Financiranje varovanja ter prenove stavbne dediščine in financiranje spomeniškovarstvenih služb Author(s): Maja ČREPINŠEK Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 49-52 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180681 Accessed: 12-11-2018 08:00 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Mon, 12 Nov 2018 08:00:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Odzivi št. 18/1991 Maja ČREPINŠEK Financiranje varo van ja ter prenove stavbne dediščine in financiranje spomeniško- varstvenih služb Financiranje varovanja in prenove stavbne dediščine je eno izmed po- dročy, kije bilo po analizah delovan- ja spomeniških služb1 v preteklih treh desetletjih, kljub temu da je posebnegà pomena za úspěšnost delovanja celotne spomeniškovar- stvene stroke in ne le njenih strokov- nih služb, potisnjeno na rob zani- manja. Trditev ne velja za pridobivanje fi- nančně podpore "kulturniškega de- naija", velja pa za nadzór in vpliv na pretok vseh drugfh virov financira- nja, ki so bili vloženi v prenovo. Ker so ti viri znatnega pomena, naj raz- mere v Sloveniji osvetlim v luči pripo- ročil Unescove komisije o prenovi v več evropskih državah, besedila Am- sterdamské deklaracije in ugotovitev raziskav o smotmosti prenove stavb- nega fonda v Sloveniji2. "Kulturniški" skladi Oglejmo si najprej "kulturniške" sklade, ki so namenjeni za varovanje in prenovo dediščine. Zakon o za- vodih, ki med drugim ureja tudi financiranje spomeniškovarstvenih služb, prelaga breme financiranja regionalnih zavodov za varovanje na- ravne in kulturně dediščine z ramen bivše Kulturně skupnosti Slovenije (zdaj Ministrstva za kulturo), ki je v 80. letih prispevala regionalnim zavodom v povprečju 20 odstokov sredstev, na rame občin, breme fi- nanciranja řepubliškega zavoda pa pod okrilje řepubliškega izvršnega světa. Dosedanje financiranje regionalnih zavodov je na ravni občine potěkalo prekobčinskih kulturnih skupnosti, občinskih izvršnih svetov in po po- godbah, ki so jih zavodi sklepali z različnimi investitoci. Financiranje, ki je potěkalo iz republiških virov, pustimo na tem mestu ob strani; čeprav je bilo izrednega pomena za úspěšnost delovanjà spomeniško- varstvenih služb, je dosegalo v raz- meiju do vseh sredstev, vložen ih v prenovo, majhen delež. Mimogrede naj opozorim, da podatki o razmeiju med prviini in drugiini šredstvi niso zb irāni! Oglejmo si podrobneje financiranje iz občinskih virov, ki bo v prihodnje imelo najpomembnejši vpliv na delo- vanje regionalnih zavodov za varo vanje naravne in kulturně dediščine. Zakon o zavodili se v sedanji obliki ni izognil neka tenni slabim stranem financiranja iz občinskih virov, na primer: - zaradi različne gospodarske ús- pěšnosti nastajajo med občinami opazne razi i ke v stopnji vlaganja sredstev v dediščino, večletno go- spodarsko zaostajanje občine ta- ko pomeni opuščanje celotnega fonda dediščine, - financiranje iz občinskih virov po- stavlja regionalne závode v polo- žaj, ki ovira neodvisne odločitve spomeniškovarstvene stroke in oinogoča uveljavljanje kratkoroč- nih občinskih interesov pred stro- kovnimi - odvisnost se kaže tako pri izboiTi priorité te nalog in raz- porejanju sredstev kot pri odo- bravanju količine ter intervalov pritoka sredstev, pri zasebnih in- vesti toij ili in podje tjih pa se bo odvisna vloga spomeniške službě pokazała še v jasnější