Leposloven in znanstven list.
— --
Leto IV.	V Celovci, 1. februarja 1884.	fitd\r. /p.
Kmetski trinmvirat.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
Drugo poglavje.
„Hört Wunder zu. Der Baurn unruh Thet sieh so ser auspraitten." Ein neues IAed von den kraynerischen Baurn.
je brez (lvombe bralec, da slepi Marko Gregoriö, ki je bil pred gostiluico pri „Sokolu" obljubil svojemu sinu Iliji, da pride točno ob petej uri popoldne na klanec k skupnemu odhodu (lomu, ni bil mož-beseda. Vrnol se je stoprav drugo dopoldne, in sicer ne posebno dobrovoljen.
„Ali ste izgrešili sinoči pot?" ogovori tedaj Ilija svojega očeta, sedečega na klopi pod lipo poleg svoje bele hišice, na nekoliko vzvišenem kraji v sein Brdovci na kranjsko-hrvatskej meji.
„Opominjal si me včeraj, Ilija, naj se pazim iu ne dražim že sedaj razburjenega ljudstva s svojimi pesnimi. Jaz sem te ubogal. Opazoval sem in videl mnogo, skoro preveč, ti pravim, kar ne vidite vi, akoravno imate oči zdrave in črteže visoko leteče."
„Vi se norčujete, oče, in odgovarjate nevoljno. In vendar je naša stvar tako resna, in vi bi bili lahko po izkušnji naš najboljši voditelj," pravi po očetovih nenadnih besedah osupnen mladi mož in sede poleg slepca na klop.
„Ko bi se norčeval z vami in z našo otožno osodo, pil bi bil sinoči dalje na Gubčev račun. Prepeval Iti bil zoper tvojo voljo od hiše do hiše. In zvečer bi bil čakal na klanci družbe, da hodimo skupaj domu in pokažemo javno vsemu svetu, kaj nas vodi tako pogostoma v Zagreb."
Izgovorivši te besede, dvigne stari Marko desnico in zakrije z dlani jo svoje oči, kakor da bi hotel reči: „Verjami, sin, slepčevim besedam in
pomisli, iz kterega uzroka so izgubile one svoj zadnji žarek, potčm stoprav sodi."
Zgane se Ilija pri teh s posebnim naglasom govorjenih besedah svojega reditelja in nagnovši se proti njemu pravi:
„Oče, vi govorite tako nerazumljivo danes, kakor da bi bili videli kaj posebnega, kakor da bi bila —." Pri zadnjej besedi utihne ter se pomilovalno ozre v bledo starčevo lice, po kterem se v vetru igrajo dolgi sivi lasje. Stoprav črez nekoliko pa še resneje pristavi:
„Oče, vprašam vas pri našej vnebokričečej bedi in krivici. kakor da bi bila izdana — naša sveta nainerjavana stvar?!"
Slepec je stresel z glavo pri tem vprašanji. Nato pa seže z obema rokama proti sinu, objame ga strastno in stisne na svoje prsi ter odvrne pomenljivo:
„Ilija, paziti moramo. O tem sem se prepričal stoprav včeraj sam. Mraz me vselej pretrese po vsem životu, ako mislim na našo bodočnost in tvoje meni razodete sklepe. Kajti dozdeva se mi. da ne prineso .vsaj tebi prave sreče zat6, da se daruješ, kakor nekdaj jaz, za brambo z nogami teptane krivice!"
Tihota nastane po zadnjem stavku, ki ga je starec s povzdignenini glasom govoril.
„Vi imate danes svoj temen, — otožen dan, oče! Takove neopravičene besede ne zidajo poguma, temveč podirajo temeljni kamen najlepšim sklepom," povzame črez nekoliko sin.
„Čudno, da mene otožna ura in neopravičena tesnoba tako redko goljufa," odgovori slepec in pomirjen nadaljuje: „Ilija, naši sklepi so nujni, ako nočeš, da uničijo one. ki so jih rodili. Čul sem sinoči v gostilni pri „Sokolu" govorice, ki ne koristijo našej stvari. Gubec sam je zakrivil v pijači, da se je imenovalo brez potrebe tvoje ime in 0110 našega krvo-ločnika."
„Moje ime, oče! Ali ni ono pošteno, — ali ni ono —?" „Pripravljeno," hotel je razburjen odgovoriti Ilija, Ali slepec je položil prst na usta v znamenje, naj molči, in pristavi potem:
„Poštenost danes malo veljd ali nič. Moč gre pred pravico, zvijača pred odkritosrčnostjo. Zaraditega je treba dvojnega pozora. Govorilo se je namreč, čuj me, v krčmi o pogostih vaših shodih v mestu in na Gubčevem domu ter o nevolji, s ktero opravljate Tahyju tlako in plačujete desetino. — Ali to pomenja kaj posebnega; kajti krvoločnik se je že posvetoval zaraditega z deželno vlado in navajal ondi pripomočke, po kterih se uklonijo vaše trme!"
„Trme, oče, svojeglavnost! Prosim, ne izgovarjajte dalje teh nam neznanih besed!" vzklikne pri tej priči Ilija in skoči kvišku, kakor da bi ne mogel več poslušati takovega krivičnega natolcevanja.
„Pomiri se, sinko, in poslušaj!" nadaljuje slepec s prosečim glasom.
„Hvaležen sem osodi. ki me je pripeljala sinoči v tako družbo, ki ve več kot vsi naši ovaduhi ter v vinu resnico govori. Naznanjam ti zaraditega, bodite pozorni in bolj previdni, kot je naša glava Gubec sam, kedar mu pride vino v glavo!"
„Gubec naj bi bil lahkomiseln in naj bi izdajal in podiral sam lastne gradove?" vpraša iznenadjen sin in položi desnico na razgreto čelo, kakor da bi premišljal, kako bi bilo to mogoče.
„Vsi pošteni ljudje so preveč zaupljivi in odpirajo vsakemu malopridnežu, ki jim pokaže prijazno lice, svoje skrivnosti. Zapomni si, ljudje so hudobni! Zlorabiti odkritosrčno prijateljstvo, to jim je največja zabava in tudi neizogibljiva, če obeta povrh le vinar dobička ali senco osebne časti. Pomisli, Uija, na mojo lastno osodo, in lahko umljive so ti potem moje besede!"
„In kaj hočete, da storimo, oče, če so okoliščine tako žalostne, kakor trdite?" seže sin slepcu v besedo.
„Vaše razmere potrebujejo brzo dvojnih lastnostij, to si zapomni: Prvič odločnosti in nujnosti, drugič krepkega vodstva, kteremu se klanjajo brezobzirno in točno vsi drugi. Zaraditega skusite, da se ravnate po omenjenem črteži, — ali pa pozabite vse dosedanje razgovore!"
Z odločnostjo in z nekim pomenljivim glasom govoril je starec poslednje besede. A nat6 je urno vstal ter hotel oditi.
Ali sin ga prime za roko, posadi ga zopet na sedež in mu šepne v uho:
„Oče, jaz cčnim vaše besede, kakor zaslužijo; a veste pa dobro sami, da še nimam sedaj odločilne besede v zboru. Vendar, če me ne varajo vse okoliščine, pride čas, oče, ko se bode glasilo od ust do ust: Ilija Gregorič, prvi in edini kmetski vojvoda! Ne zamerite mi zadnje besede."
S ponosom je govoril Ilija Gregorič poslednji stavek. Zaplamtele so mu lepe črne oči. Kakor v nemirnih sanjah stisnole so se mu pesti, ko je zopet plauol kvišku in se kakor slavni vojvoda po svojej vojski ozrl po vaseh in kočah, okoli in okoli po goricah in dolinah raztresenih. Nekaj časa je slonel molčč, napösled pa dejal s povzdignenim glasom:
„Oče, ko bi se bila vsaka solza po teh kočah prejokana izlila v posodo in posoda v potok in potok v reko in morje, in ko bi se jej bila povrh še pridružila krv po nedolžnem prelita, dvignolo bi se že bilo to morje in preplavilo naše krvoločnike in njih posestva. In naša sveta stvar naj Iii ne slavila zmagö ? Tisoč in tisoč junaških pestij naj bi čutilo dalje krvave žulje svoje, da se radujejo zatiralske kukavice ? — Ne, oče, nikdar več! Vaš pogled mi pravi, da je sinu sramota — očetu zadana krivica."
Ginljive so bile zadnje sinove besede. Molče je objel in poljubil potčm slepca, svojega očeta. In starec je čutil [na svojem lici vročo solzo sinovo, ki je privrela iz onega blagega očesa, ktero mu je zakrila že pred dvajsetimi leti temota — večna temota! —
Tretjo noč po imenitnem razgovoru postalo j ■ na samoti med vinskimi goricami stoječe poslopje historično in v zgodovini dveh sosednih slovanskih narodov, Hrvatov in Slovencev, znamenito. V globokej vinskej kleti, kamor ne posije nikdar solnčni žarek, sedelo je isto noč pet mož na sodih okoli majhne hrastove mize, na kterej je stal velik vrč z vinom napolnjen. Poleg njega pa je ležal z vinskimi kapljami omočen in zamazan zemljevid hrvatske kraljevine in sosednih dežel.
Močne hrastove duri so bile zapahnene od znotraj s težkim zapahom. Odprle so se le kake tri pote, ko je šestnajstletna, črnolasa in nežno razvita Ilijeva hči Jela na-nje po prstih trkat prišla ter vprašala, ali častiti gostje ničesa ne potrebujejo, in potem je jedij, papirja in črnila done,sla.
Oljnata svetilnica ob stropu nad mizo viseča je le za silo razsvetljevala omizje. Okoli in okoli pa je bila skoro popolna temota. Le kedar so se možakarji na sodih v okrožji sedeči proti mizi stegovali po ondi stoječem vinskem vrči, pokazal se jim je nekoliko izpod širokih pokrival obraz. Bila so to zapored nam že znana lica. Gubec, s priimkom beg, sedel je v kotu med mladim rumenolasim Guzetičem in suhim majhnim Pasancem; njemu nasproti hišni gospodar Ilija Gregoriö, nekoliko odstranjen pri zidu pa slepi Marko, njegov oče.
Ko je Ilija v drugo napolnil vinski vrč ter ga postavil pred Gubca na častnem mestu sedečega, dejal je slovesno:
„Pozdravljam vas iz srca, možje, pod mojo streho ter upam, da rodi vaš prihod in vaše vztrajno rodoljubje najlepši sad. Posebno ti, prijatelj Gubec, si nam dvakrat dobro došel, in sicer kot najstarejši in po svojem osebnem položaji najbolj upliven na naše razmerje. Zaraditega te nazivljem brezdvomno po občnej želji našega starešino in kučegazdo."
Glasno so okoli sedeči pritrjevali tem besedam v znamenje občue zadovoljnosti. In potem se je vrč urneje vrstil iz roke v roko.
Tudi Guben, oslavljenemu po tem priznanji, bil je po volji tak nagovor; kajti dvignol je vrč in vzkliknol glasno:
„Radostno naznanjam, da sprejmem rad v me stavljeno zaupanje s prisrčno željo, naj blagoslovi Bog naše skrivno delo," in pije na zdravje cele družbe.
S temi besedami se je končal slovesni sprejem gostov, in začelo se je historično zborovanje v vinskej kleti na hrvatskem pogorji.
„Kraj in čas našega nocojšnjega zborovanja nam naznanja jasno, tovariši." prične potem beg Gubec svoj govor, „da hodimo v temi, med
tem ko sije našim gospodom jasno solnce. Mi iščemo v podzemeljskih votlinah pravice, ki se tepta pri belem dnevu na našem in naših očetov domu. Vendar do vrha je prikipela naša krivda. Znamenje na nebu, tovariši, nas opominja, kakor pred sedeminpetdesetimi leti naše očake, da pride tudi nam sodbe in plačila dan, ko se bode tresla naša zemlja pred mogočno kmetsko pestjo in si pišemo sami pravice in postave!
Oče Marko, vam je najbolje znan dogodek viharnih let za kmet-skih uporov naših ubogih prednikov. Predno nadaljujemo zborovanje, opišite nam vsaj površno one viharne čase, njih uzrok in nasledek, ter nas še bolj navdušite za našo sveto stvar!"
Poslednje besede govoril je Gubec slepcu Marku Gregoriču, ki je do sedaj molčč slonel ob zidu, kakor da bi bil čakal trenotka, da ga po-zovejo k besedi.
„Viharni časi, praviš Gubec," povzame zdajci slepec in stopivši bližje pod svetilnico, da so čudno odsevali njegovi beli lasje in razlivali na njegovo obličje nekaj vzvišenega, nadaljuje :
„Nesrečni časi, najbolj žalostni časi so bili to našim prednikom. In najbolj nerazumljivo je bilo to, da so oni preveč zaupali znamenju na nebu in svojej preslabej moči. Zaraditega čutimo zdaj mi toliko bridkejše nasledke njihove prenagljenosti."
„Kakovo znamenje je bilo to, Marko?" vpraša zdajci najmlajši izmed družbe, Miha Guzetic, in postavi poln vrč pred govornika.
„Drugačno, kakor je bilo pred nekimi meseci naše, tovariši," nadaljuje prejšnji. „Zaraditega pa tudi upam, da nam naše večjo srečo oznanuje. Tri solnca v treh mavricah so se prikazala leta 1515. ob kranjsko-hrvat-skej meji in so svetila vsak večer na drugem mestu, bolje rečeno nad drugim gradom neusmiljenih plemenitašev. Naposled pa so se izpremenila v tri velikanske svetle šibe, ki so bile obrnene na sever, vzhod in jug. To je bilo odločilno znamenje za občno vstajo. Meseca aprila istega leta vzplamti na treh krajih punt. V Kocevji, v okraji najbolj bogatih plemenitašev divja najhujši boj. Tu ubijejo kmetje zatiralca Jurja Thun-a in njegovega oskrbnika Jurja Stržena. Tudi štajerski Slovenci ob Savinji se upro. Celo na Gorenjskem zbere kmet Klander več tisoč mož pod svojo zastavo, zagotavljajoč jim, da se mu je prikazal sveti duh; blagoslavlja jim podobice in križe, ktere pripenjajo na visoke droge, in tedaj divjajo moreč in svojo bedo maščujoč od gradil do gradu. Celo grajščak Glan-hofer iz Dragomlja pridruži se upornim kmetom ter jim oskrbljuje orožje in strelivo, s kterim oblegajo potem več gradov. Med tem pošljejo poslance na Nemško k cesarju Maksu, zatrjujčč mu svojo zvestobo in tožeč zoper nasilstvo plemenitašev, ki je postalo neznosno. A brez uspeha je bila ta pritožba. Cesar je bil preslab in prezaupljiv v svoje plemenitaše, da bi bil preiskoval natančneje krivico ubogih kmetov. Zaraditega divja
upor dalje. Petnajstega maja istega leta dobijo kmetje Mihovo pri Novem mestu v svojo oblast, umore in vržejo raz grajskega zidu grajščaka Mindorfa in njegovega brata in z njima vred še petnajst plemenitašev. Grajščakinja in dve hčeri pa se rešijo preoblečene v kmetice v temnej noči skozi skrivna vrata. Enaka osoda dohiti gradove na Kaki. v Mokronogu, v Polhovem gradci in po drugod."
Nepopisljivo navdušenje se bere na obrazih zbranih možakov, ko slepec te dogodke pripoveduje. Le pripovedovalec sam ne izpremeni svojega otožnega in resnega lica in pristavi potem:
„Čemu vam pripovedujem, tovariši, že znane in najbolj žalostne dogodke iz zgodovine našega trpljenja ? — Zato, da ne zaupamo preveč milej osodi in znamenjem, ki obetajo zbeganim glavam srečo brez zagotovila. Dovolite, da omenim še zadnjih trenotkov tega nepremišljenega upora, ko napade pri Brežicah deželni glavar štajerski, Žiga Ditrichstein, z 850 jezdeci in nekoliko topovi uporne kmete, ki se akoravno slabo oboroženi, junaško bore do zadnjega trenotka. Več kot polovica pade pod sovražnim mečem. drugi pod rabljevim, in le majhen del zbeži, izgubivši dom in vse imetje, na tuje. Od iste dobe, tovariši, pričenja se nova zgodovina trpljenja , ktero uživamo sedaj mi — in ktero ste sklenoli vi končati z novo bratovsko krvjo ter si podali k zvezi roke."
Končavši te besede, hoče slepi Marko molče zapustiti družbo, želeč jej srečo in slogo ter previdnost v imenitnem posvetovanji. A beg Gubec mu zakliče:
„Hvala ti lepa, Marko, za tvoj svet in zanimivo povest, ki si jo čul sam iz ust onih, ki so darovali svojo kri za svobodo. Baš takih mož potrebujemo mi v našem težkem delu, kjer velja več izkušnja kakor pogum in junaška pest. Marko, ostani torej med nami vsaj nocoj in govori ter svetuj, kjer čutiš, da potrebujemo tvoje pomoči."
Vsa družba je glasno pritrjevala tej prošnji, in mož za možem je stiskal vesel starcu desnico.
Slepčev navdušeni in pomenljivi govor razvezal je stoprav možem jezike. Popraševali so natančneje po posameznih dogodkih prve kmetske vstaje in o njenih znamenitih osebah. Le beg Gubec je odslej sedel molče. Podpiral je glavo v dlan in segal T »olj pogosto po vrči na mizi.
„Marko, ti nisi prijatelj znamenjem na nebu." vpraša naposled slepca. Ali predno odgovori poslednji, še pristavi:
„Kako sodiš sedanje naše znamenje? Znano ti je, da smo opazovali že tri večere zaporedoma zvezdo repatieo nad našim selom. Zdaj pa je zopet ni videti nekaj nočij, namreč odslej, kar smo bili skupaj v Zagrebu!"
„Znamenja na nebu niso brez pomena po mojej sodbi. Pravijo, da moder zvezdogled ugoni za stoletje naprej po teku zvezd to in ono sve-
tovno gorje. Jaz pa sodim po zvezdi, ki je hodila svetit nad našo vas, kakor mi je pravila Jela, tvoja hei, Ilija, da je napočil pomenljivi čas potomcem slavnih naših dedov, ki zdrobi, če je volja božja, spone, ki žulijo stoletja slovenskega kmeta. Ta zvezda repatica in osoda naših prednikov, ktero sem vam baš opisal, naj vas vodi pri vseh vaših sklepih, prijatelji!"
Culo se je zopet občno priznavanje tem slepčevim besedam. Gubec pa je nadaljeval:
„Govoril si mi iz srca, Marko, ter olajšal moj predlog, ki sem ga namenil predložiti v nocojšnjem zboru. Najprvo je potreba, da se osnuje vrhovno poveljstvo vsemu podvzetju, predno se začenja javno delo. Za-raditega predlagam, da vrže vsak izmed vas cekin v moj klobuk in trese toliko časa pokrivalo, da se prevrti več potov denar in ga povezne potem rahlo na omizje. Isti, pri kterem padejo novci najprvo vsi na eno stran na mizo, izvoljen je brez ugovora našim vrhovnim voditeljem."
Molčč so vrgli možje rumene zlate v Gubčevo pokrivalo. Gubec je prvi tresel denar, in takoj prvi pot padli so vsi cekini na eno stran. Poskušali so še potem ostali isti posel, a posrečilo se ni nikomur to naključje. Izvoljen je bil tedaj brez ugovora beg Gubec vrhovnim poveljnikom v javnem zboru, in s tem je opravičil že prej sploh ponujano mu predsedstvo skrivne družbe, ki naj osveti pravico nad krivico.
„Trem naj se izroči moč in poveljništvo sploh v našem podvzetji," nadaljuje Gubec potem ter opominja k daljnej poskušnji po prvem potu, koga izvoli naključje za ta važni posel.
Zopet so tresli Ilija. Pasanec in Guzetič Gubčevo pokrivalo s tremi cekini ter je pokladali na mizo. Prvemu ni bila sreča mila. Različne podobe je stresel ta na omizje, ali njegova tovariša pa zapored enake. Izvoljena sta bila torej Pasanec in Guzetič v vrhovno poveljstvo kot svetovalca Gubčeva, Le Ilija je ostal začasno brez častnega posla. Jezilo ga je skrivajo poslednje, da je zabledel, vzlasti ker se mu je volitev po Gubčevem nasvetu dozdevala preotročja, a molčal je.
„Vrhovno poveljstvo je izbrano, tovariši," nadaljuje videzno zadovoljen predsednik beg Gubec in pristavi potim :
„Tovariši, med tem ko kujemo mi poveljniki skrivne črteže in sklepe, kdo nam vodi tedaj naše hrabre vojske k popolnej zmagi? Naš boj se bije sedaj v sovetih in poveljih na papirji, ali za pravo vodstvo potrebujemo vojaško izurjene, krepke roke. Kdo bi bil sposobnejši za takov junaški posel kot naš hrabri Ilija. tovariši? Ilija se je junaško bojeval v Lenkovičevej in Auerspergovej vojski proti Turkom. On bode pridobil tudi našemu orožju srečno zmago. Zaraditega imenujem Tlijo Gregoriča v tem javnem zboru vojvodo našej vojski, ki se naj oslavi z njegovim imenom v pozni rod!"
Nepopisljivo navdušenje ostalih tovarišev je odmevalo pri teh besedah. Pasanec in Guzetič sta objela svojega prijatelja, poljubila ga in dvignola na rame.
Čudno, in vendar ni segalo to veselje Iliji do srca, kakor bi bil vsakdo pričakoval izmed družbe. Njegovo resno lice se je še bolj za-temnilo, in roka, s ktero je dvigoval vrč in točil vino tovarišem, se je tresla.
„Veseli me, tovariši, da je srečno in kakor vidim zadovoljno končana volitev dostojanstvenikov v našej znamenitej stvari," nadaljuje črez nekoliko zopet beg Gubec, čigar glas se je izpremenil že v trenotku, ko je bil po čudnej šegi voljen načelnikom kmetskega triumvirata. Njegov glas priča jasno, da čuti govornik v sebi že čast in oblast bodočega — poveljnika cele dežele.
Izgovorivši prisede bližje k mizi, popravi slabo luč v svetilnici in se nagne nad ondi ležeči zemljevid. Ko nekaj časa s kazalcem po njem nevidne črte dela, pravi slovesno:
„Možje, drugi naš glavni nalog je, določiti že naprej natančno naš črtež, po kterem se imamo strogo ravnati. Pretuhtal sem že o dolgih nočeh v duhu, kako se ima razpostaviti naša vojska, da jej je uspeh zagotovljen. Zaraditega sem prinesel nocoj zemljevid s seboj, da se prepričate sami, ali so moji sklepi pravi ali ne."
Pri teh besedah razgrne ves zemljevid po mizi in migne tovarišem, naj bližje prisedejo.
Tli je zaznamovan Brdovec, Ilija," govori potem Gijbec. „Tu postavim, bi bila tvoja hiša. Tü na desni je Stubica, tu doli Sused, ondi Klanjec, Brežice, Krško in gori Novo mesto. To so nam, prijatelji, pre-imenitni kraji. Zapomnite si jih torej dobro!"
Med tem govorom potegne Gubec zopet s kazalcem po zemljevidu, in tovariši mu slede pazljivo z očmi. In vendar še niso videli nikdar takovega papirja, ki se mu pravi zemljevid, in nerazumljivo jim je, kako more kdo na gladek papir narisati cele vasi, mesta, gore, ceste in reke, tako da pismoučen človek s prstom po zemljevidu kakor z nogami po svetu hodi.
