru pred hotelom Slonom, kjer jim je, kot je bilo v načrtu, spregovoril Golouh. Povedal je, kje je treba iskati povzročitelje in krivce za pravkaršnje dogodke na Zaloški cesti, proglasil je gene- ralno stavko v permanenci ter pozval ljudi, naj se mirno razidejo ter ubogajo navodila stavkovnega odbora. Ljubljanske ulice so se izpraznile. Trgovine so lastniki zaprli. Po mestu pa je odmeval korak popolno oboro- ženega vojaštva in vojaške godbe. »Slovenec« je z olajšanjem zapisal: »Komunistični teror je strt.«^'- Nekateri delavski časopisi in pozneje tudi delavski voditelji so trdili, da je na Zaloški cesti prvi streljal z okna Leonišča agent pro- vokator, ki ga je vlada nalašč zato najela in plačala. Tudi zadnja točka resolucije, ki sta jo tisti dan izročila Golouh in Tokan pred- sedniku deželne vlade, je terjala strogo pre- iskavo proti osebi, ki je streljala iz Leonišča. Iz ohranjenih dokumentov se ta trditev ne da zagovarjati. Nihče od aretiranih ni izpo- vedal, da bi videl koga streljati iz Leonišča; (ljubljansko policijsko ravnateljstvo je celo po časopisju iskalo priče, ki bi znale kar- koli povedati o strelih iz Leonišča). Naj je na Zaloški cesti streljal prvi policaj, agent pro- vokator ali delavec iz množice, dejstvo je, da sta vladna nepopustljivost in tudi borbena razpoloženost stavkajočih nujno peljali v od- krit spopad in v krvoprelitje, ki je zaznamo- valo peripetijo v stavki in v vsem delavskem gibanju med obema vojnama. SK, ki se je odločila zbrati stavkajoče na Zaloški cesti in jih povesti demonstrirat v mesto, je lahko z gotovostjo računala, da je velika verjetnost, da bo prišlo do spopada, v katerem bo tekla kri. Ze sama razporeditev žensk na čelo spre- voda, na katere policija ne bi streljala, nas napeljuje na tako misel. Dejansko je mno- žica napadla orožniški kordon, ki ji je za- piral pot v mesto, ga hotela pomendrati, od- straniti s poti.82 Res je tudi, da so se orož- niki obotavljali takoj uporabiti orožje in so pozivali ljudi, naj se umaknejo, in celo, da si naj poiščejo drugo pot. Prav tako pa lahko tu zapišemo tudi ugotovitev »Ljudskega gla- sa« in »Napreja«, da so klerikalci že dolgo prežali na organizirano delavstvo ter izra- bili proti njemu vso moč in da je bil njihov edini razlog za nastop na Zaloški cesti zadu- šitev delavskega gibanja. Vlada je takoj po strelih na Zaloški cesti namerila po stavki drugi uničujoč udarec. Na svoji seji je prepovedala v Ljubljani, Celju, Mariboru in Ptuju vsako zbiranje v gručah ter bivanje na ulici po deseti uri zvečer terj ukazala aretirati vse voditelje komunistov in stavk z utemeljitvijo, da je bila stavka naperjena proti državi."^ Policijsko ravnatelj- stvo je takoj zaprlo sedež ljubljanskega stav- kovnega odbora, aretiralo Florjančiča, Kle- menčiča, dr. Lemeža, Golouha, kasneje pa še Zorga, Perdana in še mnoge druge. Aretirani so bili tudi stavkovni odbori v drugih krajih in z njimi vsi, ki so se političnim oblastem zdeli sumljivi. Državno pravdništvo v Celju je sprejelo s svojega območja v zapore dva- indevetdeset zapornikov, v Novem mestu devetnajst iz Kočevja, v Mariboru triindvaj- set, okrajno glavarstvo v Kranju je dalo are- tirati triintrideset ljudi itd. Z mariborskega področja so preko državne meje izgnali šest- indvajset »nadležnih tujcev«, komunistov.