luči, - invest i torj i bodo zaradi novega na- cina financiranja v veliki meri prevzeli vpliv na odločanje o delu spomeniškovarstvenih služb (po- nudlx) za investicijo v prenovo je mogoče umakniti, če so izhodišča spomeniškovarstvene služl^e za investitola neugodna), kar bo vplivalo na úspěšnost celotne spo- meniškovarstvene stroke, - zvodenela lx> možnost vpliva na prioriteto stiokovnih nąlog (kar bo omogočilo opuščanje celotnih ti- poloških skupin dediščine) na ob- močju celotne Slovenije in vpliv na stcateško razporejanje vlaganja sredstev, ki jo je do sedaj, vsaj v majhni meri, imela Kulturna skupnost Slovenije kot uprav- ljalec "kulturniških sredstev" za prenovo (čeprav je šlo v največ primerih za boj med zavodi za va- rovanje naravne in kulturně de- diščine, da bi pridobili finančna sredstva za posamezne "akcije", največkrat posamezne kulturně spomenike, torej je bila usklajena politika strateškega usmeijanja stroke ovirana). Financiranje zavodov brez vnaprej vgrajenih regulativov, ki bodo omo- gočali spomeniškovarstveni stroki samostojno delo ter hkrati strokovni nadzor nad usmeijano uporabo fon- dov in pośredni vpliv (s sodelova- njem pri připraví za prenovo ugodne davčné in kreditně politiķe) na iz- koriščanje vseh finančnih sredstev, namenjenih za prenovo, je torej manj primerna rešitev. Uspešni regulativi financiranja spomeniškovarstvene stroke Spremembe načina financiranja, ki bi omogočale uspešnejše delovanje spomeniškovarstvene stroke, naj bi upoštevale vsaj naslędnje regulative, ki jih obsega Amsterdamska dekla- racija, razglas Odbora minis trov ev- ropskega světa: - zagotavljati sklade finančnih sredstev, namenjenih za varova- nje in prenovo dediščine, zbraně na državni ali republiški ravni, ki bodo omogočali regionalnim za- vodom za varovanje naravne in kulturně dediščine neodvisno opravljati osnovne naloge spome- niškovarstvene službě - morda v obliki "tolaija za prenovo", kakr- šnega poznajo, na primer, v Avstriji, - sočasno, v sodelovanju z lokalni- mi oblastmi, ustanoviti sklade, ki jih je mogoče uporabljati za "ce- lostne prenove", z namenom, da bi se izognili zgolj prenovam na po- budo posameznih investitoijev; kar vodi v parcialne posege, spo- meniškovarstveno strako pa bi vr- nilo na raven delovanja v 60. letih, - omenjeni denarni sklad naj bo ob- növljiv, črpati pa gaje mogoče po 49 This content downloaded from 194.249.154.2 on Mon, 12 Nov 2018 08:00:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms çxge33 št. 18/1991 vnaprej določenih kriterijih; na- menjen je v pivi vrsti pokrivanju razlik med sredstvi, potrebnimi za normalno vzdrževanje fonda, in stroški, ki to vsoto presegajo (nujno je sočasno določiti merila za dodatne stroške!), - ustanoví ti brezprofitne družbě (odborov), ki nadzorujejo zbiranje in razporejanje denarnih skladov, namenjenih za prenovo, in - doseči prelivanje dela sredstev iz fondov, namenjenih za novo- gradnje v fonde za prenovo, na ravni republike. Centralizācijā razdrobljenih virov fínanciranja? Oglejmo si še drugo možnost fínan- ciranja spomeniškovarstvenih zavo- dov, ki namesto razdrobljenega in občinskim virom podrejenega fínan- ciranja predvideva, da bo v prihodnje večja stopnja centralizacije odloča- nja o razporejanju fínančnih skla- dov, ki ostajajo pod okriljem mini- strstva za kulturo ali pa ministrstva za okolje. V 80. letih je fínanciranje regionalnih zavodov za varovanje naravne in kul- turně dediščine döseglo razineije med investoiji 80:20 odstotkov. 