štev. o broj <*•
V LJUBLJANI, FEBRUAR 1928.
DR. L. K.:
Deset let svobode.
(Govor slovenskega naraščajnika svojim drugom).
fratje moji!
Nedorasla deca smo bili pred	desetimi leti v
onem času, ko so se izpolnile želje	naših najboljših
ljudi, rahle sanje tlačenega naroda; mi nismo še mogli prav razumeti ne grozne vojne, ki je prinesla dovršitev, ne dovršitve same.
Pripovedovali so nam, kako so živeli očetje in dedje v nemškem suženjstvu, kako je slovenski kmet tlačanil nemškemu graščaku; pri= povedovali so nam, kako je bila slovenskemu človeku zaprta pot v boljšo bodočnost, kakšne ovire mu je stavljala tuja šola, tuj urad, tuja vlada. Na vseh odločilnih mestih je sedel tujec. Pa če bi našemu narodu ne bilo slabo v vseh pogledih: sužnji smo bili, drugorodec je bil gospod nad nami. Marsikaj tudi danes ni dobro, toda ne gospo* duje več Nemec v naši hiši, sami smo zdaj gospodarji!
Doživeli smo kot nebogljena deca strahote velike vojne. Očetje naši	so	krvaveli	za tujčevo stvar. Ne vsi — tudi	mi Slovenci, od
sovražnika	najbolj stisnjeni, smo imeli proroke, ki	se niso uklonili,
ki so glasno klicali ves narod na < dpor; proroke, ki so v najtežjem času našli pot preko bojne poljane k svojim bratom in ki so padli za svobodo.
Drugi so trpeli, nečloveško trpeli na duhu in telesu. Še tisti, ki so branili rodno zemljo proti naj strupene j šemu sovražniku na onem bojišču, čigar strahote so prekašale vse druge, še tisti so svoj dom branili brez uspeha. Brezobzirno nasilje, s katerim zdaj tam vlada tujec, v zgodovini nima primera.
Gladovali so očetje, gladovali smo mi doma; nemški in madžarski gospodje so ukazovali njim, so gospodarili nam.
Lahko jim je bilo to, ko so nas pred veki razdvojili, raztrojili, in preko ozemlja enega naroda potegnili meje držav.
Padli so ti mejniki pred desetimi leti. Svobodno smo 'zadihali, brat je objel brata v skupni hiši.
Doživeli smo vse to kot deca, razumeli kot deca. Zdaj je čas, da se zreli zavemo svobode in združitve naroda in svojih dolžnosti do svobode, naroda, države.
Vojna je rušila, opustošena je domovina od nje še danes, vsa obubožana. M i bomo gradili, delali vse življenje; m i naraščaj* niki smo del onega rodu, ki bo zacelil rane, s katerimi smo odkupili svobodo.
Treba je, da vsi to vemo: za nami je doba herojske borbe, zdaj je prišel čas neumornega drobnega dela, čas vršitve nebroja malih dolžnosti, čas tihe, skromne službe domovini. Naša prva sokolska dolžnost je, da pripravimo za to službo duha in telo; da stopnjujemo zdaj vi mladosti vse svoje sposobnosti, da bo delo našega življenja veliko in dobro.
Mladi smo še, upogljivi, prilagodljivi, duh je prožen, telo mehko. Kar hočemo, to še vse dosežemo — ne vnanjih uspehov, pač pa dra* gocenejših uspehov v razvoju nas samih: od nas je odvisno, da bomo kaj znali, da bomo krepki, zdravi, da bomo silne volje in značaja!
Oblikuj svojega duha in telo, da boš dober člen v verigi naroda — to je prva dolžnost do svobodne domovine!
Izpolnj uj svoje poklicne dolžnosti — to je druga zapoved. Zdrav je oni narod, kjer vsi člani tekmujejo, da vsakdo na svojem mestu stori vse ono v redu in dobro, kar mu je v ustroju naroda predpisano. Če si dijak, bodi dober dijak; če si obrtniški vajenec, izpopolnjuj se v svoji stroki; če si kmet, preskušaj svojo zemljo, da bo tebi in narodu bogato rodila. Čas zahteva mnogo drob? nega dela.
Prišla bo spet herojska doba, težja nego ona za nami. Še trpi naš narod v suženjstvu, komaj diha pod tujčevo peto. Samo z naj* večjimi žrtvami mu bomo odkupili svobodo, za ceno življenj, naših življenj, v strahotnem trpljenju. Na ta herojski čas pripravljajmo duha in telo, da se za veliko stvar žrtvujemo brez oklevanja, ko bo potreba.
HAJRUDIN ĆURIĆ:
Sokolova smrt.
oga dana bilo je sve u gradu živo i užurbano. ejL И jb	Nestrpljiva masa sveta stajala je pred gradskom
kaznionom. Svet se gurao, tiskao, pravdao, pre* pirao. Policija je imala pune ruke posla, f VjjiPj/д	Na	jednoj strani zametnuo se živahan raz*
^	•	govor,	koji	je	prelazio u prepirku. Jedan stari
gospodin je neprestano dizao ruke i vikao:
»Ja vam kažem, gospodo, da je sud u ovom slučaju potpuno pravilno postupao.«
»Dokaze ovamo!« dobacivala mu jedna grupa mladića, koji su se okupili oko njega. Bili su to mladi ljudi, živi, vatreni, puni ideala ... Na prsima im se svetlio sokolski znak... I dalje bi se nastavila pre* pirka, da se u to ne začu glas trube, na što se sve utiša. Vrata kaznione se otvoriše i iz njih iziđoše nekoliko naoružanih ljudi. Iza ovih pojavio se On. Bio Je vezan. Na licu mu se ogledao umor, ali u očima, divnim crnim očima bio je život, pravi mladenački život. Išao je ponosito kao u triumfu. Na grudima mu svetli sokolski znak... Iza njega je išao sveštenik i još jedna grupa naoružanih ljudi. Vodili su ga na stratište.
»Izdao je domovinu,« govore neki između sebe.
»Zaslužio je smrt,« dobacuju drugi.
Svetina se uskomeša. Napraviše prolaz. I sva se masa krenu za osuđenikom.