^* Seveda so bile te aretacije obračun in čisto nasilje nad stavko, ker politične oblasti mno- gim zapornikom niso mogle dokazati niče- sar nezakonitega, niti niso imele dokazov, da je bila stavka naperjena proti državni oblasti kot taki. Ko je državno pravdništvo v Ljubljani hotelo od Remca dokaze, ki bi opravičili aretacije, mu je odgovoril, da so kot preventivno sredstvo bile popolnoma na mestu ter je opiral sprožitev sodnega prega- njanja le na kršitev vladne prepovedi sho- dov. Dosti zapornikov so sodišča zelo hitro izpustila, druge pa so do konca maja amne- stirala v zvezi z obiskom regenta Aleksan- dra v Sloveniji.ss Zavoljo aretacij in nasilja na Zaloški cesti je več poslancev vložilo v Beogradu interpelacije. Tako Anton Kristan in Josip Kopač s tovariši, ki so dolžili ljub- ljansko vlado skrajno neumevnega in nerod- nega postopanja, belega terorja in teptanja svobode ter so zagotavljali, da delavstvo ni- kakor ni mislilo na puč.^^ Pod vtisom dogodkov na Zaloški cesti so se sestali Petrič, Golouh in Tokan ter sesta- vili resolucijo, ki so jo sklenili predložiti vla- di ter tudi sklenili zaključiti stavko najkas- neje v ponedeljek 26. aprila. Na to pot jih je peljal ne samo udarec na Zaloški cesti, ampak tudi brzojavka, ki so jo prejeli iz Beograda. Z njo jim je osrednji odbor spo- ročil, da je vladi predložil svoje zahteve in da se z njo pogaja ter da bo zaključek stavke sporočilo z dogovorjeno šifro. Golouhu in To- kanu je uspelo dobiti zvezo z Brejcem, ki jima je sporočil, da ju je pripravljen sprejeti le, če gre za določitev modalitet in za način ustavitve stavke in pričetka dela, nikakor pa ni bil pripravljen pogajati se prej, pre- den bi se stavkajoči vrnili na delo. Brejc se je pač dobro zavedal, da so mu streli na Za- loški cesti prinesli zmago. Popoldne ob pol tretji uri ju je sprejel. Golouh mu je poro- 11 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO čal o brzojavki iz Beograda in mu predložil zahteve, pod katerimi je bil stavkovni odbor pripravljen stavko zaključiti.^'' Pogoji so bili naslednji: ukinitev militarizacije železničar- jev, izpustitev vseh zaprtih vojaških obvez- nikov tako, da bi vsi svobodni začeli z de- lom, izpustitev vseh aretiranih zaradi stavke ter ustavitev vsakršnih nadaljnjih aretacij, dovolitev shoda stavkajočih v nedeljo, da bi jim stavkovni odbor sporočil, da se v pone- deljek stavka neha, dovolitev slovesnega po- kopa žrtev z Zaloške ceste (delavski reditelji bodo poskrbeli za red in mir na pogrebu) in še nam že znana zahteva o preiskavi proti orožnikom in proti osebi, ki je streljala iz Leonišča.^ Vlada, ki se je za tem sestala, je menila, »da je odgovor, ki ga bo treba dati zastopnikom stavkajočih, dalekosežen poli- tičen akt in da bi se v slučaju, če bi deželna vlada započela z zastopniki stavkajočih poga- janja, poraz, ki so ga komunistični voditelji danes doživeli, znatno omilil in da bi bila nevarnost, da bi oni v tem slučaju zavzeli pozo zmagovalca«. Zato je vlada gladko za- vrnila vse zahteve, češ da ni poklicana po- gajati se o pogojih za končanje stavke, da je demilitarizacija železničarjev vojaška zade- va in da zaradi javne varnosti ne more do- voliti ne slovesnega pogreba ne shoda.^* Go- louh in Tokan sta vzela odgovor na znanje. Čeprav vlada ni sprejela pogojev stavkov- nega odbora, je ta kljub temu stavko zaklju- čil prej, preden je o zaključku razpravljal odbor ZPTDUJ v Beogradu: v ponedeljek, 26. aprila, je »Naprej« pozval vse delavce na delo. Stavka torej ni dala nobenega konkret- nega sadu. Tudi pogajanja v Beogradu so se končala samo z obljubami. Pogajanja za kon- čanje stavke so se pri prometnem ministru začela že 24. aprila. Delegati ZPTDUJ so Ko- rošcu predložili pogoje za končanje stavke: preklic vpoklica na orožne vaje, določitev platforme, na podlagi katere bi se pogajali o ureditvi službe železničarjev in njihovih plač. Korošec je v skladu s sklepom