Ocenjevanje in presojanje osebnostnih lastnosti: II. del: Implicitna teorija osebnosti JANEKMUSEK POVZETEK V vsakdanjem življenju ocenjujejmo osebnost na podlagi izredno zapletenih kognitivnih shem in prototipov, ki tvorijo ti.implicitno teorijo osebnostne strukture. Članek posreduje najprej kratek pregled psiholoških raziskovanj, ki so bila usmerjena k ugotavljanju značilnosti implicitne teorije osebnosti. Dalje obravnava članek naravo implicitne strukture osebnosti, zlasti rezultate faktorskih analiz, ki so odkrile "pet velikih" dimenzij. Končno sledi razprava o odnosu med robustnimi faktorji implicitne strukture in osebnostnimi dimenzijami, ki so bile dobljene na podlagi objektivnih raziskav osebnostne strukture. ABSTRACT PERCEIVING AND JUDGING PERSONALITY TRAITS: II. IMPLICIT THEORY OF PERSONALITY Abstract Personality assessment in every day life is based on tremendously complex cognitive schemes and prototypes existing in socalled implicit theory of personality structure. First, a brief history of psychological research concentrated upon the identification of basic characteristics of implicit theory is presented in the paper. Second, the nature of implicit structure of personality is discussed, especially the results of various factor analyses extracting "big five" dimensions. Finally, the relationships between robust factors of implicit theory and the factor dimensions of personality obtained by objective methods of personality assessment are analyzed. IMPLICITNA POJMOVANJA OSEBNOSTI V življenju smo vajeni presojati druge ljudi. Tega ne počnemo samo na osnovi dejanskega poznavanja in izkušenj. Nasprotno, zdi se, da so mnoge naše predstave in prepričanja ).c izoblikovana. Glede na videz, vloge in situaeije, v katerih nastopajo ljudje, kar nekako pričakujemo, kako se morajo obnašati, kakšne so njihove lasi nosi i. Preseneti nas, če naletimo na obnašanje, ki ni vskladu s temi pričakovanji: "od učitelja (zdravnika, miličnika, profesorja...) res nisem pričakoval tega!". V glavi nosimo celo množico tovrstnih "tihih" prepričanj in pričakovanj - niti ne zavedamo se, kako pogosto se po njih ravnamo in kako pogosto sodimo /. njihovo pomočjo. V zadnjem času se psihologi vse bolj zanimajo za psihološko "folkloro" ("pop-psihologijo"): za predstave, ki jih gojimo drug o drugem v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih. Kot kaže, ljudje nismo samo rojeni intuitivni "znanstveniki" (kot zatrjuje ameriški psiholog George Kelly, 1955), ki stalno tvorimo in preverjamo domneve in konstrukte, ki si jih ustvarjamo o sebi, o drugih in o svetu. V naših miselnih predstavah se oblikujejo pravcate "teorije" o tem, kateri pojavi sodijo skupaj, kako so ti pojavi med seboj povezani in kaj jih povzroča. Sodobni kognitivna in osebnostna psihologija odkrivata celo paleto takšnih implicitnih teorij, atribucij, shem, prototipov in skriptov, ki v znatni meri odrejajo in usmerjajo naše presoje in ravnanja - videti je, da v veliki meri odrejajo tudi to, kako vidimo in ocenjujemo osebnost drugih ljudi. Pridobljene kognitivne sheme vplivajo na naše osebnostno zaznavanje in presojanje. RAZVRŠČANJE OSEBNOSTNIH LASTNOSTI Osebnostna stvarnost je naravnost strašljivo zapletena. V sebi skriva skoraj nepregledno število značilnosti, vidikov, procesov in dogajanj. V vseh jezikih najdemo veliko besed, ki označujejo osebnostne značilnosti. Kakor hitro so se začeli v modernem času psihologi na novo ukvarjati s problematiko osebnosti, so začutili potrebo, da bi si ustvarili bolj urejeno in pregledno podobo o osebnostnih pojavih. Med takšna prizadevanja sodijo poskusi razvrščanja in klasificiranja osebnostnih lastnosti. Pri tem so v začetku prednjačili nemški raziskovalci osebnosti, potem so se jim kmalu pridružili tudi drugi. Tabela 1 kaže nekaj pomembnejših klasifikacij osebnostnih lastnosti; zasledimo jih pri avtorjih, ki v psihologiji vsekakor nekaj pomenijo: Klages (1926), Baumgarten (1933), McDougall (1932), Eysenck (1947, 1970), Cattcll (1957), Guilford (1959). Te klasifikacije nas hitro spomnijo na nekatere starejše, "klasične" klasifikacije duševnosti. Že Platon in Aristotel sta duševnost razdelila na tri glavne plasti, ki v grobem ustrezajo čutno-zaznavnemu, čustveno-motivacijskemu in razumskemu področju duševnosti. Poznejša delitev osebnosti na konstitucijo, temperament, značaj in intelekt je danes tudi že klasika. In vendar se novejše klasifikacije osebnostnih lastnosti z njo dokaj ujemajo. Ujemanje je tolikšno, da je Hans-Jurgen Eysenck to delitev osebnosti sprejel kot docela ustrezno in ostal kar pri njej. Zdaj, ko že nekaj vemo o implicitni strukturi osebnosti, bomo morda postali pozorni ob takšnih ujemanjih. Še več, zastavili bomo malce usodnejše vprašanje. Je morda spet nekakšna imlicitna teorija osebnosti odgovorna za vrste osebnostnih lastnosti, kijih navajajo prominent ni raziskovalci? So klasifikacije teh lastnosti že tiho predvidene v naših umskih predispozicijah in se varamo, ko mislimo, da so rezultat opazovanja ter analiz dejanskega obnašanja posameznikov? So rezultati naših opazovanj in ocen že vnaprej določeni z implicitnimi dimenzijami osebnostnega ocenjevanja? Ta vprašanja so izzivalna in vredna vse pozornosti, toda...Odgovora avtor Mc Dougal Klages Hyscnck Cattell Guilford Nekatere razvrstitve osebnostnih lastnosti področja osebnostnih lastnosti intelekt značaj temperament dispozicija čustva lastnosti množine (količine) intelekt lastnosti smeri značaj lastnosti odnosa lastnosti vidika lastnosti osebnostne gradnje temperament somatskc lastnosti sposobnosti dinamične stilistične lastnosti lastnosti sposobnosti interesne temperament morfološke fiziološke lastnosti lastnosti lastnosti potreb lastnosti stališča nanje ne moremo dati vse dotlej, dokler nam ne bo veliko bolj jasno, kakšna je implicitna teorija osebnosti in katere so dimenzije implicitne osebnostne strukture. besediščni (leksični) pristop k proučevanju osebnostnih lastnosti že v tridesetih letih so predlagali, da bi z jezikovnimi analizami izboljšali Poznavanje osebnosti. Predlog je dal Ludvvig Klages (1926), Baumgartcn (1933) pa se Je naloge lotil neposredno: preskusil je vrsto besed, ki v nemškem jeziku označujejo osebnostne lastnosti. Raziskovanje so nato prevzeli ameriški psihologi. Allport in Odbcrt (1936) sta v svoji analizi zajela osebnostne izraze, ki jih je vseboval znani Webst rov angleški besednjak. Začetni izbor je obsegal grozljivo številko osebnostnih Vrazov: 18000! Po izločitvi manj znanih in nepomembnih osebnostnih oznak, velikega levila sinonimov in pomensko prekrivajočih se izrazov so se raziskovalci - med njimi nPr. Raymond B. Cattell - osredotočili na bistveno manjše število najpomembnejših osebnostnih lastnosti. Zdaj se zastavlja vprašanje, ali so te lastnosti resnično neodvisne druga od druge, a'i pa so še vedno povezane in, kol se temu strokovno reče, korelirajo med seboj. To vprašanje je sila pomembno. Če obstajajo med osebnostnimi lastnostmi bistvene Povezave in pomenske podobnosti, potem jih je mogoče razvrstiti v manjše in prcglcd-n° število osnovnih skupin. Skrajno zanimivo bi bilo potem videti, ali se bodo te skupine ujemale s prej omenjenimi klasifikacijami osebnostnih značilnosti, ki so jih zapisali različni avtorji in smo jih povzeli v tabeli 1. Delo Raymonda Cattella in večine raziskovalcev osebnosti je sicer Slo še v drugo smer, zanimale so jih predvsem dejanske, empirične povezave med osebnostnimi lastnostmi. Niso še slutili, da se za dobljenimi korelacijami med osebnostnimi potezami morda skrivajo implicitne teorije ocenjevalcev. Cattcllovc raziskave so denimo pokazale dokaj kompleksno strukturo osebnostnih lastnosti, ki zajema 16 primarnih dimenzij in še nadaljnjih osem dimenzij višjega reda. "pet velikih": robustni faktorji osebnosti Nekateri drugi raziskovalci pa so vendar postopno načeli tudi ta problem. Ameriški psiholog Fiske (1949) je s pomočjo faktorske analize razčlenil 21 osebnostnih oznak, ki so jih uporabljali za opisovanje osebnosti