Izvan grada u polju pripravljena su vešala. Krvnik i njegova dva pomoćnika čekaju svoju žrtvu. Kada su doveli osuđenika do vešala i kada se larma svetine stišala — pročitana je osuda:
»Srećko N., učitelj iz B., osuđuje se radi izdaje domovine na
smrt na vešalama«----------
Iza toga dali su mu reč. A on je počeo:
»Gospodo draga i vi, braćo moja! Uzalud mi se pravdati i vikati, da nisam izdajnik domovine, jer me smrt čeka. Ali znajte, da i sada, kada polazim u smrt, ljubim ovu svetu zemlju, koja me je odgojila. Nikada nisam ni pomislio,, da je predam u ruke tuđina. Kao Soko bio sam s vama, mila braćo moja! A sokol* ska ideja ide samo za blagostanjem domovine i na# roda! Ja polazim u smrt, braćo!
Ne mislite, da se strašim, jer Soko ne poznaje straha. Zbogom, braćo mila! Pozdravite mi milu sokolanu, preču, ruče, karike i sve, jer ih nikada moja ruka dohvatiti neće... Zbogom, gospodo, nevin polazim u smrt.«
Na mnogim licima zasij aše suze. Mladi Sokoli, koji su svoga brata Srečka dopratili, povikaše svi u jedan glas:
»Zbogom, Srećko, mili brate!«
A kad je krvnik vršio svoju dužnost, okrenuše svi Sokoli glave, da to ne vide. Srećko se ponašao kao Soko. Poslednji put video je sunce, koje je zalazilo, a onda je snimio s grudi sokolski znak, po* ljubio ga, stavio ga opet na grudi i smešeći se pošao u — smrt.
*
* *
Tek iza izvršene osude dotrči na konju glasnik s jednim doku* mentom, u kome stajaše, da je Srećko N. bio nevin. Prisutni su bili besni na krvoloke. Došlo bi do bitke, da se* u to ne začu jedan glas. Starosta Sokola uzeo je reč:
»Čujte me, gospodo i braćo! Sudbina je htela da tako bude. Smrt je uzela jednu nevinu žrtvu. Ne preostaje nam ništa drugo, nego da odamo poslednji pozdrav našem dragom Srećku.«
Puščani hici planuše, kape se skidoše. Na tome mestu zakopaše Sokola Srećka, a na grob mu staviše posebnu ploču sa stihovima:
»Tvoje ime nigd’ ne gine, verni sine domovine!«
GRIŠA:
Domovina, bela golobica . . .
Domovina, bela golobica, dvigni se visoko pod nebo: tam kraljuje mir, prostost, pravica — jastrebovo ne preži oko!
Zemski prah si z belih kril otresi, združi naša srca s solncem in z nebesi, prosta, čista kroži nad zemljo!
In ko solnčni žar te vso prešine, spomni loga se, ki v mraku gine, ptic, ki v robstvu žalostno pojo, jastrebov, ki žejni kri pijo ...
Spusti k nam ko bela se nevesta, tu spleto ti gnezdo srca zvesta — z novim rodom osrečuj zemljo!
l
KAREL KORDIK-M. K—C:
Resnica.
ЈшжP®5* esnico govoriti je mnogokrat težko. Toda človek, ki dobro in jasno premišljuje, ne P	pozna teh težav. Resnica je samo ena. Odkrit
|j	in pošten značaj se ji nikdar ne izogiba.
■I	■■	Kdor	se	oddaljuje od resnice, izdaja strah
in plašljivost. Priznavati resnico in jo braniti, je junaštvo in zahteva značajnosti. Vse čednosti sokolske, ki jih gojimo, vse misli na polju telesne in nravne vzgoje so usmerjene k resnici, njenemu spoznanju in učenju.
Do večnosti nesmrtni Jan Hus nam je podal najsvetlejši zgled obrambe resnice. Ves svet se čudi temu svečeniku in mislecu, ki si je drznil celemu zboru in s tem tudi papežu povedati resnico — resnico, ki ga je stala življenje. Kazajoč na sv. pismo, jih je prepričal
o	njihovem krivem učenju in stal trdno na svojem poštenem raz= laganju resnice. Bil je zato sežgan; telo je podleglo v plamenih, resnica pa je ostala. Sam izpodbuja k resnici z besedami: »Išči resnico, poslušaj resnico, uči se resnice, ljubi resnico, govori resnico, brani resnico vse do smrti, zakaj resnica te osvobodi smrti duše in končno večne smrti...« Kakor je resnično govoril, tako je tudi živel in umrl. Zato nam je Hus predstavnik resnice.
V navadnem življenju smo često v zadregi, to so trenutki, ko je težko razpoznati resnico od laži ali laž od resnice. To se dogaja tedaj, ko dopuščamo laž z molčanjem. Razni taki slučaji so, in tedaj si je vsak svest, da odvisi mnogo od tega, kako se v takem trenutku odločiš. Presodi in izprašuj samega sebe, potem šele stori. Ako se ponižaš samo enkrat tudi do manjše laži ali napake, jo zagrešiš drugič lažje in postaneš tako v kratkem času lažnik po potrebi. Potrebo lagati, tajiti ali k resnici dodajati še neresnice čutijo zlasti ljudje, ki se radi bahajo. Takšen človek gre n. pr. ob vodi in vidi, da so drugi ravno rešili potapljajočo se osebo. Takoj gre dalje in pripoveduje, da jo je rešil sam. Takšen dober norec ne ve, da ima laž kratke noge, da z njo ne pride daleč.
Ljudje so previdni. Oni spoznajo na drugih resnico in laž tako, kakor jo spoznajo pri otrocih. Samo neumneži, ki ne znajo presojati, se dajo nalagati. Lažnik bi se moral zahvaliti vsakemu, kdor ga opozori na laž. V resnici pa se, ako je zaloten na laži, navadno jezi in prepira ter povečuje s tem svojo laž, samo da bi se mu ne bilo treba umakniti. Zato se ljudje ne brigajo za lažnike, se odstranjujejo od njih in jih tako počasi izločujejo iz dostojne družbe.