ministr- skega sveta z dne 21. aprila zavrnil vsaka po- gajanja pred vrnitvijo železničarjev na delo in sicer zato, ker so med stavko počeli več sabotaž in nasilij. Delegacija ni marala pri- stati na zahtevo o vrnitvi na delo pred pri- četkom pogajanj. Svoje zahteve oziroma po- goje je ponovila 29. aprila. Korošec spet ni popustil. Zahteval je vrnitev na delo. Dal pa je pismena zagotovila, da bo takoj, kakor hitro bo zopet vzpostavljen promet, pretre- sel vse železničarske zahteve in se z vsemi silami zavzel za njihovo rešitev; potrudil se bo tudi za preklic vpoklica na orožne vaje ter da bo skušal doseči, da bi tudi ravnatelj- stvo južne železnice ravnalo enako kot pro- metno ministrstvo. Po teh zagotovilih je ZPTDUJ, ko je stavka zaradi najrazličnejših pritiskov in zaradi dolgosti že bila v stadiju razpadanja, klonila in ob 19. uri 29. aprila zaključila s štirinajstdnevno stavko. V Slove- niji se je končavala od 26. aprila, ko so po- kopali žrtve z Zaloške ceste, se pravzaprav 28. aprila že nehala, formalno pa se je za- ključila dan pozneje.'" Tudi poznejša pogajanja med železničarski- mi organizacijami in ministrstvom za promet so ostala brez uspehov. Zaradi njih sta se ZPTDUJ in ZJŽ marljivo grizli. Prva je napadala tudi Korošca, ker jo je na poga- janjih diskriminiral: k njim je vabil le tri njene zastopnike in trinajst zastopnikov dru- gih organizacij, ki so sicer tudi zahtevale po- večanje plač, so pa zavračale vsako misel na novo stavko, če bi Korošec ne ugodil železni- čarskim zahtevam.'! Poglejmo še, kako je tekla splošna stavka. Ta je kar dobro uspela. Celo »Slovenec« je moral priznati, »da število delavstva, ki stoji pod komunističnim vplivom, ni majhno«. Seveda je v njej odsevalo negativno stališče JSZ. V tej zvezi je značilno poročilo kranj- skega okrajnega glavarja, ki pravi, da se stavka v Tržiču, kjer je bila moč komuni- stov sicer precejšnja, ni obnesla prav zaradi »složnega nastopa zavednega v JSZ zdru- ženega delavstva«. V generalni stavki so se železničarjem, rudarjem in še nekaterim, ki smo jih že omenili, pridružili papirničarji v Medvodah, delavci nekaterih kranjskih pod- jetij, delavci dveh tržiških tovarn, kamni- ški delavci, lesni delavci v Duplici, delavci nekaterih ljubljanskih podjetij, radeški us- njarji, rudarji na Mirni in Krmelju, stav- kali so v Mariboru.'2 V času splošne stavke je prišlo do več dejanj, ki pričajo o precejš- njem bojnem razpoloženju stavkajočih. Na Jesenicah, kjer železarji po sklepu SK niso stavkali, čeprav so sami najprej nameravali, so hoteli tamkajšnjega glavnega vodjo Mla- karja s silo rešiti iz zapora. Množico je mo- ralo vojaštvo ustaviti in razpršiti. Podobno je hotelo kamniško delavstvo osvoboditi svo- jega voditelja Franca Kosiča. Pet sto delav- cev je prikorakalo v mestu in napadlo orož- nike s kamenjem. Ti so morali nastopiti z orožjem, da so jih razgnali. Iz Radeč je žu- pan nujno prosil za vojaško pomoč proti že- lezničarjem, ki so se poskrili pri hribovskih kmetih in grozili, da bodo napadli trg, ople- nili trgovine in večje posestnike. Med Bi- strico in Pragerskim so bile porezane brzo- javne žice. Isto so neznanci hoteli napraviti pri Škof ji Loki, pa so jih orožniki s streli pre- 12 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA gnali. Na črnomaljski železniški postaji so železničarji po pokolu na Zaloški cesti raz- obesili črno zastavo. Zaradi sabotaže je iztiril vlak v Slovenski Bistrici. Tudi na ko- čevski progi so neznanci pokvarili tire.''