Zvezdarjenje ali astrologija. Pri azijskih narodib so Gerki dobili tudi zvezdarske vednosti; z njimi pa so zanesli v Evropo marsiktere prazne verc in šege, ki so zapopadene pod imenom astrologija, t. j. umišljeno razlagovanje zvezd in njih moči do človeka. Od Gerkov je prišla astrologija k Rimljanom v večerno Evropo. Ko so ob času ljudskega preselovanja divje derhali tujih azijskib ljudstev rimsko kvaljestvo poderle, se je astrologija vernila v Azijo. Tam pa so se je navzeli Arabci, ter so jo dali s svojimi lastnimi pristavki večernim deželam. Tu si je še le prav opomogla, polastila se vsega človeškega početja; imela je moč do sklepov vladarskih vodjev, ter je gospodarila celo čez kraljevstva. Od Galileja in Keplerja sim je še le jelo prerokovanje iz zvezd vidoma omagovati; zvezde so zgubovale moč do človeka bolj, ko se je čistil njegov duh. V sredi 18. stoletja je bilo k sreči človeštva vse šemarije konec. Odsihmal niso učeni in zvedeni možje nič v to kaj verovali, temveč prizadevali se izruvati krivoverne korenine iz pers malo podučenega ljudstva. Veliko hudih vraž se je sicer odpravilo, pa vendarše sedaj delajo repate zvezde med priprostim ljudstvom veliko strahu! Imamo še dan danes knjigo z iraenom ^Večna pratika," ki je živa priča nekdanjega razlaganja. Vsak planet ima po tem umišljenji svojo moč do gotove stvari na zemlji. Med sedena planetov, ki so jih stari poznali, so razdelili gospodarstvo na zemlji. V versto so jih postavili, ter so verstili njih gospodarstvo leto za letom. Sedern let se poredoma verste; potlej pa zopet pervi v versti prevzame gospodavstvo. Pravijo n. pr.: letos vlada nSaturn" i. t. d. Eni iz med njih so bolj moške, drugi bolj ženske natore, solnce za ogrevanje, luna za rosenje; eni za oživljenje, drugi za pokončevanje. 0 Saturnu se bere v večni pratiki, da je pervi med planeti; je rujave bledc barve, temne luči, ter se naj težejo vidi med drugiini planeti, kcrje najdalje od solnca in svoj tek dopolni vsakih 30 let etikrat, je merzle natore, malo suh, moški, klaverai,' posvetni in poredni planet, kteri je človeški natori sovražen in škodljiv, počasen v svojem djanji, ima stare Ijudi, dede in preddede in take, ki globoko rnislijo, pod sabo. Dalje je pomlad, leto, jesen in zima popisana po vremenu. Za tim pa setve: pomladanska, jesenska in zimska, nadalje: sadje, hmelj, vino, vetrovi, dež in germenje, škodljive pozemeljske stvari, ribe, bolezui. Vse to je popisano v svojih posebnostih pod tem ali uuem planetom. V večni pratiki se je prihranila žalostna priča zapeljanih malikovavskih časov, ko je še med najvišimi gospodi, kakor tudi ined priprostimi kmeti ljudstvo nosilo težak -komat na duši, ki je zrastel pii starodavnih Azijatih. Tam na lepih azijskih poljib, po okrajinah imenitnih rek—Evfrata in Tigrisa — se je poljedelcem in pastirjem nebo skazovalo v svoji lepoti z neko posebno močjo do njih del in opravil, ter je navdajalo prostega človeka z živim umišljeiijem, da bi zvezde imele svojo nioč do vseh pridelkov in do njih lastnega življenja. Jelo se je tam častenje solnca in planetov. Kmali so postavili stan, ki je oskerboval to službo, zraven tega tudi zvezde ogledoval, ter njihovo sprehajanje in podruževanje z zemeljskimi dogodbami primerjal. K nesreči se je moglo primeriti, da so se vČasi na nebu in na zemlji stare že znane dogodbe ob enem ponavljale, te je začel človek iz obhodnih prikazkov na nebu prerokovati, kaj da se ima zgoditi na zemlji. če dalje terdneje stalje stan, ki se je pečal s prerokovanjem, zmiraj močnejša bila je vera, da imajo planeti moč do zemeljskih dogodeb. Da se je prerokovanje na storjene skušnje opirati moglo, se vidi iz tega, da so še druga ljudstva brez razločka svoje vere segale po astrologiji. Res je, da so zvezde in dogodbe na nebu navdajale vsa ljudstva z neko močjo, ki nidrugemurazumljiva, kottemu, kdor setruden posvetnega boja obrača dan na dan s sercetn in mislijo tje po mirnera, tolažbo dajavnem obrazu ponočnega neba. Ni tedaj čuda, da se je astrologija prikupovalavsem ljudstvom. Kdo se ne ozira, ko niu persi pokajo od prečudnih čutov, tje po milem nebu, odkodar se mir razširja čez zaupljive duše! Takrat, ko še duh človeški hi mogel odpreti neba, da bi bil povedal, kaj da so zvezde, imeli so omenjoni občutki nam nerazumljivo moč do človeka. Sorodnost človeškega duha in njega potreb se očitno vidi na tem, da ni nobena vera od izhodne Azije do večcrnih primorskih bregov astrologije za malikovanje ali za zmoto spoz:iala, temveč so se ji vdali Indi, Peržani, Egipčani, Gerki, Rimljani in Arabci. Tako je starodavno umišljenje nedolžnega poljedelskega Ijudstva doseglo veliko moč do člbveškega po- četja. Uklanjali so se ji oblastniki, častili jo podložni, ter so prednjo vsi trepetali. Tišoč in tisoč let jeta vera gospodarila po svetu. Babilonska in asirska vera, vera dveh ljudstev, ki je že 2000 let pr. Kr. imela svoje imenitne vlade in mesta, ima v sebi korenine poslednje astrologije, tedaj se je astrologija že veliko poprej začenjala. Silno stara je bila vera na planetovsko gospodarstvo, na zvezdarsko prerokovanje imela je neizrekljivo moč do ljudskega dušnega življenja, ker se je bila vrasla v toliko njih ver; toda odbila ji je ura, nehala je nje silna moč, da si je dolgo zatirala prosto dušno življenje. Po Koperniku, Keplerju in Newtonu je dobil duh tisto ncpremagljivo moč, kteri se je niorala podvreči strašna krivovera, ki je čez štiri tisoč let nad vsemi ljudstvi in nad njibovimj in telesnimi deli gospodarila. Ako prašamo, zakaj da Bog ni davnej že dal razsvetljenim možem spoznati resnice, pač nobeden ne more drugega odgovoriti, kot to, da Bog svojib resnic ne nosi za človekom, ampak, da uiu je dal umnega duha, s kterim bi jih moral spoznavati v božjih delih s prostim lastnim prizadevanjem.