Take ali vsaj podobne misli so polnile možem glave. Vendar toliko politike in previdnosti so čutili v sebi, da niso izdali pismoučenemu Gubcu svojih dvomb glede resničnosti opisanih znamenj na papirji.
„Dobro ste razumeli, tovariši, te kraje in njihove zveze," nadaljuje zopet Gubec.
„Jaz storim korak dalje in vam pravim: Če se nam posreči dvignoti vsaj dvajset tisoč mož na noge, razpostavimo jih po mojem dobro premišljenem črteži tako, da nam je uspeh skoro neizogibljiv. Prvi del vojske udari iz Klanca v breški okraj, združi se z ondotnimi kmeti,
odpošlje manjši svoj oddelek v Krško in Novo mesto ter skuša od tod ohraniti zvezo s Hrvatsko.
Drugi del hiti oh Savi in Savinji v Sevnico, v Kateče in Celje ter odpošlje od tod zopet eden oddelek v Ljubljano, ki skuša prodreti s pomočjo ondotnih upornikov do Trsta in morja ter zasede in zabrani vse ceste in prehode proti laškej deželi.
Zadnji del ostane v glavnem taboru pod mojim poveljem v Stubici kot obramba proti jugu, osobito proti turškim napadom.
Čudili so se možje Gubčevemu natančnemu in popolno izgotovljenemu črtežu. Niti črtice niso ugovarjali. Imponirala je vsem njegova izvede-nost. Vsak večji ugovor je bil izključen.
Videl in čutil je dobro Gubec, kakov upliv je napravil njegov črtež na tovariše. Zagotovljen si je bil že v tem prvem trenotku svoje neomejene vzvišenosti nad ostalimi zavezniki.
A poslednje mu je bilo neizmerne veljave. Zadovoljen je bil s svojim prvim jasnim uspehom, ki je bil po njegovej sodbi prvi korak do davno že skrivaj gojene slave njegovega imena in bodoče samostalnosti!
Petelinovo petje se je že čulo v vinsko klet, in nebo se je jelo polagoma ruditi na vzhodu, ko se konča prvi zbor v tej noči osnovanega triumvirata. Še eden vrč se je izpraznil potem v bodočo srečo in na zdravje voljenih dostojanstvenikov.
Zagotavljajoč, da se vrši črez teden dnij druga seja, opomni vrhovni poveljnik Gubec še eden pot, da pričakuje do tedaj natančnih poročil o zadevi orožja, in nato zapustijo vsi svojo skrivno zbornico.
Ko bi pa bil kdo opazoval obraze poslavljajočih se tovarišev, zapazil bi bil na treh popolno ali vsaj navidezno zadovoljnost, pri dveh pa, pri lliji Gregoriči in njegovem očetu pa bi bil dejal:
„Vse ni bilo, kakor bi moralo biti. Preveč resnobe se bere na teh obrazih, akoravno je resnost v svetovnih vprašanjih odločilna stvar."
Nekaj takega si je mislila morda tudi Ilijeva hči Jela, ki je z gorečo tresko svetila možakarjem iz kleti. In ko je stisnol eden izmed družbe skrivaje njeno desnico, oblila jej je neka nepopisljiva miloba od bedenja bledo lice, črne njene oči pa so poslale lep, iskren pogled v zahvalo istemu, ki je naznanjal s tem mnogo več, kot toliko potov obilne, a prazne besede.	(Dalje pride.)
Žrtva ljubosumnosti.
Novela. Spisal dr. Stojan.
II.
^ a daleč okrog se je bila hitro raznesla novica o zadnjem dogodku pri Mohoričevih. Vzlasti dekleta in stare ženice so imele mnogo govoriti o Vidi in Pontonijevem Vekoslavu. Nekteri niso celo hoteli verjeti, da sta že Vida in Branko zaročena. Zatorej so pa ob dolgih zimskih večerih ugibali med seboj, kteremu izmed njiju se bode lepo Mohoričevo dekle udalo, ali Branku ali grajščaku Vekoslavu.
„Seveda," pristavil je čestokrat ta ali oni mladeneč v družbi, „seveda plemenita grajščakinja biti ter se v lepej kočiji voziti v crkev in k crkve, to bi vsakemu dekletu bolje dišalo, kakor pa ob delavnikih z žu-Ijavimi rokami težko delati, v nedeljo pa peš hoditi v crkev!
Ali mladi grajščaki si dandanes ne iščejo svojih nevest in žen med kmetskimi deklicami, temveč po velikih in bogatih mestih. Tudi Vekoslav še ni tako znorel, da bi si kmetsko dekle za ženo jemal, a če bi to tudi hotel, ne dovolil bi mu tega njegov oče nikdar. Kolikor jaz mladega grajščaka poznam, on se le rad z deklicami malo pošali. Tudi z Vido je to storil, ker je ona res krasno dekle, ali tu je naletel na pravega, S Cvetkovim Brankom ni dobro šale zbijati. Bog ne daj. da bi on koga zasačil, ki mu hoče zahajati v škodo. Še od nas, njegovih kmetskih vrstnikov, ne sme nobeden z njegovo Vido niti besedice govoriti ne. Takoj ga čmerno in ostro pogleda, kakor da bi ga hotel prebosti z očmi."
„To je res," pristavi sosedova Tinka. „On je strašno ljubosumen. Kar se mene tiče, ne dopada se mi nikakor ne Brankovo obnašanje. On je sicer premožen in največji gospodar, ki ga ni blizu takega, ali jaz bi ga vendar ne hotela imeti za svojega moža. Branko mi je preveč zamišljen ter strašno nagle in hude jeze."
Tako so se dostikrat mladenči in deklice pogovarjali med seboj ob preji zvečer, danes pri tem, jutre pri drugem sosedu. A imeli so prav meneč, da ne bode Mohoričeva Vida nikdar grajščakinja.
Od zadnje nedelje se ni več Vekoslav poganjal za Vido. Od tistega večera, ko je vasoval pri Mohoričevih, ni bilo grajščaka na beli dan. Vekoslav je bil v štirinajstih dneh do dobra okreval. S prva je hotel sicer njegov oče, stari grajščak Pontoni, ves dogodek sodniji naznaniti, ali sin ga je konečno vendar pregovoril, in on je vso stvar opustil. Kaj bi bilo to tudi Vekoslavu pomagalo ? Le Vido bi s tem v velike sitnosti
in v neljubo goovrico spravil, a dekle ne zasluži tega; saj mu je le ona, ona sama rešila življenje. In kdo ve, ali bi njega samega ne zadela kazen, ker je bil strelil na Branka in žugal ubiti ga?!
Tako se je bila cčla stvar zadušila, Ali mladi grajščak ni hotel prenašati doma svoje velike sramote. Kako pa tudi? Vse bi kazalo za njim. Fantje bi se mu rogali, in najbrže bi še prišlo do novega boja, a to bi bilo za-nj gotovo najslabše. Zatorej zapusti Vekoslav svoj kraj in se napoti v daljne dežele, da se tam praktično izuči ojkonomije in dobrega gospodarstva, Saj je imel on kot edini sin prevzeti grajščino in posestvo, takoj ko njegov že precej priletni oče zatisne oči.
Nekaj tednov pozneje pa že nastopijo bolj veseli časi za našega kmeta. Prišla je doba, ko se tudi kmet raduje v svojem ožjem domačem in prijateljskem krogu. Kar si je pridelal s krvavimi žulji in s potom svojega uma in dlana, to uživa on po zimi, začenši od božiča do pusta. V tem času obhaja 011 svoje koline. Sedaj se ženi in gostuje. Danes se zbero prijatelji in znanci pri tem-le sosedu, jutre pri drugem, a povsod jim bogato obložene mize ponujajo mnogo veselja in radosti. Kakor lčtos niso se že dolgo let veselili mladenči in deklice na pust. Saj je pa tudi to zimo imelo biti mnogo ženitev, in med vsemi najsijajnejša pri Cvetkovih. In te gostije so že vsi težko pričakovali. Saj pa še tudi ni bilo v tem kraji tako krasne neveste, kakor bode Vida, in tako bogatega ženitovanja, kakor pri Cvetkovih, in ga tudi hitro ne bode. Sedanji rod ga gotovo ne doživi.
Ta glas se je raznesel na vse strani, in od daleč sem prihajali so ljudje, gledat lepe neveste in bogatega ženina,
Ali kakoršna gostija, tako je tudi zakonsko življenje, misli si naš kmet. ■Te-li gostovanje veselo in se na njem le vriska in poje od konca do kraja, tedaj bodeta tudi zakonca veselo in mirno živela. Zatorej si pa naš kmet tudi prizadeva, da se ženitovanjsko veselje nikdar ne moti. Vsi obredi, vse stare šege in navade morajo se točno in dobro izvrševati, . sicer bi bilo slabo znamenje za ženina in nevesto !
Na Brankovem in Vidinem ženitovanji bilo je vse v redu in po volji, kakor so si to svatje in stariši ženina in neveste sami želeli. Le edin slučaj je motil praznoverne ženice, in to je bilo, da se je nevesta Vida, prišedša na ženinov dom, izpodtaknola na pragu, čez-enj stopivša, ter padla na vezna tla, da se jej je kri kar curkoma vlila po lici.
Temu so pripisovali hudo znamenje ter se ga vsi prestrašili. Ali ko nevesta zopet vesela vstane, ne da bi se jej bilo kaj hujšega prigo-dilo. izgiue vsaka slaba slutnja, in gostija se je prav prijetno in radostno obhajala.
In r6s, ta slučaj ni bil odločilen za življenje naših zakoncev. Veselo in mirno sta živela med seböj. V c&ej fari ni bilo tako srečne zakonske1.
dvojice, kakor sta bila Branko in Vida. In Bog je blagoslovil njijun zakon. Leto pozneje sta že dobila o božičnih praznikih lepo deklico v dar, in to je njuno zvezo še ožjo storilo ter delalo očeta in mater še bolj srečna, nego sta bila poprej.
Vso zimo sta Vida in Branko preživela potčm vesela pri svojem otroku. A spomladi, ko se jame vzbujati na novo oživljena narava in so že začeli dete nositi na prosto, dobi mlada Grozdanka jako imenitno darilo 'iz južnih krajev. Bila je z zlatom vdelana, umetno izrezljana zibelka z dragoceno posteljico in svilnato gosposko obleko. Tudi nekaj zlatnine in srebernine je bilo všito v njo.
Vida se je neizrečeno razveselila tega nepričakovanega dani, če tudi ni sprva vedela, od koga je. Ali neka notranja slutnja jej je pravila, da ne more od nikogar drugega biti kakor od — Vekoslava. Ves dar se jej je sicer poslal iz bližnjega domačega mesta, ali takih stvarij ne nahajaš ondi pri nobenem kupci, in v našem kraji bi jih tudi nikdo ne znal narediti. Tako dragoceno in umetno je bilo vse napravljeno. Zatorej je ugibala Vida, da je vse le iz južnih, laških krajev; češ to je mogel le Vekoslav poslati njenej Grozdanki v dar, njej samej pa v spomin, menda celo zato, ker ga je bila nekdaj rešila — smrti!
In Vida je slutila prav. V skrivnem kotiči umetne zibelke našla je napis: „Tebi v spomin! Vekoslav."
Rudečica oblije veselo mater pri teh besedah. Vsa dekliška in otročja leta stopijo mladej ženi pred oči. Ona se zamisli v nekdanje čase: Veselo igra z grajščakovimi otroki pred Pontonijevim gradom na zelenej trati. Z njim — grajščakovim sinom — Vekoslavom je poročena; na njegovej strani koraka ponosna nevesta Vida. ko igrajo otroci ženito-vanje med seboj. A Branko, mladi Branko pa jo gleda hudo in čmerno, kakor da bi jej zavidal njeno srečo in plemenito visokost!
„In Branko je tudi tak ostal!" nadaljuje Vida v se zamišljena. „Kako je enak razjarjenemu levu podrl plemenitega Vekoslava na tla. ko je prišel ta k svojej nekdaujej prijateljici vasovat! In s samokresom si je moral ubožec braniti življenje. Da celo ubili bi ga bili, ko bi ga ne bila jaz, njegova mladostna tovaršica, rešila!
Da, Vekoslav je blag človek. A ker ve, da nimaš ti, Grozdanka, take zibelke in posteljice, kakoršno bi bila imela pri njem, tedaj ti je pa poslal ta veliki in plemeniti dar. On se spominja mene, če je tudi grajščak, a jaz le priprosta . . . kmetska . . . žena!!"
In pri teh besedah se jej dozdeva, da bi bila ona lahko grajščakinja, ko bi bila pamet rabila . . . Sedanji njen stan vidi se jej prenizek, preprost! — In kaj bi bila lahko njena Grozdanka? — Visokočislano dete v zlatej zibelki. Grofiči in baroni, grajščaki in plemenitaši hodili bi je
gledat in občudovat. Vsi bi jej pošiljali darove ter si jo v zibelki še želeli za sneho in ženo svojim plemenitim sinovom!
In nato obleče Vida v svojih visokoletččih mislih mlado Grozdanko v dragoceno obleko. Potem jej obesi okoli vratu zlato verižico ter jej natakne majhno, z dragimi kamenčki obsuto zapestnico. Tako okinčauega otroka pa položi v krasno zibelko ter ga občuduje, vsa zamaknena v ta kinč in kras. Zdelo se jej je. kakor da leži pred njo kraljičina, in to bi bila njena lastna hčerkica!
Iz teh mislij vzdramijo zainakueno mater močni koraki. Vrata se odprö. V izbo stopi njen mož Branko. Kakor priklenen obstoji sredi solie. zagledavši to bliščečo krasoto na lastnem svojem otroku. In temna slutnja se poloti njegove duše. On misli nehote na — Vekoslava.
Izginola mu je že bila njegova podoba iz duše. Le malokdaj se je še spominjal svojega tekmeca, kterega sovraži iz celega srca. Tudi samokres, ki mu ga je bil izdrl iz roke ter ga vzel. kakor je rekel, seboj v spomin, tudi tega je bil zaklenol globoko v svojo skrinjo, da ga ne vidi več. Kajti kedar koli je zagledal to osodepolno orožje, vsakokrat ga je groza obšla, in strašne misli so mu jele rojiti po glavi. Tedaj pa je zagnal samokres daleč tja v kot, kakor da bi se hotel s tem maščevati nad nekdanjim njegovim lastnikom. A konečno ga je le pobral ter ga varno skril v svojej shrambi nad hlevom.
In danes 11111 pride zopet strašno ime Vekoslav na misel. Razsrjen in bled kakor stena izpregovori torej Branko:
„Vida. od kod imaš to blago? Kdo ti ga je prinesel in kdaj? Govori resnico, sicer ti gorje!"
Prestrašila se je žena teh strastnih besed. Strepetala je na celem životu, kakor otrok, če kaj krivega misli in dela, in ti ga zasačiš pri tem. Naposled se vendar žena opogumi ter reče:
„Kavno pred pol ure je nekdo to-le prinesel iz mesta za uajiuo Grozdanko. Ali od koga je vse to, ali kje je to dobil, tega ni mož povedal. Tudi na plačilo ali odgovor ni čakal, temveč takoj je odšel svoj pot na cesto in se odpeljal nazaj proti mestu.
„Svile in žameti, zlatnine in srebernine dandanes nikdo zastonj ne daje," odgovori mož osorno, „najmanj pa nam zapuščenim kmetom tü na deželi. Od nič ne pride nič, to si zapomni. Ti že veš, od koga je vse to, sicer Iii blagä ne bila sprejela."
Žena si ni upala na ravnost povedati svojemu možu, od koga je ta dar. Preveč se je bala, da ga razsrdi, če mu pokaže vrezani napis z grajščakoviin, njemu toli sovražnim imenom. A Vida je tudi vedela, da bi vzbudila s tem v njegovej duši neznosno, vedno pekočo ljubosumnost. Zatorej odgovoii premišljeno:
„Moj ljubi Branko! Jaz rčs da gotovo ne vem. od koga je vse to blago za najino Grozdaiiko. Ali če se ne motim, utegnolo bi menda Iii t i od . . . grajščakovega sina. Ali zakaj bi on kaj takega daroval detetu, tega pa tudi ne vem!"
„Če je darilo od njega, tedaj pa tudi veš, zakaj ti ga je poslal. Ali jaz ne trpim, da bi ti sprejemala za mojega otroka darove, ki so prav za prav le tebi namenjeni in si jih le ti zaslužila. Kajti jaz vem dobro, vem predobro, zakaj pošiljajo grajščaki darila — mladim, lepim ženam!!
Vse to pa sleci takoj zdaj otroku in zakleni, da mi ne pride več pred oči. Gorje ti, ako še enkrat najdem otroka v tej zibeli in v takej obleki. Moji otroci se naj zibljejo v mojej lastnej, lesenej, a ne v zlatej, grajščakovej zibeli, in oni bodo tudi le moja oblačila nosili, a ne daril grajščakovih!"
Izgovorivši pa zapusti sobo in gre na prosto, da si ohladi v mladej naravi vroče čelo. Danes je prvikrat zatemnela zvezda njegove sreče. Črn, gromonosen oblak se mu je vlegel na čelo. Pred očmi se mu temni; solnce njegove sreče je nehalo sijati.
Od tega dneva ni hodil več Branko vesel po svojem lepo rastočem polji, od sedaj ni nikdar več pobožal radosten in zadovoljen svoje lepo rejene živine v hlevu, temveč tiho in nemo, upadlih očij in temnega obraza hodil je po svojem gospodarstvu, in niti najmanjše udanosti in ljubeznivosti ni več kazal ne ljudem niti živalim.
Globoko gorje se mu je vsadilo v srce. Strašna bolečina je objedala obisti njegove in mu kalila dušni mir.
Po dnevu kakor po noči plavala mu je pred očmi podoba — Ve-koslavova! A povrh se mu je še dozdevalo, da ni odkritosrčna proti njemu njegova lastna žena. Domišljeval si je, da ve ona več o uzroku tega darila, kakor pa si upa povedati njemu, lastnemu svojemu možu!
Najbolj med vsemi pa je čutila moževo izpremembo Vida sama. Globoko v srce jo je bolelo, ko vidi, da jej mož ne zaupa, da si on o njej domišljuje stvari, kterih bi o svojej ženi nikdar še misliti ne smel. V teh svojih bolečinah pa se je uboga žena čestokrat razjokala na prsih svoje ljube Grozdanke. Pri njej je iskala edine tolažbe, pri njej je našla za trenotek svojo uteho.
A če jo je pa mož našel jokajočo, tedaj je pa 011 ni ne miloval, ne tolažil. Ne, tega ni znal naš Branko! Temveč srdito jo je pogledal, rekoč jej:
„Vem, zakaj se jočeš. Ti pač obžaluješ svoj nizki, kmetski stan. Žal ti je, da te ni povzdignola tvoja lepota — v grajščakinjo. A kar še ni, to se lahko zgodi, ko mene več ne bo!"
Take besede pa so spekle Vido v srce, kakor da bi peklenski ogenj liä-nje polagal, in ona se še hujše razjoče. Ali tolažbe ni našla pri Branku. Srdito je prišel, in srdito zopet odšel, kakor da bi ne imel srca niti zakonske ljubezni do svoje ženice.
To žalostno stanje med našima zakoncema se je stoprav zboljšalo, ko je prišlo gorko poletje. Sedaj je bil Branko večjidel z doma po opravkih. Gospodarstro je bilo razdeljeno na več kmetij, in tedaj je moral 011 biti zdaj tii, zdaj tam pri delavcih in poslih. A delo prežene človeku hude misli in slutnje ter mu zopet povrne veselje do življenja. Dokler človek dela in se poti. tedaj tudi zadovoljno in srečno živi.
To je na Branku prva opazila Vida. in tedaj je tudi njej prihajalo lažje in boljše pri srci. Mož in žena sta se zopet mirno in ljubko pogovarjala med seboj. Povrnol se je božji mir v našo hišo. Mlada Groz-dauka pa je lepo rastla in se dobro razvijala. Neizrečeno veselje je imela mati s svojim otrokom. In tedaj se ni mogla premagati. Kedar je bil mož z doma in je Vida vedela, da ne pride hitro ali nemudoma doinii, tedaj je pa vzela srečna mati Grozdaukino lepo darilo iz shrambe, oblekla dete v dragoceno obleko ter ga položila v krasno zibelko. In zdaj je gledala Vida vsa zamaknena drago jej bitje, mislila je na preteklost in — sedanjost, a pri tem jej je nahote zaigrala svetla solza v oččh ....
Kmalu je prišla trda jesen, in za njo se je prikazala zima. Drevje je izgubilo svoje velo listje, narava se je podala zgodaj k sladkemu počitku. Nepričakovano huda zima je bila tudi letos nastopila. A kakor vsaka nenadna izprememba v naravi, tako je tudi letošnji, hitro došli zimski čas pouzročil mnogo bolestij. Da marsikteremu staremu bolehavcu prinesel je ta vremenski preobrat konec življenja. Huda, hitro nastopivša zima bila je tedaj tudi prvi in najglavnejši uzrok, da je nenadoma pre-minol stari grajščak Pontoni, oče Vekoslavov.
K pogrebu še ni bilo mladega grajščaka domü iz laških dežel. Vsaj videli ga niso tedaj naši kmetje, a tudi Branko in Vida ne, ki sta bila obädva svojega starega soseda spremila k zadnjemu počitku.
Ali kmalu potem so ljudje že govorili, da je prišel mladi gospodar 11a dom ter prevzel grajščino in posestvo. Videti ga pa ni bilo nikjer. Niti v erkvi niti 11a cesti se ni prikazal Vekoslav. Živel je sprva za-se v svojem gradu. Saj pa tudi ni bilo nobene potrebe niti prilike, da bi se bil o hudej zimi shajal v posvetovanje, bodi si s kmeti ali gospodo. Če je pa imel slučajno kak daljši pot, pa se je vselej v dobro pokritej kočiji vozil, in nikdo mu ni mogel videti v obraz. Kračje pote in sprehode pa je navadno opravljal le zvečer v mraku ali po noči, a seböj pa je vedno nosil dobro nabit samokres, da se ubrani vsakega mogočega napada.
Spoznavši pa, da ga ilikdo ne zasleduje in da se nima prav za prav žive duše bati, stopi Vekoslav kar na enkrat med svet. In res. nikdo ga ni zasmehoval, nikdo dražil ali mu kakor koli nagajal. Kajti njegovi kmetski vrstniki in sovražniki so se bili na vse svetovne strani raztepli in razšli. Ta se je oženil, kakor Branko in Videški Dragan, drugi so prišli v vojake, nekteri pa so si služili kruha daleč od svoje domačije. Veselo je hodil Vekoslav ob delavnikih po svojem posestvu, po logih in gorah, a ob nedeljah se je pa tudi prikazoval v crkvi pri sv. maši. Tu pa je videl zopet krasni ženski svet, po kterem je že od nekdaj jako hrepenel. V spominu so mu bili ostali vsi lepi obrazi nekdanjih njegovih mladostnih prijateljic. In zagledavši med njimi i krasno lice svoje znanke Vide, ne more se dalje vzdržavati, da bi ne govoril z njo. Saj se jej mora osebno zahvaliti za svojo rešitev ter jo ob čnem vprašati, ali je prejela njegovo majhno darilo v spomin !
In odslej je skušal ter si prizadeval mladi grajščak. kedar je bilo koli mogoče, da je videl krasno žensko ter govoril z njo. Vida se je sprva Vekoslava kaj prestrašila ter si skoro celo ne upala, govoriti z njim. Ali vide, da on tudi z drugimi ženami in deklicami občuje, ni se dalje obotavljala, in ponehali so jej tudi prejšnji pomisleki.