^ Da bi oblasti strle stavko, so počenjale razna nasilja. V brežiškem okraju je glavarstvo or- ganiziralo narodne straže, kamniško glavar- stvo je samovoljno prepovedalo shode. Ljub- ljanska vlada pa je prepovedala vsak dovoz živil v trboveljski revir, dokler bi tam tra- jala stavka.''* Razna nasilja so počenjali tudi delodajalci. Tako je ravnateljstvo južne že- leznice odpustilo iz službe vse železničarske voditelje, ki so vodili stavko, drugim pa gro- zilo, da jo bodo izgubili, če se ne bi javili do 28. oziroma 29. aprila na delo. Njegovo delavstvo se je zlasti v Mariboru in na Zi- danem mostu počasi vračalo na delo. Znani so številni odpusti delavcev. V Kočevju so v zvezi s stavko odpustili okoli 10 Vo rudarjev. Trboveljska premogokopna družba je skle- nila odpustiti vse aretirane delavce ter za- htevala od vlade, da se vsi znani »hujskači in pretepači« odstranijo z rudnikov, ker je menila, da bo lahko le tako zagotovila za na- prej red in mir.'5 ZTPDUJ je z resolucijo 13. maja ostro zahtevala, da se morajo sprejeti nazaj na delo vsi odpuščeni železničarji.™ Vlada je kljub temu, da je v Beogradu za- trjevala, da je v Sloveniji normalno stanje, umaknila vojaštvo z železnic šele 11. maja, prepoved zborovanj pa je ukinila 29. maja. Takrat je Remec poslal v Beograd zelo ka- rakteristično pismo: »Čast mi je še pripom- niti,« je med drugim zapisal, »da za primer, da se morajo vsi shodi trpeti, odklanjam vso odgovornost glede reorganizacij komunistične stranke, ker nikakor ni mogoče krotiti po dosedanjih navodilih teh prevratnih elemen- tov, ki so izredna nevarnost ne le za red in mir, ampak naravnost za obstoj države.«" V teh nekaj besedah je že vse, kar je pozneje v neki drugi zvezi Vaso Kneževič zajel z ugotovitvijo, da »buržoazni red ne more več vladati z legalnimi sredstvi«. Splošna železničarska stavka je še bolj sprla ZPTDUJ in ZjZ ter povečala razdor med komunisti in socialnimi demokrati, je pa tudi odkrila vse prijatelje in sovražnike delavskega gibanja. Njen pomen je ZPTDUJ sama pravilno ocenila, ko je ob njenem kon- cu trdila, da bo imela v zgodovini delavske- ga gibanja važno mesto »ne zato, ker je že- lezničarjem dala hitre in velike gmotne pri- dobitve, temveč zato, ker je pokazala, kaj pomeni močna organizacija in visoko razvi- ta delavska solidarnost v borbi«.™ Seveda pa s tako sodbo ne moremo mimo zmotne vere komunistov, da bo država popustila pred strnjenim nastopom delavstva in da bodo na ta način dosegli spremembo socialne uredit- ve, ne mimo napake, ki jo je napravilo stav- j kovno vodstvo, ker ni znalo večdnevni ge- neralni štrajk, ki je pomenil vrhunec delav- skih moči in prizadevanj, pravočasno zaklju- čiti, da se ne bi spremenil v hud poraz. Kljub vsemu so železničarska in splošna stavka ter drugi takratni boji pripeljali slovensko de- I lavsko gibanje do revolucionarne usmerje- j nosti in pomenijo prelomnico v pogledu osvo- bajanja delavskega razreda izpod vpliva re- [ formističnih iluzij.''' i OPOMBE Kratice : AS — Arhiv Slovenije, Ljubljana ZA CK ZKS — Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, Ljub- ljana VZL ■— Veliki župan ljubljanske oblasti PDVS — Predsedstvo deželne vlade za Slovenijo PNZ — Poverjeništvo za notranje zadeve de- želne vlade za Slovenijo D. s. Lj. — Deželno sodišče Ljubljana Okrž. s. Ce. — N. m. — Okrožno sodišče Celje — Novo mesto Okr. s. Ro. — Kr. g. — Okrajno sodišče Radov- ljica — Kranjska gora sit. por. — situacijska poročila 1. Skrivno geslo za začetek železničarske stav- ke (ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20). — 2. Slovenci v desetletju 1918—1928, Zbornik raz- prav iz kulturne, gospodarske zgodovine, Ljub- ljana 1928. — 3. AS, PNZ 1920, 4525/pr. — 