Cattellovi ocenjevalci. Pri najboljši volji ni uspel najti več kot pet skupnih faktorskih dimenzij. Glede na vsebino osebnostnih oznak, ki so medsebojno korelirale in ki so bile nasičene z isto faktorsko dimenzijo, je Fiske dobljene faktorje tolmačil kol socialno prilagodljivost, kon-formnost, usmerjenost k storilnosti, čustveno kontrolo in raziskovalni intelekt. V poznejši ponovni analizi istih osebnostnih oznaksta tudi Digman in Takcmoto-Chock (1981) prišla do skoraj identičnih faktorskih dimenzij; edina razlika v primerjavi s Fiskejevimi ugotovitvami je bila v tem, da sta tretjo dimenzijo označila kot "voljo do dosežkov". Leta 1961 staTupcs in Christal (1961) objavila izide faktorske analize tridesetih Cattellovih bipolarnih lestvic (oznak za osebnostne poteze kot npr. družabnost -nedružabnost). Hkrati sta reanalizirala tudi Fiskejeve podatke. Ugotovila sta pet faktorskih dimenzij, ki so se zelo dobro ujemale s Fiskejevimi: surgentnost, prijetnost, odvisnost, emocionalna stabilnost in kulturnost. Tujko surgentnost bi skoraj lahko enačili z aktivnostjo oziroma impulzivnostjo, zelo pa se tudi ujema s pojmom ekstravertnosti. Smola njunega raziskovanja je bila v tem, da sta objavila izsledke v redko branem tehničnem poročilu ameriškega vojnega letalstva in ti so ostali večini drugih kompetentnih raziskovalcev neznani. Med raziskovalci, ki so se dokopali do rezultatov Tupesa in Christala pa je bil ameriški psiholog W.T. Norman. Tudi on seje lotil analize osebnostnih pridevnikov, s katerimi so ocenjevalci ocenjevali druge osebe v raziskavah Cattella in drugih avtorjev. Prav lepo se je ponovno pokazala struktura petih faktorjev (Norman, 1963). Podobne izide so dale tudi analize Borgatte (Borgatta, 1964) in Smitha (1967). Norman in Passini (1966) sta v posebni, skrbno izvedeni študiji spet dobila pet faktorskih dimenzij, ki sta jih označila kot surgentnost (ekstravertnost), prijetnost, vestnost, emocionalnost in kulturnost. Tabela 2 prikazuje bipolarne osebnostne lastnosti, ki so reprezentativno nasičene z ustreznimi petimi faktorskimi dimenzijami. Pozneje sta Digman in Inouye (1986) ponovila faktorsko analizo na večjem številu osebnostnih potez in ponovno ugotovila pet faktorskih dimenzij; tabela 3 kaže stopnje nasičenosti posameznih osebnostnih oznak (naveden je le en pol vsake bipolarne dvojice) s petimi faktorskimi dimenzijami. Vidimo, da se dimenzije, ki sta jih dobila Digman in Inouye, zelo ujemajo z dimenzijami, ugotovljeni mi v raziskavah Normana, Passinija in drugih avtorjev, ki smo jh omenjali. Implicitne dimenzije osebnostne strukture (Norman, 1963) DIMENZIJA KOMPONENTE ekstravertnost zogovoren - molčeč (surgentnost) odkrit - zapet pustolovski - previden družaben - zadržan prijetnost dobrovoljen - razdražljiv ncljubosumen - ljubosumen prijazen - neprijazen kooperativen - negativističen vestnost skrben - brezskrben odgovoren - neodgovoren obziren - brezobziren vztrajen - nevzlrajen emocionalna sproščen - napet stabilnost miren - zaskrbljen uravnovešen -vzburljiv nehipohondričen - hipohondričen kulturnost ima - nima smisla za umetnost intelektualen - omejen olikan - neotesan domiseln - ncdomiscln Že ti podatki zadostujejo, da se znebimo Se zadnje trohice dvoma. Vemo, da obstaja implicitna struktura osebnosti. Zdaj že kar določno tudi vemo, kakšna je ta s'ruktura. Sestavlja jo pet velikih dimenzij, vzdolž katerih se razvrščajo najrazličnejše Poteze, s katerimi običajno ocenjujemo osebnost drugih ljudi (in včasih tudi svojo lastno). Osebnostno ocenjevanje torej nezavedno ureja pet razumskih oziroma spoznavnih razsežnosti; te so "odgovorne", da tako rekoč intuitivno "vemo", katere lastnosti sodijo skupaj in katere sodijo v kak drug možganski predalček. Kakršnegakoli ocenjevanja osebnosti se lotimo, naše subjektivne ocene bodo vedno pod vplivom implicitne teorije osebnosti. Digman in Takcmoto-Chuck (1981) pravita v svojem sestavku na straneh 165-166 dobesedno takole: "Ne glede na to, ali ocenjujejo učitelji učence, ali ocenjujejo