„Zakaj bi pa jaz, poštena žena, ne smela govoriti z Vekoslavom, svojim nekdanjim prijateljem in znancem od mladostnih let ?" Tako si je dostikrat mislila Vida ter si skušala ves notranji nemir in hude slutnje v srci zadušiti, ki so jo vselej obhajale, kedar se je koli z mladim graj-ščakoni sešla.
Ljudje niso sicer sprva nikakor ne opazili, da se Vekoslav navlašč lepej ženi približuje in se jej po svojej starej navadi dobrika. Ali tem bolj pa je vse to videlo-bistro oko Vidinega moža, Branka. Kakor preži orel na planini z ostrim svojim očesom na mlado jagnje, ki se brezskrbno loči od svoje matere in ostale črede, da si neopazovano ugasi pekočo žejo iz bistrega studenca, in 011 pazi in išče prilike , da bi 11111 mogel bliskoma zasaditi ostri svoj kljun v nežno kožico ter ga odnesti v neprozorne višave: tako je prežal i Branko 11a svojega nasprotnika, ki mu je ukradel mir in srečo iz njegovega zakonskega življenja. Opazoval in zasledoval ga je povsod. Gorje mu, ko bi ga zasačil in videl kje na samem govoriti z njegovo — Vido!
Ali Branko ni zasledil iii našel ničesar, kar bi bil mogel svojej ženi očitavati. Tedaj pa tudi ni nikdar o vsem tem govoril z njo, ali postajal pa je vendar le zopet tih in zamišljen. Neko notranjo bolest si 11111 bral z lica in očij, dušni nemir ti je govoril iz vsake njegove besede. Niti po dnevu niti po noči ni našel ubožec miru. Ako je bil z doma, mislil je, da se shaja tedaj Vekoslav z Vido, da jo prosi ljubezni in se raduje z njo, kakor takrat ko so igrali otroci še poroko in žeuitev med seboj.
A ko je prišel potem domti, pogledal je s krvavimi očmi svojo ženo, in zdelo se mu je, da so resnične njegove temne misli. Tedaj pa so mu strašne, najhujše slutnje in bolečine ruvale in trgale ljubeče srce raz prsij. Obupnim pogledom se je obrnol v stran ter odšel po svojih opravkih, a govoril ni nikdar, kaj ga teži. Po noči pa je natihoma vstal, ko je vse spalo, Vida in Grozdauka, ter se splazil skrivši kakor nočna pošast iz sobe v vežo, iz veže v shrambo, vzel ondi samokres ter šel na piano pod milo nebö. Tü pa je poslušal, ali ne sliši šuma in ponočne hoje od nikoder, nato pa tiho plazeč se hodil okoli svojega domovja, da se prepriča, ali ne vasuje — Vekoslav ... kje blizu njegove hiše.
Tako grozna je bila pošast ljubosumnosti, ki je razsajala v prsih našega Branka!!
Ali Branko ni nič sumljivega zapazil po noč6h. Saj je Vida le po dnevu, in to večjidel le ob nedeljah govorila z grajščakom. A človek v svojej slepej strasti slika si vse v orjaškej velikosti. Ljubosumno srce si ne da ničesar dopovedati. Vedno in povsod sumi uajhujše stvari ter ne zaupa uiti najbolj odkritosrčnemu človeku. In tako je bilo tudi z Brankom. On ni več zaupal v svojo ženo, on ni veroval njenim lastnim besedam, temveč zavračal je njeno ljubezen in udanost do njega, domiš-ljuj6č si, da ga le ona navidezno ljubi, a v resnici pada je udana svojemu nekdanjemu, gosposkemu prijatelju, njegovemu sovražniku !
Vse to je čutil Branko v svojem srci, in to tem bolj, ker je bil vsaj naj videz prepričan o resnici svojih temnih slutenj. Stoprav zdaj si je vedel tolmačiti, zakaj se je njegova Vida tako čudno, da zä-nj celo ne-zapopaduo obnašala na isti večer, ko je bil zasačil Vekoslava vasuj6čega pod njenim oknom. Le srčna ljubezen do mladega grajščaka je mogla vneti v Vidi oni goreči ogenj in pouzročiti ono neizmerno odločnost in jekleno moč, da se je vrgla divje kakor obstreljena zver med Dragana in Vekoslava. — Zakaj pa je rešila grajščaka, zakaj? — Iz ljubezni, da le iz srčne ljubezni do njega!
Tako si je odgovarjal na temna svoja vprašanja nesrečni Branko. S to mislijo, s tem strašnim čutom v srci hodil je on tiho in skrivnostno kakor koščena smrt po svojih hramih, po svojem posestvu. A tožil ni nikdar o srčnih bolečinah niti svojej materi niti svojej zakonskej družici. Kakor pa doseže vse svoj vrhunec in pride na dan, tako je moral tudi Branko napösled izprazniti svojo prepolno dušo in razodeti svoje boli, ki so ga kakor žareči ogenj pekle v srci.
Približevali so se božični prazniki. Prejšnja leta sta se vozila obd-dva, mož in žena, v bližnje mesto nakupovat za božič raznih daril. Ali letos ni šel njiju nobeden v mesto, temveč Branko je poslal svojo že priletno mater Jero, da nakupi nekaj za božičnico. Ali to je Vido kaj bolelo v srce, vidčč, da se njen mož noče več voziti z njo skupaj v mesto.
6
Prišel je božični večer. Po starej slovenskej navadi kropila sta nocöj mož in žena skupaj po vseh shrambah z blagoslovljenim vinom in vodo. Odkrit je hodil Branko s kropilnico od shrambe v shrambo ter molil, žena pa je tiho in tesnega srca korakala za njim. Tudi ona je molila, a ne za polne shrambe bogatega žita in polne hleve zdrave živine, temveč Vida je molila in prosila za domači, za zakonski mir. Pri tem pa je prelivala svetle solze, in srce se jej je krčilo, kakor da bi jej hotelo same tuge in žalosti počiti. Saj pa tudi ni Branko niti besedice izpregovoril z njo, ko sta hodila nocoj, na ta sveti večer, po bogatih shrambah in živinskih hlevih, temveč 011 je brezčutno kropil, a tudi brezčutno molil in prosil, naj blagoslovi Bog njegovo gospodarstvo,.....
v resnici pa je pri tem le mislil — na tatu svoje sreče in miru!
Prišedši nazaj v hišo, ne more se Vida več vzdržati. Ona omahne, v solze utopljena, tja po postelji in se razjoče glasno in obupno. Nikdar še jej ni tako živo segalo do srca, da se vede njen mož mrzlo in ledeno proti njej, kakor na nocojšnji večer. Človek čuti navadno ob takih svetih časih svoje notranje bolečine globje nego drugekrati, in kakor ga vsak dušni nemir najprej ob velikih praznikih premaguje, tako je tudi Vida občutila svojo nesrečo najbolj 11a ta božični večer. . . . Sedaj jej stopi živo pred dušo , kako vesela je v svojih dekliških letih delala jaslice za božje dete; sedaj se spomni, kako srečna je v prejšnjih časih kropila z Brankom po pohištvu ter z njim skupaj molila za blagoslov. — A nocoj ? Kakšen je ta večer?! . . . Spomini so premagali njeno dušo in srce, ona ne more več zakrivati svoje gorje, brezupno omahne tja po postelji in se kakor d6te razjoče.
Njen krik pa vzdrami enoletno Grozdanko, in sedaj jame otrok kričati, kakor da bi čutilo in vedelo, kaj njegova uboga mati trpi. Ali mamica ni prišla nocöj tešit svojega deteta. Ona ni slišala v svojej obupnosti, da jo kliče njeno edino veselje in tolažba, njena Grozdanka.
In tedaj vzame Branko sam dete v naročje in ga teši, noseč ga po sobi gori in doli. Otrok rčs utihne, oče se vsede z detetom k oknu na klop ter mu podaje raznega orodja v nežno ročico, da se igrajoč pomiri z njim. Igraje pa udari Grozdanka po oknu, šipa se zdrobi na drobne kosce, dete pa se vreže 11a ostrini, da mu jame krvaveti ročica. Neznanski krik in vik zažene zdaj otrok, a Branko, zbavši se, da se je dete nevarno ranilo, pokliče Vido 11a pomoč.
Ta krik in klic vzdrami stoprav nesrečno ženo. Vsa objokana in bleda kakor stena, mršavih las in udrtih globokih očij, prime ona za dete, izmije mu kri iz majhne rane 11a ročici ter jo obveže. Naposled se Grozdanka vendar uteši in mirno zaspi v materinem mehkem naročji.
Nekaj časa sta nato mož in žena nemo sedela v sobi, gledajoča oba prestrašena v objokani obraz svojega deteta. A prva izpregovori Vida, rekoč:
„Glej. Branko, lahko hi se Bila nesreča zgodila. Kaj pa, ko hi se bilo dete v sence ranilo, ali ko bi mu bil stekleni drobec štrknol v oko ? Slepo bi lahko bilo ali cel6 mrtvo pri tej priči! — Vidi se pač, da si se odvadil pestovanju. Koliko časa je že, ko nisi otroka niti v naročje vzel niti ga pogledal!"
Izgovorivši pa vzdihne žena globoko, in solze se jej znova vlijejo po lici. Mož pa ni dal odgovora svojej ženi. Nemo je sedel, a tresel se na vsem životu. Borila se je z njim notranja strast. Hotel je izliti ves žolč svoje jeze nad ubogo ženico, ali vendar se je premagoval. Omečile so ga solze njegove žene, omečila ga je mati s svojim detetom v naročji.
Ali ker mož ne govori, nadaljuje Vida:
„Povej mi vendar, Branko, kaj pa imaš na srci, da si tako izpre-menjen. Kakšne bolečine te pa tarejo, da si vedno tako malobeseden, tik in zamišljen ? Od dne do dne pojema vidno tvoja ljubezen do mene, od dne do dne se mi bolj odteguješ, me preziraš, me ne pogledaš več. Keci, kaj sem pregrešila, govori, zakaj sem zaslužila, da ravnaš tako brezčutno z menoj!"
Globoko v srce so segale možu te besede. Vida se mu je zdaj prvič usmilila. Menda pa vendar ni vse to res, kar si on v svojej razburjenosti in strasti o njej domišljuje! In če bi bilo to vse le gola, prazna sumnja, in ona, njegova Vida . . . rčs nedolžna?!
Take misli utešijo njegovo strast, in on postaja mirnejši. Kar z eno besedo bi jej vse povedal, kar na enkrat bi jej vse svoje bolečine razkril, ako bi le s tem izruval iz dna svojega srca 6nega črva, ki gloda na njegovih obistih noč in dan. In Branko pristopi k svojej ženi, prime jo za desno roko ter jame govoriti:
„Glej, Vida, enkrat mora na dan, kar me teži. Odkar je prišlo ono krasno darilo za Grozdanko v mojo hišo, nimam več miru. Nepoznat kragulj mi kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne. Mislil sem, da bodo te bolečine nehale. Skušal sem jih zadušiti in zatajevati, ali zastonj. Še hujše me skelijo in pečejo. Neznosno pa mi je vse postajalo, ko se je vrnol — moj nekdanji tekmec ter začel za teboj hoditi in te pri vsakej priložnosti zalezovati. Kedar koli je s teboj govoril, krvavelo mi je srce. Večkrat sem ti že hotel to zabraniti, ali zopet mi je prišlo na misel, da ni treba poštene žene nikdar svariti ter jo k zvestobi siliti. A priti sem hotel stvari do jedra. Opazoval sem tebe in njega. Skušal sem ga zasačiti na skrivnem s teb6j, a tedaj gorje njemu in — tebi!"
Tu umolkne Branko. A oči so mu žareče iskrile, pesti je stiskaval, s celini životom se zravna in udari z nogo ob tla, kakor da bi hotel reči: „Njemu stopim kakor črvu na vrat, a tebe poženem kakor zvito kačo od hiše."
Yida se je sicer stresla od groze pred strastnim možem, a njena duša in vest bila je mirna. Njeno solzno okö je gledalo Branku zvesto in odkritosrčno v bledi obraz. Mirno in samosvestno mu odvrne tedaj žena:
„In si li se že prepričal, Branko, opazujöö me skrivši, da si mi delal krivico s svojim neljubim obnašanjem? Moj globoki ženski čut mi žališ, ako si domišljuješ, da jaz na kaj pregrešnega mislim, če z njim, poštenim človekom, govorim! Zakaj bi ne smela jaz, poštena zakonska žena, govoriti s svojim mladostnim znancem in prijateljem? Ali je to kakšen greh in prelom zakonske zveze ?! — Ti se hudo pregrešiš nad menöj, svojo ženo in Grozdankino materjo, ako o meni in o mojej ljubezni do tebe tako slabo in nizko sodiš. Gorje možu, ki ne zaupa več svojej ženi ter misli, da jo mora zalezovati zatö, da bi jo pregrehe obvaroval. Že tu na zemlji si tak mož s svojimi strastmi samemu sebi in drugim peklo in neznosno trpljenje nakoplje!"
Kakor pro rokujoč govorila je Vida zadnje besede. Svojemu možu pa je gledala med tem nepremično v oči, kakor da bi ga hotela že s samim pogledom prepričati, da jo je krivo sumničil. Po kratkem molku pa nadaljuje Vida z izpremenjenim in prosečim glasom:
„Daj mi, Branko, nazaj svoje zaupanje. Vrni mi ljubezen, ktero si mi nekdaj daroval. Stori zopet mene in sebe srečnega. Iztrgaj iz srca neopravičeni, prokleti sum, ki podjeda tebi in meni življenje ter naju spravlja ob mir in pokoj. Zaupaj meni, svojej ženi in Grozdaukinej materi, zaupaj ženskej zvestobi!"
Izgovorivši pa iprime moža za roko, pogleda mu milo in ljubko s • solznimi očmi v obraz ter ga iskreno poljubi. In Branko je bil premagali, on je bil ukročen. Mirno, a odločno odgovori nato svojej tovaršici: „Da, hočem ti zaupati, Vida; izruvati hočem iz svojega srca ves sum in strast, ki je do sedaj odločevala vse moje mišljenje in dejanje. Pozabiti hočem na vse, kar sem pretrpel, odkar tebe in — njega poznani!
A zato zahtevam, da ti ne pogledaš in ne govoriš nikdar več z mladim grajščakom. Tu na mestu mi moraš priseči, da bodeš držala to svojo obljubo, dokler živim. Zakaj sicer se bojim, da bi se utegnol v znova vzkipelej strasti spozabiti, in bi me ti storila — morilca na njem!" Zvesta žena priseže nato svojemu možu, kar je zahteval, in pristavi: „Bog daj, da .bi prinesla "moja prisega ljubi mir in srečo v našo hišo ! — Ako bi mogla otroka samega pustiti, šla bi rada nocöj k pol-nočnicam, da si izprosim mir iii blagoslov za najin zakon v tistej crkvi in pri tistem oltarji, kjer sq naju na veke združili. Ali glej, Branko, idi ti z materjo k polnočnicam f ker jaz od deteta ne morem. Saj lahko sama varujem dom in otroka. Pot je sicer nocoj temna, ali posli bodo
že dobro svetili, da vidita lažje hoditi. Tudi tir je že tako uglajena, da ni treba po visokem snegu gaziti."
Možu je bil ta predlog jako po volji. In ko je že uro pozneje začelo zvoniti navdilj, odpravijo se Branko, stara mati Jera in posli k pol-nočnicam.
„Pa lahko hodita, Branko in mati," govori Vida na pragu stoječa odhajajočemu možu in materi. „Ne pozabita moliti tudi zä-me eden .ali dva očenaša. Je-li, Branko, da bodeš molil prav iskreno in pobožno za najino srečo in mir božji? Lahko hodi in misli na-me, Branko. Lahko noč in srečen pot!"
Izgovorivši pa objame žena svojega moža in ga v slovo prav goreče poljubi. Dolgo je še zrla Vida za svojim Brankom. Stoprav ko se skrije luč, ki jim je svetila v crkev, stopi žena v hišo ter zaklene vežna vrata za seboj. Nato pa razpostavi vse lepo po sobi in popravi pri jaslicah, kar še ni bilo v redu.
Skrivnostna tihota nastane potoni v izbi. Le ura na zidu je motila to mrtvo tišino. Sedaj pa poklekne Vida k svojej ljubej Grozd a n ki, ki je spala kakor angeljček v zibelki. Nežno je dihalo dete. Božji mir se je razlival nad njim, in angeljska nedolžnost mu je odsevala z lica.
Nekaj časa pogleduje srečna mati z vidnim dopadenjem svoje dete in ga napösled iskreno poljubi. Nat6 vstane in govori sama seboj:
„Ne vem, kaj mi je. Zdi se mi, da sem srečna, najbolj srečna ženska na svetu. Hvala Bogu, da se je povrnol zopet zakonski mir v moje in Brankovo srce. — Ali ne vem, kaj je to ! Nekaj me teži v prsih. Zdi se mi, kakor da bi mi sapo zapiralo. Ali je to strah, ali ka-li? Bog si ga sam ve, kaj je to! Saj sem že bila večkrat sama domä, ali nikdar me še ni taka groza obhajala, kakor nocoj. In vendar je sveti božični večer, ko se je rodil naš odrešenik, ki je prinesel mir ljudem na zemlji!"
Ali Vida ni našla miru. Neka notranja tesnoba jej je krčila in stiskavala srce. A da si prežene ta neljubi čut in razvedri temne misli, jame, prisedši k mizi, kjer je cčlo noč luč gorela, citati iz svetega evangelja.
Zamakneno je brala Vida iz te priljubljene knjige, ki daje dušnim bolnikom mir in pokoj. Nikdo je ni motil nocoj. Dete je mirno spavalo, in tedaj se je mogla globoko zamisliti v zlate besede sv. pisma. In res, njeno srce je postajalo zopet veselo in mirno. Vsa prejšnja, nezapopadna groza je izginola iz njene duše. Kako pa tudi ne? Saj je ponovila nocoj trdno zvezo zakonske ljubezni med Brankom in seboj. Prišli bodo zopet veseli časi, in ona bode kakor prej srečno živela s svojim Brankom in svojo milo Grozdanko!
V take misli se je Vida čitaje večkrat utapljala.....A kar na
enkrat potrka nekdo na hišna vrata. Vida se zgane in pogleda vsa prestrašena na uro. Bilo je ravno dvanajst. „Kdo bi bil neki zvunaj pri vratih ?" — Še enkrat potrka. — Vido pa popade strašna slutnja in strah, in mrzla zona obleti njen život. „Kdo je le neki?" misli si žena prestrašena. — Sedaj pa še v tretje potrka, a močneje in bolj hitro, kakor poprej.
Vida vstane, odgrne zaveso ob oknu ter vpraša: „Kdo je?"
Zvunaj pa se prikaže v črn plašč zavita moška podoba, in ta za-kliče hlastno in kakor brez sape:
„Vida, jaz sem. Ne boj se. Odpri mi, pa hitro, sicer me ta strašna zverinska pošast še dojde in raztrga! Täm-le me že zasleduje. Odpri, odpri!!"
Vida se ne obotavlja, menčč, da je nevarnost velika, ter odklene vežne duri, a v hišo stopi .... mladi grajščak Vekoslav.
(Dalje pride.)
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
4. Muz židova naplatil. *
(Varaždin.)
Jem put je bil jen muž pak neje niš kak dve telice imel. On je moral štibru platiti a neje imel s kem. Zato je išel prodat jenu telicu i nju je prodal za pet forinti. Gda je dimo išel, dojde k jeni kaluži a tam su bile žabe pak su navek kričale: šest šest. Muž posluša pak veli: eni sem ju za pet prodal a ne za šest. Za jen čas počmu pak žabe kričati: šest šest. Muž srdit veli: kaj sem vam ne rekel, da sem za pet prodal, pak kaj mi se norca delate ? Žabe pak počmu kričati: šest šest. O vi vražje pečenke! kaj sem vam ne rekel, da sem za pet prodal ? Onda zeme surinu doli pak počme brojiti, gda je zbrojil, veli: 110 vište da su samo pet, pak im hiti vu vodu peneze veleč: kad mi ne verujete pak si brojite same, ali mi mahom povrnite peneze. Ali žabe su bile tiho pak su mu ne dale peneze. Vezda gda je vre dugo stal a žabe mu nesu štele peneze povrnuti, odide dimo. Žena ga mahom pita, gde su mu penezi. O11 pove, da je mimo kaluže išel pak kak su mu se nekakvi zeleni ludi norca delali, a on im je dal peneze brojiti, pak su mu ne šteli več povrnuti. Vezda veli ženi: znaš kaj? ja bum vezda zaklal ovu
* Conf. Grimm: Der gute Handel.
telicu, kaj bu sama tu stala? meso prodam a kožu si spravimo. I riftik zakole telicu pak ju sleče i kožu spravi a meso vozi vu varoš. Gda je tak vozil zestigne puno pse. O vi mrcine, znam da ste gladili, nate mesa, pak se nažderite, a koj se bu naj više jagmil, on bu telicu platil. Psi su telicu pojeli a jen mesarski pes se je naj više jagmil. Dobro, veli muz, čekaj ti vrag, ti si naj više pojel. za to buš i platil, ja te vre poznam, ti si Ficko mesarov. Vezda ide muž k Ficku mesaru pak veli: plati mi moju telicu. Mesar veli: gda sem ja od tebe telicu kupil ? Je, ti ju nesi kupil ali ju je tvoj pes pojel. Mesar zeme botu pak stira nmža van. Čekaj ja ti vre najdem gospona, veli muž pak odide kralu. Kral pak je imel čer, koja se nigdar još ne smejala, pak veli tomu niužu, ako ju na smeh napela, da mu ju da za ženu. Muž počme mahom pri-povedati od onih žab i od psa a kraljeva čer se tak nasmejala, da su joj soze išle. Dobro, veli kral, ti si nju na smeh natiral, za to ti ju dajem za ženu. Rajši mi dajte nekaj penez. Kral reče: kad ju nečes, dojdi zutra k meni, dobiš pet sto talirov, a kral je mislil petsto batin mu dati. To je čul jen soldat i jen Židov. Soldat mu veli: moj dragi človek daj ti meni nekaj, ja sem siromak. Muž mu veli, da mu zutra da dve sto a Židov mahom veli: ja ti pak one tri sto vu groših zmenim, i mahom mu da tri sto forinti, same groše. Drugi den da ga kral pozvati, veli mu, naj se legne, da dobi pet sto batin. Na to reče on: vaša kraljevska milost, ja niš ne dobim, ar sem jenomu soldatu obečal dve sto, a židovu tri sto. Kral mam da židovu tri sto batin odmeriti da je komaj hodil, a soldatu dve sto, on je leže zdržal, ar je vre vučen bil batinani. Muž je brojil v jeni krčmi groše pak je šimfal prek krak i zidova, da mu je tuliko posla napravil. Židov to čuje pak mahom odbeži kralu niuža tužit. Kral mu veli, naj ga k njemu dopela, Židov si je mislil: čekaj vezda ti ja vre vrnem, pak veli niužu, naj ide kralu. Je, veli muž, nemam kaputa. Židov mu dä svojega, samo da bi išel. Gda su kralu došli, pita kral muza: čuješ, je li to istina, da si ti čez mene šimfal? A, veli muž, to ne istina, Židov laže, on bi još rekel, da je to njegov kaput. Je je, veli Židov, moj je. Vište ga, kak laže, veli muž. Kral se rasrdi i da židova tak dugo biti dok je vmrl, a mužu je dal pet sto talirov mesto batin.