4. Delavec, 1. VII. št. 18 (1/5-1920). — 5. AS, PNZ 1920, 1167/pr, 4131/pr, 4555/pr; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20 (letaka Obrambni boj železničar- jev Jugoslavije, Atak na železničare); Ujedinjenje, 1. I. št. 7 (10/4-1920) str. 3, št. 8 (17/4-1920) str. 3. — 6. AS, PNZ 1920, 4310/pr; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38; Milan Lemež, Zastruplje- ne svinčenke. Rdeči prapor, 1. XV št. 6 (17/6-1920) str. 2. — 7. Leto prej je imela 30 skupin in 3823 članov — ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20; Ujedinjenje 1. I št. 5 (3/4-1920) str. 3, 4. — 8. Ujedinjenje, 1. I št. 8 (17/4-1920) str. 4. — 9. ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38. — 10. AS, PNZ 1920, 3654/pr. — PNZ sit. por. 1920, 4299/pr, Ujedinjenje, I. I št. 5 (3/4-1920) str. 3, 4. — 11. AS, PNZ 1920, 4131/pr, 4310/pr; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38, 57 Ujedinjenje, 1. I št. 5 (3/4-1920) str. 3, 4. — 12. AS, VŽL 1925, S 2620 (Brejčevo poročilo o poteku železničarske in splošne stavke), PNZ 1920, 4310/pr; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4986, D. s. Lj. Vr IX 807/20 (letak o sklicanju shoda). — 13. Slovenec, 1. XLVIII št. 87 (17/4-1920) str. 2, št. 88 (18/4-1920) str. 1, št. 91 (22/4-1920) str. 2. — 14. AS, VZL 1925, S 2620, ZA CK ZKS, PDVS 4555. — 15. 13 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO AS, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, PDVS sit. por. 1920, 5668, V2L 1925, S 2620, PNZ 1920, 4310/pr; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4577, 5256, D. s. Lj. Vr IX 807/20/12, 38; Slovenec 1. XLVIII št. 95 (27/4-1920) str. 4; K štiridesetletnici generalne stavke aprila 1920, Prispevki za zgodovino de- lavskega gibanja, Ljubljana 1960 št. 1, str. 278, 279 (spomini Ivana Makuca), 282, 283, 284, 285. — 16. AS, D. s. Lj. Vr IX 807/20 (zadeva ing. Petrowicza); ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5256, D. s. Lj. Vr IX 807 20/38; Slovenec, 1. XLVIII št. 87 (17'4-1920) str. 1. — 17. ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4579, 4670. — 18. AS, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807'20/121, PDVS 1920, 4670. — 19. AS, V2L 1925, S 2620, PNZ 1920, 4131/pr; Slovenec, 1. XLVIII št. 89 (204-1920) str. 2. — 20. AS, PNZ 1920, 4551/pr; PNZ sit. por. 1920, 5665 pr. — 21. Slovenec, T. XLVIII št. 88 (184-1920) str. 3; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana 1965, str. 167. — 22. AS, V2L 1925, S 2620, PNZ 1920, 4131/pr, Slovenec, 1. XLVIII št. 89 (20/4-1920) str. 2. — 23. AS, VZL 1925, S 2620, PNZ 1920, 2732/pr, 5665/pr, 7192/pr; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4647, 4654, 4792, 5256, D. s. Lj. Vr IX 807/20/9 h; Slovenec, 1. XLVIII št. 87 (17/4-1920) str. 1. — 24. AS, PNZ 1920, 4131/pr. — 25. AS, VZL 1925, S 2620; PNZ 1920, 5665/pr. — 26. AS, PNZ 1920, 4131/pr, 4310/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/9; Slovenec, 1. XLVIII št. 90 (21/4-1920) str. 2; M. Mikuž, Oris... str. 167, 168. — 27. Naprej, 1. V št. 89 (20/4-1920). — 28. AS, VZL 1925, S 2620, PNZ 1920, 5176/pr, 5669/pr, 5808/pr; PDVS sit. por. 1920, 5607, 5668; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4741, 4753, 4782, 4785, 4834, 4875, 4977, 5060, 5143, 5190. — 29. ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4753, 5048, 5102, 5181, 5249, Okrž. s. N. m. Vr IV 294/20/127. — 30. ZA CK ZKS, PDVS 1920, 6135. — 31. ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/123, 124. — 32. ZA CK ZKS, D. e. Lj. Vr IX 807/20/125. — 33. ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/126, Okrž. s. N. m. Vr IV 294/20/6. — 34. AS, PNZ 1920, 4131/pr, 4310/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4744, D. s. Lj. Vr IX 807/20/346); M. Mikuž. Oris... str. 168; Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov. Panorama političnih bojev slovenske- ga naroda, Ljubljana 1966, str. 192, 193. — 35. AS, PNZ 1920, 5507/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4696, 4828, 5256. — 36. AS, PNZ 1920, 4524/pr (zaplenjen članek Na- preja). — 37. AS, Zapisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920, 138. seja, VZL 1925, S 2820, PNZ 1920, 4131/pr. Prepoved shodov je veljala do 29. maja (AS, PNZ 1920, 5618/pr). — 38. ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/12. — 39. PNZ 1920, 5499/pr; D. s. Lj. Vr IX 1255'20. — 40. AS, Za- pisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920, 139. seja. — 41. AS, VZL 1925, S 2620. — 42. ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/79 m, 99 k, 119 a, 121. — 43. AS, PNZ 1920, 5176/pr, VZL 1925, S 2620, Višje državno pravdništvo v Ljubljani P III/9-1191/20; ZA CK ZKS, PDVS 4828, 5118, 5256, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38, Okr. s. Ra., Z 96'20/l, 4, Okrž. s. Ce., Vr VIII 672/20/20, Vr VIII 1211/20/26. — 44. AS, PNZ 1920, 4131'pr, 5699/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4728, 4837, 5118. — 45. AS, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4742, 4796, 4828. — 46. Slovenec, 1. XLVIII št. 91 (22/4-1920) str. 1. — 47. ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5256. — 48. AS, VZL 1925, S 2620, ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4653, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38, 41, 119, 218, 223, 224; M. Lemež, Zastrupljene..., Rdeči pra- por 1. XV št. 6 (17/6-1920) str. 2. — 49. AS, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4796; Slo- venec, 1. XLVIII št. 91 (22/4-1920) str. 3. — 50. AS, VZL 1925, S 2620. — 51. ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20'19, 73, 99, 119 a, 120; AS, PNZ 1920, 4131/pr, 4524/pr. — 52. AS, PNZ 1920, 4082/pr. — 53. AS, PNZ 1920, 4031/pr, 5668/pr; Višje državno pravdništvo v Ljubljani P III/9-1191/20. — 54. AS, VZL 1925, S 2620, ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4833, 4867, 5116, 5818, 5819, Okrž. s. Ce. Vr VIII 624/20/10, 60, Vr VII 609/20/99; R. Golouh, Pol stoletja... str. 200; M., Med stavko v Zidanem mostu. Delav- ska enotnost, 1. V št. 16 (19/8-1949) str. 3; Do- movina, 1. III št. 47 (30/4-1920). — 55. AS, PNZ fasc. Komunistična propaganda, 5511/pr, PNZ 1920, 5521/pr, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, 5868/pr, 5728/pr, Zapisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920, 144. seja; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/126, PDVS 1920, 4753, 4754, Okrž. s. N. m. Vr IV 294/20/3, 4, 5, 6, 7, 9, 11, 12, 13, 14, 20, 34, 37, 38, 39, 40, 42, 44, 54, 65, 66, 67, 69, 71, 76, 77, 78, 80, 82, 86, 91, 96, 127, 137, 141. — 56. AS, PNZ 1920, 4486/pr, 5311/pr; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/181; K štiridesetletnici... Pri- spevki ... str. 281. — 57. AS, PNZ 1920, 4131/pr. — 58. AS, VZL 1925, S 2620 PNZ 1920, 4131/pr. 4556/pr; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/174. — 59. AS, VZL 1925, S 2620 ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5293. — 60. Domovina, 1. III št. 45 (23/4-1920) str. 1, 2. — 61. AS, VZL 1925, S 2620 PNZ 1920, 4131/pr, 4309/pr, 4486/pr, 4555/pr, 4556/pr, 5311/pr, 7381/pr; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5229, D. s. Lj. Vr IX 807/20/2, 3, 9 n p s S