kandidati za oficirje drug druge ga, ali ocenjujejo študenti druge ^udente, ali ocenjujejo člani kliničnih oddelkov diplomante na stažu, izidi so kar lepo cnaki." S tem mnenjem sc lahko strinjamo. Implicitna struktura osebnosti, ki jo sestavlja pet "velikih" ("big five"), ali kot jih imenujejo nekateri, pet robustnih faktorjev osebnosti, nas nezavedno, a zanesljivo spremlja pri vsakem ocenjevanju osebnosti. Implicitna teorija osebnosti in njena struktura sta del velikega duševnega univerzuma, ki se skriva za ozkim obzorjem naše zavestne psihike. "Očem" naše zavesti nista dostopni, čeprav usmerjata in oblikuje ta njeno vsebino. Kol vidimo, pa nista nedostopni znanstvenemu inslrumentariju sodobne psihologije: psihološki "drobnogledi" Tabela 3 Nasičenost potez s petimi "robustnimi" faktorji (Digman & Inouye, 1986) POTEZE FAKTORJI I II III IV V družaben .85 rezerviran -.77 energičen .73 srečen .63 .40 odkril .51 -.28 .37 samokritičen -.46 .41 zgovoren .43 .31 ljubosumen -.77 občutljiv -.74 sovražen -.70 pozoren - obziren .65 .41 grob -.65 urejen .97 skrben .79 nemaren -.79 neodgovoren -.78 vztrajen .72 vesten .39 .42 olikan .41 .45 .21 nemiren .32 -.38 .34 impulziven .26 -.34 .33 zaskrbljen .58 nervozen .52 bojazljiv -.39 .26 .51 napet -.26 -.44 .48 željan spoznanj .99 dobro opazuje .87 domiseln .86 se dobro izraža .84 izviren .83 radoveden .78 rigiden (tog) -.43 ima estetski čut .34 in "teleskopi" nam tudi ta sicer skriti del duševnega vesolja razkrivajo s presenetljivo natančnostjo. Zelo dobro ilustracijo delovanja implicitne teorije predstavljajo rezultati danes že "klasične" raziskave Dornbuscha in sodelavcev (1965). Gre za raziskavo, v kateri so otroci opisovali druge otroke. Ocenjevali so v treh eksperimentalnih pogojih (glej sliko 1): prvič je en otrok opisal dva druga otroka, drugič sla dva otroka opisala istega VPLIV IMPLICITNE TEORIJK OPAZOVALCEV (Dornbusch et al. 1965) EKSPERIMENTALNI POGOJI L EN OTROK OPISUJE DVA DRUGA OTROKA A — H "*■ C J 2. DVA OTROKA OPISUJETA ISTEGA OTROKA A ------- — C 3. DVA OTROKA OPISUJETA DVA DRUGA OTROKA A - H — C — D Slika 1. treljega otroka in tretjič sta dva otroka opisala dva različna otroka. V vsakem primeru jc torej Slo za dva opisa oseb, ki jih je bilo mogoče korelirati med seboj. In katera dva opisa sta se najbolj ujemala? Ne morda tista, kjer bi bilo to najbolj pričakovati, namreč ko sta dva otroka opisovala istega otroka, saj gre v tem primeru pač za isto osebo. Nasprotno, največja korclacija med opisi jc bila tedaj, ko je isti otrok opisoval dve povsem različni osebi! Očitno uporabljamo pri opisovanju različnih oseb že od malega Sv»ja implicitna merila. In tako so podobnosti v naših osebnostnih ocenah prav lahko "Olj posledica podobnosti naših lastnih stereotipov, kot dejanske podobnosti med 'judmi. Isti človek vidi različne ljudi bolj podobne kol različni ljudje istega človeka! Raziskave Wigginsa (1979, 198(3) kažejo, kako v bistvu dokaj enotno kategoriziramo osebnostne lastnosti, zlasti tiste, ki se nanašajo na medosebno obnašanje in medosebne odnose. Če upoštevamo ocene in opise tega obnašanja in jih koreliramo, dobimo nekaj temeljnih kategorij, v kalere se grupirajo naši opisi. Te kategorije je Wiggins označil kot dimenzije intcrpersonalne domene. Pri različnih ljudeh dobimo slične opise - morda prav zato, ker izhajajo iz sorodne implicitne oziroma protolipične kognitivne sheme o osebnostni in osebnostnih lastnostih. Posebej zanimivo jc še nekaj: te kategorije namreč niso zgolj združitve raznovrstnih opisov obnašanja, temveč kažejo določene odnose. Po eni strani so bipolarne, tako da cni kategoriji ustreza druga, ki ji je diametralno nasprotna. Poleg te danes ženotorične Polarnosti osebnostnih lastnosti pa jc opaziti tudi krožno ali cirkumplcksnostrukturo dimenzij intcrpersonalne domene. S tem, ko sc oddaljujemo od enega opisa ali kategorije, se mu na drugi strani na nek način spet približujemo. Dimenzije niso med seboj neodvisne, temveč tvorijo krožni kompleks, kot je