5. Zena si ritnu žilu priprela. *
(Varaždin.)
Tak je bila jedna mati, koja je imela jednu čer. koja se ne dala nafčiti presti pak je za to bila več pot i bita. Tak se je pak pripetilo,
* Conf. Schleicher Litauische Märchen pag. 12.: „Vom trägen Mädchen". Grimm Kinder- u. Hausmärchen, kleine Ausgabe: Die drei Spinnerinnen.
da ju je mati štela biti a či je van pobegla a mati za njom pa so se tak okolo hiže tirale. Baš on čas dopela se jeden gospon pak pita: a zakaj vi to pucu tak tirate? Uh, kak ju ne bi, veli, pa je štela povedati, ali ju je bilo sram povedati, da jejna či vu dvajset i četvrtom letu ne zna još presti, pa veli vezda: da mi oče 'so slamu s krova spresti; tak je huda prelja, a prediva več nemam Ve gospon veli: pak ju dajte meni za ženu, da je tak huda prelja. Mati ne mogla svoje reči požreti pak ju. je dala, i vzeli so se i bila je pri njem njegva tovarošica. Na 'so srečn ne bilo još kolovrata pri hiži, nek je čekal, dok je bil v bližnem selu senjem pak se odpela na senjem naj više zarad kolovrata. Kak bi bil gospon odišel na senjem, postala je ona jako žalostna, kajti je ne znala nikaj presti, a mati ju je za takvu prelju izglasila. Za kratek čas dojde jedna bogica prosit almoštva i kak bi opazila, da je gospa kruto žalostna, zapita ju, da kaj joj je? A ona joj veli: ah, kaj bom vam povedala moju nevolu, tak mi nemrete pomoči. A bogica pa joj veli: morti pa vam bi mogla pomoči. Vezda pove gospa 'se, kak je ta stvar. Bogica se nasmeje pa veli: ä im je to lehko pomoči, platete mi pa mi dajte jednu krušnu korpicu jajec pak ja s tem odidem, verujte mi, da ne bute preli, samo mi povečte, po koji strani gospon dojde. I 'se je bilo tak. Bogica se postavi na rečeni pot pak pazi, da je gospon išel. Kak ga je spazila, sede si na jajca v korpico z golom ritjom pa kriči i prosi za kakov dar. Dopela se i ti gospon do nje pak jo pita, kaj joj je. A ona zdigne rit pa mu pokaže. On pa jo pita: kaj je to? A ona veli, da si je ritnu žiln priprela, veli: jaz sem huda' prelja bila, pak sem to ve dobila. Gospon malo premišlava pa dä bogici forint za to, kaj mu je povedala, a kolovrat shiti s kol i 'sega je zdrobil na komade.
6, Dečko se ciganije zvučil. *
(Varaždin.)
Tak je bil jeden kmet, koj je imel tri sine. Ov kmet je hodil k grofu na delo. Grof ga je jeden pot pital, kaj so njegovi sini. Ah, jeden šoštar, drugi je šnajdar a za trejtega me sram povedati. No, samo ti poveč. Ah, 011 se je ciganije zvučil. Nu, veli grof, ako je on cigan, naj mi ovu 110Č fkradne konja, on zato dobi dve sto forinti i konja ; ako ga ne fkradne, onda glavu zgubi. Ve dojde kmet tnžen dimo pa pove sinu, kak je grof rekel. A sin veli: a, moj japa, to 'se meni ne nikaj. Metem toga je dal grof stražu pri konju i to: jeden ga držal za vuzde a drugi za rep. Cigan pa se obleče kak bogec pa zeme sobom dva poliča žganice, kajti je mislil, da jih bo više na straži. Dojde v noči v štalu
* Conf. Grimm Kinder- u. Hausmärchen: „Märchen vom M eis t er di ebu. Mnogo sličnih pravljic je navedenih v Jagičevem Archivu f. slav. Phil. I. p. 284. v opombi Köhlerjevej k 10. štev.. „Der grösste Spitzbube von der Well"..
pa veli slugom, da ga je grof poslal, da naj i on konja čuva, pa da je dal žganico, kaj bi se s tem motili, kaj ne bi zaspali. Slugi su mislili, da je rihtik tak grof napravil. Okolo pol noči je bogec naj bole silil piti, da so se tak napili, da so pospali, a on je vuzde odrezal pa del batino v roke a drugomu spukne rep pa mu dene metlu v roke, a konja pa odtira k sebi dimo. Dojde drugi dan kmet na gospočino pa ga zapita grof: kaj tvoj sin doma dela ? Ha, konja češe. Ve se stoprv zmisli na konja, ide v štalu pa vidi jednomu batino a drugomu metlu v rokah. Ne si znal grof kaj. Onda veli na večer pa kmetu: ako tvoj sin ne bo onu plahtu fkral, koja je ve na mojoj posteli, onda zgubi glavu, ako pa bode, onda dobi još dve sto forinti. Otec i to pove sinu; sin kupi pi-vinske droždje. Grofica je bila vre na posteli i spala je, gda je (lošel cigan. On se potegne tak fižo, da ga ne nišče videl, pa nasiple droždje okolo grofice pak se skrije pod postelu. Droždji so bili jako stari pa so jako smrdeli. Dojde grof fižo pa oče iti k grofici spat. Njemu je jako zasmrdelo pa pogleda po posteli, a ne spazil, kaj je to. Zazove groficu pa veli: a koga si vraga delala, kaj si se tak pongsnažila. Hiti dekla to plahto za vrata. A ne, tam ne ; dojde cigan krast. A je, prav imaš, hiti pod postelu. Kak je bila prva prilika, potegne se z grada s plahtom skup. Drugi dan pa pita grof kmeta: kaj dela njegov sin. A 011 veli: nekakvu (ponesnaženu) plahtu pere. Ve se pa zmisli grof pa ide glet pod postelu i rihtik ne našel nikaj. Ve mora tvoj sin z moje roke zaročni prstan fkrasti. Cigan je bil čisto plebanošu spodoben, za to se obleče v popovsku opravu i tak oblečen dojde na vrt grofof, gde se je grof španceral. Počnejo se spominati i vu spomenku dojde i do toga, da je rekel cigan grofu: dajte meni prstan v spravo, pri meni ga ne bo našel. I dal je grof njemo prstan. Odide cigan dimo pa sleče opravo popofsku. Drugi dan pita grof kmeta: kaj tvoj sin dela? Ha, prstan svetla. Grof je mislil, da ga je plebanoš dal ciganu pa pozove plebanoša i počel ga špotati, zakaj je dal ciganu. Plebanoš se počel spričavati, da 011 niti ne zna nikaj od toga. Grof je samo bil srdit na plebanoša, pak si je mislil: cigan je 'se napravil, morti i to bo. Veli grof samomu ciganu: ako ti meni spraviš gologa plebanoša v salo, boš dobil još jezero forinti. Cigan veli: i to bode. Ve ide cigan brže po mlakah pa nalovi čuda rakov, pa kupi pri licitaru svečice pak odide v cerkvo, na sakoga raka je prilepil svečico i vužgal. Ti raki so bili kak anjgeli, kajti so svetili, a to je bilo po noči. Pri vrati' pusti jen dugi žakel, a on se je skril na vrh oltara pa je čekal.* 'Da je plebanoš došel Boga molit, počne, ov gori govoriti: koj oče v nebo dojti, mora se vu ov žakel spra-
* Varijacija. Grof veli da naj nekaj napravi i plebanušu, da se ne bu delal norca ž njega. Tat veli: ja bum vre komediju naredil. Za tem ide rake loviti i kad
viti. To čuje plebanoš pa si misli: to je lepa prilika pa hajd vu žakel. Cigan dojde dol pa zveze žakel pa ž nim v grad. Ve vleče plebanoša po štengah gor pa vu salu. Vu sali bilo strašno rasvetleno i gospoda so komaj čekala, kak bodo vidli gologa plebanoša. Ve odveže žakel, po-lukne plebanoš van pa vidi da je strašno svetlo, pa misli, da je pravole došel v nebo. Zide brže bole van a gospoda se grohotom nasmijejo. Plebanoš je prepoznal mesto pa se skrije pod stol. — Pripetilo se je, da je cigan potrebuval plačo. Za to si počel grof misliti, kak bi cigana odpravil prez penez. Grof je rekel ciganu: dojdi zutra, onda boš dobil. Grof nafči pintara i špana, kak bodo ž nim napravili. Cigan je 'se znal, kak se ž nim kroji, kajti mu je dekla povedala, koja ga je rada imela. Grof se skrije a cigan dojde in pita špana: 'de je grof? Špan veli: idi k pintaru, on ti pove, 'de je. Ve ide k pintara pitat, a pintar se obtresne na njega: kaj bi ž nim? Ov veli: kaj? peneze. Pintar pograbi palicu pa po ciganu a cigan spukne od dveh lagvov pipe pa ž nimi po pintaru. Pintar spazi, da vino teče, zatekne 'sakom rukom jeden lagev, a cigan po njem. Pintar kriči: jaj jaj! hote me branit; a grof, koj je to čul. počne kričati z ganjka: prav ti bilo prav, tak sem ja štel, samo vudri po njem — kajti je mislil, da pintar cigana bije. Pintar si je mislil, da je pravole tak grof štel. 'Da se ga cigan prav dobro natukel, pograbi pol teleta, kaj je još krvavo bilo, pak hiti na pleča i to s krvavim kra-jom van. 'Da je išel van z grada, videl ga grof pa veli: aha, kak je krvav, prav ti bilo, samo nesi ve, kaj si dobil. Cigan to čuje pa veli: sem ne dobil, nek sem si sam zel. 'Da je grof i to seznal, čudil se je njegovoj meštriji i naplatil ga dobro s penezi, još mu je više dal, nek mu je bil dužen.
ih je dosta nalovil, išel je pak je kupil svečice za sakoga raka po dve. Onda je odišel v cirkvu pak je sakomu v saku tacu svečicu goruču del i pusti ih po cirkvi tak da ih je puna cirkva bila a on se je vu belo oblekel pak je zel veliku knjigu i vužgal dve velike sveče kraj sebe pak je klečal na prodekalnici i Boga molil. Kad je došel inežnar zdravu Mariju zvonit, odpre cirkvu pak polukne nuter pak je od straha pobegel k plebanušu i veli mu: gospon plebanuš, Ježuš Ježuš, v cirkvi su im sami mali angeleki z gorečemi svečami a na prodekalnici sedi jeden veliki vu belo oblečen i po-Jek njega goriju dve velike sveče.
Epiške indske pripovedke in pravljice.
Priobčuje K. Glaser.
IX.*
Prevaljeni brahmanec.
(Iz Somadevove zbirke pravljic.)
\ mestu Mäkandikä na obrežji reke Džahnavi živel je menih, ki je delal silno pokoro in samo ob miloščini živel. Nekega dne pride beračit v hišo bogatega trgovca; trgovčeva lepa hčerica mu sama podari miloščino. Njo zagledavši vzdihue menih, premagan po pohotnosti: Ah, krasna deva!
To razjezi trgovca; tiho gre za njim in ga vpraša: „Nesramnež, zakaj si to povedal?" Menih pa odgovori: „Nesrečnež, kaj me vprašaš? Tebi je usojeno, da pogineš po zarodu svoje hčerice. Zakleni jo v skrinjo in vrzi jo v Gango, pa postavi na skrinjico luč."
Trgovec stori to, kar mu je ukazal brahmanec. Ta pa zapove svojim učencem: „Idite do Gange, in ko zapazite tam skrinjico z lučjo plavajočo, ulovite jo in mi jo prinesite, pa nikarte je odpreti."
V istem času se je kopal v Gangi knežji sin in je poprej zapazil skrinjico. Ulovi jo, vzame deklico in zapre v skrinjico hudo mrkovco. Zdaj jo ulovč brahmanovi učenci in jo prinesö k svojemu učitelju. Ta jim pa reče: „Danes hočem sam moliti, idite spavat."
Ko učenci odidejo, odpre skrinjico polu slasti po lepej deklici. V tem trenotku pa skoči mrkovca ven in starca v lice silno opraska ter mu odgrizne nos in ušesa.
Ko se je ta reč drugi dan zvedela, zasmehovali so silno reveža.
X.
N a h u š a.
Ko se je z Vrtrom bojeval in je moč bogov že pešala, sešli so se bogovi na gori Mandara in se posvetovali. Indra sam se je pritožil, da ga zapuščajo moči. Potem odpošljejo bogovi rše ** k Vrtru, naj se naredi
* Kres in. str. 408.
** Rši = pevec svetih pesnij, pesnik, posebno tak, čigar poklic je pesnikovanje. Kutsa, Atri, Rebha, Agastja, Kušika, Vasišta in Vjasva imenujejo se vzlasti: saptar-šajah = sedmeri pevci. Vsi ti se že imenujejo v najstarejših pesnih, v rgvedskih hym-nah ter so v poznejšej dobi repraesentantje stare svete dobe. Pozneje se tudi vsaka, po pobožnosti in modrosti posvečena oseba imenuje rši. Saptaršajah pa se imenuje tudi sedem zvezd na nebu = veliki voz.
mir. Ta je pripravljen pomiriti se, samo Indra se ga ne sme lotiti ne s sirhim in ne z mokrim, ne s kamenjem in ne z lesom, ne s sulico in ne z drugim orožjem, ne po dnevu in ne po noči.
Ker je bilo Indru to po volji, sklenol se je mir.
Ko ob mraku bogovi sedč ob morji in vidijo cele gore morskih pen, skrije Indra svoj blisk v pene in ga zažene v Yrtra, ki se pri tej priči mrtev zgrudi na tla. Nebo se zjasni, in bogovi pritekö Indra častit. Tega pa je začela vest peči; zbeži na skrajni konec zemlje in se skrije v vodo.
Zdaj pa ni več deževalo, in od hude suše so usihale reke, potoki in ribniki. V tej sili sklenejo bogovi z rši vred. Nahuša, pravičnega vladarja zemeljskega, izvoliti si za svojega kralja.
Ko je bil Nahuša, ki se je v začetku branil te časti, vendar izvoljen, začel je zanemarjati kraljevske dolžnosti, razveseljeval se je v nebeškem vrtu Nandana s krasnimi devojkami. Ko pohotni kralj zagleda Sačo, In-drovo ženo, hoče jej silo storiti; ona pa zbeži k Brhaspatiju * in ga prosi pomoči. Jezno zarenči Nahuša nad Brhaspatijem: „Kaj, tudi Indra je ljubil Ahaljo, ženo pobožnega ršija, in jaz bi se ne smel bližati Sači ? Vam bogovom bo pa na korist, če mi jo privedete.
Podali so se bogovi k Brhaspatiju, pa ga niso mogli pregovoriti, da bi jim bil izročil Indranijo ; svetoval pa jim je, naj pregovore Nahuša, da se pripelje k Sači na vozu, kterega bodo rši vlekli, Indraniji pa svetuje, naj navidezno v to dovoli. Med tem pa daruje Brhaspati Agniju, bogu ognja, ter ga prosi, naj teče črez goro in plan, skozi zrak in zemljo in naj išče Indra.
Brzo se vrne Agni, pa brez uspeha. Vse je bil preiskal, samo v vodo ni mogel. Na to mu da Brhaspati čarobno moč, da se je mogel tudi v vodo pogreznoti.
Zdaj prešine Agni vse in najde konečno najvišjega boga na konci zemlje v malem jezeru v rastlini lotus.
Agnija zagledavši ojači se Indra takoj, a vendar se še obotavlja, ker ima na vesti smrt Vrtrovo.
V to svrho se je opravila velika daritev, pri kterej se je zaklalo mnogo konj. ** Zdaj se je čutil Indra brez vse krivde.
Oholi Nahuša pa je bil vpregel sedem ršijev pred voz in se pelje k Sači. Pohotnežu pa so se sveti rši prepočasi pomikali; nestrpljivi kralj sune svetega Agastja z nogo in se zareži nad njim: „Ti kača, kaj ležeš
* Brhaspati je bog, kterega bi mogli imenovati posrednika med bogovi in pobožnimi ljudmi, ktere brani hudobnih napadov; on je uzor duhovnika in purohita = najvišji duhovnik bogov.
** Taka daritev ima največjo moč.
tako počasi." Agastja pa odvrne: „Mera tvojih grehov je polna; kakor kača se zvrni z voza." Pri tej priči se Nahuša izpremeni v kačo, sveti rši pa se podajo k Indru, ki je zopet prevzel vladarstvo.
Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zadevah.
ii.
Proti žganjarskemu pijančevanju se je že mnogo mnogo v vseh literarnih jezikih pisalo. No kako ne bi? — Saj so celo necivilizovani in divjaški narodi spoznali pogubnost, ktero ta zlotvorna razvada pouzročuje. Vendar, akoprem se v obče spoznava in pripoznava, kako ta kuga cele narode zaraža, ipak se za dejanstveno obrambo le malo kaj stori — češ po njej ne umirajo ljudje tako naglo, kakor na pr. po koleri. Primerjati pa bi vredno bilo, kaj kteremu narodu več škoduje, ali kakšna viharna kužna bolezen, ki mahoma nekoliko stotin — bodi si tudi tisočin — zdravih ljudij pograbi, ali žganjarsko pijančevanje, ktero mnogo mnogo rodbin in zarodov zastrupuje, tako da telesno in duševno hirajo ter v ničvrednem življenji umirajo dolgotrajno smrt!
Ker se je pri našem priprostem ljudstvu začelo žganjarsko pijančevanje, tedaj nam treba, ako hočemo daljno zakuženje in zlotvorne po-sledke zabraniti, postaviti se brž ko brž še v pravem času narodu v razumno obrambo ter ne smemo ničesar ne zamujati ali opuščati, kar bi moglo koristiti. Učimo narod treznosti iu razumnega življenja! — Pa zato moramo učitelji sami trezno in razumno živeti. Kazlika je mala, ako se intelligenten in izobražen človek na vinu ali pivu — ali priprosti neumnež na žganjarskej sodrgi zapije.
Človek, kteri črez mero je in se preobjeda, gnusi se vsakterej omi-kanej družbi: 110 ali ni omikanemu človeku ravno tako gnusno, črez mero piti iu se preopivati ?
Proč z našim družbinskim in gostoljubnim (!) pijančevanjem! Saj pač ni potreba, da se vselej, ko se par znancev ali prijateljev shaja, brž za družbovanje pije ali da se mili iu dragi gost neusmiljeno s pijačo na-siljuje. — Ne morem si kaj, da bi te navade ne imenoval neomikano, sirovo, barbarsko, akoprem izhaja iz najblažjega srca, iz najboljših namenov. V zarčs omikanih družbah se tudi nikdo s pijačo ali jedjo ne sili; saj bi imel vsakdo najbolje vedeti sam, koliko mu je dosta. — Neumua živina to dobro ve — ali pa je duhoviti Voltaire s svojo bridko ironijo menda prav povedal, ko je rekel, da se človek s tem od druge živine razločuje, da more kedar koli brez žeje piti!
Pijančevanje, bodisi kakoršno koli, je znak slabosti in neomika-nosti, poinankljive izobraženosti in zlotvorne razvade. Bolj ko je kteri narod nenk, neizobražen, neomikan, tem lažje, hitreje in bolj se udaje pijančevanju, ker se manj zaveda prave človeške dostojnosti. Ako pa pravim, da je tudi med intelligenco, med izobraženimi ljudmi, mnogo pijancev, moram dosledno dostaviti, da tudi takšni pijanci niso v pravem smislu omikani ljudje: oni se niso, kakor bi trebalo, rešili prosveto zanemarjajoči!) priprostostij in nečednostij.
Naj več pa škoduje pijančevanje narodom, kteri so bolj mehkega značaja, kakor smo večinoma mi Slovani. Menda bi tudi ne bilo smešno trditi, da imajo Slovani v obče bolj rahle in občutljive živce, nego germanski in romanski narodi, da se torej naši živci mnogo lažje razdražujejo in pokvarjajo. Naj bi to hypotheso kteri učen lysiolog premišljaval!
_ Alkohol je, rekel bi, prav za prav živce dražilno sredstvo. Več ko tedaj
kdo alkoholne pijače uživa, bolj draži in kvari svoj živčni sostav, a to k varjenje ima naravno pogubne nasledke tako za duševno kakor za telesno življenje.
Ako mi kdo poreče, da se pri nas ne pijančuje več nego pri Nemcih in Angležih, pripoznavam resnico te opazke le deloma, le relativno. Trezni Francoz si v obče Nemca drugače misliti ne more, nego nekako sirovega človeka, kteri ob vsakej priliki pije, da je groza. No sicer pa se Nemci tudi sami s svojim pitjem hvalijo in svoje pijančevanje slavijo. V staronemških nebesih se mnogo pije, staronemški bogovi in junaki so mogočni pijanci: kako bi se tedaj nadepolna pangermanska mladina, po-sneniajööa svoje heroje, ne odlikovala v mnogopitji, ktero se v toliko pesnih diči in slavi? — Res da omikani človek med inteligentnimi ljudmi, ki se tudi izobražene mislijo in cenijo, težko kaj bolj zopernega nahaja, nego so pijančevalni nemški burschi. — res da Nemci v obče mnogo pijejo, — vendar z druge strani se mora pa tudi resnica pripo-znavati, da je nemški narod ipak v obče treznejši od slovanskega, — Seveda tukaj mislim na prave Nemce, ne na talmigermane, kterih je toliko v našej Avstriji. Nemški bursch zapije svoje obligatne „fiegeljahre", potem pa postane resen in marljiv človek, trezen v svojem mišljenji in delovanji, skrben in štedljiv gospodar, pedanten učenjak ali previden filister. Germanski narodi so bolj trdega značaja — rekel bi bolj trdih in okornih živcev, nego so Slovani — in menda jim tudi zato pijančevanje manj škoduje. Sicer pa se na Nemškem po naj več le pivo pije, in nemški kmetje žganjarsko ne pijaučujejo.
Med Slovani so menda najtreznejši, — in zato tudi najdelavuejši Čehi. Med Jugoslovani dozdevajo se mi posebno trezni Bolgari. Žganjarsko pijančevanje pa se je najbolj razširilo deloma med Poljaki. Rusi
in Slovaki. V novejšej dobi se je ta zlotvorna razvada tudi pri nas Slovencih počela širiti, kakor ne manj med Hrvati in Srbi.
Mi Slovenci smo malehen uarodič; do sedaj nas je varovala le krepka naša narava: nje ne smemo torej nikdar nikakor in nikjer prepustiti pokvaru. Glavno naše vprašanje iu težavna naloga je tedaj, kako naj naše priprosto kmetsko ljudstvo, ktero nam je vir in podlaga vseh močij, žganjarskega zastrupljenja ubranimo ter na duhu in telu zdravo in krepko, čilo in bistro ohranimo !
