626                      P. pl. Radics: O šetališčih mesta ljubljanskega.
O šetališčih mesta ljubljanskega.
Zgodovinski spomini. Spisal P. pl. Radics.
eutrudno delujoča mestna naša občina z baš dovršenim poslednjim kosom nabrežja pri Hradeckovem mostu ni le za hip odprla davno zaželene nove poti občevanju gorenjega s spodnjim koncem mesta, ne, položila je tem načinom tudi osnovni kamen, na katerem se bode lehko v bodočnosti razvilo novo šetališče, in izvestno je le vprašanje naših dnij, da se ob vodni strani hiš na Starem in na Mestnem trgu vzbudi trgovstvu na prospeh živahen promet.
Kadar se razvije trgovsko življenje, ustavljal bode na tem mesti sedaj hitro mimo stopajoči potnik svoj korak ter liki drugod bode takisto nastalo todi šetališče in sicer šetališče one vrste, katera se v razliko od nalašč napravljenih imenujejo nastala šetališča.
Ker se po sedanjem otvorjenji nabrežja vsekako sme pričakovati, da dobode stolno mesto naše novo takšno šetališče, utegne zanimati spoštovane bralce „Zvonove"; ako se pri ti priliki ozremo v minule dni in pogledamo, kako so se razvijala ljubljanskega mesta šetališča, in ako jim iz verjetnih poročil zazovemo v spomin šetališča. katera so že davno odslula ter je ljudstvo nanje pozabilo skoraj  popolnoma.
*           *
„TrLgi> so nazivali staroslovenski prostor, kjer se je tržilo, novo-slovenski trg, in takovo tržišče so ustanovili Sloveni tudi na tleh stare Akviline x) (Emone), in sicer na onem mesti Ljubljane, ki še dandanes nosi ime Stari trg."
Tu na „Starem trgu" bilo je torej tudi v srednjem veku, tačas, ko se je Ljubljana vedno bolj razvijala v mesto, najstarejše šetališče našega mesta, in to šetališče je nastalo baš po živahnem trgovanji na kraji, kjer stoji v denašnjih dneh rediita, zategadelj pristoja temu šetališču pridevek nastalo šetališče.
Tukaj na prostoru takozvanega „Starega trga", ki se vidi še dandanes proti sv. Jakopa trgu zasuknen v desno, stala je še za Valvasorja lipa.
Ta lipa je bila središče šetališču srednjega veka. Kakor poudarja še Valvasor, shajala se je krog nje po  starem običaji vsa soseska, torej vse stanovništvo mestno, in:  „verzehrte
*) Mullner, Emona, pag, 199.
P. pl. Radics: O šetališčih mesta ljubljanskega.                       627
allda ihre zusammengetragene Speise bei einer annehm-lichen Musikin freund-nacbbarlicher Vertraulichkeit nach vormaliger alter Weise." *)
Leta 1638. ukazal je mestni nadkomornik gosp. Ljudevit Schon-leben, naj se ta nekdaj tako krasna lipa poseka, ker je bilo drevo „von Alter wurmstichig und   voli Dngeziefers. 2)
Nekako sredi 16. veka se je baje pripetila na šetališči „Sta-rega trga" tista epizoda — in sicer leta 1547. prvo nedeljo julija meseca — katera je genijalnemu našemu P reši mu dala predmet njegovi baladi „Povodnji mož," katera še nima vrstnice, ona „ epizoda," ko je „povodnji mož." ta v bajki živeča prikazen, lep mladenič z dražesino Uršiko Schafferjevo od lipe strani mimo Zatiš-kega dvora, torej po denašnjih „Zatiških ulicah" poplesal v Ljubljanico — v stekleni svoj grad, da njiju ni nikdar več bilo na spregled!
Prav na tisto mesto, kjer je stala stara lipa na starem tržišči, postavil se je v 17. veku, in sicer na zapadni strani jezuvitskega kolegija (denašnje rediite) tisti vodnjak od marmorja, katerega so tekar tekom našega veka pred nekaterimi leti prenesli k sv. Fiorijana cerkvi.
Razven šetališča na „Starem trgu" imeli so pa Ljubljanei za Valvasorja tudi še „den schonen lustigen S pazier g ang durch einen Wald auf den Scblossberg und in der Stadt darinnen mit einem grossen und dicken Wald vonBucben und anderen Baumen."
To šetališče se je gotovo stikalo z Gradom od „Starega trga" semkaj in od Poljan.
,Zabavišče" imenuje že Valvasor tudi  „Priile."