80 odstotkov sredstev so prispevali raz- lični družbeni investitoiji v okvirih občiríe, 20 odstotkov sredstev paje bilo zbranih na ravni republike. Po variantni ureditvi centralizacije si- stema zavodov bodo različni viri fí- nanciranja na ravni občin transfor- mirani v sklade na ravni republike, viri fínanciranja na ravni republike pa bodo težje dosegljivi (administra- tivně zapreke, drugačna sita za izbor nalog ...). Na ta náčin bo zmanjsana vloga regionalnih zavodov za varo- vanje naravne in kulturně dediščine, hkrati pa povečana vloga republiš- kega zavoda (oziroma ministrstva, ki mu bodo spomeniškovarstvene služ- bě podrejene - vpliv na fínanciranje zavodov pomeni hkrati tudi vpliv na strokovne odločitve). Negativne posledice centraliziranega sistema so: - ovirano neodvisno odločanje re- gionalnih zavodov o razporejanju razpoložljivih sredstev za prenovo; odločanje poteka po hierarhični 50 strukturi od pristojnega ministr- stva pfek nacionalne institucije do regional ega zavoda za varovanje naravne in kulturně dediščine, - přenos nekaterih matičnih funk- cij iz ožje strokovnega kroga na pristojno ministrstyo, - upočasnjeno delo zavodov (admi- nistrativně zapreke), - drugačen izbor prioritete nalog, najveijetneje poudaijanje "ņacio- nalnih programov" in zanemar- janje precejšnjega dela fonda, ki ne bo spadal v ožji izbor, čeprav izkušnje iz prejšnjih desetletij ka- žejo katastrofalne posledice od- laganja celotnih, nalog in - omejene možnosti razporejanja sredstev za p renovo na gospodar- jenje zbraň im v obliki "kultume- ga" sklada, kar poiiieni opuščanje možnosti vpliva na drugačne, go- spodarko usmerjene oblike na- ložb v prenovo. Financiranje spomeniškovarstvene službě je v prihodnje, ne glede na odločitev o pristojnem ministrstvu, potrebno u redi li tako, da bo inve- stiranje v prenovo za zasebne last- nike, podjetja in mecène privlačno (kar je mogoče urediti tudi z zakon - skimispödb udami), in na drugi stra- ni tako, da bodo organizirani na- menski skladi za prenovo na ravni republike in na ravni občin, ki omo- gočajo sočasno ob pobudah in zah- tevah različnih investitoijev, tudi strokovno neodvisne odločitve spo- meniškovarstvenim službám. Skladi za prenovo naj se razlikujejo od skla- dov nekdanjih občinskih kulturnih skupnosti po virili črpanja sredstev (ne iz kultuniiških virov!) in ozki namembnosti za prenovo, predvsem pa naj ne bodo usmerjeni zgolj v odobravanje sredstev za posamezne kulturně spomenike, ampak tudi v celoten s po m e 11 i š ko var s tve n i fond. Fínanciranje varovanja in prenove izven okvirov "kulturniškega clenarja" Oglejmo si podrobneje še vse vire fínanciranja prenove izven okvirov "kultumiškega denaija". Gre pred- vsem za fínančna sredstva zaseb- nikov in rimskokatoliške cerkve, pa tudi vseh nekdanjih družbenih fí- nancerjev, ki so do sedaj že nastopali v vlogi neposrednih investitoijev, in celo za sredstva stanovanjskih pod- jety, vloženav prenovo spomeniško- varstvenega fonda. Vsote "nezajetih" financ zaradi pomanjkljivih podat- kov ni mogoče oceniti natančneje. H podatki niso zbrani nikjer, izluščiti pa jih ni mogoče niti iz statističnih davčnih obrazcev, nedvomno pa krepko presega skupno vsoto "kul- tumiškega sklada".Omenim naj le dva podatka, ki