t v, 10, 18, 30, 31, 32, 35, 41, 68, 82 a, 172, 173, 174, 175, 181, 185, 186, 189, 207, 210, 211, 212, 220, 266, 277, 286, 291, 353; Domovina, 1. III št. 47 (30/4-1920); Kako je bilo na Zaloški cesti. Delavska enotnost, 1. II št. 16 (19/4-1946); M. Mikuž, Oris... str. 169, 170, 172; R. Golouh, Pol stoletja... str. 195, 196, 198. — 62. Zgovoren dokument, o spopadu med množico in kordo- nom je poročilo komandanta V. orožniške bri- gade v Ljubljani: »Na prvi pogled sem bil pre- pričan, da je moštvo prestalo hudo borbo. Pra- ske po obrazih in rokah, otekline na glavah, od blata zamazana oprema in orožje, deloma po- škodovana oprema ter zvito bodalo podnaredni- ka Derganca je jasno pričalo o tem.« (AS, PNZ 1920, 4486/pr). — 63. AS, Zapisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920, 146 seja. — 64. AS, PNZ 1920, 5728/pr, 5947/pr, 7281/pr, 7438'pr, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, 5668/pr, 6951/pr, 7704/pr, Višje državno pravdništvo v Ljubljani P III/3-20 868/20, PDVS sit. por. 1920, 6420. — 65. AS, PNZ 1920, 5728/pr, Višje državno pravdništvo v Ljub- ljani, P III/3-20 868/20; ZA CK ZKS, D. s. Lj. 14 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Vr IX 807/20/375, Okrž. s. Ce. Vr VII 609/20/99; R. Golouh, Pol stoletja... str. 202. — 66. ZA CK ZKS, PDVS 1920, 6276, 6278, 7853; Naprej, 1. IV št. 112 (16/5-1920). — 67. AS, PNZ 1920, 4310/pr, VZL 1925, S 2620 ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4876, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38. — 68. AS, VŽL 1925, S 2620 — 69. AS, VZL 1925, S 2620 Zapisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920, 142. seja. — 70. Slovenec, 1. XLVIII št. 91 (22/4-1920) str. 3, št. 95 (27/4-1920) str. 5, št. 98 (30/4-1920) str, 3 št. 99 (1/5-1920) str. 2; Rdeči prapor, 1. XV št. 1 (15 5-1920) str. 1, 2; M. Mikuž, Oris... str. 192. — 71. AS, PNZ 1920, 6053/pr, 6349/pr, 6482/pr. — 72. AS, PNZ sit. por. 1920, 5668 pr, PNZ 1920, 4170'pr, 5117/pr, 5607/pr, D. 3. Lj. Vr IX 824 20; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 6135, 4973; Slovenec, 1. XLVIII št. 97 (29/4-1920) str. 1; Dr. Miro Stiplovšek, Pregled stavkovnega gi- banja na Slovenskem v letih 1917—1920, Znan- stveno posvetovanje ob 50-letnici oktobrske re- volucije in 30-letnici ustanovnega kongresa KP Slovenije, Ljubljana novembra 1967 (ciklostirano gradivo). Ljubljanski in celjski gremij trgov- cev sta odklonila v času splošne stavke za- preti trgovine. (Slovenec, 1. XLVIII št. 93 (24/4-1920) str. 2, ZA CK ZKS, Okrž. s. Ce. Vr VII 606/20/146.) — 73. AS, PNZ 1920, 7474/pr, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, PDVS sit. por. 1920, 5668'pr, D. s. Lj. Vr IX 864/20, Državno pravd- ništvo v Ljubljani 1920, 491; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4696, 5037, 6135, Okr. s. Kr. g. Z 104/20/1, Okrž. s. N. m. Vr IV 294/20/52, D. s. Lj. Vr IX 807/20/123, 124; Slovenec, 1. XLVIII št. 95 (27/4-1920) str 4. — 74. AS, PNZ 1920, 5176/pr; PDVS 1920, 6135, 5104. — 75. AS, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, 7704; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5324. — 76. AS, PNZ 1920, 6482'pr, PDVS sit. por. 1920, 7881. — 77. AS, PNZ 1920, 6307 pr. — 78. Rdeči prapor, 1. XV št. 1 (15/5-1920) str. 2, AS, PDVS sit. por. 1920, 7381. — 79. Dr. M. Sti- plovšek, Pregled stavkovnega...; France Klop- čič. Zaton slovenske socialnodemokratske stran- ke 1919-1920, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja Ljubljana 1960, str. 96; Pregled zgodo- vine Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana 1963, str. 44. , 15