Med seboj nimate radi bahačev in gObezdačev, ki jim nedostaje resnice. Dobro veste, kako smešno, da, odvratno je, poslušati človeka,
o	katerem ste prepričani, da laže. V duhu ga pomilujete, kako se trudi z izmišljenimi dogodki pridobiti ugled in spoštovanje, kako se vmisli v resničnost zlaganih dogodkov in kako s tem posebno izgublja spoštovanje. Taikšen človek ne more biti spoštovan in uvaževan, niti ne more spoštovati samega sebe.
Resnica je vrhunec duševne naobrazbe. Kdor jo spoštuje in ljubi, temu je odprt svet. Zato se sokolsko in možato držite vedno resnice in z resnico pojdite v življenje!
DR. L. K.:
Sokolski razgovori.
4. Nov član sokolskega naraščaja.
ristop novega telovadca bodi prednjaku vedno dobrodošla prilika za sokolsko besedo. Pokažimo novincu, da se zanj zanimamo, pokažite mu pa predvsem vi naraščajniki, njegovi ožji vrstniki, da vam je dobrodošel vsak novi brat!
»Brat Tine, stopi sem pred vrsto, da te predstavim vsem telo* vadcem!
Prvič si med nami Sokoli. Ne morem ti danes vsega povedati, kar bi ti rad povedal o lepoti našega Sokolstva, toda na par stvari te hočem opozoriti. Ni nam beseda »brat«, s katero se nazivamo, prazna beseda — v veliko družino pravih bratov smo te danes sprejeli. Bodi ti drugim vedno dober brat, vi drugi pa Tinetu!
Vem, da si zato prišel med nas, ker te veseli telesna vadba in bi rad postal spreten in močan. Povem ti pa odkrito, da je pot dolga; vztrajaj, uspeha si lahko prav gotov, toda ne dosežeš ga ne v enem mesecu in ne v enem letvi; dober telovadec, okreten in močan boš le, če ostaneš stalno na tej poti, ki si danes nanjo stopil.
Vedi še to, da pri vsej skrbi za telesno in duševno izobrazbo vsakega izmed vas ni nam Sokolom ta skrb za poedince dovolj. Mogočna družba smo, ki se je vsa posvetila službi naroda; da bo ves naš narod boljši, da ga vsega prerodimo, to je želja nas Sokolov. .
Z nami, brat Tine, na delo!«
5.	Opomin n e socijalnim telovadcem.
Prednjak opazi, da se nekateri telovadci vedno znajo odtegniti dolžnosti pri pripravljanju orodja, blazin in sličnih prilikah. Treba je, da takšno postopanje temeljito ožigosa. Telovadce skliče v (dvo)red in jim pove približno tole:
»Dragi fantje, opazil sem že večkrat, da sta med vami dve vrsti Sokolov, bratje in — gospodje. Kadarkoli je treba prinesti blazino, vedno planejo ponjo bratje, gospodje pa čakajo na svoje poslužitelje; kadarkoli je treba postaviti orodje — ista slika; drog čistijo vedno samo nekateri izmed vas; da, celo pri naših izletih so razdeljene uloge med brate in gospode brate.
Kaj takega bi že v navadnem društvu ne bilo lepo, še manj pa je v našem sokolskem krogu. Enake pravice — enake dolžnosti za vse — to je naše geslo.
Drugo načelo, proti kateremu grešite, je skrb zauspehcelote. Če vidiš, da bi bilo treba nekaj storiti, a čakaš na poziv in povelje, potem res ne misli, da si dober član naše družbe. Zagrabi brez posebnega poziva za vsako potrebno delo, kakor hitro le opaziš potrebo — to je sokolsko!«
Pri taki priliki je na mestu tudi higijensko navodilo:
»Glede prenašanja blazin vam moram dati danes v vašo lastno korist stroge predpise:
1. Vadite vse one vaje, kjer blazina ni potrebna, brez nje.
2. Blazine naj ne vlači k orodju e n telovadec sam, ampak vedno naj primejo štirje, vsak za en konec (ročaj).
3. Blazine ne vrzi k orodju, ampak položi jo mirno na tla.
Saj razumete te predpise, če pomislite, kakšna zaloga prahu, najs
večjega sovražnika našega zdravja, se skriva baš v blazinah. Zato ravno telovadimo, če je le mogoče, na poletnem vežbališču. Če drsaš blazino po telovadnici, delaš — dobesedno delaš — prah; ko jo z viška spustiš k orodju, se vedno dvigne cel oblak prahu.
Vedno tedaj po blazine v četvoricah!«
6.	Zaključek tromesečja v šoli.
Dijaški naraščaj je zaključil tromesečje. Ocene dijakov so deloma preccj slabe.
Ne gre, da bi tudi v Sokolu gledali te ocene »s šolskimi očmi«. Pač pa nam šolska cenzura nudi dobrodošlo priliko, da zopet po* vdarimo: Vršitev dolžnosti je prva sokolska čednost.
»Nekateri izmed vas imajo v šoli prav dobre uspehe, drugim pa gre malo bolj piškavo. Ne morem in ne maram vam, ki ste že zrelejši, v oni obliki hvaliti šole, kakor se to dela pri mali deci. V letih ste pač že, ko vas neke stvari bolj zanimajo, druge manj: — kak šolski predmet morda prav malo ...
S čisto sokolskega — ne s šolskega — stališča bi vam rad rekel k temu par besed.
Namen vsega sokolskega dela je prospeh naroda kot celote. Ta prospeh je mogoč le pod pogojem, da so vsi življenjski organi naroda, njegovi posamezni stanovi, zdravi in delavni.
Iz tega premisleka nujno sledi, da je vestno izvrševanje poklicnih dolžnosti pogoj, brez katerega je Sokol? stvo nemogoče.
Sam; sem poznal mnogo dijakov, ki so zapravili po eno, dve in več let, ker so hoteli biti Sokoli zelo poceni — niso dali delu v telovadnici in v društvu svojega prostega časa, po izvršenih poklicnih dolžnostih — sokolovali so na račun svojega po* klica m s tem svoj narod, ki bi mu imeli služiti, neizmerno oškodovali. — Ne mislim samo na materijalno škodo, če v kakem razredu obsediš eno leto delj — tudi ta škoda ni neznatna, vsaj na
10	do 12.000 Din jo smeš ceniti — bolj se mi zdi nevarna moralna škoda: glej, Sokol si, ki vzgajaš duha in telo in čvrsto voljo, pa padeš, ker nisi imel čuta dolžnosti, ali pa morda, ker je bil tvoj duh preslab...