V „Pnilah" („in dem Praell") zažigal se je 1653. leta 24. dne meseca junija za izvolitve Ferdinanda IV. v rimsko-nemškega cesarja umetalen ogenj, ^ve^hes ein aufgerichtetes Castell mit dreven Thiirmen furstellig machto, da gab es feurige Leuehtkugeln u. s. w., u. s. w., Auch waren Ztlte mit Erfrischungen aufgeschiagen." 3)
Takozvani „družbi" služili so zlasti v sedemnajstem veku v zabavo lepa šetališča, prekrasni vrti kneza Auersperga in Eggenberga. Tam so napravljali po tedanjega časa ukusu igrišča in strelišča, vožnje po ribnikih itd. itd., gojencem jezuvitskega kolegija pa v vedrišče grad Tivoli („Pod Turnora"), nad katerega portalom se je pred štiridesetimi
*) Valvasor, XI. pag. 685., XV. pag. 460. 2) Ibid. pag   460 s) Ibid. pag. 724.
40*
628
P. pl. Hadics: O šetališčih mesta ljubljanskega.
leti še iz latinskega kronostiha, ki se je bil tamkaj vsekal 1703. leta pri popravljanji gradu, lehko posnemal namen njegov, namreč da je zgradba AeDes Deo aC posterls reCreanDIs poslta. Tako živahen promet, ki se je bil pričel že v davnih časih na takozvanem „Bregu", zlasti še koncem sedemnajstega veka, ko se je sosebno pridno upotrebljala vodna cesta od Ljubljane do Vrhnike ter se je po nji vozilo nekako redno trgovsko brodovje, prestvaril je v šeta-lišče tudi „Breg" in njemu nasproti ležeče Sentjakopsko nabrežje, kjer sedaj kramarji prodajo starino.
Takisto nas poučuje drja. Marksa Grbca leta 1710. natisneno delo »Grundliche Vertheidigung der Lavbacherischen Lufft" v dostavku, kjer popisuje takrat toli priljubljene vožnje po vodi. Tamkaj čitamo: „Adel und Burgerschaft nehmen auch das Naehtmal mit sich (na čolni) und verzehren solches entweder in den Schiffen selbst oder aber ausser derselbigen unter denen in angenehmster Ordnung beeder-seits desStromes gepflanzten ganz sch attreichen Eich und Aspenbaumern. Die Handwerkszunften tanzen auch mit ihren nicht selten saubern Weibern und Tochtern ein lustiges hernm."1) Leta 1710. stala sta torej na obeh bregeh med Sentjakopskim in Hradeckovim mostom drevoreda, katera sta služila Ljubljancem v javna šetališča.
Jeden teh drevoredov, oni na „Bregu," dobil je pozneje po nepo-zabljivem mecenu kranjske naše dežele baronu Žigi Zojsu ime Zoj-sov drevored.
Ta Zojsov drevored je bil koncem minulega veka najpriljubnejše ljubljansko šetališče, vendar je bilo poleg njega priljubljeno mestnim stanovnikom tudi šetališče na takozvanem „L epe m poti" za kneza Auersperga vrtom ob Tržaški  cesti. 2)
O šetališči Zojsovega drevoreda nam je ohranil zanimive beležke dnevnik nekega ljubljanskega meščana, sezajoč iz osemnajstega v devetnajsti vek.
"V Zojsov drevored je 3. dne septembra meseca 1700. leta v Ljubljani navzočni kraljici neapoljski poklonit se privedla grofica Lambergova gospe aristokratke in kraljica je gospem pokazala cesaričino Marijo Terezijo, bodočo nodvojvodinjo avstrijsko.3)
V ljubljanskega meščana Seifrieda že omenjanem dmvniku beremo o „Zojsovem drevoredu" naslednje beležke:
*) Grbec, 1. c. pag. 54 in dalje.
2) W6chentliches Knndschaftsblatt des Herz. Krain 1775 in 17 76 po mnoga mesta.
3j Laibacher Zeitung 1790. leta.