prikazan na sliki 2. TAKSONOMIJA "INTERPERSONALNE DOMENE" (Wigins, 1979) aroganten preračunljiv hladen prepirljiv nepristranski introverten ambiciozen dominanten lenoben submisiven družaben ekstravertiran topel prijazen nezahteven odkrit Slika 2 IMPLICITNA TEORIJA IN REZULTATI OBJEKTIVNEGA RAZISKOVANJA OSEBNOSTI Implicitna teorija osebnosti torej obstaja kot posebna in pomembna kognitivna shema, ali točneje, sklop kognitivnih shem, ki nezavedno vplivajo na osebnostno ocenjevanje in še posebej na presojanje osebnostnih lastnosti. Odkritje implicitne teorije in strukture osebnosti je brez dvoma važno in nam razjasni marsikaj, kar je begalo raziskovalce osebnosti. Po drugi strani pa nam to odkritje zastavlja nova vprašanja, ki so morda še zanimivejša in usodnejša za raziskovanje osebnosti. Posebej usodno je neko vprašanje, ki ga lahko povsem logično postavimo, če vemo za delovanje implicitne teorije. Ali ni morda implicitna teorija osebnosti proti volji raziskovalcev vplivala tudi na objektivno raziskovanje osebnosti in osebnostnih lastnosti? Ali so v svojih prizadevanjih, da bi ugotovili, katere so najpomembnejše osebnostne lastnosti, nehote sledili bolj svojim subjektivnim implicitnim teorijam, kot pa dejanski in objektivni osebnostni stvarnosti? Ta nevarnost je toliko večja, če pomislimo, daje dobršen del raziskovanja osebnostnih lastnosti in sploh dobršen del vse t.i. "psihologije potez" utemeljen v času, ko problem implicitnih pojmovanj osebnosti ni bil niti znan, kaj šele razčiščen. Velik del objektivnega raziskovanja osebnosti je potekal na podlagi uporabe samoocenjcvalnih vprašalnikov osebnosti. Če lahko implicitna teorija povzroči, da rutinsko povezujemo globalne, makroskopske poteze, kot so družabnost, impulzivnost, energičnost, podjetnost ipd., lahko morda vpliva tudi na to, da bomo pri izpolnjevanju vprašalnikov osebnosti nehote povezovali tudi mikroskopske postavke (npr. "raje berem knjige, kol obiskujem gledališče" in "nelagodno se počutim, če moram javno govoriti"). In potemtakem bi bilo navsezadnje možno, da so osebnostne poteze, dobljene na podlagi korelacije med vprašalniškimi postavkami, bolj posledica kognitivnih, semantičnih povezav v glavah ocenjevalcev, kot pa posledica dejanskih povezav med vedenjskimi karakteristikami. Več raziskovalcev je opozorilo, da lahko korelacije med vprašalniškimi postavkami nastanejo na podlagi pomenskega povezovanja ne glede na to, ali temu ustrezajo tudi empirične, dejanske povezave v vedenju (D'Andradc, 1965, 1974; Shwcder, 1975, 1979). Kako torej odgovoriti na kočljivo vprašanje, ki se nam vsiljuje, če npr. primerjamo robustne faktorje in dimenzije implicitne teorije osebnosti s faktorji in dimenzijami dejanskega vedenja, ki so jih dobili raziskovalci z znanstvenim raziskovanjem, denimo s pomočjo osebnostnih vprašalnikov - Eysenck, Cattell in drugi? V oči nam takoj padejo podobnosti med robustnimi faktorji in pa temeljnimi dimenzijami osebnosti H.J. Eyscncka, primarnimi in sekundarnimi stilističnimi faktorji osebnosti pri Cattellu itd. Kaj če so znanstveno ugotovljene dimenzije osebnosti zgolj odraz naših implicitnih predstav o osebnosti? Kaj če z osebnostnimi vprašalniki navsezadnje samo potrjujemo implicitno strukturo osebnostnih lastnosti, ne pa dejanske strukture, ki bi temeljila na dejanskih objektivnih korclacijah med vedenjem različnih oseb? To je vse prej kot nedolžno vprašanje, saj tudi drugi avtorji opozarjajo, da korelacije med vprašalniškimi postavkami ne odražajo nujno vedenjskih korclacij. Zgoraj omenjena Schwcdcr in D'Andradc s teorijo semantične distorzije opozarjata, da so te korelacije morda bolj posledica podobnosti v pomenu postavk, kot dejanske korelacije v vedenju. Vse to zveni že kot resna nezaupnica rezultatom osebnostnega raziskovanja. So objektivno ugotovljene poteze in dimenzije osebnosti res stranski produkt implicitne teorije in zgolj semantične tvorbe? Odražajo bolj stvarnost naše miselnosti, kot osebnostne resničnosti drugih? Ne smemo se prenagliti. Skušajmo odgovorili na ta problem kar se da analitično in logično. Če so rezultati objektivnega raziskovanja osebnosti pod vplivom implicitne teorije ocenjevalcev in raziskovalcev, potem bi morali pričakovati, da bodo ugotovljene poteze in dimenzije osebnosti identične z dimenzijami implicitne strukture osebnosti. In če ne bi vedeli, katere so implicitne dimenzije, bi morali to razmišljanje nemočno skleniti. Vendar vemo zanje - o tem smo se prepričali v prejšnjem razdelku - in z miselnim eksperimentom lahko nadaljujemo. Dimenzije implicitne strukture osebnosti lahko preprosto primerjamo z dimenzijami in potezami, ki so jih v svojih raziskavah osebnostnega "vesolja" ugotovili najpomembnejši raziskovalci, kot so npr. Cattell, Guilford, Murray in Eysenck (glej tudi tabelo 4). Seveda se na tem mestu ne bomo spuščali v podrobnosti njihovih analiz osebnosti, te bomo obravnavali drugje. Toliko pa si jih bomo le ogledali, da bomo •ahko odgovorili na zastavljena vprašanja. Na prvi pogled se ugotovitve nekaterih avtorjev precej razlikujejo od dimenzij tniplicitne strukture. Cattell je npr. s faktorskimi analizami izločil kar 16 t.i. primarnih faktorjev osebnosti. Nekateri res kažejo nekaj podobnosti s petimi robustnimi faktorji, toda podoba je v celoti dokaj različna. Podobno bi težko potegnili jasne vzporednice med potezami osebnosti, ki izhajajo iz Murraycvc teorije, ki jih je tudi bistveno več kot robustnih faktorjev. Vendar je treba reči, da niti Cattcllovi primarni faktorji niti Guilfordovi faktorji in tudi nc osebnostne poteze, derivirane i/. Murrayeve teorije osebnosti (zajete npr. v Edwardsovem vprašalniku EPFS in Jaeksonovem vprašalniku PRE) ne predstavljajo dimenzij na najvišjem nivoju splošnosti; te dimenzije niso neodvisne med seboj, kot so robustni faktorji, in zato niso najbolj primerljive z njimi. Najbolj direktno primerljivi so nedvomno Eysenekovi podatki, ki zajemajo tri nedvomno neodvisne in zelo genera I ne dimenzije osebnost i. Dve izmed njih sta nedvomno izredno podobni dvema robustnima faktorjema: Eysenekova ekstravertnost se ujema z robustnim faktorjem surgentnosti oziroma ekstravertnost i, Eysenekov nevrotieizem pa z robustnim faktorjem emoeionalnosti. Vsebinska analiza iretje Eysenekove dimenzije, psihoticizma ne kaže jasne korespondence z nobenim posameznim robustnim faktorjem, zdi pa se, da predstavlja kombinacijo dveh robustnih faktorjev, prijetnosti in vestnosti. Kar zadeva Eysenekov model osebnostnih dimenzij, je torej nedvomno opaziti podobnosti /. dimenzijami implicitne strukture osebnosti. Primerjavo pa lahko poglobimo in razširimo, če upoštevamo bolj splošncsolucije Cattcllovega, Murrayevega in Guilfordovega modela osebnostnih dimenzij. Če iz univerzuma 16 Cattellovih potez izločimo t.i. faktorje drugega reda, dobimo štiri do osem dimenzij, med katerimi pa najdemo jasne povezave z dimenzijami implicitne osebnostne strukture: Cattellov faktor eksvije ustreza ekstravertnosti (surgentnosti), faktor integriranosti oziroma anksioznosli ustreza emoeionalnosti, pa tudi med ostalimi Catlcllovimi "sekundarnimi" dimenzijami in robustnimi faktorji je kar precej prepričljivih podobnosti. In podobne skladnosti opazimo tudi pri Guilfordovem (Amelang & Borkenau, 1982) in Murrayevem sistemu potez (Borkcnau Si Ostendorf, 1989; Costa A McCrae, 1988). Med modelom implicitne teorije osebnosti in modeli raziskovalcev osebnostnih potez so torej nedvomna ujemanja. Ali to zadostuje za zaključek, da so veliki raziskovalci osebnosti res nehote potrdili zgolj implicit nc predstave o povezanosti osebnostnih značilnosti? Mislim, da bi bil tak zaključek še vedno preuranjen. Možen in celo verjeten je namreč še drug odgovor. Če res natančno pogledamo implicitne in raziskovalno ugotovljene dimenzije ter faktorje osebnosti, najdemo poleg nedvomnih podobnosti tudi precej razlik. Pa vendar, od kod so tedaj te podobnosti in kako jih lahko razložimo? Sam se nagibam k prepričanju, da naše implicitne predstave o osebnosti niso povsem