Tudi v šoli, bratje, delajte, da bo'vaše življenje v skladu z vašim sokolskim prepričanjem!«
IGOR VIDIC:
(Istarska priča.)
Sanja Istra, zemlja staroslavna, sanja more, more adrijansko, sanja tužno — vila očarana.
A u dvoru belom pokraj mora Divičigradu spava sanak miran, ponos naš i dika zemlje naše, spava večit san — junački Marko.
Tiho Marko ljubi odgovara: »Srce moje, Jelico, je mrtvo, ljubav moja sva je ovenela,
Zemlju mesečina je pokrila, osvetlila druga — Šarca^konja, koji budi, zove gospodara:
»Ustaj, Marko, slavni kraljeviču, zovu tebe stene i talasi, zove tebe more adrijansko, zove zemlja, zemlja naša sveta, zove narod, zovu tebe braća.« »Bog te zvao, stari bojni druže, hajde Šarče, nosi me u borbu na mejdan, na divlje dušmanine.«
nema zemlja šta, da me probudi.«
Zemlju mesečina je pokrila, osvetlila majku sedokosu, majku tužnu, majku Jevrosimu. »Sinko zlati, ustaj Marko mili, da poljubim tvoje jasno čelo, da pogladim tvoju rusu glavu.« Tiho Marko majci odgovara:
»Srce moje sad je bez ljubavi, pusti, majko, pusti me, da spavam, nema zemlja šta, da me probudi.«
Ide Marko, sablju si opaše, jaše Marko, Šarcaskonja jaše.
Perjanica se sa šlema vije, buzdovan mu snažna ruka diže.
Vikne Marko, klikne snažnim glasom: »Hajte sa mnom, pobratimi moji, hajte braćo sad na diudušmanel«
Jaše Marko kroz krvavu zoru, prati njega jata sokolova, jaše Marko, jaše u slobodu ...
Zemlju mesečina je pokrila, osvetlila ljubu zlatokosu.
ljubu vernu, Jelicuinevestu. »Marko dragi, ustaj sunce moje,
da poljubim ti oči junačke, da ovijem svoje bele ruke kao bršljan tebi oko vrata.«
IGOR VIDIC:
~	Pesma zemlje.
-la,	mirna noć, kao u bajci,	gde sanjaju	stare	lipe
u srebrnoj bašti svoje uspomene, sanjala je oko mene prva noć u oslobođenoj zemlji.
Vazduh, pun čarobnog mirisa, svetao i srebrn, pun mesečine, raztalasao se nad selom, koje je spalo, mirno i tiho, kao čedo u majčinom zagrljaju. Tamne šume šaputale su vetru svoju tajnu, siva brda pozdravljala su iz daljine. Stao sam na malom brežuljku iznad sela, zamišljen i srećan. Prva noć u otadžbini!
Iz tuđeg velegrada, gde je divlje talasao život i uživanje, vratio sam se po dokončanim studijama kući, pun briga i straha: da li ću još razumeti zemlju našu posle tolikog u tuđini provedenog vremena, da
li	ću još naći vezu sa njom, tom pitomom, svetom zemljom, koja mi je bila u prvoj mojoj mladosti kao očarana bašta, puna svetih tajna i čudesa.
Opet	sam	udisao	vazduh domaćih polja,	slušao lako,	spokojno
disanje Velike	Majke,	koja je sanjala svoju budućnost...
Odzvanjala su brda i doline, šume i vode Visoku Pesmu, tajan* stvene psalme evanđelja buduće zore. Iz glasa polja i trave, iz šaputanja voda i šuma orila se pesma, pesma zemlje, do zvezda ...
I kao glasovi zvona bile su im reči:
»Sinko! Pozdravljeno, dete izgubljeno, opet nađeno! Čekala sam te, u dugim jesenskim noćima, u tamnim zimskim večerima, u cveću proleća, u zlatu leta čekala sam te!
Napi se mog pića, mog vazduha, slušaj moju pesmu, upoznaj moje srce.
Budi radnik!
Dom naš te čeka, dom naš traži tvoju snagu, tvoju ljubav, tvoj rad! Nije još sagrađena, nije još dokončana veličanstvena zadužbina našeg naroda, nije još podignuta kula naše snage i našeg ponosa. Nisu još izrađene sve staze od srca do srca, kojima je nalog i svrha, da vezuju pojedine pokrajine među sobom u zajedničkoj težnji za napredak i cvetanje Otadžbine! Potrebni su radnici, koji rade za ovaj visoki cilj bez misli na nagradu, bez obzira na pojedina pitanja ličnosti! Potrebni su pouzdani tvorci novog života, očišćenog od svih mana i grešaka sadašnjosti. Potrebni su vođe u sunćanu, svetlu budućnost!
Budi kopač!
U dubini mojih snova leži skupoceno blago, zlato i srebro, biseri, svetliji od sunca. U dušama naroda leže snovi, nedokončani i visoki, nacrti puni volje i smelosti, misli, pune veličine i ljubavi. Povuci se
u dubinu, traži čekićem i lopatom zlatne vode, koje spavaju u mome srcu, traži zapečaćene izvore žive vode, koji sanjaju u meni. Traži osećaje mojih sinova, bisere i korale slavenske duše, koji su još sakriveni i zaboravljeni. Otvori vrata potocima, koji će stvarati reke i more buduće veličine!
Budi s e j a č !
Zasej zlatno zrno brižljivom rukom, toplim srcem u moje crne, pitome grudi, da bude iznikao zlatan klas u proleće naše, da bude dao mojoj dečici sad, sad svoga života. Bacaji zrna u najdublje brazde i razore čovečanstva, u srca i duše moje dece, da nikne i procveta sveta ruža ljubavi prema Otadžbini. Gaji baštu moju, gaji moje cveće!«
Oko mene pevala je zemlja svoju pesmu. Slušao sam njen glas, slušao srcem i dušom. I ove noći digao sam ruke prema nebu, svetlom
i	srebrnom te položio svoju zakletvu.