trditev posredno po- üj ujeta s podatki o lastništvu: 67 odstokov vsega spomeniškovarstve- nega fonda, ki so ga v preteklih treh desetletjih obravnavale spomeniš- kovarstvene službě (objekti so bili evidentirani ali pa so bili predvideni, načrtovani ali izvršeni posegi vanje), je v zasebni lasti in 60 odstotkov celotnega evidentiranega spome- niškovarstvenega fonda je v lasti rimskokatoliške cerkve. Konserva- torska poročila (vsakoletná poročila zavodov za varovanje naravne in kul- turně dediščine) v istem časovnem obdobju (v letih 1960-1990) omen- jajo, da sta ti dve skupini lastnikov hkrati tudi financer velikega dela po- segov, natančnejših podatkov pa ni. Po znanih podatkih kònzervatorskih poročil je bilo od leta 1960 do leta 1990 razmeije med všemi drtižbe- , nimi fínanceiji skupaj in všemi za- sebnimi (vključno z riinskokatoliško cerkvijo) v povprečju 2,3: 1 . Maj hen delež omemb financ, ki so jih vložili zasebni lastniki jasno kaže, da spomeniske službě pre- toka njihovih sredstev za prenovo niso niti evidentirale niti usmer- jale. Opozorila o pomembnosti fínančnih sredstev zasebnih lastnikov segajo V Sloveniji v 80. leta, v čas povečanega zanimanja za stavbno dediščino (ker jevnajvečjimerivzasebni lasti), toda jasneje izraženíh predlogov o nuj- nosti spremljanja in usmeqanja pretoka sredstev ne zasledimo. Prví konkreten korak zasledimo sredi 80. let Na Fakulteti za arhitekturo je bila opravljena raziskovalna naloga2 (ki so jo sofínancirale stanovanjske skupnosti Slovenije, več različnih bank ter Republiški komité za ure- janje in varstvo okolja), da bi ocenili n eni strani možnosti pridobivanja novih stanovanjskih enot na obsto- ječih površinah starejšega stavbne- This content downloaded from 194.249.154.2 on Mon, 12 Nov 2018 08:00:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Q£]ĶD Odzivi št. 18/1991 ga fonda in na drugi strani financ na sredstva, ki bi jih bilo třeba v te stavbě vložiti, da bi pridobili sta- novanja, ki ustrezajo sodobnim sta- ova jskim zahtevam. Raziskava je bila opravljena na območju modelne občine in na mpdelnem ob očju starega mestnega jedra, rezultāti pa so pokazali, da bi s prenovó lahko pridobili 25 odstotkov eelotnega sta- novanjskega fonda v Sloveniji, pri- lagojenega sodobnemu bivalnemu standardu, pri čemer bi bilo potreb- no vanje vložiti v povprečju 23 od- stotkov finančnih sredstev nianj kot v enakovredne novogradnje, kar pó- trjuje podobne izkušnje na tujem (Avstrija, . Nemčija) . Rezultāti raziskave argumentira- no zavračajo posplosene trditve (ki jih zasledimo celo v okvirih spomeniškovarstvene stroke), da prenova ne more biti hkrati tudi gospodarska kategorija - nasprot- no, prav na področju stavbne dedi- ščine je mogoče pri prenovi in va- rovanju govoriti o treh pomemb- nih tcmcljnih postavkah razvoja spomeniskovarstvene stroke v prihodnje: gospodarskih, ekološ- kih, humanih in prostorskih. Toda čeprav je raziskava dokazala, da bi bilo mogoče po vzoru držav s tradicijo v prenovi tudi v Sloveniji doseči gospodarsko uspešno preno- vo, če že pustimo ob strani druge pozitivně posledice prenove (na pri- mer varóvanje okolja, surovin po- trebnih za novogradnje, omejevanje nenadzorovanega šiijenja naselij, varóvanje obdelovalne zemlje, pozi- tivní vplivi ekološko kvalitě tnejšega bivalnega okolja, pozitiven vpliv mi- kroklimatskih pogojev bivanja na počutje