fiktivne in da ne predstavljajo povsem izkrivljenih in napačnih stereotipov ter predsodkov. Verjetno se za njimi skriva - ne popolna, vendar "zrno" vsebujoča empirična resnica o dejanskih povezavah v našem vedenju. Napačno bi bilo slepo verjeti v naša intuitivna prepričanja, sheme in predstave o osebnosti, a napačno bi tudi bilo, če bi jih zavračali kot popolno likajo. Z drugimi besedami: med osebnostnimi lastnostmi obstajajajo določene dejanske korelacije, vsekakor večje od zgolj slučajnih zvez; med denimo družabnostjo, cnergičnostjo, zgovornostjo, odkritostjo itd. obstajajajo določene dejanske korelacije, morda nc ravno visoke, vendar bistvene in pomembne. Človeštvo jc v svojem razvoju oblikovalo kognitivne sheme - v tem primeru implicitno teorijo osebnosti in njene dimenzije - ki sicer posplošeno, vendar do neke mere pravilno zrcalijo te korelacijc. Natančna analiza raziskovalnih modelov osebnosti nam jasno pokaže podobnosti teh modelov z modelom dimenzij implicitncstrukturc, vendar pa nam tudi pokaže, da podobnost nikakor ni popolna. Odločitev v zvezi z. našim problemov jc težavna tudi zato, ker so omenjeni modeli raziskovalcev osebnosti dobljeni s pomočjo metod, ki Implicitne dimenzije in objektivno dobljene dimenzije osebnosti pri nekaterih raziskovalcih raziskovalci surgcntnosl prijetnost vestnost I II 111 Cattell Eysenck čustvena stabilnost IV intelcklual- nosl/odprtost V a ekstravert-nost patemija moč nadjaza prilagojenost neodvisnost psiholicizcm nevrotizem Guilford Comrcy Hogan Jackson Tellegen Cos ta & McCrac Buss& Plomin Lorr socialna paranoidna miselna čustvena aktivnost dispozicija introverzija stabilnost ekstravert- ženskost- red in čustvena nost in moškost socialna stabilnost aktivnost konforninost uporništvo ambicije in všečnost družabnost razumnost prilagojenost intelektanca družabnost samozaščitna delovna usmerjenost usmerjenost odvisnost estetizem/inte-lcktualnost pozitivno agent nost ekstravert-nost aktivnost čustvovanje zadržanost komunalnost prijetnost vestnost negativno absorbcija čustvovanje nevrotizem odprtost socialnost impulzivnost emocio- nalnost medosebna nivo samokontrola čustvena vpletenost socializacije stabilnost neodvisnost Horda niso povsem neodvisneod morebitnega delovanja implicitnih teorij. Rekli smo ze, da je možno, da implicitna teorija vpliva tako na direktno ocenjevanje lastnosti, kot na izpolnjevanje odgovorov na vprašalniška vprašanja. Metodi nista identični, vcndar morda nista dovolj neodvisni. Odgovor bi bil nedvomno lažji, če bi imeli na razpolago podatke, dobljene z metodami, na katere implicitne teorije in semantične povezave ne bi mogle vplivati. Na srečo je nekaj takih podatkov. Med njimi so npr. podatki Cattellovili raziskav osebnosti, ki niso dobljeni s pomočjo vprašalnikov osebnosti, temveč s pomočjo t.i. objektivnih testov. Tu ne gre za odgovore na vprašanja in za samoocenjcvalno metodo, marveč za res povsem objektivno merjene reakcije posameznikov. Nobena implicitna teorija ni mogla vplivati na dobljene rezultate, li pa vseeno kažejo na podobnost s sekundarnimi Cattellovimi "vprašalniškimi" dimenzijami in potem takem tudi na robustne faktorje. Tudi v drugih raziskavah, kjer so uporabili drugačne metode za ocenjevanje osebnostnih lastnosti, so ugotavljali podobne faktorje in dimenzije. Vprašanje, ali korelacije med potezami izvirajo bolj iz naših glav, tj. naših kognitivnih shem, ali iz dejanskega vedenja, torej ni nerazrešljivo. Nerešljivo bi bilo, če bi bile metode za analizo osebnosti absolutno odvisne od naših pomenskih in kognitivnih presoj. Vendar pa imamo možnost, da uporabimo pri analizi osebnosti metode, ki so neodvisne od pomenskega presojanja opazovalcev. Tedaj seveda na dobljene korelacije ne more vplivati pomenska podobnost, ker jc preprosto ni. Takšne od pomena neodvisne in objektivne meritve vedenja pa so seveda brez nadaljnjega možne. Kot smo povedali, sodijo sem npr. objektivni testi, ki jih jc v svojih analizah osebnosti uporabljal Cattell. Dejstvo, da