Ko sem zadnjič potoval po slovaških pokrajinah, kjer žganjepitje neizmerno mnogo zla in revščine pouzročuje, pripovedovalo se mi je o velevažnem podjetji, ktero bi mutatis mutandiš po mojem mnenji tudi za nas Slovence veljalo in moglo menda neizmerno mnogo koristiti. — Ko so slovaški rodoljubi videli, kako vsled žganjepitja njihovo ljudstvo moralno in materijalno strašno propada, ustanovili so v Trenčinskem komi-tatu bratovščino, kterej je bil namen, ljudstvo od žganjepitja odvračati ter v obče odpravljati pijančevanje. Vsakdo, ki je pristopil k tej bratovščini, moral je obljubiti, da ne bode več žganja pil, vina ali piva pa le v potrebi ter vselej določeno mero in nikakor ne več. Slovaško ljudstvo je zlo pohlevno in pobožno; najbolj razumno in naravno je torej bilo, da so to bratovščino blagi rodoljubni katoliški duhovniki v nabožnem in crkvenem imenu ustanovili; zakaj le tako je bilo mogoče, da je ta bratovščina v kratkej dobi že bojda nad 20.000 udov brojila. Zagotavljalo se mi je, da je to društvo najboljše uspehe imelo, — takošne uspehe, da so si poprej že celo obubožani kmetje in revni ljudje na novo pomogli, in v dotičnih krajih se je blagostanje, boljše zdravje, blažje in zadovolj-nejše življenje med narodom vidno počenjalo, in — tamošnje ljudske pijavice, žganjarski judje, došli so v veliko zadrego, kei se jim je tako odvzemal njihov najboljši „gešeft" in sredstvo navadnega ljudskega gu-ljenja. Vsi judovski krčmarji — kristjanskih krčmarjev tam ni — in tamošnji „gšeftlarji" pa so proti blagemu stremljenju iu delovanju te bratovščine z lastno jim zvijačo na vsakteri mogoč način agitovali in protestovali, a konečno, ko ni drugače pomagalo, tožili so pri mini-sterstvu, češ da je to panslavistično društvo. Na Ogerskem pa ni večjega strahu nego je panslavisem: ministerstvo je blagodejno bratovščino prepovedalo ter nesrečne Slovake drugoč judom izročilo!
Ali bi ne bilo umestno in mogoče, da bi se tudi pri nas Slovencih, kakšna slična bratovščina ustanovila? — Nam se barem — tako upam, ne bode treba bati, da bi naša vlada z nami tako ravnala, kakor ogerska s Slovaki, akoprem tudi pri nas ni brez „šnapsjudov" — dasi neobre-zanih, — kteri bi proti takšnemu podjetju ne agitovali.
Da bi se mogla pri nas bratovščina za zmerno, trezno, razumno življenje ustanoviti, nam je v dokaz, mislim jaz , družba sv. Mohorja.
Ustanovitelji in gojitelji tega društva so dobro poznali nrav našega naroda, ko so to bratovščino na crkvenej in nabožnej podlagi ustanovili ter si tako priredili izvrstno organisacijo po škofijah, dekauijah in farah. To so storili preblagi, za narodno srečo vneti naši duhovniki, in jaz sem prepričan, da bi zopet uprav naši vrli narodni svečeniki mogli novo predlagano in zaželeno bratovščino z najboljšim uspehom ustanoviti in gojiti.
Moj nasvet bi torej bil: Naj bi se ustanovila bratovščina ali društvo za zmerno, trezno, razumno življenje po načinu družbe sv. Mohorja. Centralni odbor naj bi bil v kterem večjem ali glavnem mestu na Slovenskem, a njegovi organi delili bi se po vseh slovenskih škofijah, dekanijah in farah. Kdor koli bi k tej bratovščini pristopil, moral bi obljubiti žganja nikakor ne piti, vina ali piva pa le v potrebi in vselej v določenej meri.
—	K temu glavnemu obetu bi se mogli še nekteri drugi uveti za razumno življenje pristaviti.
Ker pa večina ljudij, po najbolj pa še prosto ljudstvo, na lepe slovesne formalnosti in zvunanje znake mnogo gleda in pazi, naj bi se torej sprejem v to bratovščino vselej tako uravnal, kakor bi ga dotični kandidatje najbolj cenili in uvažali. — Naj bi se pristopivšim udom da-vale na pr. pripravne svetinje, ktere bi društvo v ta namen dalo kovati,
—	ali pristojni društveni diplom. To so sicer malenkosti, pa malenkostni ljudje uvažujejo uprav malenkostne stvari; osobito bi še menda to mladino mikalo.
Seveda društvena pravila bi moral vsakdo, ki pristopi, z dotičnim naukom dobiti. — K pristopu bi, mislim, najlažje nagovarjali ljudstvo v obče duhovniki v crkvi, a mladino posebej učitelji v šoli: saj je crkev kakor šola prvo mesto nauka za zmerno, trezno , razumno — čednostno življenje na dušni in telesni blagor! —
Od društvenikov bi se ne smelo druga terjati nego vestno življenje po društvenih pravilih. Potrebni društveni fondi pa bi se naj nabirali po blagovoljnih doneskih, bodi si od premožnejših in radodarnih društvenikov ali drugih blagovoljnikov. — A udje, kteri bi društvena pravila prelamali, naj bi tudi nekaj za naloženo si „pokoro" plačevali v društveno blagajnico.
Konečno še opazim, da se pri nas še nikakor dosta ne spoznava, koliko zla in narodne nesreče more žganjarsko pijančevanje pouzročevati, ker do sedaj še ni bilo pravih „šnapsjudov" med nami. Vendar pomislimo, da so te pijavice že od vseh stranij na potu k nam, in gorje našemu ljudstvu, ako ne bode pripravljeno, da jih sprejme, kakor treba! —
Ustanovimo si torej takšno društvo, v kterem se moremo vsi za blagor našega naroda vneinati, pravi rodoljubi v resnici bratski združevati in podpirati, v kterem nas ne more motiti ne različno versko ne politično mišljenje, ne sebičnost ne samoljubnost, ne mladost ne starost, ne sta-
novski ne kakšni drugi oziri, kjer bode naše edino stremljenje in hrepenenje le narodni blagor. Ne dajmo, da se nam naše krepko pleme, ki je že toliko nezgod prestalo, sedaj ko se mu lepša bodočnost približuje, na duhu in telu pokvari! Pomišljujmo, da stojimo mi na najtežav-nejšej in najnevarnejšej straži jugoslovanstva, in nas je malo. — Ne gubimo in ne slabimo se! Krepiti se nam je treba. Naj pa vsakdo na svojem mestu vestno izpolnuje svojo dolžnost — po svojej najboljšej zvednosti in zmožnosti. *
Urban Jarnik.
Y spomin njegove stoletnice. Spisal J. Scheinigg.
II.
1811. meseca aprila zapustil je Jarnik Podkrnos, dobivši službo mestnega kaplana pri stolnej crkvi v Celovci ali kakor ljudstvo govori, pri „Zavitarjah". Tukaj je imel mnogo opravkov, a pičlo plačilo. Služba mu je bila pretežka, vzlasti ker je bil edini Slovenec pri crkvi: „Welche Vermehrung der Amtsgeschäfte der windische Cooperator doppelt empfinden muss, da auf ihm als Stadt- und National kaplan ohnehin die grösseren onera lasten und er fast den ewigen hebdomadarius vorstellen muss."
Tako se pritožuje v prošnji, naj ga prestavijo k drugej mestnej crkvi. kterej pravijo okoličanje „pri fari". Ustreglo se mu je dne 15. sept. 1813. Plače je imel tukaj 400 gld. in opravljal je službo takozvanega „Spätprediger-ja". Baš v istih dnevih pa so mu podelili deželni stanovi koroški v poboljšek kurat-beneficij mestjanske bolnišnice (Bürgerspital) „wegen seines Seeleneifers und gut gesitteten Lebenswandels." A jedva je nastopil novo službo pri fari, zboli nevarno. Obiskaval je namreč vojaško bolnišnico, ki je bila istega leta z bolniki napolnjena, in tü je nalezel neko vročinsko bolezen. Še le spomladi prihodnjega leta je do
* S temi besedami smo hoteli opozoriti naše rodoljube na oni temni oblak nad našo zemljo, ki je že jel obsenčevati svetle strani našega vrlega ljudstva. To žganjar-sko vprašanje zaslužuje, da ga tudi drugi slovenski listi po lokalnih razmerah razmo-trujejo. Zakaj le tedaj bodo se različne okolnosti in potrebe bolj na tanko spoznavale, ter se mogli staviti dotični predlogi, nakterih bi se potem statuti za društvo priredili. — Da pa ni g. pisatelj praznih besed razpravljal, temveč da mu je resno, delovati v prospeh našega ljudstva, kjer je treba, to nam kaže njegova obljuba, da daruje dotičnemu odboru, brž ko bi se ustanovila enaka bratovščina ali društvo, 50 gld. podpore v potrebno delovanje. To izjavimo' slov. občinstvu v dejansko vzpodbujo ter le želimo: Vivat sequens in prvi tak odbor!!	Ured.
7
dobrega okreval. Cesar Franc I. je podaril njemu in njegovima sotrud-nikoma v vojaškej bolnišnici, Moserju in Blavcu, v priznanje njihovih zaslug celoletno plačo kot častno nagrado.
Pri farnej crkvi ostal je Jarnik samo leto dnij in prestopil potem zopet k stolnej crkvi, kjer je služboval do pomladi 1. 1818. A istega leta prosi za faro Šmihel na gosposvetskem polji ob nemško-sloveuskej meji in dosegel je, česar je prosil, ter bil dne 27. marca za župnika šmihelskega installovau. 1
Slovenska Musa Jarnikova jela je v mestnem hrupu in šumu umirati in sčasoma je čisto umolknola. Naš pesnik je ostavil pesništva ter se poprijel pisateljevanja za priprosto ljudstvo slovensko. Podučile so bile njegove pesni, podučili so tudi popularni spisi in knjige njegove. Da je bilo takih knjig silno potreba, ne bodemo posebej poudarjali, kajti manjkalo jih je poprek.
Prva knjiga takošne vsebiue nosi naslov: „Zber lepih ukovza Slovensko mladino iz Nemškiga ino Latinskiga prestavleuih. iz Staro-Slavenskiga ino Pemskiga preravnanih. nikoterih pa novo zloženih od U. J. V Celovcu, per Joanesu Leonu, štamparju 1814." Str. XII+106 v 16°. —
Knjižico naznanuj6č piše Jarnik, da hoče podučevati narod, ker se nahajajo v njem prazne vere in krivi pojmi o svetih rečeh, božjih potih itd. Ob enem obeta, da bode še marsikaj v omiko svojih rojakov spisal. Ovo zbirko pa je namenil vzlasti mladini za „šolsko darilo". V njej bereš štiri pod učne pesni, razne nauke v podobah, dva razgovora „med enim fajmoštram in eno farmanco od žegnanih reči in — od božjih potov," 100 pripovestij t. j. prislovic in precejšnjo število Ezopovih basuij. Poslednjim veljd zbadljiva pušica Prešernova:
Pravljica po Ezöp' od vas zapeta, Več nima slasti, kakor jed pogreta.
Jezik je uravnal Jarnik. kolikor se je dalo na prvi mah, po Kopitarjeve) slovnici.2 Zanimivi predgovor se glasi (v gajici) takö-le :
Na Bravca.
Lubi rojak! treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvici bereš. V njih ne boš našel le samo novih ino za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortogia-
1	Vsa navedena data o Jarnikovem službovanji so uradna. Povzeta so iz listin in pisem, ktera mi je preč. g. kancler Lambert Einšpieler dobrovoljno iz knezo-škof. arhiva priskrbel, za kar se mu tukaj presrčno zahvaljujemo.
2	Izmed mnogobrojnih lokalismov naj omenim enega. Na str. 30 bereš stavek : „Zakaj nobeniga veselja ne imam nad nerej reči"; ner, nera, nero = nobeden: pogl. Krekovo razpravo o celovškem rokopisu v Kresovega I. letnika 3. snopiči. Beseda mora biti ziljska.
fijo), s katerim si se more biti še malo soznanil, doklčr nimaš vsakdar priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Slovenski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosg. Kopitarja ua svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti, ino tako po malim se drugim Slovencam približovati. Bog dal! de bi vsi pisarji njegove lepe opomene nasledovali! V totej Gramatici najdeš:
1.	De se ne piše več: dobru jutru, ampak dobro jutro, ino povsod, ker sm6 prej u brati ino pisati navajeni bili, se sedaj po novim pravopisu o postavla, ker se tudi od vsih drugih Slovencov le o izrekuje. Za to najdeš tudi v totih bukvicah skoz ino skoz le o na mesti postaraniga u.
2.	Delej najde se 1 na koncu besčd, katero čerko (puštab) nikoli ne izrečeš v besedah: dal, bil, vzel, šel i. t. d. ampak le: dav, biv, vzev, i. t. d. Al — ne hujaj se tenm, de rečem: Totimu 1 se v pismih «stara pravica spodobi, ker kadar praviš: smo dali, bili, vzeli, šli, al pav ženskih vusteli: smo dale, bile, vzele, šle, toti 1 v glasu zopet na svetlobo pride, ino zvunaj Koroškiga drugi lepoglasno govorijoči Slovenci tudi: dala, bila, vzela, šla, izrekujejo. Najdejo se pa še mnogi Slovenci na Štajerskim, ki vsaki posledni 1 zastopno v glas spuščajo: pil, bil, dal, vzel i. t. d. Ne samo za Korošce, ampak tudi za tote rojake, ki per starim 1 ostanejo, se bukvi pišejo.
3.	Navajen si rekati: sviet, rieč, lies, brieg i. t. d. kar tudi drugi Slovenci pišejo svjet, rječ, ljes, brjeg; ne moti se, kadar tote ino druge besede le pišem: svet, rčč, les, brčg i. t. d.; zakaj, sam ja spreberneš per premenenju besede toto ie zopet v 6, dokler praviš; sveta, svetu, lesa, lesu, brega, brčgu, rčči, z rččjo. Zavolo zediuenja Slovetiskiga pravopisa se rajši čerke e deržim, katera zverhu en poteglej od desne do Ičve strani (e) ima. Beri toto 6 po tvojej navadi za ie, kadar beseda toti glas potrebuje. Gorenji ltozän toto potrebno č v neniar pusti, ino reče: svit, rič, lis, brig i. t. d. Al tudi on se mora navaditi na č, ker se skoz njo pravopis vderži.
4.	Pišem: B6g, r6g, st6g, i. t. d. Na Koroškim jih veliko reka: Bueg, rueg, stueg i. t. d. ali pa kakor gorenji Rožan: Bug, rug, stug i. d. d. oböje je zvratäno izrekovänje; le oberni besedo, ino našel boš pervinsko o, dokler praviš: Boga, Bogu, roga, rogu, stoga, stogu i. t. d.; zakaj bi se tedaj od pravopisa odvernil, ino zvratanost sledil? Al bi sila bila, po takim izrekovanju pisati, bi rajši pisal: Bvog, rvog, stvog, zakaj nesrečno navadno ue se mi drujga ne zdi biti, kakor le z sglasnikam v podarovano o. De se pa ne motiš, izreči vsako o, ko zverhu en poteglej od desne do leve strani (6) imä, po tvojej navadi, kakor ue, ino tako boš
7*
za svoje deželake zastopno bral. Al v pismih so möra čisto 6 obderzäti, za drugih Slovencov deli.
5. V mnogih besedah najdeš staro sč äli pa šč, na mčsti novoro-jeniga ino za jezik poglajšaniga, š. Za to rajši z drugimi Slovencami pišem! klešče, pišče, išče i. t. d. kakor: kleše, piše, iše zavolo v pravopisu prej dosežejočiga zedinenja z drugimi Slovenci, ino ker jih tudi med nami veliko tako govori.
G. Se je mi ročiiejši ino Slovenjim jeziku bolj permerjeno zdelo, pisati: k-meni, v-hiši, z-lubeznijo, kakor: k'meni, v'hiši, z'lubeznijo; ker za sglasnikami k, v, ino s, v našim moškim izrekovanju nikoli ni en samoglasnik ispusčen, zvunaj per sglasniku z, kadar se na en drugi z, ali s, poterkne; postavim: z' zlatarn, z' sitam i. t. d. V teh se z'z enim mutastim samoglasnikam končd.
7.	Tudi pišem: dobrej, čistej, bogatej ženi, uamest: dobri, čisti, bogati, kakor Krajnec izrekuje; zakaj Korošic pravi: dobrega, čistega, bogatega, povsod le ega, uamest v Kranju navadniga iga; kadar se taj ej, dobrej i. t. d. piše, se jemu ni posmehovati, dokler tudi vsi poldnevni Slovenci rekajo, ino pišejo: dobroga, dobroj i. t. d. Aj ni mari per Gerkih ravno to bilo, ker so ei ino oi to je : ei in oi pisali, ino obä se le kakor čisto i glasita v izrekovanju. More biti, de so nikoteri ei ino oi, drugi pa zopet sani i v glas spuščali. Tudi Sloveuci se bojo v tem enkrat zedinili.
8.	Namest prej pogostno pisanih; kateri, katera, katero, najdeš: ki, ka, ko; moš, ki je pil; žena, ka je prala, dčte, ko je jokalo. Tudi boš namčst kakor ino kader večkrat ko bral. Tako izrekovanje je Sloveueain lastno.
9.	Našel boš slednič pisano ; Nebesa, okna, d61a, i. t. d. kadar se od več reči govori; na Koroškim se pa rčka: nebese, okne, dčle. Al a namest domačiga e je zavolo pravopisa potrebno, ino tudi tebe ne bode toliko motilo.
Ohrani moj lubi Bravec! tote kratke opomene, ino dočakaj z meno v kratkim tejsti veseli čas, ko bojo visoko vučeni moži za vse Slovence k navadnim latinskim čerkam (puštabam) še druge Slovenskiinu jeziku namerjene izumili, kakor je Slovenski Apostel ino Škof sveti Kiril k starim Gerkskim čerkam nove Slovenskim glasovam lastne izmislil, ino s temi za Slovence sveto pismo s pomočjo svojga bratra Metodi ja na njih materni jezik prestavil, ino sveto mešo Slovenji bral. Čakaj dotle, ino vidil boš več bukev na svetlobo priti, dokler se materni jezik vsako leto bolj čistil, trčbil, ino poglajšal bode. To ti k tvojimi veselju pove
Tvoj
prijatel Zložnik totih bukvic.
Jako važna je: „Sadje-Reja ali Navuk Kako se more prav lehko ino v kratkem času nikar ko veliko dobreh, ino zdraveh dreves podrediti, temoč tudi naržlahtnejši sadje zadobiti. Iz Niemškega v Slovenji jezik pre-liešen ino pomnožen. V Celovcu 1817 per J. Leonu, miestnemu Natiskavcu." Str. 14 + 96 v mal. 8°. — Nemški izvirnik je „Geigers Lehrbüchlein von der Obstbaumzucht". 1 Iz naslova že vidimo, da je pisana sadjereja v koroškem narečji, da bi bila priprostemu narodu prav lahko razumljiva. Vendar ni porabil pisatelj v svoj namen istih narečij, ki obsegate največ ljudij, ampak naslanjal se je na svoj domači ziljski govor, kojemu pa pripada najmanjši del koroških Slovencev. Zaraditega se more sodba Šafarikova, 2 da se koroška narečja včasih vendar tudi približavajo kranjsko-dolenjskemu govoru, zapustivši gorenjski, samo pogojno potrditi. Za poznavanje koroških narečij ostala bode ta knjiga vselej izvrstna priča. Še v drugem oziru je spomina vredna. Ona je prva slovenska knjiga te vrste in podaje čitatelju mnogo lepih slovenskih izrazov povzetih iz sadje-reje; mimo tega pa še uči novo methodo požlahtnovanja (s podobami).
Mladini namenjen je bil tudi pol pole obsežen spis v celovškej zapuščini : „Nevarnosti mladih ludi ali kratki Navuk, kako se imajo Otroci ino mladenči pred nesrečo varuvati. Eno preslovenjenje iz Nemškiga jezika skozi rajn. visokovredniga Gosp. J. Japelna Korarja v' Celovci, sedaj pa pregledano ino po novim pravopisu preravnano od J. U." 3
Pobožnemu in vernemu narodu spisal je Jarnik sledeče knjige:
„Molitne bukvice za otroke. V Celovci 1817." 4
„Jedro keršanskih resnic. Iz Nemškiga prestavil Ü. Jarnik, fajmošter v' Nemškim Š-Milieli. V Celovcu 1820, natisnil Antoni Gelb, Natiskavic." Str. 134 v mal. 8°. 5 Nemški izvirnik ima naslov: „Gesetzbuch der Christen aus ihren heil. Schriften wörtlich zusammengesetzt. München 1813." Vsebina je v 1. delu: Bog proti človeku, v 2.: Človek proti Bogu.
„Evangelji ino branje na vse nedelo in svetke celega leta. V Celovci 1821."
„Evangelji na posebne dneve svetega posta. V Celovci 1821." 6
„V duhi katolške cerkve moleč Kristjan. Zložil je firšt Alexander od Hohenlohe itd. Tzbranje poglavitnejših molitev, tretjič iz prviga spi-sanja natisnjenih itd., sedaj pa preslovenjenih, ktirim se je na koncu mešna pesem perstavila. Od J. U. V Celovci 1822. A. Gelb." Str. 96 v 12°.
1	Carinth. 1816. št. 43.
2	Gesch. d. südsl. Lit. I. 94.
" Kres III. snop. 8.
4	Pogl. „Vodnikov Spomenik" na str. 113.
5	Šafarik „Gesch. der südsl. Lit." I. 136.
6	Oba evangelja poznamo samo iz P. Danjkove „Abecedne knižice", kjer sta naznanjena, da se dobita v Radgoni „pri Alojsji Wajcingeri knigari." Prim. Šaf. o. c. na str. 103 in 104.
To je zadnja Jarnikova knjiga podučnega sodržaja. Lotil se je bil med tem že drugega predmeta, vendar pa ni popularnega delovanja čisto ostavil. Sodeloval je pri Wölbiöevem „Velikem katekizmu", ki je imel iziti okoli 1. 1834., a radi raznih zaprek ni prišel na svetlo. V ostalini našlo se je še več pol opomb, ki je je spisal Jarnik, pregledujöö Wölbi-čev rokopis. Ker imajo te opazke jezikoslovno vrednost, porabimo je pozneje, ko se bode govorilo o slovenskem pravopisu. In ko je 1. 1829. prišel Slomšek za spirituala v celovško bogoslovnico ter začel pozneje izdavati knjige za ljudstvo, podpiral ga je Jarnik s svojimi izkušnjami. 1
Baš v istem letu, ko je dospel Jarnik iz Podkrnosa v glavno mesto koroško, probudilo se je bilo ravnokar v njem novo literarno življenje. Združilo se je nekaj veljavnih mož, ki so ustanovili časopis v poduk in zabavo. Prva številka „Carinthije" zagledala je dne 1. julija 1. 1811. beli dan. Uredoval jo je začetkoma zdravnik dr. Kumpf, za njim pravnik dr. Jenu 11 in od 1. 1815. počenši do 1. 1850. za koroško domovino-slovje velezaslužni S. M. Mayer, nastopnik Jarnikov pri stolnej crkvi. Poleg že omenjenih bili so še pesniki Fellinger, Gallensteina oče in sin, Tschabuschnigg, Budik, Beim; zgodovinarji in starinoslovci prefekt A. Eichhorn, H. Hermann, pozneje tudi Ankershofen, Slovenec Ahacelj. ki je 1. 1813. ustanovil redna meteorologična opazovanja, Mitterdorfer, dr. J. Bürger — prvaki slovstvenega delovanja v Celovci. Dasi so obdelovali vse znanostne stroke, nadvladala je vendar zgodovina v obširnem pomenu. Utisnola je celej dobi svoj znak. Tekom teh let položil se je temelj koroškej zgodovini. Carinthija kmalu ni več zadostovala vsem zahtevam. Kumpf in Mayer st varila sta 1. 1818. časopis „Kärntnerische Z e i t s c h r i f t", ki bi imel v prvej , vrsti služiti znanstvenim, potem še le podučnim svrham. Izhajal ni redno; vsega skupaj prišlo je do 1. 1835. osem zvezkov na svetlo.
V ta krog najbolj izobraženih veljakov celovških stopil je naš Jarnik takoj prišedši v Celovec. Z nekterimi, kakor s Fellingerjem, Kumpfom, Mayerjem, sklenol je kmalu prijateljsko zvezo. In to je odločilo mer njegovemu delovanju. Jarnik je prevzel, rekel bi, slovenski oddelek. Carinthija in Kämt. Zeitschrift niste prinašali samo slovenskih pesnij Jarnikovih z nemškimi prevodi, temveč on je uplival do značaja obeh časnikov tako, da sta bila objektivna in bavila se tudi s slovenščino. 2 Bil je sotruduik obema. Udeleževal se je odslej leposlovnega in znanstvenega delovanja
1	Pogl. v Kresovega III. letnika 11. snopiči pismo Slomšekovo do Jarnika.
2	Sedma točka naznanila t I. knjigi „Kärntnerisehe Zeitschrift" glasi se: „Beiträge zur Cultur der slovenisehen Sprache, Angabe der besten Mittel, ihren gebildetsten Dialect mit den Schätzen deutscher Cultur u. Wissenschaft am schnellsten und zweck-mässigsten zu verbreiten."
na slovenskem polji. Smelo moremo trditi, da ga ni slovstvenega dogodka sploh, za kterega bi se ne bil Jarnik zanimal ali ne bil njemu sodelavec: Slovnica Dobrovskega in Metelkova, brizinski spomeniki, abecedna vojska, slovenski slovar, Kranjska Čbelica, ilirstvo, narodno blago, ethnogratija in stara zgodovina slavnega Gorotana in še druga vprašanja manje važnosti pričajo nam jasno o njegovej marljivosti in vsestranskej naobraženosti!
(Dalje pride.)
Juri Vega.
Životopis, spisan od prof. Fr. Hauptmann», tiskan na str. 169—194. v „Spomeniku", ki ga je o šeststoletnici začetka Habsburške vlade na Slovenskem založila in na svetlo dala „Matica Slovenska" leta 1883. v Ljubljani.
(Konec.)
V tretjem delu popisuje sprva g. H. prav obširno štiri zvezke Vegovih „Vorlesungen über die Mathematik" po vsebini in obliki ter navaja tudi častljive kritike, ktere so bili Vegovi vrstniki o teh knjigah spisali. Vendar se morajo dve napovedi popraviti: Kakor namreč „Vollständiges Bücherlexikon, enthaltend alle von 1750 bis Ende 1852 in Deutschland und den angrenzenden Ländern gedruckten Bücher von Christ. Gottlob Kayser, Leipzig 1854" v 12. delu kaže, doživel je po Vegovej smrti I. zvezek ne 3 natisov, ampak 4 (poslednjega 1850, ne 1838), II. zvezek pa ne 5, ampak 6 natisov (zadnjega 1848, ne 1835).
Pri nato sledečem razgovoru o Vegovih logarithmično-trigonometrič-nih knjigah ozira se g. H. poldrugo stoletje nazaj v zgodovino mathema-tike. dalje omenja čudovito energijo, prizadevnost in vztrajnost Vegovo, da bi čisto brezpogrešnih logarithmov priskrbel mathematikom, in navaja tudi več nemških kritik. A opustil pa je povedati, da Vegova priročna knjiga (Handbuch) ni samo v nemškem jeziku sedaj t, j. 1. 1883. že v 67.* natisu tiskana, ampak da so jo tudi v angleško, francosko, laško, hol-landsko in rusko prestavili.
Škoda tudi, da ni g. H. v misel vzel, da ima Vega v „tabulah", ki so leta 1783. izšle, tudi spisek zemljepisnih dolžin in širin od važnejših krajev naše zemlje, med temi tudi od Ljubljane dolžino 32° 26' 15", širino 46° 2' 0" in od Kadgone dolžino 33° 39' 15", širino 46° 41' 8", pri čemer se misli, da je prvi meridijan 20° od pariške zvez-darnice proti zahodu odležen in da skoro v severnej širini 28° skozi severno-zahodno stran kanarskega otoka Ferro v Atlantskem morji gre.
Nato pridejo na vrsto Vegovi drobni spisi in njegove prizadeve, da se uvedejo metrične mere in vage.
Dalje hvali g. H. Vego kot izvrstnega, prizadevnega učitelja, gorečega patrijota in plemenitega značaja, ki se je vedno blagodušno držal svoje ožje domovine kranjske in se s hvaležnim srcem spominjal dobrot, ki jih je v njej v mladostnih letih užival. Temu v dopolnitev naj še tukaj povem, kar gosp. podpolkovnik A. Kom piše: „Leta 1795. je dobil Vega ponudbo, stopiti v tujo službo; toda on jo je, kar pri njegovem mišljenji ni bilo drugače pričakovati, določno zavrgel. — Kakor je general pl. Walper, ki je pod Vego študiral, pripovedoval, bil si je Vega od denarjev, ki jih je bil kot dijak v Ljubljani od nekega strica dobil, eno „cvancgerco" shranil in jo je še kot štabski oficir pokazoval."
H koncu še navede g. H. vire, ktere je porabljeval, deloma nemške, deloma domače. Pozabil pa je omeniti „Slo v ni k Natiöny" od dr. Fr. Lad. Riegera, kterega si je tudi obilno v prid obračal. Prezrle so se pa „Nouvelles Annales de Mathematiques" in „Deutsche Revue". *
Ali imenitnost mozä za svojo dobo in za poslednje čase ne spoznavamo samo iz njegovih spisov in del, ampak tudi iz krogov, v ktere je zahajal in kteri so se zä-nj zanimali. V tem oziru je meni še troje znano.
1. Poslednje dni aprila in od kraja maja 1. 1794. bival je Vega v Stuttgartu. O tem bivanji nam nekoliko poroča pismo, ktero je svoje dni mnogocenjeni zdravitelj in filosof Janez Benjamin Erhard baronu Fraucetu Pavlu Herb er tu, imenitnemu velikemu posestniku na Koroškem, pisal.
Herbert, že 40 let star, bil se je leta 1790. v Jeno podal, da bi se ondi Kantove filosofije učil. Tam se je tudi s kantijancem Erhardom seznanil in v prihodnje zanimivih pisem od njega dobival. Ta pisma pa je Herbertov vnuk, sedanji veliki posestnik Franc Pavel baron Herbert (Kirchbichl pri Wolfsbergu v Labudskej dolini) gospodu H. M. Richteru na Dunaji oddal, in poslednji jih je obelodanil v novemberskem zvezku 1. 1882. v časopisu „Deutsche Revue" na str. 209. in si. Med temi se nahaja tudi gore omenjeno pismo. Pisano je v Nürnbergu dne 17. maja 1794 in se na dotičnem mestu tako-le glasi: „Predragi prijatelj! . . . V Stuttgartu sem zvedel, da še biva Schiller tam in sem se neutegoma k njemu podal. Radost Schillerjeva in njegove žene, da sta me zopet videla, bila je nenavadna. Oba sta k meni skočila in me objemala in poljubovala. Nahodna vročica ga je zadržavala, da ni bil odšel. Jaz sem
* Zanimivo je tudi vedeti, kako se je Vegovo odlikovanje, ko ga je cesar dne 22. avg. 1. 1800. povzdignol v barona, naznanilo priprostemu slovenskemu ljudstvu. Vodnikove „Ljubljanske Novice" za 1. 1800. pišejo namreč v 39. broji takö-le o njem: „Juri Veha krajnc iz Moravške fare major per bombarderjih je od svitliga Cesarja povišan za Barona, deslih kmetiškiga stanu se je vuner dobro obnašal, učene bukve od merjenja pisal, inu skuzi te stvari milost pred Cesarjem zaslužil. Majnši šole je slišal v Lublani, potlej pa na Dunaji se dalaj prebrisal." Gl. J. Marna Jezičnik, Val. Vodnik, str. 17.	Ured.
sklenol čakati, dokler ne ozdravi, in potem smo do Würzburga skupaj potovali. V Stuttgartu sem imel veselo ostajo. Naše omizje je bila filosofična družba, in jaz sem se je, kakor mi boš verjel, dobro udeleževal. Govorili so po navadi dvorni svetovalec Arend iz Petrograda, pl. Krodow, tudi gospod professor Petersen in Fichte in nekolikokrat major Vega. Krodow in Vega pa sta posebno moje mathematično znanje zahtevala. Konečno sem 5. maja iz Stuttgarta odpotoval. . .
2.	Gospod podpolkovnik A. Kom piše:
,,Ko so bili prvi zvezki Vegovih ,Vorlesungen' in njegove logarith-mično-trigonometrične t a b u 1 e na svetlo prišle, bila je že Vegova slava stanovitno utemeljena. . . . Vojvoda Er nest II. Saksonsko-Go-thanski, ki je Vego posebno visoko čislal, rekel je nekdaj: „Pač sem vedel, da bo Euler naslednika imel; Vega je znova oživljeni Euler."
3.	Sredi tridesetih let je gospod nadvojvoda L u d o vi k , takratni generalni direktor topničarstva, dva topničarska oficirja v domovino imenitnega mathematikarja poslal, da bi po njegovih, morebiti še živečih sorodovincih pozvedovala. Toda le staro mamico so našli, sestričino (Muhme) Vegovo, ki pa je vedela o svojem sestrici le kaj pomanjkljivega oficirjema poročati. — Nekteri oficirji, ki so okoli 20 let pozneje v te kraje došli, našli so le obledele sledove o že sprva ne precejšnjem ustnem poročilu. Le posamezni starčki so se še spominjali na Vegovo ime!"
Naposled še nekaj. Gosp. H. oporeka Hirtenfeld u, ki piše, da so liili Vegovi pradedi iz Španjskega. Bodi temu kakor koli, gotovo se mi pa zdi, da rešitev onega vprašanja v tem ali drugem smislu ničesa ne izpre-minja na resničnej stvari, da je bil Vega pravi sin slovenskega naroda. Slovensko narodnost Vegovo določuje le to, da so bili Vegovi stariši v resnici slovenski kmetovalci in da je on svoj poduk in odgojo v šolah svoje slovenske domovine užival. A kar je glavna reč, i Vega sani se je vsekdaj čutil kot zvestega in hvaležnega sina svoje ožje domovine kranjske! Če se pa to vprašanje vendar sproži, ni po mojem mnenji zadosta, lahkomiselno ga na eno ali drugo stran razsoditi. Potreba je, da se to po spričevalnih pismih stori. Res je, da Hirtenfeld za svojo napoved uzrokov ne navaja. Na drugej strani se pa ne more tajiti, da tudi Hauptmann za svojo misel neovrgljivih dokazov ni prinesel.
Gosp. podpolkovnik A. Korn, ki je poprej pri tistem 2. topničar-skem polku služil, pri kterem je bil svoje dni Vega vstopil, piše o Vegovem pokolenji to-le: „Poznejši nemški cesar Karol VI. seje, ko je španj-ski rod Habsburžanov s Karolom II. leta 1700. pomrl, za pravico do španjske krone poganjal, kar je pouzročilo boj za dedovno nasledstvo v Španiji. Toda on je le v Kataloniji resnih privržencev in prijateljev našel, ki so mu tudi pozneje, ko je moral po skjenenem miru v Utrechtu leta
1713. vse Španjsko zapustiti, sledili v Avstrijo. Takrat so šli tudi trije polki „kirasirjev" in dragoncev, namreö Vasquez, C o r d o v a in G a 1 b e s s Karolom na Nemško. Ti so ostali osem let v avstrijskih službah, a leta 1721. so se bili, ko jih je že bilo veliko pokončanih, v še dandanes obstoječi 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk „Nikolaj I. car Rusije", kterega polkovni štab v Mariboru biva, združili. Med temi ljudmi je bil tudi vojak po imenu Vega, ki je pozneje kot polinvalid izstopil in v Ljubljani skrb črez posestvo nekega grofa Attemsa dobil. Ta V e g a j e bil stari oče slavnega m a t h e m a t i k ar j a in se je veselil nekega blagostanja, dočim so stariši našega Vege bili popolno ne-premožni."
Želeti je, da bi se častilci Vegovi v Ljubljani tega odprtega vprašanja poprijeti in po krstnih knjigah dokazali, ali je res stari oče našega Vege ravno tisti Vega, o kterem gospod Korn tukaj govori, ali ne!
Pri navedenem pa je tedaj gotovo tudi premišljevanja vredno, zakaj je mož, kakor je bil Vega, sam od sebe, in to v z rele j starosti svoje ime iz Ver; A a (Ve/;a) izpremenil v Ve</a!
Verjetno je torej, da se je prvotno ime Ve</a jelo v Zagorici, kjer se še deloma dandanes g govori kot li (kakor na Gorenjskem), izgovarjati kot Ve/«a (Vecha). In naš mladi Juri bi se bil v latinskih šolah tako pisal, kakor so ga doma in v krstnem listu pisali, a pozneje v moških letih, ko je zvedel svoje prvotno ime in pradomovino, postavil je svoje ime v prejšnjo, pravo obliko. Vegov rojstni dom pa bi še le bil potem, ko se je Vegov oče ali njegov stari oče bil na njem naselil (torej med leti 1721—1754), dobil domače ime „Vehovec" po že izpremenjenem imenu: Veha,!
H koncu hiteč moramo izreči, da je Hauptmannovo delo jako zaslužno! Ono je v vseh glavnih zadevah popolno iu izvrstno. G. pisatelj je z mnogo skrbnostjo in z velikim trudom skoro vse vire študiral in nabrano gradivo dobro porabil. Njegov spis se more torej vsemu slovenskemu občinstvu najgorkejše priporočati. Pravičen ponos ga bode razvnemal, ko zagleda v čarodelnem zrcalu podobo enega svojih najboljših sinov. Osobito pa se naj naša učeča se mladež ogreva in navdušuje na vzvišenem obrazu svojega plemenitega prednika kot na vzgledu lastnega svojega prizadetja iu truda!
Brno, V oktobru 1883.	Prof. dr. Andrej Vrečko
Razne malenkosti.
rj *
Komu Iti bilo neznauo, da je jezikozuaustvo jako važen pripomoček zgodovini? Nikjer pa nima tako odločilne besede, kakor v raznih plemen ter posamnih narodov najstarejšej kulturnej zgodovini, do ktere zgodovinski viri ne segajo in tudi materijalni kulturni ostanki pregosto ne govori dosta jasnim jezikom. Odkar si je primerjalno jezikoznanstvo pridobilo veljavo, kakeršno po pravici zaslužuje, ne stvarja se brezi njega podoba, kažoča starodavno prosveto tega ali onega plemena, tega ali onega naroda. Tudi slovanstvu je od onod prisijala blagodejna luč, in vrhu drugih skušal sem tudi jaz kolikor toliko jej slediti ter natančnejše določiti, ka-kova je bila prosveta naših prednikov, ko so še neločeni bivali v prvotnej svojej domovini zakarpatskej.1 I)a je bil to stoprav začetek, čutim sam najbolje in osrečen bodem, ako se čim preje ona mrvica toliko in tako pomnoži, da bode razgrneno pred našimi očmi vse kulturno življenj' praslovansko do najmanjših natančnostij, — ako je slednje sploh mogoče. Dotle pa skušaj vsakdo pripomoči, da se težavno delo olajša, bodisi gradivo nabirajoč, 2 bodisi takovo gradivo uporabljajoč v znanstveno svrho. Da ne ostane zgoli o besedah, dotaknoti se hočem na tem mestu enega takšnega predmeta, kojemu morda kesneje dostavim še tä in oni.
Zadružni stari Slovani poznali so že plug ali drugače zasukneno, bili so že prekoračili pastirsko življenje in se lotili poljedelstva. O tem se menda danes nikjer več ne dvoji, a dvoji se o tem, da je beseda sta-roslov. *plugT> d o m a č a. Z večine učene glave zatrjujejo, da so dobili Slovani svoj plug od Nemcev, in najdete osobito težko nemškega strokovnjaka, kojemu bi se ne zdelo to mnenje že z žrebljem pribito. Ni me nakana, da dolgo vrsto teli m6ž vsakega posamično omenjam, a v potrdilo stoj tä in oni na tem mestu. J. Grimm govori v svojej slovnici3 obširno o tej besedi in pritrjuje onim, ki se potezajo za nazor, da so Litvani in Slovani vzeli plug v Nemcih na posodo. Za njim stopa mnogo drugih, kterim je bila prilika o domovinstvu te besede izraziti se. Tako
* Gl. Kresa III. letn. na str. 52, 107, 159, 265.
1	Einl. in d. slav. Lit. na str. 41—55.
2	V tem oziru je mnogo koristil mladi ruski učenjak Ant. Budilovič s svojim še ne dovršenim delom: Pervobytnye Slavjane v ich jazyke, byte i ponjatijach po dan-nym leksikali.nym. Izsledovanija v oblasti lingvističeskoj paleontologii Slavjan, Kiev 1878-1882.
3	Deutsche Grammatik III. 414, 415, Göttingen 1831.
0. Schade,1 ki se sklicuje na baš navedeno mesto v nemškej slovnici J. Grimma; isto tako Er. Kluge, 2 kteri misli, da so Nemci besedo s potovanja po raznih tujih pokrajinah domov prinesli in jo bržčas Slovanom posodili, itd. Prav tako sodijo pisatelji kulturne . zgodovine in uči m. dr. Hehn, 3 da je prodrla ta beseda preko nemških mejnikov v domovino slovansko, — češ, saj so Slovani v kulturi vedno lezli stoprav za Germani in se od njih učili. Nasledniki njegovi se temu mnenju niso izneverili, čemur porok je m. dr. 0. Schräder v knjigi, 4 ktera ima dosta prednostij a poleg tudi precej slabostij, osobito na onih mestih, kjer nanese beseda na prosvetne razmere slovanske. — Temveč se čudimo, da se je oglasil vzlic vsemu temu in enakemu mož, stoječ na popolnoma nasprotnem stališči. K. Penka namreč trdi naravnoč,5 da so Nemci hodili k Slovanom učit se poljedelstva ter da je beseda, znamenujoča najimenitnejše kmetijsko orodje, (plugi) v nemščino prišla iz slovanščine.
Krenimo na domača tli Največji slovanski jezikoslovec izrekel je večkrat svoje mnenje o besedi plugi, — vselej lapidarno, kakor mu je sploh navada. V ,Kadices linguae slovenicae veteris dialecti' (Lipsiae 1845 na str. 64.) piše: „plugi aQotQoy, aratrum .... lit. plugas. E germ." V razpravi ,Die Fremdwörter in den slav. Sprachen' (Wien 1867 na str. 46) uči: „der zweifel ob das wort slavisch, ist nicht beseitigt"; v ,Vergl. Grammatik d. slav. Sprachen II. 280' stoji: „Dunkel: plugi aratrum: vgl. w. plu" in ondi I2. 172 nahaja se: „plugi aratrum. ... Das wort ist dunkel." Da bi torej utegnola beseda plugi spadati h korenikiplü, omenja vsaj enkrat tudi Miklošič in bržčas po njem Jos. Šuman;6 a da je iz nemščine vzeta, omenja sicer enkrat ali ne ponavlja tega mnenja kesneje nikjer več, tudi ne v slovarji (Lex. palaeoslov.-graeco-lat.), kjer bi bila najboljša prilika, a kjer se sploh v določbo domovinstva te besede ue spušča, Odločno za nemštvo „pluga" potegnol se je izmed slovanskih učenjakov, kolikor je meni znano, samo A. Brückner,7 kteri je nekje pobral, da so bili Nemci v poljedelstvu vedno daleč pred Slovani in ki
1	Altdeutsches Wörterbuch" pg. 679 s. v. phluog, Halle 1872 -1882.
2	Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Srassburg 1883, pg. 254 s. v. pflüg.
3	Kulturpflanzen u. Hausthiere in ihrem Uebergang aus Asien nach Griechenland und Italien sowie in das übrige Europa2 pg. 482, Berlin 1874.
4	Sprachvergleichung und Urgeschichte. Linguistisch-historische Beiträge zur Erforschung des indogermanischen Altertums, Jena 1883, na str. 365.
5	Origines ariacae. Linguistisch-ethnologische Untersuchungen zur ältesten Geschichte der arischen Völker und Sprachen, Wien u. Teschen 1883, na str. 135. Ta knjiga je sicer jako duhovito in učeno delo, vendar se drznem izreči, da prinaša v vseh glavnih točkah neprimerno mnogo krivega.
6	Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, v Ljubljani 1881, § 111.
7	Archiv für slavische Philologie HI. 153, Berlin 1879.
ob enem tudi navaja, da je polabske Slovane ugonobila nemška kultura, tedaj vzvišena ideja, kterej slovanska priprostost, da ne rečem surovost, ni bila kos ustavljati se. Preperelo nemško blago. Kdor bi morda iz letopisca Helmolda in iz kope kesnejših poljskih, latinski pisanih, listin hotel dokazati, da so zahodni Slovani še v 12. in 13. stoletji poznali in rabili samo oralo (haken)1 in ne pluga, sodil bi napačno, kakor bodem prilično obširnejše razložil. — Drugi pa zagovarjajo prav tako odločno slovanski porod te besede; med njimi premalo cenjeni A. Matzenauer 2 in za njim C. Šercl. 3
A tudi J. Grimm se je bil kesneje prepričal, da niso Slovani vzeli pluga od Nemcev, ampak da je najbrže baš nasprotno istinito.4 Temu pritrjuje A. Schleicher, ki izvaja starosl. plug t od kor. plu in pripone -gi. (kakor sluga cliens, der hörige od slu-|-ga) in dostavlja, dajestgnem. pfluoc (phluog), ngn. pflug prvotna lastnina slovanščine, od koder je došla beseda v grmanščino. 5 Te izpeljave nam se je še danes držati, kajti jedva jej je mogoče v čem nasprotovati. Gj. Daničič je mislil sicer tudi na koreniko p 1 u, ali nastala mu je iz kor. p a r — prodirati, parati. K To je v glasovnem oziru težko opravičiti (iz par sicer lahko postane pla, ple, plo, pit a ne plu) in je vrhu tega tudi nepotrebno, ker s koreniko plu v pomenu fluere, navigare prav dobro shajamo. Prim. staroind. plävä-jämi, plävämi, plaväs; gr. niti» (nMFio), nh'mg (nkoFng), n'Lvvio, ickvrog; lat. pluvia, pluor, pluvium, pluit; got. liodus, stg. fliozan, fluz; litv. pläuju, plaukiü, pludis, lotv. pludi; staroslov. pluti (praes. pluj^ in plov^), plavh, plavati, plavanije, plavalište, plaviti.7 Na hip utegne se marsikomu čudno zdeti, da bi plug bil dobil ime po koreniki, ktera pomenja vendar prvotno kakovo pregibanje po vodi in gibanje vode same. Ako pa
1 Priin. ,oralo, -a, n. plug, drevo v oranje. Staro Sedlo'. IV. Erjavec v Letop. Mat. slov. za 1. 1880 na str. 163.
- C iz i slova ve slovanskych rečech, v Brnč 1870, pg. 67. Tu našteti so tudi germanski izrazi, ki hodijo v poštev. V tem oziru prim. tudi O. Schade op. cit. s. v. plilaog in J. Grimm Geschichte d. deutschen Sprache" pg. 40.
3	Z oboru jazykozpytu, v Praze 1883, I. 161.
4	Geschichte der deutschen Sprache3 pg. 40. Leipzig 1868.
5	Die Formenlehre der kirchenslavischen Sprache, Bonn 1852 na str. 104, 105; tudi Ad. Pictet Les origines indoeuropeennes, II.- 119, Paris 1877.
" Usnove srpskoga ili hrvatskoga jezika, u Biogradu 1876, str. 365; Korijeni s rijeeima od njih postalijem u hrvatskom ili srpskom jeziku, u Zagrebu 1877 str. 131.
7 Korenika plu (oziroma plev) je jako razrastena in izpremenja gibčno različne
pomene, ki so si pa vendar drug drugemu celo blizu. Gl. Miklosich Lex. palaeoslov.
s. v. pluti; G. Curtius Grundzüge d. griech. Etymologie11 279, Leipzig 1879; O. Schade
op. cit. s. v. flawjan et fliozan ; F. Bopp Gloss. comp. ling. sanscr.3 259, Berolini 1867;
A F. Pott. Etymol. Forschungen, Detmold 1867, II*2. Nr. 302 (pg. 1128-1137); Leo Meyer Vergl. Grammatik d. griech. und latein. Sprache, Berlin 1884, I.2 654.
natančnejše pomišlja, kolikšno oblast ima metafora do jezika, izgine mu začudjenje in stvar postane jasna in čisto naravna.
Narod naš poje o Rožmanovej Lenčici, da je „priplula onkraj vode", a pripoveduje tudi o ptiči, ki „pluje pod nebom", prav kakor Nemec, kteremu ptice po zraku veslajo. Takisto orjemo njive, a rekamo tudi, da nam čas ali žalost in skrbi orjejo brazde poobrazu. dočim nam časi v veselji srce plava ali pluje. To so čisto navadne stvari, 1 in kdor se je kdaj bavil z bajeslovjem, dobro ve, kako močen je bil baš tä živelj v vseh arjoevropskih narodih in tem močnejši in živejši. čim globje nam je moči v starodavnost poseči. Kakor mi veli tudi Rimljan: venient rugae, 2 qui tibi corpus a rent. Ovid. Takisto je perarare naše grhaučiti, gubaučiti in rabi tudi pesnikom za obraz, ki ima vse polno gub. Torej guba = brazda. V njegovem smislu je moči orali morje in vodo: ar are m are, ar are aquas (Ov. Verg.), s u 1 c are (prebrazdati) undas rate, sulcare vada carina, kar j ■ seveda toliko, kakor morje ali vodovje prepluti, prejadrati. Tedaj o rat i. prebrazdati = prepluti. Kesneje se je ugibalo tudi, da ralo ali plug rastline ugonobi, ako prerije zemljo, na kterej so poprej mirno rastle. Zato je osobito v Francozih in Angležih (Shakespeare) ralo symbol, ako hote slikati ranjeno ali ugonobljeno srce.3 Analogija sega pa še dalje in potrjuje do dobra, kar sem do zdaj navel. Od korenike ar (oziroma ara) = krojiti, ločiti imajo vsi evropski jeziki arjoevropskega debla besedo, znamenujočo plug ali kar mu je v rodu: gr. aQorqov, cIqooj, «po/./o; lat. arätrum, aräre, arätor ; kymr. aradyr; got. arjan, stgn. erran, art, skand. ar, ardhr; litv. avklas, ärti, arimas; stslov. oralo, ralo, orati, orataj, rataj. 4 Iste korenike je pa tudi staroind. äritram, a rit ras (Böhtlingk Sanskr. Wörterb. 1.106) ali v pomenu vesla in ne pluga,5 kakor gr. }qetf.wv veslo, lat. remus (iz resmus, retmus) veslo, ratis čoln,
1	Sem spada m. dr. zaslužno delo L. Zime: Figure u našem narodnom pjes-ničtvu s njihovom teorijom, u Zagrebu 1880. Žal, da je vse gradivo tako razpršeno Stari pisci napravili so v tej stroki toliko nepotrebnih predelov, da jih najbistrejše oko težko pregleda. Danes se temu številjenju nihče ne sme več uklanjati, a vendar mu je pisatelj nepotrebno robstvoval, akoprem mu to gotovo ni dela olajšalo.
2	Ruga = guba. Janežič ima za pojem runzel vrhu grba, guba, gubanica itd. tudi ruga. Jaz te besedo nisem nikjer slišal in je nikjer v starejših knjigah čital. Ali je morda res še kje navadna?
3	Gl. o tein F. Brinkmann Die Metaphern, Bonn 1878, I. 189.
4	Več o tem imajo m. dr. Miklosich Lex.2 s. vv.; G. Curtius op. eit.5 .'141; A.
Fick Vergl. Wort. d. indogerm. Sprachen I.3 496 et passim; L. Meyer op. eit. I,- ti74, G75; J. Grimm op. eit.3 39; A. Pictet op. cit. II.2 118, 119.
6 O staroind. plugu prim. H. Zimmer Altindisches Leben, Berlin 1879, pg. 236 in A. Pictet op. cit. II.2 120 seqq.; o staro-iranskem se ne da ničesa gotovega določiti. Gl. W. Geiger Ostiranische Kultur im Altertum, Erlangen 18S2 na str. :!84.
plav ali anglosas. röwan veslati, nem. ruder. 1 Dalje pomenja v skand. eria in v anglosas. erjan sicer orati ali är oziroma äre je veslo, prav kakor v litvanščini, kjer je ärklas res plug ali irklas veslo, ärti orati, irti pa veslati. 2 S kratka, pojma orati in pluti ali veslati se po vsem tem v pomenu popolnoma skladata in zat6 ni čuda, da zastopata v posamnih besedah drug drugega, t. j. da sta homonymna izraza.
Beseda plug v pravem nje pomenu nastala je torej na s 1 o v a n-skili tleh in so od onod dobili Litvani svoj pliügas in Nemci svoj pflüg. Da je litv. pliügas tuja beseda, pripoznauo je prav tako obče, kakor je sploh znano, da početni p in pf v nemščini kaže na tujino. Tako je pacht pactum, palast palatium, peitsche bič, pilger peregrinus, predigen praedicare, priester presbyter, pfau pavo, pferd paraveredus, pa-rafredus, pfirsich persicum . pflanze planta, pforte porta in mnogo drugega. 3 Mnogim je nemška beseda pflug sicer tudi tuja ali ne izvajajo je iz slovanščine ampak iz keltiščine, opirajoč se na P lin i ja (Nat. hist. XVIII. 18. 48) stavek: Non pridem inventum in Rhaetia Gal-liae, ut duas addereut tali rotulas, quod genus vocant plaumorati. Nekterim je plaumoratum nemška beseda in toliko kakor „p 1 o g met rad", plug s kolesom. Ivo bi bil hotel kdo jezikoznanstvo osmešiti, ne bil bi mogel bolje pogoditi. V. Hehn 4 smatra plaumoratum za keltsko besedo in misli, da se tü kesnejši (nemški) plug prvič omenja. Vendar pa mora sam priznati, da je pisava plaumorati dvojljiva ter beseda sama ob sebi 1 e m u a. Vsa stvar visi na prav tankej niti in dokazano ni nikakor in tudi verjetno ni, da bi se bil nemški phluog, pflug iz nazivo-keltskega plaumoratum izcimil. Poudarjam posebno, da imajo Kelti za plug in kar mu je sorodno, vseskozi izraze, ki na plaumoratum prav nič ne spominajo. Med drugim spada sem beseda arathar, o kterej se sme na ravnost reči, da ni nič drugega, kakor lat. ara trum. Bržčas je torej na poljedelstvo starih Keltov uplival rimski živelj. Prav tako malo velja, kar navaja Hehn (ibid.) iz langobardskega zakonika (sredi 7. stol.), češ, da je ondi v plovum (si quis plovum [plobunij aut aratrum etc.) izražen nemški plug. Stgnem. je phluog, ne pluog in početni glasnik v plovum kaže dovolj, da poslednje besede s phluog ni primerjati. Koliko truda in napora zopet in to morda nekaj tudi zato, ker nekterim učenjakom noče v glavo, da se je bilo tudi od Slovanov
1	O germanskih besedah prim. vzlasti F. Kluge op. cit. pg. 277; o lat. in grških L. Meyer op. cit. I.2 628, 629; A. Vaniček Etymol. Wörterb. d. lat, Sprache," Leipzig 1881, pg. 23, 24, kjer je prav skrbno tudi vsa literatura našteta.
2	Matzenauer op. cit. pg. 67.
3	F. Kluge op. cit, pg. 247 - 260.
4	Op. cit,- 482.
kaj naučiti! Saj ga ni na božjem svetu naroda, ki bi bil v kulturi vedno le jemal in nikoli ničesa ne dajal. — Posebnega uvaževanja vredno se mi zdi. da se v besedi plug germanščina tudi v priponi s slovauščino do dobra strinja (plu-gt, phluo-g). Ako je beseda zares slovanska, kakor sodim z nekterimi drugimi tudi jaz, niso je mogli Nemci od nikoder drugod dobiti, nego od naših prednikov, od starih Slovanov.	Krek.
Lazenje.
Slovenski narodni običaj.
Štajerski Slovenci niso vsi enega plemena, Prebivalci Pohorja in na zapadnej strani vitanjskih planin spadajo h korotanskemu deblu. Od Dravinje do Sotle nahajamo korotausko-pauoiisko zmes, Haložani in dolenji Podravci so v rodu s hrvatskimi Slovenci, prebivalci ljutomerskih goric in murskega polja so zmešani s panonskimi Slovenci in Srbi. V Veržeji in v bližnjih vaseh je še v navadi srbski polažaj. Na dan sv. Barbare in sv. Lucije hodijo otroci od hiše do hiše sreče vošit; temu pohajanju pravijo: lazit hoditi.
Dečko vzame poleno in kliče po vasi tovariše: hodimo lazit! Na ta klic zbere se vaška mladež, in lazenje se začne. Vsaka hiša od prve do zadnje se obišče, polena se vržejo pri peči na tla, dečki nä-nje pokleknejo in začnejo moliti: „Bog Vam daj dosti recik, dosti picik, dosti žibik, dosti gudekov, dosti cuzik, dosti teličik, mnogo masla in sira, klobas in zabela, vrle čehake, pridne dekline, sveti mir božji in vesele koledne svetke!"
Hišne gospodinje obdarujejo laznike s pogačicami, jajci, sireki, hruškami, jabelki, kar pač ravno hiša premore.
Pri Srbih se to pohajanje veli: polažaj, in pohajkovalci: po lažni ki ali polažajniki. Vuk piše o njih: Polažajnika obično izbiraju (jer neki gataju, da s njega mogu biti srečni ili nesrečni one cijele godine), i zovuu (prije Božiča na nekoliko dana) ili drže jednoga vsake godine. Polažajnik ponese u rukavici žita, pa kad nazove s vrata: „Hristos se rodi", onda pospe iz ruke žitom po kuči, (a iz kuce ko pospe njega, i odgovori mu: „va istimi rodi"), pa onda skreše badnjake, to je uzme va-tralj, pa udara njime badnjake gdje gore (da skaču varnice), govoreči: ovoliko goveda, ovoliko konja, ovoliko koza, ovoliko ovaca, ovoliko kr-maka, ovoliko košnica, ovoliko sreče i napretka, itd." Kad več pojde kuči, onda ga daruju maramom, ili čarapama ili kolačem.
Kazlika med srbskimi in našimi polazniki je ta, da naši samo nosijo poleno od hiše do hiše; pokleknejo na-nje in molijo, dočim srbski polaznik poleno (badnjak) užge.
Pri tej priliki naj omenim dvojih besed. Panonski Slovenci imajo mnogo besed, kterih korotanski ne poznajo, in vice versa imajo korotan-ski Slovenci obilo poznamenovanj, ktera so panonskim čisto neznana. Tako ne poznajo korotanski Slovenci besede: gudek, malo prase, in panonski ne korotanskega: kočeja in kok ca.
Tudi beseda: če h, če ha k ni znana korotanskim Slovencem, a med Pravo in Muro se sploh rabi za poznamenovanje dečka od 10—15 let. Čeh, č e h a k označuje isto, kar češko: h o 1 e c, p a h o 1 e k, pri kranjskih Slovencih : p a g o 1 i n, iz podstave: čes-čeh = holiti, goliti —-tondere, hrv. (v Primorji) golica, dekle, lužičko-srb. golica z enakim pomenom. Ujemajo se ta poznamenovanja z venetsk. r a g a z z o, ragazza, in ital. toso-tosa, dalje z gršk. v.oiQog, y.ovQrr Kako je to poznamenovanje nastalo, povedal sem že na drugem mestu (glej Letopis Matice slov. 1877. str. 36).
Ako bi si hotel kdo truda vzeti in preiskovati posebnosti panonske in korotanske slovenščine, dalje fysionomične razlike, pokrepčil bi se v mojih nazorih, da so korotanski Sloveni dosta starejši prebivalci Štajerske, nego panonski.
G. prof. dr. Sket mi je pravil, da je bil letos ud anthropologičnega društva, g. dr. Zuckerkandl na Koroškem, in je meril izkopane lubanje. Kako se je čudil ta anthropolog, ko je našel dvoje vrste lubanj, — in sicer lubanje južnih in lubanje severnih Slovanov. Ni si znal te prikazni razložiti. Kedar bode dr. Zuckerkandlova razprava o njegovih antliropologičnih preiskavah objavljena, hočem jaz svojo reči, od kod ta dvojnost lubanj izvira.	Davorin Trstenjak.
Poročilo o hrvatskej književnosti,
Spisuje J. Steklasa. V.
1. Kad jugoslavenske akademije znanostij i umjetuostij. Knjiga LXI. Svezak I. i II. Matematično-prirodoslovni razred. U Zagrebu 1882. Sadržaj: 1) Geoložka. opažanja u zapadnoj Bosni. Od dra. Gj. Pilara. 2) Vlastitosti nekih trojina točaka na cisoidi. Od dra. K. Zahradnika. 3) K sudbeno-lučbenomu dokazivanju arsena. Od dra G. Ja ne ček a, — II. Svezak. 1) Prilog k poznavanju obloustke Petromyzon Pianeri BI. Od prof. A. E. Jurinca (sa slikami). 2) Dodatci k fauni kornjaša izdanoj god. 1879. Od dr. J. Schlossera Klekovskega, 3) lztraživanje vode zagrebačkoga gradskoga vodo-
8
voda. Od dra. Gustava Janečeka. 4) Ledci tridymita u izradjenoj platini. Od dra. G. Janečeka. Za prirodopisce so te razprave prav zanimive in važne.
2.	Rad. . . Knjiga LXII. Razredi tilologičko-historički i filosoftčko-juridički. Zagreb 1882. Sadržaj: 1) Študije iz pučkoga vjerovanja i pričanja u Hrvata i Srbä. Od T. Maretiča (Ostatak). O važnosti te razprave sem že omenil Kres III. p. 115. 2) Putovanja po balkanskom poluotoku XVI. vieka. (III. D. Šepera, IV. J. Chesnana i V. K. Zrna.) Od dra. P. Matkoviča. To so važne razprave našega zaslužnega geografa dra P. Matkoviča, osobito za poznavanje balkanskega polotoka v 15. in 16. veku. 3) Prilog za poviest glasbe južno-slovjenske. Od Fr. S. Kuhača. (Nastavak.) 4) Doktor Ivan Blei-weis-Trsteniški. Nekrolog. Od dra. B. S u 1 e k a.
3.	Ead . . . Knjiga LXIII. Bazredi tilologičko-historički i filosofičko-juridički. Zagreb 1882. 1) Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku. Od M. Valjavca. (Nastavak.) 2) Prilog za poviest glasbe južno-slovjenske. Od Fr. S. Kuhača (Nastavak). 3) Hmelj kod drevnih sjevernih i južnih Slavenah. Od dra. Drag. Čeha. 4) Gragja za književno-povijestnu ocjenu Gunduličeve „Arijadne". Od L. Zore. 5) Svečana sjednica jugoslav. akademije. I. Besjeda predsjednika dra Fr. Eačkoga. II. Izvještaj tajnika dra P. Matkoviča.
4.	Ead. . . . Knjiga LXIV. Matematičko-prirodoslovni razred Il.a, Il.b. Sadržaj: 1) O krivuljah u ravnini. Od dra. K. Zahradnika. 2) Trahiti Fruške gore. Mikro-skopičko iztraživanje prof. dra. M. Kišpatiča. 3) Zeleni škriljavci petrovaradinskoga tunela i njihov kontakt sa trahitom. Od prof. dra. M. Kišpatiča. Il.b. 1) Teorija parabole na temelju racionalnoga parametra. Od dra. K. Zahradnika. 2) O ledenoj dobi sjeverne polutke naše zemlje. Od prof. M. Sekuliča. 3) Deset dana u Djakovu. Od Stjepana Schulzera Miiggenburžkoga. 4) O svezcih i redovih čunjosjeka. Od prof. J. S. V a n e č eka. 5) O občenitili svezcih te redovih čunjosjeka. Od prof. J. S. Va-nečeka. 6) O občenitoj inversiji te o transformaciji pomoču reciprokih provodnica. Od prof. J. S. Vanečeka. 7) K poznavanju lešinskihalkaloida. Od dra. G. Janečeka.
5.	Starine knjiga XIV. Sadržaj: 1) Dva nova priloga za poviest Patarena. (Kard. J. Torquemade razprava proti bosanskim Patarenom, i Kukopis bosanskoga krščanina Eadosava), priobčio dr. Fr. Eački. Ta spis je posebno važen za kulturno povest nesrečne Bosne. 2) Skadarski zemljišnik od g. 1416, priobčio S. Ljubič. Važno za statistiko srednjega veka. 3) Prinosi k diplomatskim odnošajem Dubrovnika s francezkom republikom, priobčio J. K. Svrljuga; Dubrovčani francezkomu kralju Ljudevitu XIV. o vclikom potresu g. 1667, priobčio J. K. Svrljuga. 4) L. Koinuloviča izvještaj i listovi (g. 1593—4) o poslanstvu u Tursku, Erdelj, Moldavsku i Poljsku, priobčili o. Pierling i dr. Fr. Eačlfi. 5) Iz srbsko-slovjenskoga prevoda bizantinskoga ljetopisa J. Zonare, priobčio V. Kačanovskij. Važno za filologe. 6) Priloži za geografsko-sta-tistički opis bosanskoga pašalika (Opis bosanskoga pašalika iz XVII. vieka. — Putopis Frana Butrišiča i Ivana Dioniča od Sibenika do Hlievna i Skoplja g. 1574), priobčio dr. Fr. Eački. 7) Jedan list V. Karadžiča Stef. i devet listova Jer. Gagiča pok. Šafa-riku g. 1831—4, priobčio J. Jireček. 8) Rimsko slovinska služba sv. Kurilu i Metodu, priobčio dr. J. Črnčič.
6.	XIII. Knjiga historičkih spomenika. Monumenta spectantia bist. Slav. mer Vol. XHr. Sadržaj: Monumenta ragusina tom II. p. 409. C. 3 for. To knjigo je priredil za izdanje dr. Fr. Eački ter sodržuje zapisnike (1. 1347—1360.).
Izvori za dubrovniško povest so jako mnogobrojni, ali so bili do zdaj nepristopni; zatorej je jugoslovanska akademija podvzela izdavanje vseh teh spomenikov, kajti vsak povestničar, ki se hoče dobro upoznati s povestjo jugoslovanstva, mora poznati povest te za slovanski jug tako važne republike v vsakem pogledu. Vsled izdavanja teh po-
vestniških spomenikov bode mogoče zgodovinarjem po tanko npoznati se z republiko dubrovačko.
7. Bosančice, črte, pjesme, priče, i pripoviesti iz života bosanskoga od Vjekoslava Li vadiča. Zagreb 1882. Str. 350. C. 1 for. 50 nov. Za poznavanje naroda v Bosni je to knjiga zlata vredna ter se priporoča vzlasti mlajšemu naraščaju, kteremu je pot v ta lepo zemljo odprt po okupaciji avstrijskej. Zraven Klaičeve povesti o Bosni ter njegovega zemljepisa je ta knjiga gotovo najbolj podučila ter se mora staviti nad vse proizvode v nemškej literaturi enake vrste.
Drobnosti.
Prirodopis rudninstva ali Mineralogija. V porabo nižjim razredom gym-nasije in realke. Spisal Fran Erjavec, c. k. professor. — Imenovana knjižica, ktero je že „Kres" v 1. snop. str. 63. svojim čitateljem naznanil, ima služiti prvemu minera-logičnemu poduku na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom. Iz vešče roke strokovnjaka, kakor je znani pisatelj, bilo je pričakovati le kaj dobrega in dovršenega. In nismo se varali; kajti ponosno smemo prištevati knjigo najboljšim, ktere sploh o tej stroki in za to stopnjo v drugih jezikih poznamo. Gradivo je razredjeno v dva oddelka. V prvem govori pisatelj o rudninah, v drugem pa našteva in popisuje hribine. Rudnine so razdeljene v sledeče razrede: 1) Vzdušnine (Athmosphärilien); 2) kamene (Steine); 3) prsti (Erden); 4) kovine (Metalle);' 5) rude (Erze); 6) soli (Salze); 7) vnetnice (In-llanimabilien). Pregled koncem prvega oddelka nas poduči, kako moremo te razrede razcepiti v posamezne skupine.
Kar se systema tiče, želel bi poročevalec iz svojega stališča, da bi se bile rudnine uredile po kakem kemijskem na pr. Hochstetterjevem systemu. Ugovarjalo se mi bode menda, da je pri knjigi, ki ima služiti mineralogičnemu poduku v spodnjih razredih, že enako, naj bode po kterem koli systemu uredjena, ker ni sploh na tej stopnji naloga, učiti systematiko. A po učnem načrtu za naše gymnasije ima nižja gymnasija pripravljati na višjo in naravoslovje se tako podučevati, da se pripravljajo učenci na systematiko sledečo v višjih razredih. Učni načrt (Organ.-Entwurf) zahteva celo, naj se učitelj naravoslovja v nižjih razredih, ako ne podučuje ob enem tudi v višjih, sporazumeva z učiteljem v gornjih razredih, da se poduk na obeh stopnjah strinja. Ker je pa v višjih razredih naših srednjih šol sploh uvedena izvrstna knjiga „Leitfaden der Mineralogie und Geologie für die oberen Classen der Mittelschulen von Dr. F. v. Hochstetter und Dr. A Bisehing", kterej v podlago služi Hoclistetterjev kemijski sy-stem, treba se je tudi na spodnjej stopnji po istem ravnati, da se zadostuje gore omenjenej terjatvi.
Druga korist izvirajoča iz poduka na podlagi omenjenega systema je, da je mogoče ozirati se bolj natančno na kemijske razmere rudnin, in to je po našem mnenji jako važno. Saj je kemijska sestava za poznavanje rudnin najvažnejša točka, in ne da se tudi lahko misliti, kako bi bilo sicer mogoče, govoriti o porabi mnogih rudnin, ako se ne oziramo na njih kemijske lastnosti. Naposled je pa prav kemija ona veda, o kterej naši gymnasijci najmanj zvedo in znajo. Umestno je tedaj posluževati se vsake priložnosti, pri kterej lahko učenci kaj iz kemije zvedo. In v tem oziru se da primerno veliko doseči na podlagi kemijskega systema. S prvinami počenši, pri kterih je sicer pač tudi treba razpravljati kisik in vodik, dospe se do vedno bolj kompliciranih spojin in konečno do sestavljenih radikalov in ogljiko-hydiatov. Večino kemijskih
8*
osnovnih pojmov spoznavajo in priuče si učenci pri posameznih rudninah na podlagi poskusa.