Iz daljine, preko brda, duvao je vetar, te gladio moje čelo. Bio je to blagoslov zemlje, blagoslov Velike Majke.
I	u jeku noći odzvanjale su reči njene:
»Budi radnik!«
»Budi kopač!«
»Budi sejač!«
Naraščaj in deca sokolskega društva na Jesenicah z naraščajskim praporom.
MARJAN TRATAR:
Raj našega juga.
lo je še v jutranji zori, ko se je zbujal iz jasne jadranske noči, iz sanj svoje nekdanje slave, naš pravi raj juga — Dubrovnik. Poln solnca je zasijal v dan, in to staro, sivo, viteško zidovje, prepleteno z južnim bogastvom, se je zasvetilo in odbilo v čarovitem jutranjem morju. Mimo starega vodnjaka Onofrio, popisa* nega z zgodovino tega vrelca in mimo častitljivega božjega hrama Sv. Spasa hitim med zgodnje življenje po edini široki ulici -— nazvani Trg Kralja Petra — do znane palače Divone, spomenika zgodovine Dubrovniške republike. Gledal sem spomine narodove preteklosti, a mimo so hiteli za delom stari Dubrovčani v svojih slikovitih na* rodnih nošah. To so južnjaki, kar čitam z njihovih zagorelih obrazov, iz njihovih oči pa blišči in odseva žar solnčnega veselja ali temne tuge, kakor je pač usoda zapisala v knjigo1 življenja.
Na Gunduličevem trgu sem se spomnil Markovega trga v Be* netkah. Golobi... grozdje, črno in belo, smokve, vsakovrstno južno sadje... Nad temi sladkostmi južnega solnca pa kraljuje vodnik Dubrovčanov, pesnik solnčnega naroda — pesnik srca in trpljenja, slavni Gundulič. Jata golobov mu spleta venec slave.
Pot me zanese skozi obokano zidovje ven na pomol. Zopet nova slika starega pristanišča. Odprto je južno morje, zidine mesta zadaj, a pred menoj se košati zeleni, tajinstveno rajski otočiček — pravi biser naše obale — Lokrum. V solncu so se belile bliske jadrnice, ki so se poigravale z lahno jutranjo kakor zefir mehko sapico. Pod menoj pa se je penilo večno morje in butalo z nedojmljivo silo narave ob čeri ter zidine, ki kot srednjeveške pošasti strme nad pobesnelo simfonijo morja.
Odhitel sem nazaj v mesto skozi zapadna mestna vrata na Pile in od tu po aleji na Gruž. Pravi raj na zemlji! Tu se košatijo aloe, stoletne agave, palme in še mnogo bogatic našega juga. Melone se ti smejejo, a pogled hiti po nizbrdu do morja, kjer vrvi življenje solnca in zdravja. Gola zagorela telesa krepkih mladeničev, ki so se kopala in se liki ribam potapljala ter zopet plavala v to nedosežno ažurno čisto morje, so priče zdravja in sreče. Kamor vrže solnce svoj ne* dosežni pramen, tam se ti zaiskri vsa rajska divota teh nepozabnih slik. Da bi videli, Sokoliči, to morje! Kot mehka svila je, ki se lesketa na solncu, kot biser, stkan z rajem našega juga! Oko se ustavi na bisernici, kjer se sveti kot diamant čuvar našega juga — Lokrum, ves v zelenju. Zdi se mi, da čujem tiho šušljanje valčkov ter droben, komaj slišen spev belih bitij v stoletnih palmah, oleandrih in pinijah.
Na desni se dviga gola Petka, a doli v dolini belo poslopje Mor* nariške akademije, dom mladeničev, varuhov naše Adrije.
Po prašni cesti pridem do Gruškega zaliva, pristanišča za Du= brovnik. Ob pomolu natovorjen parnik, tam vlak, ki hiti in uka proti Metkoviću in dalje v Hercegovino. Ob levi strani obale vidim polotok Lapud z dvorcem prestolonaslednika Petra. Hitim ob obali do izvira Om-ble in zopet po isti poti nazaj v mesto.
Na zidinah gradu! To je prizor, vreden bogastva vsega sveta. Ta pogled v globočine, zasekane v živo skalo, okrašene s predivjo scenerijo orjaških aloj, ki se razraščajo po zidovju do vrha.
Vedno višje se spenjam in pred menoj se širi veličasten razgled, ki me vodi v ozadju do Korčule, Hvara, ob Pelješacu do Gruža, mimo Dubrovnika in Cavtata do divje Boke. Vsa ta divja bliskavica južnega firmamenta žari v tem hipu v odboju večernega solnčnega zaklona. Tokrat sem se spomnil ob pogledu na to zidovje, te skale, gradove in morje onih slavnih bojev, onih prečutih noči, razsvetljenih v svitu polnočnih bakel, ko je vse to žarelo osvete in klicev po pravici in svobodi. Danes je to samo še zgodovina, svoboden si, Dubrovnik! Obšel sem vse zidine, ki so kot obroč sklenjene in ločijo stari Du* brovnik od novega, modernega, a nič manj ponosnega. Pri tem ne? navadnem izprehodu mi je obstal pogled na starih, visokih, črnih in zamazanih hišah in vmes vodečih ozkih, štopniščnih ulicah, temnih, mračnih, kamenitih, polnih zgodovine ... in zbal sem se čudnih misli, misli_ bodočnosti, ki bo uničila, kar je ustvarila preteklost.
Mimogrede mi je oko zazrlo nizko okno in skozi je padel svitel žarek večernega solnca. Čul sem otroški smeh, zvonkljajoč, kot srebrni kragulčki v tihi noči... Opazil sem, stopivši bližje, bradljo, drog in drugo telovadno orodje. »To je sokolana — telovadnica!« sem vzklik* nil ves prevzet, da v teh zidinah vidim in slišim Sokoliče. Rezki »Pozor!« in »Zdravo!« sem še slišal, ko sem že stopal po zidinah navzdol. Še enkrat sem se ozrl tja gori med starikavo skalovje, zidine so se pordečile v zahajajočem solncu in stopil sem v večerni Dubrovnik.
