42
Vodnik.
Častitve vreden nam je in bode Vodnik kot prvi pesnik slovenski in znameniti buditelj k življenju narodnem. Te zasluge je Vodniku priznal in izrekel ves narod slovenski, ki je pri stoletnem godu njegovega rojstva na svečnico zvečer leta 1858^slovesno napisal v rojstno hišo pri Zibrtu v gornji Šiški spominski kamen: ,,Tukaj se je pred sto leti rodil V. Vodnik, prvi pesnik slovenski/' Te zasluge je Vodniku priznal ves narod, ko je željo izrekel, da bi se mu v Ljubljani spominek postavil. Ni se žalibože dozdaj izpolnila ta želja, pa izpolnila se bode, kajti dunajski dijaki so djansko pot pokazali, kako se zamore izpolniti, izrekši, naj se zbirke za spominek ponavljajo vsako leto posebno pri onih slovesnostih, ki veljajo Vodniku. Priznavajo zadnjic Vodniku te zasluge skoro vsi veči duševni izdelki, kteri so beli svet zagledali, do današnjega dne in imajo koren in izvir svoj v Vodniku.
Spominjam tukaj „Novic", ktereje Vodni k v svet spravil leta 1797 in so prvi dve leti izhajale v osmerki na pol poli po dvakrat na teden, drugi dve leti pa samo po enkrat. Sicer so potem vsahnile do 1. 1843, — ledina ni bila obdelana in seme ni moglo rasti. Saj krčil je celino Vodnik prvi, in kdo se upa trditi, da bi brez njegovega truda bilo v dnevih prihodnjih sejano seme rastlo?
Spominjam ,,Velike Pratike^, ki je leta 1795 v četverki po Vodniku beli den zagledala. Izhajala je še potem leta 1796 in 1897, in je s svojimi podučnimi in budivnimi sestavki sedanjim pratikam in koledarjem saj pot pripravila in ne samo pratikam in koledarjem, ampak tudi vsem drugim praktičnim knjigam, ktere ljudstvo podueujejo in mu oči odpirajo za korist in pravico.
Kdo se na dalje ne spominja slovenskega rečni k a, kteri je nagon dal rečniku , ki je leta 1860 na svitlo prišel po denarni pripomoči blagega škofa Wolfa. Leta 1809, ko je Napoleon I. stvoril ilirsko kraljevino in se je poleg francozkega jezika učiti počel tudi narodni jezik, je bil V o d ni k prvi si o ven s ki učitelj in prvi pisatelj šolskih knjig. Sedaj je slovenskih učiteljev in šolskih knjig že mnogo; gotovo menj bi jih bilo brez Vodnika.
Vredovati pomagal je Vodnik tudi prestavo svetega pisma, ki je na svetlo prišlo od leta 1791 — 1802 in je tako tudi deležen sadu, ki ga ta imenitna knjiga prinaša.
Budil je tedaj Vodnik na vse strani duševno življenje naroda slovenskega ; kot pesnik je globoko segal do čutljivega srca svojih rojakov, — kot vrednik ljubljanskih ,,Novic" je upal se zdramiti zavednost narodovo, — kot pisatelj koledarja je praktične vednosti širil med zapuščenim narodom, in poleg tega je še v znanstvenih izdelkih pot pokazal, jezik zapuščeni po-polniti in izlikati, da se po takem tudi narodu slovenskemu v bistnem jeziku odpre pot do izobraženosti, k znanostim in umetnijam isto tako kakor vsakemu drugemu narodu. Zategadel bode pa tudi ime Vodnikovo svetilo ne samo v slovstveni povestnici, ampak poprek v povestnici naroda slovenskega.
Tej slavi Vodnikovi ne more nikdo nič odvzeti, tudi jaz ne, ako razvijem pogoje in razloge , kteri so vzrok Vodnikovemu delovanju.
Pravijo, da ima vsak čas svoje može; veliki ostanejo v povestnici, mali pa minejo in se pozgubljajo. Al vendar tudi čas se menja in menjajoči se duh časov nadihuje svoje može. Zakaj se ni Vodnik tisoč let prej rodil? Kje bi zdaj že bili Slovenci! Čas še ni prišel, — je odgovor. — Govorimo o času, kar prav
za prav velja o ljudeh, o človeštvu, o narodih; kajti čas ostane, le ljudje, ki čas merijo, se menjajo v omiki, v napredku, v nagledih. Menjajo se tudi narodi, se ve da eni na slabo, eni na boljše. Kedaj in kako se je čas spremenil, da se je v njem zdramil Vodnik in je sam zaupaje v uspeh slovenske delavnosti spodbujal še druge delavce?
Ta odgovor ni kratek, ali hočem ga okrajšati.