jc tudi na podlagi teh analiz prišel do osebnostnih dimenzij, ki se ujemajo z vprašalniško dobljenimi dimenzijami, potrjuje, da znanstveno ugotovljene dimenzije osebnosti nikakor niso zgolj odražanje implicitnih predstavo osebnosti in pomenskih podobnosti osebnostnih tervedenjskih opisov. Menim, da lahko zdaj oblikujemo odgovor na začetno vprašanje, ki se zdi trenutno še najbolj verjeten. Nedvomno implicitna teorija osebnosti vpliva na običajno ocenjevanje osebnosti in osebnostnih lastnosti. Manj verjetno je, da v enaki meri vpliva na izpolnjevanje osebnostnih vprašalnikov. Povsem očitno je tudi, da je med vsemi pomembnimi modeli osebnostnih dimenzij, zlasti temi, dobljenimi na podlagi faktorskih analiz, ter robustnimi faktorji osebnostni presenetljiva podobnost. Toda neodvisno dobljeni podatki o osebnostni strukturi nam potrjujejo rezultate "vprašalniških" modelov osebnosti, tako da ti nc morejo biti zgolj artefakt implicitne teorije osebnosti. Podobnost mora tedaj temeljiti na drugem izvoru. Prav mogoče in verjetno jc, da dimenzije implicitne strukture osebnosti niso zgolj miselna utvara, ampak so na nek način utemeljene na empiričnih dejstvih. Verjetno so se v naših "glavah" uveljavile in utrdile takšne kognitivne sheme o povezavah med osebnostnimi lastnostmi, ki vsaj približno ustrezajo dejanskim, vedenjskim povezavam. S tem imejmo uganko, ki nas je zaposlovala kar nekaj časa, vsaj začasno za rešeno. LITERATURA Allport, G.W. & Odbcrt, 11.S. Trail names: a psycho-lexical study. Psychol. Monogr., 1936, 47, 211. Baumgarten, F. Die Charaktercigenschaften. Bcitragc zur Charakter- und Personlichkeitsforschung: Monogr. 1. ISern, A. Francke, 1933. Borgatta, E.F. The structure of personally characteristics. Bchav. Sci., 1964, 12, 8-17. Cattell, R.B. Personality and motivation structre and measurement. New York, World Book, 1957. D'Andradc, R. Memory and the assessment of behavior. In: T. Blalock (cd.): Measurement in the social sciences. Aldine-Atherton, 1974, 159-186. Digman, J.M. & Inouye, J. Further specification of the five robust factors of personality. J. Pcrs. & Soc. Psychol., 1986,50, 116-123. Digman, J.M. & Takcmoto-Chock, N.K. Factors in the natural language of personality: Rcanalysis, comparison and interpretation of six major studies. Mull. Bchav. Res., 1981, 16,149-170. Eysenck, I I.J. Dimensions of personality. New York, Pracger, 1947. Eysenck, I I.J. The slrncturc of human personality. London, Methucn, 1970. Fiskc, D.W. Consistency of the factorial structures of pcrsonali tyratings from different sources. J. Abnorm. & Soc. Psychol., 1949, 44, 329-344. Guilford, J.P. Personality. New York, McGraw-11 i II, 1959. Kelly, G. The psychology of personal constructs. New York, Nor ton, 1955. Klages, L. The science of Charaktcr. London, Allen-Unwin, 1932. Originalno: Charakterkunde, 1926. McDougall, W. Of the words character and personality. Characl. Pers., 1932, 1, 3-16. Norman, W.T. Toward an adequate taxonomy of personality at tributes: replicated factor structure in peer nomination personality ratings. J. Abnorm. & Soc. Psychol., 1963, 66, 574-583. Passini, F.T. & Nornian, W.T. A universal conception of personality structure? J. Pers. & Soc. Psychol., 1966,4,44-49. Shwcdcr, R.A. I low relevant is an individual difference theory of personality? J. Pers., 1975, 455-485. Shwcder, R.A. Rethinking culture and personality theory, Part I: A critical examination of two classical postulates. Ethos, 1979,7,3,255-278. Smith, G.M. Usefulness of peer ratings of personality in educational research. Educ. Psychol. Mcas., 1967, 27, 967-984. Tupcs, E.G. & Christal, R.E. Recurrent personality factors based on trait ratings. USAF ASD Tech. Rep., 1961,61-97. Wiggins, J.S. A psychological taxonomy of trait-descriptive terms: The interpersonal domain. J. Pers. & Soc. Psychol., 1979, 37, 395-412. Wiggins, J.S. Circumplex models of interpersonal behavior. In L. Wheeler (cd.): Review of Personality and Social Psychology, 1980, 1,265-294.