Kam sedaj? V duhu sem gledal še vedno nepozabne slike našega Dubrovnika. Zopet sem čul klic morja, ki je vabilo k sebi. Sedel sem na pomol ter zrl v daljo. Morski svetilnik mi je kazal pot, in moje svetaželjne oči, nikdar site večne lepote južnega raja, so hitele do svetlikajočega mesteca, zibeli starega Dubrovnika, do Cavtata in še dalje v Boko, kamor so včeraj odhiteli moji znanci — otroci solnca. Tiho je šuštelo morje in zopet pelo isto pesem kakor v Splitu in Korčuli. Zagledal sem se v plahi, svetli mrak pod pošastnim zidovjem in v svitu nebeških in umetnih luči sta žarela nebo in morje tja do Cavtata in preko, do Lokruma ... Od daleč sem čul z brzečega par* nika, ki je puščal za seboj le svitel pramen, ono večno pesem mor* nar jev — pesem južnega morja: ... zovi, samo zovi!... Lahen večeren
pihljaj mi je prinesel ta spev, ki ga je spremljalo morje kakor ogromna harfa. Pesem naše Adrije, našega solnčnega raja, pesem Sokolov — mornarjev: svi će Sokolovi, zate život dati! V poslednjem akordu sem začul še pesem Sokoličev iz sokolane, ki so pripeli na obalo. In ta skupna harmonija me je prevzela in napotila, da tudi vam, Sokolići, povem to, kar sem sam tu čul in videl. Bratci, sestrice! Pesem morja, mornarjev in Sokoličev iz sokolane nam priča, da je in ostane Adrija vedno naša!
ВАСИЛИЈЕ ДУЧЕВИЋ:
Песма соколу.
Полети соколе смело на небо плаво-бело, да твој поносни лет задиви цео свет.
Будеш ли над Југославијоч кликни снагом свом na ћемо и ми соколићи за тобом кликнути:
Размрскаће твоја крила сва небесна тела, јер носиш милом роду братство и слободу.
„Србин, Хрват и Словенац састављају један .венац, сваки мисли исто, једно да су браћа сви заједно".
Полети соколе смело на небо плаво-бело, да твој поносни лет задиви цео свет.
Sokolić in domovina.
Tebi, domovina sveta, zvesto sem v ljubezni vdan. Mlada so še moja leta, vendar tvoj sem državljan.
Tebi služi moje delo, tebi moč, ponos in čas. Zate bo srce gorelo, ti si moja, tvoj sem jaz!
E. G angl.
Obletnica smrti staroste br. dr. Ivana Oražna. Dne 11. шатса se spominjamo onega žalostnega dogodka, ko nam je kruta usoda iztrgala iz naših sokolskih vrst nepozabnega starosto Jugoslov. Sokolskega Saveza br. dr. Ivana Oražna, ki ga Sokol* stvo ne bo nikdar pozabilo. Prvi sokolski sabor v Novem Sadu 1. 1919. je postavil mladi jugoslov. sok. organizaciji zavednega Jugoslovena in s .pravim sokolskim duhom prožetega br. Oražna na čelo. In v tem duhu je vodil prvi starosta naše Sokolstvo, ki je v svojih detinskih letih tako silno potrebovalo odločne in krepke roke, da se je razvijalo in rastlo. Že so se pojavili glasovi o (prvem našem zletu, kjer naj So« kolstvo pokaže svojo moč in veličino, pa je zasenčila veselje turobna vest, da je nas za vedno zapustil starosta br. dr. Ivan Oražen.
Toda Sokolstvo ni obstalo ob črni senci, ki je v tem trenutku zatemnela ožar* jeno obzorje. S smelim korakom in z za* upanjem v lastno silo je nadaljevalo zapo* četo delo brata staroste. Trdna zavest, da je v idealnem stremljenju pokojnikovem in v neumornem delu spas Sokolstva, na* roda in domovine, je dala mladi sokolski organizaciji novih sil. V tem duhu se je razvijalo jugoslovcnsko Sokolstvo, v tem duhu živi še danes ter se s hvaležnostjo in s spoštovanjem spominja njega, ki je prvi vodil krmilo jugoslovenskega Sokol* stva. Svetel spomin nanj bodi pobuda za uspešno delo prihodnosti, njemu pa večna slava!
Sednica načelništva saveza »Slovensko Sokolstvom. 19. februara o. g. sastali su se u prostorijama načelništva ČOS u Tyršc* vom domu u Pragu načelnici sokolskih saveza udruženih u slovenski sokolski sa* vez »Slovensko Sokolstvo«. Bila so to braća dr. Vaniček (ČOS), dr. Murnik (.ISS), Fazanowiez (Polj. SS) i Todt (Ruski SS). Osim ovih bili su prisutni: Aga Heller, zam. načelnika ČOS, Stepanok, tajnik sa*
veza SS, V. Kukec, član TO JSS. Radi otsutnosti iz Praga oprostio se predsednik saveza SS br. dr. Scheiner.
Za otsutnog br. .predsednika i oba brata potpredsednika pozdravio je prisutne tajnik SS br. Stepanek. U sednici vidi ra* dostan korak k novome delu. Po lepoj »Školi SS« lanjske godine se sada ovde sastavlja član saveza za rešavanje važnih sokolskih životnih pitanja, za delo, koje ima za budućnost, jedinstvenost sokolskog dela i za opstojnu podlogu saveza visoku važnost.
Nato je bio za predsednika sednice jednoglasno izabran br. dr. Vaniček, koji je zatim predložio predloge za organiza* čiju i zadaće nove tvorevine, načelništva SS. Iz njih je razvidno široko i važno polje delovanja načelništva SS. Pa bilo to pripravljanje skupnih sletova i utakmica, određivanje jedinstvenih načela sokolskog vaspit'anja, ili pak briga za zbliženje na* zivoslovja pojedinih udruženih saveza, pre* traživanje i ocenjivanje upotrebljenih me* toda, ili skupne rasprave o tuđim prired* bama i učestvovanje na njima, posvuda se razvijaju pred nama delovi bogatog pro* grama dela, koji obećaje doneti dragocene uspehe, koje Sokolstvo kao važan sloven* ski čimbenik do sada nije imalo.
Nato se je sastavilo načelništvo u srni* slu pravila SS. Budući so dani predloži za promenu organizacije, se je načelništvo sa* stavilo samo za vreme do odobrenja nove uredbe.
Za načelnika saveza »Slovensko Sokol* stvo« je bio izabran br. dr. Jindrich Va* niček, načelnik ČOS, za podnačelnika pak br. dr. Viktor Murnik, načelnik JSS.
Zatim su se raspravljali predloži za novu organizaciju načelništva SS. Neka se postavi na širu podlogu, da se omogući u nju pozvati vise radenika.
Nato su podani detaljni izveštaji o sletu u Skoplju 1928 i u Poznanju g. 1929. te se je obim razvila dulja rasprava.
Očekivati je, da ćc obim učestvovati svi udruženi save/i. Dulja ras-prava bila je i
o	utakmicama u Poznanju. Namerava se prirediti slovensku skijašku utakmicu, šta« fetno trčanje i eventuelno utakmica za prelazan dar br. Zamoyskog, o čemu pa se je rešen je još odložilo, čim načelništvo poljskog saveza izradi detaljan nacrt. Utak« miče vrsti višeg i nižeg odelenja biće pris stupaonc udruženim savezima, barem po dve vrste iz svakog saveza. Novom načel* ništvu je preporučeno, da razmišlja o uvo« đenju pravilnih utakmica a) vrstiju saveza SS, b) za slovensko prvenstvo.
Lužiško«srbsko Sokolstvo je na svoji zadnji glavni skupščini osnovalo zavaro« valni fond za telovadeče članstvo po uzoru ČOS in JSS. — Z velikim navdušenjem je bil sprejet predlog starešinstva, da zgradi v Budišinu prvi sokolski dom. —• Sklenjeno je bilo dalje, da dobi članstvo svoj dru« štveni znak, ki bo enak članskemu znaku ČOS in JSS, samo napis bo predrugačen, glasil se bo »Lužičko«Serbski Sokol«. — Savezno glasilo »Sokolske Listy«, ki izhaja mesečno enkrat, dobro napreduje in je postalo splošno narodna revija, ki ima mnogo čtiateljev mod narodom. — Ker Lužičko«srbsko Sokolstvo še ni od nemške Vlade priznana organizacija, je dobilo sa* vezno starešinstvo od glavne skupščine naročilo, da izposluje pri oblastih pris znanje.
Češko Sokolstvo. Starešinstvo sokolske župe v Plznu in slavnostni odbor za po« krajinski zlet v Plznu sta razpisala natečaj za slavnostno telovadno sceno, ki bo upri* zorjena na pokrajinskem zletu v Plznu
1.	1929. — Ministrstvu narodne obrambe v Pragi je bilo predlagano, da se imenuje 38. pešpolk »Tyršev in Fiignerjev polk«, eos se ne strinja s tem nazivom, pač pa predlaga, da sc imenuje 38. pešpolk »Fug* nerjev«, oden izmed drugih polkov pa »Tyršev«, vendar naj se to imenovanje ne izvede prej nego pristane na to ČOS. — Pri letošnjih medzletnih tekmah se bodo vršile tudi tekme članic za prvenstvo. Prve tri najboljše tekmovalke dobe od ČOS ko« lajno in priznanje. — Načelništvo ČOS, to so vsi člani tehničnega odbora, se uči pred« pisanih prostih vaj kakor vsi člani v dru« štvih. Proste vaje so določene za med* zletno tekmo in so se jih člani načelništva naučili v treh urah. — Sokolski kolumba« rij — to je prostor, kjer je shranjen pepel umrlih, ki so bili v krematoriju sežgani — bodo namestili v Tyrševem domu v Pragi. V tem kolumbariju bo shranjen pepel vseh onih sokolskih delavcev, ki imajo posebne zasluge za Sokolstvo. — ČOS je izdala majhen koledar za sokolsko deco, ki ga je uredil br. E. Navratil, urednik dečjega lista »Vzkrišeni«.
Prvi prednjački tečaj za vodje i vodiš teljice naraštaja i dece. Po zaključku zbora
župskih načelnika održače se prvi pred* njački tečaj za vode i voditeljice naraštaja
i	dece od 16. do 28. aprila 1-928 u Ljub* ljani. — Da omogući što veće učestvovanje stavlja TO za prijem u tečaj sada jedini u slov, da je tečajnik discipliniran vežbač, prožet sokolskim duhom, tvide volje za delo i potpuno zdrav. Troškovi za učesnike iznosiće jedva Din 550 izuzev stroškove za put u Ljubljanu i povratak. — Jer je broj učesnika omeđen radi prenoćišta i ostalih prostorija, treba prijave poslati najkasnije do 8. aprila 1928.
Smuška tekma Gorenjske sokolske žu« pe v Mojstrani.' Sokolska društva v goratih krajih Slovenije čim dalje bolj gojijo smu< čarstvo, zlasti so nekatera društva v Gos rcnjski sokolski župi že precej napredo« vala v tej panogi, ki je v zimskem času najizdatnejša telesna vaja pod milim ne« bom pa tudi za telesno zdravje najkorist« nejša. Smučarstvo je v tej župi že na to« liki stopnji, da je župa mogla prirediti že prvo tekmo za člane in za moški naraščaj.
Tekma se je vršila dne 4. marca v Mojstrani ob krasnem vremenu. Tekmo« valo je 36 članov, in sicer iz sokolskih dru« štev Mojstrana (13), Jesenice (15), Javor« nik (3) in Bled (5) na 15 km dolgi progi ob gorskih velikanih in obronkih gozdov. Sneg ni bil baš ugoden, vendar so tekmo« valci pokazali vzorno sokolsko disciplino. Od 36 'tekmovalcev jih je dospelo na cilj 34. Uspeh je bil nastopni: Lad. Kočar (Je« senice) 1:29:05, M. Klančnik (Mojstrana) 1:36:12, I. Damjanovič (Mojstrana) 1:37:09, dalje sledijo: Medja, Koren, Tarman, Ko« šir, Osenk, Šega in Ravhekar. Izven kon« kurence se je udeležil tekme tudi smučar« ski državni prvak Joško Janša, ki je pr e« vozil progo v času 1:16:45.
Pri tekmi moškega naraščaja, ki je vozil na progi 6 km, so bili doseženi ti«le rezu!« tati: Jakopič Albin 30:41, Klančnik Gregor 33:28, Čebašek Jože 34:49, Rabič Valentin, Jeklič Ivan, Robič Miha (vsi iz Mojstrane), Zupan Ivan, Ulčar Mirko (oba iz Jesenic), Klinar Anton (Javornik) in Razinger Stan« ko (Jesenice).
Po tekmi se je vršil na skakalnici tre« ning v smuških skokih. Pri prijateljskem sestanku je župni starosta br. Sajovic po« vdarjal, da je s prvo smučarsko tekmo sto« rilo Sokolstvo korak naprej, kar je velike važnosti in vesel pojav za bodočnost. Brat ■Vidmar Stanc, ki se je udeležil tekme kot zastopnik JSS, je poudarjal vzorno disci« plino, ki so jo pokazali tekmovalci ter po« hvalil brezhibno organizacijo tekme. Član Kočar in naraščajnik Jakopič sta kot zma« govalea dobila v dar krasne smuči, ki jih je poklonil br. Avgust Kozman, lastnik to« varne »Diskobolos« v Ljubljani.
Letošnje slavnosti evropskih telovad« nih zvez. Od 26. do 28. maja 501etnica Unije francoskih gimnastov v Calais. —
Od 26. do 28. maja 18. slavnost kralj. ho* landskega telovadnega udruženja v Utrech* tu. — Od • 20. do 24. julija 59. slavnost švicarske telovadne zveze v Lucernu. — Od 25. do 28. julija 14. slavnost nemškega turnerstva v Kolnu. — Od 4. do 6. avgusta 9. slavnost francoske ženske telovadne zveze v Redanu. — Od 7. do 11. avgusta telovadne tekme na olimpijadi v Amster* damu.
Dan raste. Čitali ste, da naša osnovna ura, t. j. zemlja, ne kroži tako pravilno, kakor se je trdilo. V njenem vrtenju na* stajajo majhne netočnosti, zdaj ovirajoč in zdaj pospešujoč njeno gibanje. Soraz* merno najtehtnejši vzrok zaustavljanja tiči menda v — mesecu. Ta namreč povzroča, bolj nego solnce, znane »morske dobe« ali »morske pogibe«. Bibavica naših oceanov ima za posledico to, da tvori tam tekočin* ski svitek, nekak tvor ali ulje, ki želi vztra* jati, naperjen proti privlačni luni. Ta pa se vsak dan malce zakesni napram zem* skemu sukanju, ker pač vzhaja na iztoku in zahaja na zapadu. Tekočinska bula sku* ša torej zbog vodne lepljivosti zavirati dno morja pri kretanju od zapada proti vzho* du. Pravi povod te zavore je v tem, ker biba proizvaja horizontalne vodne struje, namerjene proti vršičku tekočinske bunke. Ta vršič ne mcTi točno v luno, marveč ne* koliko iproti vzhodu, ker ga vleče zemlja za seboj, zato so horizontalni tokovi plime in oseke jačji proti večerni nego proti ju* trni strani. To popuščanje zemske brzine morajo še povećavati redna plajhanja te* koče, jako lepke zemeljske notranjosti. Vse to polagoma daljša dnevno dobo in napočil bo trenutek — na milijone let je dotlej — ko bo dan enak mesecu in ko
bosta oba trajala po priliki 55 naših se* danjih dni. Ako se bo potemtakem mesec tedaj za spoznanje podaljšal, se bo to zgo* dilo zategadelj, ker po znanem mehaničnem zakonu zmanjšano zemsko kolobarjenje oddaljuje luno od nas in spričo tega raz* teza dobo, ki je potrebna za en obrat.
Zakaj pa smo dejali, da včasi zemlja pospešeno kroži, kakor se je tupatam opa* žalo zadnjih tri sto let? Mislite si izborno plesalko, ki se vrtinči na konici svojih nog z razprostrtima rokama. Če jih stisne k sebi, se dosti naglejc suklja. To je učinek klasičnega pravila iz mehanike. Isto se pri* peti, kadar je ta vrtavka — mati Zemlja. Ako se n. pr. zaradi ohladitve njen premer za mrvico skrči, se za toliko zviša urnost njenega krogoteka ...	N.
Zviti dvorjan. Zadnji emir v Afgani* stanu je bil krut, a duhovit mož. Neki pesnik je na rahlo grajal vladarjeve dru* žabne preuredbe in bil zategadelj obsojen, da se mu porežejo uhlji. Napočil je dan izvršitve, ki je po tamkajšnjem običaju pri* tikala dvorjanu. Ta pa je bil velik prijatelj nesrečnemu obsojencu. Zato je sklenil po* skusiti vse, da bi ga rešil. Ko je žrtev poparjeno sedela na stolu, prime veljak oster nož in se obrne proti samodržcu: »Kateri del uhlja naj odrežem?« Monarh osorno zgrabi pesnika za uho. Prevejani krvnik pa seže po koranu ter jame čitati: »Vsaka stvar, ki se je dotakne predstavnik Vsemogočnega, postane sveta drugim lju* dem.« Bistroumnemu gospodarju je ugajal spretni domislek, zato je pomilostil obso* jenca.
Črkovnica za telovadce.
5.
6.
9.
Vodoravne vrste pomenijo:
1. soglasnik,
2. gib nog čez orodje,
3. nihajoč gib telesa,
4. s kolebom izveden prehod v veso,
5. sredstvo sokolske vzgoje,
6. veso, pri kateri so noge na tleh (kot med tli in telesom < 45°),
7. držo z vodoravnimi nogami,
8. sokolsko trdnjavo,
9. oddelek, iz katerega raste sokolski moški naraščaj.
Navpično po sredi: Sredstvo sokolske vzgoje (kakor 5. vodoravna vrsta).
млалвхвллжагммжалдагалвмажгалаггамлвхвлаламггалалвгиалвжв
„Sokolić" izhaja vsak mesec ter stane za vse leto 18 Din Urednik Ivan Bajželj v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 28./I.
Uprava v Učiteljski tiskarni v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6.
Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani; predstavnik France Štrukelj.