P. pl. Radics: O šetališčih mesta ljubljanskega.                     629
Leta 1793. dne 3. julija meseca ob devetih zjutraj je generalnega štaba stotnik Pucher v Zojsovem drevoredu s konjem vred padel in potem precej umrl.1)
Leta 1780. dne 13. julija meseca smo videli slavnega gosp. generala Lorda Nelsona, Lorda Hamiltona in zamiirko njegovo. Lord Nelson je bil tudi v Zojsovem drevoredu.2)
Leta 1804. Veliko pozornost so vzbujali v Zojsovem drevoredu — na poti za jahače — konji angleškega jahača de Bacha, ki je 28., 29. in 30. dne septembra meseca na dvorišči Nemške hiše igral s svojimi konji, pri čemer je nabral precej novcev. 3)
Višji „družbi" je bil koncem minulega veka priljubljeno ve-drišče in šetališče veliki lepi vrt v avguštinskem di-skalcejatskem samostanu na Dunajski cesti (denašnji deželni bolnici), kjer so se nahajali za šetanje veliki drevoredi.4)
Ko je francosko vladarstvo (leta 1809.—1813.) začelo že umirati, obrnile so mestne gosposke pozornost svojo na še tališč a mesta ljubljanskega in misliti, kako bi jih olepšale.
V proračunu mestne ljubljanske gosposke tedanje („Mairie") iz leta 1813., nahajamo poleg druzega tudi 15 00 frankov zabeleženih za napravo novega šetališča, kateremu črtež se predloži, kadar treba. „Starima šetališčema ob Ljubljanici" so nakazali 50 frankov  v popravo!5)
A že leta 1813. februvarja meseca nahajamo proračun skupnih troškov za namerjano novo šetališče in „črtež," kako bi napraviti bilo to šetališče. G)
Kakor nam kaže z bojami risani črtež, imelo bi bilo obsezati novo šetališče drevorede v naslednji meri:
Prvi drevored na takozvani Celovški ali Tirolski cesti (dandanes Marije Terezije cesti), od civilne bolnice do vrtnih vrat Cekinovega gradu (kjer so se, kakor znano, vršile javne velike slavnosti Napoleonu na čast).
Drugi drevored od vrtnega zidii obitelji Maličeve (zatorej v meri sedanje cesarja Frana Josipa ceste), do denašnjega gradu pod Tivolijem, to je do parka pred njim.
') L- c pag. 8.
2)  L. c. pag. 31,
3)  L. c. pag. 66.
4)  Marian, Austria Sacra III. 5. pag. 174.
5)  Ljubljanski mestni arhiv.
6)  Ibid.
630                    P. pl. Radics: O šetališčih mesta ljubljanskega .
Tretji drevored od tamkaj povprek proti Cekinovemu gradu, in sicer tikoma jarka, torej pod takozvano novo potjo od Tivolskega gradu.
"Vkupni troški za novo šetališče so se proračunali na 6592 frankov in 85 centimov.
Nakana o napravi novega še tališča, katero je mesto ljubljansko ukrenilo zvršiti za dobe Francozov, da se je uresničila, ako tudi z nekaterimi izpremembami, na tem nam je hvaležnim biti nepo-zabljivemu ces. kralj, generalnemu guvernerju baronu Latter mannu, kateri je skoraj po svojem dohodu v Ljubljano poskušal, da se zvrši ta namera.
Dandanes vedo tisoči in tisoči šetalcev hvalo blagemu avstrijskemu vojščaku in prijatelju meščanov na drevoredu in šetališči, za kar so Ljubljani zavidna mnoga bližnja in daljna mesta.
Ta drevored, ki bode ime Lattermannovo izročil poznim zanamcem našim, gotovo je najlepši spomenik, katerega si je postavil visoko čislani dostojanstvenik v okolini Ljubljane sam.
Želeti je seveda in le umestno bi bilo, ker v naše stolno mesto prihaja vedno večja množica tujcev, katere bi gotovo zanimalo zvedeti, kako je nastalo to prelepo šetališče, da se na primernem kraji, morebiti v središči njegovem, katero prerezava južna železnica, postavi spominska plošča, ki bi z nekaterimi besedami oznanjala zgodovino drevoredovo.
Kmalu po napravi Lattermannovega drevoreda se je pričel nasad druzega, dandanes takisto mnogo občudovanega šetališča, t. j. „Z vez d e", za katero se je po odpravi kapucinskega samostana 1784. leta dobil prostor 1817. leta. Zgodovino tega drevoreda je naš zaslužno kvišku hrepeneči mladi preiskovalec gosp. prof. Ivan Vrhovec v „Zvonu" obširno popisal, zatorej bodi dovolj, ako obračamo pozornost na omenjeno posebne pohvale vredno delo.
v
Setališča po nabrežji ljubljanskem, katero se je slovesno odprlo z baš dovršenim nabrežjem za „Traneo", veseliti se bode mogel v polni meri sicer res tekar bodoči narastaj, vendar upamo, cla skoraj pride ta čas!