in zdravje stanovalcev, hu- mane kvalitete bivalnega okolja in pozitiven vpliv na sociálno vedenje skupnosti) ni bilo mogoče doseči vključevanja novih pogledov na prenovo niti v bančni sistem kre- ditiranja posegov v starejši stavb- ni fond niti v davčni in niti v právní sistem. Razlogi so bili del- no v počasnem prodiranju tovrst- nih idej v gospodarske t okove in delno v križanju z gospodarskimi interesi gradbene, načrtovalske itd. industry e, pa tudi zato, ker so bila prizadevanja ošamljena (skup- ni nastopi spomeniškovarstvene stroke so - zaradi medseb oj nega nezaupanj - řídkost, nepovezane akcije pa prizadevanja oslabijo). Ali ķo mogoče v prihodiife vendarle ústvoriti pogqje za gospodarsko uspešno prenovo in hkrati spodbudäi vsefinanceņe v prenovo? Vpliv sprememb političnega i upravnega sistema Prvi vplivi sprememb političnega in upravnega sistema na varóv nje i prenovo dediščine kažejo, a láhko v priliodnje pričakujemop večano za- ri inianje (pritisk!) na stavbno deçli- ščino; gre za i*azprodajanje stavbne decliščine, novo lastninjenje (kar po- meni tudi nove investicije), povečano povpraševanje po poslovnih prosto- rih v starili mestnih jedrih, vidjuče- , vanje gospoclarjenja z dediščino v strankaiske programe in povečano zanimanje novoustanovljenih (in ob- stoječihj podjetij za pridobivanje dela na fondu dediščine. Na tem mestu si poglejmo le vpliv naštetih sprememb na financimnje varovanja in preno- ve. Gre za lii temeļjne predpostavke: da se bo povecalö zasebno invēš- tiranje v stavbni fond, predvsěm v "najkakovostiiejšega" in V fond na lokacijah, najzanimivejših z gospo- darsko-prodajnega stališča, da bo třeba kij ub temu še naprej spod- bujati investiranje v obstojěč stavbni fond, predvsém v "manj kakovost- nega ", ter sočasno nuditi ílnancno podporo zasebnikom in da bo po- trebno izdelati regulative, ķi bodo preprečiii nepotrebno naraščanje stroškov prenove zaradi profita pod- jetij, ki načilujejo in izvájajo pre- novo. Z všemi ti emi pred pos tavkami se spomeniškovarstyena stroka sre- čuje že vsa desetletja delovanja, toda ob spremembah upravnega in po- litičnega sistema bo potrebno pois- kati nekatere nove rešitve. Nekatere nove rešitve Amsterdamska deklaracija v poglav- ju o financiranju poudaija, da v no- beni izmed držav poclpisnic deklara- cije (med njimi so številne di*žave s tradicijo v prenovi) fmanciránje pre- nove in upmvni mehanizmi niso urèjeni povsem zadovoljivo, in da spļošno veljavnega uspešnega mo- dela finan ciranja ni mogoče pred- lagati. Zato mora vsaka država do- ločiti svoje náčine ílnanciranja in primerne ukrepe. D klaracija nava- ja splošna navodila, k r pa so še vedno prav tako aktualna, kot so bila ob zapisu, si jih oglejmo v luči pri- čakovanih sprememb. O ločilni dejavnik úspěšnosti vzpo- stavljanja sistema fìnanciranja pre- n vě je uvedba zakonodaje, ki pre- novo spodbuja; s predpisi, ki novo- gradnje podrejajo nekaterim omejit- vam, da bi pospešili usposabljanje starejšega fonda namesto vlaganja v novogradnje, in s predpisi, i omo- gočajo finančně ugodnosti in davčne plajšave pri prenovi starejšega fonda: Slovenska ústava in zakon o varovanju naravne in kulturně de- diščine vsebujeta nekatera podobna izhodišča, le da prenove ne pojmu- jeta kot gospodarske kategorije, temveč kot kot kvaliteto "posebnega družbenega pomena". Naloga spo- meniškovarstvene stroke (in v njenih ovirih še posebno arhitektume stroke]) je pokazati razliko medvred- ótenjem dediščine kot zgolj kul- turně dobrině in vrednotenjem, ki sočasno ocenjuje gospodarsko vred- nost dediščine, kajti šele na podlagi přiznané gospodarske vrednosti de- diščine (pri čemer gospodarska vred- nost vsebuje tudi na primer ekološko vrednost - spomnimo se le na fi- nančně postavke ponovnega vzpo- avljanja ravnotežja v ekološko uničenih okoljih) bo mogoče doseči vključevanje v sisteme bančnega kreditiranja in davčnega sistema. Prednostna naloga spomeniskovar- stvene stroke je pripraviti dòvolj tehtne ter strokovno utemeijene ar- gumente in poiskati poti uveljavļja- nja strokovnih načel v novi zako- nodaji. Za dosego tega cilja bo třeba združiti sedaj ločena (in zato oslab- ljena) prizadeyanja posameznih in- stitucij, ki delujejo na špomeniško- vařstvnem področju. Če se spustimo na raven povsem konkretnih akcij, ki jih je spomeniškovarstvena stroka dolžna storiti, govòrimo o prednostnih nalogah (raziskavah), ki.naj dokažejo gospodarsko vřed- nost varovanja okolja in stavbne de- diščine v povezavi z ekološkimi, so- ciálními, zdravstvenimi itd. vredno- stmi. Za pripravo takšpih argumen- tov stroke bo potrebno sodelovanje s 51 This content downloaded from 194.249.154.2 on Mon, 12 Nov 2018 08:00:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms šTrnST™"1 strokovnjaki na podťočjih ekoloških, medicinskih, psiholoških, sociološ- kih itd. ved. Brez strokovno uteme- ljenih argumentov bodo zahteve spomeniškovarstvene stroke za po- sebne ugodnosti, ki naj jih bosta delezna varovanje in prenova dedi- ščine, imele le težo kulturniške ak- ' cije, kije sicer dobrodošla, vendar je zaradi finančnih omejitev ni mogoče izpeljati. Sočasno z uveljavljanjem prenove kot gospodarske in kulturně kate- gorije bi moralo potekati dejavno sodelovanje spomeniškovarstvene stroke pri oblikovanju predlogbv za spremembe davčne zakonodaje (7. točka 6. člena, možnosti mecenstva itd.), zakona, ki ureja posedovanje in pronlet nepremičnin, zakona, ki ureja novo lastninjenje premoženja in stanovanjskega zakona - vsi naj spodbujajo vse zasebne, podjetniške in državne investitoije v prenovo, ne glede na to, ali gre za mecenstvo ali za Iástniške naložbe v prenovo. mag. Maja Črepinšek, dipl. inž. arh., Re- stavratorski center Republike Slovenije. Opombe: 1 M. Črepinšek Arhitekturno-varstvena izhodišca in kritēriji za ugotavljanje smótrnosti prengve stavbne dediščine, FAGG-yro Arhitektūra, Katedra za teorijo arhitekture, Ljubljana 1991. P. Flster, vJ. Marinko, M. Črepinšek, Strokovna izhodišca in kritēriji za ugo- tavljanje smotmosti prenove na řavni naselij, delov naselij in objektov, Po- glavje B: Arhitekturno-varstvena izho- dišca in kritēriji za ugotavljanje smo- tmosti prenove stanovanjskega fonda in bivaLnega okolja glede na sodobne zahteve in specifiko, Univerza Edvarda Kardelja, FAGG - VTO Arhitektūra, Ljubljana 1988. 