Človeški rod se je razvil do sedanje stopnje izobraženosti formalno po dveh iznajdbah. Prva je pisava, druga tisk. Kdo je pisati pričel, ni znano. Grki, najbolj izobraženi stari narod, še v 9. stoletji pred Kristom, niso pisali. Pisali so pač že v 8., gotovo pa v 7. stoletji. Na podlagi te iznajdbe so Grki in po njih Rimljani dosegli največe in najlepše slovstvo , in ker so imenovane države bile iz večine demokratične in je tedaj vsak posameznik deležen narodovega izobra-ženja in narodne omike , skrbeli so vsi za vsakega in vsaki za vse. Po občnem preseljevanji narodov se je monarhična v mehkužnosti strohnela Roma podrla leta 476 in na svetovno pozorišče stopijo mladi narodi, Nemci in z Nemci in s Kelti pomešani Romani in Slovani. Bijejo se in rujejo zavolj selisc , dokler da se ne ustanovijo nove države. Zdatnega napredka ni do iznajdbe tiska leta 1456. Kar se tudi govori o šolah Karola Velikega, istina je, da so vitezi vsega srednjega veka se borili in, če so čas imeli, pili in ljubljivali, in redovniki so v samostanih marljivo prepisavali stare klasikarje, izmed^prostega ljudstva pa nikdo ni znal ne brati ne pisati. Se le po iznajdbi tiska je izobraženje postajalo občno blago, ne samo prednost posameznih ljudi. Knjige so se širile dober kup in nove ideje dobre in slabe so se po tisku ko po telegrafu raztroševale po širokem svetu.
Na vprašanje: ktera knjiga pa seje prva natisnila v slovenskem jeziku? odgovorimo, da: „Abece-darium und der kleine katechismus in der windischen Sprache. Ane bukvice, iz tih se ti mladi ia preprosti Slovenci mogo lahku v kratkim času brati naučiti. V tih so tudi ti vegši štuki te kršanske vere inu ane molitve, te so prepisane od anige perjatila vseh Slovencou. Gedruckt durch den Jernei Skurianiz 1550 in Svben-burgen." In kdo se je ubogih Slovencev usmilil, kaj ga je napotilo, da jim napiše knjigo, v kteri se lehko v kratkem brati naučijo? — Bil je Primož Truber, Širjatelj luterske vere na Kranjskem, kteremu je slovenska knjiga služila kot sredstvo, prosto ljudstvo vabiti in podučiti v Lutrovi veri. Branili so mu knjige tiskati doma: al tiskal jih je na Nemškem. Tako je tedaj ta s posebnim namenom , z namenom razširjenja luterske vere spisana in tiskana knjiga postala iskra in vir novemu slovenskemu slovstvu, kterega prvi pisatelj je bil Truber. Leta 1508 na Dolenskem rojen je kot duhovnik služil najprej v Loki, potem v Ljubljani. Nova Lutrova vera je tudi v Ljubljani prijatlov imela in spoznavcev, in Truber je bil tam njen prvi znanitelj. Leta 1547 iz Ljubljane pregnan je bil pro-testanški pridigar na Vlirtemberškem in leta 1582 je celi novi testament v slovenskem jeziku v Tiibingu natisniti dal. Pismenke so bile iz nemškega za slovenski jezik prikrojene. V pomoč so mu bili viirtemberški vojvoda Krištof in bivši škof iz Kopra Vergerio, posebno pa plemenitaš Janez Ungnad, ki je mnogo premoženja poklonil v natis slovenskih knjig. — Isto tako je na po-spešenje reformacije celo sveto pismo na slovensko preložil in na svitlo dal Juri Dalmatin v Vitembergu leta 1584 v dveh foliantih. Tisk tega za one dobe imenitnega dela se je počel v Ljubljani, kamor je Truber leta 1562 tiskarno spravil; al — po prepovedi nadvojvoda  Karla — se je  dovršil  v  Vitembergu.    Natis   te
—    43
knjige je stal 8000 gold., ktere so plačali — zanimivo je čuti — stanovi štirski, koroški in kranjski. Adam Bohorič je navlašč za pravilno pisavo te knjige napravil slovenski pravopis, po njem ,,bohoričica" imenovan in ustanovil jezikova pravila v prvi slovenski slovnici natisnjeni v Vitembergu leta 1584. Do Kopitarjeve slovnice je bila Bohoričeva najboljša in njegov pravopis je vladal na Kranjskem do sedanje „Gajice", ktero so naše sedanje „Novice" vpeljale leta 1845.
Tej protestanski marljivosti nasproti , se ve* da tudi katoličani, posebno pa duhovstvo, ni moglo dalje mirno in brez dela ostati, ampak morali so sebe in vero braniti. Braniti so se morali pa s tem istim orožjem, s kterim so bili napadani; začeli so tudi knjige pisati in tiskati in med Slovence širiti. Lutrovci so pobegnili in nekoliko njihovih knjig se je pokončalo, al narodni jezik je v knjigi ostal. Prvi pisatelj od katoliške strani je bil Tomaž Hren. Tomaž Hren je rojen leta 1560, 1588. leta je postal na Truberjevem mestu katoliški pridigar v Ljubljani in 1597. leta pa škof ljubljanski. On je krepko branil katoliško vero in močno zatiral novo-verstvo. Od Hrena v slovenski jezik prestavljeni evan-gelji in listovi so se potem še večkrat natisnili: leta 1730, 1741, 1764, 1772, 1777, večidel pa so bila ta iz-danja, kakor Kopitar kaže, več pokvarjena kot popravljena, dokler da pridemo z letom 1787. do Japelno-vega izdanja, — istega Japel-a, ki je od leta 1791 do 1802 s pomočjo Kumerdeja, S raj a, Trauna, Skrinerja, Rihterja in Wolfa prvo celo sveto pismo katoliško izdal in ktero je, kakor smo gori omenili, tudi naš Vodnik vredovati pomagal.
In tako smo prišli do Vodnikove dobe, se ve* da samo od daleč in površno pogledavši, kako so se po-prek slovenske knjige pisati in tiskati začele, in kako so Slovenci, po omenjenih knjigah dobili knjige in s knjigami podlago za daljši razvoj.
 Tako tedaj   je   dohitel   duh   časov   tudi narod slo-
venski, — pozno, zelo pozno, ker našel je Slovence še v bornem stanu. Kmetom, nekdanjim plemenitašem, so Turki že davno glave pobili, kteri pa so še ostali, te je na svojo stran privabila laška omika, ali pa nemška dvorska uljudnost in pa magjarski ponos; namesti starih občin (sosesk), kjer je starešinstvo pod veličastno lipo sodilo pravico, se je ugnjezdilo redarstvo; slovenski vojvoda ni več prisegal branit vdovam pravde , mesta in mestni prebivavci so se oddaljevali narodu in bližali tujcem in naselili so se krog in krog tuji naselniki in nemški redovniki s svojimi šolami, da bi narodu slovenskemu od vseh strani jemali in vzeli narodnost. — In kaj je prav za prav ostalo slovenskega? Feudalni kmet, duhovniki edini izobraženi stan pa s tujo omiko, šole — kolikor jih je bilo - latinske in nemške. To stanje , ako bi je primerjali drugim narodom, našli bi najbliži primer pri špartanskih perijokih, če ne helotih, kteri so podrobljeni služili svojemu gospodujočemu narodu.
Al čas je tudi popravil, kar je čas zakrivil. Stvoril je prijazne postave, ktere so služtvo in podlož-ništvo odstranile in nam rodile sedanje svobodne kmete, iz kterih se ponavljajo vsi ostali stanovi, kterih razvoj narodnega življenja potrebuje. Cas množi šole in učenje po tiskanih knjigah, čas je zbudil narodno zavednost, in sicer ne samo pri slovenskem narodu, ampak pri vseh narodih, tako, da se proti zatiravanju narodovemu vsi, saj vsi soplemeniki branijo uzajemno. Cas nam je popravil slovnico in spravil vzajemni pravopis, in čudno! — Kakor da bi hotel čas vse popraviti, kar je zagrešil, ono isto orožje, ktero je rabilo za novoverstvo, se je obrnilo v novi dobi proti njemu, kajti rajni Slomšek so rekli, mislim z vso pravico, da bolj ko varujemo in
krepimo slovensko narodnost,vbolj varujemo in krepimo ob enem tudi vero svojo. Cas je zadnjič zbudil tudi mnogo plodovitih delavcev na narodnem polji, kteri ljudstvo v omiki povzdigujejo in slovstvo širijo, in med kterimi je bil Vodnik prvi, ki je kot rodoljub brez vsega druzega namena počel delati z zaupanjem, da bo bolje, z bistrim umom svojim vide* prihodnost. In kakor sedanjost kaže, ni se prevaril. Sedanji Slovenci nimamo več le samo upanja, ampak smo prepričani, prepričani vsi, — kdor ni kukavica — da je naš obstoj brez nevarnosti, če smo krepki z dušo in s telom, in v tem prepričanji se veseli spominjamo svojega prvega buditelja Valentina Vodnika in mecena njegovega Žiga C o iz a, in prijatla njegovega, Linharta, in slavimo Vodnikov spomin.   Slava mu na veke!
Š.