Število popisanih rudnin in hribin je primerno majhno. Pisatelj opisuje 60 najvažnejših rudnin in'28 vzlasti na domačih tleh nahajajočih se hribin. Mineralogienemu poduku na naših srednjih šolah je zelo malo časa odločenega. Treba je učitelju vestno izbirati tvarino, ako hoče le kolikor toliko povoljen napredek doseči. Pohvalno moramo le tedaj omeniti, da je pisatelj opustil opisovanje nepotrebnega gradiva, po kt.erem se obseg knjige le pomnožuje, stvari samej pa nič ne koristi.
Osobito pa knjigo to odlikuje, daje pisatelj z veliko doslednostjo uredil isto po sjnthetičnej, za mladostna leta edino pripravnej methodi. Dovolj je znano, da opisovanja rudnin, ker se pri tem bolj spomin nego razum uporablja, učence zelo utrudijo, in se tudi hitreje pozabijo, kakor marsikaj drugega. Vsled tega pa podaje razlaganje občnih pojmov (in to se po omenjenej methodi vriva povsod) zelo pripravne preneh-ljaje, ne glede na to, da si učenec občna svojstva, kijih spoznava v konkretnih slučajih, mnogo bolje zapomni, kakor pa če se uči ista v abstraktnej sestavi.
Pregledno in temeljito so popisane posamezne rudnine in hribine. S paedago-giškim taktom ločil je pisatelj bistvene stvari od nebistvenih in se ne malo potrudil, da bi za učence na tej stopnji razumljivo govoril. Veliko težavnost, ktero pouzročujejo kristalografni znaki pri elementarnem poduku, odstrani pisatelj, popisujoč le malo število važnejših likov. Te omenja pri takih rudninah, na kterih se nahajajo posebno lepo dovršeni. Vse to se mora le odobravati, ako pomislimo, da ni na tej stopnji temeljitega in obširnega znanja kristalografnih razmer niti zahtevati, niti doseči mogoče.
Kar se tiče najdišč, našteva g. pisatelj pri mnogih rudninah le ona, k trni leže v slovenskih pokrajinah. Ker je knjiga namenjena slovenskim srednjim šolam, bilo je le želeti, da je pisatelj v tem oziru gledal na ožjo domovino; a vendar bi bilo primerno omenjati tudi iste kraje, na kterih se posamezne rudnine bodisi v velikej množini, bodisi v lepo kristalovanih likih nahajajo.
Hvale vredno je tudi, da si prizadeva pisatelj povsod opozarjati na prirodne sile in njih delovanja. Kajti po tem potu privajajo se učenci, kakor pisatelj sam naglaša, k lastnemu opazovanju in se uče tolmačiti razne prikazni in izpremembe ne le na posameznih rudninah, ampak na zemeljskem površji sploh, kot učinke teh prirodnih sil Oziroma na to poudarja pisatelj, kako razruši vodovje hribine in nakupiči drugod nove skladbe; kako sodeluje voda pri nastanku špilj in podzemeljskih dublin in pri tvorbi kapnikov v njih. Isto tako naglaša velevažno živalsko in rastlinsko sodelovanje pri tvorbi nekterih kamnenih skladov.
Prav pripraven dodatek je s kazalom zjedinjeni tolmač koncem knjige. Stvarnih pogreškov in nepravilnostij ni najti v knjigi; „brez barve" je v razi vapnenec na str. 10, beseda „ruda" mesto rudnina na str. 32 so pač le tiskovne pomote.
Jezik je v obče pravilen in gladek. Pisatelj je gledal vedno na to, da svoje misli v kratkih, učencu umljivih stavkih jasno in določno izrazi. Omeniti se tudi mora, da je pisatelj dobro pogodil, ker je slovenskej terminologiji tudi nemške izraze, kakor se berejo v nemških knjigah, pridejal; to pa je brezpogojno potreba, ker imajo dijaki v višjih razredih svoj poduk v nemškem jeziku nadaljevati.
Manj pa nam ugajajo oni izrazi, kteri se v slovenskem pač redkokrat slišijo ter bi se prav lahko z drugimi izrazi ali pa z bolj znanimi oblikami v navadnej sestavi nadomestili. Take besede so na pr. „lepoča, dobršno, splazi, smodkovnjač" in dr. Ne dopadata nam tudi ne izraza „rekše in malce", ktera se skoro dosledno pri vsakem mineralu v popisu rabita, a vendar se ti besedi v slovenskem malo nahajate. Čemu vedno po novih in manj neznanih izrazih segati, ko pa imamo za isti pomen obilo znanih, v govoru in pismu udomačenih oblik!
Konečno moramo še omeniti, da je tudi zvunanja oprava knjige prav lična. Založnika sta oskrbela dober papir, lep tisk in razločne in čiste podobe. A. Paulin.
Jezični k. Knjiga Slovenska v dobah XVI. XVII. veka. Spisal J. Mam. XXI. leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. 1883. Str. 68 v vel. 8°. Velja G(t nov. — Kar je neutrndljivi g. pisatelj, čast. prof. J. Mam obljubil 1. 1880. v XVIII. Jezičniku str. 41., to je preteklo leto izpolnil. Imenovana knjiga nam podaje sliko našega slovstva v znamenitem XVI. in XVII. stoletji. V njej pa ne beremo na dolgo in široko popisanih zgod in nezgod iz življenja posameznih pisateljev, temveč najprej nahajamo najvažnejša biografska data o dotičnem slovstveniku, nato sledijo njegova dela po vrsti navedena, in naposled zgledi iz posameznih del ponatisneni. Vzlasti pa moramo odobravati, da nam je g. pisatelj toliko zgledov podal. Ves razvitek našega jezika predočuje se nam po tej knjigi v 16. in 17. stoletji. Skoda le, da nimajo T ruber, Dalmatin in slavni Tomaž Hren več prostora v njej. Potrebno je bilo, da je opozoril g. pis. na Megi se rje v znameniti slovar, ki se na škodo tudi v Wolf-ovem nein.-slov. slovarji ni bil porabil. Truberjevo: „Ena molitov tih kerščenikov itd." beremo sedaj v Letop. Mat. slov. za leto 1882—83 na str. 60 si. Med Truberjevimi knjigami se še naj omeni: Oatehismvs sdveiina islagama. V Tibingi, 1575., Str. 532 v 8". To knjigo je zasledil g. prof. dr. Krek o graškej vseučiliškej knjižnici ter jo navaja prvi v Kresu I. str. 179. op. 4. — Dočim se o protestantovskej dobi razpravlja na str. 1—22, opisuje se 17. stoletje na str. 22—58. Prav obširnih in lepih zgledov nahajamo tü od Mat. Kästele», od Janeza Kerstnika od S. Križain od Jurja Habdeliča. Na konci knjige str. 58—68. je natančen prevod Bohoričevega predgovora v njegovih „Arčticae Horulae".
Mnogo gradiva slovstvenega podaje nam tedaj to delo. Prepričani smo, da ga bode vsak, vzlasti pa naša mladina rada v roke vzela ter si pridobila po njem boljših pojmov o početku in prvem razvitku našega slovstva, kakor po kterej koli drugej slov-stvenej zgodovini. Posebno pa moramo na to opozoriti ter se pisatelju prav iskreno zahvaliti, da je vzel v svojo knjigo tudi kajkavske (hrvatske) pisatelje, kakor M. Bu-čiča, J. Prgošiča, A. Vranica, J Belostenca, P. Vitezoviča, P. Petre-tiča, J. Habdeliča. Da se mora v slovenskem slovstvu tudi govoriti o kajkavskih pisateljih današnje „gradjanske" Hrvatske in da si moramo te pisatelje prisvajati mi Slovenci, to se samo ob sebi razumeva. Berite Habdeličevo prozo in Petreti-čeve spise in primerjajte jih s pripovedkami Val j a vč e vi m i, takoj se razvidi, da je to eden in isti jezik. G. prof. Mam je to svoje početje opravičil že 1. 1880., Jez. XVIII. p. 15—20, in prav je storil tudi g. dr. Fr. Simonič, da se je oziral v pregledu slov. literature (Šuman Die Slovenen p. 168 - 172) na kajkavščino. Posebne važnosti za naš jezikovni zaklad pa so slovarji: Habdelič, Belostenec in Jambrežič. Ti se naj kritično izpisujejo in porabljajo za naše potrebe. Koliko dobrega gradiva se na pr. v Belostenci nahaja, vidiš že lahko iz razprave J. Pajkove: Doneski k flloso-fičnej terminologiji, Kres I. 44 si. Naj se tedaj na kajkavščino ozira vsaj Wolfov slov,-nem. slovar! Ako še na zadnje omenimo, da so data v knjigi zanesljiva in zgledi pravilno ponatisneni, kakor smo se tu pa tam sami prepričali, upamo, da smo dostojno pokazali svojim čitateljem, kolike vrednosti je ta nova knjiga, ti. prof. Mam je že ogromnega gradiva nabral za obširno slovstveno zgodovino, vzlasti kar se tiče kranjske dežele; želeti le je, da bi še to svoje velezaslužno delo dolgo let nadaljeval domovini na čast in nam v korist!	S.
Glasbena Matica. Za leto 1883. je Glasbena Matica v Ljubljani izdala in založila sledeča dela: 1. Slava Stvarniku! Maša prva za moški zbor. Uglasbil Anton Nedved. — 2. Sv Devici Mariji v čast. Samospev za sopran, triglasni ženski zbor in
orgije ali harmonij, uglasbil in poklonil svojim ljubim hčeram Amalija, Gabrijela, Olga Anton Nedvčd. — 3. Venee Vodnikovih in na njega zloženih pesnij. Za moški zbor in samospeve (sopran in alt ad libitum) s klavirjem (ali z orkestrom) složil in visokorodnemu, velečastitemu gospodu baronu Andreju Winkle rju, c. k. deželnemu predsedniku vojvodine Kranjske, najponižneje poklonil Anton Foerster, op. — 4. Nazaj v planinski raj! Samospev se spremljevanjem na klavirji, uglasbil in svojemu prijatelju gospodu Antonu Razingerju poklonil Robert Burgarell. — 5. Narodne pesni z napevi. Nabral in vredil Janko Žirovnik, nadučitelj. 1. Ta zvezek obsega 20 narodnih pesnij, in sicer so se tako zapisale, kakor jih poje narod naš okoli Bleda. — Ker si oceno posameznih tu navedenih proizvodov za bodoče liste pridržimo, omenimo sedaj le toliko, da je Glasbena Matica mnogo lepega gradiva podala letos svojim udom, in to v krasnej obliki. Vsak poznavatelj slovenskega petja naj si šteje v svojo dolžnost, da pristopi kot ud h Glasb. Matici ter jo po svojih močeh vsestransko podpira in priporoča v rodoljubnih svojih krogih. Zares ta zavod zaslužuje največje podpore in največjega našega priznanja!
Hlovan. Dne 3. jan. t. 1. začel je v Ljubljani izhajati nov politiški list „Slovan". Ali ta časopis se ne bavi samo s politiko, temveč glavna njegova zadača je, da podučuje Slovence v obče o razmerah slovanskih ter vzbuja narodno zavest z resnim, positivniin delovanjem. List prinaša tudi illustracije, do sedaj Cesko narodno gledališče v Pragi, Vrbsko jezero, sliko Fr. viteza Miklošiča. Ta list objavlja životopise, zdravniške pogovore (od dr. Josipa Drča) itd. Berilo je raznovrstno in mikavno, zatorej ga vsem prav gorko priporočamo. Izdajatelj in lastnik mu je g. Ivan Hribar, urednik g. Anton Trstenjak. List izhaja vsak četrtek in velja na leto 4 gld.
Duhovni pastir. Namesto „Slovenskega Prijatelja", kterega'je koncem preteklega leta ustavil zaslužni naš starosta prečast. g. prof. Andrej Einšpieler, začel je izhajati „Duhovni pastir" v Ljubljani. List bode prihajal v mesečnih zvezkih, najmanj po tri pole obsežnih ter velja 4 gld. na leto. Založništvo in upravništvo je prevzela „Katoliška bukvama", ureduje ga pa s sodelovanjem več duhovnikov čast. g. Anton Kržič, katehet, v nunskih šolah v Ljubljani. List je namenjen vzlasti pridigarjem in katehetom. Prvi zvezek prinaša na treh polah mnogo lepega gradiva, in po njem sodeč upamo, da bode vreden naslednik obče znanemu in priljubljenemu „Slov. Prijatelju".
Razprave v poročilih srednjih šol za 1. 1883. V naslednjem navedemo one razprave v srednješolskih poročilih, ki so same ob sebi že zanimive za nas Slovence, ali pa so jih spisali professorji slovenskega rodu in zaslužujejo kot take našo pozornost, V poročilu višje realke v Mariboru beremo razpravo pod imenom: „Die nachweisbaren Besitzungen des Klosters S. Paul in Kärnten und Steiermark in den Jahren 1091 bis 1269." Dargestellt von Prof. Karl Neubauer. — Ta spis dopolnuje v topografskem oziru razpravo lanskega poročila ter nam kaže v abecednem redu razna crkvena posestva na Koroškem in Štajerskem. Str. 3—48. — V poročilu višje realke v Ljubljani nahajamo spis: „Kranjske šole in Habsburžani, njihovi pospeševatelji", od Ivana Yrr-hovca. Str. 31 — 47. — Gymnasija v Rudolfovem: Erziehung und Unterricht bei den Griechen. Von Franz Breznik. Str. 3—48. — Gymn. Görz: Physikalische Kleinigkeiten. Mitgetheilt von Prof. A. Šantel. Str. 27 — 49. V tem spisu nahajamo sledeče posameznosti, ki utegnejo marsikterega strokovnjaka zanimati. I. Ein leicht herstellbarer Apparat zur Luftverdünnung mittelst Quecksilbers." II. Eine überraschende Art elektrischer Abstossung von Flüssigkeiten. III. Apparat für unmittelbare Umsetzung der Sonnenwärme in mechanische Arbeit. IV. Eine neue Art elektrischer Schallübertragung. — V Ljubnem je na deželnej sred. šoli g. prof. J. Papež nadaljeval svoj lanski sestavek: Das gewöhnliche Interpolationsverfahren bei den dekadischen
Logarithmen der natürlichen Zahlen, den natürlichen trigonometrischen Zahlen und deren Logarithmen und die Grenzen seiner Zuverlässigkeit. Str. 1—52. — V Sarajevu na gymnasiji: „De Q. Horatii Placci epistularum libro priore". Part. I. od M. Bed-j an i ča. Str. 1—39. — V zagrebškem izvestji kralj, velike gymnasije beremo na prvih treh straneh kratek nekrolog o našem rojaku prof. Ž epi č i od prof. H. Bada-liča in na str.-7—50 pa iz peresa znanega zgodovinarja prof. Vjekoslava Klaiča zanimivo razpravo: „Byzantinsko vladanje u Hrvatskoj za čara Emanuela Komnena". — V Celovci gymn.: De Servii ad Verg. Ecl X. 1. et Georg, lib. IV. 1 annotatis dis-putavit J. Wang. Str. 5—14. O poročilu v Kotoru glej Kres str. 63.
Z potulek po Slovensku. Piše Rudolf Pokorny. Sešit I. Druhe vydäni. V Praze. Tiskem dra. J. B. Pichla a spol. — Näkladein spisovatelovym. 1883. Str. 48 v mal. 8°. — Sešit II. str. 49-96 v mal 8°. — Snopič velja 30 nov, po pošti 35 nov. Predplatniki za 8 snop. samo 2 gld. — Kdor se hoče v češkem jeziku podučiti o Slovakih, njih deželi, življenji in socijalnih razmerah, naroči se naj na to zbirko, ktera ti v prvih snopičih zanimivo opisuje zemljo in ljudi v malih Karpatih
Zlatil Praha. List venovany ušlechtile zabave a ducbovnimu životu českeho naroda. Nakladatel J. Otto v Praze, na Karlove namesti č. 34., redaktor Ferdinand Schulz. Na leto velja 9 gld. 60 nov. in izhaja vsak teden na 12 str. velikega formata. — To je krasen nov illustrovan list, ki je začel med Oelii to leto izhajati. Prva številka ima mnogo lepih illustracij in raznovrstno, prav odbrano berilo. Po njej sodeč sme se Zlata Praha najlepšim nemškim illustrovanim listom primerjati. Dandanes se Čehi ponašajo z dvema takima listoma, in to sta Svetozor in Zlata Praha. A mi Slovenci podpirajmo slovanske illustrovnike, dokler svojih ne zmoremo!
Miklosich und die magyarische Sprach Wissenschaft. Festschrift zum Jubiläum des Herrn Universitätsprofessors Dr. Franz X. Ritter von Miklosich in Wien Von Dr. L. Wagner. Pressburg und Leipzig. Commissionsverlag vom Karl Stampfel's k. k. Hofbuchhandlung 1883. Str. 32 v 8°. — Znano je, da Miklošič svojega imena ni samo s strogo slavističnimi deli proslavil po vsem učenem svetu, ampak posebno tudi s preiskovanjem ciganskega in romunskega jezika in z imenitnimi spisi o slovanskih elementih v rumunščini, magyarščini, albanščini in novogrščini. Razven Slovanov, med kterimi so se osobito Rusi neizmerno odlikovali, ker ni skoro vseučilišča ali učenega zgodovinsko-jezikoslovnega društva, ki se ni Miklošiča o njegovej sedemdesetletnici spomnilo — posebno važno pa še je veliko odlikovanje ruskega carja, — častitali so jubilarju od vseh stranij tudi drugi narodi, in med temi magyarski in rumunski učenjaki niso bili zadnji. To nam tudi dokazuje ravno navedeni spis, ki Miklošičevo veliko važnost za magyarsko jezikoslovstvo razpravlja ter na str. 31 sklepa: „Miklosich war derjenige, welcher dem magyarischen Sprach- und Geschichtsforscher, Ethnographen und Culturhistoriker eine feste Basis bot, auf welcher es möglich ward, erspriesslich weiter zu forschen. Die Wahrheiten, welche er enthüllt, haben auch heutzutage im Grossen und Ganzen Giltigkeit." Seveda pisatelj tudi biča nektere šovinistične rojake, ki hočejo mnogo besed „nazaj priboriti", ki so slovanske po Miklošičevej razpravi „die slavischen Elemente im Magyarischen", kterega spisa („Denkschriften der kaiserlichen Academie der Wissenschaften XV.") že davno ni več dobiti; zaraditega se je moral za magyarske učenjake posebej preložiti (v „Magyar Nyelvör" XI. zv.). Zanimiv je iz magyarskega peresa tudi konec spisa na str. 32: „Wir haben einerseits mit der Nationalitätenfrage nichts zu schaffen, weil die Wissenschaft hoch über alle Nationalitäten erhaben dasteht, andererseits glauben wir, unseren Patriotismus nicht besser an den Tag legen zu können, als indem wir die Wahrheitsliebe als die erste Tugend eines jeden patriotischen Forschers erklären." Kaj takega bi si naj ljudje tudi drugod zapomnili!
Gotovo bodo Slovence tudi zanimalo, daje naš slavni rojak navzlic velikej starosti krepek in zdrav in da z enako marljivostjo in vztrajnostje nadaljuje svoje dosedanje delovanje. V drugej polovici lanskega leta izišla sta spisa: „Zur Geschichte der L a u t b e z e ich n un g im Bulgarischen" in „Ueber Goethes Klaggesang der edlen Frauen Asan Agas", izmed kterih bi posebno zadnji zaradi tam objavljene korrespondence Talvy-jine s Kopitarjem zaslužil, da se o njem kaj več pove v naših listih. „Anzeiger der philosophisch-historischen Classe der Academie der Wissenschaften" od 2. januarja pa nam že zopet javi, da jej je Miklošič izročil obširno razpravo: „Die tiirkischen E1 emente in den südeuropäischen Sprachen"» spisano za „Denkschriften". Že tam navedeni primeri nam dokazujejo, da bo imel Miklošič tukaj sosebno priliko, kazati svojo res ogromno učenost, ker razpravlja turške elemente v vseh jugoiztočnih jezikih, t. j. v novogrškem, albanskem, rumunskem, bolgarskem, srbskem, malo- in velikoruskem in poljskem, razven tega pa tudi v kurdskem in nekoliko i v magyarskem. Tega dela se smemo že tudi zaraditega neizmerno veseliti, ker bo nam posebno turške tujke, kterih mrgoli v srbščini in bolgarščini, povsem razjasnilo. Povrh pa se Miklošičev primerjajoči slovar slovanskih jezikov (ruski, staro-slovenski, bolgarski, srbski, češki, poljski, francosko-nemški), o kterem so že nekteri dunajski listi ob Miklošičevej slavnosti na Dunaji prinesli sicer nejasne vesti, že tiska in v enem letu pride to seveda kaj važno delo tudi na svetlo.	—ur—
f Hendrik Conscience. Flamski narod, ki živi v Belgiji skoro v enakih razmerah z valonskim, kakor naš slovenski narod z nemškim, žaluje na grobu enega svojih najboljših sinov. Dne 10. septembra 1. 1. je namreč umrl Hendrik Conscience (Henrik Konsciens), najslavnejši flamski pisatelj, najplodovitejši in najpoljudnejši novelist in glavni utemeljitel novoflamskega slovstva. Po svojih zgodovinskih romanih in mičnih domačih povestih postal je ljubljenec svojega naroda in poznan vsemu omikanemu svetu. Nemci imajo HO snopičev v Miinstru od 1. 1846—76. izdanih najlepših njegovih povestij in vse večje romane. Tudi v italijanščino so že vsa njegova dela prevedena, Francozom in Angležem je že dolgo jako priljubljen, Čehi in Poljaki ga dobro poznajo, in tudi mi Slovenci imamo eno njegovih domačih povestij: „Slepa Marica" poslovenjeno od rajnega Franca Jeriše; priobčena je v I. zvezku „Glasnika slovenskega slovstva" 1. 1854., str. 4—20. Spodobi se torej, da mu s tem postavimo majhen spominek.
Henrik Conscience se je narodil dne 3. dec. 1. 1812. v Antwerpenu. Oče mu je bil francoskega, mati pa flamskega pokolenja. Ker mu je mati kmalu umrla in se je oče drugoč oženil, bil je doma kot pastork nekako zavržen. Vsled tega je bil vedno bolj zä-se, postajal resen in namesto s tovariši kratil si je s knjigami čas. Ker je videl, da je doma na potu in ker je imel veselje do učenja, šel je študirat, a predno je svoje študije dovršil, moral je iti 1. 1830. v vojake ter je šest let mesto knjig puško nosil. Dosluživši vojaška leta, bil je odpuščen, a ni vedel kaj početi; ni imel ne dela ne jela. Sila ga je prignala do tega, da je začel pisati. Prva povest, ki jo je priobčil, dopadala je v obče. Toga je vzpodbodlo, da je napisal roman iz domače zgodovine! „De Leetin van Vlandern" (Lev flanderski). S tem si je takoj pridobil slavno ime in od kralja letno pensijo. Kmalu potem je dobil važne službe, ktere je vestno opravljal, pa vendar povrh še marljivo pisal povesti in romane. Snov je jemal vedno ali iz domače zgodovine ali iz domačega življenja. Od 1. 1841—54. je bil tajnik akademije umetnostij v Antwerpenu, 1. 1845. je dobil naslov vseučiliškega professorja in postal kraljičev učitelj. Od 1. 1868. pa je bil vodja museju Wiertz v Brusselu, kjer je v 71. letu svojega življenja umrl.	J. S—a.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci.
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.