52 Peter GABRIJELČIČ Ureditev kanjona Kokre v Kranju - anketna preveritev Lahko rečemo, da ima vsako mesto, ki "da nekaj nase", v svojem kultur- nem konceptu tudi institucijo urba- nističnih in arhitektonskih nateča- jev. Pa ne zgolj zaradi potrebe po rešitvi povsem konkretnih proble- mov in naročil, ki tarejo mestne očete, pač pa tildi in predvsem zaradi spoznanja, da predstavlja natečaj pómemben instrument prii obliko- vanju kolektivne n itone zavěsti in vizije o bodočih ureditvah mestnega prostora. Nate čaj ne rešitve odpirajo nove razvojne možnosti in pomenijo pomembén element za razvoj stroke. Oblikujejo bogato • ponudbo idej in predlogov, ki se ciklično, vedno znova, preverjajo v novih družbenih in kultumili î^azmeijih. S sredstvi, ki jih mesto namenja za izvedbo stro- kovnih natečajev, se posredno vzpo- stavlja plast sti-òkovnjakov oziroma strokovnih timov, ki so sposobni konceptnega pogleda na mesto ozi- roma ki so sposobni kontekštualnih odgovorov tudi na vsakodnevne praktične naloge. Posebno mesto med različņimi vietami natečajev imajo anketni na te čaj i oziroma tako imenovane aihitektume delavnice. Metoda anketnega pristopa k pri- dobivanju ekspertnih mnerlj je za stroķovnjake še poselDej hvaležeņ izziv, saj laliko v okviru svojih stro- kovnih pogledov neobremenjeno razmišljajo, ne da bi btli pod pritis- kom tekinovalne špekulativnosti, ki je tako značilna za natečaje, vezane na konkretne naloge. Seveda pa lah- ko taresničujemo vzgojni smotér na- tečaja kot učnega gradiva le, če je organizacija na te faja transparentna in ce so njegovi rezultāti dostopņi širši strokovni javnosti. V tem smislu je še posebej pomem- bna strokovna publicistika, v kon- krétném primeru rēvija Urbani izziv, nekakšna "oglasna tabla", ki omo- goči vsakomur sporočati pa tudi sprejemati informacije, ki nastajajo vsakodnevno na arhitektovi ali ur- banistovi mizi. Je torej nekakšen monitoring oziroma podaljšek in raz- širitev njegovegá delovnega okolja, v kate rem se vednomer preveija in iz katerega dobiva nove kreativne vspodbude. V Kranju imajo že kar nekaj izkušenj s tovrstnimi anketami. Zadnja, iz- veden spomladi tega Ieta, je obrav- navala bodočo ureditev območja kanjona Kokre. Naloga je odpiia ws to strokovnih vprašanj, ki so lahko zanimiva tudi za širšo strokov- no javnost, zato izkoriščam odprtost pričujočega medija za objavo neka- terih misli iz tehničnega poročila. Sočasno pozivam kolege, da bolj po- gos to objavljajo svoje zamisli, na- tečajne in idejne projekte , skice in študije ter s tem pripomorejo k večji komunikatiynosti stroke. Razpisovalci ankete Ureditev kanjo- na Kokre v Kranju so pripravili ob- sežno in kvalitetno gradivo, kije omogočilo celosten pogled tako nad ekološkimi in razvojno zgodovinski- mi značilnostmi obravnayaga pro- stora kot tudi izoblikovalo osnově za razumevanje programskih alterna- tiv in možnosti bodoče ureditve So- teske. Življenje na robu Natečajniki smo razmišljali o bodoči usodi kanjona Kokre, o usodi treh značilnih krajinskih območij, ki se- gajo od elektrarne na Kokři do mostu na Huje; od tod pa do Poštne ulice in naprej do izliva Kokre v Savo. Sote- ska se globoko zajeda v Kranjsko polje ter na svojem izteku oblikuje skupaj z dolino Save značilen pomol, a kate rem stoji srednjeveško me- sto. V mestni sliki in v ravninskem pejsažu je soteska opazna le po li- nearnem poteku bujne vegetacije, o ranjene v obliki varovalnega gozda na njenem ostenju. Čeprav je sote- ska iz ravnine skoraj neopazna, pa predstavlja v funkcionalnem in tudi mentalnem dojemąnju prostora os- tro mejo, nekakšen "rob světa", kjer se končajo vsi uporabni nameni pre- bivalcev ravninskih vasi in mesta. This content downloaded from 194.249.154.2 on Mon, 12 Nov 2018 08:00:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms